FORUM Nebojse.si

Vsi, ki me poznate, veste kje sem začel, kaj vse sem dosegel…

No... :'(

Zadnje 3 mesece se je moje počutje spet poslabšalo. Pravzaprav so se do sredine julija simptomi depresivno-anksiozne motnje samo eskalirali. Prav tako sem med izpitom spet doživel panični napad, kar je bilo dovolj za padec. Po tistem se je stvar samo slabšala. Spet sem doživel totalno kognitivno blokado. Občutek izčrpanosti se je samo še povečal. Problemi so se začeli eksponentno kopičiti nazaj; hrana in z njo povezana debelost, črne misli, abulija, socialno umikanje, pomanjkanje samozavesti…

Najbolj obremenjujoči dejavniki, ki vplivajo na moje počutje so še zmeraj moj način delovanja, stalno nezavedno analiziranje stvari, negativne misli, doživljanje vseh stvari kot breme (tudi lepih), preozek spekter delovanja usmerjen samo na nekaj poglavitnih področji (faks, služba), introvertiranost, prevelike zahteve in z njo povezana tiranskost do sebe… 

Vse zgoraj omenjeno me razjeda od znotraj navzven in mi pobira vso življenjsko energijo ter voljo do življenja. Poznam preveč psihoterapevtskih prijemov, preveč teorije… Se pravi točno vem kaj moram storiti, da se potegnem ven, pa kljub temu le tega ne naredim, vsaj ne v dovolj veliki meri, da bi delovalo.

Po prihodu iz polletne terapije sem bil zelo optimističen glede možnosti, da se bom motnje znebil za dalj časa (ali celo za stalno) z občasnimi normalnimi nihanji razpoloženja. Sedaj vidim, da bom moral živeti s tem aspektom mojega življenja dokler bom tlačil zemljo. Žalostno, vendar življenjsko. Spoznal sem, da nisem neumen, ampak da me ovira samo bolezen. Sprejel sem sebe, sprejel sem stalno pomanjkanje energije, pokopal preteklost in se zazrl v sedanjost. Pa vendar le kako naj sprejmem dejstvo, da ne poznam človeka, ki se mu te motnje ne bi ponavljale?  :'(

987 ... ej ... pot iz tega obstaja.
Kot veš je dolga, učasih neprijetna, ampak je.
Obstajajo ljudje, ki so premagali depresijo, paniko, seveda obstajajo.

In kot prvo, vse spoštovanje za pogum, da si napisal, da ti je težko,
da ne skrivaš tega, da iščeš pot ... padati ni poraz, je izkušnja več,
je znak, da je nekje ovira, ki ji nisi (še) kos ...

To kar se ti dogaja sedaj je samo znak, da zadeve še niso popucane za nazaj.
Da si se naučil kognitivno in vedenjsko obvladat situacije.
Morda je čas za globje brskanje po sebi, za resnično ozdravitev ran iz otroštva.
In morda preveriti ponovno kaj je sprožilec depre in anxe ... kaj je v ozadju tega ... (otrošvo, mama?).


Poznavanje teorije je en korak, spraviti to v prakso pa drugi.
Ti je že 2x uspelo, tako dobro da smo vsi ponosni nate.
In drugič je bilo lažje kajne, ker si o tem že nekaj vedel ....
in tretjič bo še lažje ker veš še več, bolj se poznaš, nekaj je že popucanega znotraj tebe...
In vsakič se z padcem sestavi še en del mozaika tebe, življenje te prisili pogledat v vse kote svojega srca ... vztraja pri spremembah, ki se jih pravzaprav bojimo narest.


Polletna terapija (čeprav intenzivna) ne bo obrodila čudežne sadove ...
Tam si izvzet iz okolja, ki te ubistvu spravlja v depro in anxo ...
Tako, da upam da si nadaljeval z psihoterapijo tudi po koncu polletnega paketa.


Hitro pademo v stare tirnice in vodijo nas na stare poti ... potrebnih je čez 1000 ponovitev da si telo zapomni nov način delovanja ... da odreagira resnično spontano na nov način ...  težko je izkoreniniti naučene, trdovratne vzorce delovanja, razmišljanja ...

Nikjer nisi omenil stika z seboj ... lahko sam sebi odpreš mehkobo svojega srca, se sprejemaš z ljubeznijo in naklonjenostjo ... si dovoliš napake, si dovoliš širino življenja ...
Je še vedno ogromno potrebe po kontroli nad življenjem, po doseganju svojih meril,
po perfekcionizmu ... po nečem kar si ponotranjil kot zate velike vrednote  ...

987 jest verjamem vate.
Lahko me pokličeš, če potrebuješ pogovor. :rozicodam:

Aslan  :clap: :clap: :clap:

987, tudi jaz verjamem vate, že da si napisal svoja občutja  :clap: je, saj sam veš, zelo dobro. Jaz sicer ne znam napisati, kaj bi ti svetovala, vem pa, da boš iz trenutno situacijo imel kot za eno iskušnjo več, kako se spopadati s temi težavami.

Aslan ti je tako lepo podrobno vse napisala, da se ji samo še pridružim.

en velik objem :rozicodam:

987  :rozicodam:
za tvoj pogum in za vse napisano, saj sam veš, da je potem lažje, ko daš ven.

Tudi jaz ne vem, kaj bi ti napisala, saj ti poznaš veliko več kot jaz, pa tudi Aslan
ti je že ogromno napisala. :clap:
Vem pa le eno, 987 preveč si se obremenjeval in sedaj si pregorel, v vsem hočeš biti 100%, to pa od tvojega organizma zahteva ogromno, tvoj organizem pa ne
zmore, posledično se ti potem stanje poslabša.
987 vedi, da boš zmogel se spet postavit na noge, poskusi s ponovno terapijo,
poskusi se prisilit, da greš ven, da se poskušaš družit, predvsem pa si privošči
počitek, da si tvoje telo spet opomore. :oki:


Vedi, da te podpiram v vsem, če se boš pa odločil za kakšen obisk v moji bližini,
se pa le javi!

Drži se in vse bo ok!

Res ti želim vse dobro! :-*

se pridružujem vsem predhodnicam,


verjemi vase :rozicodam:

Hvala vsem za nasvete :oki:
Zvečer napišem malo več :)

987  :rozicodam:, tudi jaz vrjamem vate! sem te spoznala in čutila, da si močen karakter ki je že marsikaj dosegel v življenju.
Pot je težka... pademo, se poberemo pa spet..in z vsakim padcem smo močnejši, pametnejši...čeprav takrat boli.

še piši.. :rozicodam:

lp,
gigli

 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Pametnih nasvetov sicer ne znam dajat.. Samo ejjj, veš da ti bo ratal se ven skopat!! Sej verjamem da ti trenutno ne zgleda niti približno tako. Še enkrat se spomni kaj vse ti je uspelo in kje si začel! Ni vrag da ti ne uspe še 1x. Ja, ja, vem, slaba tolažba. But u can do it!

Jaz še vedno verjamem, da se iz tega LAHKO poberemo in da se BOMO!! Nekateri pač vsako sezono fašejo gripo, drugi imajo migrene, tretji vsako leto enkrat gips, enim se nam pa pač svet sesuje občasno.. Ma jaz sem optimist, da ni to nič večja ovira v našem življenju, da ne bi mogli bit kar si želimo...

No, ne vem, uglavnem, upam da boš čimprej bolje!! Drži se!!!!
 :rozicodam:

karmela

987 tudi jaz verjamem vate in vem, da ti bo uspelo znova. Se tudi jaz ubadam z padci...ki so grozni...pa spet vzponom, ki mi da nove energije....sicer pa življenje je sestavljeno iz valovanja...enkrat smo dol...pa spet gor...važno je le, da živimo.
Saj veš....ti si moj čarovnik  :pomezik: zato ti bo uspelo, ne dvomim!  :rozicodam:

Z motnjami ali brez - super oseba si! in definitivno vem, da ti uspe tudi tokrat (in če bo treba, spet in spet) - ker TI TO ZMOREŠ in znaš in veš, kako in kaj....



in kaj potem? je to res nekaj tako grozotnega?

987, vzemi to kot izkušnjo. Tako, ki te naredi močnejšega in odpornejšega.
 
Poznam občutek, ko poznaš toliko teorije, da bi lahko doktoriral, ne moreš pa
ene same samcte stvari udejanjiti. Ne samo, da ni prijetno, sranje je.
Počutiš se nesposobnega, kar dodatno frustrira in podaljšuje tvoje stanje.

Ne prepusti se malodušju, bodi čimbolj fizično aktiven, sprejmi občutljiv del sebe.

Enkrat je Matheu_ nekomu odgovoril, da se je v največjem sranju obešal na
dve minuti dobrega počutja dnevno. Meni se zdi to odlična ideja. 

Tudi jaz vem, da zmoreš.

Kaj dogaja, Številko?

Js sm s tabo, ceprav ne ravn v najbolsi kozi. Ampak ocitno se mormo sprjaznt da nkol ne bomo popolni-kao brez ankse, depre. Kdo pa pravi da so tisti, ki nimajo terapij popolni in happy ipd.
Drz se!

Res nisi napisal kateri večer...... :)  Kar nekaj jih je že mimo. Kako si?  :rozicodam:

Čeprav z dopusta te skušam dobit na klepet in.....?
Nisi pri računalniku?
Nisi pri volji?

Drži se. Vsi so s tabo.
Napiši še kaj se dogaja s tabo.

Čez 1 teden se vrnem potem bova podrobneje razčlenila kaj se je dogajalo med tem.
Sploh pa vse veš.

Bolje bo!

987 se podpišem pod Aslan,drugače pa jaz verjamem vate in tudi ti verjemi vase  :oki:
Mogoče to poletje res ni nam starim depresivcem naklonjeno,a naslednje bo gotovo boljše.
Jaz se tolažim s tem,da vsaj vem kaj se z menoj dogaja in nekako znam pomagat sama sebi .
Obupala pa ne bom,sem preveč pretrpela da bi se pustila in to zdaj ko sem že skoooooraj kul  :sesmejem:

Drži se,vse bo še dobro in seveda napiši kako si kaj,naj gredo tvoje misli in občutki na papir - važno da jih daš ven iz sebe  :rozicodam:

lp

Jst mam z temi padci in pobiranji malo bolj kontinuirano izkušnjo. Ti si bil, če sklepam po prebranem zdej dalj časa ok, zdej si pa spet dol. No naj ti povem, da so pri meni ti padci in vzponi zanesljiva konstanta. Ta hip sem ok, drug teden bom pa mogoče spet v nizkem letu, kaj pa vem. No kaj hočem povedat: prve tri leta sem se vsakič ko sem bil dol totalno zasekiral, mrzlično bral info o bipolarni, in iskal v sebi vzroke, se spraševal, kaj delam narobe, kaj je povzročilo, da sem spet padel. Pol sem s tem nehal, ker mi ja postalo jasno, da če me bo hotelo zakantat, me bo. Kemija je muhasta in ko se možgani odločijo zmanjšat proizvodnjo (brez ozira na povpraševanje!) serotonina in dopamina, si lahko z "znanjem" in "teorijami" samo še rit obrišem.
Zdi se, da so moje depre zdej krajše in manj intenzivne. Sumim da ravno zato, ker jim ne dajem več takega pomena kot včasih. Pride - si dol, bereš harrya Potterja, furaš brezmožganska (a koristna) opravila in počasi -  ne da bi opazil - zlezeš nazaj gor.
Pa še to: Nasplošno mi je pomagalo, da si za uspehe nisem preveč čestital in se za poraze preveč grajal. Mam občutek, da sem to od nekje spizdil  ;D

Ejjjj, kaj je zdej to?? A bomo dal kakšen update al ne??  >:( ;)
Hec hec

Samo dej nam res kaj napiši še. Kako se kej držiš, kaj se ti kej lepga po glavi podi, kdaj si vstal zjutraj, kakšen pralni prašek uporabljaš, a imaš raje mozilo ali ie...  :P

Upam da si čimbolše no.. Daj napiši kaj, bomo skupaj  :boks: depro in anxo.
Drži se  :rozicodam:
pozdravčke od carmel

Hvala vsem za nasvete in vašo skrb. Lepo je prebrati vaše poste. V zadnjem tednu res nisem imel največ časa odgovarjati, ker sem imel izpit. Lahko rečem, da sem bil že kanček boljše, kot sem spet sedaj.
Najboljši izraz, ki bi opisal moje trenutno počutje, bi bila beseda životarjenje. Enostavno nisem uporaben za nič, nič ne pride od mene, sam sebi sem v nadlego, vse mi je težava...

V torek sem odpisal izpit (enega najtežjih, kar sem jih imel) in ga tudi naredil, vendar mi ne pomeni nič. Vse kar vem je, da sem utrujen na smrt in nimam volje do ničesar. Enostavno životarim :(
Zdi se mi kot, da se borim z mlini na veter... Ni ne konca, ne kraja :(

Čestitke za izpit   :clap: car si! ej to ni mačji kašelj!

Vsakič, ko se znajdemo v tunelu teme je to znak,
da nekaj ne štima u našem življenju.
Ta začasna tema je samo priložnost za nov razmislek, za nov podvig,
za nov korak, ki ti bo odprl nova obzorja ...
je priložnost za tiste korake in
prelomnice, ki jih še vedno potihom odlašamo ... :kiselnasmeh:

Drži se, pokliči me, če rabiš pogovor. :rozicodam:

So what?!  :pomezik:
Glavno, da gremo naprej. Ti si prehodil že veliko poti. Očitno si se sedaj malce ustavil, pa te to preganja.
Raje poglej z drugega okna.Določene stvari si premagal, naredil, si v redu fant, tvoja krivulja uspeha se dviga....Ampak sedaj si v taki fazi, da tega nočeš videti, nočeš v tem uživati. Bo minilo. Še vedno doslej je. Sicer pa, kako bi vedeli, da nam je dobro, če nas ne bi kdaj zalomilo?!  :kiselnasmeh:
Verjamem, da je to le trenuna krizica. Drži se!
In čestitke za opravljen izpit.  :clap:

987 :rozicodam: :rozicodam:,

Te razumem, pri meni je bilo podobno. Pravzaprav zelo podobno.
Tudi jaz sem nekaj izpitov naredila skorajda brez težav, vsi so bili veseli zame, ponosni a v sebi nisem čutila popolnoma nič. Bila sem izčrpana in želela sem si samo spati in spati..

Dovoli si počiti, se naspati če si utrujen. Tvoje telo potrebuje počitek, da si nabere nove energije. Pri nas je pač tako (vsaj zame lahko rečem), da sem hitreje utrujena kot ostali, rabim več počitka in tako pač je. Dolgo sem se obtožavala zaradi (pre)dolgega spanca ampak enostavno to rabim.

Zavedaj se, da je vsak padec (čeprav vem, da je takrat težko) del zdravljenja. Duša nam govori, da se moramo malo ustaviti in razmisliti kaj je botrovalo temu.
Ko smo bolje prehitro pademo v "stresno, hitro rutino" in od sebe pričakujemo preveč. Pozabimo nase in na naše želje. Pozabimo živeti ZASE.

Upam, da si kaj bolje :rozicodam:, želim ti da ti čimprej spet posije sonček! :) :rozicodam:

lp,gigli

Čestitke za izpit.  :wav:

Verjamem, da je težko, če se ne moreš veseliti lastnega uspeha, ker se slabo počutiš.

To je en korak, če si zmogel enega, boš tudi naslednjega in potem naslednjega. Čisto
jasno je, da kakšen korak delaš dlje časa, da je bolj naporen, celo več korakov je
včasih potrebno za "obvoz", ker pač direkten ne gre.

 :rozicodam:

Ravno danes sem se pogovarjal z nekom in nevede sem mu priznal nekaj kar sem se zavedal, vendar se tega nisem upal reči na glas.



To je bilo mišljeno glede moje depresije in anksioznosti... Zavedam se, da delujem na zadnjih kapljicah energije, ki jo premorem. V povprečju spim 10-12 ur dnevno, sem stalno utrujen, simptomi me tolčejo, glava komaj da deluje... Ampak jaz moram trenutno stvar speljati, ne morem se ustaviti :( Dobesedno se igram z ognjem in strah me je, da enkrat stopim čez ter da bom potreboval za nazaj več mesecev. Sprejemam riziko, vendar bi vseeno želel slišat vaše predloge, kako zmanjšati ta procent tveganja. Ima kdo slučajno podobno izkušnjo?

1. Postavila sem si prioritete. Tehnično sem določila, kaj je pomembno, kaj malo manj in kaj nič. Ne samo za delo, tudi za ljudi. So bili potrebni popravki, ko se je izkazalo, da nekaterih stvari nisem dobro postavila.

2. Izločila sem vse dejavnosti in ljudi, ki so me kronično utrujali. Iz te skupine je ostalo izkljčno tisto, kar je življenjsko potrebno.

3. Kadar začutim, da sem na robu, povečam prijetne dejavnosti na račun točke 2.

4. Trudim se biti ves čas zavestno prisotna pri opravkih in pri ljudeh s katerimi komuniciram. Tudi, kadar opravljam kaj pod točko 2.

5. Ne analiziram preveč, sploh ne za nazaj. Preteklosti ne morem spremeniti, lahko spremenim svoj odnos do nje.

6. Sprejemam napake, svoje in od drugih, ker sem se naučila, da napake delajo le tisti, ki delajo.

7. Naučila sem se reči ne, kadar vem, da presega moje zmožnosti.

8. Naučila sem se reči, prosim, če mi lahko pomagaš. 

priznal si si, rekel si naglas ... zavedaš se! se pravi, da lahko to tudi spremeniš
odločit se moraš ali boš ukrenil kaj v tej smeri ali ne ...
glede na povedano, ti telo daje jasen znak
naj se ti ne mudi ... s čimerkoli že hitiš, karkoli želiš dokončat, naredit zdej, skor sigurno lahko počaka na kasneje (al se motim!?) ... poslušat se, pomeni, da spremljaš sam sebe, svoje fizično in psihično počutje in na podlagi tega greš dalje v primernem tempu
vzemi si čas, če vidiš, da bi v tem trenutku to potreboval!

Jagodka  :clap: :oki:

Odstranil sem vse dejavnike razen tega kar je nujno in sprostitev. Se pravi samo faks, družba in šport... Vse ostalo sem enostavno trenutno dal na stran. Še zmeraj pa trenutno ne morem upočasniti... Moram narediti preostanek izpitov... Res je, da sem najtežje izpite podelal in da mi je ostal samo še balast, vendar tudi ta šteje in brez energije ter v takem stanju, je tudi ta kar zalogaj :(

 :clap:  987 !

Zelo lepo si napisal, sem vesela, samo poglej ali je res nujno , da te izpite opraviš
sedaj in v tem času? Kaj pa če bi tudi to dal malo na stran, no sicer to
sam najbolje veš.
Samo 987 nekaj si pa pozabil.
Pri vsem tem krčenju in dajanju prioritet, si pozabil na počitek, :spim:
ki ga sedaj ti nujno potrebuješ, oziroma tvoj organizem, daj še to zraven
in ko boš spočit, boš tudi lažje delal vse te stvari. :oki:

987 drži se, držim pesti, da se čimprej pobereš! :-*

Koliko imaš zaradi te odstranitve slabe vesti? Koliko ti krivda nabija, ker nečesa ne narediš?

Mogoče ne gre toliko za fizično odstranitev, kot za to, da spremeniš gledanje na to kar te izčrpava in utruja. Če nečesa ne naredim in mi zato nabija krivda, sem bistveno bolj utrujena, ma izžeta, kot če stvar opravim. Vse tisto gruntanje, da bi mogla, da pričakujejo, da sem lena, da sem slaba,.... mi jemlje veliko več energije, kot če stvar preprosto izpeljem in jo dam na stran. Kljukca. 

Podobno z odnosi. Nekateri ljudje (njihove navade, način.... bolj tip ljudi) mi pijejo kri (tudi jaz kakšnemu  :P ). , njega ne morem spremeniti, sebe lahko. Ne morem se jim izogniti, lahko pa se jim posvetim tisti trenutek, ko to pač moram, ne obremenjujem pa se z njihovim obnašanjem že nekaj ur prej in dva dni potem. Ne analiziram jih, njihovega odnosa, svojih občutkov, ko sem z njimi; ko zaključimo nujno, je kljukca.



Če v sebi veš (in se s tem obremenjuješ), da enkrat bo treba tudi t"ostalo" postoriti, rešiti, je ravno tako, kot če bi to ves čas to neuspešno delal. Nisi se znebil bremena. Stalno tista giljotinca visi nad vratom in strah se množi na potenco. Zelo poznam.

OK, narediti moraš izpite. To je zdaj tvoja prioriteta. Tako boš lahko dobil boljše delo in bil neodvisen. Predpostavljam.
Vzemi se nekaj časa, polo papirja za načrt, koliko in kaj potrebuješ za kakšnega in si naredi plan. Načrta se poskusi držati, tudi kadar boš v totalni štali. Ko narediš, kljukica. Mene so pri tem opozarjali, da naj pazim, da ne bom pretiravala pri odmerjanju časa, bodi prizanesljiva sama s sabo, so mi rekli. Tako sem si pustila nekaj manevrskega prostora, prožnosti in se ob neizpolnitvi plana poskušala, čim manj frustrirat, ker sem se zavedala, da frustracije peljejo v začaran krog. Sem lezla po kolenih, ampak sem lezla in zlezla. Step by step.

V začetku sem bila do sebe zelo trda, mogoče bo kdo rekel, da sem kasantipasta in da hočem imeti nad vsem nadzor. Pa ni tako. Moje delovanje prej je bilo umik, zavlačevanje, odlašanje, samopomilovanje, stah,.... Samo pozorna sem na to, kar se dogaja v meni in okrog mene, učila sem se, na katere stvari nimam vpliva in na kaj moram biti bolj pozorna. V začetku je bilo tžko, vzelo mi je veliko časa, ko pa sem se navadila (se še vedno navajam in se bom do konca življenja), sem v tem zelo sproščena in kakšno prej tako težko stvar ali situacijo že opravim z levo.

Simptomi, ki te gnjavijo so le simptomi.   :rozicodam:
Zadržuje te notranji starš in ti "nagaja" z utrujenostjo, nezmožnostjo koncentracije...., da bi lahko obdržal oblast nad tabo, tvojim življenjem. Ti si šofer, ti odločaš.

Držim pesti.  :rozicodam:

 :oki:

Ti boš to zmogu, čeprav deluješ z zadnjimi atomi močni, boš vidu, vse se bo dobr izšlo.

Matheu, ful si to dobro povedal.  :oki: Tudi jaz se držim tega. Čim manj razmišljam zakaj sem spet dol, kaj se bo zgodilo, kadaj me bo minilo....Živim za sproti. Prisilim se delati kar me veseli in kar je nujno potrebno. In se prepustim, da zadeva mine. Doslej je še vedno... :sesmejem:
Sem že postala prava mojstrica, da me ne pogruntajo niti najbližnji več. Ker jim itak ne bi znala povedati, zakaj me je tokrat vrglo dol, prejšnjikrat pa hujša stvar ne. Pa tudi pomagati ti ne more nihče, razen sam. Ja, kemija je res čudna zadeva.
Glavno je, da se potožimo, zjokamo in čakamo, da nas mine. Se pa ne smemo ustaviti.
987 - poskusi ne spat 10-12 ur dnevno. Tudi preveč spanja škodi in jemlje energijo in voljo. Naredi si dnevni plan po urah in se ga drži. Meni pomaga.
 :pomezik:

Ma ja, pa ne smeš nikoli povsem pozabit, da mogoče ne bo od zdej naprej pa vedno tko dobro kot ta moment. (in da je treba fajn izkoristit dneve dobrega počutja)  Pa omega-3 vsako jutro!  :)

Padec ne smeš jemat preveč tragično, čeprav se ti v tistem trenutku zdi, da je tako. To je del življenja in maj razmišljamo in analiziramo zakaj in kako, boljše je.

Še vedno padem v začaran krog, kjer je veliko zakajev, pa si takrat poskušam dopovedat da ni važno zakaj, pač tako je. Živimo za naprej, ne za nazaj.
 

Včeraj mi je uspelo pospraviti še en predmet pod streho :) Imel sem še ustni zagovor izpita  :kiselnasmeh:

Moram priznati, da so mi živči delali 100 na uro....ampak sem preživel... :)

Še vedno totalno utrujen, ampak nekako rinem :$ ...

BRAVO!  :clap:
Po vseh teh izpitih in učenju in psihični napetosti pred in med izpiti je utrujenost normalna.
Vzemi si čas tudi samo zase ... (kak vikend toplic, plavanja, masaže),
da se prazne baterije spet napolnijo.

987  :oki: ti si car  :clap: čestitam za opravljene izpite!

Bravo 987 !!!

Kaj ti naj rečem, ti si oseba, ki presegaš nenormalne stvari,
čestitam ti! :rozicodam:
A bo zdaj že konec  :zardevam: , da se posvetiš še malo sebi,
da se malo sprostiš!

Drži se 987 :-*

 :clap:  :clap: itak, da zmoreš :oki:

 :clap: :clap: :clap: :ohoho: :ohoho: :ohoho: :oki:

 :clap: :clap: :clap:
 :wav:

TO 987, bodi ponosen nase. Mi smo!!

Lp,
gigli

kako si?

trenutno čist živčen... mam ob dvanajstih zadnji izpit... ustn  :seznojim: :seznojim:
joj... kok ga hočm nardit, k se mi res ne da več učit - rabm vsaj mal počitka   :kiselnasmeh:

987 držim pesti zate....uspelo ti bo pa zagotovo, saj si že dokazal, da zmoreš  :oki: Ti privoščim počitek in odklop od vsega tega učenja  :rozicodam:

 :wav:

Go, go.....987!   :palecgor:

 :navija: naredil boš!  :oki:

srečno!!

...držim pesti...

tudi jaz navijam.. :oki:

računam, da je že za tabo  :)

aha  ;D naredu z 9 ... ampak sekiral sem se pa tok, da sem bil cel dopoldne na robu paničnega napada :o

no, zdej mam narjene vse izpite :) zdej se morm pa mal spočit in se posvetit sebi  :kiselnasmeh:

lp

.....BRAVO fant, superca si. :wav: :rozicodam:

 :wav:  :ohoho: super 987...čestitam...zdaj pa zaslužen počitek  :rozicodam:

čestitke in prijetno počivanje želim!!!

hvala  :oki: :oki:

 :wav:

Bravo 987, saj sem vedela, da bo šlo  :-*

Zdaj pa res 987 počitek,  :smejalci: in veliko sprehodov, gibanje,
sicer pa kaj ti jaz to govorim, ko ti tako veš, samo želim ti iz vsega srca,
da se umiriš in postaneš čimprej spet tak, kot si bil!!!  :rozicodam: :rozicodam:

987 iskrene čestitke  :wav:

jaz nikoli nisem niti malo podvomila v tvoje znanje in sposobnosti  :oki:

zdaj je na vrsti počitek

lp

  :clap:  :clap: čestitam številko :oki:

pa spet še en dokaz, da se ni potrebno vnaprej sekirati :pomezik:, čeprav sem sama ista :zardevam:

 :plesi: :ohoho: :ohoho: :ohoho: :ohoho: :ohoho: :ohoho: :ohoho: :plesi:

987 outstanding!! :oki: :clap: :clap:

987 čestitke tudi z moje strani!!! :rozicodam:

Bodi ponosen nase!! :wav:

Hvala vsem za čestitke  :closedeyes:

---

Vseeno pa je to še zmeraj samo ena kljukica, ki sem jo naredil. To mi gre strašno na živce.
V resnici, če pogledam vse v svojem življenju delam zato, ker se mi zdi moram. Enostavno v ničemer kar delam ni pravega zadovoljstva. Vsaj menim, da se večina ljudi loti stvari z nekim entuziazmom kaj bodo naredili in dosegli. Kaj pa jaz? Zame je vsak dosežek samo kljukica na neskončnem spisku, kjer so vedno večje in bolj zahtevne naloge. In naslednjo sekundo tista narejena kljukica sploh ni več pomembna :(

Vem, da je to razmišljanje malo napačno, vendar na žalost na tak način trenutno delujem :(

 :happy:

987 :rozicodam:

Saj je prav, da delaš kljukice, tudi teh bo enkrat konec in takrat
bo tvoj smisel zaživel! :oki:


LP T

naka; ni res...

Čestitam  :clap: :clap: :clap: 987

Sem vedela, da boš naredil tudi ta izpit. In 987, to je več kot kljukica. Lepo vstrajno, z veliko mero prizadevanja si se lotil študija in ti lepo ratuje. In ta kljukica naj ti bo v veselje, sedaj ta velik uspeh proslavi s počitkom, ki si si ga zaslužil, ter da si boš nabral nove energije za naprej.

Zelo veliko si naredil v času, kar te poznam, to si moraš priznati tudi sam.

Jaz vate sploh nisem dvomila  in sem res vesela zate.  :rozicodam:

Bodi lepo, bodi ponosen nase, če boš nadaljeval s tem tempom, boš vsekakor lahko zadovoljen sam s seboj, črvički kakršnega koli dvoma ti ne bodo prišli blizu.

pozdravček  :rozicodam: uživaj v tem dosežku  :ohoho: :ohoho: :ohoho:

čestitam za izpit.  :wav: :wav:

Kaj pa vem, če je to res.Ne vem.
Vedno si želel na faks. Bil je tvoj cilj. Želel si biti izšolan. Z diplomo. S tem se dokazuješ sebi.
Mar res misliš, da ljudje hodijo v šole zaradi veselja do izpitov?
Ne! Imamo svoj cilj. Moj cilj je bil višja plača. Torej sem morala narediti faks.
Tvoj cilj je prav tako dobra plača. Tudi dobra služba. Tudi samospoštovanje glede izšolanja.
Torej to MORAŠ le če hočeš doseči SVOJ cilj. Ti si si to zadal. In do cilja se delajo kljukice.

Vem, tudi ti misliš, da naj bi bilo življenje lepo. Naj bi se uživalo.
:)  Tudi jaz sem tako mislila. "Če je kaj prav, potem je treba uživat v življenju. In to vsak dan."
Hja. Mislim, da uživa tisti, ki je hvaležen za vsak dan, ki mu je podarjen. To je čisto drug pogled. Čisto druga hvaležnost. Ves čas prav gotovo nihče ne uživa. V resnici so trenutki sreče redki in bolj kratkotrajni kot trenutki, obdobja žalosti.
Povzetek: zadal si si cil. In to ne lahek ali hitro dosegliv.
Načrt izpolnjuješ 100%.
Malo je čudno, da si zaželiš nekaj, si zastaviš cilj, potem pa hočeš nekaj drugega.
Za faks, sploh po tvoji izbiri je potreben čas, predanost. Zraven faksa spada tudi napetost, živčnost,...
To je normalno. To je pot vseh nas - preko preprek do sadeža.

Sploh pa: ti si car!
V celoti si naredil 1 letnik!
Mislim, da je sedaj čas za tisto drugo: ŽUR.

Dragi moj: odpočij si in privošči si zabavo.
za 1. letnik so kljukice narejene.