FORUM Nebojse.si

Ker nisem več vedela, na koga naj se obrnem, sem se odločila, da o mojem strahu povem kar tukaj na forumu in mogoče mi bo kdo od vas znal pomagat.

Stara sem 23 let, moje življenje je kolikortoliko normalno, študiram, imam fanta, ki ga imam zelo rada. Problem je v tem, da se zadnje dve leti spopadam z hudim strahom pred smrtjo.

Misel, da bom umrla, ali da bo umrl moj fant, mi ne roji po glavi venomer, ampak ko mi, je pa tako huda, da si predstavljam, kakšna bo reakcija mojih staršev ob novici, pa mojega fanta ob novici o moji smrti, katero pesem bodo igrali na pogrebu, od česa bom sploh umrla.... v glavi si predstavljam na stotine stvari, ki so tako grozne, da na koncu vedno padem v jok in mam pokvarjen ves dan. Včasih, ko se s fantom objevama, mi pride na misel - joj, tako bo, ko bom v bolnišnici umirala, on me bo pa objemal.
Kot sem prej napisala, se ne bojim samo lastne smrti, ampak tudi fantove. Včasih me je tako zelo strah ko sede v avto, ko gre v fitnes - kaj če mu odpove srce, kaj če bo to, kaj če bo tist...
Ali pa ležim na postelji in razmišljam o tem, kaj bi bilo z mano, če njega ne bi bilo več. In na koncu vedno pridem do razmišljanja o tem, kako bo vse skupaj potekalo...  :'(

To so stvari, ki resno vplivajo na moje vsakdanje življenje in ne vem, kako naj se jih znebim.
Poiskušala sem se pogovarjati o tem, vendar ljudje ne razumejo, oziroma odvrnejo samo ne boš umrla ali pa ne bo umrl. Tako da vas prosim za pomoč.

M.

Pozdravljena :rozicodam:

še kako predobro mi je poznan ta strah. Zavedela sem se ga pri 10ih letih. Ko sem bila tvojih letih mi je spet udaril v kosti, potem pa iz leta v leto povečeval, dokler ni bolezen izbruhnila in me pognala v najglobje brezno.

Pa da ne nakladam preveč. Svetovala bi ti, da poiščeš psihoterapevta in z njim razišćeš zakaj takšen strah. Sicer je normalno, da se ljudje bojimo , ampak ko pa tega strahu ne krotimo več, pa je res potrebna pomoč strokovnjaka.

Če je strah že toliko napredoval, da te grabi tesnoba, ne veš več kako bi funkcionirala, pa ti svetujem še obisk pri psihiatru.

Seveda pa je najbolj pomembno sproščanje, ukvarjanje s športom, tek, hoja, branje, druženje, uživanje v drobnih in kratkih trenutkih, imeti se rad......, vzeti si čas zase in se naučiti preusmeriti in prepoznati napačne miselne vzorce, ki jih imamo v mislih, glavi( tukaj ti lahko pomaga psihoterapija)

Ukrepaj čimprej, dokler si še mlada, ker se lahko taki strahovi stopnjujejo in te privedejo do še večjih težav.

Pa srečno :rozicodam:

Pozdrav,
v vsem se strinjam s Trzinko. Najhuje namreč je, ko nekih misli nikakor ne moremo izbiti iz glave in si tako živo rišemo vse prihodnje scenarije, da...... se včasih lahko celo dogodijo (moje izkušnje). Zdi se celo, da jih "prikličemo" z svojim razmišljanjem... Potem se oglašajo še občutki krivde....
Predstavljam si, kaj doživljaš. Ne znam ti svetovati, saj tudi sama iščem metode, da skušam odmisliti vse te scenarije, ki se morda nikoli ne bodo dogodili... mislim, da se veliko ljudem to dogaja; sama skušam v takih trenutkih zavestno preusmeriti misli na nekaj popolnoma drugega. Včasih uspe, drugič ne...
Res pa je tudi, da je veliko lažje z neko strokovno pomočjo, ki ti morda poda osnovne napotke, kako to izvesti (psihoterapevt).
Verjetno ti ne bo ravno v tolažbo, da v takem razmišljanju nisi sama. Vsekakor pa ne dopusti, da te slikanje črnih scenarijev popelje v hujšo depresijo..... A, žal, je že tako, da se zgodijo tudi ti...

Vse dobro!