FORUM Nebojse.si

zivjo.sem nov na tem forumu in me zanima kolk vas je se takih ki ste mel napade panike.jst jo dozivljam ze 4 leta ceprav zadnji 2 leti ni vec tko hudo nisem pa isti kot sem bil pred zacetkom napadov

Macho boy!   :rozicodam:

Tudi jaz sem eden izmed tistih, ki me še večkrat obišče panika,
samo jo znam sprejet, se ji prepustim, mislim pozitivno, saj imam
popolnoma razčiščene pojme, da se od panike ne more umret.
Poskusim z dihanjem preko prepone, preusmerim misli in mine. :oki:
Ni pa prijetno :zardevam:

Mogoče bi malo več napisal o sebi in kaj misliš pod tem, nisem več isti
kot pred napadi.
Verjetno misliš, da vedno živiš v nekem strahu, kdaj se bo spet pojavila
in kako bo, tudi jaz tako mislim in vzamem to kot nekak strah pred strahom,
zato poskušam se čimmanj obremenjevat s tem,
pa je napadov dosti manj.

T

jaz mam tut kakšne panične napade brez razloga. zdaj sem na AD in so minili, ampak zdaj sem pa tak napol omotičen vedno. vseeno boljše kot panika  :o

Kar nekaj nas je paničarjev :sesmejem:, ki uspešno ali neuspešno krotimo svoje napade.
Pomembno je vedeti, da se zaradi njih ne umre in da se jih naučimo prepoznati, spoznati zakaj do njih pride in preusmeriti vse v pozitivno izkušnjo.

hvala za odgovore. :) ja pac nisem vec isti kot prej.u glavi je tak obcutk kot da bi neki mi prtiskal na glavo saj se sam ne znam razlozit ker je tok teh obcutkov.drgac jemljem paroksat pa depakine.res pa je da sm zdej miljon procentov boljs kot predn se je to zacel.2 leti sploh nism sel do psihiatra tko da se mi je samo kar dost popravl sam u glav je blo pa res kriza razne omotice obcutki nerealnosti neznanega sveta in podobno.to je po moje najhujs obcutk kok jih lohk clovk dozivi.rajs sm tepen kot da to dozivljam

to ti pa verjamem, tudi jaz ne privoščim takih muk sovražniku :ne:

Pozdravljeni,

po kakšnem mesecu se tudi jaz javljam ... Tudi jaz se borim ... vsak dan...vsako minuto ...vsako sekundo...in raje bi, da me boli karkoli druga, noga, roka ... ali pa da me nekdo prebiča.  :A) :A)

Tudi mene mučita panika in tesnoba...pogosto me večino dneva tišči v prsih nad srcem...kot da imam neko težo v levem delu prsnega koša ...in danes sem šla s fantom v trgovino in nisem mogla not... začela me je loviti panika, strah pred tem, da bom padla skupaj in morala v bolnico je bil premočen...
Fanta sem počakala zunaj trgovine in si šla kupit mrzlo vodo v bližnji bar...pa magari je bila zraven trgovina in bi dobila enako vodo za pol ceneje... Panika me pogosto lovi tudi v avtu...
Imam pa tudi občutke nerealnosti...občutek nesigurnosti v nogah...kot da nimam prave kontrole nad nogami in imam občutek, da bom padla skupaj...ves dan sem zaradi tega tesnobna, napeta...nervozna...

Vsak večer imam upanje, da bo jutri bolje...da bom lahko sproščeno stopala po svetu...brez tesnobe, brez strahu na vsakem koraku in misli: "Kaj pa če sredi trgovine začnem lezti skupaj in ne bom pravočasno dobila pomoči?" In podobne misli mi rojijo po glavi....Ko sem doma, pri sebi ali pri fantu, je bolje...se nekako pomirim, a strah ni izključen...tesnoba še vedno bdi globoko v meni...

A se vam, sotrpini, dogaja kaj podobnega? Je to značilno za težave povezane s psiho in paaničnimi napadi...in posledično agorafobijo...ali je z menoj kaj druga narobe?.....zmedena sem...

Maycha, si opisala podobne občutke, kot jih imam jaz. V trgovini tudi mene zagrabi groza...kaj pa če se mi kaj zgodi...postane mi slabo, začne se mi vrtet...grozni občutki v glavnem...tudi kozarec mrzle vode ne pomaga  :seznojim:
 Pa se kar primoram in grem v šoping, saj mi drugega ne preostane.  :kiselnasmeh:
Mislim, da so ti občutki posledica tesnobe, panike...tudi moje noge so včasih kot iz gume, kot da niso moje...

Najhuje pa je to, da se mi ti občutki po določenem zatišju vrnejo, ko mislim, da sem za vedno opravila z njimi, ko preživim nekaj mesecev super, sproščena, kot da ne bi bilo nikoli nič...potem pa spet znova...sem tudi jaz že utrujena od vsega skupaj  >:(
Drži se Maycha....nisi sama  :rozicodam:

Hey, Slavka,

tudi mene ti občutki tako izčrpajo...in pri meni je enako - pojavlja se mi po določenih obdobjih...nekaj časa je bolje, potem pa spet padem na tisto dno ...
Ahjej...življenje je nenehna borba za preživetje...in ob paniki je vse samo še težje  :(

Lp

Pozdravljeni vsem skupaj,v vseh postah ki pišete sem tudi jaz žrtva tege.   Dogaja semi  nomstop omotica bolečine v prsah rokah v vratu glavi joj še bi lahko naštevala,joj res groza,ko grem v trgovino ali nekam kjer je dosti ljudi me že začne grabit panika res groza nevem ali bo kda teta tesnoba odšla z mojega telesa ali bom res še žrtva tega hudega celo življenje borim se že 2 leti pa nič kaj boljše razen ob tableti lexaurin,kako ste pa vi kaj,zanima me če ima kdo iste težave z mislijo da je hudo bolan hvala ter lep dan vsem skupaj :wav:

jaz sem se nekak uspel prepričat, da mi AD bodo pomagali in ko so res začeli prijemat po 5 tednih sem se počutil super. občasno še imam kakšno omotico, ampak si mislim to ni panika to je vreme al pritisk al nekaj. Vglavnem sem 100 % boljši, prej pa sem se boril iz dneva v dan. Nisem upal sam ven, kaj šele avto vozit. Zdaj sem 10 tednov na AD in delam vse. Res čisto vse in nič več panike. Tak da meni je pomagalo da tak močno zaupam v tablete in vem da če jo bom vsaki dan vzel bom mel super naslednji dan in tudi je tak. Konec koncev je to vse tako samo v naših glavah.

maychi men se je to na zacetku dogajal usak dan usako sekundo.prisla je panika nato odsla vendar cudni obcutki razne omotice in nevem kaj se use je blo usak trenutek.zdej se mi je stanje precej popravil samo od sebe pol z tableti je pa se boljse.tko da ne se bat prej al slej te bo minilo in se bos pocutila spet ,,normalno,,.ceprav lahk traja dolgo in so zoprni obcutki sam je treba zdrzat.ko pa zacutis da te prijema panika jo odmisli pa razmisljaj karkoli racunaj poj pesmi karkol pa bo mal boljse.upam da sm ti kaj pomagal

Hey,

macho boy, hvala za vzpodbudo :) ... tudi pri meni je za spoznanje bolje, vendar ne kaj dosti. Te dni sem bila pretežno doma in me ni tako mučilo, bojim se kako bo spet, ko kam grem... :(
Psihiatrinja mi je zagotovila, da ti panični napadi minejo...zagotovo minejo...ampak, treba je sam pri sebi kaj spremenit, ne....malo drugače pogledat na stvari. Saj to vse vem, ampak zatakne se pri dejanjih.
Predvsem pa me skrbi tiščanje v levem predelu prsnega koša, nad srcem...pa tudi kot da bi me prav tam dražilo na kašelj...in saj veš, kaj temu sledi - negativne misli o bolezni srca, pljuč itd.

No ja...bomo preživeli, nekaterim je še mnogo huje pa zdržijo, a ne :)

Lep pozdrav

Maycha, machoboy in ostali sotrpini  :rozicodam:

Preprićana sem, da ni nič narobe z vami, vašim zdravjem. Tudi mene ob napadih tesnobe tako zelo boli želodec, da imam občutek, da je cel ena sama pekoča, žgoča rana. Včasih me boli celo telo, da se še premikati ne morem. Srce mi divja ... V grlu me duši, kot da bi me kdo stiskal ... A ko tesnoba mine, mine tudi bolečina. Zato sem prepričana, da je vsa bolečina posledica tesnobe, napadov panike.
Dragi sotrpini ... ne vem, kaj naj vam napišem, da bi vam olajšala bolečino, da bi vam dala upanje in , da bo minilo. Res bo minilo! Prosim, samo ne obupat. Vem, kako je težko. Vem, kako je, ko samo nemočno hlipaš in prosiš, naj ti že nekdo pomaga in naj mine ... Vem. Vem pa tudi, da ima vsak, prav vsak od nas v sebi moč, da se pobere. Poiščite jo. Sprva bo lahko to tanka, majava bilka - en trenutek v dnevu, ko nam je nekaj uspelo, ko smo se nečesa razveselili, ko smo začutili upanje, vero, ko smo se za hip  zazrli v dobro prihodnost, ko smo začutili mir ... karkoli, naj bo še tako drobno, kratko, hipno. Oklenite se tega. Ti trenutki so pomembni. In tudi če se vam zdijo še tako neznatni - to za vas v tem trenutku niso. V težkem obdobju so to velike stvari. So veliki koraki. Ne primerjajte se z drugimi, kaj vse zmorejo. Ne primerjajte se sabo, ko ste bili ok. Važni so trenutni uspehi.
Zmorete. Res zmorete. Korak za korakom. Kamenček za kamenčkom. Ne pričakovat velikega in hitrega izboljšanja. To gre postopoma. Sprejmite to in lažje vam bo na poti ozdravljenja. Bodite hvaležni za vsak korak, ki vam je uspel. In ne obtožujte se, če vam kaj spodleti. Pomislite na otroka, ki se začne učiti hoditi - kolikokrat se sesede! In to ni nič hudega. Torej nič hudega, če tudi vam kaj spodleti. To so samo poskusi. Je vaja.
Iz srca vam želim, da ste pogumni pri svojih poskusih in da ne obupate. Imate svoje življenje. Glejte na to kot na dar. In z njim lahko naredite, kar želite. Vi ste kreatorji. Vi imate čopič, svinčnik, škarje, nož ... v rokah. Kaj si želite? Kaj vas veseli, bogati?

Objem

Hey,

Arnika   :-* Hvala ti za te besede, res si napisala zelo lepo in vse tako resnično.  :rozicodam:

Res je, da nas lahko zelo razveselijo in osrečijo že drobne stvari, trenutki v dnevu. Pomembno je, da znamo sami sebe pohvaliti za vsak majhen korak oz. uspeh. Saj vemo, kaj pravijo - Goro premakne tisti, ki je sprva premikal kamenčke. S tem rekom se popolnoma strinjam.  :happy:

Tudi jaz se še vedno borim s strahom, anksioznimi občutji pred napadi panike. Redkokdaj se mi napad razvije v svojo pravo obliko, večinoma me omejuje strah pred tem, da bi me spet zagrabilo ... ???
In to doživljam kot tiščanje v levem delu prsnega koša, potenje dlani, hitrejše bitje srca ... in prisoten je tisti nemiren občutek, tiha želja po notranjem miru, po tem, da ti občutki čimprej minejo. Seveda je v glavi tudi misel na najbolj temne scenarije ("bolana sem na srcu", "imam strdek v pljučih", "omedlela bom in vsi bodo to videli", "ne bom dobila pravočasne pomoči" ...). Hja, hudo je to...ampak se res trudim pri sebi opaziti in pohvaliti kakšne čisto majhne napredke, izboljšanja ...

Arnika in vsi ostali, tukaj smo ... skupaj smo močni in nič se nam ne more zgoditi  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Lep pozdrav!

Tudi sam imam podobne težave, ter ko sem brskal malo po netu sem naletel na tale forum.

Kot rečeno imam podobne težave,sedaj ko pišem nemorem spati zaradi razbijanja srca,toda ko ga merim je utrip dokaj normalen.Pri meni je največja težava GLAVA ter čuden,pekoč občuter v prsih in želodcu.Najbolj me moti glava,ker imam občutek kot da mi je notri pritisk nabilo ter mi daje zelo slabo počutje,kot da se mi malenkost vrti-ubistvu teško opisati.Ob vseh teh simptomih se tudi malenkost tresem, tako da nevem kaj storiti.Z to težavo se bojujem že 2 leti,vmes sem bil 3/4 leta v dobrem stanju ampak problem se je vrnil.Največkrat se problem pojavi zvečer pred spanjem.Problem z glavo pa se pojavi že ko se zbudim,ter celi dan traja.Teh težav nimam vsak dan amapak ko pridejo trajajo tam do 3 dni,ter izginejo za cca 4 dni.
Imam tudi podoben problem kot sem ga tukaj prebral od ene osebe.Danes sem šel na mobitel naročiti novi priklop za siol storitev,ko sem se začel z prodajalcem pogovarjati sem zablokiral (zakuhal itd,...),izgledal sem kot neki čudni dečko  :o.Ni pa vedno tako.Te dni nameravam obiskati zdravnika ,ter mu povedati o mojem problemu pa bomo videli.Tudi psihijatru sem pripravljen oditi,če bo potrebno.

lp ter se v naprej zahvaljujem za koristen odgovor.

Al3x

Dobrodošel Kan.

To kar se ti dogaja telesno, so simptomi, so posledice psihične stiske.
Le ta je lahko zavestna, premlevaš dogodke, lahko so potlačena čustva,
ki jih ne upaš ali smeš izraziti, lahko je tesnoba rezultat slabe samopodobe in
strah kaj si drugi mislijo o meni ... 
Naše telo tako, ko smo pod stresom nezavedno držimo v napetosti dneve, tedne, mesece ... pozabimo kaj je sproščenost, dihamo plitko... Vrhunec tesnobe je panični napad.

Moj nasvet je, da obiščeš psihoterapevta in začneš odkrivati kaj vse se skriva za temi
telesnimi občutki, ki te neprijetno presenetijo. Psihoterapija je pogovarjanje o sebi,
svojih občutkih, strahovih, travmah, pričakovanjih ... je odkrivanje vzorcev po katerih se vedeš,
odzivaš in morda niso več funkcionalni zate in je čas za spremembe. Najpogosteje traja pogovor ena uro.

Druga možnost je obisk psihiatra, največkrat to vključuje tudi zdravljenje z zdravili (antidepresivi).
Včasih so zdravila nujno potrebna, drugič spet ne in je psihoterapija dovolj uspešna že sama.
Kombinacija obojega torej psihoterapije + zdravil se uvršča po raziskavah nekako med najuspešnejše.

Splošni zdravniki niso strokovnjaki za duševne motnje, so pogosto (žal) premalo poučeni o škodljivih učinkih določenih zdravil, ki jih predpisujejo, predolgo predpisujejo le pomirila (Xanax, Heleks, Lexaurin ..od katerih postaneš odvisen) ... hkrati pa imajo pogosto premalo strokovnega znanja o antidepresivih (predvsem pri izboru in uvajanju zdravila). Seveda ne želim posplošit tega, so tudi svetle izjeme, ki imajo tako čas kot znanje za pacienta, ki se znajde v duševni stiski.
Obisk splošnega zdravnika je priporočljiv predvsem z tega vidika, da opraviš pregled možnih telesnih bolezni (ščitnica, srce ...), ki bi lahko povzročali podobne simptome ... tesnobo.

Hvala za odgovor  :oki:

Jutri imam zdravnika,ter bom poročal tukaj v kakšnem stanju je zadeva.Lp

majci arnika kan vse bo se dobro sam upat je treba pa mal zdrzsat.oprostite ker nisem skoz tukaj.mene pa zanima ce bi sel kdo od vas na pijaco da bi se srecal v zivo pa se mal pogovorili o tezavah ki nas tarejo.nisem se se osebno razn z psihiatrinjo z nobenim pogovarjal o vseh simptomih in bolezni nasploh.tko da mislim da bi blo fajn da bi se kaj dobili pa kaksno rekli ker edino kdor to kdaj na zalost poskusi razume nekoga drugega kaj je prezivljal oziroma kaj prezivlja.tko da ce je keri naj se kar javi.drgac pa se kaj lepga napiste.cau :wav: :oki:

Lep pozdrav vsem
Moram priznat, da sem rabila kar dolgo časa,da sem zbralal pogum in se vpisala v forum.
Pred 2 mesecema sem imela hiperventilacijo, nekje sem prebrala,da je to zelo podobno kot napad panike. Zgodilo se je tako, da sem se vozila v avtu in kar naenkrat nisem mogla priti do zraka, posledično sem začela dihati kot nora in s tem sprožila hiperventilacijo. Mislila sem, da doživljam infarkt...ko so me pripeljali v bolnico in naredili vse teste (srce, pljuča,..) so ugotovili,da sem čisto ok in me poslali domov. Od takrat pa ni nič več isto...vsak dan se zbudim in upam da bo danes dan, ko bo vse potekalo normalno. Od prvega napada, sem imela 4 težave z dihanjem, kot, da se ne morem dosti nadihat, da mi zmankuje zraka, čeprav vem, da ga imam dovolj, vsak dan pa me vsaj za 5 minut stisne, kot da me bo spet doletelo težko dihanje. Nehala sem tudi kaditi, ker sem mislila,da bo pomagalo, pa ni. Pri zdravniku še nisem bila od prvega napada, dobila nisem nobenih tablet, ne vem kaj naj storim, hočem živeti normalno kot prej, ne v nenehnem strahu...mi kdo lahko kaj priporoča? bo kdaj to minilo?

hvala vsem, ki boste kaj odgovorili

čaw

Draga Mašy pozdravljena.

Tako je to ja, ko pride prvi napad panike, potem postanemo pozorni na čisto vsako telesno spremembo (dihanje, utrip...), naseli se strah pred ponovnim napadom.

Za začetekti priporočam SPROŠČANJE ... telo, ki je sproščeno ne more doživet panični napad,
saj je le ta vrhunec tesnobe, telo je v napetosti in pripravljeno na svoji prvinski reakciji boj ali beg.
Torej se je prvo zelo koristno naučiti prepoznati KDAj je naše telo sproščeno in kdaj ni.
Obstajajo različne dihalne tehnike, progresivno mišično sproščanje in drugo.

Drugi korak je da se naučiš prepoznavati, kako tvoje MISLI lahko vplivajo na čustva in nato vedenje.
Se naučit da se ne ustrašiš simptoma ... začet prepoznavat kaj so tvoja bazična prepričanja v zate ogrožujoči stuaciji na katera se odzivaš avtomatsko ...

S pomočjo prvih dveh postopkov se naučiš obvladovati svoje telo in se postopno zavedati kako in kaj razmišlajš preden pride do panike...

Da se pa napadi panike in huda tesnoba ne bi več ponavljali je potrebno odkriti vzroke, ki te v tvojem življenju ženejo v tesnobo, strah (morda odnosi doma, morda služba, šola, ali pa kakšni pretekli, nepredelani travmatični dogodki, ki so ostali potlačeni ..... tukaj pride čas za globjo psihoterapijo, ki se dotakne tvojih doživljanj, otroštva ... začne se samospoznavanje in s tem osebna rast, ko se zavemo, da naši vzorci delovanja niso nujno več funkcionalni ... in se jih učimo spreminajti tako, da nam bodo prinašali pozitivno počutje.

Lepo bodi. :rozicodam:

pozdravljena,  prebrala sem da si napisala da se napadi panike  nebi vec ponavljali je potrebno odkriti vzroke, ampak jaz nazalost nimam nobenih vzrokov to se je zacelo kar naenkrat,
tudii sedaj me boli v zelodcu in imam obcutek da ne morem dihat  , res grozno ,
vsak dan se ubadam s tem  . . takoj ko se zbudim mislim da ne morem dihati :(
 grozen obcutek je , ne morem tako ziveti , mlada sem se in rada bi uzivala ampak ne morem , ta panicni napad mi ne dovoli :(  . hodila sem k psihologu ampak mi ni nic pomagalo , ker psihologinji nisem zaupala useh stvari  :( :( sedaj ne hodim nikamor, ampak se zelo grozno pocutim :(
usak dan razmisljam o smrti , kdaj bom umrla? kako :( :( samo to mi gre po glavi in ne morem vec tako
zivet , vedno mislim da sem sama:(    USE BI DALA DA SE TO USE SKUPI KONCA: (

 :'( :'( :'( :'( :'( :( :( :( :( :( :( :( :( :( :( :'(

 :rozicodam:

  Svetovala bi ti, da se za začetek naučiš obvladovat panični napad, to lahko storiš sama ali pa se vključiš v psihoterapevtsko obravnavo. Ko boš napade zmanjšala ali jih odpravila pa se posveti vzrokom, ki ti povzročajo tesnobo. Glede na to, da že zjutraj razmišljaš o tem, da ne boš mogla dihat, da ti panični napad ne dovoli živet ipd. so samo tvoje misli, ki pa žal sprožijo ali pa vsaj ohranjajo takšne napade. Ko  boš spoznala, da so to samo simptomi senzitiranih živcev in da si popolnoma varna, da je okrevanje možno, takrat se bodo tudi napadi zmanjšali ali pa popolnoma izzveneli. Torej ne bori se proti tem simptomom, ne dajaj jim posebne vrednosti in ostani mirna ne glede na vse. Seveda je lažje govorit kot storit ampak to sem tudi jaz storila in marsikdo na tem forumu. Prav tako se zavedaj, da nisi sama, da je to minljivo kot vse na svetu. Razumem tvoj strah, ker zadeva res ni prijetna je pa opozorilo, da je nekaj v tvojem življenju kar boš morala spremenit, kar pomeni, da boš odkrila vzroke, ki so te pripeljali v to situacijo. Zavedaj se, da nikakor nisi sama, da je veliko ljudi, ki imajo ali pa so imeli te težave. Še manj pa razmišljaj o smrti, ker je škoda, da bi razmišljali o smrti takrat, ko je pred nami celo življenje. Dobro bi bilo, če ne bi upala, da bo dan potekal normalno, ampak bi ga kar preživela tako ne glede na vse simptome, ki bi se mogoče lahko pojavili in če boš vztrajna se bo zadeva avtomatizirala in sploh vedela ne boš kdaj, ker o tem ne boš več razmišljala.
  Želim ti, da bi se vse dobro končalo in oglasi se kaj.
    lp

Pogosto se dogaja, da se niti ne zavedamo vzrokov, zdi se nam da je naše življenje tako kot je in je ok.
Velikokrat se odzivamo tako avtomatično, da se niti ne zavedamo kaj takrat resnično razmišljamo.
Ko začnemo skozi psihoterapijo odstirati svoje občutke in razmišljanja ... odkrijemo nova obzorja, nove možnosti odzivanja na nam stresne situacije ... naučimo se tudi prepoznavati kdaj smo napeti, kdaj sproščeni ...

Pogosto ni nujno en velik vzrok povod za paniko, lahko je dolgotrajno nabiranje stresnih dogodkov,
ki jih ne predelamo, tesnoba se kopiči v telesu in na neki točki (lahko čist mali sprožilec) povzroči, da izbruhne panični napad.

Tule se mi zdi, kot da so stvari, ki nekako tičijo v tebi, a jih nisi še upala spustiti na plano, deliti z nekom...
Ko boš pripravljena se le odloči za obisk psihoterapije.

Poišči strokovno pomoč, panika je obvladljiva!
In res občutek, da boš umrl je grozljiv ... ampak vedi NE UMREŠ IN VSE BO OK!!

Obstaja odličen multimedijski priročnik "TRIS panična motnja".
http://www.ro-ma.si/product_info.php/products_id/988

masy pozdravljena.pa tudi drugi sotrpini.tko ti bom reku ne se bat use to enkrat mine sam pr men je blo kar dolg casa ker nism sel do psihijatrinje in po tablete.svetujem ti da grec cimprej do psihijatrinje pa da se zmenis za pregled.natancno ji opisi vse simptome itd.verjetn ti bo napisala kaksne tablete ki ti bodo prej al slej pomagale brez skrbi.svetujem pa ti tudi da ko mislis da ne bos vec mogla dihat ali kaj podobnega da misli enostavno preusmeris drugam in si reces da je to sam v glavi da bo vse dobro in razmisljaj neki druzga.bos vidla z malo vaje ti bo pomagalo in ti napadi ne bodo vec prsli tolk do zivega.ce pa hoces da bi se kaj bolj odkrito zmenila pa da se dobiva mi pisi na zasebno sporocilo.lahko tud katerikol drugi pise.lep pozdrav vsem skupaj

Hey,

macho boy, jaz se še kar borim s paniko. Sicer ne doživljam pravih napadov, temveč je v meni nehena tesnoba, nervoza v telesu, nenehno so misli in telo pripravljeni na boj ali beg.
Malo so me pomirili izvidi ekg in krvi, saj so bili bp. Vendar je še zmeraj nekaj v meni, kar bi najbrž moralo ven, kot nekaj, kar me še utesnjuje, drži v čislih. Strah me je iti med ljudi, da me ne bi tam kaj zagrabilo in ne bi mogla več dihat in bi tako povzročila panično situacijo. Strah me je tudi iti v trgovino. Iz dneva v dan še vedno upam, da bo bolje, da bo izzvenelo in redno hodim na psihoterapije. Se tudi prisilim, da se vsak dan več gibam, ker imam nizek krvni tlak in večkrat je ta vzrok za napad tesnobe. Skušam pa strah sprejeti, ga ne ignorirati, ampak ga nekako jemljem kot "prijatelja" oz. "zaščitnika", ki pač pride občasno preverit, če sem kje v nevarnosti in me želi preko telesnega odziva obraniti. Takrat v sebi vzpostavim notranji dialog in mirno rečem: "Lahko greš. Sedaj ni nevarnosti in ni potrebe, da bi me bilo strah." Ubiram pač takšno strategijo. Bomo videli, kako se bo vse skupaj obneslo.

In kako gre tebi? :)

Hvala vsem za vaše odgovore...moram vam sporočiti, da se počutim veliko boljše, že 3 dni me tudi enkrat ni zajel strah, da ne bom mogla dihat, spet sem lahko normalno vozila, včeraj sem šla celo ven s prijateljicam, danes kljub utrujenosti, se počutim kot "stara" jaz :oki:
Najbolj mi je pomagalo, da sem povedala prijateljicam, doma, za moje težave, da nisem ok, čeprav je vse kazalo kot, da sem, da nisem sposobna se peljat sama, da rabim nekoga zraven, da rabim tolažbo, ko me popade strah...seveda pa je bil moj prvi korak ta forum in že isti dan, ko sem tu opisala moje težave sem se počutila boljše. Naslednji dan pa me je spet malo stisnilo in sem šla še k zdravniku, ko sem še tam zaupala svoje težave in potočila solzico ali dve, sem se že po samem posvetu počutila zdravo, odlično, kot pred napadom. Smešno, ampak očitno sem potrebovala le nekaj pogovorov in da nisem tiho, da povem kako se počutim, da danes ni dober dan, da nisem dobro. Nekako se počasi spet sestavljam nazaj in vključujem nazaj v svoje življenje, ampak od zdaj dajem na 1. mesto sebe in moje počutje in stvari, ki me sprostijo, razveselijo.
Upam, da se mi strah ne povrne, da me je panika minila...vsem, ki pa imajo še vedno težave in ne najdejo rešitve, pa lahko svetujem, naj počnejo stvari, ki jih veselijo, si vzamejo čas zase in zaupajo ljudem okoli sebe, meni so najbolj pomagali sprehodi, kakršenkoli šport, masaže nog in rok, ki najbolj sprostijo telo in seveda podporne besede bližnjih.
Zdravnik mi ni predpisal nobenih zdravil, dobila sem samo napotnico za pregled ščitnice, naročila sem se tudi k ginekologinji na posvet zaradi kontracepcijskih tablet, saj bi lahko bil tudi tu vzrok.
Držite pesti, da bo moje stanje ostalo tako kot je, jaz pa bom držala pesti za vse, ki imajo še vedno težave, da bo čimprej minilo in vrjemite, enkrat bo.
Papa :pomezik:

 :wav:


Mašy....bravo, super si se našla, dobro razmišljaš in če boš še to vse
udejanjila, se boš dokončno rešila, res pa je, da je potrebno najdet
vzroke, ki so lahko telesni in jih odstranit.
Zelo lepo si naredila, da si se odprla, dasi povedala svoji okolici,
staršem, zdaj si pa res na dobri poti....vse ostalo kaj in kako si pa že
sama veliko napisala!

Pogumno naprej in piši še!

T :rozicodam:

Mašy, odlično si to naredila :oki:

Lepo je sliasati, da tako napredujes. Jaz se tudi probam vzdrzati, ko pride do napada. Ceprav pravega napada, zadnjih sest mesecev, nisem imel nekih napadov. Jaz sem se tudi s tem boril in se se cedno borik. Pogovor, forum izmenjava izkusenj je zlata vredna. Jaz se trenutno obremenjujem s tem, koliko mi lahko zdrzi srce. Studiram si,  kadil sem travo, enkrat sem si sel merit pritiska, ko sem bil zadet. bil je zelo visok, nekje 200/150 ali se visji,  takrat sem imel napad panike. Pa ce studiram, ko trniram rokomet ga imam v tistem trenutku povisanega. Kadil sem dve leti. No ravno danes sem spal samo 4ure pa pol pa sem celi povozeni, cutim srcni utrip, ko se ulezem, ko se peljem z avtom.... Pomoje je to zelo pomebno tudi od prehrane. No danes ga cutim pomoje zaradi te utrujenosti? Predvsem mi gre ta utrip ki ga cutim na zivce, ob stresnih situacijah (izpiti, pred tekmo...). Probajmo si pomagati in postali bomo boljsi ljude, predvsem pa bolj samozavestni in srecni!!!
Govorim iz svojih izkusenj in upam da me razumete, in da nimam sam samo teh problemov.
Gremo vsi naprej.

LP

Hey,

lepo si to na koncu napisal, cvetkus. Mnogim med nami ogromno pomeni prijazna in vzpodbudna oseba sočloveka, ki ti kar da polet ... četudi samo za trenutek ali dva. Vendar je vsaj malo lažje. In seveda - skupaj smo močnejši.

Kar zadeva srčni utrip, poznam kako zna biti zoprno, ko z zaskrbljenostjo usmeriš vso pozornost nanj in razmišljaš, če je kaj narobe s srcem. Sama sem spoznala, kaj lahko psiha vse povzroči, sploh si mislit ne moreš. Tudi jaz že nekaj časa nisem doživela pravega paničnega napada, vendar je v meni prisotna tesnoba in zaskrbljenost, odkar sem doživela res hudega. No, mogoče bo počasi vendarle bolje, saj se zadnje dni nekako bolje počutim - bolj umirjeno, realno in predvsem brez tistega zoprnega tiščanj v prsih.  :zvizgam:   heh

Verjemi, tudi tebi bo bolje, za paniko je značilno, da mine. Zagotovo. Jaz sem se zadnje dni pričela malo bolj aktivno udejstvovat v gibanju in je morda tudi to vplivalo na moje boljše počutje ter mi vsaj malo dvignilo krvni tlak.  :kiselnasmeh:

Lep večer in teden vsem :)

Lep pozdrav vsem skupaj, sem nov na tem forumu. Tudi sam sem že doživel napad panike. To je bila zagotovo ena najbolj grozljivih izkušenj v mojem življenju. Kljub temu sem danes prepričanja da je bila to tudi izkušnja, ki sem jo potreboval. Od tega je zdaj minilo že kar nekaj časa (beri let ). Priznam, v začetku je bilo zelo težko, saj najprej sploh nisem vedel kaj se mi je sploh zgodilo. Pri zdravniku več kot škatlico pomirjeval nisem dobil. Nobene razlage, nobenih napotkov ali podobno. Strah, da se zadeva lahko ponovi, je bil prisoten vedno. Kjerkoli sem bil in karkoli sem počel. Dolgo časa sem vedno s seboj nosil tiste tabletke. To mi je vlivalo nekaj poguma in nekaj malega občutka moči. Kmalu sem spoznal, da vzroki tičijo nekje globoko v meni. Počasi sem začel stopati po poti samospoznanja in "samopriznanja". Veliko mi je pomagalo spoznanje, da na tej poti nisem sam. Napadov v tako hudi obliki, kot v prvo, nisem več imel. Naučil sem se, kako se spopasti s simptomi, da se niso razvili v tako hud napad. Veliko sem se začel gibati v naravi, ob tem veliko razmišljal, spoznaval samega sebe. Prepričan sem, da brez tega ne bi uspel. To ne pomeni, da sem obtičal v svoji preteklosti. Sprejel sem preteklost tako, kakršna je bila. Stvari za nazaj itak ne moreš spremeniti. Lahko pa jih sprejmeš take kot so in iz njih pridobiš dragocene nauke. To pot pa mora vsak prehoditi sam. Naj se to sliši še tako oguljena fraza, ampak je temu preprosto tako. Prav vsako spoznanje o sebi tudi ni vedno razveseljujoče. Sebi si primoran priznati tudi stvari, za katere si bil prepričan, da zate pač ni mogoče , da bi bile resnične. A priznanje teh dejstev o sebi je ponavadi najbolj osvobajajoče. Ko spoznaš laži sebi, jih priznaš in končno sprejmeš, življenje v tistem trenutku postane lažje, lepše. Spoznaš koliko energije si tratil za to, da si sebe prepričeval v nekaj kar nisi. Kar naenkrat to ni več potrebno. Vsak od nas je dober-slab, vesel-žalosten, prijazen-neprijazen, dobrovoljen-nejevoljen... Če ne bi bilo tudi slabih lastnosti, dobrih sploh ne bi prepoznali, kot nasprotne slabim. Zato si priznajte, da ste včasih pač slabe volje, da ste tudi žalostni, nesrečni, egoistični, nedružabni...Ni nam treba biti vselej popolni. Vsi delamo napake. Dobra lastnost modrih je le v tem da svoje napake sprejmejo in se iz njih učijo. Tudi ni pomembno takoj spoznati svojo napako, včasih pač traja malo dlje da spoznaš da nisi ravnal pravilno. Ko enkrat spoznaš svojo napako in v njej vidiš le dobro izkušnjo za naprej, je lekcija osvojena. V kolikor si osvojil lekcijo, sigurno napake ne boš ponovil več. Saj tudi ni potrebe po tem. V nasprotnem primeru pa se bo verjetno zadeva ponovila.
Prepričan sem, da je napad panike, le končna manifestacija telesa na pritiske nezavednega samoobtoževanja v obliki negativnih misli, laži, negativnih občutkov, nesprejemanja sebe, svojih dejanj, ki jih skrivamo v sebi. Je odziv telesa na pritisk, ki ga s tem ustvarjamo nase, v svojih glavah.
Če si dovolite biti tudi "slabi", tega pritiska ni. Seveda "slabi" v smislu, da ne škodite drugim, da ne bo pomote.
Raziščite lastnosti, ki vas najbolj motijo pri drugih. Analizirajte do potankosti kaj  predstavlja ta lastnost za vas, kakšne občutke vam poraja, potegnite vzporednice iz preteklosti pri sebi. Je možno, da ste nekoč isto ali na podoben način delovali sami? Če se boste poglobili v to, boste presenečeni nad sabo.
Spoznajte sebe, sprejmite vse lastnosti, ki jih imate. S tem boste lahko sprejeli tudi vse okoli sebe.

JAz po tej svoji poti zdaj hodim že nekaj let, ne uspe mi vedno ostati na njej, večkrat tudi zaidem. A si te stran poti dovolim, se ne obtožujem in ne objokujem napake, ki jih še vedno storim. Vem, da z vsakim dnem naredim kakšen korak naprej.
Srečno pot vam želim.

P.S. zanima me koliko ste kaj stari in pri kolikih letih ste doživeli svoj napad?

Pozdravljen, r  :pomezik:

Se strinjam s teboj. Tudi jaz hodim po poti samospoznavanja in učenja, kako obvladovati simptome panike.
Svoj zadnji večji napad panike sem doživela letos, konec junija, od takrat pa me spremlja nenehen strah pred ponovitvijo. Od takrat se je v moj vsakdan vrinila nenehna napetost, misli mi nenehno begajo in se usmerjajo na počutje, nenehno sem nekako v stanju pričakovanja ponovnega napada in se zato ne morem povsem sprostiti in živeti normalno.  :unsure:  Največja tesnoba in strah sta v meni, kadar kam grem. Tiščanje v prsih in kratka sapa, potne dlani, suha usta in pospešen srčni utrip me spremljajo v večji meri na določenih javnih mestih - trgovski centri, kino, restavracije in v avtomobilu med daljšo vožnjo.
Prav danes me je panika zagrabila v kinu, proti koncu filma. Toda sedaj že znam stvar nekako kontrolirati, vzpostavim sama s seboj notranji dialog in skušam čimbolj realno razmišljati. Mi je uspelo do konca zdržati na svojem sedežu v kinodvorani, čeprav sem že na trenutke mislila, da bom morala pobegniti na wc in se pomiriti.

Pomembno pa je, da se sami sebe sprejmemo in da se ne sramujemo svojih občutkov. Nekomu bi se naše težave zdele majhne kot zrno, v primerjavi z njegovimi. Res je nekaterim še veliko huje, veliko bolj trpijo, vendar vse gre. Na koncu je vse dobro. Navsezadnje je res potrebno, da si v naših glavah razjasnimo stvari in da pogledamo na stvari drugače. Vem, težko je, ampak, če se trudimo, lahko gremo samo še navzgor.  :rozicodam:

Lahko noč in lep dan, ki je pred nami :)

Hey
Kot odgovor...svoj napad sem doživela pri 22-ih, pred 4 meseci.
Zdaj sem imela 3 tedne normalno življenje, zadnje 3 dni pa spet nisem stara jaz, lovi me strah, da se bo napad ponovil, da mi bo odpovedalo srce, da me bo zadela možganska kap...joj, katastrofa,kaj mi je???
Nočem, da se mi to dogaja, hočem živeti spet svoje življenje, iti normalno v službo, na izpit, na fitnes,voziti avto kamor se mi zahoče, brez, da bi prej pomislila kaj če...aaaaaaaaaaa!!!!
Pri meni se dogaja, da sem normalna jaz, npr. s prijateljico na pijači, potem pa kar naenkrat, kot da nisem jaz, kot, da se mi bo odpeljalo, začnem iskati utrip, vse ok, kontrolirano diham, v glavi pa tornado sami kaj če-jev...nočem, da me to ovira pri mojem življenju, saj sem se morala v teh 4 mesecih odpovedati prevečim stvarem, tako pogrešam moje staro življenje, da se mi meša. V teh 3 tednih sem noro uživala, potem pa kar iznenada, bum, pa je spet tu, pa sem spet vsa boga, preplašena, napol depresivna, f... off.
Po prebiranju tega foruma, vem, da me čaka dolga pot, da bo to vedno del mene, a je kdo, ko se mu to ne dogaja več, je našel sam pri sebi način, kako to odstraniti, pozabiti, "preboleti"?? Kako pa vi hodite v službo? Kako opravljate svoje delo? Odstranite strah? Saj vem, da naj ne bi o tem razmišljala, naj bi pomislila na nekaj drugega, samo borba sama s seboj, ni nekaj lahkega, ne?

Dragi moji držte se, lep in pozitiven vikend vsem

pa saj po dežju vedno posije sončk, kajne  :pomezik:

Papa

Pozdravljena, mašy,

hvala za tvoj zapis. Vedno bolj opažam, da se panični napadi pojavljajo pri mladih, predvsem v starostnem obdobju med 18 - 25 let. Pomojem veliko na to vpliva stresno življenje, šola, bližanje diplome, iskanje zaposlitve... Hja, mašy - tvoji občutki so tudi meni povsem znani, tako rekoč že povsem domači.  :(
In vem...hudo je...veš, pred dnevi sem imela spet neko upanje, ker se mi je stanje nekoliko izboljšalo, vendar me je včeraj v avtu med vožnjo spet začelo dušiti in grabiti, tako da sem od včerajšnjega popoldneva spet veliko bolj tesnobna, črnogleda, me duši, zgleda da se me loteva tudi nahod. Pa veliko se moram učiti za en obsežen izpit, ki me čaka v novembru. Tudi jaz se v svoji glavi venomer borim z mislimi - "kaj, če me bo zdaj zagrabilo"..."kaj, če mi bo zmanjkalo zraka in se bom zadušila...potem umrla in bo potem moj fant z drugo"..."kaj, če me zagrabi, ko grema s fantom jest v gostišče"...."kaj, če me zagrabi napad in ne bom pravočasno deležna pomoči"....vse to in še mnogo več črnih misli se prepleta v moji glavi. Hudo je, res. Včeraj sem se tako zjokala na fantovi rami in k sreči me razume, mi stoji ob strani ...

Pa vendarle...pomislim, da bo zagotovo bolje...če ne, bom pač morala zopet povišati dozo ad-jev, ampak vem, da bo spet prišlo obdobje, ko bom lahko zmanjšala to količino ali celo prenehala z jemanjem ad. Vesela sem, da zaenkrat shajam še brez pomirjeval.

mašy, a imaš kakšne ad ali hodiš na kakšne psihoterapije? Te domači razumejo?

Lep večer  :rozicodam:

Čao Maycha
Nisem na nobenih Ad-jih, nimam nobenih pomirjeval, po eni strani se najbolj bojim tega, da ne bi več zmogla brez tega. Ja domači me razumejo, samo bom napisala takole, če bi meni nekdo pred napadom opisoval moje stanje, kot stanje, ki se dogaja njemu, bi si mislila..ej, pa dej nehaj pretiravati, saj zgledaš čisto ok, to imaš ti samo v glavi,...tega mi seveda niso nikoli rekli, ampak je tako, da sem bila za svoja leta zelo samostojna, nobenih problemov na faksu, dobra služba, svoj denar, doma sem bila bolj samo zvečer, spregovorila par besed in spat, navadili so se na neko močno osebo, ki sama zmore veliko, tako, da je bilo meni težje priznati, ko sem rabila prevoz do službe, starši so mi pomagali, problem je pri meni, saj imam malo blokad, kar se tiče nekoga prositi za pomoč...
Napisala si, da se ti je ponovilo v avtu, joj meni se je to prvič zgodilo v avtu, od takrat mi je voziti sama kar muka, drugo je če je nekdo zraven, ko teče pogovor, ali ti ravno v temu ko misliš, siht here we go again, reče, uff a si vidla to in že pozabim. Drugače pa si pomagam tako, da si posnamem cd z muziko, ki me poživi, ali globoko vdihnem skozi nos in počasi izdihnem skozi usta. Nekako se znam sprostiti, da se mi to ne dogaja več tako pogosto, enkrat sem se tako sprostila, umirila dihanje, da če mi ne bi isti trenutek zazvonil telefon, bi zaspala za volanom.
Najbolj na živce mi gre, da sem res mislila da imam perfect life, potem pa kar naenkat,vse se mi sesuje kot hišica iz kart...najbolj me pa skrbi to, ker sem bila prej bolj športen tip, vedno fitnes, tek na smučeh, odbojka, ni bilo dneva, da se ne bi dobro preznojila, od takrat pa razen malo na kolo in daljši sprehod še nisem šla. Jutri grem prvič na bolj naporno aktivnost in me kar malo skrbi. Brez kondicije, dihala bom kot nora, seveda skozi odprta usta...joj,joj :o 
Ali se ti ukvarjaš kaj s športom, ker nekje sem celo prebrala, da naj bi to pomagalo, saj se izloča nek hormon, keri že sem pozabla, ker nekaj delaš zase se tudi boljše počutiš, bolj zupaš v svoje telo ( srce, pljuča,..), poveča se samozavest...
Koliko časa si že na ad-ih? Upam, da boš bolje, da se ti bo izboljšalo.
Aja..ali hodiš kaj ven žurat, a se ti je to že kdaj zgodilo zunaj, pod vplivom alkohola? Žuranje mi res manjka :P
Lepo bodi...čao

Hey,

mašy, imaš prav. Pri športni aktivnosti se sprošča hormon serotonin, ki mu pravimo tudi hormon sreče.
Hja, mene pa je danes panika spet pošteno zdelala. Prijela me je spet v avtu, ko me je fant peljal domov.
Ponavadi ne povem, da me grabi, hočem to skriti, v sebi skušam biti močna, ampak je tako težko...  8)
Res je tudi, da se nam na zunaj nič ne vidi, v nas pa vlada taka sila, da ne moreš verjet... ???
Najbolj se sprašujem, zakaj se mi to dogaja, če pa v razumu vem, da je ves ta strah nerealen oziroma, da me panika grabi v povsem nenevarnih situacijah...Ko me začnejo mučiti simptomi panike, dobim strah pred zadušitvijo, smrtjo, strah da bom morala takoj v bolnišnico, kjer pa skoraj vedno omedlim, ker ne prenašam bolnišnic in tistega vonja...  :(  In to tiščanje v prsih...kako je zoprno...in moreče.  :A)

Jaz se tu in tam prisilim, da grem tekat v bližnji gozd, ampak še vedno premalokrat. Bi morala več, saj vem.
Danes sem šla prvič na bioenergetske točke na Vurberku...nekaj upanja je še vendarle. Bom poskusila tudi to varianto, morda mi bo pomagala ali vsaj malo oblažila paniko. Res je neprijetno in komaj vzdržim, da ne vzamem pomirjevala v kriznih trenutkih. Ad-je pa jem že več kot 5 let. Imam občutek, da bom morala še povišati trenutno dozo.  :( Ven hodim bolj poredko, alkohola pa ne pijem. Panika me najbolj grabi med vožnjo v avtu, v trgovskih centrih, v kinu in v restavracijah.

Lp in drži se  :rozicodam:

Eh ta prekleta panika in tesnoba... Ampak ne bomo obupali an? :). Ej folk samo eno vprašanje... A je to da me duši in me ponavadi začne, ko postajam bolj napet sigurno tesnoba, a je lahko npr. astma, pljučni rak... Ker sm kadilec, ampak me dušiti neha, če vzamem pomirjevalo, tako da sklepam, da je to od tesnobe... Sm pa tud že 1 mesec prehlajen, tako da mam po kajenju kr fajn zagiftana pljuča... Mogu bi počas nehat kadit, pa ne morem, ker bi se mi strenal... :(

Hey,

Onix, to je tesnoba. Mene že nekaj dni spet tako duši, imam občutek teže na prsih, strah me je, da ne bi več mogla dihat...ves dan sem nenehno napeta in nervozna.  :-\  Hjojojoj ... samo, da bi se lahko rešila te panike, potem bi bila hvaležna za vsak trenutek življenja, ker se mi zdi, da bi se vse drugo dalo lažje prebiti kot to.  :o

Hvala bogu sem se pa znebila vsiljivih misli...vsaj nekaj. :)

Lp

Maycha, sm prepričan, da ti bo s časom uspelo premagat tud to anksioznost! :) Samo trudi se še naprej, pa "BIG WELL DONE" za vsiljive misli  :wav:. Vem, da je to grozno težko zreducirati, morm pa tud sebe pohvalit, da jih skoraj nimam več. Ostaja pa neka napetost (napete mišice, vrtoglavica, hipohondrija, zamegljen vid, malo hitrejše bitje srca, dušenje, včasih malo zmedenosti (slaba koncentracija v določenih trenutkih)). Ampak bomo premagal to!

Onix, tudi tebi čestitke, da si uspel tako zreducirati vsiljive misli.  :) Hja, meni se pa dozdeva, da imam morda premalo dozo tablet, da bi mi učinkovalo za panične napade. Jemljem namreč 1,5 tbl Paroxata. Pomojem bom morala zvišati dozo. Saj hodim tudi na psihoterapije in na bioenergetske točke, vendar mi je vsak odhod od doma že problem.

Hjao, danes sem šla na grobove in med vožnjo sem doživljala grozne muke. Vozil je oče, jaz pa nisem nič povedala, da me grabi panika, nisem ga hotla strašiti in mu delati skrbi. Najhuje je bilo v avtu, med vožnjo...
Ko sma prišla domov, je panika počasi minevala...a ostajata tesnoba in strah pred ponovnim srečanjem s temi groznimi občutji.   :-\  Upam in upam na boljše dni... :o

Lp

Maycha koliko časa že jemlješ ad-je?
Najbrž bi mogla res dozo povečat.vsaj tako so meni tle punce svetovale,da za napade panike je treba višat dozo.tako da mi je pol dohtarca zvišala in je blo bolš :)
Vse bo dobro ,pogovori se z zdravnico.
 :rozicodam:

Hey,

tejcka, ad-je na splošno jem že več kot 5 let. Vmes sem zmanjševala, bila že samo na četrtinki, potem pa sem spet morala zvišati. Sedaj sem že mesec in pol na 1,5 tbl, pa je prej še hujše, kot bolje. Predvsem je neznosno to dušenje v prsih in nenehen nemir v meni. Verjetno je premajhna doza tole, da bi mi pomagalo pri paniki, ker sem brala, da je potrebno več jemati pri paničnih težavah. Vsaj 40 mg bi verjetno morala. Bom poklicala psihiatrinjo in se dogovorila. Bom pa vseeno že danes vzela več in ji jutri povedala.

Lep pozdrav  :rozicodam:

Zakaj pa ne zamenjaš tablet?provaj psihjatrinji tudi to omenit,pa da vidiš pol kaj ti svetuje.
Te prav razumem kako se počutiš in upam da boš kmalu bolje :rozicodam:

Hm, nekje pred pol leta mi je psihiatrinja že menjala Paroxat za Prozac, ki pa ga nisem dobro prenašala. Neugodno mi je vplival na srce in utrip. Menjala pa mi je zgolj zaradi tega, da bi manj spala podnevi in da ne bi imela več takšnega apetita po hrani. Tako da sem raje šla nazaj na Paroxat, kot pa da bi trpela na Prozacu.
Pač vseeno spim, če mi paše in se kontroliram pri hrani. Paroxat pa mi je vedno pomagal, ampak je to očitno premajhna doza za to paniko, ki človeka pogublja.  :o Upam tudi jaz, da se čimprej poberem iz tega pekla.

Lp

Maycha, toplo ti priporočam, da vzameš v roke knjigo Premagovanje anksioznosti za telebane. Jaz sem bila včeraj zelo "panična", počutila sem se grozno, imela sem občutek, da me bo zadušilo, srce mi je neenakomerno utripalo, telo mi je drgetalo in občutek sem imela, da bom padla v nezavest....

Razmišljala sem o tem, da bi vzela Helex (vzamem ga v res težkih dneh), pa sem se vseeno raje zleknila na sedežno in brala zgoraj omenjeno knjigo. Panika me je zapustila, anksioznost popustila...tam so res krasne vaje, ki ti pomagajo pri premagovanju teh težav. Še najbolj mi je všeč poglavje o čuječnosti, o tem, kako se osredotočiti na zdajšnji trenutek, ki ga ponavadi ne znamo prav doživeti, saj so naše misli zaposlene z "reševanjem" težav iz preteklosti in s tistimi, ki nas čakajo v prihodnosti...potem postanemo anksiozni, panični...stvari nam uhajajo iz rok, nimamo kontrole...  :seznojim:

Knjiga me je popeljala v ta trenutek zdaj...pa moram reči, da sem se včeraj pomirila brez pomoči Helexa in današnji dan preživela po dolgem času bolj umirjena, brez omotice, ki me je spremljala že par mesecev...Saj bi lahko rekla, da bog ve, kaj me čaka jutri...pa ne bom...sem tukaj in sedaj in to je dovolj zame  :rozicodam:

V knjigi je tudi molitev vedrine, njeno sporočilo mi je zelo všeč, gre pa takole:

Gospod, daj mi vedrost,
da sprejmem stavri, ki jih ne morem spremeniti,
pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko,
in modrost, da jih bom znal razlikovati.

Živeti vsak dan posebej,
uživati vsak trenutek posebej,
sprejemati preizkušnje kot pot k miru,
jemati ta grešni svet, kot ga je on, tak kot je,
ne tak, kot hočem, da je.
Zaupati, da bo on uredil vse stvari,
če se predam njegovi volji,
da bom v tem življenju zmerno srečen,
in neskončno srečen z njim v naslednjem.

(Reinhold Niebuhr...1926)

Hey, Slavka,

najlepša hvala za ta nazoren in lep zapis ter priporočilo glede knjige.  :rozicodam: Vsekakor jo bom prebrala.
Je dosegljiva v knjižnicah?

Hja...tudi mene muči cel kup simptomov pri paniki in v najhujših trenutkih je res grozna sila...kot da si res pred popolno pogubo. Najhuje pa je, da v razumu vemo, da ti strahovi nimajo podlage v situacijah, kjer se pojavijo, ampak telo se pa odziva, kot da nam bije zadnja ura...  >:(  Jaz na vse pretege skušam ozavestit svoj strah, si dopovedujem, da se bi že zdavnaj zadušila, če bi bilo kaj narobe s pljuči in da ni niti najmanjšega razloga za strah. Ampak v tisti najhujši sili me strah premaga in simptomi so premočni, da bi lahko realno in "trezno" razmišljala...  :-[  Sama sebi se čudim, da se mi to dogaja ... pa sicer imam dokaj vse pošlihtano v lajfu in do sedaj mi je vse uspelo, česar sem se lotila.   :ne: 

Hja, potrebno bo še delati na tej presneti psihi, vem ...

Lep dan vsem sotrpinom ... ne dajmo se!   :-*

maycha  masi kako ste kaj.neki casa me ni blo tu gor.malo berem vase spise eni ste mal boljs ucasih mal slabs sam to tko je.pocas bo vedno boljse in manj tezav  verjemite.jst sm prvi napad panike dozivel pred 4 letmi ko sm mel23 let.2 leti je blo zlo hudo ko sm bil ze skor u psihozi ker se mi je zdel da svet ne obstaja.zdaj sm na paroxatu depakinu pa se na enih tabletah.amapk je kar dost boljse zdej sm kar ze eni 2 leti zlo dobr govorim proti prej ko sm bil v k..... so se kdaj slabi dnevi amapk panicnega napada ze nisem mel dolgo hvala bogu.mene zanima ce bi bil kdo da se kdaj srecamo da bi se mal pogovoril o tezavah.drgac pa prek neta.no upam da vam bo use najboljs tko da maychi masa pa drugi drzte se

hey
Pa sem spet nazaj...veliko berem na tem forumu in vidim, da imate vsi neka pomirjevala ali ste na AD-ih. Meni niso dali nič. Je pa bilo takole, prva diagnoza je bila hiperventilacija, če se ponovi pojdi do svojega zdravnika...hmmm, to me je res pomirilo, ja do 1 meseca, ko se mi je to ponovilo 4 krat in sem šla do svoje zdravnice. Od tam vse kar sem dobila je bila napotnica za ščitnico, še enkarat tnx...full mi je pomagalo, tko 14 dni dokler nisem pristala na forumu, to mi je predlagal prijatelj, ki je zadnji letnik medice in je sam postavil diagnozo, da imam panične napade in, da je vse v moji glavi, da se moram boriti sama s seboj, naj ne pustim, da me to premaga in da sem v veliki prednosti, da nisem na pomirjevalih ali AD-ih. Ampak potem me spet prime, kaj če je kaj narobe z mojim srcom, pljuči, učeraj zvečer sem prespala pri prijateljici, že skoraj spim in kar naenkarat bum, srce mi podivja, zagrabi me panika, aaaa umrla bom, rabila sem 1 uro, da sem prišla k sebi. Sama sebe začnem spraševati pa kaj če me ne grabi panika, kaj pa če sem res bolna, pa si to prikrivam s paničnimi napadi? Naredili so mi EKG, vzeli kri, urin, vse ok, ampak jaz še vedno mislim, da sem bolna...joj. Mi kdo kaj predlaga?
Dogaja se mi pa tako, da imam cel teden dober, mogoče mi samo misli malo uidejo in si rečem ohh evo pa je to za mano, aha, še isti dan bom imela sranje. Najbolj me skrbi, ker začnem z novo službo, novo okolje, kaj če se mi tam zgodi kaj takega?  :jok:
Zdravnica me ni poslala k psihiatru, predlagala mi je sprehode, šport, sproščanje, da to je vrjetno od šoka, ker mi je umrl ata, da bo minilo. Ja pa me ni. ???
Ne bom rekla, da je tako hudo, kot prve 2 meseca, ko nisem upala iz hiše, tudi,ko me zagrabi, ne traja tako dolgo kot ponavadi, hitreje se pomirim, ni več tudi tako močno, ne tišči me toliko v prsih, samo še vedno v glavi...umrla bom, evo konc je,aaaaaaaa.
Kako se vi držite...moji sotrpinčki?
Ali je sploh kdo, da ni na AD-ih, ali pomirjevalih??
Lep vikend
Papa

Mašy, kaj pa psihoterapija?

Čao
Ja zdravnica mi ni dala nobenih napotkov, razn že naštetih predlogov.
Je tebi to pomagalo?

Če se izogibaš zdravil, ti je to najboljša pomoč. Psihiatri niso psihoterapevti, oz. moraš iskati psihoterapevta, ki je lahko tudi psiholog ali psihiater. V glavnem so samoplačniški, najdeš pa jih tudi take, ki so zelo dobri in niso dragi.

Poleg jemanja ADja, sem hodila na kognitivno vedenjsko terapijo in ja , mi je pomagalo. Vendar ne smeš misliti, da te lahko terapevt odreši. On ti samo pomaga prepoznati napačne miselne vzorce, ki si si jih v svojih mislih ustvarila, nauči te jih prepoznati in preusmeriti. Na tebi je pa, da sodeluješ in sama spoznavaš svoje vzorce in se potem trudiš spremeniti način življenja.

Sama bom šla še na transakcijsko analizo, ker čutim, da globje stvari nisem še popucala. KVT je samo površinska rešitev, hitra pomoč, ki pa mi zelo koristi.

Če si iz Ljubljane ali iz okolice, ti lahko pomagam z nasvetom pri izbiri terapevta.

Lp :rozicodam:

Nisem iz Ljubljane, sem iz okolice Kranja, vožnja do Lj. mi še vedno ni lahka, tako, da bi si raje poiskala kaj v Kranju.
Ja moj največji problem je v moji glavi...vsakič, ko se moram kam odpraviti, začnem razmišljati, kaj če...in potem kdaj "fašem" ta kaj če :o
Verjetno bi bilo to najbolje zame, bi mi najbolje pomagalo, saj, ko se zgodi, sama v sebi naredim kaos.
Bom malo pobrskala po netu, kaj lahko najdem čimbližje domu, če pa poznaš kaj v naših koncih, pa prosim sporoči.
Hvala ti,
drži se
papa :rozicodam:

 :ne: nak, daleč od tega, da imamo vsi zdravila. Nas je kar nekaj, ki smo brez AD in brez pomirjeval.

Hey
In? Kako se ti spopadaš s tem , kaj ti najbolj pomaga?
Danes sem šla na fitnes, katastrofa, non stop sem preverjala bitje srce, skoz sem imela v glavi, da mi bo srce nehalo biti zaradi preobermenitve, čeprav hodim na fitnes vsak dan, nvm zakaj se mi je to pojavilo danes, ohhh. Potem je bilo bolje, samo me je že strah za jutri :seznojim:

Oj mašy!!

Moram ti povedat, da nisi sama, tudi jaz se spopadam s tem. Popolnoma isti simptomi, sploh glede dihanja, ko misliš da dobiš premalo zraka, ampak moram ti povedat, da je to samo v glavi. Meni se tudi to dogaja, pa si rečem " pa kaj je zdaj to, kaj boš ti glavna al jaz", seveda mislim pri tem na paniko, ker to je nek rahel panični napad. Tudi bitje srca mi dosti krat na dan naraste, pa to preprosto ignoriram, samo jaz se zaradi hitrega bitja srca nisem kaj pretirano ustrašil, ker pač se mi zdi da to je normalno, da vsi tudi tistim ta "zdravim" srček kdaj pa kdaj hitreje bije, ampak mi paničarji pač vsak simptom vzamemo bolj resno, tisti nepaničarji pa sploh ne pomislijo na to. Predlagam ti, da si čim več prebereš o panični motnji in se poučiš, da boš prepoznala simptome in ko boš vedla za te simptome se boš spomnila na paniko in kaj si prebrala, se ne boš ustrašla tega. Vedi da je to samo motnja, ki je tudi ozdravljiva, le mišljenje bo treba bolj pozitivno in ne se takoj ustrašit. Vem, da je težko in jaz mislim in upam, da ti lahko uspe.

Pomisli na to, da nas je veliko, da nisi sama in piši kako ti je!!!! :rozicodam:

Lep pozdrav vsem,

Na tem forumu sem čisto nova. Včekrat prebiram ampak se še nisem opogunma pista.
Jaz sem tudi imela panične napade in napade tesnobe pri 16 letih na to se mi je počasi stvar uredila in so se le občasno pojavili občutki omotičnosti, nemira,...itd.
Dokler me danes ni kar naenkrat zgrablo in sem še zdej vsa nemirna. Sej veste tisti grozen občutek ko ne veš kaj bi in kako bi si pomagal. Predvidevam, da se mi je pojavilo zaradi večjega ivljenskega stresa, vselila sem se s fantom s katerim sva se zadnje čase veliko kregala, v službi sem menjala urnik delam večino dneva nadomeščam sodelavko sem sama za vse in nimam zamenjave poleg tega je šef moj sorodnik s katerim sva v napetostih. Pa mi je recimo prepovedal dopust in napetost je v menivsak dan rasla poleg vsakodnevnih opravil in stalnih skrbi kaj bo če bo. Res se počutim grozno še včeraj sem bla v redu ne vem več kaj bi.Ponavadi se umirim grem kaj delat pa mine danes pa ne e celo popoldne sem vsa nemirna in vznemirjena in se cela tresem.
Prosim vas za nasvet, če se je kateremu od vas tudi tako ponovilo in kaj ste storili?
Kako se spopadate s stresi in panikami, dokler je mirno okoli mene sem vredu ob večjih stresih me pa hitro zmanjka?
e par dni čutim tale nemir kot da me bo razneslo.

Hvala za odgovore že vnaprej..;)

čao Mary

Tudi jaz sem imela stres pri prejšnji službi, nenehen spor s šefom, butasti urniki,...ker sem študentka sem službo zlahka zamenjala, tako, da bi ti predlagala to. Če pa to ne moreš storiti bi pa na tvojem mestu povedala svojemu šefu za svoje stanje. Ali se ti to dogaja samo v službi? Kaj pa doma? tvoj fant ve? če ne, mu povej, razloži, ker drugače ne bo nič bolje. Sama sem kar nekaj časa držala vse v sebi...vsak dan sem mislila umrla bom, nisem povedala fantu, prijateljicam, ko pa sem, je bilo super, takrat sem imela 14 dni brez enega kaj če bo... :clap:
Sama si tako pomagam, da enostavno usmerim misli nekam drugam, veeeeliiko se športam, pojdi plavat, ker voda zelo pomirja, pojdi na masažo, naj ti fant čimvečkrat zmasira noge, roke (dlani), pojej celo čokolado :sesmejem: Počni čimveč stvari, ki te veselijo, nasmejijo. Če pa bo zelo hudo, pa predlagam globok vdih skozi nos, izdih počasi skozi usta ( nasmej se, pomisli na nekaj kar ti naredi toplo pri srčku, osebo, dogodek, oprimi se tega za 2,3 min.), da se čimbolj sprostiš, meni je to dostikrat pomagalo. Imej v glavi, da bo minilo, da zmoreš.
Ti pa vseeno predlagam, da premisliš o stvareh, ki ti to povzročajo, ali so vredne tvojega zdravja? Sama sem sedaj v čisto drugačnem "okolju" kot pred napadom, spremenila sem skoraj cel način življenja. Počutim se bolj zdravo, srečno, še vedno me kdaj stisne, vendar ni nikoli več tako hudo, hitro se umirim.
Sporoči kako se držiš...te bom mela v mislih :pomezik:
Papa

Ciao Mašy,

Res najlepše hvala za nasvete....bom upoštevala... :pomezik:

Nekaj sprememb sem naredila...skrajšala urnik v službi se malo pogovorila z vsemi kaj me muči in recimo nekaj malega rešla....še vedno pa se čutim izčrpana....kot da ne zmorem obvladat več vse te črne misli ta strah pred kaj bo če bo....najraje bi zbežala iz te situacije...

drugače pa kot me prime na trenutke sem vredu na trenutke se počutim grozno, depresivno in brez vollje, kot da ne bom zdražala...res mučni občutki....sej poznate...

vsak dan upam da je to zadnji s temi strahi mislimi da bo boljše....a kaj ko spet hitro zapadem nazaj...in pol mi je še huje
....upam res da se bom izvlekla vn..pa tej deževni dnevi res ne koristijo preveč :A)

Cyeyeyey, moram spet včerajšnjo izkušnjo podeliti z vami ...
Bili smo na rojstnem dnevu in šli ven nekaj pojest. Ko smo se vsedli za mizo in čakali, da naročimo hrano, so se mi začeli spet vedno bolj stopnjevati občutki panike. Samo čakala sem, kdaj se bom morala zadreti:"Joj, slabo mi je...ne morem dihat...na zrak moram!" Na vse pretege sem skušala spet skriti občutke, da ja ne bi kdo kaj opazil. In potem so se mi spet podile po glavi misli:"Kaj, če se bom morala naenkrat vstati in od sile pobegniti na zrak...in vsi se bodo čudili, kaj mi je kar naenkrat...in mojega že tako preveč zaskrbljenega očeta bom čisto prestrašila...in drugi ljudje bodo vse videli...pa kar naenkrat bom vse okrog sebe postavla na noge, ker mi bodo morali dati prostor (nisem sedela ob koncu mize, ampak med ostalimi).  :seznojim: In seveda se je spet pridružilo tresenje, ki sem ga želela skriti (da ne bi kdo opazil, da se tresem), dobila sem potne dlani, srce je razbijalo, od občutka primanjkovanja sape sem kar pogoltnila nekaj zraka...bila sem res tik pred napadom, ampak sem se na vse pretege skušala spraviti do realnega razmišljanja...pojedla sem juho in takoj rekla, da moram "na wc", čeprav se mi je bolj mudilo na zrak. Tako me potrejo te izkušnje, ti občutki, ki si jih ne znam razložiti...pogosto izgleda, kot da sem že ok...pol pa spet potonem nazaj...in spet rabim polno volje in moči, da se spet dvignem višje... :o :'( :o 

Pa vendarle... menda ja ne upam zaman na izboljšanje ...  ???

Lp

Maycha...evo si doživela in preživela in to je glavno  :oki: Podobno se dogaja tudi meni, gremo kam jest, pa se ful veselim...tam me pa panika zagrabi...začne se mi vrtet in pojavijo se mi misli v stilu...omg, kaj če padem skupaj, joj...rada bi šla čimprej domov...pa zakaj ne morem enkrat v miru uživat....ipd...
Včasih se mi to ni dogajalo, sedaj pa so ti občutki postali moji stalni spremljevalci, samo, da jih enkrat čutim bolj intenzivno, drugič pa malo manj.

Seveda ni zaman upanje na boljše dni...niti ni nujno, da slabo počutje smatraš kot ponovni padec...je samo nihanje, ki smo ga deležni vsi. Jaz upam, da bom pa vendarle nekoč čist o.k., to mi daje volje za naprej....upam tudi zate, Maycha...zmogle bomo  :rozicodam:

Maycha! :rozicodam:

Jaz to poznam. Je bila pa simptomatika pri meni drugačna kot pri tebi. In res, v stvareh, kjer naj bi uživala, sem se dejansko mučila. In po večletnem mučenju sem, ko ni in ni bilo razultatov, počasi začela opuščati stvari, ker enostavnio nisem več zmogla. Ampak to ni bila rešitev...

Je pa res, da se je meni to dogajalo takrat, ko o teh motnjah ni bilo nikakršnih informacij in zato si nisem znala pomagati.

Maycha, ti imaš znanje, imaš vse v svojih rokah in zato verjamem, da ti bo uspelo. Je pa res, da se določenih stvari še moraš naučiti in to ni učenje na kratek rok.

Tudi jaz se sedaj učim določenih stvari, ki jih včasih nisem zmogla. Gre mi počasi, ampak mi gre. Včasih obupujem, včasih sem jezna, včasih optimistična, ampak ne odneham.

V takih primerih je zelo pomembno, da si znaš pomagati s kakšno tehniko sproščanja, in da se zavedaš, da ne bo nič narobe, če boš mogla iti malo ven zadihati.

Meni so določeni koraki že uspeli, nekateri me še čakajo. Verjamem pa, da enkrat pa nam bo vsem uspelo. Zavedati pa se moraš, da je vsakršno primerjanje z drugimi popolnoma nesmiselno.

Zakaj ti to pišem?

Ker sem se jaz dostikrat primerjala z drugimi. Zdelo se mi je namreč, da drugi neprimerno hitreje napredujejo kot jaz. Lej, to sploh ni pomembno. Pomembno je samo to, da se vsak posameznik zaveda, da v tistem trenutku naredi dovolj za korak naprej. Samo to in nič več. 

Janja, Slavka... :clap:... :rozicodam:

Maycha tebi pa en velik... :clap: :clap: :clap:

Dobro te razumem in vem kako je to... :seznojim:, samo ti si vse to z mislimi
kaj bo in podobno premagala... :oki:...preusmerila si jih!

Tudi meni se je to dogajalo, joj kako je bilo težko iti nekam v družbo s sorodniki,
kjer sem "morala" biti prisotna...no nihče me ni silil, vendar sem tako čutila.
Že dosti časa pred tem sem se psihično pripravljala na ta trenutek...do
konca nisem vedela ali mi bo uspelo ali ne... :zardevam:

Pride tisti trenutek...pot pod noge in gremo... :sesmejem:,
v prostoru si vedno najdem prostor nekje na koncu omizja,
tako nisem z ničemer omejena in to veliko pripomore k počutju. :pomezik:

Moram ti povedati, da tisti neprijetni občutki sploh niso prišli,
ker sem se že prej z mislimi pripravila nanje...vse je teklo tako
kot mora... :clap:

Nikoli se ne primerjaj z drugimi...nekaterim uspe, nekaterim ne...ti vedno
poslušaj svoje telo, ki ti pove pravo stanje!

Ja Maycha USPELO nam je in USPELO nam bo....kdaj...to je
vprašanje, vendar ni pomembno, važno je to,
da ne izgubimo UPANJA! :rozicodam:

Slavka, Janja in toja...hvala vam za te tople besede  :poljubnjej: :poljubona:

Ja, dobro vem, da je vsak posameznik unikaten in edinstven, tudi simptome pri paniki imamo drugačne oz. so določene razlike med njimi, določena odstopanja ... Odvisno je tudi, kaj je vzrok za paniko, koliko si kot oseba čustveno močen, koliko občutljiv, kakšen imaš nasplošno stil življenja...

toja, tudi meni je lažje takrat, ko se lahko nekaj dni prej pripravim na kakšno srečanje, skupno kosilo ... včasih pa me vseeno vrže s tira.

Slavka, bom skušala vzeti to včerajšnjo izkušnjo kot nihaj - zdrs na poti do izboljšanja  :P

Janja, kakšne simptome pa si imela ti?

No, pomaga mi, da sem v svoj vsakdan zadnje čase vnesla nekatere stvari: vzamem si čas za sproščanje ob cd-ju, sestavljam puzzle, vadim na steperju, spravim se na sprehod, grem plavat in v savno ... vesela sem, da dejansko je že bolje, kot je bilo par mesecev nazaj, premiki zagotovo so...ampak vsak pojav teh občutij me spet znova rahlo potre, zmede in mi vzame nekaj volje in optimizma ...  :A)

Privoščite si kaj krepčilnega za dušo v tem deževnem ponedeljku ... tudi popoldanski spanec se zelo prileže  ;D

Maycha! :rozicodam:

To se mi zdi zelo v redu.

Jaz sicer ne poznam tvojih vzrokov in zato težko karkoli napišem v tej smeri. Je pa nekaj sigurno, pa če poznaš vzroke ali pa ne, da je potrebno vzdrževati dobro telesno kondicijo. S tem mislim predvsem na to, da ne smeš pozabiti izvajati tehnik sproščanja tudi v obdobjih, ko si čisto v redu.

Velikokrat se nam namreč zgodi, da mislimo, da smo O.K. in potem pozabimo na vse preventivne ukrepe. To je pa narobe, ker lahko spet pademo v stare ustaljene tirnice napačnega razmišljanja, napačnega načina življenja...

Maycha, pri takšnih motnjah najbolj pomagajo ponovitve. To pomeni, da čim večkrat ponoviš in izvedeš stvari, ki se jih bojiš, vedno več možnosti je za uspeh. To sem tudi sama opazila pri sebi, ko sem se še sama borila. Stvari, ki so mi pred leti predstavljale 'misijo nemogoče', sedaj opravljam brez problemov. Mi je pa ostalo še nekaj stvari za predelati. Ja, se jih bojim, ampak imam upanje v to, da mi bo uspelo. Če mi je uspelo takrat brez vsakršne strokovne pomoči, mi bo sedaj s pomočjo dveh strokovnjakov sigurno uspelo hitreje kot prej. No, vsaj upam na to.

Maycha, vsekakor si na pravi poti.

Hey, Janja, imaš prav ... potrebno je hoditi proti strahu in ne proč od njega. Sama se trudim in se ne umikam več situacijam, ki se jih bojim oz. v katerih predvidevam, da me bo zagrabil napad - vožnja v avtu, kosilo v restavraciji, nakup v trgovini, ogled filma v kinu ... bolj, kot se soočam s temi kraji, bolj panika izgublja na intenziteti. Ampak to gre res počasi ... najbolj mi da zagon, če sem nekaj dni ok in brez tiščanja v prsih ... nekako se v meni prebudi novo upanje. Ko pa pride zdrs, pa ga bom poskusila vzeti kot zdrs in nič hujšega kot to.  :-[

Hehe, pa tudi pisanje pesmi mi zelo olajša dušo ...  :zvizgam: - to sem pozabila omeniti v prejšnjem zapisu, ko sem naštela moje novosti v lajfu ...  :P

Lp in vse dobro  :rozicodam:

Hej Maycha!
Jaz sem imela v nedeljo prav isto situacijo- na kosilu v polni restavraciji... Pa sem se veselila it tja. Prej sem bila nekaj dni ok in potem si jaz hitro mislim: zdaj me ne bo vrglo nič iz tira. Figo!! Najprej temperatura narašča, potem ugotoviš da ni zraka okol tebe, pol se ti že vrti, začneš dobivat občutek, da me bo 'zmanjkalo' še preden mi uspe prit skozi celo restavracijo do wc-ja oz.na zrak... BBBBbbbb, kako sovražim ta občutek!! In zraven si govorim- nič ni hudega, minilo bo, s svojimi si, pa diham zraven in se poskušam zamotit! Pa mi ne rata...  :jok: :jok:

In potem je blo spet en dan ok- še v trgovini sem zdržala 1 uro s fantom, ko sva šla po čevlje! In še zbrala sem pogum, da sem pomerila hlače, ki so mi bile všeč- bedno mi je it tud v kabino, da me ne pride tm k mam občutek da bi mogla kar naga stečt iz trgovine!... :S - in ko sem si kupila hlače sem bila res vesela, prav ponosna nase, čeprav me je vmes mal stiskal, pa sem zdržala :)

In potem gremo včeraj na kosilo na bone v isto restavracijo kot že 100x prej, in se me je spet lotilo...  :'( pa zakaaaj, si mislim?? in spet diham, preusmerjam misli, se hočem pogovarjat s fantom in kolegi...-pa ne morem niti razmišljat in govort! Mislim, kot, da  sem malo mimo,...pomoje sem se kar držala za rob mize, da nebi padla... Pol smo na hitro pojedli in sem šla ven.. In doma prejokala celo popoldne, nisem imela energije, ne koncentracije...sesuta čist.. Zelo mi pomaga, ko se lahko s fantom odkrito pogovarjam o teh stvareh, res mi stoji ob strani, me vzpodbuja..-najslabše pri najini super zvezi je, da gre čez 3 tedne na izmenjavo študentov za cel semester....:/ ravno zdaj ko bi mi tako zeloooo prišel prav ob meni...:( in me je strah, da me bo to še bolj sesulo...-ampak se ne bom pustila!! (samo še ne vem kako to izvest  :A))

In potem sem brala tu po forumu, velik brala, zgodbe o vseh- super ljudje ste tu gor, kapo dol res! Sam pol sem se vprašala, da slučajno ne iščem sebe v strahovih in težavah drugih in da če bom preveč brala, da mi bo še slabše..?

Seveda se trudim izluščit pozitivo in rešitve, vendar nekje v mislih mi ostane tudi ostalo..
(rada bi se tega čimprej rešila.. ali je prav, da poiščem pomoč v tabletah? večina vas pravi, da jih jamljete in da ne rataš odvisen? Jaz bi probala fse, samo da začnem normalno funkcioniratr..)

Upsi, sem se malo na dolgo razpisala, brez zamere

lep sončen pozdrav z obale! :rozicodam:

Hei, banana ... ja, imaš prav, tukaj je en kup super in zlatih ljudi  :) in veš ... ko sem prebrala tvoj post, moram reči, da se popolnoma enako dogaja tudi meni ... :) in kako je to hudo in težko popolnoma razumem  :'(

Tudi jaz sem danes preživela s fantom prijetno dopoldne, šla sva malo plavat in v savno, nato pa jest na bon.
In že prej sem bila nenehno v pripravljenosti, telo je bilo pripravljeno na obrambo, misli pa nenehno usmerjene v dvom, negotovost in strah, kako bo, ko bova šla jest ... na bazenih sem čutila znosno anksioznost, ni bilo nekih telesnih simptomov, le rahlo tiščanje v prsnem košu in neizogibne misli ... ah, prav te so najhujši povod v paniko ... te misli, ki se nas oklepajo kot klop kože.  :o  :-[ In tudi jaz občutim jezo, razočaranje, da v tako prijetnem dnevu s fantom na kopanju in v savni ne morem uživati, se sprostiti in odmisliti vse negativnosti ...
No, potem, ko sma šla jest ... sva pa že nekaj časa jedla, ko sem naenkrat vdihnila in dobila občutek, da mi zmanjkuje zraka - zato sem se še bolj prestrašila ... potem pa sem potrebovala ogromno moči, da sem preusmerila misli ... in vendar sem si želela čimprej ven ... doma se lahko najbolj sprostim, čeprav me zaradi obupanosti nad tem, kar se mi dogaja in tuhtanju o tem, tudi zelo pogosto tišči v prsnem košu ...

Jaz sicer jem ad, morda za paniko premajhno dozo, ampak niti ne bi rada višje jedla. Tako ali tako jih jem že 6. leto in sedaj že pol leta hodim na psihoterapijo, nekatere stvari sem spremenila v življenjskem stilu - vkljućno s prehrano - in vedno upam, da bo panika nekega dne za vedno poniknila ... in močno si želim, da to moje upanje ni zaman ...  :(

Če se ti bodo te težave nadaljevale, ti vsekakor priporočam, da tudi ti poiščeš strokovno pomoč - stopiš do psihiatra in če ti bo predpisal antidepresive, se moraš zavedati, da od njih ne boš postala odvisna - to niso pomirjevala, od katerih pa telo razvije odvisnost ob prepogostem jemanju in zahteva vedno več.
So pa ad samo opora, oblažijo težave, vzroke pa skuša iskati psihoterapija.

Lep pozdrav in vedi, da nisi sama v svetu panike  :rozicodam: