FORUM Nebojse.si

Čao, ljudi.

Ker se manj javljam, najprej mala predstavitev:
Depresijo imam nekaj let (mogoče 4?). Tega res ne štejem.
Veliko sem naredila na sebi, spremenila odnose z mamo in očetom, diplomirala,....
In spremembe so. Ni globoke depresije. Ni paničnih. Večina časa sem celo zelo normalna.
Kdaj pa kdaj, pa pride tesnoba. In to še znam tolerirat. Si nekako dopuščam, da imam slabši dan, da sem občutljiva na določeno temo. Všeč mi pa ni!
A iz tira pa me vrže močnejša tesnoba. Te pa ne znam sprejet, tolerirat. Na tem izpitu vedno znova pogrnem. Če hočem ali nočem je prva misel: "Pa ne spet!" In nato: "Koliko časa bom potrebovala sedaj, da se poberem?" " Bom vse življenje tako, na čase paralizirana?"
Seveda je nagrada za tako razmišljanje hujša tesnoba, slabost, včasih celo tresenje. Tudi manjši panični napad sem imela. In to samo zaradi stopnjevanja misli, da izgubljam kontrolo, da nisem nič napredovala, nič ne znam, nič ne vem, spet grem v brezno.
Nekajkrat sem že preživela tako tesnobno obdobje (ponavadi traja dan, dva-kdaj malo več)
A me te izkušnje ne izučijo! Vem, morala bi razišljat, "bolje bo", "jaz to zmorem", "sem že šla čez to in vedno mine",...
Ampak ne! Ne jaz. Jaz sem vedno na prvi stopnički: OBUP. PREDAJA.
Kako je to možno? Po tolikem času. Po toliko vloženega?
Edino, kar se je spremenilo, je, da se po paničnem ali po res slabem dnevu pričnem borit. V resnici se predam le za nekaj časa. Vendar zaradi te "krajše" predaje padem za kar nekaj dodatnih stopnic navzdol. In pot nazaj je težja, tesnoba traja dlje.

Saj vem.
Celo življenje se učimo. In celo življnje se bom učila živeti z depresijo.
Ja, to vem. Tako pravijo.         Sprejet pa ne morem.

Razmišljam, da bi imela otroka.
Seveda je takoj tesnoba tukaj.
Bom imela poporodno depresijo? Bom zmogla pritiske? In najpomembneje: bom dobra mama?
Je fer do otroka, da se odločim zanj, ko pa vem, da nisem vedno 100% trdna?

Ah, dragi moji: vprašanja, vprašanja...vprašanja.
Veliko vprašanj in premalo vere vase.

Francka nihče ni 100 %  :oki:
Tudi jaz doživljam tu in tam manjše panične napade,tesnoba pa je skoraj eno leto prisotna nonstop,trese se mi celo telo,a se kljb vsemu borim skozi življenje.
Zadnjih šest mesecev sem stalno pod močnim stresom,v službi se dogajajo velike spremembe,do 11.7. ko grem na dopust nisem prosta niti enega dneva in to že od 21.6.
Danes sem bila pri psihologinji,tam sem sama sebi obljubila da bom  pazila nase in na dopust ne bom odšla vsa utrujena,ampak vesela in z pozitivno energijo naravnana .
Vzpone in padce bomo imeli skozi celo življenje,le obupati ne smemo ob vsakem padcu saj se znamo pobrati in vsakič se nekaj novega naučimo.

So stvari s katerimi sami sebe preveč obremenjujemo in se tlačimo na dno.
Ne razmišljaj ali boš dobra mama,ali boš imela poporodno depresijo,vsa ta vprašanja so odveč.
Prepusti se toku življenja,znižaj si življenske zahteve do sebe,bodi sama sebi prijazna in imej se rada  :)

lp

Francka popolnoma se vidim v tvoji zgodbi.
Tudi jaz sem taka, ko pride kakšno slabše obdobje , da je tesnoba močnejša. Bi najraje vrgla puško v koruzo. :kiselnasmeh: :zardevam:
A se vedno spravim nazaj v boj. Zgleda da se bom pač morala vse življenje truditi zase mogoče bolj kot nekdo drug.

Ne daj se! :rozicodam:

Čao, Bikica.

Glede tega foruma sem nekako čudna.
Ko sem v dobri koži ga pregledam 1 x na 14 dni.
Nekako se mi ne zdi fer, da razglašam, da mi gre dobro.
Potem pa vas malo pogrešam in prav čakam in razmišljam s čim bi se javila.

Tako nisem vedela, da imaš slabo obdobje. In to 6 mesecev.
Veš kaj ti povem: močna ženska si!
Res zelo močna.
Jaz se počutim izmučena po 1 težkem tednu in 3 hudih dneh.
Zelo bi potrebovala vero in zaupanje.
In ti to imaš. Bodi ponosna nase.

Francka, pozdravljena! :rozicodam:

Jaz bi ti rada odgovorila predvsem na vprašanje glede otroka. Tukaj bi ti rada pisala kot otrok osebe, ki je zbolela za bipolarno motnjo in mogoče ti bo moja izpoved kaj pomagala pri tvoji odločitvi.

Zelo pomembno se mi namreč zdi, da se zavedaš, da je dobra mama tista mama, ki daje otroku varnost, sigurnost, ljubezen in ga sprejema takega kot je. To zmore marsikatera mama, in sicer mama, ki je popolnoma zdrava, mama, ki ima mogoče kakšno diagnozo ali pa celo neozdravljivo bolna. Nekatere mame pa tega ne zmorejo. Vendar to ne pomeni, da tega ne zmorejo, ker bi bile bolne, ker so med njimi tudi zdrave, ampak enostavno zato, ker ne znajo biti mame... In za takšne bi bilo res najboljše, da ne bi bile mame. Žal mi je, da moram to napisati, vendar tako to je...

Ampak po tvojih vpisih sodeč, se mi zdi, da ti vsekakor sodiš v tisto kategorijo, ki bo znala biti mama.

Sedaj pa še izkušnja moje sestre in mene: najina mama je zbolela za bipolarno motnjo približno eno leto pred mojim rojstvom. Takrat sicer še ni dobila te diagnoze. Do najinega četrtega razreda je bila popolnoma zdrava brez kakršnihkoli nihanj in tudi brez medikamentoznega in drugačnega zdravljenja. Ko sva bili s sestro v četrtem razdredu, je bila hospitalizirana. Za naju je bila to kar travmatična izkušnja, vendar ne zaradi nje, ampak zaradi drugih okoliščin, ki pa jih tukaj ne bi pisala. Od takrat pa do pred nekaj leti, ko je bila zopet hospitalizirana, je bila celih 24 ali 25 let popolnoma brez nihanj. Živeli smo popolnoma normalno življenje kot, da bolezni sploh ne bi bilo. Njena bolezen je eskalirala pred nekaj leti. To je za naju s sestro vsekakor neprimerno lažje kot, če bi se morali s tem soočati kot otroka. 

V vsem tem obdobju je bila čudovita mama in naši odnosi so bili zelo ljubeči, pristni, skratka dobili sva to, kar sva kot otroka potrebovali. Vse tri smo povezane še sedaj, ko sva s sestro že odrasli in vsaka s svojim življenjem.

Edina moja negativna izkušnja z mamino boleznijo je izključno ta, da je po vsej verjetnosti moja motnja (ki ni bipolarna) precej verjetno genetsko pogojena z njeno motnjo (mnenje specialistov). Seveda pa to ne pomeni, da jaz ne bi zbolela tudi drugače. Tudi to je mogoče in tudi tukaj je ogromno takšnih, ki imajo čisto drugačne vzroke za nastanek njihovih motenj.

Jaz se za otroka nisem odločila, ker sem bila v tistem obdobju, ko je bila možnost, da bi se za otroka odločala, v tako slabem stanju, da še sama zase nisem zmogla skrbeti in zato se mi je zdelo popolnoma nesmiselno, da bi se za kaj takega odločila.

Bila sem malce dolga, vendar sem ti želela pokazati še ta vidik, ki ti bo mogoče na kašen način pomagal pri odločitvi za otroka. Glede na tvoje zapise in tvojo stabilnost jaz vsekakor navijam za otročka, odločitev pa je vsekakor na tvoji strani!

Francka :rozicodam:

Lepo, da se nam spet javljaš, sem vesela!
Poglej vsi ki smo tukaj doživljamo enake ali podobne
težave kot ti. Malo smo super, pa spet pademo.
Sama sem s temi težavami že več kot 20 let,
vendar sem se šele zdaj začela res konkretno spopadati
s svojimi težavami, ker sem vse to tu na forumu
spoznala kako in kaj. Prej sem bila popolna nevednica :zardevam:
Nihče mi ni znal povedati, zakaj to moje počutje in od kod.
Sem veliko starejša kot ti, vendar vem, da ne bom omagala,
da se bom borila do konca z vso močjo in s pomočjo AD,
mi je pač tako usojeno, vendar ŽELIM živeti lepo in srečno.
Lepo mi gre in uspeva s pomočjo foruma, s pomočjo terapevtke
in seveda s svojim delom na sebi.

Hvala vsem za ta forum! :rozicodam:

Glede otročka pa tole: :razlagam:
Poglej tudi moja hči ima težave in dostikrat je hudo, vendar se je
pri 37 letih odločila še za drugega otroka, kljub temu da jemlje AD,
vendar s temi umirja svoje telo in vem, da bo dobra mamica, saj je
pravočasno začela gledat naprej, gledat v pravo smer.
Tudi poporodne depresije se ne boji, ker ve da jo bo znala
obvladat.
Nikar ne razmišljaj negativno o vzgoji otročka, vse se da, ker takrat
se naše misli popolnoma preusmerijo v nekaj drugega, v nekaj lepega
in ti povem, da težave skoraj popolnoma izginejo, ker enostavno ni
časa za razmišljanje.
Glede na to, da imaš s tem že veliko izkušenj, sama dobro veš, da so razmišljanja v naši bolezni največji sovražnik. ???
Samo spomni se, kako je bilo hudo, ko si čakala, da greš delat diplomo
in poglej, vse se je super speljalo in tudi tvoje stanje se je izboljšalo. :clap:

Želim ti, da se pravilno odločiš in misli usmeriš samo v lepe pozitivne smeri :rozicodam:

Zelo, zelo, zelo lepo ste mi odpisale.
Življensko, iz izkušenj in tudi mnenj, ki so del razmišljanj sem zelo vesela.

Ko bi vedela, da to negotovost vase ne bom prenesla naprej, bi se veliko lažje odločila.
Zelo nerada bi to trpljenje in dvom vase gledala na svojem otroku.

Glede sebe vidim dve možnosti - seveda nasprotujoči.
Ali me bo materinstvo čisto potegnilo noter in me celo deloma pozdravilo ali pa se bodo tesnobe zaradi dvomov vase še poglobile.

Citat!!!!
"Glede sebe vidim dve možnosti - seveda nasprotujoči.
Ali me bo materinstvo čisto potegnilo noter in me celo deloma pozdravilo ali pa se bodo tesnobe zaradi dvomov vase še poglobile."


Francka, prepričana sem, da velja prvi del zadnjega stavka!
Verjemi!!!! :rozicodam:

Meni je rekla ena psihiatrinja, da očitno še nisem dovolj globoko segel z "glavnikom" da bi
razčesal tisto...kar je še ostalo ne razrešeno. Zato me občasno enako kot tebe obidejo
skoraj identične misli in občutki. Gremo naprej......čeprav včasih tudi jaz obupam nad temi
mislimi....je čež nekaj časa VEDNO bolje. Nihanja in slabi dnevi so pač del te naše poti.

 :-* :rozicodam:

Lepo povedano.   .....Ampak.... a bom kdaj razčesana?
A nam je usojeno bit kuštravčki do samega konca?

Kako je možno tako dvomiti vase leta in leta?
Bila sem sigurna, da bom pri teh letih bolj trdna. Pametnejša. Razsodnejša. Zaupljiva vase.
To me malo žalosti. Še vedno reagiram kot otrok. S prvotnim strahom. S prvotno nezmožnostjo.
Pa vem, da zmorem. Večkrat sem marsikaj težkega preživela. Torej zmorem.
In vendar se pojavlja občutek nemoči ob novem izzivu.

Ne! Ne morem se sprijaznit, da je to doživljensko.
Ko bom verjela v to, bom v HUDI depresiji.

Francka, nihče ni 100 % in vsi kdaj pa kdaj podvomimo vase (kdor ne, ali laže ali je pa patološki narcis). Prav tako ni nobena mama popolna, idealna in krasna in verjamem, da se vsaka ženska med odločanjem o materinstvu, nosečnostjo in kasneje, ko je že mama, sprašuje o svojih sposobnostih, pravilnem ravnanju, kdaj obžaluje kakšen (ne)vzgojni ukrep, itd. Enako velja za očete.

Mislim, da tvoja motnja oz. bolezen, ki si jo v veliki meri že prebrodila kot pišeš, ne sme biti poglavitna pri odločanju o teh stvareh. Življenje je treba živeti, težave pa se rešujejo sproti, ne pa v naprej (kaj bo, če bo). Če bi vsak čakal, da doseže neko osebno "popolnost" (ideal, ki ga ni) v stanju svoje zrelosti, reagiranja, ipd. preden bi se odločil za starševstvo, na svetu ne bi bilo (veliko) otrok. Sama bi se pri razmišljanju o tem bolj posvetila drugim vprašanjem: kakšen je tvoj partnerski odnos, kako imaš poštimane druge pogoje (stanovanjske, službene, splošno zdravje), koliko podpore in praktične pomoči lahko pričakuješ od partnerja in bližnjih, nazadnje morda kakšen "kaj pa če" scenarij in možne rešitve v teh primerih. Kajti tudi če se zgodi kaj nezaželenega, se lahko vedno najde dober izhod, rešitev.

In predstavljam si, da je materinstvo ena zelo lepa stvar in da se takrat mnoge težave rešijo same od sebe, ker nimaš več toliko časa za ukvarjat se sam s sabo in s svojimi "problemi". (Zaenkrat še ne govorim iz osebne izkušnje, morda se bo oglasila še kakšna mamica.)

:)

hmm  Mogoče brez izkušenj: si mi pa zelo lepo napisala.
Res hvala.

Včeraj sem bila veliko bolje in tudi danes je podobno.
Še vedno neka mala tesnoba tiči v meni. Ampak, to je čisto OK.

Točno to sem želela napisati, ko sem odpirala temo.
Močnejša tesnoba, ki traja dan, dva me še vedno spravita v globok strah, ki nato sproži paničnega.
Ker so občutki-simptomi tako močni kot v dolgotrajnejši depresiji, mi enostavno glava ne preglasi strahu.
Takoj po prvi misli: "spet sem padla v depresijo. Spet bo grozno hudo." se ne morem več pobrat.
Poskušam takoj reagirat z mislimi: "Ne bo tako hudo in globoko kot je bilo prvič. Normalno je, da se ti ob taki situaciji sproži sistem. Saj veš, da vedno traja le nekaj dni. Bodi močna. Ti to zmoreš."
Vendar ne pomagajo ravno veliko. Kajti ves čas se vmes vsiljuje tudi strah-tisti rdeči možiček na rami, ki pravi: "mater boš spet trpela. Ne, ni še konec. Spet greš od začetka!"
O kako rada bi vedno obdržala vero vase.

Francka  :rozicodam: tist rdeč možiček nima prav,  :ne: saj veš to...če si se enkrat že podala skozi pekel, si iz njega prišla močnejša in z izkušnjami, nisi več nepripravljena...sedaj veš, da te strahovi samo strašijo, da ti nič ne morejo in da jih ti lahko z mislimi odženeš tako hitro, kot jih prikličeš.

Saj se tudi meni zgodi, da sem kakšen dan tako tesnobna, tako mi razbija srce, tako imam potne dlani, tako me "tišči" v možganih, takrat pomislim tudi jaz na to, da sem spet na začetku....potem to stanje sprejmem kot del slabega dneva, ki ga imamo vsi, pa tudi kot del moje občutljive narave...rečem si, jutri bo nov dan in zagotovo bo lepši...  :oki:

Francka, ti si močna, sposobna in zagotovo ne boš dovolila, da te tesnoba drži v krempljih...dokazala si si, da zmoreš...drži se na tej poti...zmoreš...ja, čeprav je včasih težko verjeti.
Objem od mene  :rozicodam:

Nauči se dialoga z rdečim možičkom.
Komunicirajta. Ne boj se ga, počuti se enakovredno močna njemu ...
dokaži mu, da se ne predaš, postavi mu mejo do kje ti lahko "najeda" z svojimi zlobnim jezikom in kje je dovolj, nauči se ga nadret, utišat, ga nekam poslati ...

Strategijo, kako ga boš skenslala, ko bo začel težit, si pripravi že prej.
(vojne strategije se kujejo v miru :pomezik:)

Ni zmaga, da se nikoli več rdeči možiček (notranji kritik) ne pojavi, zmaga je, DA VEŠ,
da je v tebi potencial, da ga utišaš ...

Saj vem, saj vem.
Hmm.
Takole, v miru je lahko govorit. Potem me pa panika prevzame.
Vendar imaš prav, strategijo si moram pripravit.

Vidiš Slavka, meni tega ne uspe: sprejeti tesnobo kot pač težek dan.
Takrat bi se najraje udala. Resnično in dokončno .... udala.

Samo tole bom rekla...
Draga moja deklica Francka....ogromno si naredila od takrat, ko sem te spoznala. Razumem tvoje strahove, imela sem jih sama, a verjamem, da si povsem fit za materinstvo, dobro opremljena in sposobna!!!!!!!

Ti si svojo vojno že dobila in to kot zmagovalka - tako te vidim jaz, politični spori pa vedno obstajajo :)

Jaz popolnoma verjamem v tebe.......in vem, da boš kul mama....nehi težit...sedaj je čas za akcijo....otrok na forumu res nimamo....te lahko dobiš....veš kje.....

Nujno poročaj.....ker so me že same oči.....

M

Oh, Koklja moja, kakšno vero imaš ti vame.

Prav rada te imam!
Se slišiva.

Slabe in dobre dni imamo vsi. Tisti ki so zdravi, tisti ki mislijo da so zdravi, bolni in tisti ki mislijo da so bolni. Sprejmite že enkrat to in ne delajte cirkusa iz vsakega nizkega pritiska ali julijske vročine. Poglejte živali kako se uležejo in ne mrdnejo dokler se ozračje ne ustali v nam sprejemljivo.

koklja :clap: :clap: :clap: :clap:

kratko, jedrnato, resnično

Francka :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

objem :sunny:

Andra: zavidam ti, da imaš misli in prepričanja kakršna si navedla. Ker to kaže, da nisi nikoli doživela bolezni, napade in nemoč, ki jo mi doživljamo. Iz tega sledeč se sprašujem kako si zašla na naš forum.
Pa ne zato, da ne bi bila dobrodošla. Si. Meni si dala ponovno vedeti, da je to bolezen, ker jaz NISEM ZMOŽNA verjeti, da je vse OK, ko se mi telo trese in sem prepojena s strahom. Niti NISEM ZMOŽNA se kar prepustiti, se zlekniti v senco in čakati. Simptomi so prehudi.
Poleg vsega pa sem se naučila, da je najslabše mirovati in čakati, da bo bolje. Pri tej bolezni ni bolje samo od sebe. Potrebno se je učiti in se spreminjati, se sprejemati.

Nenci: vračam objem, ki mi je prav prišel. Vse dobro ti želim.