FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

Zelo sem se obotavljal, ali naj kaj napišem ali ne. Vseeno me je premamila misel, ker ne želim več imeti v sebi tega občutka utesnjenosti in žalosti. Predzgodba ali mojih kratkih 28 let življenja: lepo otroštvo, dober v šoli, tudi s puncami ni bilo nikoli (prevelikega) problema. Zelo rad se ukvarjam s športom in sem tudi spolno aktiven. Že nekaj časa imam punco, ki me ima rada in ki meni pomeni vse. Skupaj imava najeto stanovanje in celo psa. Sem tudi redno zaposlen in zadovoljen s službo.

Naenkrat pa preobrat: ta vikend, ko sem hodil iz žura pri prijatelju sem začel razmišljati o neskončnosti. Začel sem spoznavat, da ne bom živel večno, da bo enkrat to, kar sem sedaj nič. Začel sem se zavedati, da je ta situacija brezizhodna. Da bom enkrat hočeš-nočeš izgubil vse kar imam. Od takrat naprej: sem izgubil apetit, v sebi vseskozi nosim občutek utesnjenosti, na trenutke me strese od groze, ko se spomin neskončnosti, ne vidim več smisla živeti, če bo tega v vsakem primeru enkrat konec, zelo se bojim, na samomor sicer še nisem pomislil, se pa na trenutke prav bojim svojih misli. Za enkrat držim ta čustva skrita za mojo fasado v službi, doma pa sem punci že povedal da nekaj ni vredu z mano, vendar je ne želim po nepotrebnem strašiti.

Ne vem, če so to znaki depresije, ali pa samo trenutno stanje (traja že oz. šele 4 dni), ki pa ne popušča. Vsak nasmeh se mi spremeni v strah. Prosim za pomoč…

pozdravljen kajmije

Lepo, da si se odločil napisati svoje občutke. Lahko da je glede na znake tesnobe prisotna depresija. Glede na tvoje dotedanje življenje, ko si imel lepo življenje, se mogoče skriva nekje v tvoji podzavesti nekaj, kar hoče na plano. Poskusita najprej s tvojim dekletom s sprehodi, da se nadihaš svežega zraka, pa pogovarjaj se z njo o tem. Ne, da je nebi želel po nepotrebnem strašiti, pač pa se stvari s pogovorom velikokrat potem tudi izboljšajo. Držanje v sebi pa zadevo samo poglablja. Če se stanje ne bo umirilo, pa ti vseeno svetujem obisk psihiatra.

Drži se, pa se še kar kaj napiši, tu smo zato, da si medsebojno pomagamo, kolikor le znamo.

Jaz ti raje svetujem obisk psihoterapevta, šele če ti psihoterapija ne bo pomagala (ko seveda najdeš pravega psihoterapevta), potem je čas, da greš do psihiatra. Gre se namreč za očitno spremenjene vzorce mišljenja, ki so v bistvu iracionalni. Morda gre tudi za vsiljive misli. Jaz si pri vsiljivih mislih rečem dvoje: (1) če bom o tem razmišljal ne bo nič bolje, torej je boljše razmišljati o čem drugem; in (2) to so samo vsiljive misli (ali kompulzija). Če si to redno govoriš in verjameš v to, potem počasi pozabiš nanje oz. ti jih je vedno lažje ignorirati.
Maš pa še eno možnost, da si določiš čas v dnevu, ko se boš ukvarjal s temi težavami, npr. ob 5-ih popoldan 20 minut. Če predhodno začneš razmišljati o tem se poskušaj prekiniti in si reči: o tem bom razmišljal pozneje. Ko pride čas pač razmišljaš o tem, če nimaš gradiva za 20 minut lahko prekineš tudi prej. Sprva se ti bo ta tehnika verjetno zdela težka (težko je prenehati razmišljati o tem) ali celo nesmiselna, ker rezultatov ne bo takoj (čez nekaj tednov pa zagotovo).

Hvala za odgovora. Občutek utesnjenosti in strahu je še vedno v meni. Izgine kadar sem v družbi, ko pa sem sam je pa resnično nevzdržno. Sedaj je že peti dan. Tudi shujšal sem 5 kg. Bom videl kaj bo prinesel vikend.

Sem pa šel ravno včeraj proti večeru na sprehod in se pogovarjal s punco. Za enkrat ji še nočem povedati, da sumim depresijo. Pa tudi za obisk psihoterapevta še ne vem če sem pripravljen. Priznam – strah me je. Raje bi še malo počakal. Je bilo pa včeraj, ko sem napisal svoje misli na forum za nekaj časa precej bolje.

Poizkusil bom najprej spremeniti vzorce mišljenja. V bistvu se moram sam sebe prepričati, da to kar verjamem ni res. Če tudi to ne bo delovalo, bom poizkusil z 20 minutami. Kar se mi zdi precej težja vaja, ampak če ne gre drugače.

Upam, da bo kaj pomagalo.

Morda se bojiš priznati, da imaš depresijo, ker bi potem postalo "uradno". Čim manj odlašat z zdravljenjem (kakršnimkoli), bo hitreje minilo.

boš videl, če se bo obneslo, da si boš poskušal pomagati najprej sam, vendar, poglej, opogumil si se napisati tu na forum, pa ni bilo potem nič hudega, ravno tako te je strah psihiatra in spihoterapevta, to le čisto logično, zato pa smo "strahci".
Vse nas je bilo strah, pa je bilo potem samo bolje.

lep preostanek sobote ti želim :rozicodam:

Ta vikend je bil zelo sproščujoč. Še vedno sem imel te nadležne misli, vendar sem jih poizkusil izolirat. Čimveč sem poskušal biti v družbi. Tek še vedno nimam normalen, vendar vseeno čutim da so misli postale za malenkost bolj sprejemljive. Ta teden sem si popolnoma zaplaniral. Mogoče je to samo začasni izhod, ampak ob drugih stvareh, manj mislim na to kar me teži. Misel je še vedno prisotna, vendar jo poizkušam oblažit – po navadi s tezo, da nisem edini na svetu in da se verjetno marsikdo poprime kdaj s to mislijo. Poizkušam se tudi reševati s humorjem.

Zaenkrat deluje.

S težavo sem ponovno vpisal naslov foruma, ampak sem mnenja, da sta mi obe(a), pomagali s svojim pristopom in odkritostjo. Zato hvala obema.  :rozicodam:

Ne rečem, da sem »pošast« premagal, sem jo pa vsaj začasno ukrotil. Čas pa bo povedal svoje.
lp

To so dejstva in te misli so legitimne po kriteriju ustrezanja realnosti  :) Me pa čudi, da si šele zdej to opazu ;D ajkidajkid  :P


Ja pa kaj še. Najboljš da ga dajo v prisilni jopič, ker je meu filozofski preblisk.  ;D


yp, to je to.

Hehe, ja, jz bi tud še neki časa počakala, preden bi laufala na kakšne elektrošoke. rahel razpoloženjski odklon, k mu sledijo negativne misli al pa rasvetljenje še ni depresija, sej veš, še diagnosični kriterij je dva tedna tko da...

ja sori no, jaz v vsakega na tem forumu obravnavam kot da ma malo bolj resne težave. poleg tega sem včasih tudi sam podobno razmišljal o neskončnosti (mel sem nekakšno fobijo pred neskončnostjo) in sem mel resne težave ... v nobenem primeru pa mu psihoterapija ne bi škodila (razen finančno).

psihoterapije niso prav nobeni elektrošoki, urssska. Treba je vedit, kaj kakšna stvar pomeni, preden se jo tako nespametno komentira.
Ljudje smo pač različni, tudi razmišljamo različno, poskušamo pa na svoj najboljši način pomagati, vsaj odpisati nekomu na forumu, pa ni prav nobene potrebe po kontranapadanju se mi zdi. Tu ne gre za noben prisilni jopič, pač pa nasveti o terapijah, ki so tudi nam olajšale težave.

lep dan

 :) Hehe Nenci, brez skrbi, sem že veteranka tu gori veš, se ni za bat, da ne bi vedla, kaj pomeni psihoterapija. Pretiravanje je včasih priročno retorično orodje, da se posreduje kakšna misel. Hočem povedat, da ni treba ob vsakem najmanjšem odklonu pomislit na težke psihične težave, ker to ne pomaga čisto nič, če vodi v še večjo tesnobo in nelagodje. Vsak ma kdaj slab dan in samo na podlagi napisanega lahko zares še malo počaka, preden bo čas za strokovno pomoč.

kajmije, se podpišem pod Nenci in Ventilator.

Sem pa mnenja , da to ni depresija ampak močna anksioznost. Imaš strah pred minljivostjo in si se dobesedno paraliziral, to lahko privede do depresije. Govorim ti čisto iz lastnih izkušenj, ker sem sama enak primer.
Meni se je strah hinavsko in počasi plazil pod kožo že od desetega leta naprej in to celih 30 let, dokler sodu ni izbilo dno.
Glej, pomembno je, da svoje misli preusmeriš, kolikor se da. Tudi jaz ti svetujem najprej obisk psihoterapevta oz. KVT-kognitivno vedenjsko terapijo. Tam se naučiš , kako ločiti realne misli od nerealnih, vaje takšne in drugačne, seveda pa moraš to redno izvajati. Pomembno je veliko sproščanja in seveda, dobro je da se čimveč zaposliš, pa ne samo z delom v službi.

Če čutiš, da dejansko trpiš, že do bolečine, da si že v krču oddidi tudi do psihiatra, ki ti bo postavil diagnozo, potem pa se sam odločiš ali boš jemal zdravila ali ne. Seveda, če se počutiš dovolj močan, da boš stvar izvedel brez tega, je tvoja odločitev.
Vsekakor psihiatri, psihoterapije....niso noben bav bav in nikakor naj ti ne bo nerodno. Nekateri se imajo za depresivce že, če se slabo počutijo in sploh ne vejo, kaj je to pravi strah, prava nočna mora....

Glede na tvoje pisanje, te opogumljam in ti svetujem na lastne izkušnje obisk pri specialistu, konec koncev nimaš kaj izgubiti. Pa ne misli si, da se ti tam kdo posmehuje, razen nevednežev.


Želim ti čimveč mirnih in lepih dni v življenju :rozicodam: