FORUM Nebojse.si

Sem nova in upam, da tisto, kar sem prebrala res drži, da se nihče ne norčuje in te ne zeza, zasmehuje ali karkoli od tega, ker sem imela s tem slabo izkušnjo, pa sem vedno samo v sebi tiščala. Sem po hitrejšem preletu opazila, da si pomagate, kar je dobro.

Zapisala sem že čisto vse, predno sem ta post naprej odprla, pa sem nekako ostala brez zaupanja, ne samo zaradi izkušnje, kjer so se potem norčevali, zato grem raje previdno dva koraka nazaj, pa enega naprej.

Bo čas, ko bom tudi sama kaj podelila, pa ne morem.

Sedaj pa bistvo vprašanj. Namreč, ker se mi je po letu in pol toliko nabralo, ker se mi je podrlo na vseh možnih področjih, me je psihiater napotil na EKI, psihoterapijo na Zaloško 29, kjer prideš prostovoljno.

Mene je v bistvu po eni strani sram, po drugi strani grozno, ker vedno pomislim, da so tam nekaki tisti, res duševni moteni. Ni kaj, če obstajajo takšni ljudje, ki le to so, vendar, sem imela ravno v tem času dve izkušnji, ko me je ena v trgovini skorajda z zadnjo platjo podrla in mi je bilo potem še bolj grozno.

Ta teden sem odnesla tja napotnico, kjer sem potem videla, da je vsaj osebje ok, prijazni.

Kar me zanima je, koliko časa traja krajša hospitalizacija?

Baje greš lahko za vikend tudi domov. Baje greš lahko tudi na kavo.

Ali je prehrana urejena? Ali si moraš le to sam prinesti s seboj, kot vsa oblačila in ostale higienske pripomočke.

Predvidevam, da imajo nek "vojaški" režim, ko moraš ob določeni uri spati, če ne moreš spati, ker nočem uspavalnih tablet, ker sem imela vedno stranske učinke, ali lahko oddideš vsaj na cigaret za pet minut?

A sem še kaj pozabila?

Aja, sama bi na začetku raje delovala individualno, sprašujem, če je to možno[/u
Če se bom pa še kaj spomnila, bom pa sproti vprašala.

Kako sploh zgledajo te terapije?

če ima kdo kakšno izkušnjo z EKI, prosim kar na plano, da ne bom šla z vsemi strahovi tja.

Hvala za odgovore.

Živjo Star

Najprej , da ti povem, da sama nisem bila še nikoli v bolnici, kolikor pa ljudje pišejo tukaj na forumu so bili v glavnem zadovoljni.

Vsekakor vsaka bolezen spada na svoj oddelek, tako težki psihični bolniki z drugimi motnjami, kot ansiozni, depresivni.....
Ne vem, kdo je že pisal, baje so te delavnice oz. hospizalizacija od tri do šest tednov. To je odprtega tipa, se pravi, da nisi nekje pod ključem zaprta.

Vsekakor bi te rada opogumila, več tim bodo pa napisali sotrpini ki so to že dali skoz.


Pa pogumno, vse to delaš zase in za svoje zdravje :rozicodam:

Haj pozdravljena!
Nič nisi napisala kakšne težave imaš, da bi morala v bolnico, saj to ni vedno nujno.
Ker tvojih težav ne poznam in nimam izkušenj z bolnico, ti ne morem svetovat,
sem pa našla tole, če tega še nisi sama odkrila, mogoče ti kaj pomaga! :rozicodam:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1300.40.html

Tukaj so opisane izkušnje tistih, ki so obiskovali EKI psihoterapijo!

Bodi lepo :rozicodam:

Star, najprej lepo pozdravljena in dobrodošla! :rozicodam:

Te zelo razumem in mi je popolnoma jasno, da si se zaradi tega zaprla in ne moreš o tem spregovoriti.

Me je pa ravno zaradi tvoje izkušnje toliko bolj začudilo tole pisanje. Sicer ne vem, koga konkretno si imela v mislih, ko si omenjala tiste res duševno motene. Rada bi ti dobronamerno napisala, da so tudi tisti res duševno moteni tudi in predvsem ljudje in večina med njimi je celo zelo prijetnih. In popolnoma odveč je ves strah pred njimi.

Ne vzemi tega kot kritiko, vendar kot dobronameren nasvet. Sicer bo pa to mogoče prebral še kdo, ker imam včasih občutek, da je kar nekaj ljudi, ki jih je strah težjih duševnih motenj in s tem tudi ljudi, ki jih imajo.

Sedaj ti bom poskušala odgovoriti še na nekaj vprašanj. Sicer sama nimam izkušenj z EKI-jem, ampak z drugo hospitalizacijo, vendar se nekatere stvari najbrž ne razlikujejo.

To je precej odvisno od tvojega napredka.

Lahko greš za vikend domov, vendar se je potrebno o tem dogovoriti z zdravnikom. Tudi na kavo greš lahko.

Prehrana je urejena, higienske pripomočke in oblačila pa moraš prinesti s seboj.

Ja je en režim, ker drugače zadeva ne bi funkcionirala, je pa najbrž precej bolj svobodno kot recimo kje drugje. Glede uspavalnih tablet pa naslednje: moja mami jih ni želela in so to njeno željo upoštevali.

Še enkrat poudarjam, da to niso izkušnje iz EKI-ja, ampak od drugje, zato upam, da se ti bo javil še kdo, ki ima resnično izkušnje iz EKI-ja.
Želim ti, da premagaš strah in začneš z zdravljenjem. Oglasi se še kaj. :rozicodam:

Star, delim svojo izkušnjo s tabo...

1. Imela sem povsem enake pomisleke.
2. Hospitalizacija traja po potrebi, od tedna dni do več mesecev. Pri tem imaš seveda besedo.
3. Lahko greš domov. Lahko greš na kavo, sprehod.. (dopoldne so terapije, pogovori ipd.) Lahko pa ostaneš tudi čez vikend tam, kaj veš, morda se boš za ta korak tudi sama odločila...
4. Hrana je urejena in ni slaba.
5. Kadiš lahko, smotana, kot sem, sem to počela celo na stranišču (pred zakonom)... Ni vojaškega režima, le dopoldne so obvezne terapije, razen, seveda, če ne zmoreš.. Star, to ni zapor, tam najdeš posluh in pomoč.
6. Tam so tudi posamezni strokovnjaki, psiholog, soc. delavec idr., zato so! in tam so v službi, da k njim, če potrebuješ, prideš po nasvet, pomoč... To so individualne ure. Skupne terapije so, a ti ni treba govoriti, če ne zmoreš... Morda pa boš hotela. Terapije so bile (pred 10 leti): likovna, glasbena, jutranje srečanje.. Pač vodene plus neke vrste telovadba, tibetanske vaje ipd... Nič strašnega, nasprotno.

Moje izkušnje so sicer stare 10 let, a mislim, da so stvari le še bolj kakovostne. Menim, da je tvoj strah odveč, čeprav upravičen, saj se podajaš v neznano, a očitno to rabiš. Ko boš tam nekaj dni, časa, boš kaj kmalu ugotovila, da tam niso psihični bolniki, kot si jih predstavljaš, ampak ljudje, kot si sama, z bolečino v duši, ki jo le izkazujejo in čutijo na različne načine. Med njimi so tako kot na cesti morda tudi taki, ki ti ne bodo všeč, prepričana pa sem, da boš sprevidela, o čem ti pišem.

Poskušaj odnesti kar se da najboljše zase, vzemi si čas za premislek, zase, za zdravljenje od tegob, ki so te privedle na EKI.
Vse dobro!

Trzinka in Toja hvala za vzpodbudo.

Janja, tam ko sem zapisala o duševnih, sem mogoče nerodno napisala, ker sem zapisala, da ni kej, če pač takšni so. Še vedno so ljudje, sem pozabila dodati, za boljše razumevanje, ko kdo to bere. Ampak, ravno v času, ko sem hodila sem pa tja in predlog za krajšo hospitalizacijo, se mi je ravno to zgodilo, glede osebe, ki me je skorajda podrla z zadnjo platjo. Nato druga izkušnja, dan za tem, še ena je bila zelo čudna in sem se prestrašila, verjetno. Ker če bi morala med takšne, če razumeš, bi se mi pa res nekam odpeljalo.

Imam čisto predolge mukotrpne zgodbe in sem sprejela ... no evo, saj ne morem.

Vsem trem  :rozicodam:

Hvala za odgovor. Sem hotela že nekaj napisati, pa ne gre. Preveč imam zgodb v tako kratkem času, skratka ne gre mi prosto po prešernu, kot se reče, lažje mi gre, če povem kaj spontano, v debati, vendar, takole za ekranom, čeprav mi še ni ratal  :smehko: :005: Se pa kljub vsemu, zelo rada smejem, kaj humorja še premorem.

Ko sem pa poleg tistega "duševnega" zapisala, se mi je pa tudi na poti iz prvega pogovora iz EKI, zgodilo in sem dobila še večji priokus. Osebje je bilo pa zelo prijazno.

Mah, bom kaj na privat pošto, če bomo prišli do tega. Ali pa kaj spontano na forumu omenila. Ker, ko me kdo sprašuje, čisto zablokiram. Če je pa spontano, potem pa pričam, da se kadi.  :005: Čeprav sem bila do sedaj vedno bolj človek, ki je za vse druge skrbel in ponucal energijo, samo zase mi je zmanjkalo. Se učim.  :sesmejem:

Pravijo, da je smeh pol zdravja, se pa od nekdaj rada smejem, zato, če bi tale post kdo prebral, ki sem ga tebi podala, bi rekel, da pa sploh sem ne pašem.  :sesmejem:

Tudi tebi ena lepa  :rozicodam:

Star, pozdravljena še enkrat! :rozicodam:

Popolnoma normalno je, da se bojiš hospitalizacije. Tudi jaz bi se je. To je nekaj, česar ne poznaš, podajaš se v neznano in ne veš, kako bo tam...

Glede duševnih motenj pa bi ti rada napisala naslednje: očitno si ti imela dve manj lepi izkušnji in ti si to povezala z duševno motnjo. Jaz pa bi ti rada napisala, da se ne boj takšnih ljudi, ker so ti ljudje ravno  takšni kot ostali ljudje; nekateri zelo korektni, nekateri pa tudi celo nesramni... Ampak to ni v povezavi z duševno motnjo, ampak bolj s karakterjem človeka.

To, kar se ti je zgodilo, bi se ti lahko zgodilo tudi pri osebi, ki ne bi imela duševne motnje. In to je tisto, kar sem tebi in mogoče še komu, ki to bere, želela povedati.

Če si mi želimo biti sprejeti in razumljeni od tistih, ki nimajo nikakršnih motenj in jih že v osnovi ne razumejo, potem je od nas korektno, da tudi mi sprejemamo in razumemo drugačne od nas. Veš, verjetno tudi ti prestajajo mukotrpne zgodbe, mogoče še celo hujše kot mi...

To sem ti napisala zato, da se ne boš bala in boš šla bolj sproščeno na zdravljenje. Vsekakot ti želim uspešno zdravljenje!

Janč, sem v obdobju, ki je grozen. In ko povežeš vse to, je pač vse skontrafuzlano. Kot sem rekla, boh pomagaj, če so takšni ljudje, ki jih je na takšen način doletelo, vendar, v tem obdobju tega ne bi prenesla, da takšne srečam. Ok, a sem bolje povedala za razumevanje?  :)

Ko sem bila zdrava, predno je tudi partner umrl, sem srečala žensko, ki je imela otročka s tovrstno diagnozo, je bil v drugem svetu, kot mi v svojem kot zdravi. In sem se z njim ukvarjala kot z vsakim drugim otročkom. In je rekla gospa, da je še nekaj časa spraševal kje sem, ker je začutil pozitivno energijo v srčku pri meni.

Hotela sem povedati, da trenutno mi je vse to grozno, že zaradi sebe, ker moram zase najti energijo.

Sam, če bodo predolgo čakali z datumom, me bo do takrat že minilo, ko bom ravno prav vzpodbude dobila, potem bodo pa rekli, da gredo oni na dopust, sama pa ne  :jezko: :smehko:

Četudi je zelo hudo, pa se znam še hecati, kar me pokonci drži. Pa hvala Janč.  :rozicodam:

Star, žal mi je za partnerja, res žal.

To so hude stvari. Verjetno pa to ni edina zadeva, ki te bremeni. Če boš želela, vsaj poizkusi to napisati... Mogoče ti bo lažje. Ne vem, samo ugibam. Vsak se s svojimi travmami sooča na njemu lasten način. In ti očitno še nisi izgubila smisla za humor. Kar je dobro.

Glede na to, da si v enem od prejšnjih zapisov napisala, da si do sedaj bolj skrbela za druge in zase ne, ti svetujem, da tokrat sebe postaviš na prvo mesto. Čisto resno mislim. Mogoče ti na začetku še ne bo šlo dobro, vendar vsaj poizkusi.

Ne izgubi upanja in objem od mene! :rozicodam:

ojla star
tut jaz sem mislil da bo bok ve kaj in da bo strašno in grozno pa sem prišel tja in je bilo super fajn osebje dopoldan skupine in razno vrstne stvari popoldan pa frej tko da greš lohka v brunarco na kofetk sendvič čik sam alkota ne prodaja se men zdi nisem pa vprašou nikol
tko da če greš v pk polje se ne sekiraj preveč ker tam je miren kotiček

velik sreče in pa fajn se imej

lp
Domen

Janči, saj sem poskušala sedaj nekaj svetovati nekomu iz svoje izkušnje, sem spet že vse zapisala, pa sem samo shranila, pa zbrisala.  :sesmejem:

Sama moram zapreti vse rane, ker se mi ob vsem, kar recimo berem, samo nazaj odpirajo, kar pa ni dobro. Zato mi je še večja muka, ko bom morala spet jovo na novo razlagati, namesto, da bi zapirala. Zato sem tudi vprašala, če obstaja individualna varianta.

Ja, smrt je huda, če so pa štiri, potem pa itak, ampak, kaj čem.

Spet sem ogromno napisala, pa ne glede tretjega odstavka, en kup drugih stvari, ki so šle z lahkoto, pa ne vem, sem spet shranila, pa zbrisala. Nekomu bi se to, kar sem zapisala, zdelo še najmanjši problem, vendar, če bi bile na tem, ne vem, če. Vem, če ne povem, ne morete niti vedeti. Zaenkrat mi tako zadostuje, ko nihče ne rine vame.

Hvaja Janči, ker si si vzela malo časa (če te moti moje spremenjeno imenovanje tvojega nicka, kar povej).

Hvala.  :rozicodam:

Green, ok, saj mene brunarce ravno ne zanimajo, ampak, koliko daleč pa greš lahko na sprehod, za vogel pa nazaj, ker to ni sprehod?  :smehko: Tam, malo naprej je tržnica, ali greš lahko po sadje vsaj, ali kaj takšnega ali vsaj v kakšno štacuno, da si kake slatkiše kupiš ali kaj takšnega, no.

Pa tebi tudi rožico  :rozicodam:

Ej Vesna,  :sesmejem:, sem malo zmedena, pa sem šele sedaj zaradi cigaret prebrala, kaj si ušpičila  :005: Sama bom tudi takole delala, pa nič priznala, če se bodo eni boss classic zavohali  :smehko:

Ženske, se vam ne upam niti povedati, niti tistega, kar je najlažjega iz moje duše, zato ker ste ženske. To glede žensk je še najlažja stvar, ki bi jo sploh lahko dala iz sebe. Vem pa, da niste vse iste, zato vam pošiljam, čeprav ni osmi marec  :rozicodam:

Star, pozdravljena še enkrat! :rozicodam:

Ja, vem kaj si želela povedati. Mogoče pa bi bila zate v tem trenutku res najboljša individualna terapija. Vsekakor se posvetuj s strokovnjakom, ki ti je svetoval EKI.

Piši točno tisto, kar čutiš. Če misliš, da nekaterih stvari ne moreš pisati, potem jih ne piši. Tudi jaz sem taka in zelo malo ali skoraj nič ne pišem o sebi... Če pa že, potem potrebujem čas in veliko prostora... Ko boš pripravljena, boš že pisala. Do takrat pa bom upoštevala tvojo željo in verjamem, da jo bodo ostali tudi.

Ne čisto nič me ne moti tvoje preimenovanje mojega nicka. :pomezik:

Glede brunarice pa naslednje: Green boy je imel po vsej verjetnosti v mislih brunarico v sklopu CKP-ja, ki pa se nahaja na čisto drugi lokaciji kot EKI.

Želim ti mirno noč.

Janči, saj veš, če že kdo ne dreza vate, tam kjer pač nisi pripravljen, debatiramo pa še vedno lahko, sam ne vem, kaj za smeh ali kako lahkotno temo, pa še vedno lahko sprovedemo, po mojem?
Čeprav je težko malček zastaviti, ker je vse resno, kar je logično, ko si delijo izkušnje ljudje. Ampak, smeh mora še obstajati in če bom še tako sama na dnu, bom potočila solze ali tulila, se znam pa od srca še vedno nasmejati in ohranjati humor.

Se tu gor kaj nasmejite, smejite, kljub tegobam?

Star,
kot res duševno motena, ki sem uvidevna do tebe kot ne-res duševno motene (ali morda "res duševno nemotene?" - morda bi se še najlažje identificirala z oznako "res neduševno motene?") ti prijazno sporočam, da bom enkrat prihodnji teden obiskala prijatelja, ki je trenutno hospitaliziran na Enoti za krizne intervencije. Ker bi se ti poleg mene po tvojih besedah "res nekam odpeljalo" oziroma "ne bi tega prenesla, da takšne srečaš," bo morda bolje, da naslednji teden ne hodiš v bližino EKIja? Oziroma, ker tudi moj tam hospitaliziran prijatelj spada med res-duševno-motene, morda do nadaljnjega ne hodiš tja?
Pravzaprav - če bolje pomislim - bo morebiti še najbolje, da sploh ne greš več tja, saj je v sosednji stavbi Enota za psihoterapijo psihoz, kjer se v vsakem trenutku nahaja celo krdelo "nekakih tistih, res duševno motenih" ...

Hja, težka bo, a ne? Ker ti namreč - kljub temu, da tudi pri nas tako ali drugače drugačne najraje pospravimo izpred oči pod ključ, kjer ne morejo ogrožat našega dušnega miru - k sreči! nihče ne more jamčit, da tako ali drugače drugačnih (duševno motenih/"intelektualno oviranih"/invalidov/lezbijk in gejev in vseh drugih, stigmatiziranih in iz družbe izrivanih ljudi) ne boš srečevala. In še dobro, da je tako! Če se torej srečanja z njimi/nami bojiš, ti predlagam, da se s svojimi predsodki spoprimeš in se jih znebiš (ali vsaj obvladaš) - namesto da iščeš zagotovila, da na nas ne boš naletela.

Naj ti povem še, da je hospitalizacija na Enoti za krizne intervencije namenjena premostitvi akutnih čustvenih stisk, zato je krajša in praviloma ne traja dlje kot tri tedne. Na sprehod lahko greš kamorkoli in tudi domov lahko greš kadarkoli, saj EKI ni "oddelek pod posebnim nadzorom."


P.S.: Če ti ni odveč: mi lahko, prosim, pojasniš, kako prepoznavaš "res duševno motene?"

P.P.S.: Lepo, da veš, da smo "še vedno ljudje."

P.P.P.S.: Pravzaprav me zanima tudi, kako prepoznavaš tiste, ki niste "res duševno moteni."

Se opravičujem, če sem koga z izjavo prizadela. Sicer sem pa obrazložila.

Zato pa ne bom več pisala. Niti začela. Zato se pa tudi odmikam od ljudi, ker vidijo, tisto, kar želijo videti, slišati ali poslušati pa ne znajo ali pa nočejo.

V smeri zastavljenega konteksta Trina, ki si ga podala, raje ostanem tiho in nikomur nič ne obrazložim, ker provociranja, kjer v ozadju ni iskrenega prisluha, pač dovolim, da si vsak misli svoje ali po svoje interpretira izjave, ker se ni niti potrudil, da bi prav slišal ali pa ugotovil razlog, zakaj je nečemu tako.

Bi izvedela odgovor, vendar ne na takšen način.

Lep dan.

Star, opravičilo je brezpredmetno (in neiskreno), če tiste, ki si nas razžalila in prizadela, takoj po opravičevanju obtožiš provociranja in umanjkanja iskrenega prisluha, ker si dobila repliko na svoje žalitve.

Lej, Star, če imaš redno občutek, da ljudje ne znamo ali nočemo videti, slišati in poslušati in da se niti ne potrudimo, da bi prav slišali in tako naprej, bi bilo najbrž pametno, da se za začetek potrudiš sama in poskusiš povedati, kar želiš, brez degradiranja, stigmatiziranja in žaljenja. Tukaj na forumu jih je več kot dovolj, ki so ti pripravljeni prisluhniti in izvedeti tvoje odgovore, zato stran z užaljenostjo in mirno piši naprej - gotovo si se zmožna izraziti tudi brez tega, da kogarkoli razžališ in ponižaš.

Vso srečo pri izražanju in na poti iz stiske ti želim.

Aja, še to: moji vprašanji o tem, kako prepoznavaš res-duševno-motene in tiste druge, nista nikakršna provokacija. Resno te sprašujem po tem - in pri premagovanju predsodkov bi ti gotovo koristilo, če se potrudiš sama v sebi poiskat odgovore. Znabiti bi ti pomagalo tudi pri premagovanju stiske.

Trina, vprašala te bom - mar ni dojemanje žaljivost percepcija posameznika? Ok, potem to sama pri sebi razčisti, ker sem obrazložila, kako in kaj. Opravičila sem se. Ok? Na kolena ne bom šla, ker, kadar se opravičim, to tudi resno mislim. Zato prosim.

Če jih je tu dovolj, ki mi bodo prisluhnili, prosim, umakni se, da pridobijo prostor tisti, ki mi bodo, ker se želiš kregati, tega pa sama ne želim, zato se ti lahko naprej kregaš in ti dajem prostor, da začneš ustvarjati monologe, ker pri tem ne bom sodelovala!

In če bi iskreno sama vprašala, kaj sem z izrazom mislila, bi tudi dobila odgovor. Na takšen način se pa pogovarjam ne. In bi ti tudi obrazložila razliko. Na takšen način, definitivno pri meni ne pade na plodna tla.

Moj psihiater mi je povedal, da nisem duševno motena.

Če bi želela iskren odgovor, bi ga dobila in bi tudi razumela, kaj sem mislila s tistim izrazom in komu pripada. Če si spregledala, sem vmes tudi povedala, da proti ljudem, ki imajo takšno diagnozo nimam nič in da se z njimi ukvarjam kot z ostalimi.

Površnost me je od nekdaj motila, tako kot sedaj, ko nekdo ne zna prebrati vsega, vsaj bolj počasi, predno blekne, tisto, kar ne drži.

Na tej ravni komunikacije, midve ne bova nikamor prišli. Zato se potrudi tudi sama poiskati rešitev, da te ne bo ena beseda vrgla iz tira.

Občutek - pri tebi sem ga dobila, to ni redni občutek, zato, ker sem določene stvari obrazložila, pa jih nisi niti videla, niti slišala.

Da ne bo kdo ogrožen, se komot umaknem.

Predno pa svetuješ komu, kako in kaj - kot praviš, najprej pri sebi. Ok? Potem gremo pa dalje. Lp.

Vsem ostalim, hvala za vzpodbudo  :rozicodam:

Se umikam. Ni mi potrebno tega, kar je sledilo v zadnjih odgovorih osebe.

Me veseli, da obstajajo individualne variante. Indeed!

Lp.

http://www.youtube.com/watch?v=OhwCA9wcUE0

Star,
ne samo da sem kadila..., šla sem celo na skrivaj v Orto bar. Ostalo pa na privat..:)

ps.

Trina, Star je, kot razumem, prvič namenjena v bolnico. Ni enako kot pri nekaterih, ki so z duševno boleznijo tako, drugače ali naokoli povezani več let, morda celo desetletij.. Nekateri se s paničnim napadom seznanijo parkrat, vzemimo primer, in jim je kmalu boljše in se s tem več ne ukvarjajo. Drugim gre naprej in ostanejo dlje v tem... In še tisoč nians. Skrajno, ampak res skrajno neprimerno se mi zdi, da si tako posegla v njen problem, v kotiček, kjer je pisala o svojih težavah.
In res nenormalno se mi zdi, da tega ne štekaš. Žal.

Sicer je pa strah pred boleznijo najbolj normalen in logičen. Če z nečim nimaš izkušenj, ti je pač tuje. In tujega te je strah. Sama sem, Star, ko sem bila prvič na php (eki), pri kosilu sem sključena in prestrašena gledala okoli in si mislila: "A, to so Oni..." Zaradi tega me ni prav nič sram in tudi slab človek zaradi tega nisem. Duševne motnje sem poznala iz enega groznega filma, besedo shizofrenija enako...
Ko so mi napisali v karton: psihoza, sem iskala okoli tisoč odgovorov, danes vem, da ta diagnoza vsebuje tisoč različnih variant...


Pozdrav.

Vesna, sem že navajena od ljudi, da je prvi napad najboljša obramba, čeprav zame nesprejemljiva. Ja, res je, prvič se srečujem v tem delu s tem. Ko so mi umrli starši, partner ter še prijatelj, sem razumela, da človeka zvije, med tem, ko mora čisto sam pokonci stati ob tem. Pa sem se pobrala. Pa je bil mir. Okrog zdravnikov moram pa sedaj hoditi, ker sta mi dva zdravnika dobesedno uničila življenje, eden z operacijo, tu so še odnosi v službi in se mi je v letu in pol vse zrušilo. Delam namreč z ogromno maso ljudi (1000 do 2000). In takšen napad, ki sem ga doživela sedaj s strani uporabnice, ni nič novega, zato se raje distanciram, ker v končni fazi je tudi Plut zgledal normalno, pa je bil totalno duševno motena oseba. In so ljudje, ki so večno v umobolnicah ali drugih ustanovah, pa so še vedno sprejemljivi, pač drugačni. Kar zame ne predstavlja ovire. Recimo neki Plut pa, brrrr, me strese.

In kot praviš, če se z nečim prvič srečuješ in te je strah, ja, kdo pa ob strahovih od veselja vriska in pač pomisliš drugače ali pa če izpostavim Pluta. Ok, drastična primerjava, ampak s takšnimi napadi, v tem primeru uporabnice, človek še bolj zablokira in kakšen se ne bi niti odločil ob takšnih odgovorih, da potem sploh še kam gre, čeprav si želi, ker veš, da boš storil napredek, če si ga le želiš. Ampak, če se enkrat ustaviš in nikamor ne gre, pač, če si želiš, bo šlo pa s pomočjo.
Veš kako poje nekdo: hiljadu ti stepenika treba do vrha, a jedini jedan do dna. Če bi bilo to meni, tale EKI kot vsakdanji jutranji zajtrk, potem sploh ne bi tu niti sodelovala, niti spraševala. Ker tam ti je poznano, veš, kaj ne smeš jesti, da ne bruhaš, kot primer. Če bom pa namenjena v vesolje, ja logično, da bom vse možne scenarije videla, ker mi je pač vesolje tuje, čeprav si kaj o njem prebral.

Je pa tako, če bom sama za kaj užaljena ali prizadeta, se bom sama vprašala, zakaj me je vrglo iz tira. In se bom poskušala v to smer pogovoriti. Če bom sama koga nehote prizadela in mi nekdo ne bo z napadom napadal, potem se bom tudi pogovorila in tudi opravičila. V končni fazi, bi tudi mene lahko prizadel takšen odziv uporabnice, pa me ni. Ker razumem, če je nekdo nekje udeležen, da je bolj občutljiv in ranljiv in pač poda svoj obrambni zid. Tudi sama sem nekoč morda odreagirala kot je uporabnica, ker sem bila v neki točki zelo ranljiva, pa sem se sama drugače naučila, čeprav me je kaj zbodlo.

Veš, imaš takšne, ko za vsako ceno pač želijo pikati, potem ti še kakšen "lep kompliment" spustijo (v negativno smer). Sama se za komplimente vedno zahvalim, tudi za slednje branže. Ne moreš verjeti, kako hitro jim zapreš usta.  :smehko: :005: Edino, pri takšnih napadih se moram še malo podpreti, pa bo. To je tisto, ne pokaži ljudem svoje ranljivosti, ker te bodo še bolj ranili. Diplomatsko se jim nasmej ali zahvali za kompliment  :smehko:, pa čeprav boš potem doma "bentil".

Vesna, hvala  :rozicodam:, se oglasim kasneje na privat, ker mi bodo računalnik resetirali. Tako kot je rekel moj psihiater, kolko sem se pa nasmejela, ko je imela ravno eno profesorico na liniji, pa je rekel, da ima ravno takšno pred seboj, ki jo je potrebno malo resetirati.  :smehko: :smehko: :smehko:

Te bom kar s seboj vzela he he. Si moram zamišljati, da grem v hotel na dopust, samo, naj vsaj kakšen bazen še parkirajo, bo boljši občutek.  :005:

Še to sem želela dodati. Pa je bil vsaj računalnik resetiran, če še sama nisem.  :smehko:

Ko sem svoj prvi post napisala v tisti temi za novince, sem ravno to zapisala, da me veseli, da se nihče ne norčuje ali napada, ok ne s temi besedami, ker sem imela z enim forum zelo slabo izkušnjo. Pa sem dobila vse prej drugega, kot tisto, kar sem potrebovala. Pa tam sem nekako še razumela. Vendar, tu nekje ne bi pričakovala takšnega odziva, glede na to, da se vsi na nek način soočamo s svojimi težavami.

Me je to spomnilo na en drug primer. Grem k specialistu za zobe in sem v pogovoru rekla, da sem prišla k zobozdravniku. Pač zame je to zobar, pa kokr ga obrneš, s titulam ali brez. Pa me je nahrulil, da je on kaj vem, kateri naziv mi je že podal in je bil čisto užaljen.

Zabremzalo me je že to, ko sem govorila z eno zdravnico tam na EKI, ker sem želela le malo izvedeti, kako to zgleda, na BS sem že 7 mesec, ker sem imela težave z rokami, ker so mi dobesedno umrle, pa so se popravile in sem povedala, da imam do prvega tedna v juliju še vedno odprt komisijski BS, pa je takoj rekla, da me bo ona dala takoj delati. Ja kako, če še doma komajda kaj postorim. Pa sem dobila spet priokus, potem pa še ta napad tule. Potem me pa zdravnica le vpraša po diagnozah, pa ji povem, pa pravi, a vse to imate, pa sem si mislila, če misli, da kličem zato, da ji malo dolgčas preženem oziroma sama sebi, čeprav meni nikdar ni dolgčas. Pa še smejem se rada in si s tem slednjim pomagam, da vzdržim. Psihiater mi je rekel, da nisem noben duševni bolnik, le da zadnje leto in pol preveč trpim, kar je res. Ampak, zaradi slednjega ne morem več funkcionirati, kot sem, ker sem zelo vesela ženska in velik optimist; trenutno sem zlezla le dol. No, se je vleklo in se nabralo, da me je zadušilo. In sem se zrušila.
Opisala sem samo nekaj "utrinkov", ki pa so samo delček vsega.

In za žensko, ki me je z ritjo skorajda podrla tam v štacuni, ravno v tem času sem dobila to napotnico. Pa sem se prestrašila. Kako za tako žensko vem, da je duševno motena, zato, ker je to priznano in je bila po vseh umobolnicah. In je jasno tudi videti, da je tudi po obnašanju drugačna. In to zelo odstopajoča od vsega, s polno deviacijami. Če napišem umobolnica, je to tako, kot če bi napisala, da je nekdo na pediatriji. Da se ne bo spet kdo vtaknil. In ti, ki so res v umobolnicah, ne pišejo po internetu, ker niso sposobni funkcionirati na ravni govora v svetu, ki ga živimo mi. In imajo posebne tretmaje, posebne nege in tako naprej. Vendar, kot sem rekla, glede tistega otročka, meni to ne predstavlja ovir, vem pa sama, da ne bi zdržala 24 ur, če bi bila v takšnem okolju. Dve ure že zdržiš, ko se ukvarjaš s takšnim, ko si zdrav, če si pa še sam malo bolan, pa težko ali sploh ne. In če sem na slabo pomislila, ker ne poznam, zato še nisem slab človek, niti pokvarjen.

In predno me še kdo napade, naj bo toliko vzora, da mi stvari obrazloži, kaj vem.

Če imajo ljudje težave, ker jih ima skorajda vsak v tem življenju, ne pomeni, da sem sama norc, ali kdorkoli drug. In ko bom sama prebrodila vse skupaj, bom spet vesela in srečna. In potem bom lahko kakšne minute posvetila tudi tistim, ki živijo v drugačnem svetu kot sama.

Če komu ni kaj jasno, me naj vpraša, napade, še predno nekdo postavi vprašanje, pa je bolje, da se od tega distancira, ker mi tega ni potrebno prenašati. Moj razum je še vedno funkcionalen, le vse skupaj je padlo na kup, kjer sem se zgubila. In v tej situaciji, v kateri sem se znašla, sem tudi na najhujše pomislila, nikdar poskušala ali delala. Vendar je bilo hudo cca dva meseca nazaj, pa sem borec, pa sem spet že malo nazaj, želim pa priti čisto nazaj k sebi, ker je bilo toliko stvari, vseh zgodb, da sem po tistem "jedini stepenik do dna", pa čeprav je bilo hiljadu stepenika navzgor, padla čisto dol, kot nikdar do sedaj, pa sem štiri smrti preživela,  meni zelo dragih oseb.

Kot bi rekel tale: http://www.youtube.com/watch?v=Gt3yBQf7LqM

Tisti, ki želi pomagati, naj pomaga z besedami, ker tu itak ni možno drugega, če ne zmore ali ne more, pa naj prosim distancira sebe in gre na replike, ki mu godijo in naj me izpusti, ker tudi tu ne potrebujem nikakršnih bomb okrog sebe, ki bi me želele degradirati. Hvala za razumevanje.

Vesna  :rozicodam:

 

Če imajo ljudje težave, ker jih ima skorajda vsak v tem življenju, ne pomeni, da sem sama norc, ali kdorkoli drug. In ko bom sama prebrodila vse skupaj, bom spet vesela in srečna. In potem bom lahko kakšne minute posvetila tudi tistim, ki živijo v drugačnem svetu kot sama

[/quote]


Predlagam, da se na tem forumu pač izogibaš tem besedam, norc in podobno, nujno pa ostani z nami. Izjemni ljudje so, s katerimi boš lahko delila izkušnje..

Vidim, da si zelo občutljiva, saj takole razmišlja samo človek, ki je senzibilen v okolju, ki ga obdaja. Žal je to naše prekletstvo in božji dan obenem.


Drži se, oglasim se še kaj.
Bodi mi dobro in ne boj se.

tudi beseda umobolnica ni najbolj primerna, kolkor jih jaz poznam ,ki so bili tam so imeli iste težave kot ti

Ok, realnost je pač kruta. To vemo vsi.

Veš kaj je rekel nek zdravnik, vsakemu lahko poveš, ali želi slišati resnico ali pa "laž".

Iste težave? Bejž no? Od kje pa veš, kakšne so moje težave, da so iste kot pri ostalih? Draga moja, meni razum dela, še preveč.

Ne gre za nobeno podcenjevanje, to je vaša percepcija, ki jo kot takšno sprejemate. Kot je rekla uporabnica, najprej pri sebi popucati.

Sem pa zaključila. Tisti, ki je razumel povedano je, tisti, ki ne, se pa obesite na vsako božjo besedo. Vam bo lažje, če se zraven še malo skašljate.

Zdravnik bo razumel in to je meni bistvo. Bistvo mi je pa tudi, da sem stran od ljudi, ker če bi rekla, da je nekdo prdnil, namesto spustil vetrove, kar je isto, bi se pa na to obesili.

Hvala lepa. Lepo bodite.

Veseli me, da obstajajo individualne variante.

Težav je toliko, kolikor je ljudi....a.n.a.......

Lahko noč, Star.

Ker je potrebno včasih tudi narisati, si poglejte, kaj pomeni, ko nekdo pristane v umobolnici, če sedaj ne bo jasno, potem pa res spadam na kak drug planet.

http://www.google.si/imgres?imgurl=http://www.index.hr/images2/vrapce_voschion_index-regionalExpress_montaza_V.jpg&imgrefurl=http://www.index.hr/vijesti/clanak/voschionova-susjeda-za-njega-je-umobolnica-premalo-ubit-ce-opet/393627.aspx&h=265&w=540&sz=41&tbnid=ysQkw-LJXmlTpM:&tbnh=65&tbnw=132&prev=/images%3Fq%3Dumobolnica&hl=sl&usg=__iKhF4UJzLwOji78cmzIMnEw3gPE=&sa=X&ei=YHceTP7OO8ijOKmRpacM&ved=0CAgQ9QEwAQ

A se morate res kot "pobesneli psi" takoj zakantati v neko besedo, pa niti ne preberete, kaj želi človek povedati? Najljubše mi je pa, ko vsi vse poistovetite, pa vsem naložite isto stvar, pa čeprav je čisto nekaj tretjega v igri.

In tale beseda, "poznati" nekoga, mi nekam odnese vse skupaj. Iste težave, pa še pozna jih ženska po dveh stavkih, itak. Nisem tipičen primer, ko pride človek na forum, pa potoži. Moje pričevanje se pričenja drugače ali pa se sploh ne prične. In potem mi naj kdo ploza o gesta sprejemanju drugačnosti. Torej, individual človeka, ki je pač drugačen po svojem izražanju ali drugačnem načinu zastavljanja neke poti, skratka, sama bi morala sprejemati ama čisto vse, drugi pa nič? Ker pač odstopa od vašega ustaljenega načina izražanja?

Če želi nekdo razumeti tudi bolj zahtevne ljudi, ker je do sedaj razumel samo enostavne ljudi, kateri mogoče napiše, da je pač vreme lepo, sama ga bom pa opisala s svojimi besedami, se opravičujem, meni so enozložnice suhoparne. Pa nisem nikomur tega oporekala, da bi moral kako drugače zapisati, kar je čutil.

Če bi mene tu gor kaj zbodlo ali zmotilo, naj hodim sedaj po postih in vsakemu "solim pamet", kako naj se izraža? Če se obrnem na svoj primer, torej ne sme se reči, je prdnil, temveč, je spustil vetrove? Ok, si bom zapomnila.

Bistvo pa je, če sama ne posegam v občutja drugih, ker ne vem, zakaj tako čutijo, kot povedo, prosim, torej, tolerantni vsi, a hkrati noben?
Ko berem tudi o zdravilih, ki se prejemajo, sama tega nič ne poznam, razen Asentro in Cipralex, ma se res počutim, kot da bi padla nekam v vesolje, kaj naj rečem. Meni se je zgodilo in se mi ne dogaja. Kar je razlika, zato prosim, če moram sama razumeti, mar ne bi še kdo kaj razumel?

V grobem sem vse razložila, ampak zelo v grobem, pa me je minilo in če bi takšnim nekdo razložil v dveh stavkih, pa ravno tako ne bi razumeli. Zato ne razumem, zakaj se sploh nekdo spušča nekam, če ne razume in ne bo, ker mu je trud tuj pojem?

Določene stvari sem tu gor prebrala, ker se nisem srečala s takšnimi stvarmi, se ne vtikam, ker ne znam svetovati ali pomagati, ker so mi stvari tuje.

Če se pa kdo želi kregati, pa najdite svojega "konja", pa ga naskakujte, mene pa prosim pustite, da pridejo do izraza tisti, ki jih je pač v interesu prisluhniti. Saj zato naj bi bili tu? Ali narobe razumem?

Po drugi strani, mi je bilo to na forumu sedaj neke vrste "trening", da se lažje pripravim na EKI in ljudi, ki so tam. Ker sem se znašla v "vesolju", ko tudi kaj pomislim, kaj bi tam lahko bilo, glede na to, da ne poznam stvari, je cela polemika še na kakšnem podforumu. Človek niti pomisliti ne sme, kot sem to izpostavila. Kar pomeni, da sem definitivno odločena, da ubodem individualno varianto in sem dobila sedaj samo potrditev, ker, ko sem šla iz prvega pogovora eki, so ženske že svoje delale, pa še spregovorila nisem z njmi, ko so sedele na klopci. Ženske zavistne in ljubosumne, moški pa z nasmeški, pa nisem imela ne joškov ven, niti riti ali tamale nisem kazala. Vseeno bi bilo, če bi imela tudi kavbojke na riti  :smehko: :smehko: :smehko: Humor še vedno premorem, kljub vsemu.

Ana, enega mi najdi ali pa eno, ki ima iste težave kot sama, je med drugim kakšen zdravnik koga pohabil? Drugič raje prišparajte. Če bi se pa kdo rad skašljal, pa verjamem, da obstaja tu kakšen kotiček, ker tudi meni ne paše vse, kar kdo zapiše, pa grem dalje in predno koga "naskočim", ga raje vprašam, zakaj tako čuti, kot čuti. Pač človeško naj bi bilo to. Namesto, da mene vprašajo, zakaj čutim kot čutim, se ravno te osebe sprašujejo v igrici Kaj razmišljam ta trenutek. Kot vem, sem še vedno človek z razumom. Kot opažam, da je lažje sam v sebi premlevati, namesto, da se sočloveka vpraša in potem ne bi nek trenutek niti razmišljale kot je zaslediti posledično skozi ta post v post Kaj trenutno razmišljam. Skakljala za vami ne bom, če vas kaj zanima, imate toliko poguma, pa človeka vprašajte, če vas res toliko zanima in mu prisluhnite. Ne potrebujete potem razmišljati v drugem postu, kot da ne obstajam.
Dva odziva, ki sta bila tu, v tem postu, se bere kot tisto, ko ti vsi pomrejo, potem pride pa nek "pametnjakovič", pa pravi, saj bo bolje ali pa celo, ma kaj bi se sedaj sekirala.  :'( Takšnemu podaš nasmešek, samo da se ti spelje izpred oči.

Ni mi žal, da sem odprla ta post, vsaj približno vem, kam ljudje (ponovno) pašejo glede obnašanja v odnosu do drugih ljudi. To je podobno, kot da si v neki debati med ljudmi, pa potem govorijo o tebi kot o tretji osebi, ti si pa zraven. Logika na višku. Križanke imam, knjige za branje tudi, mp3 pa tudi.  :)

Lepo bodite. Definitivno se sedaj umikam. http://www.youtube.com/watch?v=5-n2-b3Cre0




Vesni in Janji posebno  :rozicodam:

Star, sem dolgo razmišljala ali naj se preprosto umaknem ali naj ti sporočim. Jaz se s temi tvojimi zadnjimi zapisi (odkar me ni bilo tukaj) namreč ne strinjam. Nočem biti do nikogar žaljiva, ampak določene stvari so šle za moj okus predaleč, zato se iz te teme umikam.

Vsekakor si v hudi stiski in vsekakor potrebuješ pomoč, zato upam, da jo boš dobila. Sama pa ne morem pisati na takšen način o ljudeh, ki jih imam rada in jih izredno spoštujem. Namreč tudi jaz poznam, kako zgledajo umobolnice od znotraj; sem hodila na obisk k meni dragi osebi. In poznam tudi kar nekaj čudovitih oseb, ki so bile hospitalizirane v umobolnici in prav vse so izredno razumne osebe in zato ne želim, da se jih primerja z morilci, ker to vsekakor ni primerno. Zakaj, določene stvari pišeš, ne vem. To pa veš samo ti, in sicer, zakaj na določene stvari gledaš tako kot gledaš.

To sem mislila in mislim še sedaj.

To, kar sem v zgornjem citatu napisala pa ne velja samo na področju duševnega zdravja, ampak tudi drugače v življenje. Zdi se mi namreč, če se mi ne potrudimo razumeti drugih, potem res ne moremo pričakovati, da bodo drugi razumeli nas.

Pozdrav vsem! :rozicodam:

Janja,

te je že kdo "povlekel za jezik"?

Če te je, potem se morda še spomniš, da si mu povedala nazaj več kot si želela...
In če te nekdo povleče ali piči v akutni fazi, kot je Star, glede na to da je napotena na EKI, je, potem še kako trezno, lepo in kulturno odgovorila...

In mora cele traktate zdaj pisat zaradi ene besede, ki je povezana z njenim strahom, zaradi česar je sploh pisala na forum? Ma, dajte no..

Narobe svet.

Mene npr. ni nič prizadelo ne norc ne umobolnica, bolj se me je dotaknil človeški strah, ki ga čutim, ko piše o tem in bolj bi bilo pametno, da bi ji pustili pot, da odpre svoje bistvene težave.. Nekje na tej poti bi se pa tudi sama losala teh oznak... Ki se jih bojimo itak vsi, če si to priznamo ali ne. Dokler se ne sprejmemo, take, kot smo.
Torej, kot sem že napisala, tisoč ljudi, tisoč nians odstopanj, ki jih je psihiatrija tako ali drugače poimenovala... Zaradi mene tudi če jih ne bi... Oni pač to rabijo, da lažje raziskujejo na svojem področju...

V času moje hospitalizacije sem se krčevito oklepal glih te ideje, k jo imaš ti, Star: Jst pa že nisem tak k un blazen folk tam, pa čeprav gledano nazaj sem bil hujši od večine  ;D To so verjetno kar pogosti občutki tistih k se prvič srečajo s tem, tako da pomojem ne rabiš nobenmu polagat račune. Drugače pa nima veze če človek prdi al spušča vetrove...na koncu je rezultat enako smrdljiv   ;D

Star in Vesna, želim, da tole prebereta obe! :rozicodam:

Ja, zelo sem začutila tvoj strah, Star... Mogoče še toliko bolj, ker se sama z raznoraznimi strahovi ukvarjam praktično že celo moje življenje. To so emocije, ki človeka lahko ohromijo, če ne zna ali ne zmore ven iz tega. In iz tega vidika, Star, te zelo razumem in mi je hudo zate.

Razumem pa te tudi iz tega vidika, da o sebi težko pišeš. Tudi jaz. Enostavno ne morem vsega napisati. Ali pa ne želim...

In ne mislim, da si slaba oseba, ker če bi tako mislila, ti niti ne bi začela pisati... Me je pa zmotilo tvoje pisanje, in sicer zelo... Tukaj pa pridemo do mojih travm, ki očitno še niso razdelane ali pa tičijo nekje nezavedno.

Star, to je tvoja tema in želim, da tako tudi ostane, ker vem, da potrebuješ pomoč in želim, da jo tudi dobiš. Ne želim si jemati tvojega prostora, ampak želim predvsem tebi in mogoče še komu pojasniti, zakaj so me določene stvari zmotile, da boš lažje razumela.

S prvo hospitalizacijo moje mame sva se s sestro soočali, ko sva bili v osnovni šoli. Bilo naju je strah, bili sva izgubljeni... In še marsikaj. Soočati pa sva se morali tudi z nerazumevanjem nekaterih ljudi in dejanskim skrivanjem o tem, kje je najina mama. Enostavno sva bili premajhni za soočanje s stigmo. Da ne bo pomote: praktično je veliko ljudi čisto lepo sprejelo mamino hospitalizacijo in njeno diagnozo, nekateri pa pač ne. In to je mene prizadelo, zelo prizadelo, ker meni moja mami ni bila čisto nič drugačna od ostalih ljudi. Še zmeraj je bila moja mami in še sedaj jo imam neizmerno rada. Ker pa sem sama izredno senzibilen človek, so me določene opazke, ki so se dogajale tudi kasneje (pa niti ni rečeno, da v zvezi z mojo mami), prizadele. Vem, to je moj problem in sama moram delati na tem. Želela pa sem, da veš. Ker si tudi ti sama izrazila želljo, da se ti določene stvari pojasni, ki jih mogoče ti v tem trenutku ne razumeš.

Želim, da to ostane tvoja tema in resnično ti želim, da boš našla ustrezno pomoč. Želim pa si tudi, da boš te moje besede razumela kot pojasnilo in ne napad nate.

Pozdrav vsem!

No, na takšen način sem pa pripravljena komunicirati. Sedaj pa počasi beri, ker bo daljši post, predno še kaj razložim, čeprav to so zame postranske stvari in ne tiste bistvene, ki me mučijo, čeprav soupada vse skupaj na kup.

Zadnjič bom še enkrat povedala. Najprej takole. Ko sem zapisala v zgornjem postu, da ko ti nekdo recimo umre in se najde nekdo, ki se nikdar ni soočal na enkrat s 4 smrtmi in ti reče, saj bo bolje, si misliš, vseeno, če ne bi nič rekel, ostal tiho, pa dal občutek, da vsaj človek ve, da je nekdo ob tebi. Ok, dalje. Lahko je recimo govoriti o nečem, kar ne poznaš in je človek "pameten" z nasveti. A ko se človek sam znajde v neki situaciji, vsa tista "pamet" naenkrat odpove in človek reagira čisto drugače, kot takrat, kot ti je kot razumna oseba svetovala pri neki situaciji. Kar pomeni, sama ne morem trditi, kako bi reagirala, če bi se mi zgodilo, kar se je tebi. Ker ne poznam tega. Tako menim, da nihče ne more zdravo za gotovo trditi, kako bi reagiral, ko bi se znašel v moji situaciji.

Kot sem pa že rekla, kar nekoga prizadane, sem že omenila, da mora sam pri sebi razčistiti stvari, tako kot jih moram sama, kadar me kakšna stvar vrže iz tira. Vendar, to je čisto moj problem in ne tistega, ki je nekaj izjavil.

Ker je meni ta hospitalizacija kot neke vrste "kazen", kot da bi me poslali v "vesolje" - tam tudi nikogar ne poznam, vse mi je tuje in ne morem takoj pomisliti, da je to pa nek lep dopust z morjem, kjer daš vse štiri od sebe in se imaš fajn, pa kjer imaš še fajn družbo. Enostavno, ne morem. Kot sem tudi povedala, meni ni nič sporno, ko sem bila zdrava, da sem tudi z duševno prizadetimi otroci pogovarjam ali ukvarjam, pa me otrok še ne vem koliko časa pogreša, ko je zaznal mojo pozitivno energijo. In kot sem že rekla, boh pomagaj, če obstajajo ljudje, ki imajo tovrstne težave in so celo življenje na takšni situaciji. Nikdar se nisem obrnila stran, niti nikogar podcenjevala, vendar, ker sem sama v določeni stiski, ker tako ali tako zadnje leto in pol je bilo sončnih dnevov bolj malo, vse bolj temno vidiš. In prvo, kar sem pomislila, nisem rekla, da so, ker še tega nisem spoznala, torej pomislila sem, je bilo to pač tako. Zato sem podala tudi prvi primer Pluta. Pa da gremo dalje. Pač sem se prestrašila in prva misel je bila takšna, kot sem jo zapisala. Ne vem no, pravite, piši, kakor čutiš, ja kako, če takoj dobim bombe okrog sebe? Raznih obsodb imam že tako dovolj, pa me ljudje niti ne poznajo.

Ni zastonj, ko pravijo, da mora človek sam priti do svojega spoznanja. Torej, če dobim vzpodbudo, da ni nič groznega, da sploh ni tako, kot si zamišljam, ok, sem hvaležna  za vzpodbudo, pri napadih, pa raje distanciram vse, pa se bom spet sama znašla, kot sem se vsaj do sedaj znala. Veš, živali se ne bojim, ljudi pa, ko so tako žleht in pokvarjeni. Zato mi neki napadi, brez, da bi me kdo vprašal, zakaj tako čutim, kot čutim, pač ne sedejo.

Kot sem tudi rekla, prva stopnica je najtežja, tako kot pri otroku, ko se uči začeti shoditi. Pa čeprav rukne potem parkrat na tla. Ampak, se pobere. Pa začne normalno hoditi.
Če dobim določene vzpodbude, da ni nič groznega in bom potem še sama to ugotovila, prišla do spoznanja, potem bo lažje. Ker sem človek, ki gre vedno dva koraka nazaj in šele nato enega naprej, mi je morda opcija foruma tisti nek korak, da previdno prečekiram, zakaj se sploh gre. Kot sem že tudi rekla, sem šla zadnjič na prvi pogovor, pa so bile spet ženske na delu. No? Pridem še sem, pa spet. Potem grem raje tri kroge okrog, kot pa tja. Ker tam ne mislim imeti težav - pardon izrazu - z zafrustriranimi babnicami, ki bodo svoj gnev stresale name. Tega sem imela več kot dovolj oz. preveč do sedaj. Pa bi jim najraje rekla, naj gredo same malo k zdravniku. In ko sem odhajala iz posveta eki, sem ravno takšni dve srečala tam na klopci. Sem hotela že pristopiti in jo vprašati, če ima kaj za pripomniti, da se slučajno kdo ne bi "zabaval" na moj račun.

Skratka, ne da se mi več ukvarjati z drugimi, ker mi potem zase zmanjka energije, da bi lahko rešila tisto, kar še moram in kar se mi je usedlo zaradi tretjih ljudi.

In če sama razumem težave drugih ljudi, pa ne posegam v njih, prosim, tudi meni ni v veselje, ko imajo ljudje en kup težav in namesto, da bi se s svojimi ukvarjali, se potem ukvarjajo z menoj v negativnem smislu, ko se jim fajn zdi, če ima kdo kakšno težavo in tod tudi izraz zafrustriranost, katerih je ogromno v okolju (čeprav služba). In če sama vse pri miru pustim in se ne vtikujem v njihove osebne težave, pričakujem, da tudi sami tega ne bodo počeli. Še manj pa, da potem lažejo, pa me sploh ne poznajo. In mi s tem store škodo.

Pa sem se spraševala, ali sem sama nek čudni patron ali so tisti, ki delajo škodo, imajo pa stoineno težavo, pa niti k zdravniku ne gredo, pa se raje pucajo na drugih. In si rečem, kdaj je pa kdo prišel do mene, ko sem potrebovala toplo roko, ramo, podporo. Najlažje je obsojati, brez, da ti kdo ponudi pomoč.

Na svoj račun sem dobila toliko opazk, pa veš iz katerega razloga; ker sem vedno prijazna, nasmejana, urejena, pa ko je kdo pizd*, pa sem še vedno ohranjala mirno kri. Ko sem imela po vlečenju svoje prijaznosti in nasmeha po preko meji moje potrpežljivosti dovolj, sem zaropotala. Potem so bili pa presenečeni in so takoj pogruntali marsikaj. Čeprav, pred svojim pragom še do danes niso pometli. In, ko mi nekdo potegne po stotih letih mojo prijaznost v tisti ahilov živec, imam tudi sama dovolj. Samo, pri sebi nihče ne popuca, na koncu pa ostanem grda pa sama, čeprav so toliko časa potencirali, dokler ne pop*. In ko se mi enkrat na leto to zgodi, potem bi morala pa sama nekam hoditi. Ja itak. Zato imam tudi priokus glede vsega.
Da še povem, verjetno bi drugače razmišljala, če bi kdo od naše familije sploh šel v takšno ustanovo, pa magari samo EKI, pa nikdar nihče. In zame je to neke vrste šok. Se pardoniram, če ne morem takoj razmišljati, da grem na "dopust", plavati v morje itd.. Pač sem pomislila, kar pa opažam, da nisem edina, ko se je nekdo prvič s tem soočal. Sama sem pač pomislila na najhujše, kaj naj rečem. Saj, a lahko diham? Kot poje tisti komad, ki sem ga prilepila (need a second to breathe - what do ya want from me).

Vse tiste, ki so se vtaknile vame, verjetno so bile vse že narodni heroji, ko so se same prvič soočale z nečim ali pa so še vedno. Kot je rekla druga uporabnica, najprej pri sebi, potem pa šele pri drugih. Vendar pričakujem, če nekdo nekaj takšnega izjavi, da to resnično pri sebi najprej uredi, predno mi nekdo "soli pamet", ker mu nek izraz ne ustreza.
Če grem brati ta forum, bi našla en kup izrazov, ki meni ne ustrezajo, vendar se me ne dotikajo, zato me tudi ne motijo. In mi na kraj pameti ne pride, da hodim po postih ljudi opozarjati, da bi se lahko kako drugače izrazil, ker niti ne vem, zakaj se je tako izrazil. Strpnost je pač nekaterim tuj pojem.

Če je nekdo pripravljen prisluhniti, bo s časoma tudi razumel, zakaj je nekdo mislil ali čutil kot je. Z napadi do sočloveka bo pa tako ali tako kontra efekt.

Janja, vidiš, tako kot tebe zmotijo določene opazke, tako tudi mene. Vendar, če mene zmotijo, je to čisto moj problem, v skrajnem primeru vprašam, kaj je nekdo s tem mislil in morda ugotoviš, da ni mislil s tem nič slabega.

Lahko ti pa povem Janja, da se je neka učiteljica od sosede priselila kot k nam sosedom, meni se ni nič upala trajbati in takrat, ko je bila mami še živa, so jo želeli malo v mozak, pa so ji nagajali. Pa sem temu naredila konec. Pa nikdar več niso.

Veš kaj sem zadnjič storila, ko je nekdo rekel, da je nekdo drug nekaj rekel o meni, pa nič od tega ni držalo? Počakala sem po času, da sem človeka srečala in ga na eleganten način povprašala, kako in kaj. Na koncu sem ugotovila, da ta ni nič rekel in se je zlagal tisti, ki mi je to povedal. Sem ga najurila, pa naj sedaj drži surlo, kok če.

In ko boš naslednjič slišala kakšno opazko, na eleganten način povprašaj kako in kaj. Bodo hitro tiho. Če pa eleganten način ne bo zalegel, pa jim daj malo bolj ostro vedeti svoje.

Haha, bivša prijateljica je dobro storila pri nekom, ki se je hvalil po firmi, kolko jih je spolno pomečkal. Pa je čakala, podobno kot sama, kadar počakam lažnjivce, pa pride tam na banki človek malo zamenjati garderobo, pa sta se ravno srečala. O, je rekla, no pa da vidimo. Je šla do njega, ga je stisnila v kot in je rekla, kdaj si me že, da si zapišem datum.  :smehko: Tip se je malo usračkal, pa nikdar več ni otresal jezika. Skratka, če se tvoja mami ne more postaviti zase v tem primeru, se daj pa ti za njo, s sestrico. Sama sem dostikrat pokazala, da me je kaj prizadelo, pa so imeli ljudje še večje veselje. Počasi sem se odvadila, čeprav se kdaj zaradi tega še vedno zjokam, vendar, ko jim zapreš usta, potem tudi sami sprevidijo, da je bolje, da ne otresajo več. Sploh, ko jim pokažeš nasmešek in bistvo, da te ni prizadelo.

Mene v odzivih ni nič prizadelo, vendar sem samo dala vedeti, da ne meketam, tako kot vsi. Pač na drugačen način izražam in ko sem pripravljena, tudi bom. Moj stil ni tisti, pridem, potem pa odprem svojo dušo. Potrebujem čas, ker sem izgubila zaupanje do ljudi. Do živali nikdar.

In če pravite, če želiš drugačnega razumeti, ki bo tudi tebe razumel, si je potrebno vzeti čas. Sama sem drugačna v tem delu, da pač stvari povem po neustaljenem načinu, ki ste ga morda vajeni.

Če želiš še kaj reči na svojo tematiko, lahko tudi tu, saj spontano govoriti je lažje kot pa takrat, ko si primoram, vsaj zame. Glede na to, da se tudi sama težje izražaš glede svoje problematike. Nikogar nikamor ne podim. Tako da si dobrodošla tudi tu. Saj smo odrasli, pa se znamo vse pomeniti, če se je le kdo pripravljen potruditi za harmonijo. :)

Vesna in Matheu, iskrena hvala za vzpodbudo in podporo. Indeed!  :rozicodam:

Star, pogumno.
Imam izkušnje z EKIjem malo manj kot dve leti nazaj (nismo več kadili po WCjih  ;D). V akutni fazi reakcijske depresije in aksioznosti kot poslidice hudega stresa, je bila to dobra rešitev, da sem se začela spravljati k sebi. Meni je to pomenilo umik od vsakdana (čeprav mi v tistem trenutku ni bilo doma nič hudega), da sem začela sestavljati košček za koščkom svoje življenje nazaj. Ostala sem nekaj več kot 4tedne, dva hospitalizirana, dva v dnevni oskrbi. Dobro mi gre od takrat, sem že več kot leto brez zdravil, čeprav sem imela vmes hudo krizo, sem uporabila tehnike, ki sem se jih naučila ravno tam.
Tam boš spoznala ljudi, ki imajo težave podobne tvojim, pa kakorkoli jih že poimenujemo.  :pomezik:

Zvečine so to ljudje, ki so ugotovili, da tako ne morejo živeti, da je stiska prevelika in iščejo pomoč v obliki psihoterapij. Če sem te prav razumela, se bojiš skupinskih terapij. Pa se ni treba, povezanost v skupini je dobrodošla in podpora sotrpinov je dobra pomoč. Ko ti ljudje pokažejo ogledalo, se vzorci, ki jih furaš in te pripeljejo v stisko, pokažejo v drugačni luči. PO sistemu več glav več ve.

Verjamem, da ti bo tam dobro in da boš splezala iz stiske. Držim pesti.

Hvala ti Star, ampak resnično želim, da ta tema ostane samo tvoja, in da ti končno začneš pisati tudi in predvsem o tem, o čemer misliš, da nam lahko zaupaš. Sicer sem se pa jaz delno razkrila izključno in predvsem za lažje razumevanje in sem vesela, da si razumela, kaj ti želim povedati. Zaenkrat pa pri meni ostaja še veliko okostnjakov v omari in ne vem niti, če si jih želim razkriti. Mogoče kdaj, zdaj pa najbrž še ne... Sicer niti ne vem, če jaz to res potrebujem, ker imam osebo ali dve, ki se jima lahko v celoti razkrijem in zaenkrat mi je to čisto dovolj.

Glede EKI-ja sta ti pa že Vesna in Jagodka malo več napisali in upam, da se bo javil še kdo, ki ima izkušnje na tem področju. Zelo je pomembno, da se ne bojiš. Saj vem, da ni enostavno, vendar želim ti, da ti uspe! :rozicodam:

Hehe, kadilci imamo pa težave, kje kaditi. Ok, še vedno ne vem, pardon izrazu, meni je to na nek način "vojaški" režim, ko je treba luč ugasniti in it spat. Saj po eni strani je prav, da se navadiš nekega bioritma, ampak, tudi, še predno sem imela AD, sem že kot otrok ogromno spala in sta bili sobota in nedelja tista dneva, ko sem se naspala in se tako nafilala z energijo za cel teden in nisem nobenega bioritma glede sobote in nedelje pridobila, niti med tednom, ko je bilo treba v službo.
Se mi je pa zadnjič zgodilo, ko sem šla prvič v tem letu delati za štiri ure in v vsem stresu, sem želela iti ene tri sobote za povrstjo delati v službo  :sesmejem: Eno soboto sem se že vsa prištimala in potem ugotovim, da je sobota. Zmeda.  :smehko: Skratka na bolniški sem že sedmi mesec, vendar so mi umrle roke in sem bila še huje ko prvošolček, ki se mora vsega jovo na novo učiti. Ampak, roke so prišle k sebi, sam sama še ne.  :smehko: Skratka, me je oreng prizadelo, da mi je začel odpovedovati organizem, plus ostala jaj*, ki so se mi nabrala.

Jagodka, ampak, če je treba luč ugasnit, pa wc ni varianta za kajenje, a greš lahko na klopco in kakega prižgeš. Dostikrat, ko pač nisem mogla takoj zaspati, ko sem sama ugasnila luč in po premetavanju sem si rekla, da se ne bom silila in sem kakšnega prižgala, pol je pa šlo nekako, da sem tudi zaspala. Uspavalno tableto (sanval) sem pa samo enkrat v življenju vzela in sem imela tako čudne stranske učinke, da jih ne maram in poskušam pač uskladiti spanje z naravnim ritmom, kar mi zadnje leto in pol ne uspeva čist dobr. Bi bilo znosno in bi verjetno tudi kaj zaspala, vendar imam tam pod oknom nek lokal, kjer so dan na noč ropotali do štirih zjutraj. Ko sem komajda zaspala, pa še sosed ob šestih zjutraj z raznimi mešalci, traktorji ipd.. Ko sem spet komajda zaspala, bolj dremala, so hodili v tisti lokal eni in isti mulci, pa sem jih poslušala še od osmih zjutraj do devetih zvečer, pa potem spet do štirih zjutraj. Ko se je mesec dni lokal zaprl, ker je skoz policija hodila okrog, nisem sploh dojemala, da je res mir in sem vsak dan skozi okno gledala, ali so se res speljali. No saj, potem je pa sosed bolj do izraza prišel z ropotanjem, pa še šest zjutri ni bila ura.  :smehko: Že tako je grozno, če ne moreš ravno kot top zaspati zaradi svojih težav, potem pa doživiš še takšno ropotanje, kriza.
Ravnokar spet ropotajo s traktorji, ven se mi ne da oziroma niti nočem iti v naravo, ker zadnji dve leti, me je mrčes čisto okupiral. In se ga bojim. Lansko leto so me popikali tigrasti komarji, sem bila vsa bulasta. Sredi belega dne, skozi trenirko, niti vode nikjer blizu, pa sem dobila 12 pikov. Posledično sem fasala urtikarijo, jao, kakšna sem bila, kriza. Grem zadnjič v naravo, prav fajn je bilo, nisem nič čutila. Pridem domov, kaj hudiča mene tako koleno boli. In neka golazen od mrčesa, me je pičila, koleno sem imela tako zateklo in vroče, bolelo ko satan, da bi lahko južno gor skuhala, tolko vroče koleno je bilo. Kako manjšo posodo bi pa res lahko gor na koleno dala, pa kaj skuhala. :smehko: Potem sem si malo z blazinico od prsta podrajsala, ni bilo potrebno dosti, da je začela tista tekočina ven teči. In dokler ni steklo, sem imela od gležnja navzdol še oreng krče, da noge nisem smela premakniti. Skratka, kamor se obrnem, nikjer miru. Da bi človek lahko vdihnil in si našel čas zase. Mi je pa neumno, da moram sredi poletja zaradi vsega ropotanja zapirati okna. Saj razumem, da pač delajo pri sosed, ampak, ta sosed ne pozna niti gospodovega dneva in gre takoj zjutraj, še šest ni, avto pucati s sesalnikom, ki ropota, da je groza. Saj vem, zakon že ene tri leta dopušča, naj bo petek ali svetek, da se ti ob šestih zjutraj lahko na glavo userje z ropotom. Ampak pišuka no, zakaj pa se potem reče Nedelja, ker naj se ne bi delalo in motilo miru. Če prav razumem.

Za razliko od tebe Jagoda, imam pa doma oziroma v okolju samo ropotanje in resnično je to katastrofa, če tako poslušaš dolgo časa. Ne pravijo zastonj, da ima še pes pri jedi rad mir. In potem, namesto, da bi reševal svoje stvari, te tretje stvari okupirajo in do svojih sploh ne prideš.

Po eni strani, komaj čakam, da grem, da se odcepim od tega okolja, da pridobim moč in energijo, ker sem brez tega še stokrat bolj ranljiva in nemočna v sebi. In me še najmanjša stvar pahne nekam.

Bom kar tu nadaljevala, ker sem komajda malo začela pisati, pa ne bom nove teme odpirala.

Meni je skratka umrl partner po desetih letih. Spoznala sem čez leto novega, vendar se je sfižilo. Zato, ker je bilo ogromno nezaupanja in sva se ravno dva takšna našla, kjer sem sama izgubila zaupanje in se je dodatno povečalo nezaupanje zaradi smrti partnerja, ali pa če rečem še zraven, je ostal strah, se navežeš, potem pa je naenkrat konec, na drugi strani je imel tudi on slabo izkušnjo in mu je ostalo nezupanje. Imela sva se zelo lepo, ko sva bila skupaj, vendar so naju ti strahovi pripeljali do krega in obnašanja, ki ga v nasprotnem ne bi "prakticirala".
Leto in pol je od tega, od kar sva narazen, pa še vedno ne morem preboleti, čeprav se trudim in odštevam vsak dan minute, kako odmisliti, ker pozabiš itak ne. Lahko se zaposlim čez dan, pa sedaj tudi te volje nimam, vendar, ko se uležem v posteljo sama, pride pa vse na plano. In sem spet tam, kjer ne bi bilo potrebno.

Kakšen recept?

Janja, pri tebi je tudi začetek, da si kaj odkrila, pa čeprav delno. Imam občutek, da si želiš kaj povedati, vendar ne moreš. Sama imam tudi dve ali tri osebe, kjer lahko vse povem, vendar, sem naveličanja govorenja, pa še vedno plavajo stvari po meni. Pravijo, da pogovor pomaga. No ja, ko sem bila mlajša, je pomagal, sedaj pa lahko govorim v nedogled, pa čeprav s pristnimi prijatelji, pa nič od nič. Še vedno je tam. Sicer mi je bolje, po pogovorih s prijatelji, vendar kaj, ko pridem pa domov, spet sama, se pa vse vrne. V bistvu je tako, komajda k sebi pridem, po mukah, vendar pridem, pride spet nek tsunami, ki mi razdre vse v duši, kot bi rekel oni, treba ti hiljadu stepenika do vrha, a jedini do dna.  :'(
Naveličana sem vsega. Če bi obstajala lestvica od -5 do + 10, mi je padlo vse nekam pod minus.

Hvala še enkrat, obema  :rozicodam:

Brez ampak, prav? Režim ni vojaški, bolj skavtski. Ob 22.00 moraš spat. Brez pardona. Zjutraj vstaneš ob 7.00, če je ekipa dobra, je kavica že na štedilniku, po kavici zabavna telovadba, spanje čez dan sicer ni prepovedano, je pa nezaželjeno..... Tudi jaz sem precej razpuščen in nereden človek. Tam, mi je pa to pasalo. Ne znam razložiti, red, predvidljivost, ustaljenost. Če veš, kaj je kdaj, izgine že tista anksioznost, ki je povezana z neznanim, samoto, "brezdeljem". Nered vnaša v naše življenje tudi zmedo, mogoče posledično anksioznost... :o   Moraš se pa tudi malo prilagajati ostalim. Ni druge.

Ne, ob določeni uri se vhodna vrata zaklenejo. Zaradi varnosti.


Verjamem, da ti je težko živeti v hrupu, mogoče se lahko potrudiš in se nekako distanciraš od tega, kaj počnejo drugi, da se ne ukvarjaš s tem in se posledično ne jeziš zaradi tega. A sosed ugasne sesalec, če ti doma robantiš in preklinjaš? Ne, a ne? Živim v precej hrupnem blokovskem naselju. Nekaj časa me je grozno jezilo vse to ropotanje, potem sem zavzele stališče, da se nima smisla jeziti, ker s tem nič ne dosežem, sama pa sem slabe volje, jezna, frustrirana.... Sprejmeš. Tako je. če se boš obremenjevala še z vsemi drugimi, boš težko našla srž problemov, ki te tarejo. In ni jih tako malo, če prav razumem si že 7 mesecev na bolniški, veliko spiš, osamljena si, jezijo te drugi, ker ropotajo, najbrž tudi zato, ker imajo oni neke opravke, ki jih ti trenutno ne zmoreš, ali se ti ne zdijo pomembni. Če boš valila krivdo na druge, ker ne moreš spati, ne boš ničesar rešila.



Tvoja bolečina je hudo velika, ane? Nimam take izkušnje, recepta pa še manj. Nekako se boš morala naučiti živeti sama s seboj. Preteklost te oblikuje, da bi bila v prihodnosti modrejša in srečnejša. Sprejemnje dejstev, ki jih ne moreš spremeniti je umetnost, ki se je moramo vsi naučiti, ker je pomembna ze sedanjost in prihodnost. preteklosti ne moreš spremeniti, ne moreš vplivati, da se kaj spremeni, na sedanjost pa lahko. Če nimaš volje, se potrudi. če se ti nekaj ne da, se potrudi, da boš to postorila. Če te sosed jezi, se nasmehni in si reci nič hudega, bom šla pa na sprehod v jutranjem soncu, ker je še tako zgodaj.....

Dvomim, da bodo pomagali le Adji na tej poti. Nisi pa nič napisala, a ti je Adje napisal psihiater ali osebni zdravnik in če že obiskuješ kakšnega psihoterapevta.

Jagodka, ja, lahko se distanciram podnevi, ponoči iz postelje bolj težko, če poslušaš tudi ponoči ljudi do štirih zjutraj. To pač ne pomeni, da valim krivdo na druge, ker dejansko, če drugi ne vedo, da ima človek po zakonu od 22. do 6. zjutri pravico, da živi v miru, pričakujem, da to drugi upoštevajo. Če 24 ur na dan poslušaš ropotanje, pač je malo zoprno in te utrudi, ker, če že zaradi svojih stvari malček težje zaspiš, je potem samo dodatni faktor, če ti 24 ur ropotajo. V naravo pa ne mislim hoditi ponoči spat, da bom imela mir. In če bi nekdo do štirih zjutraj vsako noč in še podnevi poslušal ropotanje, verjetno nihče ne bi bil zadovoljen. Nisem pa edini človek v okolici, ki ponoči ni mogel spati, ker so ponoči razgrajali vsepovprek do štrih zjutri. Zato so imeli pa skoz policije na obisku. Tako je razlika, če se podnevi ropota, ker pač delajo, kot pa če za nameček poslušaš še do jutra ljudi, ki so zelo glasni.
Primer: je bi petek, pa toleriraš muziko, razgrajanje do določene ure, čeprav je že po 22.. Pa je bila ena zjutraj, pa dve zjutraj, pa tja do štirih zjutraj, kaj se je dogajalo; sem si rekla, še nekaj preberem, potem pa grem spat. Ženska je bila tako nabrkljana, da se je začela dreti ko ne vem kaj, ne vem, kje je našla kovinske kante in je brcala in takšne. Mene je pa iz postelje skoraj zabrisalo ven.
Tako se je malo težje umakniti ponoči in iti nekam, da bi človek lahko v miru vsaj spal, pa čeprav vsaj malo. Zaradi takšnega ropotanja se še danes zbujam na 20 minut.
Ampak, je sedaj za silo bolje in če bo šlo tako naprej, bom prišla tudi do svojih "pet minut" miru in bom lahko dobila "second to breathe".

Dokler se mi ni to zgodilo, sem imela kar dober red. Potrebujem čas, da ga nazaj spravim. Vendar potrebujem svojih "pet minut" miru, ki ga v vsem času nisem imela, za nameček je vse to ropotanje do štirih zjutraj, sem prišla v službo, sem se počutila, kot da bi bila na veselici in tudi v službi se ne moreš umakniti, če jim je dovoljeno, da uporabljajo visokotonce, poleg vsega, imajo pa še grdo obnašanje, greš v naravo, te mrčes popika, greš domov, spet ropotanje, ki ga ni konec do štirih zjutraj itd..

Tako da, gesta, da veliko spim, pač ne more biti v mojem kontekstu, čeprav bi rada. Študiram, ok, bom šla tja, pa bo mir, pa se bom nekako pobrala. Meni veliko pomeni spanje, kajti tako se nafilam z energijo, dobim moč ipd.. Imam svoje težave, ki sem jih ob spanju, ki me je nafilal znala reševati, ker sem imela moč, sedaj je pa tako, da sem z energijo na ničli ali še manj, še manj je volje in moja prioriteta je trenutno spanec, pet minut miru ter second to breathe. Potem bom vse lahko rešila, kot sem vedno.

Jagodka, dobro se zavedam, da je preteklost preteklost in da se je ne da spremeniti. To vsakemu tudi sama potrajbam. In tudi to, da le sedanjost lahko spremenimo, ki gradi tudi prihodnost. Vse to vem. Vračam se nazaj takrat, ko so ljudje grdi do mene. Ker mi je bilo lepo. Ni način, ampak mi je vsaj za trenutek lažje.

Ljudi se bojim, živali nikdar. Krivice me bolijo; včasih sem zamahnila z roko, sedaj tega ne morem več. Sem že spraševala zdravnike, če imajo kakšno ogrado za srce, pa saj vem, da tega ni. Zelo sem občutljiva, pa, ko sem bila zdrava, je še šlo, sem se zaščitila pred "nepridipravimi", vendar, trenutno sem pa ranljiva čisto preveč.

AD mi je najprej dal osebni zdravnik, psihiater je samo nadaljeval, ker se je strinjal. Ne hodim k psihoterapevtu, ker vsi samo želijo denar, denar, denar, trenutno zaradi daljšega BS, se mi je pa tudi plača prepolovila na polovico, skorajda in moram gledati, da pač živim na drugi strani, s stroški in da imam kaj za v usta, čeprav ne jem kaj dosti, ker mi nič ne paše. Ampak, kljub temu. S polovično plačo, ki jo sedaj dobim, pokrijem le stroške, potrebno je pa še živeti čez mesec. Če meni pravi psihiater, naj grem tja pa tja, ampak, bo potrebno toliko in toliko plačati, ja ne vem, ne zmorem, ker od zraka še nihče ni preživel. In potem podam prioritete in se pač znajdem, kot se znam.

Skratka, razumem, da bom prve dni skrokana, predno bom ujela bioritem spanca, za čik varianto bom pa že kaj pogruntala.  :smehko: Saj se vedno znajdem v življenju, tako ali drugače.

Od srca ti želim, da se pošteno naspiš. Dober spanec je res zlata vreden.

Ne razumem pa tega, da nihče ne ukrepa ob takem trušču ponoči.



Vsak optimizem je pot k boljšemu počutju in boljšemu življenju.  :oki: :oki:

Srečno.

Saj so urgirali, z menoj vred, čeprav anonimno in na koncu, ko je ženska sama raje prekinila najemno pogodbo, sem nabasala na nekega policaja, ko sem že šestkrat poklicala, poleg ostalih sosedov, mi je zabrusil, kaj češ ženska, kaj sploh kličeš, saj smo bili tam že petkrat. Pa se mi je dvignil plafon ob pol štirih zjutraj in sem mu samo zabrusila: potem pa pridite še šestič, pa naredite mir, kot ga veli zakon. Pa je bil mir.  :smehko: Mi gre nekam, ko se moram ravno razpizd*, ker lepe besede nihče ne sliši.

Potem mi pa kakšen zdravnik pravi, naj si dam začepke v ušesa, ja itak, potem bom pa tako zaspala, da se zjutraj ne bom zbudila in bom od 12 prišla v službo, namesto do 9. Želim le svoj naravni ritem in da bom diplomatsko znala z ljudmi delovati, pri tistih, ki me prizadanejo. Ker mi takrat malo razum zamegli, pa čustva sekajo ven. Pa preboleti moram vse krivice. Pokojnega sem, živega še ne, preboleti moram oba zdravnika in odnose, kjer so se mi dogajale krivice v službi.
Morda za koga lahek problem, ker vidi svoje kot težje, ampak, kot je rekla Vesna, nianse so tako velike, kot je lahko vsak problem.

Ampak, kot sem že omenila, pogovarjam se ogromno, pa je to tako, kot da se ne bi. Pač ni napredka. Še vedno plava po meni. In upam, da bom rešila. Ker me je še vedno strah, sploh, ko še preberem kakšno mnenje o hospitalizaciji, kot je to napisala oseba P35, ko ji ni godilo. Zato se mi pa potem strahovi še bolj poglobijo.

Najbolj nekam mi gre med drugim, ko mi je partner umrl, pa sem bila tako vesela nove službe, da mi je bila velika bilka, pa je prišla nova šefica, pa me je zribala, prej kot v mesecu in pol. Tako me je v mozak, da človek ne bi vedel zase, čeprav še vem zase.

Nič, hvala za vzpodbudo, replike, vem, da se me tu nekatere sedaj izogibajo, ker sem se narobe izrazila. Če bo kdo še kaj želel dodati, bo dobrodošel, če ne bo, pa tudi prav.

Jagodka, hvala.

Star, jaz trenutno nimam prav veliko časa oz. včeraj ga nisem imela čisto nič. Danes bo najbrž tudi tako. Prebrala sem si skoraj vse, vendar jaz za odgovor potrebujem konkreten čas, ker se želim v odgovor poglobiti in ne samo površno napisati.

Drugače je pa tako, da nekateri sploh ne pišejo, nekateri pišejo samo v določene teme... Če pogledaš v druge teme, boš to videla. Nekatere teme dobijo zelo velik odziv, nekatere malo manjši, nekatere teme pa skoraj ničen.

Naredi si tako, da boš imela čim lepši dan! :rozicodam:

Janja, uživaj, kok se da!  :rozicodam:

Še nekaj površnosti se bo zgodilo, pa res nikamor ne bom šla. Če pa kaj ne prenašam, je pa to površnost. Zakaj je že Bikica66 premaknila mojo temo v Splošne teme, če lepo piše:

"Vesele misli in osebni uspehi
Delite z drugimi svoje dosežke, premike, pa tudi majhne korake! Pozitivne, vesele ali smešne plati anksioznosti, ki (četudi za en sam trenutek) dajo krila dobremu počutju. Rubrika namenjena uspehom in dobremu razmišljanju, hvaležnosti, poeziji, veselju do življenja, upanju!"

Zakaj me potem nekdo sprašuje, da mislim, kar mislim in je celo zgrožen? Zgrožena sem sama, ker je lepo zapisano, pa premikajo, ne vem, na kakšni podlagi, pa da ne bom grda, bom raje tiho! Potem mi pa naj še kdo reče, zakaj se bojim ljudi ...

Tema se naj pa briše, ki je bila pod naslovom Zahvala v mojem imenu, prosim Bikica66, če si jo že znala premakniti, čeprav je podtekst tudi zahvala. Briši! Hvala za razumevanje!   

No, v ponedeljek bo pa zame Dan D. Si moram zamisliti, ko bom kuferček pokala, da grem na morje in na dopust, ker me kar zvija. Veseli me, da mi ni treba takoj zjutraj priti, bo lažje tudi zame.
Sem se pa vsaj poskušala lepo dogovoriti (sicer nič obljubljenega), da bom sama v sobi, ker ko sem šla na kakšno operacijo, je bilo vedno tako, da je kakšen tako smrčal, da človek ni mogel spati ter da bom imela zdravnika in ne zdravnico. Kaj vem, z moškimi lažje sodelujem, zato imam pa vse zdravnike moške, razen ginekologinje, ki je pa zelo fajn zdravnica.
Sem pa še malo potipala glede kajenja, pa mislim, da bodo malo zamižali. Drgač se bom pa že znajdla  :005:

Aja, a kakšen radio imaš lahko v sobi, brez glasbe ne morem živet.

V tem letu in pol sem res mal "čudna". Vse bi lahko imela, pa podiram vse skupaj zaradi nezaupanja. Otroci in živali me obožujejo, kot sama njih, ljudje me imajo radi v družbi, pa sem tako ... Ravnokar sem spet doživela, bi mala deca z menoj šla, ko sem šla ravno mimo, pa je tko ena mala ograjca, pa je tamali, ne daj se motiti  :smehko: k meni "zajahal" z objemi, pa nikukr stran.  :)

Celo gorje sami semi storimo s svojimi mislimi. To je zdravo za gotovo. Raje bi imela še enkrat počen dvanajsternik, kot pa takole. Si ne predstavljam, da bi bila takole celo življenje. Zato sem odločena, da "prerežem popkovino", ki me je doletela in me "priklenila" na gorje v zadnjem letu in pol.

Nekaj ne razumem, zdravo za gotovo. Zakaj me nekdo želi posiljevati z mislimi na Boga, če vem, da imam svojo vero, v katero spadajo njegovi odposlanci, kot so Angeli Varuhi? Vse pri miru pustim, ne dopustim pa, da me nekdo posiljuje z nečim! Pa da naj bi bil še sam tisti, ki me z nečim posiljuje pa celo moj angel varuh? Ma mislim no, kako naj grem tja? Nimam težav, ko pravi nekdo, ima pa željo posiljevati ljudi z nekimi nauki, za katere nisem prepričana, da jih je sam dosegel. Dajte mir s posiljevanji. Pa trikrat poveš, lepo in prijazno, naj te nekdo ne sili v nekaj, pa pove, da ga ne sili, vendar v istem fohu podturi neko opcijo linka. Ma imam vas dost. Dajte že mir. In dopustite svobodo, da človek lahko začne dihati! Matr mi grejo nekateri nekam. Pijavke energij. Dosti vas imam. Indeed.
Po dveh stavkih naj pa še ena reče, da je tu namesto Jezusa, jo bom v rit brcnila. Posiljujete ljudi in silite in nimate potrpežljivosti in vsiljujete svojo voljo. Ne potrebujem tega, imam svoje zaveznike, ki mi pomagajo, tega pa res ne potrebujem in prosim, da oseba preneha s siljenjem in širjenjem nečesa, pa lepo poveš prijazno. A moram spet popizditi, da bo mir?

http://www.youtube.com/watch?v=X_hK1kjnjS8&feature=related

Star,
pomiri se. Saj veš, da zmoreš.  :rozicodam:

Pomembni dnevi so pred tabo, razumljivo je, da te je strah, da te skrbi. Odhajaš v neko novo, drugačno življenje, ki ga ne poznaš. Ne bo ti hudega. Če si se odločila za zdravje in življenje, si naredila prav. To odločno kaže, da imaš voljo, da si močna in da hočeš nazaj v življenje.   :clap: :clap:
Na EKIju ti bodo pomagali s pogovori, tehnikami, kako si pomagaš, kadar se pojavijo hude stiske. V sosednji stavbi (KOMZ) imaš tudi dostop do interneta, oglasi se nam kaj. Jaz držim pesti zate, 100%.
Želim ti, da dobiš enoposteljno sobo, da se odpočiješ in da dobiš moč in vedenje, ki ti bodo v bodoče pomagali premagovati tegobe, ki ti še stopijo na pot.

Srečno.

Sem ravnokar razlagala Jagodka o strahu, kaj nam dela. In takrat narediš več škode kot koristi. In tega se sama zavedam. Saj vidiš, kaj štorastega napišem, pa čeprav ni nekaj mišljeno tako, kot je zapisano. Kot sem rekla, če bi to povedala v živo, bi drugače izpadlo, pač besede si vsak sam interpretira oziroma intonira.

In če sem pred časom, v tem letu in pol spraševala zdravnika, če imajo kakšno ogrado za srce, potem vem, da potrebujem te tehnike, ki me bodo morda kaj novega naučile, ker včasih sem zmogla sama, sedaj pa ne več, ker se je tako nabralo v letu in pol. Marsikdo mi pravi, da bi ob vsem tem, kar sem sama dala skoz, že davno padel, sploh pa brez podpore, ko ostaneš sam, kot sem ostala sama. Sem drugače močna osebnost, vendar tudi ta se enkrat lahko zruži na dno. Kaj čmo, saj sem samo človek.

Sedaj se je tudi v našem okolju bolj umirili in je že skorajda cel mesec mir. Nisem še dojela, ker mi trenutno takšen mir nič ne pomaga, ker me je tako ziritiral, ko sem poslušala in podnevi in ponoči. Zato pa ja, moram se odcepiti od okolja, da odcepim misli, ko še vedno vsak dan skozi okno gledam in nastavim ušesa in še ne dojamem, da je res takšen mir. Tako da vseeno menim, da mi bo drugo okolje koristilo in ko bom prišla nazaj domov, ne bom več pod vtisi tistega ropotanja. Vse sem razumela, da podnevi ljudje delajo, no ropotanja iz lokala, ki je bil ma skorajda 24 ur na dan, torej tudi ponoči, pa mi je nekam steralo še "zadnji" živc, ki je imel potrpežljivost.

Jagodka hvala  :rozicodam: In če sem še včasih štorasta zaradi vsega skupaj pri besedah, upam, da je vzeto v zakup, če pač ni, ne bom zamerila. Opravičujem se vsem, če jih je kakšna beseda vrgla iz tira iz mojih zapisov, ker sem v situaciji kot sem. Tolaži me to, da vsak, ki je kdaj zbolel, ni vedno odreagiral v sklopu pričakovanj drugih. Tako tudi sama ne zmorem vedno, tako kot bi vsi radi. Vendar, vem, kaj je trud, zato se vedno tudi trudim popraviti ali obrazložiti. Bolj me motijo tisti, ki tega niso pripravljeni storiti, sama pa naj bi čisto vse sprejela, ker se jim zdi samoumevno. Meni ne, zato včasih tudi sama pričakujem kakšno opravičilo. In tega tudi tu nisem dobila, če me je že kdo "napadel", kljub nadaljni obrazložitvi. In če se že komu opravičiš, ker meni se ni težko opravičiti, ko vem, da sem sama kaj zafrknila, ne dopuščam pa "napadov" in kljub temu, da se opravičiš, tega drugi ni sposoben storiti. In potem zgleda, te "zalepi okrog ušes", vendar ni zmožen reči niti oprosti. Tako tudi sama ne morem sodelovati. Potem se pa vprašaš, komu na čast bi potem sploh ustvarjal harmonijo.

Ne pričakujem, da me vsi razumejo, ker je to neizvedljiv faktor, kot je pri tem, nekomu si všeč, drugemu ne. Dovolj mi je, da v življenju najdem sorodne duše. In se potrudiš, da le te zadržiš v svojem življenju ter jih spoštuješ, saj je lahko dar tudi človek, pa čeprav brez mašnje.

Uživajte v vikendu in sončku.

p.s. Če sem prav seznanjena, glede oblačil, se lahko oblečeš kot sedaj, torej, če želiš kavbojke, so kavboljke, če želiš kratke hlače, so kratke hlače, če želiš oblekco, da ti ni vroče, pa oblekco?

Je tuš varianta skupna in ostale higienske opcije?

Ej, Zvezdica zvezdasta  :rozicodam:,

Samo začutila sem strah pod tvojo jezo, ki si jo stresala. To je nekaj tako vsakdanjega, tako človeškega. To delamo vsi.  :kiselnasmeh:

Glede oblačil ti priporočam špotno opremo, ker je tudi telovadba in se ne moreš pošteno razgibavat, če te kavbojke tiščijo. Mislim, da ne pustijo biti v kavbojkah v telovadnici. Pa superge ne pozabi. Mi smo jo včasih mahnili na Golovec in na Grajski hrib. Pa še malo tanedeljskih cunjic, za v mesto na ledeno kavo.  :kadim:
Sanitarije in tuši so po sobah, tako da imata dva kopalnico in WC. Pa skupna kuhinjica, kjer se zjutraj kuha kava, zvečer igrajo karte, poker.... pa skupni dnevni prostor s televizorjem, da boste gledali nogomet.

Drži se.  :pomezik:

Sej za supergice in kako trenirko sem seznanjena, tako da imam vzeto na znanje. Ker sem bivša aktivna športnica, vem, da ne pašejo kavbojke ali oblekce v telovadnico.  :smehko:
Mogoče me je bolj zanimalo v smer, ko imaš terapije, če si lahko oblečen, kot ti paše. Sama imam rada oblekce poleti, da mi ni vroče, ker se je zgodilo, da sem imela sredi poletja kavbojke, pa so se mi mulci smejali, ko sem imela tak potni flek na sredi rite, da mi je bilo čisto nerodno. Čeprav se še danes smejim na ta račun.  :smehko: Kolk smeha, ne morš verjet.

In če že grem na "morje", bi se rada tako počutila, pa čeprav obstaja samo tuš, namesto vsaj bazena.  :smehko:

Karte, madonca, sem vse pozabila. Ko sem bila mala, smo se igrali unega prašiča al kaj je že bil, pa tisto vojno, se sploh ne spomnem, pa tiste ime, priimek, mesto, žival al kako že gre.
Drugače pa, meni narava zelo godi, vendar, od kar me mrčes napada že drugo leto, pa tudi tja ne hodim. Zadnjič sem šla na sprehod, pa so bile vmes ravno nevihte, sem našla klopco pod krošnjo dreves, ki me je ščitilo pred tem, da bi ostala mokra. Prav fajn je bilo. Ma, ko sem prišla domov, pa sem rekla, pa kaj hudiča mene tako koleno boli. Jao, kako koleno sem imela. Nič čutila, ko sem bila v naravi. Skratka koleno čisto zateklo od pika, bolelo ko satan, tako žareče, da bi lahko spekel ali skuhal južno na mojem kolenu. Pa sem potem drugi dan malo z blazinico prsta podrajsala, ni bilo potrebno veliko, da je začel teči ven strup. Imela sem potem še ogromne krče od gležnja navdzol, da stopala nisem smela niti premakniti. Ampak, ko je steklo ven, se je pa umirilo. Pa sem bila občena in me je neki šavsnil skozi trenirko, matr. Lansko leto tudi, katastrofa, sredi belega dne, obiske sem imela, oblečena, nikjer vode okrog, pa sem dobila 12 pikov od tigrastih komarjev. Potem pa posledično alergijo, pa urtikarijo. Kolko sem bila pa bulasta, grozno. En dan so mi potem zatekle ustnice, pa jezik, pa sem si samo rekla, spelji se domov, da se ne zadušim. Pa se je umirilo. Grem potem po tistem piku kolena še enkrat v naravo, ma sem takoj dobila bule po obrazu, pa sem si spet rekla, spelji se domov, obrnila in šla. Pa je bilo potem ok. In od takrat tudi jemljem protialergene redno, vendar ni povsod tako, ko grem kam v naravo.

Tako da, upam, da ni v tistih predelih kakšnega strupenega mrčesa. Ker bom potem raje tri ure v telovadnici, kot pa pet minut v naravi.  :sesmejem:

No viš, ko se začneš sporazumevati, opaziš, da sploh ni noben grozen. Ko se nečesa bojiš, pač, vsak na svoj način odreagira. Čeprav pri mojih strahovih odreagiram, kokr je. Lahko tudi z "božanjem". Včasih odreagiraš, ampak vedno pravim, dokler nisi na isti ali enaki poziciji, tudi razumeti ne moreš. Po drugi strani pa obstajajo ljudje, ki jih je strah, stresajo jezo in s tem zavestno škodujejo drugim. In s tem slednjim, sem se premnogokrat srečala. Pri meni sta strah in nezaupanje, potem si pa misliš, tisti, ki se bo potrudil razumeti, bo, tisti, ki ne, pač ne bo. In tisti, ki vsaj poskuša razumeti, vem, da bom tako tudi v koga pridobila zaupanje, ker se bom potem sama drugače obnašala. Preveč je bilo okoliščin in včasih "avtomatsko" odreagiram. Bi rekel človek, za vsako stvar je potreben čas.

Ampak, največja "ironija" je, da sem se sedaj malo razgovorila, ko bom prišla pa spet v novo okolje, bom pa zablokirala, pa bom rekla zdravniku, naj si gre malo ogledati prispevke Star, bo lažje, da bo lažje vprašal in da bom lažje kaj povedala, again in again, kar mi je muka.  :smehko:

Fajn bodi.

star, na EKI-ju je pred stavbo park in klopce, tako da narava ni daleč. samo pazi se pod drevesi, ker se ptič pokaka. meni se je za vrat pokakal. katastrofa.

Ojoj, a lahka smeškota pridam?  :smehko: Saj ni smešno, vem. Če se bo kaj name posralo, bo še šlo, ker bom sprala, ampak, ti piki so pa od hudiča, pa čeprav jih pustiš pri miru, pa niti ne čutiš, kdaj te užge. Posledice pa hudičeve. Sem pa doživela enkrat ja, ko sem bila ravno na morju ko malo dete, da se je en ptič tako usral name, da sem bila tudi kar zgrožena. Pa še čudne farbe je bil tisti njegov pekec. Mrčesa se na splošno bojim. Ko sem bila mala, se mi je tudi srčen lepo prišel odpočit na koleno, pa se je kar pasel, sama pa cela panika. Hvala Bogu, da je bil tam človek in odgnal jebarijo, da nisem imela težav. Pa da ne govorim o osah. Te tudi brenčijo, kokr jim paše. Včasih smo imeli doma cela osja gnezda, groza in jih je ati potolkel stran. Komajda je prišla pomlad, pa so mi začele brenčati te mlade ose, jao, sem imela ravno zgornji del trenirke, ko sem zaslišala tisti bzzzz, sem se samo pokrila s kapuco, pa pod kovtrček. Sem cela postala trda od bzzzz. In namesto, da bi imela roleta lepo dvignjena, kot se zagre, imam na 3/4 spuščene.

Utrujena, ampak menim, da si dobro rešila svoje stvari, kljub ptičku, ki se je pokakal?

Ker pakiram po malem, bi resnično rada vedela, kako in kaj z oblačili. Ok, vem, telovadba je. Torej špornte cote, ampak a to pomeni, da imaš tja do treh na sebi športne cote, trenirko ipd.? Ali trenirka rula recimo uro do dve in se potem lahko preoblečeš? Mal pomoči potrebujem, da ne bom narobe spakirala, ker res razmišljam, zase v lažjo spodbudo, da grem na morje, če moram že pakirat.  :smehko:

Ker sem že toliko časa na bolniški, sploh niti ne ločim, ali je že poletje ali še zima. Pa je malo zmede. Hvala najlepša za odgovore. Nočem se nič drugače počutiti, če grem v neko bolnico. Mi je jasno, če grem na operacijo, da dobiš pižamo ipd.., tu se pa ne bi rada kaj drugače počutila, kot v civiliziranem svetu. Če je trenirka, trenirka, če so kavbojke, kavbojke, če je oblekca, oblekca, a tako? Zmedena sem zaradi tega. Pustimo trenutno ostalo pri strani. To bom tam reševala.

Sicer si lahko oblečena kakorkoli želiš. Da ti bo le udobno. Pižamico imaš svojo, copatke tudi. Klime nimajo, prostori so stari in majhni, zato ti bo vroče. Čez vikend greš domov (če zdravniki ne ocenijo drugače), lahko zamenjaš oblačila, če ti ta ne ustrezajo.

Mi je pa zanimivo s čem se obremenjuješ. :D

Načeloma so tam ljudje precej obrnjeni vase in jim ni do tega, da bi opazovali oblačila drugih.

O da bil jst tok pr sebi ko sem bil notr  :) Sam če bi bil verjetno nebi bil notr  :)
Star nisem bral glih vsega, sam tko glede na količino in relativno smiselnost povedanega, nebi reku, da si posebno depresivna, al utrgana al nevem kaj. Vprašanje če je bolnica to kar ti rabiš. Ampak, ok, sama veš najbolje.

Jagodka, malo zmede je pač, glede na situacijo. V tavelik kufrčk bom "zmetala" stvari, malo tega, malo onega, potem pa, če bom rabila bom, če ne pa ne. Sam je kufrčk na koleščkih.
Saj bo ok, samo da prehodim korak do tja, pol pa bo. Vem, da bo morda kak dan, dva mal težje, ampak bo. Ker mora biti.

Matheu, ne govor take, da te uni ne prebere, ko pravi, da je z menoj nekaj hudo narobe.  :smehko: :smesno: :005: :smehko: Ne vem, nekako si mi je nabralo, me pustilo na neki točki, ko se sama bolj težko naprej "zbrcam" in včasih rabiš nekoga, ki te "porine" naprej. Poskušati ni greh. Ker sama vem, da nekako tako ne gre več dalje. Če bom pridobila energijo, moč, bo tudi nekaj.
Sem se ravno pohvalila, kako je že skorajda mir tam v našem okolju, ampak je tudi "fajn" poslušat ropotanje sosedov. Plus točka je edino, da niso spet začeli pred šesto zjutraj, pa čeprav je nedelja. In moraš imeti sredi sončnega toplega popoldneva zaprto okno. Saj bi šla ven, pa moram pakirati za "na morje".  :smehko:

Če je pa opcija interneta tam, se pa morda kaj javim. Danes verjetno še kaj. Imejte se skrajno lepo.  :rozicodam:

Pozdravček vsem. Sem prišla čez vikend domov. Lepo se imejte.

Kako pa je bilo ? 

No, potem si, do sedaj že ugotovila, da EKI ni neka mentalna inštitucija, kjer bi bila lahko poleg drugih strahov, ki si jih pričakovala, deležna tudi bonitete v obliki ekstenzivne individualne obravnave.

EKI je oddelek prehodnega značaja, kjer je, roko na srce, več kot 50 % ljudi, ki imajo namesto psihiatričnih, prej socialne probleme (izguba službe, premoženja, podaljševanje delovne dobe ipd). Zato tudi tako velika "pretočnost". Za resnično kritične primere, potrebne resnejše obravnave, se hitro najde mesto v ustreznejših oddelkih.

EKI ni niti začetek stopnišča, če bi bilo stopnišče metafora za tvoje nadaljnje zdravljenje. V kolikor želiš napredek, se skušaj ne predati ustaljenemu vsakdanu ter grupiranju. Vzemi ta čas kot darilo sebi, ko si lahko brez (resnejših) obveznosti.

Ne bom se ponavljala glede začetnih besed, ravno tako pa tudi ne o začetkih ali sredine ali konca nečesa - al sem na začetku, že na pol poti ali na vrhu stopnišča.

Kot sem nekje omenila, če bi to, kar sem napisala, nekdo poslušal z intonacijo, ne bi vsi tako zapenjali v besede, da sem morala potem obrazlagati na dolgo in široko. To lahko potrdijo tisti v skupini.

Glede na to, da se še vedno vrti okrog začetnih besed, bom prenehala pisati, saj v končni fazi nima smisla, če niti ne pridem do tistega, kar bi morda želela deliti. In na takšen način, že tako težje, definitivno ne bom.

Enkrat drugič, ob drugem času, na drugem kraju.  :dft012:

Star,  :rozicodam:

berem, da si preživela,    :oki:   upam, da uspešno in ti želim, da uspeš, da zaživiš. Prav zares. Štenge gor al dol. Samo, da ne padeš po štengcah.   :sesmejem:   :sesmejem:     Sploh pa obstajajo ograje, da se človek malo prime pa naprej potegne. Dober oprijem ti želim.

Drži se, dekle.  :-*

Mislim nate.

 
  Naslednje napake so se pojavile ob objavljanju tega sporočila:
Opozorilo: v tej temi ni nihče objavljal najmanj 120 dni.
Če niste popolnoma prepričani, da želite odgovoriti, razmislite o ustvarjanju nove teme. 
 
Vem, da me je samo uničilo!

Kako naj podam novo tematiko, ko sem gledala vse razrezane, ko niti po nekaj mesecih ne morem priti k sebi. Gledala sem ljudi, ki so hodili nazaj razrezani, tudi z žagami, katastrofa, ne morem pozabit, odpušlali so ljudi, se je rezala po genitalijah, kako naj pozabim, fak. Odšla sem domov, ker niste vredni mojega življenja. Ker sem se tako zaščitila, sama sebe!

Ostale so odpuščali, pa si je šla delati ne vem koliko cigaretnih odimkov na roko, ropotola, kot je rekel nekdo tu, spoznala sem, da sem bila samo zgoržena in da me je bilo upravičeno strah, fak no, kaj sem spoznala.

In naj mi še kdo očita in pridiga. Najbolj glasna sem bila, ker sem se želela truditi, ampak, verjemite, mi ne znese in zame je bila to zelo travmatična izkušnja. Kar mi je potrdilo, bom tiho, med koga ne spadam. Sedaj se pa še jajcajte, ker ste me tako napadali. Izvolite naprej. Meni to ni bilo nič lušno, sploh živeti med takšnimi ljudmi, pa čeprav je trajalo samo tri tedne in sem komajda čakala, da odidem. Ker med takšnimi ljudmi bi se mi resnično samo prijazno pogovarjalo z vami.

Spoštujem tistega, ki je rekel, da ne pašem na EKI, ker mi je bila muka. Kaj sem videla vse, Bog. Druge so domov pošiljali, potem so se želeli fentati, so prihajali zato, ker so se hoteli fentati, nato so prihajali, ker so se ponovno hoteli fentati. Komu na čast.

Imam ogromno težav, razmišljala sem le takrat, ko mi je bila pot zaprta. Vendar, sem samo razmišljala. A so me želeli obdržati, ker sem živela in želela živeti. In naj potem poslušam še, kako želite umirati, zakaj, meni je marsikdo že umrl, pa težko živim, poleg živih ljudi!

Meni se je od teh ljudi odpeljalo in sem šla sama domov, nisem zdržala, zato je bila kakšna izjava tudi opravičena, ker nekateri  so tečni. Če se kdo prepozna, je zgolj naključje, ki jih ni.

Trudite se ali pa pač ne, to je vaša odločitev.

Živite! Trudite se zase ter zase!

Kaj naj sedaj namesto vas storim samomor?

Dajte no!

Zame ta zadevščina zelo travmatična izkušnja. Ne morem pozabiti, želim si, da bi!

Pogrešam partnerja, ki mi je umrl pred tremi leti, pogrešam tudi prijatelja ob istem letu, ko sta oba poginila.

Vse bo ok. Za vse.

Star...res si doživala zelo "grdo" in slabo izkušnjo na EKI-terapiji, priznati ti moram, da bi jaz pobegnila že prvi teden... :zardevam:, ti pa si zdržala tri, videla
ogromno negativnih stvari in verjamem ti, da te je to popolnoma potrlo in ti naredilo veliko škode.

Samo Star...poglej, iz tvojega posta pa vidim, da si močna, da si želiš
nekaj narediti, da si želiš ven iz tega in tvoje razmišljanje je popolnoma
opravičeno.
Res je, da mogoče pa le nisi bila pravilno usmerjena na EKI, morda bi bilo
potrebno drugače pristopit k stvari.

Lepo in prav je, da si svojo izkušnjo podelila z nami!

Drži se! :rozicodam:

Res ne morem povedati, kako travmatična izkušnja je bila zame.

Še danes jokam, ker me je tako pretreslo. Ogromno sem bila aktivna na skupinah, najbolje sem se počutila med zdravniki, ker so mi najbolj pasali, ker sem se počutila normalno. Pa me naj še kdo napade zdej! Ko so vsi jamrali, sem imela kup nasvetov iz svojih izkušenj, ko sem sama potrebovala, sem ostala bosa. Toliko. In potem še gledam vse porezane, fak off vsem, ki privoščijo takšno trpljenje drugim!

Saj sem samo človek. Zelo sem žalostna. In če bi kdo vedel, kakšno trpljenje nekdo povzroča samo s tem, ko vidi takšne stvari, ne da si jih še kdo stori, torej fenta, dobesedno, bi vedeli vsi, da tega nikdar ne bi poskušali.

Ne maram takšnih egoistov, ki mislijo samo nase. Pretrpela sem ogromno trpljenja, kup ljudi mi je umrlo, v službi me v mozak, pa kaj naj sedaj, se grem fentati?

Sem se pa utrdila. Čeprav sem danes jokala ogromno. Če ne bom poskrbela zase, kdo bo?

Travmatična izkušnja, ki se je nato zaradi prav te izkušnje nadaljevala in sem imela veliko preglavic, ker nisem dojemala.  Dvigam roke nad človeštvom.

Se opravičujem, ampak, ne razumem.

Prvi teden je bilo ok tam na tej destinaciji, nato, mi je padel pritisk za polovico, pa so me spraševali, kaj je narobe z menoj. Pa imam tako močno intuicijo, da sem rekla samo, ne vem, povedala sem le, da vem, da bo nekaj narobe. Druge so "podili" domov, sama sem odšla sama, ker nisem zdržala, ker sem bila slabša, kot sem prišla, ko sem gledala takšne stvari in predvsem poslušala. Upam, da nikdar več. Ker zame travma. Groza.

Zato me je bilo upravičeno strah. Upam, da nikdar več!

Se opravičujem, če se bo kdo čutil napizd*, ampak, tudi sama sem bila in to zelo grdo napadena, ko sem sploh ta post odprla!

Hvala Toja, drži se tudi ti  :rozicodam:

Upam, da sem zadostila odgovoru Trini. Zato prosim, različni smo si. Počutila sem se pa med drugim kot terapevt, ki je talal nasvete iz svojih izkušenj. Res sem neupravičeno govorila, česa me je strah. Se opravičujem, če sem koga prizadela, ker so me tisti ljudje prizadeli, ki so hodili porezani naokrog in niso čutili niti kančka krivde, če so s tem komu prizadeli kakšno čustvo. Ne vem, ali je to vam normalno? Meni ni, zato, prosim, kar napadajte me še naprej.

Ne vem, opazila sem, da je nekomu igranje s svojim življenjem tako, kot bi hodil po kruh v štacuno. No, to ne razumem. Eden bi se z žago žagal, druga se reže po genitalijah, tretja pride že drugič porezana, zato ker moškega ne more urihtati, četrta se s cigareti poklopa po celi roki sredi sončnega dne, ker jo ven mečejo, ker ni uspela v nekaj tednih nič narediti na sebi, pa ok, sama bom imela pa zaradi tega težave, ker mi ni vseeno, ko sami sebe koljete in bom to nosila na svojem hrbtu? Ne, nič mi ni potrebno, tako kot mi ni potrebno prenašati nekega pukla, ko si nekdo želi škodovati, brez, da bi pomislil, da s tem lahko koga prizadane. Res, še dobro, da si ni kdo pred menoj še metek v glavo poslal.
Jezna sem in egoistov res ne maram.

Sedaj me pa naj še kdo napade. Prostor je odprt.

Napalm3, Siddharta!

Star :rozicodam:

Imaš prav v marsičemu Star. Splošno mnenje psihiatrov je, da se struktura pacientov zelo spreminja na slabše. V zadnjih treh letih menda za 40%. Vse več je resnih psihičnih bolezni s slabo prognozo (neozdravljivih). Vse več rezanja, motenj hranjenja, vseh mogočih odvisnosti. Kapacitet je vse manj in čaka se tudi po več mesecev na sprejem. In potem ko dobijo mesto, je struktura pacientov obupna. Depresivec in anksioznež ali nekdo z panično motnjo težko paše z nekom ki ima shizofrenijo, paranojo ali psihoze (hude). Pogovori v skupinah so pa prilagojeni pacientom v najslabšem stanju. Kaj še bo si ne bi upala predvidevati. Da je bila to zate obupna izkušnja verjemem. Kar nekaj jih poznam ki so jo pred kratkim dali skoz in mislijo isto. Poskušaj pozabiti. Edini nasvet.

Srečno !

Star... :rozicodam:

Popolnoma te razumem, da si prizadeta, zakaj in komu se opravičuješ?
Povedala si nam tvoje videnje, tvojo izkušnjo in prav je tako.
Vsak ima do tega pravico in s tem nisi nikogar užalila!

Vidim, da si zelo čustvena oseba, čeprav želiš na nek način biti močna,
te pa je vse tole, kar si videla močno prizadelo, ker nisi nikomur mogla pomagat.

Star, nihče te ne bo napadal, ne pričakuj tega, dovolj je bila že tvoja izkušnja
in prav je, da si o njej spregovorila.

Ne  :jok: in poskusi čimprej pozabit!

Star  :rozicodam:

Hvala vam, Toji, Suzy in Jagodki  :rozicodam:  :stiskrok: Hugja.

Sem čisto na dnu, ne vem, kaj naj storim, kot da me življenje ni pretepel zadosti, me tepejo še v službi (napad iz strani neznane osebe), moram obiskovati urgenco, v službi imamo kamere na hodnikih samo za okras, imam urgentni izvid, v službi niso želeli prijaviti in pravijo, da dogodka sploh ni bilo, kljub urgentnemu izvidu, kjer so razvidne 3 diagnoze. Tudi napad z uporabo fizične sile, kot površinske rane. Fak. Telesno mi organizem odpoveduje, dodatno zaradi šokov, travm, ki jih doživljam v okolju.

Sem atraktivna ženska, prijazna in nasmejana, razen, ko mi jo kdo zagode. Nikomur nič nočem, nisem prijavila niti spolnega nadlegovanja lansko leto niti tega, da me je nekdo zasledoval, ko sem šla na malico - dve uri.
Sedaj sem poškodbo prijavila na policijo, žal mi je, da nisem vsega prijavila že lansko leto.

Že tako mi je težko in že od leta 2007 čakam, da mi pade cegel na glavo, ker mi je umrl partner, le zakaj se ni zgodila drastika, pa bi me nekdo vsaj do konca fental, kot da se moram ubadati s posledicami?!?

Ne zmorem več, ne morem, nimam niti bilke več, katere bi se prijela, da lahko živim. Strah me je za svoje življenje!

Želim živeti! Kako, če se mi takšne stvari dogajajo? Strah me je. Hvala za kakršnokoli besedo.  :rozicodam:

Če moj citat pravi: "Dobro vjeruj u ono što želiš i zapamti, izgubljeno je samo ono, od čega smo se odrekli.
U životu poželi samo jedno: da ne voliš izgubljeno i da ne izgubiš voljeno!"

lahko rečem, da se vedno vrnem nazaj k izgubljenemu, to je partnerstvu, ki ga je Bog poklical k sebi, ker sem imela vse, tako je izgubljeno in voljeno še vedno v mojem srcu, kateremu se nisem odrekla. Sem slovenka, včasih mi godijo tuji citati, v tujem, a našem jeziku.

Ne bom si sama nič storila, ker še vedno čakam, da mi pade cegel na glavo. Ogroženo se počutim in se zelo bojim ljudi in okolice. So mi najbližji rekli, da bodo šli drastiko oni storiti, pa kdo je tako f*, da se ženske loti in imam z enim napadom 4 poškodbe, zmešanci, drugič naj potegnejo pištolo, bom zadovoljna bolj kot sedaj, ko se spopadam s travmo dogodka!  :006:  :006:  :006:

Torej, sem na pravem naslovu, kjer pravijo, Ne boj se.

Fak, kako me je strah. :006:

Help  :rozicodam:

http://www.youtube.com/watch?v=A-zzd9OA5as

http://www.youtube.com/watch?v=EzgGTTtR0kc

http://www.youtube.com/watch?v=_CnSTSixzcg

Please understand me!

http://www.youtube.com/watch?v=gcf2rfL_6Sw

Bilka, ki se jo držim, ste vi, občasno, please help, samo z besedo.

Hvala  :rozicodam:

Star :rozicodam:

Mislim, da bi bil tvoj ljubljeni vesel, da bi zaživela polno življenje tukaj, da bi doživela srečne trenutke, ki te še čakajo v življenju. Ne se predat, zaupaj si, da se bodo tvoji strahovi zmanjšali. Vem, da je težko, ampak bo minilo. Skušaj se pomiriti, se sprostiti. Piši, ne spustit še te bilke, smo tu  :rozicodam:

Prav si storila, da si prijavila na policijo, postavila si se zase, ni ti treba prenašati takšnih grobih stvari! Ne zaslužiš si takih udarcev. Boš videla, tudi telo bo bolje prenašalo strese, če boš poskrbela zase, si odpočila.

Liby, iz srca hvala  :rozicodam: hugja, hvala, res. Jokam že 14 dni, vročinasta sem, ne vem, kaj naj storim. Strah me je it v službo, ma kako kdo spoloh napade iz noža koga, in to žensko? Fak, sploh ne razumem.
Naj hodim sedaj vsa nervozna v službo, ker pravna država to podpira! Fuck off!

Libiy, tiste na f* niso namenjene tebi, kako me je strah. Kakšna ironija, nekateri bi želeli končati življenje, nekateremu pa strežejo po življenju. Želim samo, ko se bo kdo do konca lotil, da dokončno zada udarec, ne da hodim po urgencah in živim v strahu!

Liby hvala ti, sem hvaležna  :rozicodam: Grem jokat naprej.

Želim si vsaj 3 leta, da bi ponovno prespala pri njemu in je tašča tako posesivna, da je zapečatila sobo, tako s tem tudi mene. Bom šla pa na britof in prespala na grobu, tako kot sem to storila pri moji mamici.

Pomenil mi je vse, zakaj me morajo še tepsti v službi, pa nikomur nič nočem - ljubosumje? Fak.

Strah me je za svoje življenje.
http://www.youtube.com/watch?v=ImLMN-dLH_M

Hvala ti, sem te izpustila, zaslužiš si zato svojo porcijo pohvale, ker očitno nisem edina, ki so se stresli ob videnju in izkušnjah.

Žal sem zelo občutljiva, navzven zgledam močna, ampak nisem, igram samo igro, kot jo žele drugi. In ta je zelo kruta. Zelo kruta.

Hvala vseeno  :rozicodam:

No one's gonnas  bother me anymore.

Lepo ti je Libby napisala, se popolnoma strinjam z njo... :rozicodam:


Star vesela sem, da si se vrnila med nas in se izpovedala, res ti ni prijetno,
pa vse te tvoje izkušnje, ki niso nič kaj lepe...ne, ne dajo mi miru...ali človek res mora tako veliko prenest kot ti, vendar kakor vidim, si močna in vem ter verjamem vate, da boš vse to premagala, kajti v tebi nekje notri bije ena velika želja,
da se  postaviš na noge in to si tudi zaslužiš. :rozicodam:

Kolikor se spomnim si jemala kar nekaj AD in ugotovila, da so to samo bergla, ki
ti pomaga obstati na nogah...ja res je.
Po glavi mi neprestano švigajo misli, kako bi ti pomagala...hudo mi je... :jok:,
kajti imela si zelo slabe izkušnje vsepovsod , kamor si bila napotena, čeprav
si poskusila že marsikaj. ???

Star...lepo te prosim...ne bodi užaljena v zvezi s tem, kar ti bom zdaj napisala.
Predlagala bi ti pogovor z eno terapevtko, ki ji jaz dolgujem ogromno, saj mi je pokazala pot in usmerila v boljše in kvalitetnejše življenje.
Ti rabiš nekoga, ki te bo razumel, ki mu boš zaupala, ti si res potrebna,
da se z nekom lepo in mirno pogovoriš in ta nekdo je
ga. Damjana  Voglar, ki dela na

www.psihoterapija-institut.si

To je terapevtka, ki si bo vzela čas, z ničemer te ne bo "posiljevala", razumela
te bo in ti dala veliko pametnih nasvetov. Je zelo čustvena in prijazna.

Poglej terapija je plačljiva, vendar pa je prvi razgovor zastonj in sama se
po njem lahko odločiš, če boš nadaljevala ali ne.
Pojdi vsaj na ta pogovor, nihče te v nič ne bo silil in potem boš videla,
če je to tisto pravo.

Star, ne poznam te osebno, ampak imam pa občutek kot da te,
POSKUSI, naredi ŠE EN KORAK...morda pa bo ta tisti pravi! :oki:

En lep pozdravček in piši, tu sem ...ponujam ti roko, sprejmi jo!  :stiskrok:

 :-* :rozicodam:

Hvala ti, vsi me nekam pošiljajo, to je kot prvo in moram jovo na novo odpirati bolečine, imam poln k*. Res me ne bo nihče gledal takšno, kot sem   že povedala, pa kaj naj, če mi organizem potem nagaja in se šetam kje pa sem vsa vročinasta, prav, meni je vseeeno, bom odšla tudi v službo, sem šla tudi z    38 vročine pri prejšnjem zdravniku, kaj je problem, bom šla pa še sedaj. Pa naj me še enkrat lopnejo po glavi in to fajn, da bom vsaj crknila dokončno, če tako želijo.

Tako mi je vseeno postalo, čeprav rada živim.

Ne bom si nič storila, bodo drugi za to poskrbeli, kar je očitno in nekaznjivo!

Nisem odpirala nove teme, ker se mi ne da, in sem samo dodala svojo bolečino, ki je zrasla na novo in ne razumem več ničesar, čeprav sem marsikaj preživela v življenju.

Nisem niti prepričana, da me je kdo vesel tu, glede na to, kako so me spljuvale! Pa vseeno. Izkušnje so dobrodošle za razmislek! Vsaj.

Toja in ostali srca dobrega, stay good. Hvala.  :rozicodam:

Če želi katera dieto, s hujšanjem, rade volje posredujem. Ni lušna ta dieta.

Bom pa hvaležna še kakšne besede, please. Ne znam prositi za pomoč, pesem vam bo povedala.

http://www.youtube.com/watch?v=GKZWtNAZE_s

Love you all.  :rozicodam:

Točno tako, kot se mi dogaja, ker obstajajo obsedenci, sorry, ampak, zaradi takih, kot me sprašuješ, sem fizično in psihično ogrožena glede svojega življenja. Hvala, ker si me napadla, še predno si zvedela, zakaj tako čutim! In tudi tebe se bojim in te ne bi želela spoznati!

Poznaš sedaj svoj odgovor? Ne me provocirati, ker boš dobila hudo zaušnico!

Sem te kdaj obsojala? Nisem. Zato začepi prosim s svojimi umotvori. Hvala, ker se nisi več tikala tega posta! A sem povedala, da mi je žal, da tudi hudo duševne osebe ostajajo? Kaj me imaš klinac sploh za napad? Če nimaš nič za pripomniti, ker imam občasno motnje, začepi. Ni potrebno tu nikogar napadati! Če je bilo tebi prijetno na EKI, meni zdaleč ne, le nove travme se dobila z izkušnjami. Kot da sem se zastonj bala.
Zastonj se ne bojim niti za svoj real life!

Očitno obstajajo, pa nisem nobena res duševno motena oseba. Le v stiski sem bila, sedaj še večji, ko gre za moje življenje! Porkaduš.

Dobila si svoj odgovor, ne žensko spolno organkairat več na tem postu! Prosim.

Oseba Tip, hvala ti za besede, odgovorim, ko bom pri moči.

 :rozicodam:

Star, lepo pozdravljena
Glede,EKI-ja sem ti hotela že takrat priporočit , da ne pašeš tja noter.
Jaz sem bla tko razočarana, da sem rabila zelo, zelo dolgo časa da sem prišla k sebi.
LP ana

Anči, vem. Samo , nihče ne razume, da nisem nikdar želela nobenega psihiatra, da sem "mogla" to storiti, ker bi me človek pustil drugače na cedilu. In ko so me prvič napotili k psihiatru, je bilo zame to kot največja kazen. Ker se nekomu ne da več ukvarjati in potem me je nadomestni nafilal z Asentro, da sem 9 mesecev hodila kot v rožicah brez tleh. Nisem mogla jokati, nič, niti biti žalostna, enkrat sem se vprašala, kaj bo, ko bo vse bruhnilo iz mene. In je.  Saj sem razumela, če nekdo    želi podaljšati bolniško, pač mora tako storiti, vendar, ali je to prav, da si še bolj umotvoren, zamorjen, depresiven, ko vse tisto vidiš. Če nekdo lahko odmisli, sama ne morem, sploh pa ne neko EKI izkušnjo, ker oprostite, žensko, ki je strumno odkorakala ven skozi sobo, ko so ji rekli, da gre domov, potem se je pa žgala po rokah s čikih, bi jo nalomila tako in par nečesa povedala, da tega nikdar več ne bi storila. In kaj, šla je domov, pa niti v 10 letih, niti v EKI terapijah nekaj let ni nič odnesla, ker so jo vsi ujčkali. Takrat, ko sem jo videla, ko je že končala s čiki po rokah, bi jo trešila in jih par vzgojnih povedala, namesto ujčkanja. In za nameček še pove, da je delala tolikokrat samomor, da ima pod zapestjem vse živce zafuzlane, kar se je tudi videlo.

In takšne naj rešujejo zdravniki, ne bom jih pa sama. Ker sem prišla z namenom, da naj bi mi bilo boljše. Pa ena pride z genitalijami porezana nazaj, druga spet po rokah, ker se z dedcom ne more zmeniti, tretji si žaga roko, da bo ja bolj izkrvavel, no una, se se po rokah štiha s čiki, četrti se je hotel obesiti, peta je bila že ne vem kolikokrat v Fužinah, šesta se je s tableti naspala - vedite, da se zaradi vas ne bom šla fentati, niti zaradi nikogar, ker ni vreden!

Kje imate pa moč se boriti, saj otrok, ko se v prst ureže, tudi pride najprej domov, ata, mama, oskrbita ga, ja no, pa dajte malo včasih sami sebe! Porkaduš!

Ne, pa ne  bom spet najbolj glasna in komunikativna v skupini, kar začnite, saj vas nihče ne pozna - verjemite, bolje vam bom, če odprete in izpoveste "giljotino", ki vas tišči.

Vedite le, da ko berete druge, nikdar ne smete obsojati in včasih samo premislite, ali jih boste obsojali ali le podali nasvet ali le objeli.

Jih boste fentali?  :005: :smehko: :smesno:

Ajde no, smeh je pol zdravja, sicer je vam težko pozdravljat smeh, če smeha sploh ne zastopte. Ajde marš v osnovno šolo, zihr obstajajo smejalni tečaji  :sesmejem:

Po mojem je že mal boljš, sam tele bremze klele, ko je po 15. nov. so se mal ustavle, ker vam bodo lih kar polcaji mal preverl "jajca", pardon gume.  :005:

 :mljask: :strtosrce: :043:

Želim vam dobro.  : :stiskrok:

Ana, sorryy, malo sem se razgovorila, malo na hec, ker hec je zdrav.  Zame je bila izkušnja zelo travmatična, zato se nisem na začetku niti zmotila, pa naj me še kdo popljuva, če si upa, ker drugače čutim, ker sem drugačna, tudi od vaše opcije, normalne opcije, drugačna pač. Ampak, ne neumna, le drugačna, ki nima nič s tovrstnimi opcijami. Veste, kje je Pluton in kdo ga je prvi obiskal?  :razlagam: :sesmejem:

Veš Ani, meni so tudi vse ženske govorile, da nek ginekološki poseg nič ne bolim; res sem robot, ki gre na tipko on in off. Toliko telesnega "vriskanja" sem že preživela, da bi imela otročka samo še, če mi ga neboleče spravijo na svet ob bitju srca. Zame ne bi bilo nič drugače, kot od tistih, ki vriskajo, jih šivajo. Če imam kitko na telesu, naj bo pa še ena. SKozi vagino nikdar, ker ne želim od boleččin odmreti.

Ne javljajte se mamice, ki pravitek vse se pozabi, ko imaš štručico v okah.  Zdej me pa obsojajte, zakaj tako razmišljam. Če si drznete. Shut.

Vsem mamicah  :rozicodam: