FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

Pred pol leta in še kaj prej se je moje življenje sesulo kot se sesuje hiša iz kart. Naj vam malo opišem kako sem se prej imel. Uspel sem spoznati čudovito žensko, ki mi je odprla svoje srce in zaljubil sem se tako kot da bi me nekdo usekal po glavi. Oba sva bila presrečna in zaljubljena kot nora drug v drugega - najino srečo je še dodatno okrepila najina mala punčka, ki se nama je prav v kratkem priključila. Vse možnosti sem imel da bi v miru živel celotno moje življenje v sreči in osebnem zadovoljstvu. To pa me je mogoče tudi prestrašilo do določene točke, ker nisem prej imel možnosti ravno živeti v srečni družini in tudi kar nekaj časa sem živel sam in odgovarjal sam zase. Nisem bil ravno popoln ampak ni bilo nikogar, ki bi me gnjavil in nadzoroval. Mogoče je tudi to povzročilo neko spremembo, ker sem se hotel v vsem dokazati in hotel biti najboljši ampak to mi ni ravno uspevalo in sem zabredel tako v laži kot dolgove. To je povzročilo da smo se doma (živeli smo skupaj z njenimi starši) začeli kregati in naši odnosi so se začeli vedno bolj krhati in prišlo je do žalostnega konca ko sem mogel zapustiti skupen dom in sem tako ostal sam. Ne morem pa povedati da sem se takoj pobral ker sem še vedno naredil par napak in nisem znal spoštovati ne svoje najdražje kot drugih. Vem da sem vse povzročil z svojimi neumnosti in nedejanji! Najhuje pa je to da sem ostal brez ljubezni svojega življenja. Še vedno mi stoji ob strani ampak verjamem da ji je zelo hudo, ker sem dejansko postal nevzdržen. Moje počutje se spreminja z minuto v minuto in moram priznati da sem marsikdaj tudi pomislil na samomor! Drugače pa se s svojo punco še vedno podpirava in imam vse možnosti da se popravim ampak ne vem koliko časa se bo še ukvarjala z mano, ker se vedno znova spreminjam in vedno znova zapadem v depresijo - ja danes sem spoznal da sem zelo depresiven. Moram priznati da je bilo moje najtežje priznanje in upam da sem s tem opravil tudi prvi korak. Nisem ponosen na to da ne znam stati za svojimi besedami - najhuje je pa to da uničujem vse kar je še ostalo dobrega v najinem odnosu. Moram povedati da nisem še srečal boljše ženske ampak uničujem vse česa se dotaknem in to me še bolj stisne pri srcu in duši. Poleg tega imam še ogromno obveznosti povezanih z mojo preteklostjo in sedanjostjo. Toliko se dogaja in nabira da mi bo razneslo glavo in najslabše je pa to da se zaradi mojega pomilovanja nič ne zgodi in dnevi tečejo mimo - jaz pa sem vedno bolj obupan in depresiven ker mi ljubezen mojega življenja "polzi" med prsti. Rad bi si uredil svoje življenje da bi tako dokazal tako svoji punci kot moji hčerki da sem še vedno sposoben poskrbeti zanju in da sta lahko še vedno ponosne name. Kje naj začnem oziroma kaj naj storim da bom ponosen na to da mi stvari uspevajo oziroma da bom dobil zalet ker trenutno so stvari res zelo hude? Cele noči ne spim in se sekiram ter jočem - nimam nobenega apetita in sploh sem neznosen - tudi če se odločim za neko stvar me vsaka malenkost zmoti in popolnoma znorim! Najhuje je pa to da znorim na njo - na osebo, ki mi največ pomeni in katero imam neizmerno RAD. Pravim ji to vsak dan ampak ne vem če mi verjame po tem kako se obnašam do nje! Enkrat sem ves vesel in zagnan potem pa se zopet vse sesuje in jaz samo še jočem. Hočem se postaviti na svoji dve nogi in se nikoli več ne vrniti nazaj v temo. Nekaj dni nazaj mi je poslala punca neko sporočilo, kjer bi je napisala da sem trenutno na križišču in nujno se moram odločiti za pravo pot, ki vodi spet k moji družini. Prav ima - ni problem se odločiti - moj problem je to da se ne znam držati besed - ne znam preiti od besed k dejanjem - IN TO ME UBIJA. Potem sem še bolj žalosten in seveda iščem vse vzroke in izgovore da nisem zato jaz kriv ampak so krivi vsi drugi. Prosim pomagajte mi da postanem NOV človek in ČLOVEK, ki se drži svojih besed.

Pokaži ji to besedilo :), mislim, da bo iz teg razumela, kako zelo rad jo imaš in kako zelo težko ti je trenutno v svoji koži.

ona vse to ve in točno ve kaj čutim jaz do nje - največji problem je pa v tem da jaz pretiravam in vidim črno tam kjer je belo. Včasih je sploh ne poslušam in vse stvari razlagam na svoj način. Če ona reče belo vidim jaz črno in potem jo to zelo prizadane ker vidi da se trudi zaman. Največji problem je v meni - ona hoče da uredim stvari za nazaj - to ji ne zamerim in sprejmem vsako kritiko - ampak v meni je ta problem da te stvari nisem še uredil ampak prelagam stvari iz dneva v dan - ona pa je vzgojena drugače in rada vidi da takrat ko nekaj rečem da bom uredil oziroma naredil. Jaz pa tega ne naredim in ona je razočarana - jaz pa znorim in ji govorim da mi vedno znova očita moje napake in da me samo obtožuje da sem nesposoben. ONA BI SAMO RADA DA SE DRŽIM SVOJIH BESED - jaz pa v vsem vidim kritiko. To se potem ponavlja in jaz sem vedno bolj obupan in vsaka njena opazka namesto da bi me spodbudila me tako raskuri da je še slabše. Rad bi se enkrat za vedno naučil sprejemati kritiko in se naučil stvari urediti enkrat za vedno. Ker se stvari ne urejajo se nabirajo druge - to pa uničuje najin odnos. Bolj ko berem opise in znake depresije se najdem v njih in to me močno zvije - ker si do danes nisem upal priznati da potrebujem pomoč. Zaradi vsega tega kar sem napisal sem se obrnil na "VAS" ker iščem pomoč še pri drugih ker nočem svoje ljubezni uničiti. Težko mi je bilo priznati da sem "bolan" in sedaj ko sem to sprejel rabim "načrt" za uspešno zdravljenje ker nebi rad da svojo punco "uničim" do konca. RAJE UNIČIM TO DEPRESIJO! Vem da nama je usojeno - hočem da bo spet rekla "WAW TO SI PA ČUDOVITO NAREDIL" in da enkrat za vedno zapustim temno stran življenja.

Jasno, da ti vidiš drugače stvari kot ona, saj si povsem drug človek, ne moreš se it, hej zdej sem s tabo, pa bom stvari videl tako kot ti želiš, da jih bom videl. Mislim, če jaz običajno vidim kozarec na pol prazen, ga ne bom želela videt na pol polnega, samo zato, ker partner to od mene ZAHTEVA!!!Vidiš težnjo po spreminjanju v tvojih stavkih? A bi moral razlagat vse stvari NA NJEN NAČIN (sej nisi ona). Če ona reče belo, ti lahko to vidiš poljubne barve, lahko pa jo vprašaš in se na ta način izogneš dilemi v pogovoru: ti a si ti mogoiče mislila belo, ker jaz sem razumel oranžno veš (pa zaradi tega nisi slab, če vidiš črno al pa ne vem katero drugo barvo).

Trudi se zase, za svoje partnerstvo, tako kot bi se rad ti, ne zaman... je veliko težje seveda, če je partner depresiven, sam ona si je izbrala tebe, z vsem kar si, nima pravice spreminjat in zahtevat, ima pravico spodbujat, pomagat, usmerjat...


Lej spet imava tle ONA HOČE, ONA BI RADA... c'mon, kaj bi pa ti rad? Saj s svojim dejanji kažeš, da bi jih rad ustregel, ampak očitno tega ne zmoreš, ne želiš, sicer ne bi bilo konflikta v tebi in bi enostavno lahko naredil...

Mislim to je skor tako, kot bi npr.: ti njej rekel: ej živela si v katastrofalni družini, zdaj pa zahtevam, da se obnašaš, kot da si živela v povsem normalni, zdravi družini, pa sej to je non sense... zato, ker si z mano se uredi, tako, da boš perfektna, k drugač bom skoz razočaran, mislim men to mal deluje na manipulacijo, spreminjanje partnerja...


Saj nisi otrok, pa ja veš, kdaj narediš kako stvar dobro, ne zanašaj se na druge potrditve...

Če pa meniš, da imaš depresijo, si pa poišči pomoč, če meniš, da jo zares potrebuješ...

Oprosti, ni prav lep post, sam včasih me kar razkuri, ko en partner drugemu očita vse, zraven mu pa še jasno sporoča, da naj bo tak in tak (ker tak kot je ni dober- mislim , kje je tle, da te ima ona tud rada takega kot si, kaj si ne zaslužiš tega, k si živel v "nezdravi družini" al zato, ker nisi "popoln"), da naj to razume tako in tako, zraven tega pa drug popolnoma verjame, da je vsega sam kriv (hej nisi sam kriv, če nisi imel primernega vzora doma, lahko pa se tega naučiš in partnerka mora razumet, da če si moral tečt, vmes se nisi mogel naučit hodit, da ne moreš hodit pravilno)...

Vse dobro  :rozicodam:

Taja1,

Mogoče se nisva razumela in nisi razumela točno zakaj se gre. gre se za to da sem JAZ delal napake in sem JAZ tisti, ki je vse zasral. Ona mi ni nikdar nikoli ničesar očitala ampak je hotela vse najbojše za našo družinico. Jaz sem podlegel temu da jo nisem spoštoval in pripeljalo je do tega da sem obupal nad vsem in se obnašal kot da mi je vseeno in dvignil roke od vsega. Ko pa sem zaradi sebe izgubil družino sem se samopomiloval in se smilil samemu sebi namesto da bi kaj naredi. Nisem hotel da to izpade kot da je ona kriva za vse to. Kriv sem sam in sam sem si naredil tako usrano življenje. Prav to pa me najeda in uničuje ker se ne znam pobrati in ne naredim ene pametne stvari, ki bi me razveselila. Svoje življenje sem zasral zaradi mene in ne zaradi nje. Nisi me dobro razumela. Mogoče bi mogel kaj drugače napisat oziroma se izrazit. Depresiven sem zaradi svojih neumnosti in svojih neuspehov ter svoje "lenobe" - ona je pač samo malo izgubila upanje da se bom še kdaj postavil na svoje noge - NI ONA KRIVA ZA MOJO DEPRESIJO!

Ok, se opravičujem, če sem iz posta razumela napačno, kar si sam hotel napisat, oziroma sporočit...  :)

 :rozicodam:

Sila08,

Mislim da moraš začeti od začetka...tam kjer si začel delat napake. Vsi delamo napake, ampak nekatere so bolj usodne od ostalih. In če je takih usodnih veliko, je skoraj jasno, kaj se bo zgodilo. Poskrbi za tiste dolgove, uredi si najprej svoje življenje, bodi odgovoren za svoja dejanja, potem boš šele lahko bil odgovoren starš. Otroci se marsikaj naučijo od staršev...ne verjamem da bi rad, da se tvoj otrok od tebe nauči laganja in neodgovornosti. Ona bi ti rada samo pomagala...verjetno ne ve več kako, in preiskuša vse možne metode, da bi te "prebudila iz sna". Zaženi motorje! Če pa rabiš pomoč, pa malce poišči po internetu .... tukaj ne vem če je kakšen moderator...Taja1 - je tu kakšen strokovnjak, ki odgovarja?

Srečno!!!

Sila, pozdravljen


prebrala sem , kar si napisal. Ne bom sodila tvoja dejanja, ne poznam te, čutim pa, da ti je zelo težko, da se zavedaš, da se s teboj nekaj dogaja, kar ni všeč niti tebi, niti tvoji družinici.

Nesrečen si in verjetno izhaja ves tvoj pesimizem, besedna agresija, dejanja iz (morda) tvojega otroštva. Najprej je potrebno razčistiti sam s seboj, to pa je zelo težko.

Obstajajo družinski psihoterapevti,  individualni psihoterapevti, vendar so pri nas v Sloveniji redki, ga je treba res poiskati, dobrega mislim in ne preveč dragega.

Spremembe se ne zgodijo čez noč, na njih je treba pošteno, dolgo garati in ne obupati.

Vse dobro ti želim :rozicodam:

SilaO8 haj!

Vse si zelo lepo in nazorno opisal, tvoja zgodba me je ganila,
odgovori so prav tako lepo napisani, tako, da ti ne morem nič novega
napisat.
Nekaj pa je, sam si spoznal, da si v depresiji, torej si si že sam postavil
diagnozo, ki bo kar držala.
Poglej svetujem ti, da takoj poiščeš pomoč pri psihiatru in psihoterapevtu.
Psihiater zdravi z zdravili tvoje simptome obolenja in je zastonj, dočim
je psihoterapevt plačljiv in s pogovorom pomaga odkrivat vzroke tvojih
težav, vendar pa je tu tudi delo, ki ga moraš opravljati TI po njegovih
navodilih.

Začeti je potrebno danes  in ne jutri!
Prej boš začel, prej se bodo tvoje težave začele izboljševati.

Poglej, rada bi ti pomagala poiskati pomoč, vendar nisi napisal
blizu katerega večjega kraja živiš, da bi bila lahko bolj konkretna.
Lahko mi pišeš na "moje sporočilo" in ti bom tam pomagala.

Do takrat se pa drži in poskušaj bit čimbolj miren!

Toja

Zdravo,

Moram vam sporočiti eno veselo novico - po pogovoru in po dveh dnevih, ki sem si jih malo zase vzel se počutim kot prerojen in komaj čakam da začnem na novo "živeti" - vem da sem še na rahlih tleh ker se zavedam da me lahko majhen neuspeh ali kaj podobnega spet porine v prepad in da bo vsa trud zaman. Prav zaradi tega pa si vsak dan postavim majhen cilj, ki ga skušam doseči še isti dan in potem sem bolj vesel in še bolj zagnan. Drugače pa nebi nič brez podpore, ki jo dobim od NJE!!

sila 08 ojla

Kot ti je že toja napisala, bo to popolnoma pravi pristop. Najsdi si psihiatra, psihologa, jaz imam psihologinjo, ki mi je super, vendar je ne bom reklamirala tu, lahko me vprašaš na osebno sporočilo.

Imaš pa eno veliko prednost pred ostalimi. Pri tebi je problem  ti sam. Torej, kar je vedno uspešno, spremeniti je mogoče sebe, nikakor drugega. Vsak lahko dela na tem, da spremeni sebe, svoje mišljenje, s spreminjanjem vzorcev, ki smo jih pridobili v otroštvu. To pa najlaže obdelaš s psihoterapevtom. Zelo koristne so tudi skupine za samopomoč.

Vem, nekako čutim tvojo stisko, zato nič ne čakaj, poišči si pomoč, se bo splačalo. Tebi in tvoji družinici.

Srečno  :rozicodam:

Potrudi se,da bo teh majhnih neuspehov čim manj in da cilje uspešno dosežeš,tako boš sebi dokazal,da zmoreš.Bodi hvaležen za podporo in ljubezen,ki si je deležen od nje.
Vsekakor pa bi bilo dobro,da obiščeš psihiatra terapevta in skupaj obdelata tvoje vedenjske težave in
jih korak po korak zaćneš odpravljati.Sam boš težko zmogel,imaš pa podporo tudi tukaj,zato piši kadar
nisi dobrega počutja ...
Drži se in topel pozdrav!! :rozicodam:

Napisal si, da se najdeš v opisih raznih depresij in ostalih boleznih, lahko ti iz prve roke povem, da se jaz najdem v toliko stvareh, da bi lahko 24/7 debatiral s psihiatrom, vendar stvari niso nujno tako hude kot izgledajo, nihče ni popoln in vsak je vsej malce nagnjen k čemu ...

Dobro, da se spet pri volji in da pozitivno razmišljaš. Kot so ti že drugi napisali, začni reševati svoje probleme, neuspeh na neuspeh je lahko zelo velik demotivator to ti lahko povem iz lastnih izkušenj. Ampak že ko ti bo prva stvar uspela, boš občutil veselje, zadoščenje, ... potem pa samo naprej in če ti kdaj pride na misel, da bi samo dvignil roke in vse pustil pomisli kaj želiš doseči, pomisli na slabe trenutke, ki so se zgodili zaradi tega in jih ne želiš ponovno dati skoz ... in če si prepričan, da želiš zadeve spremeniti, potem takrat ne boš odnehal.

Ko se bodo začeli vrstiti uspehi se bo tudi tvoje razpoloženje spremenilo, na načinu razmišljanja pa mislim, da mora vsak človek sam delati, PESIMIZEM UNIČUJE ČLOVEKA.

 :oki:

Zdravo,

Hvala vsem za vse besede in spodbude, ki mi jih namenjate. Moram priznati da sem bil zelo skeptičen do vseh teh forumov in raznoraznih portalov, kjer ti obljubljajo pomoč. Moram pa priznati da je bilo po prvem koraku lažje, ker spoznaš da nisi edini s podobnimi težavami in da obstajajo "zunaj" ljudje z istimi ali še hujšimi težavami. Drugače pa sem vesel vsakega vašega sporočila oziroma prispevka v ta mozaik. Prav danes sem bil spet zelo slabe volje in poklapan ampak sem dobil spet voljo, ko sem prebral vse vaše prispevke. Drugače pa tudi razmišljam da bi poiskal kakšnega psihiatra, ker vidim da sam kljub vsemu ne bom kos temu problemu. Še enkrat hvala za vse, ki držite pesti zame.

Lp

Zdravo,

Moram priznati da je za mano težak dan in da se to odraža potem tudi na mojem razpoloženju, ker postanem razdražljiv in stvari mi začnejo uhajati iz rok. Nočem nobenega prizadeti in hočem da ljudje okrog mene vidijo da se trudim. Vem da se moram naprej potruditi zase in za svoje dobro počutje ampak zame je največja nagrada to da ljudje vidijo da se trudim in da ne sedim križem rok. Mogoče je to tudi moja največja ovira, ker ne morem takoj pokazati vseh rezultatov mojega dela, ker vse stvari niso od mene odvisne. Najbolj me prizadane to da mi nekdo reče da ni nič narejeno ti pa si vložil vso svojo energijo in voljo da se nekaj zgodi ampak ne moreš tako pokazati rezultatov. Drugi to potem sprejmejo kot da cele dneve nič ne naredim oziroma da se ne trudim dovolj. Rezultati ne pridejo takoj - ob tem nočem nobenega kritizirat ali izpostavljat ampak v meni nastane nek občutek tesnobe, ko mi rečejo ja kaj pa si naredil da bo bolje. A se je kaj zgodilo, a se je kaj spremenilo... Te besede uničijo vso mojo voljo in željo po spremembah ker vem da to ni res in da sem se potrudil ampak so stvari odvisne še od drugih. To je moja največja težava in mi predstavlja zelo veliko oviro na poti k ozdravitvi.

Sila 08 :rozicodam:

Vsi tukaj vidimo, da se trudiš že s tem, ko se sam spoznavaš, ker veliko
pišeš, to je tudi delo, ki ga opravljaš zase.
Ne oziraj se na ljudi okrog tebe, ki ne poznajo tvoje stiske in te ne razumejo.
Poskrbi sam zase, saj si lepo napisal, da ne gre hitro, res ne gre, vendar tudi počasi se daleč pride!
STEP BY STEP!
Pa nobene prisile, delaj kolikor zmoreš, ne poslušaj ljudi, ki te silijo, da MORAŠ
narediti več. Besede MORAŠ mi na forumu ne uporabljamo in je ne sprejemamo.
Naredi kolikor ŽELIŠ, kolikor ZMOREŠ in nič več! :oki:
Nočko! :pomezik:

Ne pusti, da te prizadene, ker ljudje, ki teh tesnob niso doživeli tudi ne razumejo našega počutja, ker ga enostavno ne morejo.

Zelo si pametno razmislil, da potrebuješ strokovno pomoč. Poišči si kakšnega psihologa, res, da so samoplačniški, vendar so pravi naslov za tvoje težave.

Zdravo,

Spet sem imel za sabo naporen dan kar se počutja in moje depresije tiče. Zakaj me vedno kaka malenkost vrže iz tira in potem postanem ves penast in škodujem ljudem okoli sebe, ki mi hočejo samo pomagati. Tako hitro se razburim in potem naredim še več neumnosti in seveda takoj zatem ko se pomirim pa nastane tisti smotan občutek in tesnoba v srcu ker sem spet nekoga prizadel in napadel. To potem še bolj poglobi mojo stisko in počutim se nemočnega. Moram pa povedati da zadnje dni hitro spet vstanem in se poženem v boj kot v preteklosti in sem kar presenečen kar se tega tiče. Je pa res da vseeno ostajajo potem brazgotine na moji duši ker sem naredil napako in ker sem mogoče nekoga prizadel do te mere da se je razburil in izrekel kakšno besedo preveč kot bi jo sam hotel. Kako naj se zadržim ko pa sem tako temperamentne narave in še bik po horoskopu. Najbolj sem občutljiv okrog vsega kar se tiče mojih dveh princesk. Vse je povezano v tak klobčič in na koncu potem trpim sam in se poglabljam v temačne misli namesto da bi se vzel k sebi in razmislil zakaj sem se tako razjezil oziroma zakaj je sploh do tega prišlo. Mogoče sem tak ker vem kaj je na tehtnici in kaj tvegam in se še bolj bojim da ne ostanem brez vsega. Pogovor včasih zapeljem čisto v drugo stran kot sem ga začel in to je najslabše! Dolga pot je pred mano!

Pojdi ven, ko začutiš tisto napetost. Če imaš možnost, v gozd, pa se tam razkriči na ves glas. To pomaga. Ne se smilit sam sebi. Dvigni glavo in uživaj ob misli, da imaš krasni princeski in da si ti del tega.
Hodi čimveč na sprehode, še bolje da greš tečt in tako sprostiš tisto negativno energijo, ki se nabira v tebi. Potem pa naprej z drugimi ukrepi, če ne bo nič pomagalo. Samo premaknit se je treba. Pa če še tako težko. Težko je sprav, potem vsakič lažje. Dolga pot je pred tabo, seveda, na koncu pa je luč  :sunny: imej pred očmi uzreti to luč.

Zdravo,

Kako težko si je priznati da se je brez veze smiliti samemu sebi in se nekaj jokat in premišljevati kako je hudo in spati pokonci. Človek se sicer trudi in muči kot se le more - a kaj ko vse ni odvisno od njega ampak so za določene stvari "krivi" tudi drugi in da ni vse v moji moči. Kako naj se motiviram in kako naj si že enkrat dopovem da si ti vse naredil in da je zdaj vse drugo v drugih rokah! Kako me to živcira ker bi rad nekomu nekaj dokazal in pokazal ampak mu ne morem še nič dokazat ker čakam da se še nekdo drug zmiga in naredi svoje delo do konca! Kako me to tudi prizadane, ker vem da sem jaz svoje naredil in sem izpolnil svoj cilj oziroma delo ampak rezultata še ni zaradi drugih in tako ostanejo stvari nedokončane in jaz spet izpadem idiot oziroma nesposoben in kasneje se zaradi tega sekiram in me muči taka tesnoba da nisem nikomur podoben in ne morem biti vzor svojima dvema princeskama. Kako to boli....

 :rozicodam:

Ah,

Kaj naj rečem - za mano je en hud dan in huda noč - jutro tudi ni bilo prizanesljivo. Ne vem kako naj nekomu dokažem da sem vreden njegovega zaupanja in da se trudim na vso moč. Ta oseba ve da se mučim - hkrati pa tudi pričakuje odgovore - UPRAVIČENO in S TEM SE STRINJAM TUDI JAZ - ampak mene moti določena stvar, ki tako vpliva name da znorim in ponorim ter vržem iz sebe vse tisto najslabše kar mora biti na tem svetu. S tem vem da si delam več škode kot koristi ampak ne morem si pomagati - enostavno sem kot vulkan, ki bruha ven iz mene in bruha in bruha dokler niso "pobruhani"  vsi okoli mene. A to ima ravno nasproten učinek tako pri meni kot pri ostalih, ki me obkrožajo. Takrat pa meni pade morala čisto na tla in ne morem niti več živeti kaj pa še kaj pametnega narediti. In to se dogaja večkrat. Zdi se mi da se vrtim v enem začaranem krogu in ne morem iz njega! In to tako slabo vpliva name - namesto da bi stvari uredil se zaprem sam vase in se sam sebi smilim in jočem od bolečine, ker trpi moje srce. To se dogaja prepogosto in moja volje je zelo načeta in ne vem več koliko časa bom zdržal! Ampak vse je odvisno od tega - vse - tudi moje življenje. Tako mi je hudo da mi si najraje srce iztrgal iz telesa ker tako trpi in boli. Seveda sem jaz potem brez vsake volje in koristi tako da se skrijem v svoj kot in ne pustim nobenemu zraven in takrat trpi tudi odnos z ljudmi okoli mene. To se tako nalaga eno na drugo da je za znoret in tega ne bom zdržal več. Ne vem kako naj si več pomagam - rad bi našel v sebi tisto stikalo, ki bi onemogočalo da sploh pride do izbruha. Povsem sem na tleh tudi fizično in mogoče tudi misel na to da se z mano nekaj dogaja - imam določene probleme z zdravjem - vpliva na moje razpoloženje, ker nimam tiste podpore, ki bi si jo želel v teh težkih trenutkih. Tako imam zamegljene misli da včasih pomislim tudi na tisto najhuje - da bi si vzel življenje - ker imam vsega vrh glave in nisem vsemu kos. Ne morem več vleči voza za seboj ampak bi najraje vseskupaj nekam poslal - a imam še vedno cilj, ki bi ga rad dosegel! A kaj ko se ta vedno bolj oddaljuje od mene in postaja vse težje dosegljiv - to tako negativno vpliva name da se mi je začelo počasi že mešat in zgubljam tisti pravi občutek. Srce pa tako boli da ne vem kaj me čaka v naslednjih dneh. Mislim da bodo zelo odločilni za mojo usodo kot tudi življenje. Tako rad bi mirno zaživel in se zvečer s ponosom odpravljal spat in se srečen zbujal obkrožen z ljudmi, ki jih imam rad in za katere sem pripravljen tudi umreti. Samo tega si želim - nočem zabrisati in pozabiti na preteklost - ampak se z njo spoprijeti in jo za vedno pustiti za seboj. Tako sem potreben ene spodbude in enega pozitivnega koraka - mogoče pa bi to sprožilo tisti potreben plaz, ki bi moje življenje popeljal v pravo smer. Kolikokrat sem že obupal in se potem postavil pokonci ampak mislim da je tokrat res zelo hudo in najtežje do sedaj ker so stvari malo drugačne in zelo zapletene - VIDIM CILJ, KI GA HOČEM DOSEČI - KAJ DOSEČI - ZGRABITI Z VSEMI ŠTIRIMI - a kaj ko je tam nekje v daljavi in z vsakim korakom je dlje od mene in ne bliže meni.

Pozdravljeni,

Rad bi z vami delil tudi tiste pozitivne stvari, ki se dogajajo okoli mene. Danes je nek drugačen dan - sproščen sem in poln energije. Mogoče je to tudi zato ker sem se včeraj popoldne pogovoril z mojima dvema princeskama in prišel do enega pametnega zaključka. Tako mi je danes lažje da sploh ne morem verjeti samemu sebi in svoji okolici. Nikjer ne vidim nobene ovire in nič me ne more ustaviti. Danes moram reči da po dolgem času zajemam življenje s polno žlico in kar naenkrat je kozarec na pol poven in ne na pol prazen. Vse je drugače, ker sem si priznal da moram najprej sebe postaviti na prvo mesto in se moram imeti prvo sebe rad in naj drugi potem vidijo to da sem sam s sabo srečen in potem mi bodo tudi "sledili" in me mogoče videli v drugačni luči. Končno sem mogoče spoznal da sem vedno gledal kaj drugi govorijo o meni in nikoli nisem bil nikoli srečen - no ne morem reči da nikoli ampak nikoli nisem imel tistega pravega občutka. Vedno je bilo nekaj v meni in me držalo na tisti distanci - ja kaj pa rečejo drugi - ja to moram pa za druge narediti. Nikoli nisem sebe postavil na prvo mesto - mogoče je pa to to. No bomo videli kako bo v prihodnjih dneh. Hvala vsem za prisrčne in spodbudne besede.

Lepo napisano!! :oki: :oki:
Le tako naprej!! :wav:

Sila08, sila si  :sesmejem: Sem vesela, da si prišel do nove poti, do novega spoznanja in želim ti, da nadaljuješ z opitimizmom še naprej.
Je pa res, da nihče ne more drugemu storiti toliko gorja, kot človek sam sebi. Torej potrebno se je res postaviti na prvo mesto in se imeti rad.

Zdravo,

Evo zopet je nasmeh na mojem obrazu. Takoj ko sem se začel zavedati da imam NEIZMERNO srečo da imam ob sebi moji dve princeski in da se moram imeti tudi sebe rad da sem srečen - sem zelo POZITIVEN in PSIHIČNO veliko bolj stabilen. Ne vem ali me žene naprej energija, ki sem jo dobil od mojih dveh princesk ali pa se resnično tako bolje počutim da kar letim naokrog! Kar nekaj me poganja. Poleg tega pa je vse to vplivalo tudi na mojo dušo - in sem se odločil da naredim nekaj kar že dolgo nosim v srcu - željo, ki si jo bom izpolnil zaradi sebe - Dal se bom tetovirat in to sliko moje punčke. Ona je pač moj motivator in čeprav je v srcu itak vedno z mano pa se bo njena slikica znašla tudi na mojem telesu. Mogoče se bo zdelo to nekomu smešno ampak meni to ogromno pomeni. Še enkrat vsem hvala za vse spodbudne besede.

Slavka - ta vzdevek so mi prijatelji nadeli že v osnovni šoli - mogoče bi ga pa moral večkrat uporabiti in mogoče bi za svoje težave že prej našel rešitev.

lp :sesmejem: :sesmejem:

še nekaj kar bi rad delil z vami,

Danes je mogoče res prvi tisti dan, ko se sploh počutim da ŽIVIM in da sem na tem svetu zaradi nečesa kar se mu reče ŽIVLJENJE. Mogoče je to vse skupaj skupek nekih doživetij in pripetljajev, ki so se danes zgodili ampak vseeno. Stvar je čisto drugačna in mogoče res ni vse tako črno v mojem življenju kot je zgledalo pred kratkim. Drugače pa se okoli mene ni nič kaj preveč spremenilo - spremenil sem se samo jaz in moje mišljenje kako je treba gledati na probleme in na stvari ki nas obdajajo. Mogoče sem danes malo bolj pesniško navdahnjen in uporabljam določene metafore ampak resnično je danes nek drugi dan. Včerajšnji se ni ravno najbolje začel in tudi čez dan so bile določene krizice ampak vseeno bil je poseben. Poseben zaradi tega ker res nisem cel dan pomislil na tiste temne misli. Je bila majhna krizica vmes ampak sem jo uspel premagati - samo dve besedi nekoga sta bili dovolj - globoko dihaj! Resnično ne vem ali je to tudi posledica tega da sem se odprl tudi drugim in svoje intimne stvari razlagam "naokoli". Odločil sem se da tudi poiščem pomoč pri psihoterapevtu - ob tej priliki naprošam za vašo pomoč v kolikor mi lahko pomagate. Drugače pa je vse skupaj posledica spoznanja da se moram imeti najprej sam rad in sele potem lahko pričakujem kaj od drugih. To pa je vse posledica pogovora in dogovora, ki sem ga sklenil z mojima dvema princeskama. Oni dve sta vse kar si želim in NJUN NASMEH IN VESELJE JE MOJA NAJVEČJA NAGRADA. Še enkrat hvala vsem - NEKDO PA BO ŠE POSEBEJ NAGRAJEN!

počutim se odlično in tudi vso podporo tega sveta imam - sploh ne vem kaj me nosi naokoli - ali sreča ali veselje ali ljubezen! Tako odlično se počutim. PSIHIČNO ŠE NISEM BIL NIKOLI TAKO MOČAN. Fizično me še matrajo določene stvari ampak tudi to bomo premagali.

HVALA VSEM!

Se oglasim z novimi informacijami.

Zdravo,

Najraje bi se kar po riti. Kaj se mi je bilo treba razburjati? Nekdo mi zastavi normalno vprašanje jaz pa namesto da bi ponudil normalen odgovor znorim in se spet nekaj začnem jeziti tja v tri dni jeziti namesto da bi odgovoril na preprosto vprašanje. Zakaj vedno dobim občutek da me nekdo preverja - oziroma da mi hoče škodovati. Nekoč sem se znal tako lepo pogovarjati in se dogovarjati sedaj pa tega ne zmorem več tako kot sem to lahko počel nekoč. In sploh si ne znam razložiti zakaj se mi to dogaja. Mogoče sem se pa res zopet zaprl sam v svoj svet in ne pustim da me drugi kritizirajo in mi delijo nasvete. Ampak mogoče pa mi sploh nočejo slabo in se hočejo samo prepričati o mojih dejanskih namenih in načrtih. Mogoče se hočejo prepričati v mojo "ozdravitev", mogoče pa se hočejo prepričati ali sem res sposoben držati svojo obljubo in se držati besed, ki jih zastavim. Kako čakam tisti trenutek, ko bom spet lahko mirno zaspal z nasmehom na obrazu in brez skrbi oziroma razmišljanj kaj se bo zgodilo če bo tako in tako. Vem da je ta trenutek za vogalom samo upam da je ta pot čimkrajša in da mi bo uspelo, ker tako nočem več živeti. Včeraj zvečer sem po svoji stari navadi spet postal neznosen in se začel prepirati o eni neumnosti in o neki brezvezni stvari. Mislim da sem naredil nekaj korakov nazaj in da sem si zaslužil tudi grajo. Potem pa spet danes opoldne. Narobe sem razumel neko vprašanje in spet - najraje bi si tisti trenutek odrezal roke - ja pisal sem sporočilo zato sem tako rekel. Mislim da sem potreben res neke pomoči. Sicer sem že našel določene ljudi ampak na našem koncu ni veliko izbire pa še tako težko se karkoli dobi. Tako da prosim če mi lahko kdo pomaga pri iskanju PSIHOTERAPEVTA na Primorskem koncu. Hvala vam! Se slisimo!

Zdravo,

Spet sem vse zasral. Ne vem ali sem jaz tako neumen ali bi res moral dobiti oskarja za neumnosti, ki jih počnem. Ne znam in ne znam držati jezika za zobmi in tudi ne znam in ne znam krotiti svojih čustev. Potem imam pa še zdravstvene težave glede tega. Moram se spraviti v red, ker je na kocki cela moja prihodnost in družina. Trpijo vsi, ki me obkrožajo in mi hočejo pomagati. Zakaj vidim samo temne in črne stvari? Zakaj nisem hvaležen za tisto dobro kar mi ljudje naredijo in tudi nudijo? A sem res taka budala da ne znam niti malo pomisliti na to da s svojimi dejanji ogrožam druge in spravljam tudi druge v obup? Potem pa cele noči ne spim ker sem spet padel na dno in ker spet ne vidim povratka nazaj v beli svet. ZATO JE DANAŠNJA NOČ ZADNJA, KI SEM JO PREJOKAL NAMESTO DA BI SLADKO SPAL. ZATO JE ZA MANO TUDI ZADNJI ČRNI VIKEND KO SEM OGROZIL SVOJ OBSTOJ. ZATO JE ZA MANO ZADNJA NOČ KO SEM BIL SAM IN SAMCAT TER SE SMILIL SAMEMU SEBI. ZATO JE DANAŠNJA NOČ ZADNJA KI SEM JO PREŽIVEL V OBUPU. Tega imam dovolj in ne mislim se več kregati z ljudmi okoli sebe. HOČEM ŽIVETI IN BITI SREČEN ne pa nesrečen, sam in DEPRESIVEN. Upam da bom sedaj končno zmogel toliko moči da se dejansko držim svojih besed in da bom znal vnovčiti vse tisto gorje in hudo, ki se mi je dogajalo meni v prid in da se bom dejansko lahko dokopal do človeku prijaznega življenja. Držite pesti.

Jih držimo!!  :rozicodam:

Sila, si ok?

Poglej, ne se tako obtoževat...

Pač, si zasral, VSI smo ga kdaj..

Lepo se pomiri, naspi se pa pogovori z nekom..

Tudi tu piši, plis.

Moje življenje včasih nima smisla. Vsega kar se lotim mislim da se včasih obrne kontra meni. Sedaj je prišlo spet do enih problemov in zaradi tega trpijo vsi okoli mene. Včeraj sem se zopet pokazal v najslabši luči pred svojima dvema princeskama. Tako zelo mi je hudo da me žre v dno duše. Sploh ne morem ne spati in ne živeti. Včeraj so me zaradi skrbi in misli na moji dve princeski skoraj povozili, ker sem hodil naokrog zamišljen in sploh nisem videl da se mi približuje avtomobil. Ko sem poletel na pokrov motorja sem se tako ustrašil da sem si zadal novo nalogo. Ne grem nikamor "naprej" dokler ne uredim vseh zadev in grehov za nazaj, ki me morijo in morijo še marsikaterega drugega, ki je v moji bližini. Kot je napisano v naslovu teme - RAD BI ŽIVEL - ne pa trpel in zvečer hodil spat ves zaskrbljen in sam! Nič mi ne pomeni bolj kot to da sem lahko srečen in da nimam nobenih problemov in da lahko hodim po svetu z dvignjeno glavo. Želim si samo ponos in ljubezen mojih dveh princesk in ZDRAVJA - ki mi ga tudi primanjkuje. Drugo zgubi smisel ker ju imam tako rad da sploh ne morem opisati z besedami. Ker imam probleme oni dve nista srečni in zaradi tega me boli srce in moja duša in sem še bolj nesrečen in obupan. Oni dve mi predstavljata vse za kar je vredno živeti na tem svetu in včeraj ko bi se lahko kako drugače končala tista nesreča se mi je skoraj razjokalo srce. Obljubil sem si da vam to povem zaradi tega ker hočem stvari spraviti ven iz sebe in si olajšati dušo. Mogoče je tukaj lažje, ker me razumete mogoče malo drugače in vas ne obremenjujem preveč - mogoče sem v preteklosti svoji dve princeski preveč obremenjeval psihično in preveč zahteval od njiju in jima tudi premalo vračal. Ampak svoji mali punčki sem nekaj obljubil in tega se mislim držati. Mogoče se boste smejali ampak midva imava en skriti pakt. Ona sicer nič ni razumela - ker je še premajhna ampak sem ji obljubil da ne bom nikoli odnehal in da jo ne bom nikoli pustil na cedilu oziroma jo zapustil. Ona je moja zlata princeska in samo ona in njena mamica mi tako veliko pomenita da sem si pred časom sploh priznal da sem zelo depresiven in potrebujem pomoč. Veliko se je spremenilo že samo ko sem se vam začel izpovedovati in tudi zelo se pozna pri meni ker ne jočem več tako za prav vsako prepreko v mojem življenju. JA NI ME SRAM PRIZNATI DA TUDI MOŠKI JOČEMO IN IMAMO GLOBOKA ČUSTVA! Mogoče je to pri meni tudi problem ker prevelikokrat zganjam tako paniko in pretiravam v vsem čeprav to sploh ni potrebno. Ampak sedaj sem spoznal kako je lahko življenje kratko in zato od tega trenutka naprej ŽIVIM ZA VSAKO MINUTO! In to pomeni da jo hočem prav vsako minuto preživeti s svojima dvema princeskama in z nikomer drugim! Mogoče se vam to zdi kot neka čudna pravljica in da kaj si pa ta nekaj domišlja - ampak v življenju sem bil že mnogokrat na težkih preizkušnjah (večinoma zaradi sebe) ampak vedno in prav vedno sem mislil samo na NJIJU - ju pač imam tako zelo rad da pristanem tudi na mojo smrt samo da bosta onidve srečni in da bosta rekli - POGLEJ TATI JE NAREDIL VSE IN ŠE VEČ DA NAMA JE OMOGOČIL LEPO IN SREČNO ŽIVLJENJE! Mogoče bo kateri sedaj rekel da naj postavim sebe v ospredje - ampak jaz ne obstajam če ju nimam ob sebi! Mogoče se bo kateri ob teh besedah smejal in rekel da sem budalo ker ne poskrbim zase - ampak zaradi njiju sem spoznal kaj je to ŽIVLJENJE, LJUBEZEN, SREČA in PONOS. A sploh veste kako me boli srce ko mi hčerkica reče - pejdi proč - (to si takrat zaslužim) ko sem kaj narobe naredil. Ali pa ko noče iti z menoj ven ker sem bil prej grd do njene mamice ali pa nje. Ni je večje bolečine od tega da te tvoj lastni otrok "sovraži" - mogoče pretiravam - saj je še majhna boste rekli - a je tako pametna in pridna ter takoj začuti kaj se dogaja okoli nje in se ne pusti "nategovati" in "manipulirati". Raje bom končal ker sem lahko tu še cele ure in razglabljam cele dneve. Raje se bom spravil k delu in poskušal narisati nasmeh na obrazu mojih dveh princesk.

Hvala vam vsem za vse lepe besede in podporo.

Držite pesti še naprej.

se nekaj bi rad izpostavil - mogoče se zdi nekomu da skrbim predvsem za druge in ne zase. Naj vam povem da s tem ko poskrbim za tiste ki me obkrožajo in so srečni sem potem srečen tudi jaz. Jaz pridem zadnji na vrsto. To pa zato ker sem toliko dobrega in podpore dobil od drugih da se jim moram zahvaliti in jih pohvaliti pred celim svetom. Pa naj se kdo tudi ne strinja s tem.
 :wav: - to je za moji dve princeski!!! Rad vaju imam!!

Živijo, sila08!

Mogoče ne boš verjel, ampak tvoji posti so čista sila! Res, prav čuti se ta tvoja bikovska, udarna sila, ki te nosi skozi življenje, in čeprav sam praviš, da ti povzroča same preglavice, se ti pravzaprav na večih mestih »zareče« in se izkaže, da znaš življenje zelo pogumno zgrabiti za roge in se z njim bosti! Vidi se, da si borec, in to poln življenja, zase in za svoje najdražje, tudi če to pomeni, da moraš včasih tuliti od bolečin. Rekel bi, da je ta tulež prej odraz tvoje vere v življenje, hotenja, da življenje polno občutiš, kot pa obupa. Tej svoji enormni sili, ki bi ti jo marsikdo zavidal, reci »JA!«, ker to si ti, to je tisto, kar dela razliko in zaradi česar te imajo radi! In tvoji posti so verjetno v vzpodbudo ne samo tebi, ampak še marsikomu.

Vidi pa se, da so tvoja čustva en ogromen ocean, tvoj temperament pa en ogromen vulkan. Lahko si predstavljaš, kaj dobimo, če se srečata ta dva. Človek bi mislil, da voda pogasi ogenj ... ampak pri taki ogromni vodni sili in pri taki ogromni ognjeni sili dobimo kaj? Paro. Veliko pare, vroče, zadušljive, meglene pare, v kateri se nihče več ne znajde. Si kdaj poskusil uskladiti ta dva tako, da bi ozračje še zmeraj ostalo jasno? Praviš, da hitro vzkipiš in takoj prizadeneš drugega. Si se kdaj poskusil zadržati? Preprosto zadržati? Brezpogojno, v smislu »nič ne bom rekel, tiho bom, pa naj si drugi misli in govori, kar hoče«? Si kdaj najprej dobro zajel sapo, preden si potem kaj rekel? Ali si kdaj poskusil ostati miren (na zunaj, ne glede na to, kako te je premetavalo navznotraj) in pri tem ničesar ne zahtevati od drugega, zahtevati v smislu, češ »jaz sem se zadržal, zdaj boš pa ti šel pred mano na kolena in mi boš hvaležen«? Torej, brezpogojno miren na ljubo mirnemu reševanju situacije, mirnemu pogovoru in mirnemu sožitju s človekom, ki ga imaš rad? Poskusi naslednjič v taki situaciji ostati na gladini svojega oceana in od tam občudovati vulkan, ki bruha v daljavi in se še celo zrcali na vodni gladini! Se ti ne zdi, da je taka slika bolj prijetna, kot z razglednice! Ocean je še vedno širok (tvoja čustva), vulkan je še vedno dejaven (tvoj poživljajoči temperament), ampak oboje je v čudovitem ravnovesju.

Mogoče bo to dalo tudi boljše rezultate pri odnosu s tvojimi najdražjimi. Moram priznati, da sem v tvojih zapisih opazil, da vedno, ko govoriš o svojih »princeskah«, je okoli čutiti polno napetosti, celo ihtavosti. Pri tem sem pomislil na nekaj: kako pravzaprav v resnici vidiš svoji »princeski«? Tvoja brezmejna predanost in ljubezen do njiju je očitna, ker se res vidi, kako veliko ti pomenita v življenju. Ampak, ali ti je povsem jasno, da nista pravljični bitji? Da preden sta tvoji »princeski«, sta najprej samostojni osebnosti, ki imata svoja občutja, svoje potrebe, svoje poglede na svet, svoje težave in svoje ambicije? Skoraj se zdi, da ju zares kot princeski zapiraš v kamnit stolp. Zdiš se kot tisti mitološki bik, ki je ugrabil princesko Evropo. Naj tvoj odnos do njiju ne bo ugrabitev, ampak priložnost, da bosta uživali v tvoji »bikovski sili«, v tvoji neizmerni energiji, da bosta tvojo strast do življenja občutili kot poklon! Napisal si, da bi zanju dal »vse in še več«. Pomisli, kako bi se slišalo, če bi namesto tega rekli: »Tati je naredil RAVNO DOVOLJ, da nama je omogočil lepo in srečno življenje«.

Želim ti, da bo tako, in en lep pozdrav!

Loti,

Zelo zanimivo branje - in moram reči da se v večini stvari strinjam s tabo. Moram pa tudi reči da se je od zadnjega javljanja kar nekaj zanimivih stvari in zelo pomembnih premikov zgodilo, ki so zelo vplivali na moje vzdušje in splošno počutje. Moram reči da se mi je uresničila neka skrita želja in poln elana se prebijam naprej in v življenju sem odkril zelo pomembne stvari, ki sem jih v preteklosti malce zakril. Mogoče je na to vplivalo celotno dogajanje okoli mene, ki je bilo res zelo pestro in zanimivo za se zmešat. Zdajle nimam časa ampak se bom še vrnil in vam napisal kaj vse se je dogajala in kako gledam sedaj na življenje z novimi očmi.

Lp

Pozdravljeni,

Rad bi samo nekaj povedal - DEPRESIJA - KAJ JE ŽE TO?!! - za mano so čudoviti dnevi in noči - če me nebi zdravje mučilo bi bilo popolno. Moje življenje je obrnilo čisto novo stran ves sem prerojen in poln novega elana in volje. Mogoče je bilo to zaradi mojega motiva, volje ali pa samo zaradi čisto drugačnega pogleda na ta svet. Stvari sem pač zagrabil tako kot da bi prijel bika za roge in se jih lotil z pravega zornega kota. Upam samo da sem se res "odrešil" vseh slabih misli, ki so me mučile v tem času in da bom lahko tako vzdušje in tako voljo zadrževal čim dlje časa in da bo zdaj moje življenje resnično drugačno.

Hvala vsem za pomoč in spodbudne besede.

Hvala.

 :oki: naj tako ostane...