FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni vsi skupaj. Vesela sem, da obstaja ta forum, da si lahko taki nesrečniki kot jaz, izpovemo dušo. Nesrečna in anksiozna sem do amena. Vem kje delam napako, teorijo obvladam v nulo, a v praksi sem pogorela. vedno obljubljam vse mogoče ljudem, ker ne znam rečt ne, potem pa ko ne morem tega izpolnit ali mi teče voda v grlo postanem anksiozna. Največja napaka, ki se mi trenutno dogaja pa je, da 10 let mlajšemu ljubimcu ustrežem vse do konca, samo da me ne zapusti...toliko o moji samozavesti.... Kako naj si pomagam? Kje naj potegnem črto? Kako sploh človek reče NE??? :001:

Pegola, jaz sem se tega naučila na psihoterapijah :kiselnasmeh: in deluje. Sicer vedno malce trpim, ampak grem naprej :rozicodam:

Najprej si ti , potem pa vsi ostali! Drži se :)

trzinka a maš kakšno telefonsko za psihoterapijo
hvala
Domen

probej enkrat reči ne ko ti nekdo pravi to in ono rečeš enostavno "oprosti ne morem zate to in ono storiti" rečeš vljudno NE

upam da je kej pomagal

Domen

Pozdravljena Pegola in dobrodošla med nami!!
 :wav:


Možnost, da postanemo žrtev lastnega obnašanja, je močno povezana z nezmožnostjo reči 'ne'. Če rečemo 'da', ko mislimo 'ne', zanikamo lastne potrebe in omejitve.
 Ker se bojimo, da bi nas preganjal občutek krivde ali da bi se s kom sporekli, si naložimo preveč opravkov in dolžnosti ali popustimo prošnjam in zahtevam drugih. Čeprav v nas kar kriči: "Ne!", se samo kislo nasmehnemo in izdavimo usodni: "Prav!" Tako se dostikrat izognemo besedi 'ne', čeprav bi jo morali uporabiti. Z navado, da ugodimo vsaki zahtevi nekaterih ljudi, ker se želimo izogniti sporu z njimi, samo ene vrste težavo menjamo z drugo.
Posledice nenehnega popuščanja so lahko resnejše in trajnejše od vsakega razočaranja, ki bi ga povzročil izrečeni 'ne'. Takšen način obnašanja vodi v nezadovoljstvo, v melanholična in depresivna počutja, v občutek, da nas drugi izkoriščajo, v potlačevanje svojih čustev, predvsem pa hromi pristen stik s samim seboj ter s svojimi potrebami in potenciali. Vse to pa lahko resno ogrozi tudi naše zdravje.
IN sedaj sva tukaj,zdravje že načeto...
Tudi sama imam težave z zanikanjem svojih potreb in popuščanjem svojim najbližjim,tako da te popolnoma razumem.Jaz zaenkrat poskušam večkrat reci NE,čeprav reakcije niso najbolj prijetne,toda včasih mi je vseen,včasih me pa vrže na dno.Toda poskusit je treba,druge ni!!!
Pa en lep pozdravček in oglasi se še kaj!!! :rozicodam: :rozicodam:

Najlepša hvala vsem za odgovor. Suzy lepo si to napisala. Res ne znam reči ne, ker potem mislim, da me ljudje ne bodo imeli radi in obratno, če jim vse ustrežem si mislim, da me bodo imeli radi. Da ne govorim, koliko denarja sem tako posojala ljudem in to velike vsote, najemala kredite, ki jih še odplačujem, padla v dolgove, ker ne znam reči ne. In tudi to naj povem, da mi prav nihče denarja ni vrnil. Dva, katerima sem posodila večjo vsoto (enkrat 300.000 SIT in enkrat 180.000 SIT) pa sta dobesedno izginila iz mojega življenja, nikjer ju ni. Jaz pa kar teram isto.  :kiselnasmeh: In to vse je prežeto s strahom, "le kako bom zmogla". Saj pravim, zadnja taka je moj ljubimec, ki od mene vse pričakuje in jaz mu ustrežem, če se le da, malokrat da mu ne bi. Če se spomne ob polnoči, da ga pridem kam iskat, grem brez pomisleka, nikoli pa ne upam vprašati njega za kakšno uslugo, ker mi je nerodno. Sem človek, ki absolutno ne sprejema komplimentov, ker imam o sebi zelo slabo mnenje in zato delam take neumnosti, da bi le me ljudje imeli radi.  :034: Ne morem vam povedati, kakšno konfuzno stanje je to. Kakšne borbe so v meni. In nič ni čudno, da me potem anksa napada iz vseh strani. Saj telo se mora po svoje braniti. Ničkoliko noči se presekiram, kako bom kaj izvedla, da bo nekdo zadovoljen in sanjarim, kako sem vse uredila in kako me ljudje občudujejo. A ni to bolano???? :palecdol: :palecdol: :palecdol:

pegola...

ni bolano...ni pa vredu, kot si že sama ugotovila...si človek, ki ima določene težave...upaš in upaš...sej to je super do ene meje.

Postavljanje mej je zahrbtna stvari in na podlagi lastnih izkušenj ti povem, da je začetek zelo težak in največkrat raniš prav sebe. ampak z vajo in vztrajnostjo, postaneš bolj samozavestna in bolj se spostuješ. Kot je rekla trzinka, je tudi meni pri tem najbolj pomagala psihoterapija, pa ugotovila sem, da v bistvu nisem okrog sebe izgubila nobenega pomembnega. Pravi so ostali. Sama pa imam več časa za svoje želje in potrebe...

Premisli, zakaj si tako navezana na tega ljubimca. Česa te je dejansko strah?


drži se in premisli;) :rozicodam:

Ojla pegola!
Prvi korak je že tvoje spoznanje- oziroma kot ti praviš teorija, ki jo obvladaš- da takšno obnašanje ni dobro ZATE. Vprašanje je, kaj te sili v obnašanje, ki te dela nesrečno, anksiozno in depresivno. Kot si ugotovila, ti takšno vedenje škoduje. Si želiš biti sprejeta na vsak način? Se nikomur nočeš zameriti? Se ti zdi, da te imajo ljudje radi ali rajši, če jim vedno ugodiš? V resnici to niti ne drži. Ljudje te spoštujejo, če se znaš postaviti zase in reči ne kadar je to potrebno. In gotovo je potrebno, saj najprej živiš zase in nikoli ne moreš ustreči vsem. Verjetno bi psihoterapija bila res dobrodošla, da poiščeš korenine tega ugajanja za vsako ceno in uspeš delovati v skladu s tem kar si ugotovila, da bi bilo prav. Dolgoročno te namreč takšno ugajanje za vsako ceno preveč stane_ torej izgubljaš sebe in svoje samospoštovanje in tudi dragoceno energijo, ki jo zdaj nujno rabiš za nujne spremembe.

Oglasi se kaj in poročaj kako ti gredo nadaljni koraki :rozicodam: