FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni.

Arnika tukaj. Mogoče se me nekateri še spomnete. Sem že bila med vami, pa sem odšla,  ko sem začutila, da sem dobro. To je trajalo le kratek čas. Do začetka julija. Zdaj se spet borim, dan za dnem, trenutek za trenutkom. In ne mine. Tesnoba, strah, panični napadi, depresija, obup, nemočno hlipanje 'Pomagajte mi ...'

Strah me je, da ne bo nikoli bolje. Da bo trajalo v nedogled. Če pa se že obrne na bolje, bom itak spet zapadla nazaj.

Obračam se spet na vas, čeprav mi nekaj govori, da tega nisem vredna, ker sem forum zapustila. Ne vem, kaj naj. Psihoterapevt je večina poletja nedosegljiv, jaz ga pa tako krvavo potrebujem. Popoldne imam psihiatrinjo. Grem se pozanimat, če imam prave antidepresive, ki mi jih je predpisala osebna zdravnica in ki jih jemljem že eno leto. Že en mesec jemljem praxiten vsak večer,samo 1 in pol tabletko še imam. Ne vem, kako bom spala brez njih. Bojim se, da sem že odvisna ...
 

Arnika :rozicodam:

pa še spomnim se, kako dobro si bila, kot rožca. In verjemi, da bo spet tako. Ne obupaj, vztrajaj, saj sama veš kaj vse je potrebno za naše dobro počutje.

Danes se lepo pogovori s psihiatrinjo, mogoče boš dobila kaj drugega,pa tudi dopustov je že konec in bo tudi psihoterapevt dosegljiv.

Vzemi svoje kužke in pojdi ven v naravo, ne ustraši se napadov, saj veš, da se od tega ne pade dol.
Popij magnesol vsako jutro, da bo vsaj malo bolje.

Bodi vztrajna in se ne pusti, moraš zmagati

mislim na tebe :rozicodam:

Trzinka, draga ... hvala :rozicodam:

ampak jaz res ne vem, kaj naj še storim s seboj. Vsak trenutek je tako težak. Sobo imam za pospravit, ker je v stanju po potresu, pa komaj kaj prekladam tja in sem. V knjižnjico moram in odlašam. Zamudnina pa se povečuje. K psihiatru gre z menoj prijateljica, ker si sama ne upam. Obnašam se kot en otrok. Celo poletje sem preživela pri starših, da so za mene skrbeli - stara sem 31! Grozljivka. Egoistično hlepim po pozornosti. Ves čas rabim, da se nekdo ukvarja z menoj. Sicer sem ta teden sama v Lj, a komaj zdržim. Klicarim ljudi, se z njimi dobivam, ker ne zdržim sama. In to traja že skoraj 2 meseca. Iščem pomoč od zunaj, v sebi pa je ne najdem. Pa mi kaj uspe,recimo se sprostit med paničnim napadom in zaspat - tega sploh ne cenim in ne znam več uporabit. Občutek, da se mi bo zmešalo in da ne zmorem.

*******, pa jezna sem, ker se tako pustim, ker tako zapravljam svoje življenje, darove. Raztrgala bi se, Prebutala, vpila nase ...

Arnika! :rozicodam:

Ja, jaz se te še spomnim.

Ravno pred kratkim sem tole napisala v temo ALI KOGA POGREŠATE NA FORUMU. Sem se dostikrat spomnila nate in resnično ti nisem želela, da bi se vrnila na takšen način.

Bo bolje. Če je bilo do sedaj, bo tudi v bodoče. In če boš slučajno spet kdaj ponovno padla, se boš znala pobrati. Tudi padci so del življenja, tako kot vzponi. Pa saj to tako ali tako tudi sama veš.

Narobe. Tukaj imaš še kar nekaj za narediti, a ne? Pa saj nisi edina. Ti si vredna. Zakaj ne bi bila? Samo zato, ker si zapustila forum?! Pa saj ga nisi potrebovala.

Sedaj pa še k tvojemu problemu, ki ga tudi jaz poznam oz. sem ga poznala. Zakaj se bojiš samote in zakaj tako potrebuješ nenehno pozornost? Tudi jaz sem se bala samote in želela sem si ogromno pozornosti. Saj z druženjem in iskanjem pozornosti ni nič narobe, je pa dobro, da znamo biti kdaj tudi sami.

Pri meni se je ta problem rešil sam od sebe, ko se mi je življenje obrnilo tako, da sem bila najprej prisiljena biti sama. Na začetku mi je bilo grozno, sedaj, toliko let kasneje, pa samoto naravnost potrebujem. Na momente imam včasih občutek, da sem iz ene skrajnosti šla v drugo. :sesmejem:

Arnika, vse se bo rešilo oz. boš sama razrešila. Oglasi se še kaj!

Janja  :rozicodam:

sem prav prijetno presenečena, da si se spomnila name.  :poljubnjej:
Saj en del mene ve, da se bom izkopala iz tega, en del mene ve, kako se smejati in biti sproščen ... ampak trenutno mi je pa res grozno.
Danes sem bila pri psihiatrinji in sem prav malo razočarana. Po 15 min me je odpravila, sploh mi ni prisluhnila ...
Komaj čakam, da se moj terapevt vrne z dopusta, čisto izgubljena sem v tem čustvenem vrtincu.

Naj pride dan, ko bom spet se smejala.

Objem za vas. In hvala za dobre želje ...

Oh, škoda, da si naletela na  takšno psihiatrinjo. Pa si kaj dobila, je kaj novega sploh.
Zdaj se spomnim, ja, kužkov nimaš, si pa šla na Rožnik, a ne?

Veš kaj, dobesedno se moraš zbrcat, da boš pospravila stanovanje in šla ven. Vem, da je to največja muka, da je to nočna mora, ampak res se prisili. Odpri si vsa okna, glasbo naglas, probaj kaj narediti, potem pa magari na PST. Zdajle proti večeru je najlepše, pa se boš bolje počutila, vsaj za tisti čas, jutri ponovi zgodbo, nafilaj si baterije. Če ne gre drugače, naj gre nekdo s teboj, bi šla jaz, pa sem na morju.

Bolje bo, sem prepričana v to :rozicodam:

Trzinka  :poljubnjej:

Povečala mi je odmerek antidepresivov in mi namesto praxitena za zvečer dala mirzaten - ne povzroča odvisnosti. Čisto sem se zjokala na poti iz Poliklinike. Sem se počutila grozno - bolno. Obupano. Se obtoževala, kako sem lahko tako zavozila svoje življenje, da sem pristala na toliko tabletih ...

Lotila sem se sobe, ampak je zdaj še v slabšem stanju ... Ni šlo. Me je preveč zdelalo tole danes. Sem pa s prijateljem šla v Iški vintgar zvečer, brodila sem po vodi in začutila mir okoli sebe. V sebi ga še ne. Vidim, da moram biti čim manj sama. Če sem sama, kar odplavam, kar odlašam, se kar pogrezam.
Zjutraj me pobereta sodelavki, gremo na izletek. Moram se toliko spravit k sebi, da bom dobro začela v šoli. Ne želim, da trpi moje delo.

Trzinka, saj je vredno, da se trudim, tudi če je peklensko težko, tudi če ne čutim, da mi pomaga, tudi če je sama tema ... ?

Objemi morje zame. Naužij se sončka.

Arnika! :rozicodam:

Predvsem se sedaj ne forsiraj s stvarmi, ki so ti zelo težke. Poskušaj postopoma. In če trenutno potrebuješ ljudi okoli sebe, potem jih imej. In če trenutno še ne zmoreš kaj bolj konkretnega pospraviti, pač ne pospravljaj. Zapomni pa si to, da predolgo pa le ne ostani v takem stanju. Počasi, res počasi začni z raznimi aktivnostmi.

Drugače je pa vredno, da se trudiš, čeprav ti je sedaj peklensko težko in čeprav trenutno ne čutiš, da ti pomaga. Trenutno je tako, pa vendar bo drugače. Verjemi mi, še vedno je bilo. Je pa težko in te popolnoma razumem, ampak to temo, ki jo sedaj doživljaš, boš kasneje, ko ti bo spet lepo, čisto pozabila.

Jutri se pa imej lepo.

Upam, da ti bo Mirzaten pomagal. Glej tudi sama sem že dve leti na ADju, pa sem se jih prej otepala vrsto let, kj so mi ponujali, dokler res nisem tako globoko zabredla, da ni bilo drugega izhoda.
prašanje, če jih bom kdaj opustila.
Pa veš, vprašanje, če jih bom opustila. Takole kot je sedaj, kar dobro funkcioniram in se zavedam, da bi šla ponovno po starih poteh, ne vem, nekaka opora so mi, bolj realno razmišljam.
Seveda me še vedno daje anksa, mam tudi panične napade, ampak ne paničarim tako grozno, me stisne strah, ampak sedaj malce razmislim, čemu tako.

Ne obsojaj se, da si zavozila življenje, ker ga nisi. Pa kaj, če jemlješ tablete. Če bi imela visok pritisk, bi jih tudi. To ni nič takega. Edino, kar ne verjameš, je to, da se je tebi to zgodilo. Vem, ker sem jaz enako razmišljala in še danes tako. Pa kaj za vraga me je moglo vržt, mene, ki sem večni dobrovoljček, optimist.

Ej, ne damo se. Vidiš, kako ti je dobro del Iški Vintgar. Ti povem, narava dela svoje, sobo boš pa že pospravila, ko jo pač boš. Pojdi čim več ven.

Evo, sem se ob osmih zvečer šla kopat v morje, divota, super. Se bom jutri še zate  :rozicodam:

Arnika  :rozicodam: jutri izkoristi izlet in videla boš, da se boš počutila bolje. Saj sem ti že povedala kako pri meni niha počutje...enkrat mi je vse ok, pa potem spet vsa tesnobna in napeta...

Ti želim, da se ti čimprej povrne pozitiva in nasmešek s katerim si žarela pred časom na forumu  :poljubnjej:

Drage moje ...  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Ležim v postelji, nič ne morem, bruhala sem pa še vedno mi je slabo, samo klicarila bi ljudi okoli sebe, govorila, kako težko mi je. Ni več upanja. Umrla bi. Hočem umreti. Hočem umreti, hočem umreti, HOČEM UMRETI!!!!!

Arnika! :rozicodam:

Se ti javljam bolj na hitro, ker imam danes še kar nekaj stvari za urediti.

Bruhala si lahko zaradi novega uvajanja tablet, lahko pa si bruhala zaradi anksioznosti. Jaz sem se s tem soočala v otroški dobi. Že kot otrok sem imela s tem težave, pa nihče ni vedel, kaj konkretno mi je. Kaj konkretno mi je bilo, sem šele kasneje v odrasli dobi spoznala.

Ko jaz začutim podobno simptomatiko (da mi je slabo), začnem s sproščanjem s 'svojo' tehniko. Ti imaš sigurno tudi kakšno svojo tehniko sproščanja. Začni jo izvajati, saj jo lahko izvajaš tudi v postelji.

Umrla pa boš, ko bo čas za to. Sedaj pa še ni.

Verjemi mi, da te razumem...

Ti pa moram kljub temu napisati, da so to nerealne misli in nerealne želje. Trenutno ne vidiš nobene rešitve, vendar rešitev je. Bo prišla sama od sebe...

Si v mojih mislih! Bo bolje!

Arnika, zagotovo je slabost posledica anksioznosti, tudi meni je bilo ob jutrih slabo, za bruhat.
Vem, da ti je hudo, da je tvoje počutje na psu...pa vendar si nikar ne želi umreti...še mnogo lepih dni je pred tabo, nisi še končala s svojim potovanjem. Te pa razumem v tej želji, saj sem jo imela tudi jaz...da se nikoli več ne zbudim, da se neha to mučenje....
Spomni se na lepe trenutke, pomisli na ljudi, ki te imajo radi, pomisli tudi na nas tukaj gor, ki smo s tabo in te bodrimo.
Meni ni vseeno zate  :rozicodam:

Arnika, anksioznost vedno spremlja slabost, posledično bruhanje. Meni takrat še na dol potegne, pa ne vem več zakaj hodim na WC zato, da bo šlo ven gor al pa dol.

Ne govori, da hočeš umret!! Enkrat že, ko bo čas za to, sedaj še ni, je treba še uživat. To so tiste nezaželene misli, ki se ti vsiljujejo pod kožo. Pa slabo ti je verjetno tudi zaradi novega zdravila, so še stranski učinki zraven.

Ne daj se, Arnika :rozicodam:

Arnika :rozicodam:

te čisto razumem, pa vendar vem, da boš spet v redu. Si šla v Iški vintgard, pa si začutila mir okrog sebe, jaz ga tudi čutim, kadar sem v naravi, pa se moram kljub temu da vem, zbrcat ven. No, danes se že nisem  :(
Ne obsojaj se, da si zavozila življenje, ker ga nisi, veliko je še pred teboj, slabost in bruhanje bo izzvenelo, ko zdravilo prime, prav gotovo.

pogumno, stran s slabimi mislimi, šč, ven jih pošlji, skozi okno.

ti pošiljam  :sunny:

objem  :rozicodam:

Arnika :rozicodam:,

kako si? javi se..

gigli

Hej dragi moji.

Hvala, ker mislite name. Nekako potiskam. Včeraj sta me čuvali sodelavki, bilo je težko, nekjakrat sem se pošteno zjokala, doživela dno, se mi je pa uspelo tudi nasmehniti. :)
Odločila sem se, da ne grem še včeraj domov k staršem, ampak sem prišla šele danes. Mama ni reagirala z odobravanjem, ko sem jo poklicala, je rekla, naj dobro premislim, če je to res dobro zame, pa naj ne samo počivam, pa naj nimam preveč časa samo zase ... v glavnem: komaj sem se odločila, da ostanem in ne grem v naročje staršev, z njenimi besedami pa mi je vse dol padlo. Čutila sem, da hoče voditi moje življenje, ona je rekla, da jaz njene besede vedno razumem kot napad ... na koncu sva se strinjali, da se pač ne razumeva, vendar se imava vseeno radi. Vseeno sem se komaj zadržala, da sem ostala v lj, prespala pri sodelavki.
Že tako sem zmedena, kaj početi s sabo, koliko se siliti, koliko počivati, kaj delati - se preganjati, je dovolj, če grem na sprehod ali moram prekopati vrt??
Trenutno preganjam anksiozo. Je prisotna. Ma sem se prisilila pomiti posodo. Zdaj delam nekaj za šolo. Bolj težko se koncentriram. Moje misli so na pol pri delu na pol pri mojem slabem počutju. Je to ok? Ali bi morala od sebe zahtevati popolno koncentracijo in učinkovitist? V meni je nekaj kar me pritiska in zahteva, da bi morala biti do konca. Da ni ok, da sedim pred računalnikom in pregledujem, kakšne učne vsebine me čakajo, in da še vedno čutim anksiozo. Dejansko razmišljam,da bi res morala pomagati mami in se gnati po hiši in vrtu.
Prepoved do počitka, užitka, sproščenosti, dobrega počutja.
Sodelavka mi je včeraj rekla, če sem mar Jezus??
Pa še on je trpel le tri dni ...

Kako naj se znebim teh zahtev v meni? kako naj si dopovem, da imam pravico početi stvari, ki me veselijo, sproščajo, bogatijo in da nisem na svetu, da bi trpela?? kako si dopovedati, da sem vredna tega? In da zmorem in smem živet svoje življenje?

Pozdravček vsem vam. Upam, da se imate lepo, mirno ...

Arnika! :rozicodam:

Za take majhne korake, ki so sedaj VELIKI in ti veliko pomenijo, se pohvali. Pohvali se, da se ti je uspelo nasmehniti.

Ne vem, če sem čisto razumela, kaj se je zgodilo. Ti si mami povedala, da te ne bo, ona pa s tem ni bila zadovoljna?! Upam, da sem prav razumela.

Vsekakor bi bilo dobro, da bi si ena drugi pustili, da sta to, kar sta. Če imaš občutek, da želi voditi tvoje življenje, potem ji to povej. Povej ji, da te to moti. In ona naj ti pove, zakaj to dela, če sploh to dela. Morda imaš samo ti tak občutek. Zelo je pomembno, da veliko komunicirata. Samo na tak način se bosta lahko pravilno sporazumeli.

Je pa kljub vsemu dober občutek, da se imata radi, čeprav si mogoče niti nista tako zelo kompatibilni.

Ja, težko je, ko ne veš, kaj je še dopustno in kaj je že škodljivo.

Ne vem, Arnika. Poslušaj sebe.

Ko sem bila jaz totalno izčrpana od vsega, sem prebirala, da bi bilo dobro, da bi bila telesno aktivna, da bi šla vsaj na sprehod... Ampak jaz sem komaj še posodo umila, kaj šele, da bi zmogla še kaj več. Jaz sem se odločila za spanec. Mogoče bi kdo temu nasprotoval, ampak meni je to pomagalo. Jaz sem to potrebovala, moje telo je to rabilo. In ko sem šla čez to fazo, sem spet dobila energijo za še kaj drugega kot spanje. Je bilo pa grozno. Počutila sem se grozno leno in med določenimi obveznostmi sem naskrivaj jokala, ker jih nisem zmogla. Ampak jaz sem vedela, zakaj je tako in tudi vedela sem, da sem šla preko sebe, ampak življenske situacije so me v to prisilile in na žalost ni šlo drugače, ker je bilo povezano z boleznijo druge osebe.

Ja, mi je poznano. Tako so živeli naši pradedki, prababice, dedki in babice in mogoče še nekateri naši starši. Tukaj imam v mislih predvsem prepoved do počitka, ker so dejansko morali veliko delati, če so hoteli preživeti in to je potem ostalo v njih in nezavedno so te napačne vzorce prenesli na svoje potomce.

Ti verjetno veš, od kje ti vzorci izvirajo pri tebi.

To boš najlažje predelala s svojim psihoterapevtom.

Drugače je pa to ne prav kratkotrajen postopek, ki se ga lahko lotiš tudi sama, in sicer tako, da začneš postopoma delati na teh napačnih vzrocih in jih zamenjaš s pravimi.

Želim ti, da ti uspe.

Arnika, kako si danes?? :rozicodam:

Kar dobro mi gre, se mi zdi. Sem pa precej odsotna, se počutim, kot da bi bila zadeta. težko se koncentriram. Po koislu sem šla ležat na počivalnik, sem se fizično umirila, umsko pa ne. Šopajo me misli, slike ... kar nekaj. kot da bi sanjala v budnem stanju. In potem me je prešinilo in zapeklo v prsih: kaj če ne bom znala več zaspati brez pomirjeval? Psihiatrinja mi je predpisala mirzanten, antidepresiv, ki naj bi me zvečer pred spanjem umiril. Jaz pa si ga ne upam probat in raje vzamem praxiten, pomirjevalo. Ne upam si, ker se bojim, da ne bom spala, da me bo zagrabila panika in bo še ena grozljiva noč ... Strah me je odvisnosti, da sem že odvisna po enem mesecu jemanja praxitena vsak večer ...  :'(

Ma veste kaj: trudim se videti dobre stvari okoli sebe, biti zadovoljna, če mi kaj uspe, in gledati naprej z optimizmom.

Tole s tabletami me res skrbi in se zdaj bodrim, da danes zvečer probam z mirzantenom. Mogoče pa je vse le v glavi in se mi bo uspelo prepričat, da me lahko umirijo.

Arnika, itak, da je vse v glavi in moramo podstrešje včasih mal pospravit :sesmejem:, tud pr men je včas razmetano, pa potem v red spravim.

Vzemi zdravilo, saj veš, da ti ga je predpisala z namenom. Malo vztrajaj, pa boš videla, kako vse skupaj prenašaš.

Pozdravček,

     Trzinka

ojla Arnika

Tudi jaz sem mnenja, da vzameš AD, ki ti ga je predpisala zdravnica. Pa boš videla, da ti bo pomagal.
Po enem mesecu jemanja pomirjevala pa nisi še zasvojena, bolje pa je, da pričneš z AD-ji, pomirjevalo pa postopoma opuščaš, ne naenkrat. Ja, itak je vse v naših glavah. Zato si kar pogumno povej, da bo še vse ok, ker si tega želiš. Aktivnosti pa se loti čisto po malem, postopoma, ma nima veze, al je to pet minut na dan al pa eno uro. Važno je, da si s tem ti zadovoljna, da ti je nekaj uspelo.
Tudi sama sem jokala, ko nisem bila sposobna pomiti posode, tudi sedaj mi ni ravno zanjo, vrt pa prekopavam z veseljem.
Zato počni tisto, kar te sprošča, pa čeprav je to lakiranje nohtov. Dokler telo rabi tak počitek, nam to tudi na svoj način pove.

javi, kako je bilo z mirzantenom

pozdravček  :rozicodam:

ojla!

Sem se včeraj opogumila in vzela zvečer mirzaten, namesto uspavala. Čez pol ure sem bila kot ornk zadeta, komaj sem gledala in sledila, kaj se dogaja okoli mene. Da bi razmišljala ni bilo šans. Spala sem sicer bolj slabo, sem pa zadeta še danes. Sicer dokaj umirjena, vendar imam čisto zatečene možgane. Težko razmišljam. Srce mi pa bije 100 na uro.
To je verjetno stranski učinek. Tudi tako piše na listku. Ne predstavljam pa si, da bom okoli hodila tako zadeta. Sploh ne morem zbrano delat. Pa 1. september bo kmalu, učenci bodo vsi nadebudni, jaz pa kot en lunik...  :(

Strah me je teh tablet. 1 in pol cipralexa zjutraj, pol mirzatena zvečer ... jaz sem pri 31 čist na tabletah!!!  :'( :'( :'(

Arnika! :rozicodam:


Med možne neželene stranske učinke spada tudi omotičnost oziroma zaspanost, ki se večinoma pojavlja v prvih tednih zdravljenja.

Opozorila pa bi te še na naslednje:

Obvestite svojega zdravnika, če jemljete benzodiapezine, ker sočasno jemanje Mirzatena z benzondiapezini poveča njihov sedativni učinek.

Vir: http://www.zdravila.net/navodilo.php?navodilo=a_001520.pdf&dir=pdf. (http://www.zdravila.net/navodilo.php?navodilo=a_001520.pdf&dir=pdf.)

Ker ne vem, če slučajno ob jemanju AD-jev še vedno jemlješ tudi pomirjevalo, sem ti kopirala še opozorilo glede sočasnega jemanja AD-jev in pomirjeval.

Verjamem, da ti je neprijetno, pa vendar ni tako zelo kritično. Vsaj meni se ne zdi. Jaz sicer ne jemljem tablet, vem pa, kako zgleda, če jih jemlješ res veliko. In to, kar jemlješ ti, se meni osebno ne zdi ravno veliko. To je sicer samo moje laično mnenje.

Trenutno je tako. Ne jemlji tega kot poraz. To vzemi kot neko obdoje, ki je trenutno pač takšno.

In to, da sedaj jemlješ tablete, ne pomeni, da jih boš morala jemati doživljensko. To boš videla sproti.

Pozitivno pa je vsekakor to, da hodiš še na psihoterapijo, ki ti očitno pomaga. Vsaj takšen občutek sem dobila, ko sem prebirala tvoje prispevke.

Ker pa si se sedaj znašla v takem stanju kot si se, potrebuješ poleg psihoterapije še dodatno pomoč, in to je medikamentozno zdravljenje. In sicer zato, da boš šla lažje naprej.

Drži se!

Arnika...lej to je samo trenutno. Tudi jaz sem bil na 20mg cipralexa....pri 30.... samo počasi
sem z KVTjem , izpostavljanji in določenimi korekcijami mišljenja, obnašanja in mojih reakcij
zadevo spravil na 5mg. Samo to je bilo premalo za BOJ. Z 10mg pa nabiram nove izkušnje
in nasledjo pomlad...gremo na 5mg. Tudi tebi bo uspelo, samo ne gre čez noč. Če se zelimo
boriti in delati korake je brez kemije tudi mozno, samo pot je napornejša in daljša.

Ma kako ste zlati tukaj .... Trzinka, Janja, Nenci, Slavka, Gigli, Lost    :rozicodam:

Janja, hvala za skrb: ne jemljem pomirjeval zraven mirzatena.

A veste, da pa le ima mirzaten en dober stranski učinek: povečanje apetita. Po skoraj dveh mesecih siljenja s hrano danes spet čutim prijetno lakoto in željo, da jem.  :ohoho: Tega sem pa res zelo vesela. Se takoj bolje počutim, ko me ni več strah za vsak gram, ki zleze z mojega telesca.

Zdaj se kar dobro počutim. Sem šla s prijateljem do Koseškega bajerja, ko je sonček posijal. So se z jezera dvigale meglice, skoznje so se prepletali sončni žarki ... in če si to pogledal še skozi veje, s katerih je kapljalo -  :-*

Lep večer vam želim in noč lepih sanj

Arnika, če želiš greva lahko jutri do koseškega bajerja, samo sporoči mi prej :rozicodam:

 :clap: :clap: :clap:


Lepo Arnika, poglej v vsem hudem je tudi nekaj dobrega.  :oki:
Lepo je, da si šla na sprehod, da si se sprostila,
imam občutek, da je tudi tvoje opazovanje narave postalo lepše! :clap:

Le tako naprej iz dneva v dan bo boljše!

T :rozicodam:

Arnika! :rozicodam:

Ja, vem. :sesmejem:

Ko sem prebirala navodila o Mirzatenu, sem se spomnila nate, ker sem imela v spominu, da si pisala, da se tebi v takem obdobju ustavi tudi želja po hrani.

Ja, tudi to poznam. Jaz sem bila kar nekaj časa na minimumu glede obrokov, saj sem lahko jedla samo proti večeru. Siljenje ni prišlo v poštev, ker mi je šlo tako zelo na bruhanje. Na srečo se mi to ni pretirano poznalo na ITM-ju. Bila sem zelo vitka, ne pa bolezensko vitka. Mogoče zato, ker sem od nekdaj imela rada bolj kalorično hrano. In sicer takrat, ko sem lahko kaj z užitkom pojedla.

Je pa to precej zoprna zadeva, ker veš, da moraš jesti, da ne zboliš, hkrati pa ne moreš. Paradoks paradoksov. Jaz sem že razmišljala, da gre pri meni za eno obliko motnje hranjenja, pa se nikakor nisem našla v opisih pri motnjah hranjenja, ker nisem našla prav nič skupnih točk pri meni in pri osebah, ki trpijo za temi motnjami.

Želim ti še veliko takih dni!

Ko boš utegnila, se še kaj oglasi.

Arnika  :rozicodam:

Bravo za apetit in držim pesti za jutri, ko je 1.september  :clap:

Dober večer, sončki!

Ja, tole, da imam apetit, mi tooooooliko pomeni, da sem 3/4 ozdravljena. A veste kaj sem še probala včeraj? Šla sem spat brez mirzatena. Sem si mislila: psihiatrinja mi ga je predpisala, da bi me zvečer pomiril  namesto pomirjevala, brez katerega si nisem upala it spat. Včeraj pa sem kar začutila in verjela, da se mi ne bo zgodilo nič in sem res zaspala. Spala sicer nisem celo noč, sem se nekajkrat zbudila - ma sem zadovoljna! Pa apetit je tudi bil cel dan!  :) Tudi danes se grem sama podat v sen.

Tudi tebi, Janja, veliko takih sončkastih dni ... in vam Trzinka, Toja, Nenci in Lost.

Joj, Nenci, jaz se tako že veselim svojih drugošolčkov!  :-* Kar ne vem, s čim vsem bi jim rada naredila dobrodošlico...

Nočka

Arnika,  :wav: sem vesela zate in ti želim jutri en prijeten šolski dan s svojimi drugošolčki...Vedela sem, da ti bo uspelo, saj si ena velika pozitivka...v tebi sije sonček  :rozicodam:

Arnika.. :wav: :clap:! Sem zelo vesela zate, kar tako naprej.

LP;

gigli

oj, Arnika, sedajle si najbrš v šoli.

Napiši, kako si preživela prvi šolski dan.

lep pozdravček  :rozicodam:

zivjo.sem z podobnimi tezavami.vsaj mel sm tko hude da sm hotu umret oziroma sm bil zivi mrtvec.daj posl mi stevilko na zasebno sporocilo pa se slisimo hvala

Ma kako lepo, ker se veselite z mano!   Kar ne vem, kaj naj vam pripopam sem gor ...  Mah, bom kar tole: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam pa šopek sončnih žarkov vsem!

Je bil lep dan danes. Ma so srčki. Ma so eni tudi Bedanci ... Tuhtam o vseh možnih vzgojnih prijemih  :kiselnasmeh:
Eeeee, drugače pa sem že pojedlja obljubo, da letos pa res ne bom glasno govorila, in sem bila že ob 1oh na pol hripava. Kaj češ :kiselnasmeh:
Sem jim prebrala pravljico Ko gredo starši v šolo - jim je bila zelo hecna pa so tuhtali, kako bi bilo, če bi njihovi prišli. Pa pogovarjali smo se, kakšne dogodivščine so se jim zgodile čez poletje. (O svoji sem seveda molčala) Drugače pa smo večino časa preživeli v pregledovanju učbenikov, zvezkov, potrebščin, da sem si zacahnila, če imajo vsi vse. Jutri pa horuk v ta prav pouk!  :)

Sem imela psihoterapevta danes - Arnika bo imela kar dosti 'domače naloge' - kaj potrebujem, želim hočem ... skenslat moram, ga poslat magari nekam na Laponsko. Naj gor zmrzne, če hoče. Ali pa dobi vsaj poštene ozebline.

Popoldne sem pa lovila sončne žarke po PST-ju. Škoda, ker je Trzinko prehlad položil (jao, kako se pa to sliši  :sesmejem:), bova šli pa drugič, kenede?  :015:

Macho boj, lahko mi pošlješ ZS in napišeš, kako si. Ti bom odgovorila. Jaz svoje številke ne dam kar tako.

Objem

 :wav:

Arnika  :rozicodam:

Tako lepo si nam opisala tvoj današnji dan, da mi je kar hudo, da ne hodim več
v šolo  :sesmejem: , sigurno bi bila v tvojem razredu.

Domačo nalogo boš pa sigurno naredila, saj veš drugače bo  podpis  ???

Lepo ti gre, lepo napreduješ  :clap:

Tokrat ti jaz pošiljam sakramentsko velik objem :poljubnjej:

T

 :oki:  tudi jaz sem dobil to nalogo. Moj MORAM je obupal tako da ga ni bilo potrebno nikamor poslati.
Potrudi se in se drzi domače naloge, preverjeno POMAGA....

Trzinka,  :rozicodam: kako si?
Se veselim tudi jaz, da greva hodit pa da te končno spoznam.

Tip, bom pazila na tole.  :rozicodam:

Danes me spet anksa nekaj lovi, ma se ji ne dam. Svoje plane bom lepo izpeljala, tudi če me nekaj napeljuje, da naj vržem puško v koruzo in da je brez veze.  :taz: :taz: :taz: *******, proč od mene!!!!

Sebe pa božam in si lepo prigovarjam.

lepo nedeljo  :wav:

Oj, Arnika, sem še doma. Nisem še zdrava :ne:, me je dobro položil tale... :sesmejem:
Upam, da še dva-tri dni in bom kt rožca :wav:

pol greva pa brcat ankso na PST, mene tud nekaj obdeluje, pa se ji ne dam :ne:

Komaj čakam, Trzinka! Do takrat se pa malo pocrkljaj. Pa nič ankse ne poslušat! *******, stvar je res trdoživa, ma ni vrag da je spet ne pošljemo nekam!  :wav:

Rožca za rožco  :rozicodam:

Toja, hvala za sakramenski objem!   :rozicodam:

Nočka vsem

Joj, kaj me anksa spet šopa danes  :(
Strah me je, da bom spet padla. Spet še enkart znova ... Ne zaupam sebi, da bom otroke dobro naučila, bojim se, da jih bom učno zajebala. Bojim se, da ne bom zmogla.

Grozno. Jaz nočem te ankse!!!!

Kaj naj sama s sabo?

Arnika, seveda boš zmogla. Otroci so tvoj naravni AD, sigurno. Mene je tud včeraj pa danes matralo, še vedno me. Mi buta v glavo, stiska v vratu, vrti, slabo mi je pa že nekaj časa....ampak kaj čem, grem naprej.

To je vse od stresov, za nami pride. Bo vse v redu :rozicodam:

Trzinka,  :rozicodam:

Pri meni je že minilo. Malo me še glodajo vsiljive misli, ma jih ustavljam. Sem nekje slišala, da imamo 8 s časa, da ustavimo eno misel in preprečimo,da nas ne preplavi.
 :nehvala:

In ja, otroci so moj naravni AD, pa čeprav bi jih kdaj najraje s hlač stresla.  :-*

Upam, da si bolje in da že cvetiš.

Objem  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

 :sesmejem: :sesmejem: počas iz popka lezem, sem na bolniški do konca tedna,
do takrat bo pa menda tud že sonček, da greva v akcijo :pomezik:

Trzinči, tvoji bacili so pa name zdaj zlezli in me položili!  :sesmejem:

Sprehod še do nadaljnega preložen ... Sicer sem upala, da bom do jutri že zdrava, ma nič ne kaže na to. Zgleda trdovratno.  :kiselnasmeh:

Upam, da si ti že zdrava in veselo skakljaš naokoli.  :rozicodam:

oj arnika!lovrek tukaj...na sprostitvenih delavnicah sem sedela poleg tebe desno...posodila si mi kuli....
razbrala sem da si kar v čustvenem vrtincu vseh teh jajc ki se nam ponavljajo znova in znova...jaz sem zdaj na paroxatu,ki naj bi imel širok spekter delovanja,,,tudi jaz pomislim na to da sem pri 32 na 60 mg paroxata...samo jebi ga...tega stanja si ne izberemo sami!!!!!
je boljše..je slabše..ampak ženski spolni organ skoz čutiš kako t diha za vratom!!!!!včraj sem zasledila da je izšel pri založbi PASADENA priročnik z naslovom"premagovanje anksioznosti za telebane"..poskusi...
vem pa da ti ni fino..poznam to stvar...katere ad je jemlješ?
stranski učinki bodo inili....lahko si prebereš tudi knjigo od varje kališnik"svetlo modra",,,luštna knjigica...
oglasi se mi kaj,,te bom vesela!!!!poljub in objem!