FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni

Po nekaj urnem brskanju po internetu sem vas odkril, prebral kar nekaj tem in komentarjev, ter se vam z veseljem pridružil, čeprav ne vem, če me to odvrne od moje namere, ki vam je verjetno znana.  :sos:
Težko vam bi v parih stavkih opisal moje stanje, pa bom vseeno poskušal napisati kaj konkretnega, čeprav mi misli begajo in švigajo skozi glavo z tako hitrostjo niham, da se ne morem nikakor ustaviti in skoncentrirati...
V bistvu vam bi rad povedal, da že vrsto let razmišljam in tudi delam samomore, ki pa jih ne izvedem do konca, razen enkrat, ko sem naredil konec, pa mi ni uspelo... najedel sem se tablet, kr lepo kolicino uspaval in pomirjeval sem pojedel...pa me ni hotelo odnest...
Sedaj sem zopet tik pred tem, da ponovim dejanje, čeprav sem bil kar nekaj časa "miren" in kar veselo živel, čeprav nezadovoljen z svojim življenjem. Moj največji problem je v tem, da, ko se mi nekaj zalomi v življenju pomislim na samomor in se nikakor ne morem postaviti vsakodnevnim problemom po robu...
V bistvo hočem kar vse naenkrat rešiti z samomorom, čeprav vem kako in kaj ne zberem energije, da rešim situacije, ki pa je nastala prav zaradi mene in moje neumne glave, čeprav mi je kristalno jasno kaj in kako, vendar je misel na samomor venomer prisotna in prevladuje nad energijo, ki bi jo bilo potrebno vložiti za rešitev problema. Trenutno sem si tako zapletel situacijo, da sploh ne vidim izhoda. Za vse sem si kriv sam in moja neprestana misel na samomor, ki mi ne da dihati, delati in normalno živeti. A ja pozabil sem omeniti, da sem se z mislijo o samomoru prvič pošteno soočil, ko sem bil v vojski in bil platonsko zaljubljen, daleč stran od moje ljubljene osebe in to sem težko prenašal a vendar nekako preživel, to je bilo davnega leta 85 v prejšnem stoletju. Od takrat naprej vsak problem "pokrijem" z mislijo na samomor, tako, da vidite kako dolgo že traja moja agonija...., čisto sem že izčrpan od vsega tega sranja in neiskrenega življenja. Neprestano se sprašujem zakaj je vredno sploh živeti, ko pa je itak vse en navaden drek, blef, neiskrenost, trpljenje....., pa me vedno zabremza misel na moje domače, čeprav nimam otrok in sem samski mi misel na mamo in sestro ter krasno nečakinjo odvrne od dejanja.
Ampak sedaj sem tako izčrpan, da ne vem kaj bo....
Ne rabite mi razlagati o dohterjih, ker sem se že posvetoval, tudi obiskal sem jih...., pa sej oni nimajo časa..., sej veste tabletke pa pančkat domov pa pridn bit....
Rabil sem samo z nekom deliti bolečino..., pa da se mal zjočem in smilim sam seb.....
Ne bom vam več težil, ker vam itak lahko govorim cel mesec pa ne vem, če bi vse povedal.......


Hvala vam že vnaprej za vašo ramo in čas

lp obupanec

p.s.
Se še javim kaj, pa oprostite za nepovezane misli, pišem kr tak, da vržem ven... še enkrat vam hvala in vsaka čast tistim ki razumejo in so ustvarili to stran na kateri si lahko spraznemo "rukzake"

živjo,

meni se sploh ni zdelo nepovezano, kar si zapisal. kar se tiče utrujenosti in izčrpanosti ter iskanja smisla te lahko razumem, sama doživljam podobno. če zmoreš, le piši, ni pomembno če traja mesec ali leto. tu so vedno prisotni ljudje, ki te slišijo. dobrodošel.  :rozicodam:

Hvala, da si delil del svoje bolečine z nami.
Zagotovo je hudo, težko in nekako se zdi, kot da si v začaranem krogu.
Med biti in ne biti.

Psihoterapevti (ni isto kot psihiatri!) so tisti strokovnjaki, ki si vzamejo čas zate,
imaš se možnost razjokat in biti slišan ... pogovor je to ... pomoč tebi,
da spoznavaš sebe ... je proces ki traja in se te dotakne globoko. Odkrivaš vzorce ki si jih ponotranjil v otroštvu, predelaš travme ki te še vedno bolijo ali pa so tako potalčene v telo, da se jih niti ne zavedaš več in se kažejo na telesnem nivoju.

Psihoterapija šele prihaja kot samostojni poklic v Slovenijo zato
je zaenkrat večinoma le samoplačniška.

Misel na samomor je lahko oblika "bega" - neke vrste obrambni mehanizem,
ki ti nudi izhod v sili in te razbremeni soočenja s težavo ... saj vedno obstaja ta večni izhod.
Lahko je misel po neobstajanju v tem, da nisi v stiku s seboj, da nekako ne najdeš
svojega smisla življenja, morda ljubezni v samem sebi.

Drži se in ostani z nami Beli. :rozicodam:

Pozdravljen beli!!!

  Lepo,da si se nam pridružil in podelil svoje občutke in "težo",ki jo nosiš z nami.
  Da tako razmišljaš o smrti imaš vso pravico,saj vsak sam svobodno odloča o svoji biti,
  vendar bi ti jaz rekla tako;vsako življenje je dar,in neprecenljiva dragocenost,zato pozabi na
  te temne misli in uživaj življenje,ki ti je bilo dano.
  Vem,da obstajajo vzroki,ki so te pripeljali do takšnega razmišljanja in da si trenutno v situaciji iz
  iz katerega ne vidiš izhoda a obstaja vrste pomoči,ki ti lahko pomagajo s teboj delit bolečino in
  začet reševat postopno življenje na bolje.
  Rada bi,da si poiščeš strokovno pomoč(kot ti je napisala Aslan)in da korak za korakom odpravljaš
  negativna občutja,si postaviš cilje,želje,svoja hotenja v življenju na svoje mesto ter pričneš predvsem
  ceniti samega sebe in se imeti rad.
  Je res malce garaško delo na začetku a z voljo,pogumom in notranjo močjo boš prebrodil še tako
  težke trenutke.Treba si je le želet in nekje začet,saj je na svetu veliko stvari za doživet in okusit.
  Ne takoj obupat in se predat,najdi smisel samega sebe in naj te misel na lepši jutri bodri v naprej.
  Vse dobro ti želim in prosim piši,daj iz sebe kar te muči,vsi smo kdaj pa kdaj na dnu in ta forum je tudi
  meni pomagal,da pozitivnejše razmišljam in gledam na ta svet.
  Tukaj so čudoviti ljudje in prijatelji,ki te nikoli ne pustijo na cedilu!!
  Topel objem in pozdrav-oglasi se čimprej!! :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Pozdravljen
Očitno je, da ti ni namenjeno umreti. Da ni to zate. Boš moral počakati usodo, da se boš poslovil.  :sesmejem: Zato nikar ne poskušaj več! Ni vredno.
Življenje je sicer res zoprno in največkrat grdo in kruto. Ampak tudi lepi trenutki so in za tiste je vredno živeti. Kdo ve kaj vse lepega te še čaka....Tako si še mlad. Vse je pred teboj, čeprav se sliši morda tako plehko. Res je.
Prebiraj malo zapise na tem našem forumu, kjer smo vsi taki, ki se nam (pre)večkrat zalomi. Pa se borimo in gremo naprej.
Kot ti je predlagala Aslan, poišči si pomoč pri kakšnem dobrem psihoterapevtu in psihiatru. In opusti misel, da bi se poslovil od nas. Oglasi se še kaj. Srečno in korajžno naprej.

Beli, nepovezanost mogoče razumejo samo tisti, ki problema ne razumejo. Nič bat, tu se mi zdi, da kar vsi razumemo, čeprav je zapisano iz ustaljenih tirov.

Dvakrat sem samo pomislila na samomor, prvič, ko sva se razšla s partnerjem, ki še živi (nisem pomislila takrat, ko je dolgoletni partner umrl), drugič, ko so bila cela jaj* v službi zaradi zdravnice, čeprav nisem bila ne dužna ne kriva.
Trenutno sem tudi sama bolj na dnu, vendar nič hudega; če veš, da potrebuješ čas, da te potem spet dvigne, ni razloga za drastiko. Sama vem, da je življenje še vedno lepo in polno lepih doživetij, naša percepcija pa je, kako vse vidimo. Res je, ko se ti zgrne, se ti tudi vse podre, v končni fazi pa,  če se sam ne bo nekdo potrudil zase, se namesto njega nihče ne more, niti ne bo.

In če ti poskus ni uspel, potem, verjetno veš, da se moraš še kaj naučiti v tem življenju, od tebe je odvisno, kako boš sodeloval, z življenjem ali pa z zdravniki ali pa sam s seboj, ker vsi spadajo v to življenje.

Vsaka izguba je lahko napredek, če znaš iz tega potegniti napredek. Samo preboleti je potrebno prej. Da lahko o nečem še vedno govoriš, brez prisotne bolečine in solza. Verjamem pa včasih, da je težje preboleti žive, kot mrtve, po izkušnjah. Sama iščem rešitve tudi v privih, živih, vendar jih bom našla. Zato, ne delaj ne umnosti, ker si tega ne želiš!

Javi se še kaj, bomo s skupnimi močmi rešili. Ok?

dobro jutro,

Najprej: Aslan, Suzy, Mina, Star, Libby,in ostali  :rozicodam: , hvala za spodbudo in umirjene komentarje, kar pomirilo me je in zvabilo solze na oči, ko sem ugotovil, da so ljudje, ki te razumejo in delijo zagate s teboj...

Res veliko pomeni človeku, če lahko pove komu, ki razume in ne samo posluša potem pa za hrbtom že razlaga svojo različico in se še po možnosti dela norca iz tebe.....

Vidim, da se tle družijo ljudje z Veliko izkušnjami in pozitivne energije in UPAM, da vas nikoli ne zapustim, ter ugotavljam, da bom tle najdu veliko prijateljev in somišljenikov.

Naj vam povem, da moje izkušnje tudi niso skromne in da sem tudi jaz že pomagal kar nekaj prijateljem iz podobne situacije ampak sebi je najtežje, kot, da si sebi največji sovražnik ali pa ko se nekdo utaplja skočiš v vodo ga zgrabiš za lase in ga zvlečeš na varno.., sebe ne moreš zgrabit za lase in se zvleči na obalo...

HVALA VAM dragi prijatelji imam občutek kot da vas že dolgo poznam....

RAD vas mam beli

Beli :oki: :oki:

    :rozicodam: :rozicodam:
             :rozicodam:

Suzy :rozicodam:  :oki:, tu smo, ne damo se, to velja za vse
lp

Dober dan Beli  :smehko: Vedno bo nekako držalo, da sam sebi najtežje pomagaš. Zakaj je tako, ne vem. Vedno sem vesela, ko z naseveti, ki zaležejo, pomagam. Pa čeprav ostanem bosa sama. In potrebuješ čas po tem, ko ugotoviš, da tudi tebi želi kdo pomagati. Samo dopustiti si je potrebno. Pa čeprav, so to samo zdravniki, če drugače ne gre. Naš problem je včasih, da se ne znamo prav izraziti (za druge, kot sem ponovno doživela  :smehko: ravno tu gor), je preveč stvari, da bi jih potem lahko spravil v en stavek, ki bi bil razumljiv celemu svetu. In naletiš na neodobravanje, kakšen te še malo obmeče z besedami, vsega ostalega po malem, pa meniš, da te nihče ne razume. V končni fazi, ja, ne da se kaj vem koliko truditi nikomur za odnose in bližnjega, ker prevladuje materialni položaj. Veš, sama bi lahko imela vse, glede na pojavo, pa nisem tak karakter materialistični, ker je ljubezen na mojem prvem mestu, s karakteristikami vred. Kar poglej hkrati tiste, ki se pehajo za materializem, pa so še bolj nesrečni, ko imajo "vse", manjka jim pa ljubezen, ki bi jo s kom delili. Poznam človeka, ki ima denarja ko pečka, vikendov kolko češ, nikdar v življenju ga v določenih letih ni niti družina uporabila. Kaj je s človekom - toliko dela, da je res pridelal vse te materialne dobrine, ampak človek vegetira samo še z zdravili. Vprašanje, kdaj si bo kaj storil. In to ni ok. Pa ima "vse", le bistva ne.

Ne delaj neumnosti, ok? Ker, če ne te bom po rit nažgala.  :smehko:

Oj zvezdica, imel sem use, ljubezen, mercedesa,dost keša za na morje, smučanje,za krpice, za frende počastit.....pa sm vedno use zafrkno kot tokrat, ko se mi use podira pod nogami..., naj ti povem, da sem že tolko stvari počel v življenju, da bi moral biti v penziji in na morju ribe lovit..., sedaj mam pa manj kot nič kaj ko bi mel nič bi bil presrečen....
Ne vem zakaj si vedno podrem vse kot hiško iz kart..., to je eden ključnih mojih težav...

Naj ti povem, da sem znajdljiv, iz pepela sem se dvignil najmabj 10x pa me ne izuči, trenutno sem do ust v gnojnici.., diham na škrge.....

Učeri, ko sem se pridružil na ta forum, sem malo bolj miren, sam jutri pa morem začeti reševati op. pizdarije, ki sem si jih ponovno nakopal...

Naj ti povem, da mam tak del, da, če bi delal 20 ur na teden bi mel cca 2500€ na mesec... sam js govno jedno, da druga ne morem rečt NIČ OD MENE en kup žalosti na konc koncov kot vedno....

 :zglavovzid: :poglavi:

lp

Jebi ga. To bom rekla, ker nisi edini. Kaj vse bi lahko sama imela, pa nimam. Če si zapravil, upam, da te je izučilo. Tudi to, da si si nakopal ponovno op..
Za razliko od tebe sem imela res vse, pravljico, veliko ljubezni in manj materialnih dobrih, vendar vse, kar si človek lahko le želi. Nič hudega, še vedno zagovarjam ljubezen in pristnost v odnosih. Ker vem, po izkušnjah, da ljudje, ki se duvajo skozi denar, so tako nesrečni, ker na koncu ugotovijo, da jim manjka bistvo, ljubezen in pristnost odnosov.

Po drugi strani, nisi dolžan srkbeti za meterialno stanje ženske, čerav naj bi bilo to moderno, kot tu, lahko si pomagamo, živeti pa nikogar nisi dolžan! Je le tvoja dobra volja, če boš nekaj podaril, drugega pa nič. Poskrbi zase, ker drugače boš samo še tonil.

Pa navadi se reči hvala  :sesmejem: Če ego špila, dobiš le kontra efekt, ravno tako hkrati, se ne pusti izkoriščati. Zato, zastavljen cilj imaš in vse možnosti, ne pusti, da ti propade, ok?

Če boš pa še kaj zapisal, bom sposobna še kaj dodati, da ne boš delal neumnosti, ok? Ne seri in živi. Pa nehaj se tako imenovati. Ok?

Če boš želel neumnosti početi, te bom pa na kofe povabila, pa dala par kozjih molitvic hehehe. Zmoreš in to vedi!

Mene pa fascinira to, kako smo vedno drugim zmožni dajat nasvete, jim pomagat, medtem ko smo pa sami v godlji, si ne znamo pomagat. Namreč beli, v moji temi o puncah si mi svetoval kaj naj naredim, tukaj pa...ne mislim nič slabega, samo ne morem verjet da je to pisala ena in ista oseba.  ???

Prvo, seos Nabc, kar se punc tiče ti kr vpraš, če nimaš izkušenj, jih imamo mi oz. jaz jih imam VELIKO, mogoče sem tudi zato samski....

Moje slabo počutje za katerega sem si sam kriv nima nobene veze z izkušnjami okoli punc....
Ti si verjetno še mlajši možakar pa na punce-zvezo drugače gledaš kot mi-jaz k sm malo starejši od tebe..., pa saj ti kilometrina da svoje pa se boš pol sam seb smejal...

Povej kako je bilo na zmenku?, me firbec matra??, lahko prideš tud na privat pa jo ziher osvojiš, če ti je ušeč. Noben se ni rodil z izkušnjami, zato jih uzem, če so zastonj in te to ne obremenjuje...

Js sm pa tud tle ker potrebujem tuje izkušnje....

Drži se Nabc pa javi se  :oki:

Piše v moji temi.  :pomezik:

Čaw Zvezda, za usak, ko riknem mislim, da sm se naučo, oz. se naučim pa ponovim... sem nepobolšljiv, čeprav vem use verjam, da VEM, pa kaj, ko me vedno ponovno in ponovno in ponovno... pa zopet ponovno ODNESE....

Materialno me zanima pa še sam tolk, da se zližem.... za naprej mam pa že naštudiran kaj in kako...., delal bi točno tisto kar me osrečuje... ekologija je moj hobij namreč.... in od tega bi tudi živel, sicer mal bol skromno, pa sej ne rabim več kot za kakšno pivo in cigarete PA MIR PRED TEM POŽREŠNIM SVETOM...

O ljubezni pa nebi zdej bi blo treba preveč pisat, pa nism glih zdej za to, sam tulk, da ljubezen pa ful pogrešam, nimam težav komunicirat, se približat ženskam, sam, ko pride do tega zbezim, ker se pač ne morem zaljubit, kr tja v tri dni se mi pa tud ne lub več seksat sej sem že odrastla oseba........

lp Star  ;)

A zdej vidiš, da ti ni potrebe, da kam v višji štuk odiideš belomandel?

Veš kva, glede na pojavo človeka, bi lahko vse imela. Podoben si ko sama. Ko pride ljubezen, jo sami odpodimo, ker se bojimo. Pri meni je razlika morda ta, da se bi lahko prehitro navezala, ampak, pa če imenuješ to zaljubljenost, beg ali kaj tretjega. Tudi meni seks ni na golo varianto, nikdar je sicer nisem prakticirala, pa tudi sama raje zbežim in storim malo "štale", da odženem ljudi stran, tiste, ki bi šle rade v prvi krog. zato pa, ne delaj neumnosti, ker, življenje je kljub temu lepo. Še otrok, ki shodi, se pobere, če kdaj rukne na tla. Ne zdej čivkat o drastiki, ok?

Meni je umrla oseba, ti si bil razočaran, malo bežimo pred bližino, verjamem, da je naporno, kakorkoli obrneš. Ampak, iskreno, če ne bomo dopustili, lahko samo sanjamo, brez trdne podlage.

Zapomni si, da so tvoji poskusi samo krik na pomoč. Meni se je zgodilo, pa nisem niti poskušala, le želela sem, da me kdo sliši. Nimam jaj*, da bi šla v to drastiko, ker vem, da je življenje lepo. Ko želiš koga zbuditi, je včasih potrebno tudi kako drugače. Z drastiko.
Zate pa vem, glede na to, da si se trudil v napačno smer, da ti pač ni namenjeno in boš lepo kar v naši družbi ostal, ok? Kofe boš ti plačal, jst ti bom pa dala par kozjih molitvic, pa nikdar več ne boš o taki drastiki razmišljal, ker boš celo smeh vzljubil, ker se rada smejem.

Drgač pa, boh ne dej, da seks v vezi odpove  :smehko:

Zvezdica, se strinjam z vsem kar si napisala in se podpišem pod to, lej js sm čist OK, sam ko pride žuta minuta, ko se ti nč več ne da.. ko imaš poln kufer usega, se ti pamet skrajša za 90%..., ne razmišljaš več racionalno-normalno... sej poznaš?....

Lej, js sn že ponoč laufu k dvema frendoma, ko sta bila v paniki in navalu..., pa sm vedno znal rešit-pomirit zadeve, pr seb v navalu gledam drugače in zato sm tle..., ker tisti frendi, ki so mene potreboveli me sedaj NE RABIJO VEČ (kot, da se jim ni nikoli zgodil....)... imam pa vas, in sem prav vesel, da lahko kaj napišem o seb in, da lahko komu tud kaj svetujem ne nazadnje imam bogate izkušnje (to ni napisano samovšečno!), ampak sem velik dal skos, grdega lepaga od rane mladosti naprej...

Ko me pa že vlečeš za jezik ti bom napisu par stvari: ko sem bil še v maminem trebuhu sem bil pretepan in maltretiran namreč foter jo je pretepal in maltretiral..(fala bogu (sm ateist) je naredu samomor), ker drgač bi ga v kakšnem afektu zaklal, kot je naredu moj frend iz mladih let. V rani mladosti bil dvakrat spolno zlorabljen (od frenda fotr prasec, naj mu bo zemlja lahka..), ker smo bli revni sm bil v osnovni šoli tarča posmeha in sem (in mama) se moral skoz in skoz borit za normalno pozicijo..., posledice so bile vidne in postal sem hiper aktiven otrok in me učitlce niso marale... (učitelj za matematiko me je neprestano pretepal pred vsemi.. naj mu bo lahka zemlja..), razen nekaterih pametnih, ki so mi držale štango, da sm zlezu skoz (HVALA JIM), v osnovni šoli sem moral hodit k raznim psihijatrinjam, kar je takrat bila velika sramota................................ ........

Potem je prišla platonska ljubezen..., imel sem eno najbolj atraktivnih punc v mestu (brez pretiravanja!!!), njen fotr doktor političnih ved na VISOKEM položaju v bivši JUGI-Beograd pa to...bla bla, sem bil sramota za njihovo familijo in tarča njegovih posmehov... zaničevanje.... (uspelo mu je na žalost),(trajalo 10 let), potem pride vojska, kjer se prvič srečam z samomorom, reševal enga frenda v wc kabini, ko je rezal žile................................... in še in še se najde, da ne nakladam........

Vse to pusti na človeku nek pečat in se mu disk nafila in kompjuter sesuje...., kriv sem pa zopet sam, ker kompjutra nisem pravilno vzdrževal in ga še danes ne in ga tudi ne zmorem-beri ne znam.....

Iz vsega tega sem potegnu sam to, da sem iznajdljiv in vse (sem) pridobim po neverjetnih bljižnicah.....
Sam vse bljiznice so sedaj zarastle z trnjem, ali pa so tam naredili avtoceste, jaz pa sem razbil svojega ljubljenaga mercedesa (seveda sem bil kriv jebal se mi je za vse..) in imam sedaj prepočasen avto, da bi sledil........

Zvezdica, to nisem napisal zato, da bi vi men zdej bogi bogi, ker me to dela še slabšega..., ampak zato, da vidiš-vidite da lohk tud js komu-vam kaj povem in kadar sm v dobrem stanju sem koristen, močen in znam kj pametnega komu povedat..

Pomirjeval nism v lajfu pojedu niti 20!!

lp beli

p.s.
beli je mešanc pes, moj naj boljši prijatelj ki ni moj ampak od mijga frenda, z njim hodim na dolge sprehode in med nama vlada posebno razmerje-beri ljubezan, ki so nama ga po tihem vsi fovš...., beli je iz zavetišča in je hiper aktiven bil je mnogokret zlorabljen pretepan....., js sm edini k ga nimam na povodcu..., beli ve kaj je rdeča luč, kje je prehod za pešce..., samo kadar je z mano!

Tako, zdej me je pa misel na belija zmehčala in imam vlažne oči in si obujem gojzerje in greva v svoj svet...travniki, gozd, pa ne vem kdaj bova nazaj, ko-če pa prideva se pa spet javim.. čaw

vse deluje zelo povezano, logično ... nabiralo se ti je, sproti nisi 'čistil' in zdej je prepolno ... po moje maš za razčistit par ključnih zadev iz preteklosti
si kdaj hodil na kakšno konkretno individualno psihoterapijo ? (pa ne kot otrok, ampak kasneje)?
tud to, da se z Belijem tolk zaštekata veliko pove

Beli, ja poznam ja  :smehko: Sem bila zadnjič pri zdravniku, pa je imel slučajno eno profesorico na liniji, pa ji je rekel, da takšne eminentne dame pa res ne more spustiti, ampak jo je hitro opozoril, ker je v nedogled govorila na liniji, da ima pred seboj (torej mene), ravno eno takšno, ki jo je potrebno resetirati. Sem cepala od smeha  :smehko: :smehko: :smehko: Če ne bi imela osebnega zdravnika in tega psihiatra tako dobra, bi bila kriza, pa sta fajn, vedno oddidem nasmejana, pa čeprav nisem ok.
Sem šla zadnjič k osebnemu zdravniku, pa pade debata, je bila še sestra zraven, pa specializantka in sem rekla, da zdej, ko bom šla pa na eki, se pa ne bom smela smejat. Pa zdravnik začudeno vpraša, zakaj ne. Pa povem, da zato, ker bodo potem vsi mislili, da sem zdrava. Ampak, to sem tako povedala, da so se tko režali, da je bilo kar joj.  :smehko: Rada se smejem, pa sem še vedno sposobna ohranjati humor, čeprav je težko.

Ne poznam tega v kontekstu, ko si pisal glede mamine nosečnosti, je bila pa tudi kriza, ko sem bila še mali otrok, da sem se pri sedmih letih spraševala, kaj je otrok kriv, ker sem poslušala sama. Tolk sem bila že takrat brihtna hehe. Čeprav sva z mami na koncu postali skorajda najboljši prijateljici, vendar, vse kar sem videla, je bilo too much zame kot otroka. Očeta sem imela zelo rada, vendar je imela mami svoje muhe in takrat je bilo grozno. Skratka, nočem niti razmišljati v to smer, ker se lepih trenutkov sploh ne spomnem, kot da bi imela zaštopano opcijo, ko mi kdo od sosedov pove o lepih stvareh mame in očeta, pa se sploh ne spomnem in sem vsa začudena. Heh.
Kolk je smešno, da lepe stvari pozabimo, grde pa vse zaštopane ostanejo v nas.

Kar se pa tiče prijateljstva, ne pravijo zastonj, da so pravi prijatelji redki. In ti, ki so te odpokali, pač vedi, da niso bili nikdar tvoji pravi prijatelji. Ali pa se bojijo, ko se ponovno soočajo z nečem, da bi jih ponovno zvilo, vendar to ne bi smelo biti opravičilo, da te pustijo na cedilu, ko jih najbolj potrebuješ.

Sama se srečujem z eki prvič, s psihiatrom zadnje leto in pol, ko je šlo vse na kup in nikdar nisem imela težav, zato mi je ta eki nekak grozen občutek. Nekako drugače sprejmeš, če se skoz nekaj dogaja, kot npr. kaj vem, gastro opcija, s katero imam pa že dolgo opravka, počil dvanajsternik ipd. in ti je to slednje nekak pač poznano in noben bav bav. Če bi me sedaj vprašal recimo, kaj mi je huje, to da mi je počil dvanajsternik z groznimi mukotrpnimi krči, ki sem jih imela ali to, da grem na eki, bi trenutno raje rekla, da naj mi raje še enkrat kaj poči. To je tisto, ko ne poznaš in se pač bojiš, pa čeprav po drugi strani vem, da to ni nič groznega. Vsi smo neke vrste boječke, vsak na svojem bregu.

Ti pa ne zavidam situacije, ko si se znašel v situaciji reševanja človeka. In ti čisto verjamem, da ostane pečat, že za manjše situacije.

In ja, kot praviš, ko se ti nabere, se lahko samo še sesuješ, če ne vzdržuješ balansa. Sama sem ga celo življenje, zadnje leto in pol pa, kot da bi dobila en kup tone na lagr, skale, ki jih ne moreš premakniti. Saj potem pa pravi zdravnik, da me je treba malo resetirati.  :smehko: Nekako sem se izgubila in sem začela padati kot v vodnjaku brez dna. Kar vem, da ni ok, zato sem se odločila, da se grem pobrati, da pridem k sebi, če drugega ne, se bom naspala, dobila svojih pet minut miru, tisti "second to breathe", pridobila na moči in energiji, ker ko je človek brez moči in energije, je še stokrat bolj ranljiv. In tega se zavedam.

Sama imam pomirjevala za po potrebi in se zgodi, da niti enega ne pojem v celem letu. Ko imam pa tkole kot sedaj, pa mi prav pride. Se mi je zgodilo lansko leto, ko sem šla dopoldan na malico, da me je nek frik zasledoval sredi sončnega dopoldneva dve uri, sem se tako tresla in so mi potem ljudje pomagali, da se je speljal. Sem bila pa čisto fertik, ker sem si rekla, kaj bi bilo, če bila tema, pa nobenega človeka okrog. In če ne bi imela pomirjevala, ne vem, kako bi tisti dan zvozila, ker sem morala še nazaj v službo. Joj, kako grozni občutki, ko na take naletiš.

Vezi med človek in živaljo pa predobro poznam. Žival čuti, kdo je dober, kdo pa žleht. Zato se pa živali ne bojim (razen mrčesa, kjer so se mi alergije zaradi njih začele pojavljati in moram jemati zdravila, jao, kakšna sem bila lansko leto, ko so me osmolili tigrasti komarji, brrr), ljudi pa se bojim, ker toliko gorja, kot ga je sposoben človek storiti, ga žival nikdar ne bo.

Uživaj s kužkom.   :sunny:

Zvezdica,  :pomezik: :oki:   :rozicodam:

Se kasneje kaj razpišem......

Poštimaj kužka, potem se pa kaj javi, pa bomo še kako rekli.  :rozicodam:

Že štiri dni nisem šel iz sobe, razen kuhinja, kopalnica, postelja.., kopalnica, pa postelja.., televizija.. (daljinec bo pregorel), kmpjuter.., pa hladilnik.., kislo, sladko..pa kr ne vem kaj bi mi pasal..., štiri dni ugasnjen telefon..., neobrit....pa gor pa dol..... :dft007: :jezko:

No vidiš, kakšna ironija se tudi meni dogaja. Pred eki, kot da bi živela ali izživela zadnje dni. Dobim kup vabil za tja pa ter sem. Do danes se naj bi odločila, če grem, pa pridem nazaj v nedeljo, kdo bo pa pol pakiral še za na ekstra #dopust", ki me čaka v ponedeljek?  :smehko:

Narobe svet, sem že davno rekla, da ne pašem v ta svet, še manj ...

Kot da živim zadnje dni, zadnja dva dni sem se imela lepo  :)

Jutro zvezdica  :rozicodam:

Vse mi je znano  :ne: js ponavad sedem v kot in počakam, da mine, če pa čutim, da nisem za med ljudi in, če mi ni pač raje ne grem, ker tako naredim manj škode.....

Sama pa nočem v kotu ždet, ker še vedno želim živeti! Pa nobene škode ne delam, le ustvarjam vedno smeh, kamor pridem. Če pa menim, da se mi nekam ne gre, pa tudi sama ne grem.

Ampak, po mojem bom zadnje dni pred eki preživela, kot nidkar v življenju. Počutim se, kot da bi šlo za življenje in smrt  :smehko: Mi je še vedno grozno, kaj naj rečem okrog tega eki. Pa še na morje sem povabljena, koje ironije  :smehko:

Ker si fajn  :poljubnjej:

Škoda je bilo mišljeno tako, da nima smisla bit tam na neki fešti nejevoljen, če nisi rapoložen delaš sebi škodo, ko gledaš vesele ljudi..., teb pa še en pir po grlu noče stečt...., pa vsi te kr neki drezajo.., pa sprašujejo kaj je stabo, če so te drugač navajeni, da si veseljak....

Saj sem razumela, kaj si želel povedati. Tudi to z drezanjem poznam. Ne hodim veliko ven ali, še bolje, beri, skorajda nič, tako da, po eni strani pravim, kot pravijo, vse je za nekaj dobro. Tako sem se zadnje čase vsaj malo ven skipala v družbo in se imela fajn. Gibanja so mi dovoljena v svojem kraju. Pa sem bila skorajda prerojena. Tako sem mogoče videla, kaj mi pravzaprav dodatno manjka. Ker sem ždela v "kotu" (beri) se zaprla med štiri stene. Če se zapreš, ker se bojiš med drugim, da te kdo ne prizadane, v bistvu nič ne rešiš, če se zapreš in asocializiraš. Tako te razumem, ko praviš glede škode. To je podobno kot s hrano - če ti paše ješ, če ti pa ne, se silit tudi ne gre.
Lep podaljšan vikend.

Js hodim vsak dan vn (preveč), razen ta tedn, ko mam usega poln kufer..., sm zelo družabna oseba, brez družbe sploh nebi mogu...., ko pa se skrijem v svojo luknjo, ja pa to neka vrsta hospitalizacije...., v ponedeljek spet use po starem pr men, če me problemčki (davčna..), ki jih moram reševati, ne vržejo spet mal iz tira....

Zvezdica družba mora bit (dobra seveda, da ti paše..), da spočiješ možgančke..... :pomezik:

Sama sem včasih hodila ogromno ven, v družbo, pa sem se naveličala pokvarjene in žleht ljudi gledati. Tako sem praktično našla tudi čas zase, razmislila o določenih stvareh. Sem pa sedaj ugotovila - šele  :smehko:, da mi fali družba, ampak kot pravijo, step by step. Ker sem v ljudi izgubila zaupanje, v živali nikdar.

Kot praviš, družba, ki ti paše. Ma veš, vse lepo in prav, grem v družbo, ki mi paše, pa se oreng nasmejimo, ker sem takšen človek. Samo nekam mi gre, ko mi začnejo potem moški "težiti" glede raznih opazk intimnejših delov in "nadlegovanja" glede spolnosti. Torej, beri, imam poln kufr tega, pa imam lahko dolge gate na sebi, pa se moškim še vedno "fuzla", če razumeš. Lansko leto me je eden zasledoval sredi dopoldneva dve uri, pa ti povem, da so to tako grozni občutki, da mi gredo še danes kocine pokonci. Pa sem bila čisto spodobno oblečena. Nič mi ni štrelo iz dekolteja niti izpod riti, da bi človek rekel, da kaj izzivam. Pa ta ni bil niti prvi primer, joj, kolk sem se tresla zaradi manijaka. Sem šla tudi iz službe, lep sončen popoldan, pa je hodil eden za menoj in me vabil na kavo. Še dobro, da je bila zraven banka, da sem se naredila, da grem urejati tja stvari, čeprav sem šla samo globoko dihati. In enostavno, se bojim ljudi. Ni važno, kaj oblečem, pa se jim "fuzla" moškim. Komplimente ima vsak rad ali drobno pozornost, vendar takšne dogodivščine so zame malo too much. Komot jih kakšni ženski odstopim, katere zganjajo ljubosumnost in zavist in potem še one mal nagajajo. Pa si mislim, četudi nisi nadpovprečnega videza, ima vsak svoj karakter, s katerim lahko omreži čisto vsakega. Sama sem dobrodušna in se rada smejem. Po mojem, bi morala postati bolj jeznorita, pa bi bil mogoče mir, pa kofetkat bi morala z ženskami in opravljati kot branjevke, pa bi bil mogoče mir.  :'(
Madona, meni ni potrebno kupovati časopisov, ker pri ženskah vse zveš. Meni pa tako dol visi za razne trače, da enostavno ne kofetkam s takšnimi, kar za posledico prinese črno piko ali pa črno ovco.  :smehko: Mislim si edino, če bi se takšni ljudje dovolj ukvarjali sami s seboj, se ne bi z drugimi, s katerimi imajo toliko opravka, da potem zanemarijo sebe.

Dobro uredi z davčno.

sicer je to stara tema,pa bom vseeno napisala

js se najdem v tvojem prvem postu
kot da bi brala svoje besede in misli...z to razliko da jih jaz nebi znala tako razložit

moj poskus samomora je bil skok iz osmega nadstropja
imam hčerko ki bi mi morala dajat smisel
pa mi ga ne
al sem zaradi tega grozna oseba
vrjetno da sem...imam pa slabo vest...to pa imam

Zmaajč sigurno nisi slaba oseba, pa tud zdi se mi, da maš svojo hčerkico zelo rada... Kako ti pa gre kej zadne cajte?  :rozicodam:

Zmajči, važno da imaš slabo vest. To pomeni, da si v stiskah samo pomislila na najhujše, ker pač drugega izhoda nisi videla.., apak se je vedno uredilo. Ker si mogoče v danem trenutku obupa pomislila.., še ne pomeni, da si zato slaba oseba. Več časa preživljaj s svojim sončkom in takrat ti kaj takega sploh ne bo padlo na misel..
Imaš hudo močne razloge, da ti o tem sploh ni potrebno razmišljat. Razmišljaj o prihodnjosti.
Imej se rada, kot imaš rada svojo hčerkico, in pomisli takrat ko te zastrupljajo negativne misli; kaj bi tvoja hčerkica brez mame.. Mama je samo ena. NIHČE NE MORE NADOMESTITI 100% MAME!! Mama je samo ena in edina. Če ljubiš svojo hčerko, potem jo ne smeš in ne moreš zaznamovati in "kaznovati" za celo življenje, da bi trpela...

Poglej malo naprej in misli na svojega sončka..

Veliko optimizma  :rozicodam:

pa gre nekako
samo neko zaposlitev si morm najt,ker tako mam preveč cajta za razmišljat
neki cajta sem risala....mogoče spet začnem

beli :rozicodam:
res je ja...saj večinoma tak ni problema,pride pa dan ko sem kilometer pod zemljo...in skrivam
tako kot prvič...nobenmu se sanjalo ni,kaj se dogaja
ampak zdaj vsaj sem pridem in si olajšam dušo  :)