FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni, sem nova na forumu, in sem vesela, da sem ga našla... da opišem svoj PROBLEM

pred slabimi štirimi leti sem doživljala panične napade, to je bilo tako grozno, ker nisem vedela kaj se z mano dogaja, šele dr. mi je povedala, da fizično ni nič narobe z mano, da gre za psiho, to stanje je povzročila smrt mojega partnerja,... eno leto sem jemala AD Paluxon, začetek jemanja AD je bil mučen, kasneje sem se zelo dobro počutila.... po enem letu jemanja sem se odločila nehati z AD; saj sem bila prepričana, da sem OK. In res, dobro leto nekje sem bila brez AD, zdaj se je pa spet začelo  :'(

Sicer ne v tako hudi obliki kot takrat, je pa vseeno grozno,... že zjutraj mi postane slabo, potem nekaj pojem in je bolje, ne morem se naspat, skoz sem zaspana, hodim v službo, zato me še bolj skrbi, kako bo, če bom veliko na bolniški, zato se v večini probam prisilit, da zdržim do konca.

V glavnem, vsake tolko (še sploh, če se nečesa zelo veselim, ali pa če me kaj spravi s tira) se pojavi "napad" srce razbija, občutek imam, da bom padla skupaj, strah, da me bo infarkt  :o, v glavnem obup!

Zdaj sem ugotovila tudi to, da vročine sploh ne prenašam, kak hitro sem na živem soncu se mi začne vrtet in spet strah, da bom skupaj padla  :'(,...
čez cca. 1 mesec gremo na morje in me je strah, da bi se mi to tam dogajalo, zato imam v planu it nazaj do zdravnice, da mi spet predpiše AD, a bojo začeli delovati v tem času? (v enem mesecu?)

Cel čas sem tudi totalno brez energije, jokam za najmanjšo stvar, bližnjim je zelo težko razložit kako se počutim,  :(

vsaka lepa beseda, predlog, nasvet bo prišel prav....

hvala  :rozicodam:

pa čimlepši vikend vam želim

tudi v trgovinah, v mestu, in v množici se ne počutim lih najbolje, čeprav se ljudi ne bojim, v glavnem ne vem kaj takrat moji psihi dogaja, srce razbija, vsa nervozna postanem  :jok:

Solatka  :rozicodam:

Ko sem brala tvojo zgodbo, sem se našla v njej, predvsem v drugem delu.
Tudi jaz ne prenašam vročine in  trgovin ter gužve. Že sama misel na to
mi sproži panični napad in vse kar spada zraven. Zato sem z določenimi
izpostavljanji zelo omejena.  :zardevam:
Glede na to, da že imaš izkušnje z AD vem, da veš kako delujejo, zato čimprej do zdravnice, še imaš čas, saj veš da AD primejo tam nekje 4-8 tednov, mogoče
bodo pri tebi prej, ker si jih že jemala.
Čimveč poskušaj s sproščanjem in  z dihanjem, meni to pomaga.
Imaš vse znake paničnih napadov, ki minejo, vendar pa v tistem trenutku, ko so prisotni pa je hudo. Poskušaj jih sprejeti, saj veš, da potem hitreje minejo.

Upam, da se ti stanje čim prej  uredi! :rozicodam:

toja, hvala.

ja, mi je znano ja, samo upam, da ne bo tak hudo začet kot je bilo prvič  :jok:, takrat sem misla, da bom umrla  :(

No, danes je bil dober dan, se mi zdi, da ko sem doma, je vredu  :unsure:, oz. vsaj v največji večini, ko so se mi pa prvič zgodili panični napadi so se mi pa tudi doma... najhuje mi je bilo pa ko sem s tamalo (takrat ni bila stara še niti eno leto) šla po mestu na sprehod in me je zagrabilo sredi mesta,...  :'( jaz pa nisem mogla ne naprej ne nazaj,... komaj sem se privlekla do kolegice, potem pa so me kar z rešilcem odpeljali na urgenco, takrat sem pa bila prepričana, da so mi minute štete  :jok:...

sedaj so ti "napadi" res balzam proti takratnim, ali pa vem zakaj se gre pa se ne prestrašim tako zelo, res ne vem  :unsure:, vseeno pa je tako zelo zoprno, ker sem vedno, vedno prepričana, tako, zdaj bom pa se onesvestila  :o, seveda, se še nikoli nisem, ampak strah pred tem (sploh ko sem sama s hčerko) - kaj če se onesvestim in tamala ne bo vedla kaj naj naredi (telefonirat še ne zna - stara je 3,5 leta)  :jok:

Upam samo, da bom kmalu boljše, pa če z AD pač z AD.  :A)

Draga solatka  :rozicodam: tudi jaz sem doživljala take napade, kot jih opisuješ. Grozno sem se počutila v množici, v trgovini mi je bilo slabo, v tunelu sem doživljala pravo nočno moro...  :seznojim: grozni občutki, res. Imela sem občutek, da bom padla skupaj in me bodo vsi gledali in se norčevali iz mene  :kiselnasmeh:
Pa nisem nikdar padla skupaj, to so bili samo strašni občutki  :ne:

Jaz se zdravim z AD Asentra, ki jih jemljem dobri dve leti, zelo pa mi je pomagala tudi skupina za samopomoč, kjer spoznaš, da nisi edini z takimi težavami, izmenjuješ izkušnje, kjer si slišan in kjer poslušaš. Stanje se mi je zelo popravilo, le včasih imam še vedno "slab" dan, ko pa mine so stvari spet lepše in vredne življenja  :rozicodam:

Napiši nam še kaj  :rozicodam:

Solatka, ne se preveč obremenjevat, saj ti to še poslabša stanje.
Verjamem, da je hudo, da se bojiš, jokaj če ti pomaga, saj to je čustvo, ki te razbremeni in se potem bolše počutiš.
Ne boj se, ne boš padla skupaj nikdar, od paničnega napada sigurno ne! :oki:
Poglej, ko sem jaz imela najhujše panične napade, sem čuvala vnuka starega 6 mesecev
in ti moram povedat, da nikdar, pa res nikdar v tistem času, napada ni bilo.
Bili pa so, ko ga nisem imela.
Pri tebi se zdaj pojavlja v veliki meri še velik strah pred napadi in to ti
povzroča še večje težave.
Sprejmi to kot odziv telesa na nekaj in poskusi preusmerit misli.
Tvojo malo deklico, pa čimprej nauči telefonirat, ti bo vsaj malo Eur-čkov zapravla. Veš otroci se že pri teh letih danes spoznajo na telefončke.

Lep pozdrav tebi in tvoji hčerkici :rozicodam:

joj punce, zlate ste, hvala vam....  :clap:  :rozicodam:

si bom enkrat vzela čas in bolj podrobno prebrala ta forum...

mah, meni je še vedno najhuje, ker bližnjim, ki še nikoli niso doživeli česa takega se ne da opisati kako se v tistem trenutku počutim  :jok:, in ker navzven se praktično nič ne vidi, da bi bilo kaj narobe z mano, itak, da pomislijo, da se mi enostavno ne da.  :o

pa še to je... sem brala, da se nekateri bojijo raznoraznih bolezni,... se mi zdi, da sem tudi jaz že malo mahjena na to, kako me bo srčna al pa možganska kap, sploh če me "čudno" boli glava imam že najhujše scenarije pred očmi  :A) :o, mislim, to ni za nikamor no  :o

Hja solatka, takle mamo  :sesmejem:
Res je, da tisti, ki tega ni doživel ne more razumeti, kaj se dogaja z nami. Mene so sicer partner in prijatelji podpirali in potrpežljivo poslušali moje večno stokanje in jamranje, pa vsakič neke nove simptome, ki so se mi porajali...potem sem se zavedala, da si želim, da moj partner reši ta MOJ problem. Pa sem bila še bolj razočarana, ko sem spoznala, da je vse na mojih ramenih...  :seznojim:
Vendar me je to spoznanje porinilo v to, da sem začela spreminjati sebe ter svoje panične misli preusmerila v lepe in ljubeče.
Moj problem je tudi slaba samopodoba, ki jo probam izboljšati in se sprejeti ter vzljubiti tako kot sem...ker taka sem OK.
Sreča je v nas samih, samo najti jo moramo  :rozicodam: zato le pogumno, slabe misli naženi proč in se zavedaj, da ni s tabo nič narobe, da si zdrava in sposobna ženska, ki ji pač nagaja panika....njej se pa res ne damo, a ne?  :pomezik:

 :sesmejem: ma saj fora je v tem, da to vse vem, no jaz sem tud po naravi tak tip, da hitro spremenim voljo  :zardevam:, hitro me lahko kdo spravi s tira, lahko se zbudim polna optimizma in grem lepo veselo na delo, sem dobre volje pa vse, pol pa se zgodi neka malenkost zaradi katere imam ves dan uničen  :o

No, solatka...sva že dve  :sesmejem:

Draga Solatka, glede strahu, da dobiš panični napad, bi ti svetovala mojo izkušnjo; vedno, ko te bo zagrabilo, si predstavljaj, da se ti tam, kjer si, ne more nič zgoditi. Predstavljaj si, da ti bodo pomagali drugi, da se bo vse dobro izšlo, predstavljaj si tisto, kar sama dobro veš, samo v tistem trenutku te pogoltne strah.
Poskusi si vzeti vsaj nekaj časa vsak dan za kako sprostitev. Meni pomaga pozdrav soncu (vem, lahko bi kaj več :-[ ). Če pa te tarejo skrbi preveč, pa si določi nekaj minut vsak dan, da boš skrbela. Ko ti nekaj šine v glavo, se spomni, to bom že potem predelala.
Na tvojem mestu bi poskušala predstaviti svoje težave svojim bližnjim, ker v nekaterih trenutkih je dosti lažje iti skozi napad, ko te kdo miri. Pa še drug razlog je; če bodo vedeli, kaj se s tabo dogaja, bodo drugič znali bolje reagirati.

Upam, da sem ti kaj pomagala. Ne skrbi, se boš rešila tudi tega  :rozicodam:

Živjo Solatka :rozicodam:

evo pa sem tudi jaz še ena taka, ki se prebija z zelo podobnimi težavami.
Vsekakor vidim, da si kljub temu pozitivna oseba in to je dobro zate. Seveda te je prvi napad popolnoma ohromil, ko pa ne veš, kaj se dogaja s teboj.
Ti lahko povem, da je bilo z menoj enako. Sem mislila, da doživljam infarkt, da bom kar padla, groza.....

Kaj je sploh povzročilo panični napad. Pri tebi vsekakor smrt najbližjega. Pri meni najprej ena bolezen moje mame, potem še druga diagnoza moje mame...., vse to je povezano z našimi čustvi. Izbruhnejo takrat, kadar se v nas sprožijo močne čustvene reakcije, spet pa je vse skupaj povezano z našim otroštvom. Iz podzavesti privrejo naši napačni miselni vzorci, ki smo si jih takrat ustvarili in jih v sebi skozi leta globoko potisnili...

Veliko strahu je pri napadih prisotnega, tako, da postaneš panik še tam kjer sploh ni potrebe. In s strahom si povzročamo še večje skrbi. Toliko smo prestrašeni, da je potem tu še teta depresija, ki nas še globje potiska in se nam smeji.
Mi pa tonemo, ker smo se pozabili imeti radi, pozabimo poskrbeti zase, ker smo pregoreli, preutrujeni....

Smrt, materinstvo, samo življenje v teh časih veliko zahteva od nas, ali to zmoremo pa se lahko vsak dan sprašujemo.
Treba si je vzeti čas zase, se sproščati, družiti, uživati v lepih trenutkih, treba je poskrbeti zase, saj nihče drug ne bo. Privošči si vsak dan vsaj pol urice zase...
Upam, da ti bodo ADji čimprej pomagali in da boš potem začela delati na kakovostni spremembi življenja, saj le tako lahko pridemo ven iz začaranega kroga.

pozdravček :rozicodam:

hvala, vam, da me berete. Danes je nov dan, pa da vidimo  :unsure:

joj a mate tudi ve kdaj občutek, da se nikakor ne morete naspati?  :sos: vsak dan si mislim, da bi rabila še kako urco pa pol noooo  :A)
tamala, pa tud ne zdrži med vikendom dlje kot do 7.30, pač navajena vstajanja za vrtec,... edino pozimi si je kdaj pa kdaj privoščila do skoraj 10.00  :zvizgam:

želim vam lep dan, jaz upam na kaj dežja danes, da malo spere to soparo  :oki:

 :wav:

Solatka, če si utrujena, tako kot jaz  :zeham:, si privošči malo spanca
takrat, ko gre tamala spat. Jaz včasih zjutraj vstanem tako utrujena, kot bi vso noč stala zraven postelje. ???
Vse bo počakalo! :oki:
Tudi jaz si privoščim spanec, če ga potrebujem, brez slabe vesti.
Še boljše pa je, ko ne bo vroče, da greš ven!
Vzami si kak dan za spanec, kakšen dan pa za sprehod ali kaj
drugega, kar te veseli! :rozicodam:

Tudi jaz komaj čakam na ohladitev, upam pa da ne bo prehudo!

no še poročilo današnjega dne:

pozitvno:
- lepo vreme kljub napovedanim nevihtam (pri nas še nič od dežja :) )
- dežek bi se tud malo prilegel, če sem iskrena  :)
- tamala je uživala cel dan v bazenu, malo tudi jaz poleg nje


slabo:
- mati!!!  :dft007: prisežem, da mi je spila vse živce dans  :kreganje:, živce mi kravžlja s tem, da mora biti vse po njeno, ona ne pride na obisk in, da bi se vsedla in spila kavico, neee, ona mora najprej pregledat vse, če kje kaj ni pospravljeno, da mi potem najeda  :o, potem, gremo ven in seveda spet gleda, kako imajo sosedje lepo pokošeno travo in vse tipi topi (naj opomnim, da so skoraj pri vsaki bajti al penzionsiti al ljudje, ki nimajo malih otrok, ali pa kak človek, ki nima službe in tud malega otroka ne ali pa taki, ki imajo veliko več denarja kot jaz in enostavno plačajo, da jim uredijo okol bajte, in seveda si oni lahko oh in sploh rihtajo okolico - jaz si pač ne morem, ker sem zjutraj v službi, ko pridem domov, pa grem najprej po otroka v vrtec potem kaj skuham, pospravim po bajti, 1x na dva tedna pa pokosim zelenico!)
moj "novi" partner pa tudi dela večinoma po cele dneve, tako, da pride šele zvečer domov, in seveda, ni prva stvar, ki bo prišel domov, da bo letal okol bajte in urejal  :o

tako zelo mi je dekl dvignila, da sem ji rekla, da če ji ni, naj raje vse pusti, kot, pa da mi skoz teži, ker je res nisem prosila, da karkoli dela! Če pa hoče pomagat, pa naj potrga tisto travo in da mir!!!  :jezko:

poleg tega sem prepričana, da je mati že ene par let v meni in je sitna kot tristo hudičev, no poleg tega, da je tečna, je tak tip, da jo vse, ampak res vse zanima! Vsepovsod vidi nekaj slabega, recimo, danes je moj šel po kosilu nekaj zase delat v klet in grem stavit, da bom še jutri poslušala: kaj mu je pa bilo. je bil nekam slabe volje, včeraj, ne?  ??? :o... no potem pa bodi sproščen, če jo prav vidiš, kako vse opazuje in kako ima občutek, da so vsi slabe volje in že ima scenarij v glavi, da sva midva skregana in da ima vsak nekaj proti njej  :mah:

no pa sem se razpisala in spihala malo, mi je že lažje pri srcu - vsaj malo, mislim, da ....

solatka, veš, škoda, da tvoja mama ne ve, kaj ima. Ima hčerko, tebe, ki je po boleči izgubi preživela, se pobrala in šla naprej.  Ne obremenjuj se pač, kaj poreče tvoja mama. Povej ji, da si ti ti in te ne zanima, kaj in kako imajo drugi. In prav je tako.

tudi jaz sem mama, ki ima odraslo hči. Pa imam pri njej svoj vrt, ker ga pri sebi sedaj pač nimam. Pa ravno tako nimam prav posebno urejenega, ker poleg službe to enostavno ni tako preprosto, Pa kaj potem. Važno je, da si vzamemo čas, da skupaj posedimo, spijemo kavico, predvsem pa, da me prenašata. Poskušam biti kar se da nevsiljiva, ker vem, da brez njiju sem sama. Čisto sama. Nekaj, kar še ni narejeno, me ne moti.  Ker se zavedam, da vrednota, ki jo imam je njuno medsebojno razumevanje, čas, ki ga preživita skupaj je darilo vsak dan posebej. Poskusi to povedati svoji mami.
Vrednota ni lepa zelenica, čeprav jo vsi radi pogledamo če je lepa, vrednota smo ljudje. Drug z drugim.

In mirne duše lahko poveš svoji mami, da si odrasla oseba, da sama razpolagaš s svojim časom in da jo boš imela dosti rajši, če se v te stvari ne bo spuščala, pač pa si vzela čas za miren klepet. Da ti najeda, je neumnost, ne vrlina. To ji poskusi mirno povedati. Morala bi razumeti. Mogoče se bosta po tem razumeli bolje. Naj se veseli svoje vnukinje. Lahko ji poveš, da se drugače ne veseliš njenih obiskov.

Držim pesti.

Ojla solatka,ko berem tvoj post se vidim v njem tudi jaz doživljam isto z mamo kot ti,ko pride na obisk me prvo za dober dan nadere kaj maš to pa to ni tak prav,pa kak si to otroke oblekla,in to že celo življenje počne a kaj ko ji svoje spovem pa nič nepomaga.No tudi mene mučijo ti neprijetni napadi bojim se vozit v večjih trgovinah se mi tako tresejo noge da komaj čakam da pridem ven na luft,sedaj pa še ta vročina ki ma čist ščrpavle hudo,meni ad ne pomagajo zato vzamem lexaurin in je ok.Solatka zanima me če imaš kakšne simtome druge še če te kaj boli al podobno hvala lp Barbara

nenci, hvala, jaz se tega, kar si napisala popolnoma zavedam, no ona je že doma skoz navajena čistit, čistit in še enkrat čistit, meni pa ta čas, ki mi ostane veliko več pomeni, če ga preživim s hčerko in nekaj ga pa moram imeti tudi zase, a ne?  :(

barbara.... ne, meni je že ta občutek nemoči in občutek, da se bom onesvestila obup!! sicer nič ne boli, je pa zoprno in neprijetno, aja, pa občutki vrtoglavice in nestabilnosti :S  :jok:

barbara, ja prav v vse se vtakne, ampak mislim, da se tega niti ne zaveda  ??? ,da to počne kar podzavestno, ko ji pa kaj rečem, da naj že neha, pa mi reče: kaj si tak živčna?!   :o mislim, kaj ne bi bila, ko me pa ona tako dela s svojim vedenjem... 

evo isto tako tudi meni reče ma za vsako malenkost si živčna če pa je ona tista ki je živčna tak dan ko pride na obisk me že grabi tesnoba,saj jo imam zelo rada samo to kaj pa je preveč pa je preveč

 :sesmejem:  :sesmejem:  :sesmejem: oprostite, ampak sem se morala nasmejati. Moja mama je ista. Tolko jo imam rada, ampak ankso imam podedvano po njej in tudi povzroča mi jo.
Pride in vpraša kdaj bom okna pomila, na koncu ona vzame krpo in gre vsa bolna ona pospravljat. Samo dirigira in kritizira, paničari.....Saj sem hvaležna da jo imam, ampak spremenila se ne bo nikoli, jaz sem tista, ki se moram skulirat in spremenit odnos do nje, saj sem ga že v večini.
Ne dojame, da sem stara 42 let, da sama odgovarjam za svojo družino , zase. Za njo bom vedno otrok pri 10ih, ki vedno vse uboga....in mora biti po njeno.
Pa ji pravim, če ji kaj ni všeč, ne rabi gledat. Mi še na misel ne pride, da bi pospravljala zvečer, oz. ko pridem iz službe, razen tistih obveznih stvari, kot so pospraviti kuhinjo, perilo dati prat, ipd.

Ja, takle mamo  :sesmejem:

trzinka, saj je res smešno, pravzaprav so one najbolj smešne  :o... samo meni živce s temi njenimi fintami para  :jezko:

ko vsepovsod vidi samo slabo, res niti kanček pozitivnega, samo kak se bo kaj slabega zgodilo, in že od nekdaj je bilo tako: si zaklenila vrata? si ugasnila štedilnik? pazi na cesti! da slučajno ne bi komu nasedla! in še in še, sedaj pa: pazi, da ti tamala ne pade preko balkona, joj, da ne bo šla na cesto, da ne bo padla po stopnicah (mislim, lih tak zgleda, kot, če ona ne bi teh prismojenih komentarjev dajala, bi pa potem res padla čez balkon, pa po stopnicah, pa ne vem kaj še vse se bi zgodilo) in bolj ji pravim, da sem JAZ mama in da VEM kaj delam bolj ona po svoje  :zglavovzid: :o

isto pri meni, mislim za znoret! le,da sem jaz stara 29 ampak vseeno! imam svojo družino in ona ne more živet mojega življenja!!!  >:(

joj, solatka, točno tko je pri nas :o, potem se pa vprašaj, zakaj smo anksiozne in panične :kiselnasmeh:

Saj po eni strani jo razumem, da je mama skrbna, da jo je strah, ...ampak ne zaveda se kaj s tem povzroča in bo užaljena, če ji bom kaj rekla.

Jah, kaj naj rečem, se skregava, pa sva ćez pet minut spet prjatlce, ta moja mami.... :A)

solatka in trzinka pri meni je isto
ana

a*n*a* dobrodošla v klub  :( :rozicodam:

zveseljem pa še jaz sem njene vzorce prevzela, ampak se vsaj zavedam

me zelo zanima, kaj bi na vse to rekla moja hči zame  :A) :A) :A) najbrš ji tudi ni kaj všeč na meni, pa da tega ne vem. Se pa močno zavedam, sedaj, ko sem že kar nekaj časa delala na sebi, ta so to stvari, ki medsebojne odnose močno krhajo. Pred leti sem bila na istem kot one. Samo čisti,čisti, pa še enkrat čisti, kuhaj......mah, leta so pa šla.
ZATO SE NE SEKIRAT, drage moje, če kaj ni kul, vse na svojem mestu. Uživajte vse trenutke, ki jih ujamete zase in za svoje sončke. Če pa bodo mame kaj težile, pa samo rečte: ja veš mama, otroke imam sedaj majhne, ko bodo veliki želim, da bi bili srečni in imeli zdrav pogled na svet.  Saj je res velikokrat težko. Radi se imamo in si obenem najedamo  :'( :'( :'( pa ne namerno.

lep dan vsem

Pozdravljena solatka :rozicodam:,
v tvoji zgodbi vidim tudi del moje. Jaz sem sedaj dobre tri mesece na cipralexu in je moje počutje dosti boljše. Začela sem delati na sebi in obiskujem skupino. To bi vsekakor priporočala tudi tebi. Sicer imam to srečo, da mi ne teži kdo na tak način, kot pa tebi mama. Verjamem, da to še poslabša tvoje stanje. Vendar ti svetujem , da se ne sekiraš preveč okol tega. Kaj imajo drugi, naj imajo......važno je tvoje počutje in tvoj notranji mir. V življenju si že marsikaj okusila , zato se ne daj in pojdi naprej.
Poskrbi zase in za svojo družinico in razvajaj se, kolikor se lahko.

Bodi lepo :)

Pozdravljene punce,...

po dolgem času se vam spet javljam,... navsezadnje nisem šla h dr. in zaenkrat (trkam močno na les!) je stanje kar stabilno,...

vmes sem imela spet nekaj stresnih trenutkov, osebnih in nasploh, ampak brez hujših posledic (ni bilo napadov)...

Pa tudi ta peklenska vročina me ne muči več tako zelo...

še ta teden oddelam potem pa šibamo na morje,... sem pa sama sebe prepričala, da bom letos pa res uživala s hčerkico kar se le da in ne bo časa za kake napade, čudna občutja,... UPAM!

lepo se imejte, in čimboljše počutje vsem! Ko se pa vrnemo z dopusta pa se še kaj javim...
 :rozicodam:

tako je!
še nekaj, nič "upam", ti bo bolje samo če želiš  :sesmejem:

hvala, buljo13 ;D