Natisni stran. - ozdravljeni od socialne fobije

Živjo!

Je kako upanje, je kak način kako se rešiti nadloge SF? Meni je ogromno uspelo in bi želel samo kaj napisati tistim, ki so sredi te nadloge. Pišem, ker sem se spomnil, da sem si takrat želel, da bi kdo od ozdravljenih napisal kako mu je uspelo, in to preprosto brez zdravil in psihiatrov. Čeprav zdaj resnično ne vidim, kaj bi bilo z klepetanjem z psihiatrom narobe.

Pred leti sem kar lep čas prebil na temle forumu in tuhtal kako priti ven iz SF. Moj glavni problem je bil zardevanje in v tistih situacijah sem se čutil čist luzersko. Tako recimo je bila ena od številnih mojih specialitet, da ko sem odhajal iz trgovine, sem bil prepričan, da trgovka in varnostnik in kdor je bil še tam, gotovo mislijo, da sem nekaj ukradel. In sem prav čutil kako me zardenje izdaja, med tem ko me oni ocenjujejo... verjetno itak vsi s SF vejo o čem govorim. Včasih sem tako precej dolgo prebil v trgovini in razmišljal o SF, saj se nisem upal ven.

Sedaj niti pribljižno nimam več problemov z odhajanjem iz trgovine in podobnim. Vendar ne bom rekel, da sem ozdravljen kot da nič ni(malo čudno se izrazil, pa upam da je razumljivo, ker ne znam skovat kake primerne povedi). Ugotavljam, da so bili to res ekstremi, ki jim lahko rečem da je že SF.

Pa morda, da opišem, kako izgleda sedaj moje odhajanje iz trgovine. Sedaj preprosto, če nimam kaj za kupiti, pogledam kje je izhod brez nakupa in grem ven. Med tem pa sem v mislih čisto nekje drugje, recimo, kje bom našel stvar, ki je v tej trgovini nisem. Tako se mi misli odvijajo čisto samodejno, brez nekih preusmerjanj misli in ne vem še česa, kar sem prej počel, da bi se zamotil in ne mislil na zardevanje in vse kar se zgrinja name. Sploh se ne spomnim na SF. Pa tudi če se spomnim, ne zardim. Tudi če pomislim, da bi si drugi utegnili misliti, da sem kradel ne zardim. Enostavno mi je čisto ravno, pa če si mislijo, da imam pol trgovine pod puloverjem. Bi se mi zdelo prav fletno, da bi me kdo ustavil in mi rekel naj pokažem kaj imam spodaj.

Mislim, da se je začelo pri meni spreminjati na bolje, ko sem sprejel dejstvo da zardevam. Ko sem si rekel, da ni hudo, če zardim, ampak, da je hudo, če se potem za to sekiram, in si govorim kakšen luzer sem. Nekako sam sebi sem si rekel, da se imam dovolj rad, da si ne privoščim sekiranja ker sem farbal. Tukaj imam vpliv, nad zardevanjem pa ga nimam. In še sedaj ga nimam. In še sedaj vsake toliko zardim, samo je pa velika razlika, ker sedaj se mi zdi to čisto prikupno. Še isto sekundo pozabim da sem zardel. In tu je velika razlika. In tako mimogrede odpade tudi strah pred tem, da bom zardel vsak čas in ta strah pa se mi zdi da je morda glavni gonjač SF oz. zardevanja, štorastosti in drugih simptomov(samo mene je najbolj motilo zardevanje).

Moram iti spat, ker sem ta čas našel dekle, mojo sedanjo ženo, s katero imava dvoletno hčerko, s katero se bova jutri igrala in nočem biti preveč zaspan. Tudi zaposlen sem in zadovoljen z delom in sodelavci pa ne ker bi bili idealni,....

Res vam privoščim, da bi lahko nehali razmišljati o socialni fobiji in razmišljali o čem kar vam je v veselje.

Ne vem, če bi rekla, da imam socialno fobijo (prej nekaj socialne nelagodnosti), vendar precej razumem, kako ti je (bilo). Pri meni je vse skupaj še nekoliko hujše, vsaj z moje perspektive, saj me muči predvsem potenje (rok). Tako, da je potem vse skupaj tudi funkcionalna težava (pisanje, držanje predmetov ...), ki pa potem sproži psihološko blokado, nekakšen občutek invalidnosti, nenehen vnaprejšnji strah pred dogodki, ki so, ko te ne preganjajo tovrstne misli (ki so v glavni meri krive za potenje), nekaj najbolj naravnega. Tako pa predvidevaš vsako malenkost, kje bodo ob določeni situaciji tvoje roke, kako se boš počutil. Negativne izkušnje porodijo še več strahu ... Začneš s histeričnim nanašanjem preparatov proti potenju. Večino časa googlaš svoje "stanje". Se pričneš izogibati socialnim situacijam. Krog psihiranja je torej dokončno sklenjen, misel ves čas prisotna, obremenjevanje ves čas tu. Tudi, ko si "na varnem", med štirimi stenami.
Naj še povem, da antidepresivi pomagajo bore malo. Niti za berglo niso, da bi lahko lažje (vsaj malo) pregnala te nenehne vsiljive misli, če se že potenja ne morem znebiti popolnoma. Ker strah, kot si lahko predstavljate, situacijo samo še poslabša. Ne morem biti v nenehnem strahu pred rokovanjem, pisanjem, držanjem predmetov. Vedno na robu živčnega zloma, ko se kaj takšnega približuje. Nonstop mi gre po glavi in telo ter psiha sta že čisto izčrpana. Težko se skoncentriram na karkoli (pogovor z ljudmi, sledenje predavanjem ...), ker mi misli ves čas bežijo stran. Potem se me seveda poloti še neverjeten občutek panike in nelagodja. Začaran krog je ponovno sklenjen. Ah, ja, uživam.

Draga anuj :rozicodam:

Ko opisuješ svoje težave si te predstavljam in se mi kar zdi kako ti je neprijetno, ko se začneš potiti in ko se tega zaveš, se začneš potiti še bolj..in ja, točno tako kot si rekla- začaran krog je sklenjen :jok:

Pa vendar- verjamem, da obstaja pot iz tega. Praviš, da ti Ad ji še za berglo niso. Kaj ti to pove? Bo treba dodatno še marsikaj postoriti, verjetno je to kar težko delo. Na misel mi je prišel Viktor E. Frankl, začetnik logoterapije- t.im. zdravljenja s smislom. Mislim- glede na to kar sem od njega prebrala- da bi ti on svetoval, da poskusi s tehniko obratne intencije ali obratne nakane- da poskušaj ravno obratno torej. Ko greš nekam in začneš čutititi kako se potiš poskusi doseči, da se potiš čim bolj, razmišljaj kako se HOČEŠ potiti, kako boš zdaj dokazala, da se znaš spotiti kot se ne zna nihče, da si lahko prvakinja v potenju...Mogoče se ti zdi brezveze in smešno ali totalno mimo- samo kaj te stane če poskusiš??? V bistvu odvzameš energijo svojim strahovom, ker si dokazuješ, da ni konec sveta, če se ti zdaj pač potiš...Gre za postopno izpostavljanje takim neprijetnim situacijam,

No, verjetno obstajajo še druge poti, ampak zdaj sem se spomnila te- kot Frankl opisuje v eni svoji knjigi, kao recimo nekdo ne more zaspati in bolj kot se trudii manj mu ratuje, bolj je buden...Ko pa mu je predlagal obratno, da se trudi čimdalj ostati buden, je človek spontano zaspal , brez uspavala, o tem govorim...Zdaj pa pitaj nebo zakaj smo tako čudna bitja. Me malo spominja na otroke, ki nočejo nekaj narediti, če jim pa rečeš da ni treba potlej pa bi :)

Ja čudna smo mi to bitja, ni kaj,

vse dobro in oglasi se kaj

Pravzaprav je bolj nekakšna obsesija pri meni. Tudi, ko se ne potim, ves čas mislim na to. Že recimo zjutraj, ko odprem oči, že prej, če sem čisto iskrena. Potem se res začne. Potem seveda brskam po internetu, berem zgodbe ljudi, ki doživljajo podobno, se ujamem v še večje travmatiziranje. Neizbrisljivo je.
Naletela sem tudi na tehniko, ki jo omenjaš, vendar me je strah. Ker vem, da bo še huje, če bom gledala, kako se potijo, da bodo te slike ostale v glavi, da bom dokončno vedela, kako zelo sem se zmožna spotiti. Zato si raje ves čas umivam roke, si jih mažem z marsičem, držim v rokah kozarec vode ... Strah me je soočiti se z dejanskim stanjem. Poleg tega pa si večino dni tega ne morem privoščiti (da bi namerno producirala). Je že tako, da smo večino časa v takšnih situacijah, ko smo precej izpostavljeni opazovanju drugim (pa se tega morda niti ne zavedamo, če nismo v situaciji, v kakršni sem sama). Težko se recimo silim k potenju, če vem, da bom morala držati roke na mizi v družbi nekoga, pisati, se rokovati, prijeti kakšen predmet ... Tudi, če bi poskušala, se oglasi nekakšen "samoohranitveni nagon", ki poskuša človeka na vsak način zaščititi pred tolikšno "sramoto".

Potem se vse skupaj zadržuje v meni, mi uničuje živce. Vse bolj in bolj se zapiram vase. Sicer je tako, da se večinoma izogibam situacijam, ki mi že prej niso najbolj ustrezale, vendar je vendarle nekje v ozadju ta misel, da toliko tega, kar bi rada počela, ne morem početi prav zaradi potnih rok. Prej mi recimo ni bil ravno problem (oz. v tem primeru že kar neverjetna psihična obremenitev) iti na faks, si kaj zapisati, v trgovino, v knjižnico, na kosilo s kom ... Sedaj je vse skupaj prava muka, ker že vnaprej mislim, da bo. Ne zmorem, ne znam pretentati možganov. Ko zagledam, začutim kapljice, je vsega konec. Uničen dan, brez volje, da bi karkoli počela (od učenja do prostočasnih dejavnosti).

Ob vsaki priložnosti, ko stopim v najmanjši kontakt z nekom, pa če je samo prodajalka v trgovini, se mi avtomatsko sproži misel. Pa tudi drugače sem cela "zategnjena" in nesproščena. Če se lotevam kakršnegakoli sproščanja, avtogenega treninga, je samo še huje. Še bolj mislim, kako bo potrebno slej ali prej vstati, se rokovati, izpostavljati roke, pisati na predavanjih, se voziti s trolo in opazovati, kako se kapljice nabirajo. Psihiater mi ne pomaga pretirano, čeprav sem bila samo enkrat. Naslednji teden imam ponovno, pa me je že vnaprej strah. Ne morem povsem dobro razložiti, kako mi je. Morda mi je tudi malo nerodno opisovati vse, kar je v glavi. On razume potenje bolj kot stranski problem, vendar ne razume, da ne morem delati na vsesplošni sproščenosti, če imam tako velik kompleks, pravzaprav kar omejeno zmožnost normalnega funkcioniranja.

Draga anuj :rozicodam:

Lepo da si se oglasila in še enkrat tako nazorno opisala kaj doživljaš. Praviš, da te psihiater ne razume, da jemlje tvoje potenje kot stranki produkt drugih problemov. Vendarle, če sta se srečala le enkrat, mu mogoče moraš dati še priliko, da te spozna in poskusi razumeti. Po enem srečanju še ni nič odločeno!

Razumem te, da. kot sama praviš "samoohranitveni nagon" dela po svoje, toda lahko vsaj poskusiš razmišljati tudi iz drugega zornega kota- zakaj pa ne bi nekomu enkrat poskusila pokazati kako močno se lahko potiš? Kot bi recimo prav želela to, na primer, meni, da mi pač dokažeš kako močno se znaš potiti- to se lahko potem zmeniš s kakšno prijateljico, da to poskusiš. Hočem ti povedati, da to ni konec sveta. Da nisi ti zdaj nič kriva, če se pač potiš. ljudje imamo raznovrstne kot ti praviš obsesije. S tem, ko se ti potiš, nikogar ne ogrožaš, nikomur ne škodiš, samo sama se slabo počutiš. Mogoče drugi sploh ne opazijo v kakšni meri se potiš, nekdo celo tega sploh ne opazi in če- ljudje pozabljajo, nihče se ne ukvarja v nedogled s stvarjo, ki tebe tako globoko muči. Mogoče moraš tej svoji bsesiji odvzeti malo moči, ki si jo sama dala, s tem, ko ji pripisuješ takšen pomen.

Kaj pa ti kaj sicer počneš, hodiš kaj v naravo, ker narava zdravi, veš.

vse dobro ti želim, pa oglasi se še kaj, lp

Citiraj iz: anuj na sreda, 28. april 2010 ura: 20:56

Naletela sem tudi na tehniko, ki jo omenjaš, vendar me je strah. Ker vem, da bo še huje,

Kako veš? Dokler ne poskusiš, ne boš vedela. To kar se ti zdi, da veš, so v resnici samo negativne predstave, ki po vsej verjetnosti niso prav nič realne. Takšne negativne predstave so gorivo za tesnobo - od njih živi. Vedeti ne moreš dokler ne poskusiš.

Citiraj

Težko se recimo silim k potenju, če vem, da bom morala držati roke na mizi v družbi nekoga, pisati, se rokovati, prijeti kakšen predmet ... Tudi, če bi poskušala, se oglasi nekakšen "samoohranitveni nagon", ki poskuša človeka na vsak način zaščititi pred tolikšno "sramoto".

Ampak, kot si že večkrat ugotovila - to ne deluje, ali ne? Z upiranjem potenju do zdaj po vsej verjetnosti še nisi mogla na silo ustaviti potenja rok, ali pač? Če ena reč ne deluje, poskusi z drugo. Jaz sem imela probleme, ne sicer s potenjem rok, ampak z razbijanjem srca - kar isto sklene začaran krog simptomov (ko razbija, se bojiš, da bo razbijalo še hitreje, ker se tega bojiš, razbija še hitreje, še bolj se bojiš, še hitreje, itd... do panike). Ko sem prvič slišala za to metodo paradoksne intencije sem si rekla ni šans, če to probam, mi bo šlo srce 250 na uro in bom padla skupaj/umrla/... Ampak ravno to je to. Hudič ni pa ni hotel prav razbijat, ko sem to res hotela.

Torej, recimo, da imaš v dveh danih situacijah potne roke. V eni situaciji to hočeš, v drugi se temu upiraš. V najslabšem primeru imaš v obeh roke enako potne, razlika je samo v počutju. Krivda, sram, strah, tesnoba v eni, v drugi pa, če se potiš namerno, tega ni. Torej je že samo zaradi tega boljša. Ampak trik paradoksne intencije je ravno v tem, da se simptom čisto zares in čisto dejansko zmanjša (sčasoma pa celo izgine), če si ga želiš/ga namerno kličeš. Mogoče ne prvič ali drugič, ampak z vajo pa gotovo. In v najslabšem primeru se ti roke še vedno potijo, samo da se zaradi tega ne počutiš pol tako slabo.

Če ti je klicanje simptoma za zdaj še nepredstavljivo lahko začneš z dopuščanjem/sprejemanjem, da se ti roke potijo. Tudi tukaj ni potreben napor upiranja, ki tako lepo hrani in redi tesnobo, s tem da si tukaj nekako pasivna. Prav, roke imam mokre. Torej naj bodo mokre. Če se zaradi njih sekiram bodo isto mokre (ali še bolj) zato sprejemam ves njihov pot.

Jaz popolnoma razumem, da vse skupaj zveni poenostavljeno in da so težave dosti bolj zapletene, ampak to je res ena taka tehnika, ki je meni od vsega najbolj pomagala, pa se zaradi srca nekaj časa nisem upala niti iz stanovanja. Dokler sem vnaprej "vedela", da pri meni ne more nič delovati, nisem nič poskusila (razen seveda kardiologov in podobnih reči usmerjenih na srce...) in ni nič pomagalo. Ko sem začela poskušati in vztrajati, pa je šlo.

Hvala vama obema. Najbrž si ne moreta predstavljati, v kakšno spodbudo in pomoč mi je vajino pisanje. Čeprav sem še vedno precej slabo, čeprav me obhajajo dvomi, da mi ne bo uspelo, pa je vseeno nekakšno upanje in to je, klišejsko kot se nemara sliši, trenutno res ogromno (čeprav se še vedno nisem pripravljena odpovedati histeričnemu nanašanju krem, gelov ... Ne morem iz svoje kože, heh.)

Pa da poskušam (še) malo (kolikor se da) sistematično opisati, kaj se dogaja v glavi (in zunaj nje) - če se bo komu ljubilo brati.

S to metodo sem recimo že poskušala (čeprav ne ravno ozaveščeno), ko sem bila "sama s sabo". Prvo kot prvo je problem, da ne morem povsem "narediti", da bi si potenja zares želela. Ko se potem res pojavi, me zagrabi panika, ker vidim, kako hudo lahko je - in to védenje se potem usidra v zavesti. Nekako vidim, kje je meja, ki jo seveda dojemam kot katastrofalno. Čeprav si poskušam želeti, obenem upam, da ne bo. Ne vem, kako to preseči.

Problem je tudi v tem, da lahko kaj takšnega poskušam samo takrat, ko sem sama. Ko sem denimo obkrožena z drugimi ljudmi (pa čeravno ne vstopam v direkten kontakt z njimi), se pojavi ta nekontrolirani strah in nekakšen ukaz "SKRITI!", ki ga moram ubogati. Potem počnem vse mogoče stvari (od držanja mrzle plastenke z vodo, skrivanja rok, nenehnega umivanja, nekakšne "grizenje nohti" geste ...). Seveda deži, kot si Anchi sama ugotovila, da potenja s tem ne ustavim, samo vseeno nekako preprečim, da bi se "razbohotilo" do te mere, da bi recimo zmočila list, na katerega pišem, da bi kdo opazil (čeprav se seveda zavedam, da s tem nikogar ne ogrožam, ampak je vseeno prisoten ta nekontrolirani sram) - in ravno tega me je strah. Da bi se potenje, če mu dam prosto pot, ga celo kličem, razbohotilo do te mere, da bi popolnoma omogočilo mojo funkcionalnost. Čeprav je pa po drugi strani res, da mi to nenehno skrivanje in poskusi preprečevanja vzamejo toliko energije in živcev, da bi bilo težko opisati.

Je pa res, da bi bil pri meni problem precej manjši, če bi mi ga uspelo odmisliti (dolgo časa mi je to celo uspevalo, kar si lahko preberete v moji temi, če imate toliko potrpljenja), vendar se mi trenutno zdi, da bom celo življenje v strahu pred rokovanjem zadrževala sapo, da se bo vedno sprožil alarm, ko bom morala pred kom pisati, držati kakšen predmet - in se bo potem, kakopak, zares sprožilo potenje ... Pa so to samo bolj "ekstremne situacije". Predvsem me je strah, da me bo ta nekontrolirana tesnoba držala ves čas v primežu.

Bom pa gotovo poskušala s to metodo. Vesela bom kakršnekoli dodatne informacije, nasveta ... Morda kakšna Franklova knjiga, ki bi jo bilo dobro vzeti v roke (nekaj sem že iskala po cobissu, vendar bolj prav pride informacija iz prve roke)?

Pa se opravičujem, ker sem tako dolga in predvsem negativistična. Zdi se mi, da mi vsaj malo odleže, če ubesedim vse svoje strahove (jih s tem vsaj malo zbanaliziram). Če pa potem stvar nekdo prebere, svetuje, je pa sploh v neverjetno pomoč.

P. S.: Kar se narave tiče; poskušam malo teči, vendar se mi zdi, da je vse preveč na silo, da poskušam najti v vsem nekakšno instantno rešitev, sprostitev na silo. In potem mislim, da se bo potenje kar v hipu nehalo. Potem je seveda med tekom še več časa za razmišljanje, včasih celo za opazovanje rok - pa sem potem še bolj panična. Malo pa tudi težko uskladim s faksom, izpiti. Ah, ti izgovori ...

Hvala, nebesno modra. Vem, da se dolgo nisem javljala. Imela sem kar obsežen izpit, pa sem skušala nekako preusmeriti misli od tega, se skoncentrirati na učenje ... Kar se tiče formaldehida, vem, da ima lahko kar nekaj negativnih učinkov - vendar pa jih ima po drugi strani lahko tudi to nenehno obremenjevanje. Je pa res, da sedaj uporabljam manj te tekočine in raje kakšno kremo proti potenju (že baleina je kar učinkovita, čeprav spet vsebuje aluminijev klorohidrat - vendar, ko telesno stvar vsaj nekoliko omilim, se mi neverjetno izboljša tudi psihično počutje - in začnem tako lažje delati "na sebi"). Poskušam tudi čim bolj zdravo živeti (čeprav tukaj ne pretiravam za vsako ceno, če mi kaj "zapaše", si privoščim) - od zdrave prehrane, športa, savnanja ...

Trenutno se pripravljam tudi na to, da se poglobim v kakšne knjige s tega področja. Nameravam pa začeti tudi s programom, ki sem ga našla na internetu - Overcoming social anxiety (step by step). Sicer menim, kot sem že dejala, da si niti ne bi mogla "postaviti diagnoze" socialna fobija, vendar pa mislim, da mi lahko to tako ali drugače pomaga pri izboljšanju samopodobe, večji samozavesti, notranjemu miru ... Samo je potem, če je človek malo bolje, težko ohraniti disciplino in nadaljevati z vsem skupaj. Upam, da mi uspe. Mimogrede, je že kdo poskusil s tem programom (oz. mu je vsaj znan)?

Drugače pa sem bila ta teden tudi pri dr. Rejcu (drugič). Posvet je trajal nekje pet minut, povedala sem, da razumsko razdelam vse skupaj, da je banalno, pa vendar ne morem preseči. Rekel je, da ve, da se ne da kar tako in predlagal, da povečava odmerek Paroxata (ko sem povedala, da trenutno, pri 20 mg, ne čutim kakšnih pozitivnih učinkov). Rekel je, da je pri mojih težavah pač potreben večji odmerek. Če pa res ne bo odziva, bova pa menjala. Tako sedaj počasi prehajam na 40 mg. Ima kdo izkušnje s tako visokim odmerkom? Na koncu niti nisem dobila datuma za naslednji obisk, rečeno je bilo, da naj pokličem, če ne bo pogamalo, da se zamenja, v nasprotnem primeru pa lahko pridem samo po nov recept. Sicer je res, da mi trenutno tako ali tako bolj ustreza, da čim prej zapustimtisto ordinacijo, vendar je ravno to ta refleks skrivanja, tako da ne vem, koliko mi bosta ta dva posveta koristila (čeprav je bilo tako, da mi je bilo vsakič mučno, ko sem morala tja) pri reševanju težave. Dr. Rejec se očitno res čim vsakega kar se da hitro odkriža s tableti (ve, da bi večini to tako ali tako ustrezalo, da je delo na sebi v takšnem obdobju še posebej mučno).

Ne vem, kaj naj. Sicer bi zamenjala zdravnika, vendar ne vem, kam se obrniti. Morda bi imela Rejca "samo za zdravila" in raje našla kakšnega psihologa "za zraven". Mi morda lahko kdo kaj svetuje? Je v Ljubljani kakšen psiholog (pa tudi psihiater), kamor lahko greš brez napotnice (razen urgentne pomoči)? Ker sem že popolnoma izčrpana od tega urejanja birokratskih zadev, ponovnega razlaganja zgodbe (ki je nikoli ne morem čisto dobro pojasniti) ljudem, ki nimajo največ razumevanja zame. Na koncu se počutim kot še večji čudak.

Hvaležna bom za kakršenkoli nasvet.

Zdravo, nebesno modra!

Najprej še enkrat najlepša hvala, ker se oglašaš. Občutek, da moji posti ne gredo kar mimo vseh, je prijeten. Vendarle obstaja neka uteha, ki jo nudi ta forum - vedno vem, da se lahko vsaj nekje malo "spucam".

Psihiatra bi sicer zamenjala (oz. si vsaj zraven omislila še psihologa), vendar, kot sem že napisala, ne vem, kam lahko grem tudi brez napotnice. Sama iščem ta podatek na internetu, pa dobivam precej nekonsistentne informacije. Kar pa se tiče terapevta, pa to nekako ne pride v poštev za moj študentski žep (starši pa tako ali tako ne vedo ničesar o zadevi).

Kar pa se tiče skupin za samopomoč, pa ne vem, koliko bi se počutila prijetno, bojim se, da bi samo poglobila misel, da imam "nerešljivo težavo", strah me je preveč "iztiriti" iz vsakodnevne rutine (pa ne zato, ker bi bila tako prijetna) - že pri obisku psihiatra imam občutek, da zadevo samo poglabljam. Ne vem ...

Hvala še enkrat in lep večer.

Pozdrav tudi tebi, nebesno modra!

Kar se tiče skupin ... Najprej se mi zdi, da bi mi bilo nekoliko neprijetno, ker, vsaj kolikor berem, se jih ne udeležujejo ravno ljudje moje starosti. Poleg tega pa menim, da bi bil še večji problem ravno zato, ker bi vsi vedeli, "kako je z mano", in bi mi bilo verjetno precej neprijetno, občutek, da vsi gledajo samo moje roke ... Ne vem, težko razložim. Vem, da ima vsak svoje težave, samo se sam sebi še vedno zdiš "nekaj posebnega".

Glede iskanja primernega strokovnjaka še malo odlašam. Izpiti prihajajo, rada bi jih dala čim več skozi - potem imam še druge obveznosti poleti. Ampak upam, da se takrat vendarle bolj posvetim zadevi. Obiski raznih terapevtov so vendarle neka obveznost, dodaten stres, obremenitev (vsaj sprva). Čeprav s tem predvsem koristiš sebi, vem.

Tako da trenutno pridno jemljem tablete in poskušam malo samostojno delati na sebi, kvalitetno izrabljati prosti čas. Čeprav se mi večkrat zgodi, da v prostih trenutkih kar obsedim pred računalnikom. Ampak se trudim, da bi bilo tega čim manj.

Hvala ti za vso pomoč in upam, da se tudi ti še kaj javiš. Mi je v veselje ...

Zdravo!

Ne vem, od kje točno mi to glede skupin ... Morda sem malo preletela po forumu, pa se mi je zdelo, da so na skupinah za samopomoč predvsem ljudje, ki imajo že družine, otroke ... Saj ne, da bi bilo to nekaj slabega, samo imam nekako občutek, da bi se težko vklopila, da so naša življenja vendarle preveč različna. Od kje do kje približno pa se potem giba starost udeležencev teh skupin? In na kakšen način vse skupaj poteka? Gre za vodeno predavanje ali bolj za aktivno sodelovanje prisotnih? Nekako si ne predstavljam "postopka" ... Kar prideš, se brez besed zavlečeš v nek kot, počakaš da je konec in potem čim prej pobegneš? To bi mi kar ustrezalo, heh. Čeprav po eni strani me je pa malo strah za anonimnost, že ko grem k psihiatru, imam ves čas nekakšno podzavestno paranojo, da me bo kdo videl, ki se je ne morem nikakor otresti.

Misli na terapijo pa nikakor ne poskušam ovreči, samo bi res raje vse skupaj izpeljala brez napotnice. Res je prevelika zmeda v glavi, da bi lahko mirno vse skupaj razložila zdravnici, tako, kot se dejansko počutim. Včasih je težko spraviti v besede ... Saj psihologi tudi na nek način izvajajo terapijo, ali ne? Čeprav še vedno čakam na kakšen nasvet, kam vse lahko grem brez napotnice, namesto da bi dejansko nekam poklicala. Nekako se bojim, da bom spet na kakšnega dr. Rejca naletela, pa nočem kar naključno vrteti telefonskih številk, ampak bi raje nasvet iz prve roke.

Toliko zaenkrat. Hvala (še kar ne bom nehala s tem, heh) za vso pomoč in spodbudo.

Živjo anuj :rozicodam:
Glede skupine za samopomoč ti lahko povem kako zgleda pri nas v Novem mestu. Tam smo pričeli s skupino z 15.januarjem letos, srečujemo se pa na 14 dni po dve uri. K nam na skupino pridejo ljudje različnih spolov, statusov in starosti...edino kar jim je skupno je boj z anksioznostjo in depresijo. Ni rečeno, da imajo vsi družine in otroke...daleč od tega. Pri meni na skupini so tako samski kot poročeni, tako mladi, kot mladi po srcu...vse sprejmemo.
Na skupini se pogovarjamo o aktualnih problemih, kaj koga teži, kaj bi rad delil z nami. Vsedemo se okrog mize in se pogovarjamo...ponavadi začnem jaz, da prebijem led...povem kaj na bolj humoren način, da se sprostimo in potem tudi drugim lažje steče beseda. :smejalci:
Nekateri udeleženci prva srečanja samo poslušajo, drugi jokajo, se izpovedujejo...tudi jaz sem se že zjokala. :'(
Anonimnost je zagotovljena, kar se pogovarjamo tam, tudi ostane tam.
Po povratnih informacijah, ki jih imam od mojih udeležencev, naša skupina izredno pozitivno vpliva nanje. Domov odhajajo bolj sproščeni, olajšani, ker so lahko svoje stiske delili z nekom.
Z mano vodi skupino tudi terapevtka Darja, ki nudi tudi strokoven pogled na težave. Drugače pa ni nekega vodje...le toliko, da nekdo poskrbi, da imajo v tistih dveh urah vsi možnost povedati svoje tegobe, če želijo.
Jaz uživam v tistih srečanjih in zagotavljam ti, da bi tudi tebi koristila.
Saj včasih so v sklopu skupin za samopomoč tudi predavanja na temo depresije in anksioznosti, kar je tudi zelo fino obiskati. :oki:
Želim ti, da zbereš pogum in greš...boš videla, da ti ne bo žal. :rozicodam:
Toliko od mene

Objem
Slavka

Pa sem spet "nazaj", vsaj kar se tiče te teme, žal. In verjetno še v precej slabšem stanju kot takrat, ko sem se prvič javila. Takrat mi je s pomočjo Paroxata (40 mg) nekako le uspelo spraviti "glavo nad gladino" - čeprav ko zdaj pomislim za nazaj, se mi zdi, da je imelo relativno nestresno obdobje (brez predavanj ...) večji vpliv na vse skupaj. No, takrat sem Paroxat postopoma opustila, nekaj časa sem to relativno dobro prenašala, sedaj pa se spet "začenja".

Čisto sem izčrpana od te bitke s svojimi strahovi, ki jih ravno na ta način prikličem. Posledično sem vse bolj in bolj "socialnofobna", zapiram se vase, bežim pred ljudmi, vsak dan bolj. Pa tesnoba niti takrat, ko sem sama, ne popušča več. Bojim se, da bi kdo videl mojo "težavico", ki pa jo, ironični, prikličem ravno s tem strahom (potne roke). Ko sem lahko preusmerila misli, ko to ni bilo na mojem "dnevnem redu sekiranja", tudi potenja ni bilo. Ampak enostavno ne zmorem preusmeriti misli, ne gre in ne gre, prevečkrat me je že "posrkalo nazaj", čisto sem izmučena, telo v krču, hkrati pa obveznosti, ki jih moram opraviti, po možnosti povezane še s socialnim izpostavljanjem - pa že v samoti je moja koncentracija na psu, nekakšno omotičnost, odrevenelost, "utripajoče telo" čutim večino časa.

Niti ne vem kaj "zdraviti". Telo? Psiho? Verjetno bi bilo najbolje oboje hkrati. Pa ne bo ravno ukvarjanje s problemom ta problem še povečalo? Ko pa je problem predvsem tu, da se z nečim preveč ukvarjam, o nečem preveč razmišljam. Kako si "ukazati", da na nekaj ne smeš misliti, ko pa je učinek potem ravno obraten (kar najbrž že sami veste). Namesto učenja prebiram razne forume o t. i. "hiperhidrozi", namesto sprostitve se moje telo ves čas "stresa" zaradi znakov panike. Kako zbrati moč in se boriti proti nečemu, kar se ravno z borbo krepi in krepi? Kako lepo bi bilo enostavno "resetirati" misli. Morda bi bila tudi hipnoza tu na mestu, vendar sem skeptična do vsega, vse odlagam, za vse najdem izgovor. Sem sploh na pravem forumu, kje je moja težava? Predvsem pa - kje je moja rešitev? Vsak dan se mi zdi, da se mi izmuzne nekam drugam. Nikoli je ni tam, kjer sem tudi jaz.

Hvaležna bom za kakršenkoli odgovor. Trenutno sem enostavno v takšnem krču, da nisem bila sposobna ničesar drugega, kot da pišem, dam vsaj približno stvar iz sebe.

Citiraj iz: anuj na sreda, 24. november 2010 ura: 17:15

Sem sploh na pravem forumu, kje je moja težava? Predvsem pa - kje je moja rešitev? Vsak dan se mi zdi, da se mi izmuzne nekam drugam. Nikoli je ni tam, kjer sem tudi jaz.

Hvaležna bom za kakršenkoli odgovor. Trenutno sem enostavno v takšnem krču, da nisem bila sposobna ničesar drugega, kot da pišem, dam vsaj približno stvar iz sebe.

Kdo ve, kje je težava... Nenazadnje to ni najbolj pomembno. Najpomembnejše je, kaj bi lahko pomagalo.

Meni pomaga mindfulness (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4979.0.html (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4979.0.html)), čeprav "pomaga" verjetno ni ravno prava beseda... Nekaj je zagotovo placebo učinka, nekaj neverjetne sreče, nekaj mojega ozadja in še veliko drugih stvari, na katere niti ne znam dati nalepke. Je pa z mindfulness vsekakor lažje, sploh kar se napetosti / tesnobe / "živcev na sploh" tiče. Mogoče ti bo sedlo, sploh glede na to, da ti iz napisanega en del, natančneje opazovanje samega sebe, zgleda kar gre.

Mnogo drugih stvari, ki so komu pomagale, od športanja do bioenergetikov, je na http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,26.0.html (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,26.0.html).

Se sliši kot stara lajna, ampak priporočil bi ti psihoterapijo. Z običajnimi pridržki seveda - denar in "že sprobano".

Hvala, tinozaver, sem rabila nek odziv, karkoli, da vsaj približno preložim breme (čeprav je to seveda nemogoče). Ja, opazovanje sebe mi definitivno ne povzroča težav, žal. Psihoterapija je pa na žalost res predraga, razmišljam o kombinaciji psihologa in psihiatra, vendar ves čas odlašam, najdem nekaj, kar moram "nujno storiti prej". Ali pa še ni bilo dovolj hudo do danes, očitno. Rada bi pred tem stopila v virtualni stik s terapevtom, ker se mi zdi, da bi mi bilo precej lažje, če bi prej vsaj približno orisala situacijo - da ne bi celotno breme padlo na prvo srečanje, kjer je že tako dovolj nelagodja, strahov ... Samo upam, da se bo kdo odzval, bom nekaj mailov odposlala ta vikend. Tudi raznorazne sprostitvene tehnike - nekako imam občutek, da je preveč izbire, že vnaprej mislim, da ne bo res pomagalo ...
Nekako imam slabe izkušnje z iskanjem kakršnekoli pomoči, rešitev (zdravnikom se zdi povsem "neškodljiva zadeva" in te na hitro odpravijo, ampak ta "banalnost" lahko sčasoma povzroči hude travme (kolikor berem, še zdaleč nisem edina, kar se tega tiče, vendar je to bolj "sramotna težava", odrinjena na rob, torej se o njej ne govori - torej niti ne obstaja v splošni zavesti). Nekako se bojim, da bom spet vložila ogromno truda, da se izkoljem iz tega (dvakrat mi je že uspelo - enkrat bolj, drugič manj), potem bom pa spet razočarana, nerazumljena, še slabše kot na začetku.

Pa še en post, ki sem ga pravkar zasledila na nekem forumu (sicer ni v slovenščini, ampak upam, da to ne bo problem) in kar strašljivo natančno opiše, kako "iznenada" me je zadela ta "obsesija", če ji lahko tako rečem.

"Pozdrav svima,

Posto vidim da dosta ljudi ima problem sa znojenjem dlanova pitao bih vas par stvari.

Ja naime ranije nikada nisam imao ovaj problem. Naravno znojili su mi se dlanovi kada imam tremu pred ispit recimo ili kad se nesto bas uzbudim ili iznerviram, ali ja nisam obracao paznju na to i odmah bi se osusili i bili suvi do sledece takve situacije.

E u poslednjih recimo 3 meseca sam potpuno sebi uvrteo u glavu znojenje dlanova tako da su sada skoro uvek vlazni. Ipak sam primetio da kada se zaokupiram necim, tj. kada mozak potpuno usmerim na nesto drugo oni se osuse, ali cim provalim da su suvi i setim se toga, odmah se opet oznoje.

Mene sada interesuju sledece stvari. Prvo da li je nekome od vas to pocelo sa 25+ godina ili mnogo ranije, posto ja sada imam skoro 26, a citao sam da ko zaista ima problem sa tim (hiperhidrioza), tj. nije sebi to uvrteo u glavu, pati od toga jos od detinjstva ili rane mladosti - puberteta. Dalje, sta se dogadja sa vasim dlanovima/tabanima recimo posle 11,12 uvece, znaci posle ponoci. Evo ja koliko god da mislim da ce oni da se oznoje, cim se priblizi ponoc, makar celu noc bio budan, oni mi budu suvi kao dren. To mi je malo nelogicno, jer ako ce da se znoje treba uvek da se znoje. OK, jeste nocu smanjena aktivnost svega, ali opet kazem ne radi se o tome da ja legnem i spavam pa se ne znoje dlanovi. Ne znoje se nikome dok spava. Ali ja i da sam potpuno budan, da idem da setam po gradu, da trcim ako treba, meni ce dlanovi posle ponoci pa do ujutru biti suvi koliko god ostao budan. Nisam jos probao da ne legnem uopste da spavam, moracu to da probam, pa da vidim sledeci dan kad ce da krenu da se znoje opet i da li ce, ahahahhaa.

Molio bih odgovor na ovih par pitanja, cisto da vidim da li da idem kod dermatologa i trazim pomoc sa kremam ili tom strujom, ili da idem kod psihijatra. Mislim da sam pre za ovo drugo.

Pozdrav!"

Tako tudi jaz ne vem, kje sem, kaj se dogaja - in se mi zdi, da je to predpogoj, da bi mi sploh karkoli lahko pomagalo. Če ne vem, na koga se obrniti, potem to ni tako enostavno. Za vse možnosti se težko najde čas, energija, denar ... Še posebej, ker obstaja precejšnja možnost, da si na koncu zopet razočaran, na istem.

FORUM Nebojse.si

Anksiozne motnje => Generalizirana anksioznost, Socialna fobija => Temo je začel: zelo_resen na torek, 27. april 2010 ura: 00:14