FORUM Nebojse.si

Najbrž sodi v temo depresijo, a hkrati tudi sem, zato pišem tu. Pa saj je tako vse povezano med seboj.

Moje srečanje s tem forumom se je začelo že nekaj časa nazaj, vendar ob splošnem pomanjkanju volje do česarkoli ni bilo niti te energije, da se registriram; ko pa sem že, je prišlo do napake v sistemu in potem sem na vse skupaj pozabila do včeraj, ko je bil spet eden izmed dni, ko sem preveč brskala po spletu.

Kam sega moje druženje z občutki, ki naj bi spadali v območje depresije natančno ne vem, niti ne natančno kaj je glavni vzrok.  Apatija, utrujenost, nejevolja, naveličanost, opustitev stvari, ki so mi bile prej praktično vse, predvsem pa beg stran od vseh, najraje v spanje. Slednje se je stopnjevalo do 14h /dan. Čeprav pravijo, da sami ne prepoznamo simptomov, sem nekje v sebi vedela, da nekaj ni v redu. Najbolj me je motilo predvsem preveč spanja in pa praktično nesposobnost učenja oz. študija.

Faks velja za enega izmed obsežnejših, pa to nikakor ni olajševalna okoliščina ali opravičilo, vse to sem vedela ža prej. V začetku julija sem se najprej pogovorila s psihologinjo, ki je že spremljala del moje poti v sš. Vedela sem, da ona ne bo ničesar rešila, ampak sita sem bila že pojasnjevanja vseh prej opisanih simptomov, ker sem od večine slišala sej bo, ne se sekirat. Ona mi je rekla, da se ji zdi, da kažem znake depresije, da naj stopim po pomoč v kraju, kjer študiram. Po odlašanju in nobeni spremembi sem potem stopila do psihiatra. Čeprav je bila čakalna doba od enega meseca do dveh, sem imela srečo in bila na vrsti isti dan. S sestro sem ravno usklajevala termin, ko je prišel vprašat, koliko jih še ma tisti dan in koliko časa je še do prihodnejga pacienta, pa me je potem sprejel. Ne vem je to sreča/usoda/naključje - sedaj je na dopustu in si ne predstavljam kako bi bilo brez pomoči. Sedaj sem že 22 dan v družbi AD, kljub vsem pomislekom. Dva tedna sta bila praktično nevzdržna, glavni stranski učinek je bil slabost. Sedaj se kažejo tudi že dobri učinki, spim samo še 7-8 ur, in ko se spravim študirat imam več koncentracije, pa sama sebi se zdim na trenutke "tuja", ker kar od nekje optimizem. No bil je.

Do izpita imam še mesec dni, večina kolegov ravno sedaj začenja s študijem, sama sem predelala že recimo 20% snovi, ampak ponovno se mi vrača občutek in nek zoprn glas, ki pravi, ne bo ti uspelo, premalo imaš časa.

Stike z drugimi sem v času zagona depresije zmanjšala na minimum. Ko sem bila soočena z  "diagnozo" sem to delila s parimi ljudmi, ki jim zaupam. Ni jih veliko; nikoli ni bilo. V tem času odkrila, da pravzaprav samo ena, ki vpraša kako si. Ampak si je ne upam vsak dan morit, čeprav sama pravi, da ji ne. Sicer sem bila pa večkrat v vlogi tistega, ki posluša, išče poti in izhode, ko sem samo rekla da sem "zbolela" jih ni več. Oz. si želijo vedeti več, pa nimam pretirane želje razlagat - stvar še vedno velja za stigmatizirano, žal. V prvih dveh tednih ADjev sem tudi izklopila telefon. Sedaj pa ne vem, je to posledica ADjev, "naveličanosti samote"...znat biti sam je svojevrstna umetnost, do sedaj mi je bilo zelo blizu in nisem imela občutka, da bi mi kaj manjkalo, ampak počasi postaja zoprno. Ljudje, ki jih poznam dalj časa pravijo, da sem jim sprva delovala nedostopno in "strogo". Pa nisem, prej bi rekla da sem previdna, zaupanje pa ni stvar, ki se jo pobira na  cesti.

Poskušam verjeti, da se stvari v življenju dogajajo z razlogom. Zakaj se na tej točki soočam z depresijo ne vem. Bo že čas pokazal. Ravno tako še vedno ne dojemam povsem, da je to bolezen, a bo že moralo držati.

Pisanje je tako le refleksija trenutnega razpoloženja, ki je precej kaotično...

in kako si kaj danes, Amigdala?  :rozicodam: in - mimogrede: Bo tu uspelo!  :oki:

trenutno bolj klavrno. Že cel dan se prepričujem, da se spravim h knjigi, pa nikakor ne gre - na tak način ne bo bolje... :ne:
thanks for asking anyway

in? ti je uspelo, spravit se h knjigi?

Morda je razlog ta, da si tako lepo, poetično opisala tvoje stanje in s tem pomagala nekomu, ki (še) nima  moči  soočiti se z boleznijo.
Verjamem, da ti bo uspelo. Napiši še kaj.... :)

Amigdala, pomanjkanje koncentracije je simptom depresije, tudi skozi to se bolezen kaže. Jaz v hudi depri nisem mogla ene strani prebrat in sem zato pauzirala letnik, ni šlo drugače. Tudi sama sem imela grozno slabo vest, ker sem bila prej pač navajena biti pridna, delat vse v roku, itd. Vem, da bi mi bilo veliko lažje, če bi mi kdo znal razložit, da to ni lenoba.

Pusti knjige zdaj za en čas! Vzemi si čas zase, za to, da zdravila primejo, da se postaviš na noge, potem bo tudi učenje steklo, boš videla. Prisili se iti na sprehod, prisili se v družbo, prosi domače / prijatelje, da te zvlečejo kamorkoli. Tudi kakšen pogovor s psihologom, psihoterapevtom ne bi bil odveč, če si lahko privoščiš. Faks bo počakal, nič ne boš zamudila. Ko pa boš spet zalaufala, se najprej loti kakšnega lažjega izpita in potem počasi naprej.

Srečno!

včeraj ne, danes sem nekaj malega že pregledala, konkretno pa še ne

Lepo je brati, da nekdo verjame; sama namreč (še vedno) ne. Sicer pa se mi zdijo zgodbe več ali manj podobne, v končnem se pojavljajo podobni simptomi. Le da jih je očitno nekaterim pretežko opazit. Ni mi namreč jasno, pa ne vem, če mi kdaj bo, kako nekdo, ki se dnevno srečuje z ljudmi in najbrž obravnava koga s podobnimi simptomi tega ne zna ali pa noče prepoznat. Rutinsko vprašanje kako si, in odgovor dobro še ne pomeni, da je res tako. Poudarjanje, da imam občutek, da se nikamor ne premaknem s snovjo, da se mi zdi, da preveč spim in ko na trditev, da nečesa ne počnem, ker nimam časa odvrnem, ne, da je glavni razlog to, da se mi enostavno ne da (prej je to zapolnjevalo tudi do štiri ure vsakdana).
Ampak bom, tudi sama shodila iz tega ven, močno upam. Druge izbire pa after all tudi nimam.

Oka, poskušam dojeti, da je to del vsega tega. Nikoli nisem k sreči imela kakšnih resnejših bolezni, bili so pa neskončni prehladi, alergije pa vnetja itd., pa sem to vedno stoje prehodla - mogoče tudi zato sedaj si nočem/ne upam vzet časa samo zase.
To da nisem počela nič, sem delala v tistem vmesnem obdobju od psihologinje do psihiatra pa še potem prvi teden, ko mi je bilo konstantno slabo.
Faks bo počakal vem, že lep čas nisem naredila nobenega izpita, zato je dvom, ali bom zmogla vedno večji in poleg vsega doprinese k že tako razrahljani samopodobi (samozavesti). Enostavno moram naredit en izpit. In ker sem enkrat že ponavljala, je dvom toliko večji; upam le, da bodo na faksu odobrili izjemni ponovni vpis - drži pesti.
Pogovori pa - zoprna sem si že, ko se nikamor ne premakne in se samo pritožujem, in se počutje nikamor ne premakne. Na nek način se počutim ujeta - želim si, da se pokaže končni efekt ADjev in hkrati bo prehitro tu izpit.
V soboto moram v družbo, ker sem že davno obljubila, ravno tako v nedeljo. Da me tudi malo ne vleče pa ni potrebno izgubljat besed...

Prijazen pozdrav vsem

Boš zmogla in je pot ven! Vedno je. Jaz sem se izkopala iz hudega šita in danes živim lepo življenje (sem pridem le še druge spodbudit včasih), tudi tebe čaka. Vse izpite boš naredila počasi, ker imaš voljo, le da se ti še zdravje izboljša. Držim pesti za izjemni vpis!
Katere ADje so ti dali? Če efekt ne bo pravi v max 2 mesecih, jih pojdi zamenjat.

@Oka  :rozicodam: hvala
Wellbutrin, ker vpliva samo na dopaminske pa noradrenalinske receptorje, in ker po njem manj spim, tudi koncentracija naj bi se izboljšala...problem je v tem, ker ni prave volje...

Dovolj imam vsega, najbolj pa sebe.  :zglavovzid:
Bi bilo res bolje, da konkretno naredim odmor/pavzo od vsega? A kaj, ko je trenutno edino kar me "sili", da razmišljam o jutrišnjem dnevu in še enemu zatem ta, da imam vedno manj časa do izpita. Ob tem se žal ponovno vrača občutek nemoči in prevečkrat zoprn notranji glas, ki ni prav nič vzpodbuden, kvečjemu prav nasprotno.
Naveličana sem že tega stanja, a hkrati ne storim praktično nič, da bi bilo kaj konkretno drugače. Nočem se oklepat in zgovarjat na depresijo, ker koliko vas je še drugih, ki se ravno tako spopadate s takšnimi in še hujšimi težavami, a ob tem funkcionirate. Zdi se mi, da efekt ADjev slabi, oz. da bi spet več spala kot že teden pa pol nazaj, shrink je pa še dva tedna odsoten, poleg tega pa stranski učinki nočejo popustit - žive in prepogosto moreče sanje.
Ko bi le uspelo odklopit oz. utišat vse tiste "ne" in če že ne delat stvari z močnim notranjim glasom uspelo bo, zmoreš, vsaj nekim tihim prepričanjem, da bo. V kolikor se ne bo nič spremenilo si enostavno ne predstavljam več študija, pa tako veliko kot me še čaka.
Si res včasih ne naložimo več bremena, kot smo ga zmožni nositi?

Draga amigdala:)

Kot bi brala svoje izpovedi. Jaz sem zaradi depre na faksu zavozila 4 leta, no ja zavozila...ker se nisem mogla koncentrirati, sem šla za eno leto v tujino, dve leti sem delala v svoji stroki, to zadnje leto sem si pa preprosto pustila, da sem počasi naredila izpite, ki so mi  še manjkali...do konca faksa mi manjkata še dve leti in diploma...kar velik zalogaj in mi je kar slabo ko pomislim na to...vendar sem pač počela tisto za kar sem imela energijo in moč in sem si pač pridobila izkušnje...

Vendar moraš vedeti, da nihče ki je v depresiji ne funkcionira normalno, kot si rekla, da če ostali tukaj na forumu lahko kljub depresiji funkcionirajo in se učijo in nekaj naredijo, lahko tudi ti....enako sem govorila jaz, vendar moraš vedeti, da ti AD-ji samo ublažijo bolečino ki jo nosiš v sebi in ravno to kot si opisala, da malo več greš ven med ljudi, da je malo boljše...

Pred jemanjem AD-jev sem jaz trpela zaradi pomanjkanja spanca, ko sem jih pa začela jemati, sem pa spala,spala,spala...imela sem občutke, da se mi je koncentracija vrnila, vendar se vseeno nisem mogla učiti....nisem imela volje, motivacije, nisem videla smisla ali občutila kakršnegakoli entuziazma, bila sem utrujena.....ves čas pa sem sama sebe sekirala s tem, da bi lahko če bi se potrudila....poleg vsega so mi to govorili še vsi domači, prijatelji in celo psihiatrinja mi je rekla,da mi lenoba tukaj nič ne pomaga...JAz pa lena?to me je prizadelo, vedno sem imela najvišje ocene, vse naredila v roku in počela zraven šole še 1001 stvar, zdaj mi pa vsi govorijo da sem lena?....boljše je bilo komaj, ko mi je moj psihoterapevt lepo razložil zakaj se tako počutim in da je to povsem normalno in da nisem lena...

Sama sebi si moraš dopustiti, da delaš tisto kar ti ustreza. Če ti paše ležati, potem je to pač najbolje zate....če se naučiš dve strani, pa bi rada šla malo ven, potem pojdi...počasi,počasi se vse dogaja in včasih ti bo šlo na živce, vendar si najpomemnejša tukaj ti...delaj zase,poslušaj sebe in vedi da bo enkrat vse to preteklost...