FORUM Nebojse.si

Nevem če je že kje taka ali podobna tema, se opravičujem če je. Samo sem odprl ker me res zanima če sploh obstaja kdo, ko je premagal anksioznost in zdaj živi normalno živlenje? Obstaja tak človek? Ker danes res sem obupan, ker sem bral na eni strani, da obstajajo ljudje, ko se celo živlenje zdravijo in me je res potrlo do dna

Samurai......anksiznost NIKOLI ne more 100% izginiti, ker nas navsezanje varuje. Brez strahu, bi marsikdo
mirno zakorakal na cesto....polno avtomobilov...brez misli na posledice.
Meni so ADji pomagali da sem dobil tisto MALO samozavesti da sem se počasi začel soočati z strahom.
Psihoterapija in foruma pa sta mi pokazala kako in stala ob strani. Če gledam nazaj....je tesnoba in
strah še vedno prisoten...včasih BOLJ včasih MANJ, le da so sedaj IZPOSTAVLJANA in
dejanja ki jih sedaj počnem veliko bolj ZAHTEVNA kot pred leti. Zato je strah sedaj vsaj na zacetku
pred NEZNANIM še vedno prisoten...samo z psihoterapijo sem se ga naučil OBVLADATI in določene
nalogo o katerih pred leti niti POMISLITI nisem upal...so sedaj postale skoraj rutina.
Vsakod izmed nas ima svoje CILJE in svoj način reševanja in tudi POT po kateri bo šel.
Vsekakor pa je brez pravilne in dobre strokovne pomoči pot DALJŠA in veliko bolj naporna.
Vsekakor ADji uredijo kemij, psihoterapija nam pomaga razumeti naša razmišljanja in občutke,
DEJANJA v NOVO SMER pa dajejo rezultate.

Hm....vem da strah pač je prisoten, ker je to primarno čustvo. Za sebe vem da pred leti nisem mel te anksioznosti in hočem samo vedeti, če še bo kdaj isto? Bom mel spet veselje do živlenja? Bom lahko uresničeval svoje sanje,cilje, kar koli že? Ali lahko kar na vse pozabim, ker nebo nikoli več kot je bilo?

Samo z čakanjem se bo strah sigurno povečeval. ČE pa bos naredil vsak dan majhen korak naprej...
pa bos tudi počasi z DOBRIMI izkušnjami dobival pogum in izpolnjeval tudi svoje sanje. Res pa da se
čas meri v tednih in mesecih....in tudi nihanj in kakšnega slabea tedna se ne smemo ustrašiti.
NIKOLI več ne bo tako kot je bilo, ker očitno je bilo nekaj NAROBE da si se znašel tu kjer si.
LAHKO gre samo v drugo smer.....

Hvala to je odgovor, ki sem ga iskal. Saj ne čakam, zdravim se že, hm..kaj je zdaj? eno 3 leto? Pa ni nekega bistvenega napredka bilo. Res da so se določene stvari minimalno izboljšale ampak če je to to nevem čemu bi se trudil  :) . Res še enkrat hvala

 :wav:

Samuraj, poglej Lost ti je lepo napisal, nikdar več ne bo kot je bilo, vendar
pa si utiramo pot v človeka vredno in veselo življenje samo s tem, ker se trudimo,
kajti če prenehamo bomo obstali ali  pa zapadli še v slabše stanje!
Poglej sama sem zbolela že pred 20 leti, takrat je bilo delo na tem področju
še zelo neznano in sem bila praktično ves čas na tleh, ko pa sem spoznala ta forum in ljudi, ki so tu prisotni, spoznala njihove izkušnje, se mi je stanje začelo
popravljati 100/h.
Sedaj šele vem kaj mi je , kako se je treba potrudit in delat na sebi.
Začela sem najprej z obiskom skupin, kasneje pa še s psihoterapijo in seveda, da ne pozabim, pridno papcam tudi AD, ki pa so samo za zdravljenje simptomov,
veliko je potrebno prebrat, veliko se sproščat; gibanje in vse to mi da voljo,
da uspem in pridem do željenega cilja, kar je pri meni "normalno" in "srečno " življenje.
Vem, da mi bo to uspelo, zato se trudim in to svetujem tudi tebi.
Trudi se za DANES, trudi se za JUTRI in nikoli ne obupaj!

Želim si, da sprejmeš to kot nasvet in ne kot prisilo, da moraš,
kajti vsak izbere svojo pot!

Lep dan ti želim! :rozicodam:

Em...ko sem bral tvoj komentar mi je šlo skoz glavo samo eno vprašanje. Kaj pa imaš od tega, da si že 20 let na tleh in se že vseh teh 20 let boriš za "normalno" in "srečno" živlenje, ki je za nas samo iluzija, ki je nebomo nikoli doživeli? Mogoče se sliši kruto samo a ni tako? Kaj pa si dosegnila v teh 20 letih z zdavljenjem? Se je spremenilo kaj?

samurai, imam diagnozo: epizodična generalna anksioznost. minilo je že leto in pol odkar sem dobil to tesnobo. moram reči, na začetku, je bilo grozno za znoret, sčasoma sem spoznal ljudi tukaj in marsikaj dobil koristen info, in gre mi na bolje, tu in tam kakšnen tesnoben dan, ni frke, imam kontrolo nad sabo, in je že mimo. nekako sem se sprijaznil, da imaš lahko celo življenje s to tesnobo, in to mi daje moč da nekaj moram spremenit, to mi nekako uspeva. samo enkrat sem bil pri psihiatru in psihologu in nič več, čutil sem da zmorem sam brez ad-ji, na začetku samo ena tabletka, ko po tej nisem dobro počutil in sem opustil. odvisno od posameznika, eden zmore drugi ne... ugotovil sem da mi pomaga sprehod, šport, družabno življenje, to me drži... pri psihologinji sem dobil jasen odgovor kaj moram naredit, in sem ji zelo hvaležen!

vedi, ko pride tesnoba si reči, sej bo minilo, pa bo vse v redu!! ne ustraši se malenkosti kajti vse je malenkost  :clap:

drži se, nisi sam :pomezik:

Buljo, TO DELI :clap: :clap: :clap: :clap: :clap: :clap:

 :pomezik: beli

Buljo me veseli zate! :)

Buljo kaj pa je ta jasen odgovor kaj moreš narediti? Ki ti ga je dala psihologinja  :)

mhm...bežno se spomnim kaj mi je razlagala, ker sem se odločil da pustim kaj slabega za nazaj, gledam naprej.
nek mi je narisala avto, sprednja kolesa vodita, zadnja pa mu samo sledita... torej, če stalno misliš na črno itd.. ti bo tesnoba venomer sledila.
torej začni mislit lepega, ko pride tesnoba, si reči, sej bo, nič hudga me ne bo, in ti bo vse dobro...

verjemi!

Dober nasvet, mislim da sem ga slišal že prej pa sem pozabil nanj. Nevem bom se poskusil s tem malo motivirat pa bomo videli kako bo, upam da bo bolje. Ker mam malo drugačne težave in sicer s socialno anksizonostjo kar mi onemogoča početje tistih stvari ki sem jih nekoč rad počel(druženje,...). Zraven tega pa še me muči depresija in če se to stanje res nemore izbolšjati se zavedam, da sem precej globoko zabredel in nebom imel dosti od živlenja  :)

ne razmišljaj tako, samurai..

jaz imam enako diagnozo, enake težave, imela sem tudi enake misli, dokler nisem slišala tega stavka : BOLEZEN JE LAHKO ZAČETEK NOVEGA ŽIVLJENJA. in odkar se zdravim, živim čist drugačno življenje, čist drugačna oseba sem. zdravim se malo manj kot eno leto, v tem času sem morala marsikaj premagat, marsikaj sem dala skozi- slabega in pa tudi lepega. v taki situaciji spoznaš prave prijatelje, v glavnem osebe katerim lahko res zaupaš in se ne bojiš razočaranja ter ponižanja. seveda se zgodi, da te prizadane kdo za katerega si najmanj misliš. seveda bo prišel dan, ko boš čist na tleh. ampak taki dnevi oz. trenutki pridejo in grejo. to so nihanja, ki so del tvojega življenja. ampak to ni razlog, da ne bi mogel na novo zaživeti. vsak človek ima vzpone in padce.

nekoč mi je psihologinja rekla, da ko pride tisto nihanje, naj tega ne skušam odmisliti, ampak naj prisluhnem sebi ter da ugotovim kaj me v tistem trenutku dela tesnobno.

jaz sem trenutno v obdobju velikega nihanja- končala sem zvezo s fantom, pogosto sem sama in zaprta v sebe. pogosto me prime tesnoba, panika,... ampak se ne bojim, ker vem da se za vsako stvar najde rešitev.

pa začni uresničevati svoje sanje ;)

simonka hvala čakal sem na komentar nekoga z enako diagnozo  :) sam sem že prišel do te ideje, da bi na novo začel, pustil vse kar sem bil(načela,misli,...) za sabo ter si našel novo življensko filozofijo, vendar je to včasih težko in si tega ne želim a verjetno druge rešitve ni

glej, ne rabiš se za 100% spremenit. pomembno je da imaš sam sebe rad, verjemi v to da boš rešo težave, tut ko bo šlo vse narobe, delaj na sebi, na tem kaj hočeš, kaj si želiš, preberi kakšno knjigo, bodi aktiven, v glavnem delaj to kar te veseli, bodi to kar si. ne spreminjaj se zaradi drugih, ampak zaradi sebe, da ti bo boljše..

dosti uspeha ti želim :)

Samurai, pospravi katano v kot (!), in veselo v akcijo saj veš kaj te pomiri in kaj ti paše. Ali ne?

Zmiren vikend ti želim

Včasih nekateri pričakujejo preveč - ne več niti normalnega življenja z vzponi in padci, pač pa stalno srečo. Kar je pač iluzija. Meni npr. je dovolj, da lahko normalno živim, četudi sem občasno še anksiozen, ampak me to v splošnem ne ovira oz. počasi to še bolj premagujem. Saj ni treba, da popolnoma izgine, anksioznost je lahko tudi pozitivna.

Ventilator ti si bogat, ker si skromen.  :oki: Si te bom uzel za vzor...

 :clap:

Daleč od tega, da bi bil skromen - oz. tudi skromnost ni vedno ok, ker lahko pomeni, da se sramuješ sebe ali svojih dosežkov. Včasih se je treba tudi pohvaliti - kar je pomembno zaradi lastne samopodobe in samospoštovanja.

Bom še malo drugače povedal: nekateri od psihoterapije ali zdravil pričakujejo, da ne bodo več doživljali negativnih čustev. Ampak tudi negativna čustva imajo svojo funkcijo! Bistvo terapije (kakršnakoli že je) je v tem, da se čustvovanje vrne na normalno raven (da ni več patološko).

To kar si mi zdaj Ventilator povedal je meni že dolgo vse jasno in ne pričakujem od živlenja nič EXTRA. Želim samo to kar si napisal da se čustvovanje vrne na normalno raven! A je tebi mogoče vsak dan neprijetno med ljudmi in se zaradi strahu ne moreš z njimi pogovarjati in družiti in uživati v malenkostih ki jih živlenje nudi? POMOJEM DA NE. Nisem nikoli živel v pravljicah in jih tudi ne pričakujem, samo to pa ni podobno živlenju z normalnim čustvovanjem.

To kar jaz cutim je nepomembno, sicer pa iz lastnih izkusenj dobro vem, kaj je socialna fobija. :closedeyes: Jaz sem tudi rabil vec kot eno leto po zacetku terapije, da sem punco povabil na pijaco ... pa se zdaj ni cist tak kot bi rad, da je, ampak pocasi bom tudi to premagal. Tak da ozdravit se sigurno da, seveda ce v to verjames.

To se že lepše sliši ;D :)