FORUM Nebojse.si

Že pred 20 leti sem imela prvi večji panični napad in od takrat gre vse samo še nevzdol. Vsega se bojim izogibam se situacij ki bi sprožile ponovne napade in s tem sem tudi marsičemu prikrajšana. Nič si več ne upam. Vsega me je strah. Včasih sem bila tako polna življenja, pogumna, drzna. Sedaj pa čisto izgubljena. Vse se mi ruši. Bila sem med najlepšimi dekleti v mestu, vendar precej nesrečna v ljubezni. Noben fant se ni obdržal, zato sem še sedaj pri 36 še zmeraj samska. Včasih sem vsaj hodila ven in koga spoznala, sedaj pa čemim doma, ker se mi nikamor ne da, hkrati se tudi bojim ponovnih razočaranj. Ali bom sploh kdaj imela familijo, otroke. to so vprašanja ki si jih postavljam iz dneva v dan. Vem da moram ven med ljudi, a nimam volje, nimam energije, ne moči. V službo hodim in delam, čeprav se mi tudi to neda več. Nevem kaj bi sama s sabo. ni je stvari, ki bi me sploh veselila. Nevem kdaj sem se nazadnje iz srca nasmejala. Obraz imam upadel in poln bolečine in trpljenja. Med prijateljicami sem zelo priljubljena, ker zmeraj znam prisluhniti in priskočiti na pomoč. Vendar sama sebi ne znam pomagati. Vse imajo fante in ko bi one vedele kako sem jim nevoščljiva. Res nevem kaj bo z mano, vendar tako življenje ne pelje nikamor več. Vem da morem nekaj ukreniti. Vendar kako?

Dokler je še vsaj kančen volje in motivacije....poisci vsaj psihoterapevta.....da skusaš najti način
kako naprej. Ker če odlašaš predolgo se bo padanje samo še nadaljevalo in potem brez zdravil
skoraj sigurno ne bo šlo. Delo na sebi in soočanje z tesnobami in strahovi zahteva veliko energije
tako da mogoče bodo za večje korake vseeno potrebna zdravila...samo to bosta presodila TI in
terapevt. Sam sem pred 4 leti pristal na dnu, ampak se mi je uspelo dvigniti nazaj in vsaj preziveti.
SEDAJ pa se učim ZIVETI in ZAZIVETI.

Ma vem da bi si mogla najti pomoč, samo meni je res tako zelo nerodno, kaj naj pa rečem. Kje naj sploh najdem dobrega terapevta. Ma nevem če bi to kaj sploh zaleglo, saj men lahko vsak nekaj dopoveduje. Jaz že poslušam, ampak kaj ko mi nič ne pride do živega in me potem vsaka malenkost zopet potre in zopet sem žalostna in obupana. Ja sej vem med ljudi in bla bla bla doma ne boš nikogar spoznala. Jah saj ga tudi zunaj ne bom, ker itak najboljši so že zasedeni. :P In ja vem če boš tako razmišljala boš to res pritegnila nase. Ampak saj ni problem v drugih problem je v meni, ker nevem kaj hočem in ko končno nekaj dobim to tudi hitro zgubim in me sune potem v depro. Pa zakaj?????

Kaj naj rečeš ?  Samo natisni svoj post...in ga nesi. Pobrskaj malo po forumu kateri terapevt ti je
najblizji in ga drugi pohvalijo. Potem pa bosta SKUPAJ našla način kako naprej.
Psihoterapevti nimajo ČUDEZNIH odgovorov, pomagaj pa nam koliko je to mogoče, da  naše
misli in obutke nekako OBVLADAMO. In si na podlagi boljših izkušenj počasi začenemo izboljševati
SAMOPODOBO in z tem tudi začnemo reševati svoje tezave.

sabina2 iz svojih izkusenj ti povem, da glede panicnih napadov in anksioznosti. Najboljse zdravilo kar ga je, je to da se z svojimi strahovi soocis neglede na vse. Prisili se in pojdi tja kjer je veliko ljudi, morda bos napad dozivela, pa kaj, ne bo konec sveta. Vem, da je izredno tezko, ampak bi rekel da je to skoraj edini nacin za dober napredek. Soocanjem s strahovi. Ko, pa enkrat strah premagas se tudi telo ne odziva vec panicno. Vsaj pri meni je bilo tako. Sem sel k frizerju, poln straha, v prsih sem imel 1 tono pritiska, ljudje v salonu si misliti niso mogli kaj dozivljam v sebi. Ampak sem prezivel, pridobil na samozavesti in naslednjic sel polovico lazji nazaj.

HeY sabina...

Js sm v podobni situaciji pa sem mnogo mlajša od tebe.stara sem 16 let
inzdej že teče 4.leto odkar sem padla v depresijo.Hodim k psihologu,psihiatru jemljem Zoloft 100mg pa mi vseeno nič ne pomaga.padla sem v hudo depresijo,nimam volje do življenja,držim se čisto zase popolnoma v svojem svetu sem pa mi veliko ljudi hoče pomagat ampak moje telo in možgani delajo čisto nekaj drugega. :'(

Upam da nama bo uspelo!

LP

Sabina, ljudje pač nismo najbolj srečni, če izgubljamo.... Ko pa izgubimo smo izgubljeni..., odvisno pa je kako kdo to prenaša..., po mojem ga mi čusveni bolj našpukamo in imamo večje probleme vzpostaviti (po izgubi) normalno stanje in zregurilati čustava.....

Sabina, NEKATIRI POSTANEJO-MO ČUSTVENI INVALIDI, in se sploh ne upamo spuščati v zveze, torej ti vsaj poskušaš jaz še to ne več. Je pa vprašanje če je "računica" poskušati kr tako, zato da probaš, če bo.., saj vidiš, da pušča posledice in zbija samozavest.. Po mojem je treba kr dobro pretehtati, če se ima smisla spustiti v "avanturo" in kr neki poskušati "na silo" zato da si poskusila... pol pa nič, to lahko ugotoviš že prej in si prikrajšaš muke, ki jih imaš potem, ko se vse razpade..; se še razpade tvoj sistem funkcijoniranja...

Lepo se imej in veliko modrosti..