FORUM Nebojse.si

Najprej vas vse lepo pozdravljam. Danes sem že prebral kar nekaj debat in moram priznati, da ste super družba. Torej, pohvalil sem vas, zdaj pa so na vrsti moji problemi. Pred približno 15 leti sem bil pri svoji zdravnici in sem ji zaupal nekaj svojih težav in takrat me je v bistvu mučila zelo velika nezainteresiranost za vse okoli sebe in to je bil tudi razlog, da sem prekinil študij (ostalo mi je par izpitov). Takrat so se mi pojavili tudi finančni problemi in vse skupaj me je pahnilo v zelo veliko pasivnost. Zapiral sem se v sobo. K staršem nisem hodil pogosto na obisk. No, zdravnica mi je takrat rekla, da me bo minilo, ker je bila pomlad in da se bo vse uredilo. Seveda ne krivim nje zaradi bilo čega, ker tudi nisem bil maksimalno iskren z njo in ji nisem povedal da sem biseksualen (takrat sem sicer imel tudi punco, s katero pa prav tako ni šlo več). V nekajmesečnem tavanju mi je uspelo najti fanta, ki mi je pomagal s službo in takrat sem večino svojih problemov pospravil pod preprogo. Delal sem zelo veliko, denar ni bil problem več. S tem fantom sva se zelo zbližala, vendar pa sva kasneje ugotovila, da pač nisva za skupaj, sva pa ostala prijatelja. V tem času sem študij čisto prekinil, čeprav sem imel še 3 izpite do konca in diplomo. Že prej sem se zelo veliko ukvarjal s projekti povezanimi s človekovimi pravicami, ampak je to bilo tako, bolj neprofesionalno, ampak izkušenj pa sem si pridobil zelo veliko in enkrat sem slučajno opazil oglas, da zunaj iščejo osebo, kjer sem se takoj prepoznal. Bil sem zelo prepričan, da bom to dobil in res je bilo. Preselil sem daleč od Slovenije in nova država, novi ljudje, nova služba, vse mi je bilo idealno. Pogosto sem se vračal v Slovenijo, v glavnem sem užival v delu, pa tudi privatno življenje je bilo super. Spoznal sem par super ljudi, s katerimi smo se zelo zbližali. Lahko bi rekel idealno življenje. Po parih letih je zbolela mama in takrat so se začenjali pojavljati tudi problemi, vendar pa nič tako hudo resnega. Pogosto sem bil doma, dosti smo komunicirali. Res je da sem že prej bil zelo samostojen in da nisem bil nikoli preveč vezan za družino, ampak me je mamina bolezen vedno spremljala, prav tako sem razmisljal, da se vrnem v Slovenijo, vendar pa nisem hotel pustiti kariere tam, pa tudi mama ni hotela, da hodim domov. Sčasoma smo njeno bolezen poskušali sprejeti, jaz sem v tujini menjal službe, napredoval, ljubezensko področje ok, bil dosti doma. Sčasoma sem se tudi sprijaznil s svojo seksualno orientacijo. Outiral sem se parim prijateljem in prijateljicam, tudi par sodelavci...z domačimi nismo nikoli govorili o tako osebnih stvareh, pa tudi živel sem daleč od njih in glede na vse, mi to ni bilo pomembno. Sčasoma se je stanje pri mami začelo komplicirat in vse bolj sem razmisljal o svoji vrnitvi. Tukaj pa so se začeli pojavljat problemi. Vrnitev mi je namreč prestavljala nestabilnost, kajti vračal bi se domov, iskanje službe, nedokončan faks, je pa res da smo imeli tudi veliko krizo v firmi kjer sem takrat delal, tako da sem bil pod stresom tako privat, kot zaradi službe in prihodnosti. Tudi ljubezensko področje se je zakompliciralo in počasi se mi je začel sesuvat svet. Imel sem par ljudi, ki so mi stali ob strani in s katerimi sem se veliko družil in to me je držalo pokonci in sem z njimi lahko govoril o večini problemov. No, ko je mama umrla, je bil to zame zelo velik šok. V Sloveniji sem ostal nekaj časa in ko sem se vrnil, enostavno nisem bil več kos zadevam v službi, ker smo imeli takrat tudi zelo veliko problemov in po enem mesecu sem končal službo, takrat sem potreboval čas za sebe in se nisem takoj vrnil v Slovenijo. Premišljeval sem kaj bom, malo sem tudi potoval, uspel pa sem tudi zadržati par stvari, da sem občasno tudi delal. Ker je doma oče ostal sam s svojimi starši in sta obadva začela bolehat, sem se preselil nazaj v Slovenijo k njemu in takrat sva celo izboljšala svoj odnos, ki je bil prej tako tako. Nikoli nisva imela veliko komunikacije, ampak vedno sva se dobro razumela, ko je bilo potrebno kaj delat. No zdaj sem mu vsekakor prišel zelo prav, ker je bilo kar veliko dela z njegovimi starši. Počasi sem tudi začel razmišljat o svoji prihodnosti v Sloveniji. Začel sem se dobivati z ljudmi s katerimi sem delal tudi prej in sem tudi bil v kontaktu z njimi, ko sem bil v tujini. Nekaterim sem celo veliko pomagal. No, kar se tiče konkretne pomoči iz njihove strani nisem dobil, kar me je zelo razočaralo, ampak dobro. Imel sem prihranke. Doma sem se počutil koristnega, pa tudi časa sem imel. Tako da sem spet malo potoval in pomagal doma. Občasno sem tudi imel kakšno delo, tako da iz stroke nisem popolnoma izpadel. Kar hitro sta stara starša umrla, oba, kar je bil spet en šok zame, predvsem pa za očeta. Počasi se pobirava od tega. No, tukaj pa začnejo moji problemi, ki so podobni kot so bili na začetku mojega pisanja. Začel sem se izolirat. Večino časa preživim v sobi. Ni mi do nobene stvari. Pogosto mi po glavi rojijo čudne misli. Stvari, ki si jih zastavim, da jih bom naredil, navadno ne naredim, oziroma z njimi odlašam. Res je, da vse kar se tiče očeta, naredim takoj brez odlašanja in mu ne dajem vtisa, da je kaj narobe z mano. Kar se tiče stvari glede moje zaposlitve me ne zanimajo. Ko vidim kakšno priložnost, se najprej razveselim, zasanjam, nato pa veselje zgine in se mi ne da več trudit. Zadnje čase opažam, da se tudi manj družim s prijatelji, ki prav tako ne vedo, kaj vse se dogaja v moji glavi. Ko sem v družbi veljam za veselega in zabavnega in navadno sem takšen, čeprav opažam da mi zadnje čase niti ne paše več niti njihova družba. Najboljše se počutum za računalnikom, v svoji sobi. Res je da imam občasno delo, ki je prav tako od doma in za računalnikom, ampak se poskušam prepričat, da to ni dobro. Prav tako so se mi začeli pojavljat finančni problemi, ker so zaloge počasi pošle, sproti pa zaslužim zelo malo, trenuto me čaka kar nekaj večjih stroškov, ki ne vem kako jih bom plačal in vedno pogosteje vidim razlog v tem, da prekinem z vsem. Edina stvar, ki me še drži pokonci je oče, ker vem, da bi ga to zelo prizadelo. Sam sem imel zelo dinamično in polno življenje, sicer še nisem star, ampak me vse manj in manj stvari drži pokonci. Sploh ne vem kje začeti reševat probleme, enostavno nimam več dovolj energije. Včasih si naredim razne spiske kaj narediti, z zelo majhnimi cilji in se tega držim, pa me spet vse mine. Razmišljam in analiziram svoje življenje, se zavedam svojih napak, ampak časa ne moremo vrniti nazaj. Tako da ostajam v svoji sobi in poskušam bežati od svojih problemov.
Za prvič sem se zelo razpisal, ampak sem želel predstavit svojo zgodbo in tudi večino okoliščin. Kljub veliko znancev, so to stvari, o katerih z njimi ne morem govorit. Torej, kaj mislite vi? Kaj je narobe z mano? Kje začeti?

kje začeti? hja, jaz osebno bi se obrnila na osebnega zdravnika, se poslužila strokovne pomoči (pogovor s strokovnjakom je lahko v veliko pomoč); preko foruma lahko spoznaš precej ljudi s podobnimi problemi, v okviru društva je kar nekaj skupin za samopomoč... 

Dragi Penzic,

pozdravljen na forumu!
Sem popoln laik, kar se tiče medicine, ampak izoliranje od zunanjega sveta in prijateljev, preživljanje časa za računalnikom, nezainteresiranost in brezvoljnost glede uresničevanja ciljev mi zelo dišijo po depresiji. Tukaj nekje sem bila tudi sama. Trenutno sem skoraj dva meseca na antidepresivih in mi je bolje.
Očitno so te smrti v družini ter sprememba okolja in načina življenja pripeljale v to stanje. Trenutno torej živiš z očetom in mu pomagaš, prej pa si bil navajen zelo dinamičnega življenja, ki si si ga povsem samostojno uredil po svojem okusu. Si na nekakšni prelomnici, ker se soočaš s tako spremembo in si ne predstavljaš, kakšna bo prihodnost. Vsaj tako sem te jaz razumela.
Polagam ti na srce, da ne misli na samomor; če nič drugega, je dobro, da te vsaj misel na to, kako bi to prizadelo očeta, od tega odvrača. Vem, da ni lahko, ampak ko boš storil prvi korak, bo lažje. Če imaš kakšnega tako zaupnega prijatelja, se za začetek dobi z njim in mu povej, kako se počutiš. Gotovo ti bo stal ob strani in ti bo pripravljen pomagati. Za drugi korak bi ti svetovala obisk psihiatra. Jaz sem imela s tem veliko srečo, ker me je psihiatrinja naročila že tretji dan po mojem klicu, poleg tega pa se mi zdi zelo razumevajoča ženska. Ime ji je dr. Majda Šerič.
Ne vem, če ti moje pisanje kaj pomaga, toda gotovo se bo oglasil še kdo, ki ti bo dal kakšen boljši nasvet. Ne vdaj se!

Veliko sreče,
tiger  :rozicodam:

tudi sam sem imel misli o samomoru pa sm si enega dne reku da tko ne gre več naprej in sem nehal misliti o samomoru...
to so bolezenjske misli in nimajo kej opravit z realnostjo to tudi meni diši po depresiji ko sem prenehal misliti na samomor se je vse spremenilo v parih dneh počutje je bilo bolše nism biu tak mračnež in pa
samo pomisli kako bi bilo očetu če se bi ubil
po mojem mnenju mu nebi bilo vseeno če izgubi sina!!!
tko da mal prenehej misliti o smrti in samomoru pa bo veliko bolje

držim pesti da bo bolje
šrčen pozdrav :oki:
Domen

Draga Arwen, tiger in green boy!

Hvala vam za vzpodbudne besede in predloge. Ta vikend sem sem preživel zunaj in malo več delal v naravi in okoli hiše in vsaj za nekaj časa pregnal negativne misli. Moram priznati, da mi je zelo koristilo. Na strokovno pomoč še nisem pomislil, pa tudi nikoli nisem jemal nobenih tablet, se bom pa malce pozanimal, kako je kaj s tem v naših koncih. Vem da se skupina sestaja v Celju, kar mi je dokaj blizu.
Sicer opažam te svoje negativne misli in da bi bilo najboljše vse končati samo v tem času, ko sem brez službe in koliko sem uspel brati izkušnje drugih, vidim da vsi občutimo podobno. Jaz imam občutek, da sem totalno nekoristen na tem svetu, čeprav sem veliko delal v življenju in pomagal mnogim. Imam 35 let in sem prepričan, da lahko veliko dam temu svetu, ampak po drugi strani, pa glede na moja leta in analizo, kaj vse sem počel v življenju in kje sem vse bil, lahko zaključim vse z lepimi spomini. Enostavno se mi je ta "rešitev" pojavila med opcijami in je nikoli prej ni bilo. Včasih ne morem spati celo noč in ze zelo znojim, v glavi pa analiziram, kje sem naredil vse napake v življenju in zakaj sem tako postopal, ker če bi drugače, potem bi veliko stvari bilo drugačnih. Pa se potem poskušam prepričat, da časa ne morem vrnit več nazaj, samo kakšen nauk lahko potegnem iz napak, da se ne bi več ponovile.

točno tako!  :oki:

Pozdravljeni še enkrat. No en mesec sem zdržal, bral nekatere vaše izkušnje veliko premleval stvari iz preteklosti, predvsem pa analiziral ljudi okoli sebe in odnose. Po eni strani sem vesel in ponosen na en del mojega življenja. Ja, bilo je res lepo. Malo ljudi je imelo ta privilegij toliko potovat in spoznavat nove dežele in ljudi. Nekako se je moje življenje odvijalo zelo hitro in v parih letih sem doživel zelo veliko stvari. No, zdaj ko se mi že skoraj eno leto ne dogaja praktično nič posebnegega, ko se iz dneva v dan prepričujem, da se dvignem iz postelje in poskušam najti smisel zakaj se sploh toliko mučim sam s seboj. Postal sem si ful naporn in počasi ne prenesem niti sam sebega, prav tako pa večino ljudi okoli sebe. Vse me je začelo motit. Končno so mi tudi pošle vse finančne zaloge in vse bolj se mi kaže ta en izhod, kot edini, ki bo prinesel olajšanje. Ko bo končno vsega konec. Zelo pogosto vidim, da se na ljudi, ki so si vzeli življenje, gleda kot reve. Kaj vem, mislim, da moraš biti zelo pogumen. Predvsem pa me moti, da ljudje enostavno ne moremo odločit in rečt dost in to je to. Sicer lahko to naredimo, ampak zakaj je to potem vedno takšna drama. Zakaj je potem toliko obsojanj, zakaj se vedno iščejo krivci in ne vem kakšni razlogi. Zakaj se enostavno ne moremo odločit in reči vsem, super je bilo, res lepo, ampak dosti je bilo, dovolj imam vsega, ne da se mi več, hvala vam in nasvidenje. Zakaj o svoji smrti ne moremo odločat svobodno, če že pri rojstvu nismo bili vprašani.

Pozdravljen  :rozicodam:!

Praviš, da se tvoje stanje vleče že eno leto, oziroma se ti nič ne dogaja. Nisi šel niti do zdravnika? Do terapevta? Na skupino za samopomoč v celju? Bi rekla, da je skrajni čas, da poleg analiziranja narediš še kakšen korak, ker verjetno samo od sebe se čez noč ne bo kaj spremenilo.

Glede smrti je pa tako, da bo prej ko slej prišla sama, tako da naj se ti nikamor ne mudi, raje si probaj polepšati življenje , ki ga imaš. Nekje piše "življenje je pekel, norost, a smrt ni izhod OD TOD". Namreč- vprašanje, če se s smrtjo vse konča- o tem obstajajo različne teorije- če se ne konča, je problem kako izpolniti svojo poslanstvo potem, ko nimaš več telesa na razpolago. Mogoče ta moja misel ni najbolj na mestu, ampak tako pač razmišljam jaz.

Bolečina ob smrti, je predvsem bolečina tistih, ki ostanejo, hudo je verjetno vedno, če pa nekdo odide predčasno po svoji izbiri, so pač večna ugibanja o tem zakaj in tudi občutki krivde, zakaj nisi mogel pomagati.

Ne znam ti rečti nekih tolažačih besed, predvsem se tudi sama te dni  ne počutim dobro, vendar vem, da bo moje življenje toliko boljše kolikor bolj se bom sama potrudila in ga spremenila- vendar včasih manjka energije od znotraj, za to jo je nujno poiskati zunaj. Torej ne odlašaj, poišči pomoč, da boš pridobil vsaj nekaj nujne energije za premikanje. Ni nujno, da so koraki veliki, samo da so, en po en...

Prosim, oglasi se še kaj, pa pojdi vsaj pogledat na skupino za samopomoč in poročaj kako je bilo!

 :rozicodam:

Penzic, nebesno modra je lepo napisala. Tudi jaz sem imela na začetku mojih depresivnih dni željo po smrti, da se preneha to mučenje, saj nisem videla nobenega smisla več za naprej. Pa sem se začela spraševati, kaj, če me potem čaka še hujše trpljenje, saj ne vemo kaj nas čaka na drugem svetu. Seveda nas niso ob rojstvu vprašali ali želimo biti ali ne...vendar tu smo z nekim namenom. Vsekakor mislim, da je življenje potrebno izživeti do konca, saj nikdar ne vemo, kdaj nas čaka konec. Ko sem jaz razmišljala o tem, mi je bilo grozno, če sem pomislila, da bom še 40 let tlačila to zemljo...to mi je predstavljalo pravo muko...vendar sem si potem rekla, hja, saj ne veš koliko časa boš...lahko te že jutri ni več...ne obupuj in užij življenje, dokler ga imaš...in tako sem si nekako izbila tisto tesnobo iz glave.
Nikar ne jemlji smrt kot rešitev, temveč vzemi življenje kot dar, kot učenje in zorenje. Vsaka slaba stvar ima svojo dobro plat, če se le pravilno ozreš nanjo. Mislim, da je potreben pogum tudi za življenje...ne samo za smrt...zato se ne potapljaj v malodušje, zavihaj rokave in začni živeti...možnosti je veliko  :rozicodam:

Hvala Slavka in Nebesno modra!

Ma v bistvu je to neznosno stanje šele par mesecev, je pa res, da se zadnje leto nekako lovim. Za lansko poletje lahko rečem, da je blo eno najlepših, ker sem imel dovolj časa in denarja, da res uživam, sicer skromno, ampak kvalitetno. Potem pa je nastopila jesen, kjer so se zadeve začele rušit. Najprej z izgubo starih staršev, obeh, pa še paralelno z razočaranji glede par oseb, ki so mi vedno dajale upanja, potem pa sem dobil nož v hrbet, glede preživetja in razvoja kariere tukaj v Sloveniji, pa tudi finančno sem vse bolj in bolj propadal in v zadnjih parih dneh doživel tudi dno glede tega. Glede na to kaj sem vse počel v svojem življenju sem prepričan, da bi lahko dal veliko družbi in okolici, vendar se pa po drugi strani vprašujem, če si družba in okolica sploh kaj takega zasluži. Moja glavna vrednota je vedno bilo poštenje in pripravljenost, da nekomu pomagam, ko pa sem sam potreboval pomoč, je na žalost nisem uspel najti in moram priznati, da me sedaj drži pokonci ta forum in vsi vi dobri ljudje, neznanci. Zadnjih par dni sem celo začel pisat pisma ljudem, ki jih poznam in katerim želim veliko stvari sporočiti, pozitivnih, pa tudi negativnih. Prav tako sem vedno bil navajen delat, tudi pretiravat kar se dela tiče, ampak sedaj imam občutek, da sem svojo misijo opravil. Veliko ciljev sem dosegel in sem zelo srečen zaradi tega, sedaj pa sem enostavno brez nekih vizij in mi je glavni cilj, da iz dneva v dan preživim, izvegitiram. Trenutno tudi veliko pomagam pri delih doma, tako da se ne izležavam pred računalnikom in TVjem in ko bomo to končali doma, potem enostavno ne vem več kaj naprej oz. vidim le še eno pot in moram priznati, da se te poti že veselim, kajti prepričan sem, da bo to veliko olajšanje. Res je da tega ne vemo, dokler ne doživimo. Verjetno je vsega konec. Mrak. Tema. Prepričan pa sem, da ne bom več gledal sebe kako iz dneva v dan bolj tonem in propadam.

Dragi Penzic :rozicodam:!

Verjamem, da si veliko dal družbi in posameznikom in prav tako, da lahko veliko še daš. Nikoli ne veš, koga boš na svoji poti še srečal in morebiti bo en sam, ki bo potreboval točno to, kar mu lahko daš samo  ti... Tudi ne veš koliko novih poti se vsak hip odpira, ko se bo končalo delo doma, te bo morebiti potreboval kdo drug...

zdi se ti, da si pregledal vse in da imaš tudi jasen pogled naprej vendar se ne strinjam s tabo. Tvoj pogled ta hip ni jasen, tvoje misli niso povsem objektivne in realne...Kot da ti recimo primanjkuje enega hormona v telesu, pa zato vidiš stvari precej drugače, kot če bi ena žleza v tvojem telesu izločila čisto malo tega hormona. Če zdaj tega tvoje telo ne zmore, pomisli, da se lahko vse spremeni, če boš poiskal ta hormon in ga nekako dodal v svoje telo. Pomisli, da je lahko potem marsikaj drugače.

Glej, kot sem že rekla, smrt itak pride sama. Ne govori si kako so ljudje slabi in nevredni, pomisli, da je dovolj da obstaja en sam, ki ima etiko čeprav je družba kot celota takšna kot pač je in te ta hip ne zna ceniti in sprejeti. Toda posamezniki vedno ostajajo in obstajajo, tudi taki, ki niso pokvarjeni in nespoštljivi.

Prosim, ne hiti proti koncu, oglasi se kaj in podeli svoje bogastvo z nami. Ne imej nas za ničvredne tega. Samo ljudje smo in vsi naredimo kdaj napako in si moramo tudi to odpustiti.

 :rozicodam:

Penzic, pozdravljen!

Nebesno modra in Slavka sta ti že lepo svetovali, sedaj bom še jaz dodala nekaj mojega razmišljanja in tudi nekaj mojih konkretnih izkušenj s problematiko suicidalnosti.

Te popolnoma razumem, da tako razmišljaš in verjetno tudi nisi edini. Že marsikdo je že kdaj tako razmišljal, tudi jaz. Vendar jaz sem razmišljala bolj v tem smislu, da bi bilo čisto "fajn", da bi zaspala in se nikoli več ne zbudila. To bi bilo tako zelo enostavno.

Pa ni tako zelo enostavno, ker samomor niti slučajno ni enostavna zadeva in tudi neboleča ni. Lahko pa se ti tudi zgodi, da potem celo življenje nosiš posledice zaradi neuspelega poizkusa... Lahko si tudi invaliden... Scenarijev je ogromno.

Pomembno pa se je tudi zavedati, kako bi se potem, "če bi ti uspelo", počutili tisti, ki te imajo radi. Verjetno jim ne bi bilo vseeno. To je najmanj. Po vsej verjetnosti pa bi se počutili tudi krive in bi se spraševali ZAKAJ. To bi bile hude travme za njih.

Na koncu pa si tukaj tudi ti. Kako veš, kako bo čez nekaj časa? Ne veš. Tudi jaz ne morem vedeti. Lahko bo slabše, lahko pa bo boljše ali pa celo ODLIČNO. Verjemi mi, da je škoda, da si odvzameš tisto ODLIČNOST, ki jo boš še dožvel, če se sedaj odločiš, da je nočeš doživeti.

Sedaj pa še moja izkušnja. Pred nekaj časa sem bila tudi jaz soočena s suicidalnostjo. S poizkusom samomora sem se soočala pri meni zelo ljubi osebi. Ta oseba je bila v globoki depresiji in bila je v zelo slabem fizičnem stanju; eno leto ni spala, rapidno je hujšala in še marsikaj... Ne bom pisala vseh bolečih podrobnosti, napišem ti lahko samo to, da je bilo zelo hudo. Skratka, te osebe ne bilo več med nami, če ji takrat nekdo ne bi preprečil samomora...

Sedaj ta oseba živi dokaj kvalitetno življenje (v danih okoliščinah, na katere ta oseba nima vpliva) in velikokrat pravi, da bi ji bilo žal, če je zdaj ne bi bilo več. V tem času je namreč doživela veliko lepih stvari, ki jih ne bi, če bi takrat umrla... Seveda so še vzponi in tudi padci, vendar to je vse del življenja.

Želela sem ti to napisati, da bi videl, da zmeraj obstaja upanje... Tudi ZATE. Če misliš, da ne zmoreš sam, si poišči strokovno pomoč, predvsem pa veliko piši in govori o svojih občutkih. Verjetno imaš koga, ki se mu lahko zaupaš. Verjemi v svojo MOČ! :rozicodam:

Pozdravljena Janja in hvala za sporočilo in vzpodbudne besede.

Ja zanimivo je, ko se malce poglobiš v te stvari in potem se me loteva celo neka jeza, da o nekaterih stvareh enostavno ne moreš odločit, kajti tudi jaz bi najraje videl, da se enkrat na lepem ne zbudim več in to je to.

V relativno kratkem času so me zapustile tri osebe, ki sem jih imel zelo rad in vse tri so bile zelo velike bitke z boleznijo, ki jih je na koncu premagala in že takrat sem se začel vpraševat, kaj je to, da ti da toliko volje, da se boriš iz dneva v dan, čeprav veš, da bitke ne moreš dobiti. Enostavno mi ni jasno, kaj se je to v meni premaknilo in da sem popolnoma izgubil voljo do življenja. Spomnim se, da sem še pred časom bil jezen nase, če nisem storil česa, kar sem si zadal, da moram storiti, zdaj pa se enostavno več ne sekiram. Če ne storim danes, bom jutri ali pa sploh ne bom.....

Ja itak da je prisoten strah narediti si karkoli, predvsem pred neuspehom in kaj lahko sledi. Še pred časom sem več razmišljal o posledicah in kako bi lahko vse to vplivalo na vse, ki me imajo radi. Kaj vem, o očetu sem že pisal. Verjamem da bi njemu bilo najtežje, kaj dosti več ljudi pa ne verjamem, da bi tako zelo prizadelo. Družim se z dosti ljudmi, ampak so naši odnosi bolj površni. Moje življenje je bilo bolj "nomadsko", veliko sem potoval in nikoli se nisem preveč vezal na ljudi. Tudi z očetom nisem nikoli imel nekega posebej razvitega odnosa. Komunicirava, ampak se nisva nikoli pogovarjala.

Zelo dobro se zavedam življenja in vzponov, še posebej pa padcev in prav po padcih me tisti, ki me poznajo boljše, tudi poznajo. Zelo pogosto so me padci še dodatno ojačali, dobival sem neke dodatne moči in sem se vedno z zelo veliko motivacije boril in tudi zmagoval, ampak zdaj pa enostavno nimam več te moči. Pogosto sem vzpodbujal druge, da se ne smejo predati in se morajo boriti, zdaj pa sem sam, prav tako tudi ne vidim osebe, s katero bi se lahko pogovoril o vsem, kar pišem zdaj po tem forumu, vsaj ne o vsem.

No jutri je nov sončen dan, ki mogoče prinese kaj novega.

Penzic, dobro jutro v sončnem dnevu  :rozicodam:
Naj ti povem, da sem se tudi jaz soočila z izgubo meni zelo drage osebe, ki je bila zelo bolna, vendar se je borila in borila...kljub bolečinam, ki ji je prinašalo zdravljenje. Nikdar ni obupala, zato sem si v mojih težkih dneh tudi jaz rekla, da moram naprej, ne glede na vse bolečine in trpljenje...ko bi res najraje zaspala za vedno.
Verjamem, da so ti moči pošle, zato bi bilo res pametno, da si poiščeš pomoč. Da se spet postaviš na noge in začneš živeti. Tudi jaz sem životarila in se komaj prebijala skozi dan, brez vsake energije in z grozno muko...vendar sem zmagala. Vedno je tako, da smo za druge močni in nasvetov polni, ko pa gre za nas same ne znamo več naprej in takrat nastopi trenutek, da si poiščemo strokovno pomoč...tudi jaz sem jo.
Piši nam, tu te razumemo... 
Naj bo čimveč lepih in sončnih dni ti želim.  :rozicodam:

Penzič pozdravljen in en pozitiven dan ti želim :oki:

Popolnoma se strinjam s pisanjem Slavke, kajti tudi jaz sem doživela
izgubo dveh bližnjih, ki sta se kljub hudi bolezni in nezavedanju okolice,
zelo borila za preostanek življenja.
Tudi meni je to pustilo eno težko izkušnjo, zato te razumem.
Tisti trenutek, ko si napisal svojo zgodbo, je nisi napisal zato, da bi nam povedal,
da nas želiš zapustiti, napisal si jo zato, ker iščeš pomoč in prav je tako.
Tukaj si boš pridobil prijatelje in vsi te bomo podpirali, tako da boš lažje prebrodil
svoje težave.
Vzami svoje ŽIVLJENJE kot dar, ki ti je bilo podarjeno in izkoristi ga do popolnosti. Nikoli ne veš, kaj lepega te še čaka!
Pridruži se kakšni skupini, kjer boš spoznal, da nisi sam, da so tam ljudje, ki te razumejo.
Vse o skupinah si lahko prebereš na forumu pod post SREČANJA in si izbereš
sebi najbljižji kraj.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,12.0.html

Tudi sama sem to storila in poiskala strokovno pomoč, verjemi mi, da je lažje
in se rezultati že poznajo.

Upam, da ti uspe v pozitivni smeri.
Veselim se tvojega novega pisanja!
Lp  :rozicodam:

Toja in Slavka, hvala vama na vzpodbudnih besedah!

Moram priznati, da sta mi zadnja dva dneva minila zelo hitro, predvsem pa kreativno, tako da sem včeraj zvečer kar zaspal pred kompom. Parkrat sem prebral vse vaše odgovore in nasvete in moram priznati, da me je vse skupaj zelo dvignilo razpoloženje, čeprav nisem naredil še nobenih korakov v smeri kakršnekoli rešitve. Še vedno sem na razpotju, iti naprej, se mal potrudit in prisilit ali nič od tega in še naprej toniti, do kdaj bo pač šlo.....Verjetno vsi, ki se oglasimo tukaj in smo v stiski in resno razmišljamo, da nam je dovolj, nismo čisto prepričani, da naredimo ta zadnji korak, ker tisti, ki se odločijo za to, pač to naredijo, pač ne vidijo sploh nobene rešitve ali možnosti, kjer bi lahko najdli smisel življenja. Ob prebiranju raznih življenskih izkušenj sem si rekel, da sem lahko srečen, imam streho nad glavo, fizično sem bolj ali manj zdrav, doma imamo relativno dobre odnose, vsekakor ni kreganja in kakšnega nasilja, zaenkrat nisem preveč zadolžen, bolj na ničli, ne mučijo me problemi povezani z nespanjem ali neapetitom.....poskušal sem pač razmišljat o stvareh, ki jih imam in o katerih sploh nisem razmišljal kot nekaj kar je pozitivno, ker sem v zadnjem mesecu dni gledal vse z očmi problemov in raznih težav, tako da sploh nisem opazil tistega dobrega in prepričan sem, da je vedno mogoče najti kakšne pozitivne stvari, pa tudi če je to samo lepo vreme in čudovit sprehod nekje zunaj v naravi, kavica s prijatelji ali pa dober film... no kljub temu da sem ta dva dneva kar dosti delal okoli bajte, sem se spomnil ene zanimive stvari, ki sem jo pogosto uporabljal v službi in sicer pri planiranju novih projektov in to je "problem tree" (drevo problemov). Nikoli nisem pomislil, da bi to lahko bil tudi način, da svoje probleme spremenim v projektni predlog. Probleme, ki me najbolj mučijo sem končno napisal na papir in ne samo to, poleg njih sem napisal tudi vzroke in jih tudi poskusil razčlenit na podprobleme in potem sem nekatere tudi razdelal in dopisal možne rešitve. Presenečen sem ugotovil, da kar nekaj problemov niti ni povezanih s tem, da trenutno nimam službe in da sem brez denarja, še več, nekatere stvari se ponavljajo iz časov ko sem imel oboje in se kljub temu s tem nisem nikoli ukvarjal. Ja moram priznati, da je pogled na to listo kar mučen, ampak to je to.....brez olepševalnic, to je realnost s katero se bo treba boriti. Zavedam se tudi, da sem bil vedno dober teoretik in strateg, implementator pa......ja tukaj se najbolj bojim, kako se bom prisilil, da se bom držal tistih možnih rešitev, ki sem jih identificiral in verjetno jih bom moral še krepko dopolnit, kajti največji problem, ki se mi že kar nekaj časa ponavlja je, blokada, pasivnost, tema, pomanjkanje motivacije, lenost....krč, ki se pojavi, ko želim nekaj storiti, pa ne morem, pa ne zato, ker je nekaj nemogočega, ampak enostavno ne gre. Prav tako se poskušam prepričat in pozabit na preteklost in na vse izgubljene priložnosti, zdaj je enostavno prepozno sekirat se, kar je bilo, je bilo, nazaj se ne morem več vrnit. Imel sem veliko priložnosti v življenju, nekatere sem izkoristil, druge zapravil in ni ga vraga, da se bo pojavila še kakšna..........

Lahko noč vsem in se čujemo...... :wav:

Penzic  :wav: dobro napisano. Vidim, da si se začel spoprijemat z težavami, kar je super.  :oki: Ja, tako kot praviš, nima se smisla sekirati za izgubljene priložnosti...življenje nam jih vedno znova ponuja in vsi se najdemo na razpotju....vendar ni napačnih odločitev...so samo odločitve, ki nam krojijo življenje.
Živeti je treba za ta trenutek, se rahlo ozreti v prihodnost, preteklost pa pustiti, da ostane za nami.
Bodi hvaležen za vse lepe stvari, tako kot si napisal...v vsaki stvari se najde nekaj lepega, samo videti moramo.
Vem, da ti bo uspelo, saj si se problema lotil na dober način...z pisanjem in analiziranjem...kar bo prineslo tudi rešitev. Meni se je včasih pojavila medtem, ko sem pisala o svojih težavah na forumu...
Najslabše je, če nosimo vso težo in strahove v sebi, potem dobijo moč in se razbohotijo...če jih obelodanimo pa izgubijo vso svojo strašnost.
Želim ti en lep dan in napiši nam še kaj  :rozicodam:

Penzič  :clap: !

Ko sem prebrala tvoj post, sploh nisem mogla verjet, da si to res ti! :clap:
Zelo lepo in kar je največ, zelo pravilno si se odločil začet mislit in delat
na sebi.
Zelo hitro si spoznal način kako se spoprijeti s sabo.
Zelo veliko ti je že Slavka napisala, kar bi ti tudi  jaz! :rozicodam:

Samo tole še: NIKOLI ne sprejemaj odločitev, ko si v krizi, saj so take
odločitve lahko zelo napačne!

Želim ti, da tako nadaljuješ in se nam javiš, predvsem pa veliko pišeš!

Lep pozdrav :sunny:

Hvala Toja in Slavka!

Ja saj tudi sam ne morem verjeti, ampak očitno tudi strah dela svoje. Še posebej ko sem prebral kaj sem pisal prej in ko analiziram počutje, potem sem se poskušal "odlepit" od črnih misli. No vsaj za hip mi je to uspleo, da sem se lahko fokusiral tudi na pozitivne stvari, vendar pa seveda ni vse tako idealno, veliko je odvisno kako se počutiš v tistem trenutku ko pišeše, pa tudi počutje se mi non stop spreminja in niha, 5 minut sem poln energije in pozitivno nabit, potem pa se kar hitro pojavi občutek, da sem spet čisto down!

Ja, vsekakor opažam, da sem leta in leta preveč držal v sebi in v teh nekaj postih, ki sem jih poslal na forum, sem veliko tega "vrgel" ven iz sebe. Res, da samo virtualno, ampak vseeno imam občutek, da je že to veliko. Predvsem pa zaradi vas, ko vidim da berete in me poskušate razumeti, predvsem pa ne obsojate, ker sem za kar nekaj zadev, ki sem jih poskušal deliti z drugimi, doživel tudi obsojanja, vsekakor ne želim da me zdaj vsi ujčkajo in trepljajo po ramenih in kritika mora biti, ampak če je že kritika, potem naj bo konstruktuktivna. Vsekakor pa se moram zahvatiti tudi koklji, ki me je s par sporočili očitno "dvignila", odlepila iz teme. No toliko za sedaj, vsekakor se še čujemo veliko ;-)

Lep dan vsem!

Ojla Penzic :rozicodam:!

Lepo te je takole brati :)! To, da se ti počutje spreminja ni nobena katastrofa, poglej samo vreme kako se spreminja :sunny: :dezuje:, potem pa še mi :013: :ohoho: :035: :041:...

Pojdi še do kakšnega strokovnjaka, na skupino za samopomoč...vedno nova obzorja se bodo odpirala in sončka bo vedno več.

Čuvaj nase in javi se še kaj!

 :rozicodam:

Dragi Penzic,

me zelo veseli, da se začenjaš pobirati in se soočati s svojimi težavami! Saj ravno to je najtežje - da jih prepoznaš, izraziš in nato se lahko spoprimeš z njimi. Če malo pofilozofiram, je prav v ovirah čar življenja - v tem, da jih premagamo in koliko lepega je za njimi.
Še bolj me veseli, da si nehal razmišljati o samomoru. Moram priznati, da me je kar malce jezilo, ko sem brala tvoje sestavke, iz katerih se zelo jasno vidi, da si izredno bister in sposoben fant in se zavedaš, kje in kako bi lahko dobil pomoč, pa si vse to zavračal. Vendar te ne obsojam, saj razumem, da v tako črnem razpoloženju človek nima volje in energije za to.
Vidim, da si doživel hude čustvene preizkušnje, saj je izguba ljubljenih ljudi res nekaj najhujšega, kar te lahko doleti, po drugi strani pa so te nekateri ljudje tudi razočarali, da si izgubil zaupanje vanje in mogoče v ljudi na splošno. Kot ugotavljaš, da nikoli nisi z nikomer navezal pristnejših stikov in prijateljstev, je morda del krivde tudi pri tebi oz. tvojem prejšnjem načinu življenja, ampak dobro, sedaj to veš in priložnosti še niso izgubljene. Bodi prepričan, da te v življenju čaka še veliko lepega in gotovo boš spoznal še veliko dobrih in zanimivih ljudi, med katerimi je nekaj tvojih bodočih prijateljev. Upam, da se ne bo slišalo preveč "new-agersko", ampak dejansko velja, da s svojo energijo in naravnanostjo vplivaš na razvoj dogodkov. Če boš razmišljal zelo črno in boš poln jeze ipd, ti ne bo šlo nič od rok. Nagradno vprašanje seveda je, kako narediti ta klik v glavi. Zato je prav, da si začel raziskovati samega sebe, se truditi za izboljšanje počutja, vseeno pa bi bilo dobro, da si poiščeš še kakšno pomoč. Lažje je, če nisi sam.
Všeč mi je tvoje razmišljanje, da se lahko veseliš že navadnega sončnega dne. Večkrat bi morali razmišljati tako. Če se hočem kdaj prepuščati slabi volji ali malodušju, se hitro brcnem v rit in si rečem: bodi vesela, da si zdrava, da vidiš, slišiš, da imaš dve roki in nogi in da lahko storiš, kar hočeš, če se le potrudiš. Potem me jamranje hitro mine. Da ne boš mislil, da to "jamranje" leti nate, saj si imel v življenju hujše preizkušnje kakor jaz, hotela sem le poudariti, da si po mojem na pravi poti s tem razmišljanjem.
Vsekakor ne izgubi volje in ne odnehaj! Želim ti veliko dobre volje in sreče in nasmejan sončen dan!  :rozicodam:

tiger

Seos Penzic,

Ko berem tvoje poste bi jih skoraj lahko cele prepisal in oddal kot svoje, razen nekaterih malenkosti, kot naprimer; ti zaradi očeta jaz zaradi matere.....
Dosti  koristnega so ti kolegi že napisali...., ki seveda vsak post po svojem drži in upam in verjamem, da imajo pozitiven učinek, vsaj na mene vplivajo tako...

Torej, ker ti je bilo že toliko povedano bi jaz naglas razmišljal malo drugače oz. z drugega zornega kota, ki pa teži k istemu cilju.., osvoboditvi naše duše...

Imam občutek, da se ti je stiska po vseh izgubah ljubljenih, poglobila in ojačala, ko si še ostal brez prihrankov in rednega denarja....(hvala enako)

Jaz v takih situacijah ukrapam z novimi projekti, ki niso predragi.... Trenutno sem v podobni situaciji!

Sedaj pa k mojem predlogu; v tvojem postu sem med vrsticami zasledil, da delaš preko računalnika od doma, torej obvladaš svet rač. očitno (jaz jih ne), imam pa idejo (kreativno (meni je)), ki pa jo sam ne morem in niti nimam volje začeti izvajati, ker je potrebno znanje računalništva...izdelava int. strani in ostale spremljajoče zadeve logistika preko kompjutra...., kreativnosti in idej imam na zalogi, sam nobenem več ne zaupam, prevečkrat u življenju sem sodeloval pri raznih stvareh pa izvisel, ker sem bil premalo podjeten in preveč zaupljiv, labiln in kaj podobnega..,oni srečni me sedaj  z nasmeškom vprašajo, ko se srečamo; kaj pa sedaj delaš....
Torej ideja ni slaba, potrebno je nekaj malega (ne veliko jurčka, jurja in pol za začetek) denarja vložit, pa malo več energije....., firmo mam, sicer sem jo malo zanemaril, pa ni panike, se najde kakšna pot pa to saniram...

Ker je delo in kreativnost po moje najboljše zdravilo za use težave imam predlog, če te seveda zanima, da se kaj tipkava rečeva kakšno, pa vidiva, če nama bi zlaufala zadeva, rečeva kako če ne pa spijeva pjačo in zamenjava temo.

Tud js sm iz štajerskega konca (mam tak občutek, da nisva daleč narazen), tak, da nama razdalja ni razlog, da bi se zgovarjala....

Če vidiš v tem kakšen izziv me z kakšnim konkretnim podatkom kontaktiraj na privat.

Drži se in lp beli

.....najlažje je tabletko uzet pa se uležt pred TV in smilit se samemu seb...., ko pa te stisne pa nova tabletka........ jaz je ne uzamem pa naj bo še tako hudo ! ! !, razen lekadol ko glava boli  :pomezik:
sej vem, da me bodo zdej nekateri na križ prbil, sam tak je !, pr men seveda.

lp

Tole pa predobro poznam. Če sama potegnem ločnico nazaj, me je mamina smrt pretresla čist do nazga, al kako bi rekel. Tudi očetova me je, vendar je bila to nekako pika na i. Ne znam ti povedati sicer, kako sem se pobrala, vendar sem se. Tudi prebolela, ker ob tem ne čutim več bolečine in lahko o tem govorim. Ampak, ko sem se komajda pobrala, mi je umrl partner po desetih letih. V tistem času sem zamenjala službo, katere sem bila zelo vesela in me je praktično držala po konci. Sem dobila novo šefico, me je zdribljala v mozak tako hudo, da se mi je najprej že iz tega vidika začelo sesuvati, ker sem doživela moralni padec, ki je bil zame drastičen. Potem je prišel en zdravnik, me pohabil, čeprav se navzven nič ne vidi in mi povzročil hude travme. Vse je bilo dokazano, da je storil napake in vodil nepravilne postopke, pa me je bumbar še vedno želel lagati in me zavajati. Pa je imel odvetnika, sama sem bila brez, pa sem tudi odvetnika našišala. Kakšne muke. Potem so mi začele odmirati roke. Berem nato v odločbi komisijske zdravnice, da se mi izboljšuje hoja :'(, še prej je malo zamešala in zamenjala roke. Pa smo se tako režali, čeprav me je bolelo v ibr, ko sem spraševala, od kdaj hodim po novem po rokah, če že una napiše, da se mi izboljšuje hoja. Gibanja mi ni omogočala, pa sem se počutila kot nek kriminalc pohabljeni že zaradi operacije, una napiše, da ne smem mrdati, pa so mi rekli, ja madona, saj s takšno roko ne boste mogla štihati po vrtu  :smehko:, pa sem rekla, ja logično, če se mi pa hoja izboljšuje. Koje napake zdravniške. Smeha kolko češ, ampak v moji duši je ostal peklenski pečat zaradi teh zdravniških napak. In za nameček, ker je ta imenovana komisijska zdravnica odločala (brez, da bi me pregledala, kar imam pravico na mojo zahtevo), je odločala na pamet, zavračala vse možne zdravnike, da sem pač zdrava in naj zginem vsaj po štiri ure delati. Pa nisem zmogla. In zaradi nje sem dobila, torej za nameček, vabilo iz službe pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. No, takrat se mi je pa čisto sesulo in je bila zame to pika na i. Če na razgovoru dobiš še nesposobno pravnico, ki ne zna niti enega teksta prebrati in sediš na zagovoru skoraj štiri ure, ker si je skoz popravljala frizuro in skoz govorila "ampak razmišljam", da sem ene dvakrat dobila višji pritisk in ji lepo povedala, da naj lepo zapiše v zapisnik oz. njena tajnica, pa bomo na koncu razmišljali, popravljali itd.. Ko je morala ženska pravnica samo prebrati nek tekst, pa je spet začela "ampak razmišljam", tako da je potem že ta moja tanova šefinja malo ostro dala vedeti, da naj že prebere, ker sedimo v sejni sobi že nekaj ur. Muke, da se ti sfuzla. Cel zdravstvo sem ruknila v luft, sem se pritožla nad imenovano zdravnico oz. njeno odločbo in je bila tako sočna (brez kletvic), da so šle kocine po koncu obema zdravnikoma. Če se ne bi razkurla, še do danes ne bi nič rešila. Zraven sem zaposlila še min. za zdravje in sem dosegla, da se je moji pritožbi ugodilo. Ko še ni bilo dovolj, druga stopnja napiše tako, imenovana nato spet malo po svoje. In sem rekla zdravniku, da razumem, da če ostaneš naenkrat sam, dobesedno in moraš še vedno po koncu stati, je skorajda logično, da padeš dol, če si sam, da moram pa hoditi okrog zdravnikov zaradi dveh zdravnikov in ljudi v službi, pa nikakor ne morem razumeti.

Če ne bi imela dobrega osebnega zdravnika in dobrega psihiatra, ne vem, kaj bi se zgodilo. In hvala bogu, da se ni nič, ker še vedno vem, da je življenje lepo, čeprav ni vedno rožnato.

Tudi mene so pustili na cedilu, ko sem ljudi najbolj potrebovala, ampak, kot gre tista, ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo. In to se je vsaj meni potrdilo, le če sem želela to videti in to tudi upoštevati. Imam en kup skrbi za v naprej, vendar, kot pravijo, rešuj najprej tisto, kar imaš na "dlani", ko prideš do naslednje situacije, boš takrat, ko boš prišel do nje. Morda pa niti ne boš prišel do nje, ker se dostikrat vse uredi.

Ne delaj neumnosti, ker bo vse ok. Tale "vse bo ok" mi je ostala v zavesti, ki jo je povedal moj osebni zdravnik, pa nisem verjela, ker je bilo vse tako hudo. Ampak, se je vse uredilo in če te je nečesa strah, potem pomisliš na vse najhujše. Pa ni potrebno, to sem spoznala, čeprav me še zanese, ampak se vedno spomnim stavka "vse bo ok", pa sem bolj pomirjena. Sama sem zelo hvaležna, da imam tadva zdravnika. Zato vem, da mi bo uspelo prebroditi trenutno situacijo. Pomaga mi tudi ta forum, da končno lahko sploh govorim, čeprav, ko bom prišla v novo okolje, bom pa spet zablokirala, dokler ne spoznam in bo spet koraki nazaj, pa potem kakšen naprej.

Pogumno in drži se, pa nikar ne obupat, ker je življenje še vedno lepo!

Pozdravljeni vsi in hvala za vse kar ste napisali.

Par dni nisem pisal tuki, pa tut mi je uspelo iti par dni na morje s kolegi, čeprav sem zdaj finančno čist na psu, ampak sem vsaj ta del uspel razčistit z njimi in mislim da bo vsaj to z njihovo pomočjo nekako lažje rešljivo. Kljub sicer ne najboljšemu vremenu, mi je morje zelo dobro delo in danes ko smo se vračali, sem čist pozabil na vse probleme, oziroma so se mi vsi zdeli zelo enostavni. No zdaj ko pa gledam svoje spiske, pa vidim, da so še vedno tuki, je pa res, da mi je ta "pobeg" dal novih moči, tako da bom uspel končati začeto, predvsem pri mojih naslednjih zastavljenih korakih, ker sem se vsega lotil zelo "naspidiran" potem pa mi je motivacija že začela pešat, kar pa je itak moj velik problem, da se moram za vse, še posebej, za življenje pomembne stvari toliko prepričevat in prisiljevat, da se kam premaknem.  Vsekakor vas bom obveščal ;-)

ojla penzic :rozicodam:!

Super, da si šel na morje in se imel lepo, a se malo javil z lepimi novicami :)! :clap:

Poletje bo zgleda še dolgo in vroče, naj bo dobro in pestro, z zanimanjem čakam novih prigod, podvigov, vzponov, pa tudi morebitnih padcev :pomezik:, saj brez tega tudi ni življenja...


lp :rozicodam:

Pozdravljeni vsi skupaj! Kar nekaj časa se nisem javljal, no mi je pa v tem času uspelo malo "počistit" svoj spisek, ampak službe pa še vedno ni na obzorju, čeprav se na teden prijavim na vsaj dva razpisa. Vsekakor se zavedam, da je čas poletja in dopustov, tako da upam, da bo jesen končno prinesla kaj novega. Končno sem se uspel prijavit tudi na zavod, je pa res, da kaj dosti pomoči iz njihove strani ne morem pričakovat, kar so tudi sami jasno povedali. Uspel sem tudi dobit socialno podporo, tako da imam vsaj neki, sicer minimalni prihodek. Konstantno se mi pojavlja problem, da ko vidim razpisano interesantno delovno mesto, da kar odlašam z prijavo. Enostavno se navdušim, potem pa nikakor ne morem skupaj spacati par besed, da se prijavim. Sicer s pisanjem nimam nobenih problemov in sem prav tako začel pisati blog, ki ga brez težav polnim. Zanimivo je tudi, da se veliko lažje prijavim na neka brezveze dela, ki me niti toliko ne zanimajo, kot pa na tista, ki so mi zares interesantna. Enostavno se pojavi blokada in sedim pred računalnikom in ne morem iz sebe spravit ničesar in to traja in traja, tako da na koncu poteče rok za prijavo. To me potem čisto vrže iz tira, ker sem jezen sam nase in seveda sem tudi čisto sam kriv, da še vedno nimam službe. Kljub zelo dobrem življenjepisu (in dosti delovnih izkušenj), pa še nisem dobil nobenega povabila na razgovor, kar me prav tako, še dodatno utruja in enostavno nisem več prepričan, da sem sploh lahko komu še koristen. Trenutno me pokonci držijo prijatelji, ki sem jim uspel v veliki večini predstavit vse moje probleme in so tudi oni na "preži" glede moje službe in mi skušajo pomagati, ampak večina vseh teh aktivnosti, pa je samo na meni, kar je tudi prav. 

Toliko za zdaj, glavo pokonci in pogumno novim zmagam nasproti.  :clap:

ojla :rozicodam:!

Lepo, da si se malo javil. Zanimivo je, da se ne javljaš na razpise za delo, ki bi ti bilo pravzaprav všeč, oziroma da kar odlašaš...Kot da je težko zbrati energijo za premik? Kaj naj rečem, nekaterih stvari ne more nihče drug narediti zate, lahko jih narediš samo sam zase. Mogoče bi vseeno potreboval še kaj več kot prijateljsko pomoč? Čeprav prijateljska podpora je več kot dobrodošla.

Čuvaj se in napiši še kaj kako hodiš naprej, četudi se kdaj spotakneš :)

Pozdravljeni!

Danes sem končno dobil vsaj en odgovor na moje nekajmesečne prijave za službo, res je, da je negativen, ampak vseeno, vsaj nekaj. Po dolgem času sem občutil veselje, ko sem videl na pošti logo podjetja, kamor sem poslal svojo prijavo. Moram priznati, da me negativni odgovor sploh ni toliko potrl. Misli so mi bolj pobegnile v smer, kaj bi bilo, če bi bil pozitiven in bi me vsaj povabili na razgovor, da ne razmišljam naprej, da bi me obvestili, da sem službo dobil ali da sem v ožjem izboru. Občutil sem tisto nekaj, za kar se splača čakati na tem svetu, kajti naredil sem kar veliko stvari, ki se jih da narediti, vendar pa se nekaterih ne morem lotiti, dokler ne najdem redne zaposlitve.
Vsekakor mi je to vsaj malo polepšalo dan, ker je vreme zunaj grozno, poleg vsega se mi je še pokvaril avto in sem seveda brez denarja, da ga popravim, tako da sem poleg vsega še nemobilen. Trenutno tuhtam, kako bom to rešil, upam, da spet s pomočjo kolegov, vendar vsako pomoč od njih pretehtam, kajti ne vem kaj vse bom še potreboval od njih in kako dolgo še bom čakal, dolgo čakan odgovor. Zadnjih par dni na sploh opažam neverjetne menjave razpoloženja, v nekaj minutah se ves tresem in kmalu sem spet čisto ok, kot da je vse v najlepšem redu, poln energije in takrat poskušam narediti čimveč stvari. Že tretji dan pa sem tudi brez cigarete, kar verjetno še dodatno menja razpoloženje. Prenehanje kajenja je prav tako ena stvar iz mojih spiskov, ki jo lahko brez problema (no to bomo še vidli, če bo tako) rešim, pa še kaj privarčujem. Prav tako se mi je stanje glede prijavljanja na razpise popravilo, kajti lažje se spravim k pisanju. Vsaj zadnji teden je bil takšen, da sem se prisilil in se enostavno nisem vstal od kompa, dokler nisem končal. Torej nekatere stari le gredo na boljše, vendar pa nekatere ostajajo in to so seveda "črne misli", katere pač nekako jemljem kot tisto zadnjo rešitev. Po eni strani se zaradi tega lažje lotim vsega, po drugi pa se jih bojim. Verjetno ni dobro, da ti je kaj takega motivacija, ampak trenutno je tako. Je pa res, da je vsaki padec zame test, koliko lahko zdržim. Pred dnevi so mi izključili internet in me je to krepko vrglo s tira, ampak sem to nekako rešil in se zdaj šlepam na neki free povezavi, ko mi je crkno avto sem bil čist iz sebe, ampak ok, bo že nekako.......

ojla penzic :oki:!

Karkoli te doleti, se že nekako znajdeš, se mi zdi. Nisi plačeval interenta, da so ga izključili? Ti to, da nimaš službe dela velike finančne preglavice? No upam, da imaš vsaj kakšna sredstva za preživljanje.

Opuščanje cigaret :oki: sigurno vpliva na počutje, saj veš, da je to ena od bolj trdih drog :sesmejem:. Baje se je celo lažje odvadit heroina kot nikotina. Ni treba probat :sesmejem:.

Vesela sem zate, da si dobil vsaj nek odgovor na svojo prošnjo za službo, potem vidiš, da ima pisanje prošenj le neki smisel. Vse ostalo, razgovore in tremo, boš reševal kasneje, ko bo do tega prišlo.

Lepo je, da napišeš kaj o tem kaj se ti dogaja. Piši še naprej! :clap:

LP

Pozdravljen,
prebrala sem tvojo temo....rekla bi ti pa takole: kako naj boš "normalne volje", če imaš ogroženo osnovno eksistenco??? Povsem normalno je, da si zaradi tega zamorjen in slabe volje, brez dela in denarja vendarle ne moreš dostojno živeti. Kot pa si napisal, si vedno delal sam zase, celo kar veliko zaslužil in šlo ti je lepo. Težko je pričakovati, da se boš pa zdaj tej situaciji brez službe in financ kar prilagodil!!
Popolnoma te razumem, saj sem bila (in verjetno še bom) v enaki situaciji. Poslala sem na desetine prijav, dobila desetine odgovorov, bila vabljena na ogromno razgovorov, ostala v ožjem izboru dveh (in to ne samo enkrat!!), pa vendar še vedno nimam zaposlitve (trenutno preko javnih del; a še tu sem imela veliko srečo, saj še tega ne dobiš kar tako!).
V tej situaciji je vredno razmisliti samo o tem, kako ne obupati z iskanjem zaposlitve in kako se pripraviti na to, da je večina odgovorov negativnih (še vedno se službe dobijo na VIP sistem!!!). In seveda najti čim več aktivnosti, ki te potegnejo iz monotonega vsakdana, ki je super podlaga za črne misli!! Delaj karkoli, samo, da nisi doma in da ne razmišljaš o tem, kako je vse brez veze (prav dobro je tudi kontra razmišljanje o tem, da pa samouničenje morda ne uspe in da se v to ni za podajati!!!). In z vsaj kančkom vizije česar vse še nisi doživel (npr. skok s padalom, prečkanje Soče bos, peš na Mangrt, kolesarjenje do Ljubljane, kopanje v morju v nočnem nalivu, ljubljenje v lovski opazovalnici, meditacija na vrhu hriba v visoki travi, opazovanje, kaj rišejo oblaki, prebiranje Nitczeja, igranje klavirja, oblikovanje glinaste posode, opraševanje cvetlic,nova kuhinja, pečenje torte, ....joooj....) Saj v začetku ne vidiš smisla v nobeni taki zadevi...kasneje pa vendarle nekje začneš, kjer se ti zdi, da bi bilo najlažje...in potem se kolo zažene!
Mislim, da je veliko na tem, da si trenutno premalo aktiven... sploh glede na to, kako pestro življenje si imel.
Izgube ljudi, ki so ti dragi.... lahko bi napisala roman izkušenj...a vem, da bo vsakič naslednjič zelo hudo (čeprav sem izgubila že vse bližnje: stare starše, starše, tasta, svaka, dobrega prijatelja, moža...!). A, žal, je tako: v življenju vedno ostaneš SAM. In sam s sabo moraš živeti.. ne misli, da se tudi nam, drugim včasih ne zdi, da je vse brez veze!
Sama pa vendarle tako zelo rada stisnem svojo psičko k sebi, čutim njeno toploto in mehko dlako; včasih se zdi da tudi majhno pasjo dušico, ki mi je tako zvesta!!! Že zato se splača živeti... in zato, ker je ne smem pustiti na cedilu!!!
Halooo... čisto ok si se lotil reševanja težav; ko bo še delo, se boš počutil veliko bolje!  Oglasi se...
Vse dobro!!

Draga nebesno modra in zala!

Hvala vama za odgovore. Moram priznati, da me vsako oglašanje na forumu in odgovori, ki jih dobim "dvigne" in da motivacije in očitno sem imel včeraj srečen dan, saj sem bil za danes povabljen na razgovor za službo. Seveda ne na osnovi desetine prošenj, ki sem jih poslal, ampak tako, preko prijateljev. Prepričan sem, da so zelo redki, ki najdejo zaposlitev preko formalnih poti. Sicer pa so tudi na Zavodu sami rekli, da naj vključimo vse možne poznane, ker pač trg dela funkcionira tako, še posebej pa v teh časih.
Tisti, ki ste bili ali ste brez zaposlitve vsekakor zelo dobro razumete stiske, ki se pojavljajo in takšnih ljudi je pri nas na tisoče, no registriranih par sto manj kot 100.000.
Ja, zala prav imaš, živel sem zelo dinamično življenje in priznati moram, da sem večino stvari, ki si jih naštela, tudi že doživel in naredil ;-), sicer pa poskušam izmišljat nove izzive, predvsem tiste, ki ne stanejo nič. Ko sem pred meseci delal te bilance, kaj vse sem doživel v življenju, sem prišel do zaključka, da marsikdo tega vsega ne doživi v celem življenju, jaz pa sem nekje na slabi polovici in zaradi tega sem, tudi prišel do zaključka, da je morda konec tudi opcija. Saj ni prvič v življenju, da sem na tleh, zelo veliko padcev je bilo, ampak sem se vedno pobral in zaradi vsaj malo zaupanja vase in pa sreče, sem še tukaj in vsekakor se najbolj bojim narediti konec predvsem zaradi neuspeha, delno pa tudi zaradi par ljudi, ki me imajo radi, čeprav to trenutno ne pokažejo ali pa jaz ne opazim, vem da je tako.
Tistih, ki jih izgubiš, se pogosto še bolj zavedaš, ko jih ni več. Vsekakor se tega zdaj zavedam še najbolj v življenju. Ko enostavno ni več ljudi, na katere si lahko računal ob vsakem problemu, potem te to seveda še bolj spravi na tla. Verjetno bi bila ta moja faza žalovanja čisto drugačna, če bi v tem času imel zaposlitev in svoje redne prihodke, če se ne bi ukvarjal s svojo eksistenco, ampak tako je, nekako imam kanček upanja, da je tudi kaj takega v življenju dobro. Verjamem, da bom na nekatere stvari gledal s popolnoma drugačnimi očmi in cenil stvari, ki jih morda do sedaj nisem. Vsaka šola nekaj stane.

Hvala vam še enkrat in se čujemo  :oki:

Ojla, pozdravljeni!

Ja moram priznat, da se je kar konkretno začelo premikati kar se tiče moje službe. Razgovor, ki sem ga imel, je potekal super in me je zelo dvignil iz pasivnosti in nezainteresiranosti, tako da sem imel občutek, da sem bil celo preveč sproščen, odgovora še sicer nimam, ampak na koncu nisem niti imel nekega preveč dobrega občutka, da sem jaz to kar iščejo, oziroma, če si želim spuščat v vode, kjer je zelo velika možnost vsakodnevnega konstantnega stresa in pritiska, ker firma pač ne stoji najboljše in pričakujejo čudeže od osebe, ki jo trenutno iščejo.
Se je pa zgodila še ena zelo velika stvar. Glede na to, da sem skoraj 10 let delal in živel v tujini, sem danes dobil ponudbo za vsaj eno leto zelo zanimive službe zunaj. Plača je tako tako, je kar nekaj bonusov in možnosti napredovanja, ampak razen mednarodnega okolja, ne preveč stresa, pa tudi urejen delovni čas. Moram priznati, da sem navdušen, čeprav to pomeni, da se moram že čez 10 dni preseliti skoraj 1000 km iz Slovenije. Vsi okoli mene so opazili, da sem se čist spremenil, pa tudi meni se zdi da je depra kar izginila, čeprav se bojim, da me ne bo ob morebitnih neuspehih začelo spet kaj loviti. Enostavno ne morem verjeti, da se je končno zgodilo, čeprav sem bil na trenutke že zelo blizu tistega najhujšega... hvala vam vsem, ki ste me ob najhujših trenutkih krize vzpodbujali.... :wav:

ojla :oki:!

Super ti gre. :wav: Kolo sreče se le obrača in enkrat prideš na vrh... Se boš odločil za delo v tujini? Vsekakor ti želim vse dobro in oglasi se še kaj. lp

Odlicno Zala, hvala za iskrive predloge kako preusmeriti misli, cesa se lotiti...           Penzic, mordat boste v kratkem se kje izbrani kot primeren kandidat za sluzbo, ali se to lahko zgodi? Ali bo v tem primeru tezka odlocitev koga izbrati? Kakorkoli, le da depra ireverzibilno odide... Pogum in vztrajnost stejeta, vse dobro

Dragi moji rešitelji. Končno se vam javljam, daleč od Slovenije. Sprejel sem službo v tujini. Uspel najti stanovanje in počasi se prilagajam na novo okolje. Moram priznati, da se je v zadnjem mesecu dni zgodilo toliko sprememb, da sem čisto pozabil na vse težave, predvsem pa sem ponovno zaživel. Enostavno mi ni jasno, da sem s tem, ko sem sprejel to službo rešil kar večino zadev, ki so se leta in leta kopičile na mojem spisku. Ko sem še enkrat prebral svoje poste tukaj, kar verjeti ne morem, kako so se stvari obrnile na boljše. Ko se samo spomnim, kako boleče je bilo in o čem vsem sem razmišljal, v določenih trenutkih sem pred seboj imel le misel, kako končno zapustiti ta svet, vendar pa je bila prisotna ena iskrica upanja, predvsem pa vaše vzpodbude tukaj in šele zdaj mi postaja jasno, da se splača živeti in očitno velja tista, da za dežjem posije sonce, res je, da je včasih dolgo deževno in oblačno obdobje, vendar pa sonce enkrat posije in v mojem primeru je to bilo relativno hitro in vsekakor priporočam vsem, da se ne prenaglijo s svojimi odločitvami. Življenje je lahko zelo kruto, vendar pa ne smemo pozabiti, da je lahko tudi zelo lepo in prav to nas mora držati pokonci. Zavedam se, da še nisem popolnoma 100% pri sebi, predvsem poskušam analizirati kaj vse sem delal narobe in kaj me je pripeljalo v tako težko stanje. Zavedam se, da začenjam graditi svoje življenje iz nule, no ne čisto iz nule, ker vidim, da so tukaj moje dolgoletne delovne izkušnje cenjene in končno nekomu nekaj pomenim in počasi ustvarjam dodano vrednost, postajam koristen. Prav tako se zavedam, da se bo čez par mesecev od mene zahteval maksimum, ker trenutno se še uvajam in se v naslednjih par tednih moram še veliko tega naučiti, vendar pa mi to predstavlja zelo velik izziv in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje občutil tako veliko željo učiti se novih stvari in na sploh motivacijo za karkoli. Nekje do novega leta, pa bom tudi finančno "na konju", čeprav je situacija že zdaj neprimerno boljša, kot pred par meseci, ko sem komaj zbral skupaj, da kupim kaj za pojest. Hvala vam vsem, ki ste me vzpodbujali, pa tudi tistim, ki ste me samo brali. Vsekakor ostajam z vami tukaj, niti pomisliti si ne upam, kaj bi bilo če ne bi naletel na ta forum in na vse vas. Želim vam vse dobro, predvsem lepši jutri...

 :clap:  :oki:

Penzic  :wav: sem vesela zate...da so se ti stvari postavile na pravo mesto  :oki:

Penzic, odlično :clap:, upam, da ti bo šlo še samo na bolje :oki:

Penzic, malo sem prebrala tvoje poste za nazaj...a si to res ti...
se sprašujem?
Ja to si ti, ki si pogumno  in poln energije splezal že visoko,
v tebi vidim ogromno pozitivne energije. :rozicodam:

Hvala TI, da si podelil to z nami...marsikomu si lahko za vzgled  :clap:

Javi se še kaj...veseli te bomo... :-*

Dragi/e moji/e!

Na forum ne zahajam več tako pogosto, čeprav se bom poskusil vključit v kakšno debato in mogoče komu vsaj malo pomagati. Kot sem že napisal, sem daleč od Slovenije in tudi od večine svojih problemov. Lahko se pohvalim, da sem te dni končno prejel svojo prvo plačo in da sem počasi splaniral, kako bom poravnal dolgove, ki na srečo niso veliki, prav tako pa sem si našel še eno občasno službo. Kar verjeti ne morem, koliko možnosti se odpira, ko sem se dvignil iz "teme" in dnevnega negativenga razmišljanja, čeprav mi kdaj pa kdaj še švigne kakšna negativna misel, predvsem pa mi je bilo naporno, ko sem pred dnevni na kratko spet obiskal Slovenijo, vsekakor upam, da se bo tudi to sčasoma popravilo in se bom svojih obiskov domačih tudi veselil, čeprav se jih veselim tudi zdaj, ampak se mi je pojavilo zelo veliko "slik" ko sem po dobrem mesecu spet prišel domov in moram priznati, da sem se pošteno razjokal, ko sem se spomnil na krizne dni. Od starih slabih navad opažam, da še vedno delam eno zelo veliko napako in sicer, da odlašam z vsemi stvarmi, do zadnjega roka, ampak občutim neko blokado in ne morem in ne morem narediti stvari, čeprav imam dovolj časa in se potem postavim v situacijo, da mi zmanjkuje časa in zaradi tega ne dam svojega maksimuma v končni proizvod. Na srečo je to povezano z dodatno službo, ker pri osnovni, glavni službi, te možnosti enostavno nimam, da bi kaj prelagal za kasneje, prav tako opažam podobno pri raznih enostavnih hišnih opravilih, ki jih non stop prelagam, čeprav sem se spet vrnil k raznim seznamom in listam, ki me opominjajo, da se zadeve vse bolj kopičijo in da je veliko boljše vse delati sproti, vsega tega se zavedam, ampak spet odlašam in odlašam...

Lep pozdrav vsem in se vsekakor še slišimo kaj  :wav:

Penzič...lepo, da si se oglasil...lepo, da si napredoval in lepo, da se vsake toliko
časa spomniš tudi na nas. :rozicodam:

Vesela sem, da ti je uspelo it stran od stvari, ki so te bremenile in to daleč in da
se tam lepo počutiš.

Za majhne blokade se ne sekiraj, tudi te bodo minile in če imaš kot
praviš dve službi, potem brez slabe vesti doma kakšno stvar preloži za drugič in
si rajši privošči sprostitev. :oki:

Lep pozdrav tja daleč, kjer si.... :rozicodam:

Penzic :038: