FORUM Nebojse.si

Živjo, jaz sem tud nova, pa sem šele zdaj zbrala pogum, da nekaj napišem.
Imam socialno fobijo (eh že besedna zveza mi je zoprna), in to že kar nekaj let. Ovira me pri vseh mogočih stvareh, tudi pri hoji po ulici. Včasih me je bolj strah, včasih manj (imam tudi trenutke, ko postanem tako panična, da od strahu komaj vidim 2m pred sabo. :( ).
Z ljudmi imam v glavnem probleme, po eni strani si želim njihove družbe, po drugi strani pa se bojim bližine. Pogovarjanje z ljudmi, ki jih ne poznam dobro, mi je ena najtežjih stvari na svetu, saj nikoli ne vem, kaj reči, pa vedno imam občutek, da bom naredila kaj narobe.
Včasih se mi zdi ta pritisk okolice, da moraš biti komunikativen in simpatičen in zgovoren in oh in sploh tako velik, da bi najraje kar šla na kakšen samotni otok in se z ljudmi sploh ne bi več ubadala.
Upam, da bom tukaj spoznala ljudi, ki imajo enake probleme in da malo skupaj pojamramo. :)  Vesela bom, če se mi kdo javi, še posebej vrstniški sotrpini (stara sem 17,5 let).  :happy:

pozdravljena nuit :)

jaz mam enake težave, stara sem pa tut 17, kmalu 18. v glavnem pri meni se dogaja isto kot pri tebi, mogoče malo v hujši obliki.

daj napiši malo bolj podrobno ( če si bla na zdravljenju, al se zdraviš, itd. ) da bom vedla kak ti lahko pomagam.

lepo bodi :)

Hm, ja, zdaj eno leto hodim k psihiatru, jemljem tud Cipralex, čeprav zdaj že zmanjšujem dozo. Moram rečt, da imam mogoče tud zarad tega trenutno mal slabše obdobje - mal bolj živčna sem pa negotova. Imaš ti kaj izkušenj s tem?
Saj stvari, ki se jih bojim, je kar precej: telefoniranje, kakršnokoli pogovarjanje z neznanci in sošolci, kakršnikoli družabni dogodki...  :unsure:
Kdaj se je pa pri tebi to pojavilo?

Jaz ti iz lastnih izkušenj priporočam psihoterapijo, ker boš na tak način ugotovila, zakaj se bojiš in nato preoblikovala te vzorce razmišljanja oz. se naučila pravilnega ocenjevanja situacij. Verjetno te je sram - sram pa občutiš, kadar se v nečem zaznaš manj vredna od drugih. Zakaj bi bila manjvredna - oz. kaj misliš, da si drugi mislijo o tebi? Lahko poskusimo tudi tukaj razpravljat, samo s psihoterapevtom bo učinkoviteje in hitreje.
Strah boš pa morala premagovati skozi druženje. Morda ti bo nekoliko lažje, ko boš šla na faks, ker boš zamenjala družbo (mene, ki imam enako fobijo, je motila ravno določena družba, v kateri se nisem počutil prijetno), ampak ne čakat, da se bo kaj spremenilo samo od sebe.

Lahko me tudi kontaktiraš na zs, mogoče ti lahko kaj svetujem, ker imam kar nekaj izkušenj s soc. fobijo. ;D

jaz se zdravim nekje 10 mesecev. en mesec sem bila v bolnici, nato sem pa nadaljevala s pogovori pri psihiatru ( enkrat na mesec- za moje pojme dosti premalo ), jemljem pa tudi zoloft, zdaj že 200 mg, kar je maksimalna doza. tak da še en lep čas ne bom mogla začet zmanjševat. sicer sem z zoloftom zelo zadovoljna, ker mi res zelo pomaga.

pri meni je zelo veliko stvari ki v meni zbudijo tesnobo, npr. vožnja, velike množice, zaprti prostori, spoznavanje novih ljudi, itd. tesnoba se velikokrat pojavi tudi ob čustvenih situacijah. vse skupaj traja že 3 leta.

Draga Nuit in simonka!
Sama sicer ne poznam globine tega problema, moram pa reči, da vas vse tiste, ki se tako počutite globoko razumem. Sama s tem sicer nisem imela težav ne v mladosti in pretirano tudi ne zdaj, pa vendar so se kljub temu občasno pojavljali občutki "nepopolnosti".
Morda bi bilo primerno, da se malo ozremo okoli sebe: živimo v tako "popolnem" svetu, da pravzaprav tisti ljudje, ki še cenimo nekatere tradicionalne vrednote, lahko zlahka dobimo komplekse manjvrednosti! Iz plakatov se smejejo sami lepi in popolni obrazi, brez mozoljev ali gub, postavni, bogati, sposobni, podjetni, polni življenja in energije.. in, in, in.... človek dobi občutek, da nekje z dna pa kukamo "gor" tisti, ki večino teh lastnosti nimamo. A vendar: NIKAKOR NE SMEMO GLEDATI TAKO! Kaj si bodo mislili drugi???? Ma... klinc jih gleda... tisti drugi ne razmišljajo o tem, da so se na svoji povzpetni poti na nedostojen način rešili vseh preprek (ljudi z dušo) za doseganje svojih ciljev, ne razmišljajo o tem, da marsikdo še vedno v znoju služi svoj vsakdanji kruhek in mu ni vse naravna (starševska) danost, da imajo čas in denar napraviti za svojo "lepoto" vse, kar je mogoče... in in in....
Dekleta!!!! Vedite, da imate v sebi zagotovo VSE VRSTE LEPOT. Že razmišljanje v tej smeri kaže na to, da vam ni vseeno...Čeprav včasih mislimo (sploh ženske), da malce bolj zaobljena zadnjica ne more biti nikomur privlačna (ker seveda z ekranov sijejo popolne), da kakšen privihan ali prevelik nos deluje moteče, da bomo bleknile neke neumnosti, če se bomo sploh oglasile.... Poskusite namesto NASE negativno pogledati na druge.... ne iščite napak samo pri sebi, skušajte jih videti tudi pri drugih in... postavite si svoje vrednote (ki jih prav gotovo imate, le vidite jih ne!) in jih spoštujte! Ob spoznavanju ne glejte na ljudi kot na popolneže ampak na ljudi z napakami (pa ne samo nase!)... to je real life!!!!
Ne dovolite, da vas pogoltne brezbrižnost, egoizem in svet brez vrednot; predvsem pa sebe ne postavljajte v podrejen položaj!! Tukaj boste videle, da je še veliko ljudi in mladostnikov, ki se počutijo slično, kot ve, ljudi, ki jim ni vseeno, kaj se z njimi in okolico dogaja in ki v tem svetu (ki je vedno bolj brezoseben, brezčuten in materialno usmerjen) zelo težko iščejo svoj položaj.
Bistvo je, da začutite svoje pozitivne lastnosti, spoznate, kakšne nočete biti in kaj se skriva za popolno (ali pa tudi ne) zunanjostjo.
Glavo gor, imate MLADOST, LEPOTO, SRCE, DUŠO, celo življenje pred seboj, še veliko možnosti za spoznavanje in spoznanja... sprostite se, ne bojte se ljudi (saj je marsikdo v vaši okolici tudi prestrašen pred življenjem!) in ne razmišljajte o tem, kaj si bodo drugi mislili o vas.... kdor vas ne bo poslušal in razumel, ni vreden vaše družbe!
Ne živite v prijaznem svetu in znajti se v njem ni enostavno!!!
Vem, da vam nisem kaj pomagala, niti ne vem, kako vas naj vzpodbujam....morda mi kdaj drugič pade kaj bolj modrega na misel.
Bodite z nami!

Vse dobro!

zala, verjemi da si ZELO pomagala! prav zamislila sem se ob vsem tem kar si napisala. res je, dokler sem delala na sebi in na svojih vrednotah, so bili ob meni ljudje ki so spoštovanja vredni. dokler nisem spet začela gledati na druge in njihovo zadovoljstvo. predvsem me je pogubila tista velika želja po ljubezni. včasih se počutim kot da si ne zaslužim ljubezni, bojim se da ne bom nikoli našla nekoga ki bi me imel rad takšno kot sem...
zdi se mi res da smo v takem svetu, kjer vsi gledajo samo na sebe, kar pa je najbolj žalostno, čustva so izgubila svoj pomen.. :(

Hej, Zala, a veš da mi je kar všeč, kar praviš. Saj si nekaj podobnega včasih dopovedujem tudi sama, ampak potem v to podvomim, ker pač ne vem, a še kdo drug tko razmišlja al je to samo moja prazna tolažba.
Sam najbolj me živcira tisti del mene, ki me nekak blokira vsakič, ko poskušam narest nekaj "pogumnega" (komu kaj reči ipd) - sploh ne vem, kaj to je, ampak kar nazaj me potegne.  :(  Kot bi mela en pokvarjen samoohranitveni mehanizem, ki me poskuša zdaj obvarovat pred vsako sapico.  :o

Morda ali bolj verjetno je, da se ti to zgodi, ker o tem razmišljaš....(npr. kaj si bodo mislili, če bom rekla to in to... le kako bodo reagirali, če bi storila to.... raje ne bom govorila, da ne izpadem trapasto...vsi me bodo gledali, če se bom preveč smejala...ipd.) Poskusi preprosto ne razmišljati o tem, kaj se bi ali se bo zgodilo in v danem trenutku brez razmišljanja to preprosto stori. Saj tukaj ne gre za neke filozofske razprave, kjer bi morala uporabljati svoje znanje, izkušnje, razgledanost in ne vem kaj še vse....Prav vsak od nas kdaj izpade trapasto... in.. PREŽIVI. Kasneje se včasih svojim traparijam celo nasmejemo... (kot jaz, ko sem zadnjič želela na WC v C&A, kjer lahko to opraviš le s kodo na računu... pa sem jo tipkala 4x pa ni šlo... a sila je bila prevelika in sem vprašala... pa sem tipkala kodo iz POS odrezka... pa me je cela vrsta na blagajni trapasto gledala.. pa kaj... nasmejala sem se, na glas komentirala kakšna trapa sem in.. šla na WC. In: OSTALA ŽIVA!!! Kaj me briga kaj so si mislili... jaz sem se pravzaprav celo pozabavala na svoj račun...
Samo sprosti se, ne razmišljaj preveč v tej vsakdanji komunikaciji, pol pa bo vse steklo. Boš videla!!!

Vse dobro!

+1 za psihoterapijo. Sicer zna zadeva udariti po denarnici, sploh za študente/dijake. Preko zdravstvenega zavarovanja se namreč skoraj ne da dobiti in je treba iti v to samoplačniško.

Je pa vredna vsakega evra, pa še rezultati so pogosto prav presentljivo hitri.

Tiranozaver, se podpišem pod tvoj post,
ja res je vredno in zelo pomaga! :rozicodam:

Za študente pa tole, mogoče pa le malo pomoči:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=657&Itemid=51

Vaja dela mojstra. Jaz osebno sem po kar nekaj časa prišel do razmišljanja, da je potrebno tudi to vaditi, človeške odnose, komunikacijo, vse kar se nekaterim zdi samoumevno. Tudi mene so včasih motile takšne "malenkosti" in sem imel probleme s samopodobo in tem kako drugi sprejemajo mene ...

Skratka najlažje je začet tam kjer je najlažje  :sesmejem: svoje starše pa valjda poznaš in z njimi dobro komuniciraš? No, zberi si eno temo pa se vsak dan pogovarjaj pol ure ali pa uro z očetom, z mamo, z drugimi sorodniki, najprej s tistimi s katerimi lažje komuniciraš, kasneje s tistimi s katerimi si manj sproščena, nato s prijatelji, sošolci, ... lepo počasi.

Za začetek mogoče pojdi z družino ali pa samo z mamo, očetom, bratom, sestro, prijateljico na sprehod, ... Take stvari so najboljše in te včasih prav presenetijo (pozitivno), recimo da greš na tak sprehod z nekom pa ni možnosti, da bosta uro, uro pa pol hodila in nič rekla, ko enkrat pogovor steče pa več ni problemov, ko si "noter" ... Na koncu (po sprehodu) pa se boš bolj sproščeno pogovarjala s to osebo, sama sebi boš pokazala, da te drugi sprejemajo in še kaj ...

:oki: