FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav vsem :)

Jaz sem zbolela za depresijo že pred desetimi leti. Sama sem vedela, da je nekaj narobe in da verjetno imam depresijo, vendar se nisem zavedala resnosti te bolezni. Zelo težko je bilo živeti, vendar je upanje v meni ostajalo dokler nisem prišla na faks, kjer se mi je vse začelo podirati. Verjetno zato, ker se je v meni nakopičilo toliko problemov in noben ni bil do konca rešen. Pred dvema letoma in pol sem pa po nakljčju prišla do psihiatrinje,ki mi je postavila diagnozo depresija...začela sem jemati tudi AD-je, ki sva jih z zdravnico opustili pred pol leta. Se pravi sem jih jemala dve leti, od tega sem eno leto obiskovala tudi psihoterapijo...prvih nekaj mesecev po končani psihoterapiji in po prenehanju jemanja AD-jev sem še imela obdobja obupa in nesmiselnosti, vendar se je počasi uredilo.
Zdaj se že več kot dva meseca počutim v redu,normalno če ne celo odlično brez nihanj, brez napadov tesnobe in življenje se mi zdi prav lepo in ni nič zelo slabo ali zelo lepo. Pač tako kot je bilo prej...

Kar me skrbi je to, da v tem depesivnem času sploh nisem živela oz. nisem v ničemer napredovala ali česa dosegla. Faks bi morala imeti končan že pred enim letom, pa grem komaj v 3-i letnik, nimam fanta oz. ga imam vendar je zveza na daljavo in se počutim samska, nimam nobene prave ideje kaj bi sama s sabo in kaj si želim v prihodnosti.Še vedno me vzdržujejo starši, kar me je začelo malce moriti...
kot da bi izstopila iz dolgega tunela spet na prosto in na svetlobo, vendar sem pozabila pot po kateri bi morala iti, v bistvu ne samo pot, ampak celo to kam želim priti. Izgubila sem sebe, ne vem kdo sem...končno se boljše počutim, vendar sem si tujka...

ali se kdo počuti podobno?ali ima kdo kakšen nasvet?rada bi nekaj ukrenila,da se mi slučajno ne bi zgodilo, da bi zaradi izgubljenosti zašla nazaj v tunel...
lepo pozdrav vsem :)

Tunipupa, pozdravljena :rozicodam:


Ne vem kako in kaj bi ti svetovala, saj imam tudi sama podobno izkušnjo kot ti. Še vedno jemljem AD, ker si enostavno ne upam nehati, poleg depresije imam panične napade in sem močno anksiozna.

Tudi sama sem dala skozi psihoterapije, vendar se mi zdi, da še vedno nisem dala vsega ven iz sebe. Počutje je zaenkrat dobro, zavedam pa se, da se moram praktično vse življenje boriti z vsemi strahovi. Kaj sploh pomeni boriti? Sebe postaviti na prvo mesto!!
Se pravi družiti, sproščati, brati, počenjati tisto kar me veseli. Čeprav smo včasih brez volje, se je treba kar prisiliti, da ne zapademo spet v tisto apatično stanje.
Mogoče delaš vse po nekem naučenem ritmu, mogoče nisi sproščena in se iščeš. Mislim, da bi morala tvegati, se malce bolj potruditi, kar se tiče službe, študija, se prisiliti, uživati v stvareh, v katerih si včasih....., si prebrala kakšno knjigo, si se našla v njej....

Konec koncev se zdravimo, učimo vse življenje, tudi ti se boš našla, samo ne obupaj in bodi pozitivna :rozicodam:

Hvala trzinka za tvoj pozitivni odgovor:)

Včasih se počutim kot da se mi ne da učiti in imam svojo depresijo kot vzrok zakaj prelagam, zdaj ta vzrok ni več relevanten in bi se potemtakem morala normalno učiti, vendar nimam ne vojle ne motivacije, ne vidim pravega smisla v učenju in mi kar slabo rata, da bom morala spet cele dneve sedet na faksu. Ne zdi se mi smiselno in čutim da sem padla ven iz tega tempa za učenje, ker namreč zdaj kar 3 leta nisem prav bila na faksu oz. sem tri leta delala en letnik...počasna sem, kot da se privajam nazaj na življenje...

Želim si samo nazaj svojo energijo,ki sem jo imela včasih, ko sem lahko postorila ene stvari kar mimogrede, ko mi je v šoli šlo kot po maslu, ko se nisem sekirala za vse stvari. Čutim, da je depresija izginila, vendar me je pustila nekam opustošeno...šla je za kar sem vesela, vendar je s sabo vzela tudi moje življenje...

počutim se kot nepopisan list papirja in ne najdem ne pisala s katerim bi začela pisat, niti ne vem kaj bi nanj napisala. Po vrhu vsega pa se mi zdi, da me čaka še dolga in naporna pot pri odkrivanju sebe in kam bi v življenju rada šla, še bolj pa pri izvrševanju vsega tega....morijo pa me malo moja leta(25). Zdaj bi lahko imela že marsikaj, vendar sem izgubila in zamudila ta dragocena leta in zdaj se srečujem še z dejstvom, da so drugi veliko mjaši in so že dosegli več kot jaz, kar mi še dodstno vzame energijo in voljo...
Ne vem, preprosto izgubljena sem in ne vem kje naj začnem

Draga tunipupa  :rozicodam:
Najprej naj ti povem, da sem se s podobnimi občutki soočala tudi sama. Jaz sem sicer po smrti moje mami padla v to brezno depresije in anksioznosti in počutila sem se, kot, da sem se izgubila. Nisem bila več to, kar sem nekoč bila...nisem se znala veselit, nisem videla drobnih srečic, nisem znala živet.

Vedno znova sem želela, da bi postala taka kot sem bila prej. Dokler nisem nekega dne ugotovila, da taka zagotovo ne bom nikoli več, saj me je izkušnja moje bolezni in izgube moje mami spremenila...čeprav je bilo spreminjanje boleče, je vendarle na koncu prineslo pozitivne spremembe.

Ko sem se prenehala trudit postajati taka, kot sem bila prej...sem postajala boljša. Odkrivati sem začela nove talente pri sebi, nove zmožnosti, nisem se več bala odkrivati novih stvari...tako sem si obogatila življenje in ga usmerila v čisto druge tirnice, kot je bilo prej.

Tudi tebi je depresija pokazala, da je bilo tvoje življenje nekako "ne pravo"...nekaj nisi počela prav...v skladu s sabo...zdaj to pusti za sabo in se usmeri v iskanje novih možnosti.
Krasno je, če se počutiš kot nepopisan list...lahko ga popišeš po svojih željah in potrebah...samo prenehaj se bati živeti. Ni potrebno ozirati se nazaj...glej danes na dar in na jutri kot priložnost...
Življenje je lepo  :rozicodam:

Mlada si še, preveč se obremenjuješ s starostjo. To so najlepša leta, pa tja do 50ega  :), resno.
Primanjkuje ti energije, te razumem, ker jo tudi meni.
Občutek imam, da si naveličana monotonosti življenja, pa saj konec koncev smo jo vsi.
Glej tudi jaz sem bolj lene sorte, s tem, da imam kar nekaj let več, družino, odraščajoče otroke, ki me včasih najedajo in pa sem in tja sitnega moža :sesmejem:, dolgočasno službo (ali pa niti ne :kiselnasmeh:).....
Kot sem že prej napisala, se moramo kar prisiliti, da se nam dogaja, da smo v nekem prijetnem ritmu veselja, zadovoljstva, dobre volje in energije. Ker če samo čakamo in se smilimo sami sebi, ne bo nič od nič.

Nič še nisi izgubila in nič zamudila. Primi kramp v roke in prični, z majhnimi koraki. Seveda bo sprva muka, težko, ampak, verjemi vase, da zmoreš. Počasi se boš vrnila v tisti tok učenja, med ljudi, med študente....

Navijam zate, kar pogumno.... :pomezik:

Med poletjem lahko izkoristiš brezplačne vadbe joge, tai ji quan-a, telovadbe in še in še, ki so organizirane preko Mreže Zdravja (za več informacij greš lahko na njihovo stran in izbereš svoje mesto). Jaz, na primer, se jih udeležujem samo zato, da nisem skoz samo noter.  :pomezik:

Hvala Roostu, trzinki in slavki za odgovore...vsak nasvet in razmišljanje pride prav in odpre poti za nove ideje.
Pri meni ni problem v tem, da bi morala početi nekaj kar bi me zaposlilo ali zapolnilo čas. Veliko je stvari,ki jih počnem in rada bi jih počela z večjo energijo, z več zanimanja, z več zaupanja in z večjo vero vase...počutim se izgubljeno,ker v ničemer ne napredujem. Počutim se neuspešno, ker vem da bi morala postoriti toliko stvari, sem pa zelo počasna, prej pa mi je uspevalo vse in zato se zdaj počutim kot tujka v svojem telesu, ker ne zmorem več tistega kar sem počela prej...

Zaradi tega tudi ne vem kaj si naj mislim o sebi in se počutim kot nepopisan list-nimam mnenja o sebi, nimam začrtane poti,...

Še opisati ne vem točno kako mi je,tako zelo sem zmedena...