FORUM Nebojse.si

Zdravo!

Tudi jaz bi lahko začela z: ne vem kje naj začnem.... :'(
S fantom sva skupaj tri leta. In če pogledam nazaj bi včasih lahko rekla, da sva se prebijala skozi ta tri leta. Prvo leto sem bila srečna, resnično srečna. Danes pa me duši.
Ne vem kdaj bom zaupala. Imam ga rada, o tem ne dvomim, vendar zaradi preteklosti ne zaupam.
Ima me rad, čeprav mi ne zna najbolje pokazati.
Poskušam si dopovedati, da moram živeti tu in zdaj- preveč se obremenjujem, s prihodnostjo. Živim v bednem prepričanju, da je danes skoraj nemogoče obdržati partnerja. Ko pride dan, ko je odsoten in mi ne pokaže zanimanja zame, se pojavijo misli, da se je zagledal v drugo. Ne vem, na delovnem mestu,...
Čeprav nekje v sebi vem, da sva skupaj in da me ima rad. Je poseben človek, zna se postaviti zase in lahko rečem, da je zelo visok v primerjavi z mano. Živi v okolju v katerem mu ne primankuje ničesar in vedno je dobil in dobiva kar si želi. Jaz pa sem pravo nasprotje, že dolgo moram v večini skrbeti zase in druge. Tako da včasih se mi zdi da tudi z mano dela v prepričanju da bo vse dosegel. Predvsem pa je tip človeka, ki ima vedno prav in ni nikoli nič kriv.
Hotela sem že prekiniti, on tudi, pa vendar vedno se pobotava in greva naprej. Ne vem, če je res to tisto pravo, ne vem, kako se naj znebim sumičanj, ne vem kako naj postanem normalna.
Niti nimam pravega človeka, da bi se z njim pogovorila, z njim pa ne pridem daleč, ker v njegovi družini ne poznajo pogovora.
Zmedeno, upam, da mi kdo prisluhne. :jok:

Praviš, da zaradi preteklosti ne zaupaš........

Uf ja pa sem mislila že, da sem edina  :pomezik:
jaz bi ti svetovala, da mal teme pod Splošno o motnjah prebereš .... so meni dali veliko nasvetov, ki bi tudi tebi prišli prav ..... je pa res ne gre iz danes na jutri.... zaupanje je eno samo sranje ..... zaupat moraš prvo sebi, potem boš lahko tudi partnerju ...
fajn bi pa blo, da napišeš zakaj zaradi preteklih izkušenj ne zaupaš ... ?

aia, pa če sta že hotela prekinit, zakaj nista? ljubezen, strah pred samoto?

zaupanje je tveganje... a kdor ne tvega, stoji na mestu, ni profita.... tveganje je tvegano, a lahko prinese veliko novih izkušenj, veliko lepega  :) zaupanje je srčika odnosa  :-*

Človk je prec bolš volje, k mu nekdo prisluhne.
Ja tko, nč kej lepga se mi ni dogajal. Veliko posledic je, če živiš v pribl. 10let razpadajočem odnosu staršev. Laži, varanje...skup sta vztrajala zarad nas, otrok- kar je zame čist mim.
In tko sem potovala naprej, spoznala fante, dobre in manj dobre, a vsak je mel še eno nekje. Neki časa mi je lagal, da ni nč,... pol sm pa spoznala, da ni vse tko. Mislm, vse daš, čas, ljubezen, se trudiš, na koncu pa vse pade nekam.

Pa jz sm raj sama, kot da nekoga varam in mu lažem. Težko je pol to kar zabrisat.
Zdej pa je pršu čas, da nekaj naredim, ker mislim, da če njemu ne bom zaupala, ne bom nobenmu.

Narezen nisva šla- ka pa vem, mogoče je v obeh prisoten en strah, sem pa prepričana, da se mava rada, sam k je še tolk druzga zraven.

metulčica, korak za korakom.. reševat probleme, težave, ... korak za korakom spreminjat vzorce, gradit na samozavesti (lastni, seveda, ker človek lahko spreminja le sebe) ... počasi a vztrajno.. pa poskušaj ga napeljat k pogovoru... danes beseda, jutri druga... počasi... pa mogoče dnevnik piši, zapisuj vanj situacije, katere misli se ti porajajo, katera čustva sproži situacija, pa ugotovitve, če je tisto, kar misliš res oz. kaj bi lahko bilo...

pa tudi tukaj se lahko razpišeš, malo po forumu pobrskaj, tematik je ogromno, problemov veliko, rešitev pa tudi  :) če se ti zdi, da se splača, potem vsak trud obrodi sadove  :oki:

Držim pesti  :)

Arwen Coprnica, hvala za vzpodbodo. Sej moram rečt, da se trudim, vćasih sem za vsako stvar "težila"(bi reku moj), jz sm mu pa sam hotla dobr, mu povedat, kako je boljš za punco, sam ni obrodilo sadov.
Takoj je bila užaljenost na vidiku in izogibanje-dobesedno.  >:(
Težko se je pogovarjat s človekom, ki se ni v 24 letih pogovarjal o ničemer drugem kot o avtu in faksu.
Sedaj se probam kontrolirat in mu na lep in prijazen način povedat, pokazat stvari, sam zelo malokdaj sem uspešna.

Hvala! Se bom potrudla, ker mi je škode zavrčt vse to.

Hm, to pa je kot, da bi sebe brala .... zanimivo .... ma ja, komunikacija je res preveč pomembna v odnsu ... jaz sem od začetka ful govorila, kaj me moti, kaj si mislim pa sem vedno naletela na ignoranco in zavrnitev ... pol sm pa enostavno nehala in začela v sebi to držat, premlevat in si nakopala panično motnjo .... je pa res, da če tvoj partner ne začuti, da imaš ti neko potrebo in se zanjo ne potrudi potem je tudi nekako brezveze, ker se boš nenehno mogla le ti kontrolirat, da boš mirna in da ga ne boš razburjala itd. kar pa seveda ni prav .... on mora tudi tebe poslušat, kaj ti potrebuješ, da boš srečna v odnsu in tudi, če pogovor naprimer ni pisan na njegovo kožo, se bo poskušal postopno temu prilagodit, če te ima rad ..... ne smeš se samo ti njemu .... tvoje potrebe so pravtako pomembne, kot njegove!

Ja če me ma rad, se bo tud on postopoma prilagodu in potrudu. Sama vem, da ne bom zmogla, ker že zdej preveč potrpim in vem, da mi bo enkrat počlo.
Sam, ko se mi včasih zdi, da ne bo čist nč zlezu iz svoje kože.
Kakšen dan je tko nesmiseln, da se sprašujem, s čim vraga si to zaslužm. Zakaj mora bit tak problem pelat vezo po neki normalni poti?!?

v tem primeru se je pa treba odločit, do katere mere smo se pripravljeni spremenit, prilagodit... kaj želimo in česa ne... kompromisi ja, podrejenost  :nehvala:....

Ne smeš zatret sebe zaradi "ljubezni" Metuljčica. Se strinjam, tudi tvoje potrebe so pomembne...najpomembnejše..zdrav egoizem...

Se pravi to kar mam ni ljubezen? Al kaj ? Sem res tuk mim?
A se je tko težko potrudt in nardit tist kar vsak ve in je očitno, da mi je všeč?

Razmišljam o vseh teh partnerskih problemih pri mladih parih - jaz sem že krepko v srednjih letih - če se že v fazi, ko še ne živite skupaj in ko še ni skupnega gospodinjstva in otrok, težko uskladite o potrebah drug drugega, kaj šele bo.... Ta ego - v tem primeru moški, je grozen. In to večno prilagajanje žensk..."saj potrpim..." kako grozno mi je to prebrati.

Če ni prisluha potrebam drugega, če ni samo po sebi umevno, se mi zdi, da bodo težave z leti samo večje, manjše nikakor ne. Če pogledam sebe in svoje izkušnje, se mi tisto o "potrpeti, molčati in čakati, da se bo spremenilo", nikakor ni obneslo. Seveda je za nazaj lahko biti pameten, tudi jaz sedaj vem, kje sem falila pri dvajsetih, petindvajsetih, tridesetih....
Mogoče samo še to, da si je mogoče treba v sebi postaviti mejo, ko si rečeš, ne, tega si pa ne dovolim. Da je ta meja jasna vsaj samemu sebi in da v procesu prilagajanja za vsako ceno ne izgubiš samega sebe.
Meni se je to zgodilo in moje dolgoletne borbe z depresijo so v veliki meri posledica tega, da tega nisem znala, nisem (z)mogla.....
Zdi se mi, da ko sem to mejo v sebi našla in jo ozavestila, je šlo vse veliko lažje - razveza, obdobje samskega življenja, nova zveza.... in tudi moja depresija-ukročena in omejena (upam, no!)

Vse dobro!
Ribica

Fino bi blio, da napišeš kaj je tisto kar te tako moti (konkretno) .... kaj je tisto kar ti je všeč pa fant ne naredi ....

 je pa res, da če mu ne poveš kaj je tisto kar želiš on ne more voht ... to je največkrat problem pri zvezi, ker si sami tako zelo želimo nečesa in partnerja idealiziramo, da on pa itak bo že vedel, če je "pravi", kakšne so naše potrebe ... uuuuu, zelo napačna misel .... noben ne more vedet kaj je tisto kar si TI želiš, če konkretno ne izraziš želje .... sploh pa moškim, ki so v čisto drugi dimenziji kot ženske ....

je pa tako, da če se ti podrejaš njemu in zatiraš potrebe, ki so zate pomembne in on zanje noče slišat potem to ni ljubezen ... je pa res, da se v vseh stvareh ne moremo prilagoditi drugemu ... tvoj fant ima tudi neka merila, katera ne bo prestopil, tudi zate ne pa to ne pomeni, da je slab (no odvisno kaj je to seveda!) ... zato so kompromisi in se boš morala tudi ti prilagoditi njemu .... KOMUNIKACIJA - prekleto pomembna stvar v odnosu.

metulčica, moj partner se prav tako težko pogovarja, ima svoj prav, svoj način... vem, da bo vedno isti ( zadnje čase opažam sicer znake, da se na svoj način vendarle trudi), torej je na meni, da postavim mejo oz. se na tak način ali navadim/privadim/ga sprejmem ali odklonim, ... iz vsega poskušam potegnit tisto, kar je najboljše zame, pa seveda zanj, sama moram vedet, do kje sem pripravljena iti, od kje naprej pa se moj jaz začne izgubljat... in to je to... ker sama sebi sem najpomembnejša jaz - in to je dobro vedet, kje so meje - zdrav egoizem, kot pravi scorpion.

Jap, lahko se človek potrudi, seveda... a v tvojem primeru si (se mi zdi) le ti tista, ki se trudi?

ja, v tvojem priemru si očitno le ti tista , ki se trudi Metuljčica...res je.

jaz menim, da je za ljubezen ali kakršenkoli odnos treba zanti  vsaj nekaj dajati in upoštevati potrebe drugega...Vživljanje v čustva drugega je pa tako ali tako za večino še vedno pretežka umetnost...

Ali je tvoj fant sposoben vsaj minimalno od omenjenega? Če ni potem se ni pametno slepit, da živiš v ljubečem odnosu..


Parazitiranje, izkoriščanje, zloraba, podrejanje itd...to nima veze z ljubeznijo.....

Bolj k tuhtam, bolj se mi zdi da bo najbolš, da zaklučm zadevo.
Zelo, ampak res zelo hitr je užaljen. In to vidm da povsod, ne sam pr men, lih tko je je narjen, da ga je treba sam zlepa pa ujčkat...
Ma brezveze, predno si bom jz uštimala zadeve (mal več samospoštovanja, pa odpravt odvečno ljubosumje, prodobit na zaupanju) bom čist na dnu, če bom še tkole furala naprej.
Po svoje čutim, ljubezen med nama, sam vse kaže, da je preveč minusov. Čeprov se mi ne sanja, kako bom to zaključla, ker mi pomen, res mi pomen.

zaradi česa pa je naprimer užaljen?

kokr se meni sanja ima tudi on probleme ... si mu kdaj prisluhnila, ga vprašala kaj čuti ... kaj ga muči?

je pa res, da lahko samo maniulira s tabo ...

prejšnje izkušnje, ljubosumlje in to kar naštevaš nima veze s tem - za to si odgovorna sama ne on ... gre le za komunikacijo, ki je nimata usklajene ... vsaj po tem kar si napisala sklepam ...

LiLdevil - nekak tko bi se lahko reklo.

Ja ma težave, odraščal je v familiji, kjer ni čustev (jaz si tega ne znam predstavljat, pa vendar se dogaja),kjer ni pomembno nič drugega kot le to, kakšno bo vreme,kaj bomo jedl, kam bomo potoval, kupl vikend na morju, čoln, nov avto (kaj bi sosedje rekl, če bi se domov prepelal z najnovejšim avtom, uuuu). Resnično gre vse čez denar, in to - vsi vemo, ljudi blazno pokvar. Jz nism srečna, mam en kup zadev... sm si kupla novejši avto, pa kaj?!?!?!?!? Človk je vesel dva dni in to je to, mene te stvari ne osrečujejo.
Jz hrepenim po sopotniku, prijatelju, nekomu, ki se lahko zaupaš, nekomu, ki te opazi, ko si žalosten in  v tem primeru ne reče- kaj si tečna?
Velikokrat sem napeljala na to, da bi se mi odprl, ene dvakrat mi je ratal (on živi v nekem strahu pred starši), sliši se grozno, sam je pa tko očitno, da sem opazila tkoj k sem jih vidla skupaj. Povedal je, da pač pr njih ni tega, da bi se pogovarjal in da je blo zmer vse narobe, kar je naredu, nikol ni blo dost dobr. Baje sta bla stroga do njega. Čeprov kr ne morem verjet, ker sta zelo v redu. Sam mata pa svoj jaz. To se pa opaz.
Ma sm popizdila k doma posprav za sabo npr.šalco...pr men je pa ostajala povsod. In sm rekla, da nej mal gleda za sabo, za mano tud nben ne pospravlja-užaljen, okej kasneje ga pa zlepa- ej dj prosim, no...nč surla. To kar mi je reku- da nkol ni nč prov naredu za starše, se je zdej preneslo name. "Nkol ti ni nč prov"

Uuuuu ... čist se spremeni situacija po tem kar si povedala ...

on očitno igra vlogo žrtve ... ker jo je navajen iz družine ... in se tako skriva pred sabo, ... uf ja poznam to preveč dobr, samo problem je, da mu ti tukaj lahko zelo zelo zelo težko pomagaš ... ker dokler se sam tega ne bo zavedal ne bo napredka ... hm, jaz sem ravno v odnosu s sedajšnjim partnerjem ugotovila, kako sem igrala in še vedno kdaj, igram žrtev z raznimi joki, kujanjem za brezvezne stvari in obtoževanji, nikol nisem dovolj dobra zate .... ampak pravtako to nosim iz družine, kjer so pričakovali od mene preveč, pa vedno so mi pravli, da imam srečo, da iz mene ne bo nič ... čeprav se je z leti odnos spremenil sem zadeve tako ponotranjila, da imam o sebi zelo slabo podobo .... in verjetno tvoj fant pravtako ...

je pa res, da je naprimer meni pomagalo ravno to, da sem se začela zavedat kaj se dogaja, da je bil fant potrpežljiv, ... moj tudi ni navajen na pogovor naprimer, pa je enkrat prišel domov in vidle kako se tresem pa sem čist v pi***, da je dojel, da to ne bo šlo tko .... in od takrat poskušav .... treba se je pogovarjat .... pristopat z različnih kotov do človeka ..... kakšna knjiga ne bi blo švoh prebrat ... Skrivnosti o moških, ki bi jih morala vedeti vsaka ženska naprimer .....

moraš vedet, da fant mogoče tega ne dela namerno tebi ... mogoče si jemlješ preveč osebno stvari ... hočem pogledat še z njegove prespektive, da ne bo pomote .....

LiLdevil - to je to ja, on je vedno žrtev, tud ko mu rečem, da bi me lahko poklical, ko ve kako rada mam to.
On je "mešanica" med jaz sem revček in jaz sem car. Zna se zelo dobro postavit zase in dognat svoj prav, po drugi plati pa komaj čaka da se bomo vsi vrtil okol njega.
Res je, da če mi je kdaj povedal za kašno reč iz preteklosti, sem mu jo potem v kakšnem prepiru in jezi vrgla naprej in sedaj reče, če ti pa kej povem, mi pa neprej mečeš....
Velikokrat slišim tudi: sem to nardil, da ti bo prav, ... Ne znam ti povedat, v glavnem, sliši se kot, da mi dela neke usluge.
Ja glede tiste knjige- ravno na začetku sem.  :)

Pa kaj mu ti mal mamico igraš? "Tole naredi!" "To ne smeš!" itd. Malo se bom na njegovo stran postavu. zelo neprijetna resnica zate bi bila, metuljčica, če bi se izkazalo, da je dobil podobno partnerko - tebe - kot so bili njegovi starši. Nikol ti ni nič prav, nikol zadovoljna in pretirano zahtevna.......

Jz sm njemu pustila zelo velik, pr men doma je sprošče u nedogled, doma - tud pol tuk ne!
Vem, da sm na začetku naredila napako, k sem mu vse dovolila in zdej ne znam ven iz tega. Pač ve da lahko.
Sam Scorpion- ne razumem te čist- se ti zdim prezahtevna al kaj?

Veš kaj pri mojih petih resnih zvezah , ki sem jih imel, eni poroki in ločitvi imam nekaj izkušenj z ženskami....

Moja izkušnja je taka...govorim ti iz moške strani....naletel sem vedno na zelo zahtevne ženske, ki niso bile nikoli zadovoljne....pa nisem pasivnež, ki nebi želel kaj narediti za človeka, ki ga imam rad...

Vedno sem doživljal kritiko in vedno sem slišal tisto kar še nisem naredil in ne tisto kar sem....od svoje bivše žene sem slišal, da je šele potem vedela kaj je imela, ko sem odšel....

Ali je slučajno, da sem imel zelo zahtevne, kritične in nikoli zadovoljne starše...?

Ne vem ali si prezahtevna, Metuljčica..občutek pa imam, da ti igraš žrtev....

No sej je čist jasno, da tole ne more laufat. Nikol nism uspešna, pa nej delam lepo al pa grdo.
Problemi nastajajo v vsaki vezi, vprašanje pa je, kako jih rešiti? S trmo in ignoriranjem?
Mislim, da z iskrenim pogovorom, katerega pa jz niti načet ne morem.
V ozadju je še velik stvari, ki jasno kažejo kdo kaj igra. Zase vem, da sem iskrena in želim pošteno igro.

Zakaj pa da so samo ženske tiste, ki "potrpijo" in "se prilagajajo"? Da ste res tako uboge? Meni se zdi da je sploh težko rečt in tako na hitro delat zaključke kdo se "prilagaja" in "trpi" in kdo ne, v primerih ko ljudje nimamo niti pri sebi pošlihtanih stvari, niti nekega zdravega filinga kaj je prav in kaj ne, kaj lahko "zahtevamo" in kaj ne, kaj lahko pričakujemo, kaj ne, kdaj in kdaj ne... in zakaj smo z nekom in ne s kom drugim, nenazadnje.

Eni pač trpijo tako da stalno "najedajo" in razpihujejo (predvsem svoje) domnevne "krivice", drugi tako da se umikajo v molk, fucbal ali otroke, tretji pa še kako drugače.

Sej lahko nam je jasno: najlažje je rečt da se drugi nam ne prilagaja, da se nam dela krivica ker on (ali ona) ni takšen, kot bi si mi želeli in da je on (ona) zaradi tega, ker mi ne moremo biti z njim zadovoljni, slab človek. (Še prdnit, pa pardon izrazu, je težje, ker to zahteva vsaj malo napora.) Malo težje pa se je vprašat kaj za vraga mi delamo. Ampak grem stavit da se vsakomur prej ali slej vsaj za kratek kratek trenutek posveti, da je to pravzaprav tisto pravo vprašanje in naš problem. Mar ne?

"O.k., o.k., saj sem ga zajebala vsakič, ko se mi je s težavo odprl, pa ga potem z užitkom ob vsaki priliki skozi leto tolkla ravno tja, kjer ga je najbolj bolelo in kjer je to od mene, kot osebe, ki se ji je skušal zaupat, najmanj pričakoval..."

Metuljčicaa...  :)  ...pa si skušala kdaj tako kot zgoraj povedat stvari? Včasih postane tako marsikaka uganka hitro rešena. Iz osebnih izkušenj ti lahko povem, da je živeti s človekom, ki si tako tolmači "zaupanje", hkrati pa te še sili k "zaupanju", en velik pain.

Huda ja...te "sili" h zaupanju in potem to izkoristi v prepiru...uuuuuu to pa je pain...kdo se nebi zaprl

hm... kje je razlog za to, kar praviš - da nisi uspešna? Kakšne probleme imaš v mislih, ko praviš, da nastajajo v vsaki vezi - podobne probleme, iste vzorce, iste razprtije..ali problemi, kot jih ima pač vsak...

Od kdaj se pa rešuje probleme le s trmo in ignoriranjem?



- to ni pošteno

Arwen :oki:

Govorim na splošno in ne zase, pač nikjer ni z rožcam postlano.
In nisem rekla, da se probleme rešuje s trmo in ignoranco, to dela on; karkoli rečem, na lep ali na grd način je užaljenost in potem sledi trmanje. Sem pa opazila, da se tako odziva do vseh ostalih. (Kdo od vas je užaljen, če vam zjutraj pozvoni sosed in reče, da pejte odmaknt avto...? In je pozabil uporabit: "Dobro jutro gospod.... bi šli prooosim prestavit vaš avto?")
A se vi s partnerjem po prepiru vedno samo umaknete in zadevo prespite. Kot majhni otroci, trma, čez tri ure pa vse ok?
Nikol se ne da o stvari pogovort, vse samo potlačt vase? Pa to mora enkrat eksplodirat.

In glede metanja zaupanih stvari naprej- to je naprimer, ko mi reče, da je njegova kolegica tako zabavna in potem mu rečem naj gre k njej k je tko super.... tle ni velikih zaupanj.

On je tak kot je...gre za vprašanje kolk ga znaš sprejet in ne kolk ga želiš za vsako ceno spremenit...verjamem, da ti nekater stavri v njegovem značaju niso všeč, vendar z pritiski in zahtevami se ne da veliko naredit. Vzbudiš odpor....sej se mu lahko pove, da ti nekatere stvari niso všeč, vendar ker ti veliko pomeni!, ne boš pričakovala , da se nemudoma sprmemeni...


malo smo se spravli nate...vendar si ti tista, ki ima težavo tukaj..ger za to ali so tvoja pričakovanja in zahteve tako zelo visoke ali pa je on res čist zgrešen (v kar ne verjamem)..

kakšna pa je pravzaprav tvoja poštena igra Metuljčica? v čem jo ti pravzaprav vidiš?  Zdi se mi, da imaš v vajinem odnosu občutek, da je ON tisti, ki se bvi moral spremeniti in je On tisti s akterim je nekaj narobe....revež se mora ob tvojih Ti sporočilih počutiti zelo nesprejetega..


Če bi se On spremenil bi se ti bolje počutila..tko zgleda ..

Jasno, da mam jaz težavo in da sem problematična. Zavedam se,da se ljudi ne da spremenit, jaz si želim samo iskreno vezo v kateri bi bilo tudi obojestransko zaupanje. Lepo pa bi blo, če bi bil pripravljen kdaj prisluhnit. Očitno sem res prezahtevna, če rečem, da se mi zdi da nama ne gre najbolje, da se ne razumeva in ne sodelujeva...medtem, ko on ob temu reče samo: ah  dej nehi, kdo to prav? Jz te mam rad.
Tle se pa konča. In greva naprej. Nikol še ni naredil prvaga koraka po prepiru, pa tudi, če ga je on sprožil, samo umik in to je to.
In moje pisanje se je začelo z razlogom- težko zaupam in verjamem ljudem. Tudi on se mi je že krepko zlagal in problem je, ker živim v nekem stahu, da se mi še laže al ne vem. Ker zna bit zelo dober igralc.

hm, skupaj sta, praviš, 3 leta? in v vsem tem času je stanje isto ali celo slabše? - potem težko verjamem, da se tvoja želja izpolni.... v tej vezi, namreč....

Hm ... ja Metuljčica verjemi jaz te čisto razumem, kako je živeti v nenehnem strahu pred lažmi in prevarami .... ampak, če sem se v tej moji krizi do tega trenutka kaj naučila je to, da je življenje le eno ... da ni odvisno od tvojegapartnerja ... da ga živiš ti in da v vsakem trenutku tvegaš ... ampak moraš razumet, da karkoli se ti je zgodilo, bo zgodilo in se ti ta trenutek dogaja je čist ok, da se za stvari ne splača sekirat .... moraš uživat  v življenju ...

da se vsak dan zjutrja zbudiš pa študiraš kako se bosta skregala, kako mu ne zaupaš, kako ti laže ... vem kako je to, ampak to moraš enostavno predelat v sabi, zakaj se ti to dogaja ... če si res prepričana, da to ni to, si postavi vprašanje zakaj še ostajaš, je res vrdno tvojega zdravja, da se tako obremenjuješ ... ali bi bila raje sama oz. si našla novega partnerja, kjer ti ne bo treba tako trpeti .... če pa si prepričana, da je ljubezen objestranska pa se boš mogla enostavno prepustiti in zaupati ... je pa itak tko, da tu tvegaš ... pa kaj, če te prevara, ti laže ... potem te itak ni vrden ... enostvano dvigneš rit in greš, ... tega ne boš mogla preprečit ... s svojim sekiranjem še najman ....

če te ima fant res rad, se ti bo prej ali slej odprl ... je pa res, da moraš do njega pristopit na drugačen način - TI stavki res bolijo! preberi si tisto knjigo je res fajn in probaj .... boš vidla kako bo fino, ko se fant ne bo počutil ogroženega, ko boš začela govort o sebi in nehala obtoževat njega ... komunikacija pol kr steče ... samo moraš biti pa potrpežljiva ...

če pa ne bo sprememb, pa adijo ..,.. v tem odnosu nimaš kaj več počet ...

Zakaj pričakuješ, da bo on naredil prvi korak ... ka boš to nehala pričakovat ga mogoče bo ... ko mu boš pokazala, da se ti že ne sekiraš mu bo mogoče dal mal mislit pa bo sam od sebe prišel ...

Se strinjam in v sebi se tega tud zavedam, težko je spremebmbo nardit čez noč.
In tud glede prvih korakov, vem da delam narobe, ker je res, če mu je kej zame, tko kot pravi, potem bo že naredil kaj.

V zdravem partnerskem odnosu je po mojem mnenju izredno pomembno dopuščanje svobode in sprejeti partnerja z vsemi dobrimi in slabimi stvarmi. neprestana želja po spreminjanju ubija tebe in njega.
bolj ko berem tvoje pisanje, bolj se mi zdi, da si zelo nezadovoljna sama s seboj, pa to potem repliciraš na okolico.
ne vem, mogoče sem vse skupaj narobe razumela. ampak najprej moraš imeti sebe rada, šele potem te bodo imeli lahko tudi drugi
ne želim se ravno spraviti na tebe, ampak zmotilo me je tudi, kar se tiče tistega primera o sosedu. če bi me mirno zaprosil naj premaknem avto me to ne bi razhezilo. če pa bi prihrumel na vrata in zahteval naj premaknem avto.. bi tudi jaz verjetno začela hrumeti

Tisto metanje zaupanih stvari... izredno otročje

Ja nezaupanje in strah sta tvoja težava.....in sedaj kar čakaš, da bo naredil kaj takega kar bi potrdilo tvoje strahove......On ni odgvoren za tvoje občutke, še posebej ne za tiste ki izvirajo iz tvoje preteklosti..


Vzorec, ki ga nosiš v sebi je:"Če bi se On spremenil bi se jaz bolje počutila".......Bolj produktivno bi pa bilo:"Če moje vedenje ni učinkovito sem ga pripravljena spremeniti"

Vem pa, da je temeljni strah in nezaupanje, ki ga nosiš v sebi zelo nepriejten, je pa tudi zelo destruktiven in lahko uniči marsikatero vezo...Tu je treba delat na sebi, skrbet zase in se osamosvajat....preprosto pa vendar ne tako lahko...