FORUM Nebojse.si

Prvič v življenju si želim, da bi imela nekoga, ki bi me potolažil me razumel in poslušal. Moj strah pred ljudmi me je popolnoma osamil  :jok:

Jade ojla. Tukaj sem!
Piši mi na ZS ...

Pridi tudi na katero od skupin za samopomoč.
Skupinska podpora je izjemno močna.

Včasih je osamitev samo znak, da ob tebi niso bili pravi ljudje...
Da je potrebeno začeti znova graditi, kdo te je vreden..
Izbiraj ti koga želiš ... in kdo te je vreden ... ne po tem kdo tebe rabi...

Močan objem od mene. :rozicodam:

Ojla jade..
Tudi jaz sem te pripravljena poslušat,potolažit in vedi da nisi sama.
Veliko nas je tukaj,ki te podpirajo in zaupajo vate.
Piši!!!
Prisrčen objem!! :rozicodam:

Vidiš koliko nas je... če boš kaj več povedala ti bomo lažje svetovali pa se kaj pogovorili.
Tudi sama sem imela strah pred ljudm in to zelo velik, tako velik, da sem se izmikala vsem družabnim dogodkom in tudi iz hiše nisem šla ven, pot nazaj je bila dolga, vendar evo me..
No je pa res, da mi vse dela v intervalih in zdaj imam spet te težave, tudi z ljudmi..
pa bomo že premagali,

Pozdravljena,

morda tukaj http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,6024.0.html
poizkusiš poiskati željeno...

s sončnimi pozdravi

Čau... sicer redno berem forum, vendar se danes prvič oglašam...
... tudi jaz imam občutek, da sem bil celo življenje z napačnimi ljudmi... danes se počutim takoooo osamljeno....  :'( rabu bi en objem  :'(
mogoče se oglasim v soboto na srečanju...

kozu, tudi tebi pošiljam en velik objem :rozicodam:

hvala.... mi je že malo boljše... :) ... objem nazaj  :rozicodam:

jade*shade

Mnogi smo na istem. Vem da to ni ravno najboljše tolažilo, tudi nasploh računalnik ni zdravilo za osamljenost, nikoli ti ne bo mogel nadomestiti prijatelja, še manj pravega prijatelja. Morda bi bilo bolje, ko bi se zaposlila z neko dejavnostjo v družbi. Tako bi se družila z ljudmi, ki jih zanimajo (verjetno) podobne stvari in kmalu bi se s kom spoprijateljila.Če nakaj delaš v skupini lažje najdeš prijatelje. Konec koncev pa lahko spoznaš koga tudi če greš le ven, na sprehod.  Vsekakor pa ne boš našla nobenega prijatelja  samo z željo in s tem da sediš doma med 4stenami ter buliš v računalnik.

Mogoče se ti zdi da se delam pametno ko to pišem in da imam sama nešteto prijateljev ampak pišem samo to kar vidim da sama narobe delam. Če sem popolnoma zgrešila problem se opravičujem.

lp
 

Se opravičujem ker se spet oglašam ampak...

tud jst rabim nekoga ki bi bil z mano v petek, nekoga ki bi mi vlival pogum in voljo, ker sama ne vem če bom sploh zbrala dovolj poguma da bi vse skupaj izpeljala. Pa ni nikogar. Vsaj ne nikogar ki bi mu zaupala in vendar vem da bom morala prej ali slej vendarle spopasti se s tem. Najverjetneje sama. Zaželte mi srečo, da bom zbrala dovolj poguma.

Mieaid, morda se ti pa kdo javi za pomoč v petek... :)

mieaid,
napiši kam bi potrebovala spremstvo, iz kje si ...
sicer je pa meni enkrat psihiatrinja predlagala, da se obrnem na Ozaro (upam, da nisem kaj zbrkala in je res Ozara), da samo povem, da potrebujem spremstvo, ker sama ne upam it

Ljudje smo tako različni. Včasih je najhuje, ko te nekateri ne razumejo, potem pa se zaveš, da ne morejo vedeti, kako ti je. Spoznala sem že veliko tistih "trdokožcev", ki se jim zdijo naše težave čudne in da se jih da rešiti kar tako, da se odločiš. Potem sem spoznala, da je tudi na njih nekaj vplivajo, verjetno vzgoja, da se moraš pač držati pokonci in to naj bi bilo vse. Ne moremo jih zaradi tega sovražiti, lažje pa je govoriti s kom, ki približno ve, kako se počutiš. Še dobro, da imamo tale forum. Na nek način se mi zdi, kot da smo neka družina.

En velik objem vsem skupaj, vedite, da niste sami  :rozicodam:

V svojem življenju sem imel kar nekaj prijateljev. Take, ki so ostali in take, ki so šli.
Tiste, ki so ostali cenim bolj kot vse na svetu.... vedno so mi stali ob strani in me poskušali razumeti.
Zadnje čase se jim ne morem odpreti. Ne morem se odpreti nikomur, zato vse nosim v sebi. Vrtim se v začaranem krogu iz katerega ne morem. Dost imam vsega. V bistvu sploh ne morem več...  :jok:

Doživljam podobne stvari. Najboljši prijatelji so ostali in razumejo stisko. Tisti ki pa so bili navidezno polega mene so odšli oziroma ne kličejo več. Nekaj je tudi takih, ki jim odkrito ne morem povedati za svojo bolečino zato jo raje zadržim zase. O svoji stiski in težavah, misli res govorim tistim, ki me bodo res razumeli in samo poslušali ter ne bodo na vse pretege pametni. Tisti, ki nikoli niso poskusili kaj pomeni depresija in podobno težko razume kaj se nam dogaja.
So trenutki ko mi je enostavno dovolj vsega in bi najraje z vsem zaključila pa me nekaj premakne da tu ostanem (moj kuža).
Kozu upam, da si prebrodil krizo in si kaj boljše volje. Piši še kaj kako si in kaj delaš.

Vse dobro želim.

Peja  :rozicodam:

jade*shade  :rozicodam: kako kaj?

kozu  :rozicodam: en velik objem

mieaid, kako je šlo?  :rozicodam:

Arwen: ni mi šlo ne vredu ne slabo; vso stvar sem tik pred zdajci preklicala. In zdaj ne vem...morda je bilo tako bolje... :'(morda mi je usojeno da nisem normalna oseba...tako ali tako bom kmalu umrla...morda že ju3...bolje da se sama izbočim iz družbe, kot pa da čakam da me družba izboči

unhappy & lonley

Mieaid, ne delaj slabih odločitev kadar si v krizi, vedno in za vse se
najde rešitev, pa tudi zate se bo.
Ti si popolnoma normalna oseba, samo malo si prestrašena.
Ne boš umrla še tako kmalu, poglej kaj je vse še pred tabo,
trenutno računalnik, kasneje pa kdo ve kaj še.
Vsi med nami smo že bili v raznih krizah, samo vedno moraš
pomisliti, da bo enkrat bolje.
Podarjeno nam je bilo življenje, zakaj bi ga metali stran,
sprejmimo ga s hudim in tudi lepim!
Pomisli  :rozicodam:

 :strah:


 :ojoj: si tako dobra, prosim lepo  :rozicodam:, in definiraš "normalna" ?

Zakaj se čuditi dejstvu, da nekdo reče da bo kmalu umrl, ko je pa vsem znan zakon narave in vse enkrat umre. Še noben človek ni živel večno in ne razumem kaj je narobe če človek ki trpi predčasno umre...

Sploh če pravijo da se ne da spremeniti svoje usode-če si se bedak rodil boš bedak tudi umrl, pa neglede ali 10 let prej ali kasneje...

Bedarije pišem vem(nekako se zavedam tega, ker vendarle sem še med živimi, drugače (mislim) da tega ne bi mogla pisati) ampak naj ugovarja kdor hoče, jaz sem se tako naučila misliti in lej nikjer nikogar, ki bi mi to ubranil, nikogar ki bi mi razložil da ni tako, da je drugače. Nikogar ki bi me prepričal da je vredno živeti in da sem ravno taka kot drugi. Da ni nič narobe če se zmotim, da ni nič narobe če se bojim, da ni nič narobe če česa ne naredim.

o tem bi se sicer dalo razpravljat... naj rečem le to:

(za)upanja se lahko človek nauči, prav tako je možno izboljšat lastno samopodobo... socialna fobija JE premagljiva. Osamljenost in žalost sta mogoče malce trši oreh, a z vztrajnimi koraki naprej se tudi v to smer lahko na daljši rok marsikaj naredi...

Nisi napaka in dvomim, da imaš čuden glas... Si le dekle, ki si želi pozornosti, ljubezni, prijateljstva - in s temi željami ni nič narobe. Nimam namena v nič prepričevati, vem pa, da je vredno živeti in vem, da si enkratno in unikatno bitje, sposobno marsičesa. V tebi je ogromno kvalitet in pozitivnih lastnosti, si ljubeče, čustveno bitje in lepo je, da si.

Naj jaz povem:

Ne počutim se normalnega in se z takšnimi tudi ne družim :)

Če si v LJ pa rabiš debatico.. kaj pa drugega, pošlji ZS pa se zmenmo tle ob Ljubljanici za kkšn kofi.. nič lažjega!

Noben ne ve kaka razvalina sem da me ni za prenašat.

Katulus: Hvala za besede.Mogoče zate ni problema, ampak zame je malo težje priti v Lj. pa tud nisem taka kakršno morda pričakuješ niti ti taka kot te pričakujem

močno dvomim v to

Oh, kako znano zveni vse to... Nikar ne obupaj. In ni vse tako črno kot se ti zdi ta trenutek (teden, mesec...). Tudi sama sem preživela obdobje osamljenosti. In ko sem malce splezala ven iz moje depre sem videla, da mi je ravno ta osamljenost pomagala, da sem se malce poglobila vase, da sem začela drugače razmišljati o življenju, o sebi, o stvareh, ki bi že dolgo morale biti na prvem mestu pa nikakor niso bile... Poskusi obdobje črne osamljenosti spreobrniti v obdobje svetle samote. Samote, ki ti bo dala čas za okrevanje, čas za razmislek, za stvari, ki jih želiš početi (pa čeprav je to le ležanje na kavču in gledanje v strop). Prepusti se čustvom. Jokaj, smej se, žaluj, preklinjaj, pusti mislim, da gredo kamor hočejo. In počni kar ti tisti trenutek najbolj ustreza.

Ti pa toplo priporočam tudi kakšen stik z ljudmi. Pojdi v trgovino in poklepetaj z znancem, pojdi z bivšo sošolko na kavico, pelji sosedovega kosmatinca na sprehod v park in poklepetaj z drugimi ljubitelji kosmatincev... In pojdi na kakšno od DAM-ovih srečanj. Tam boš zagotovo deležna mnogih vzpodbudnih besed in objemov, ki še kako prijajo osamljeni duši. Pa javi se čim prej, da malce poklepetamo tudi na teh straneh.

LP. Lily.

oj bejbi!a nisi ti tudi mlada mamica?