FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Končno sem dočakala datum za bolnišnično zdravljenje. Prvi občutek je bil "a že" sporočilo sem dobila po elektronski pošti v petek v torek tj.jutri naj bi že prišla na hospita. Seveda sem bila vesela tako težko pričakovanega zdravljenja ker si želim, da mi misli ne bi več uhajale k bivšemu partnerju in razmišljanju kaj počen on in da bom začela razmišljati samo o sebi in se končno spoštovati in imeti rada. S psihiatrinjo sem se dogovorila, da me sprejmejo prihodnji teden, da uredim še vse v službi (predam delo). Malo me skrbi kako bom finančno vendar upam, da se bo vse dobro izteklo. Prosim, če ima kdo izkušnje z bolnišničnim zdravljenjem, da mi kaj pove in kako je potekal proces.

Veliko sem že predelala sama s pomočjo tablet, prijateljic in prijateljev vendar vem, da to še ni to.Tako zelo si želim biti zdrava in močna osebnost, da sem pripravljena delati na sebi in dati vse od sebe, da mi le uspe.


Vsem skupaj lep pozdrav in velik objem :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

kot vsem tud tebi privoščim da bi bila zdrava, samo bodi močna in globoko dihaj  :onaposlusa:

Hvala za vzpodbudo

lep večer želm  :A)

peja

Peja 35, držim pesti.  :rozicodam:

Peja!!!

Želim ti,da bi tvoje zdravljenje v bolnici potekalo čimbolj ugodno zate,da čimprej ozdraviš,.....in veliko
dobre volje in poguma.Javi se kaj,če boš lahko in poročaj kako ti gre.
Pazi nase in en velik objem za na pot!!! :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Pozdravljena Peja!

Verjetno boš tale post brala malo kasneje,
vendar vedi, da mislim nate in ti želim,
da se v bolnišnici dobro počutiš,
da ozdraviš in se potem bolj močna
podaš novemu življenju nasproti!

Lp :rozicodam:

Peja, čestitam :clap:, odločila si se spremeniti življenje na bolje in prav je tako, sem vesela zate :rozicodam:

Vsem hvala za vašo vzpodbudo. Te dni se počutim kar tesnobno ker čutim, da stopam novemu življenju na proti in zato, ker ne morem verjeti, da se mi je to zgodilo, da sem tako zbolela. Seveda se trudim, da mi bo bolje in vem da ni čarobne formule za ozdravitev. Moram vam napisati, da sem govorila s svojim bivšim, da odhajam v bolnico in to me je zgleda zopet sesulo saj sva oba jokala po telefonu, meni hudo zato ker ga prebolevam, njemu pa zgleda zato ker nima moči da bi mi pomagal, tako kot sem jaz njemu vedno stala ob strani. Seveda želim to spremeniti in nič več razmišljati o njemu ampak o sebi. Res se trudim in upam, da bom čim prej na novi poti.

Vsem skupaj lep pozdrav in velik objem :rozicodam:

vaša Peja

 :wav:

Peja35 :rozicodam:

Srečna sem, da si spoznala pot, ki te vodi v lepše življenje,
da si spoznala, da si moraš pomagati in imeti rada SEBE.
Ponosna sem nate, kajti le zdrava boš lahko še naprej
živela lepo življenje, življenje s svojim sinom, ki te ima
rad in prav tako ti njega.
Vem, da te podpira in ti stoji ob strani.
Bodi ponosna mama svojega sina!

Toja :rozicodam:

Peja  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Tretji teden že poteka od kar sem v bolnišnici. Ne vem če je to bila prava odločitev, ker se tam počutim še slabše. Na skupinskih terapija obravnavamo probleme, ki se dogajajo kot je zakaj bomo uporabljali telovadnico, zakaj zamujajo na ure terapije in za take zadeve porabimo več kot tri ure. Ljudje na oddelku imajo resnično probleme jaz pa trpim po razhodu 20 letne veze in tudi enega ni na oddelku, ki bi imel podoben primer. Vztrajala bom še nekaj časa in če ne bo drugače se bom vrnila v službo in svoje tok življenja. Našla si bom individualne terapije. Če kdo pozna kakšnega dobrega terapevta, ki bi mi znal prebroditi mojo stisko vam za vsako informacijo hvaležna. Naj zaključim, da sem razočarana nad bolnišničnim zdravljenjem čeprav sem ga zelo težko čakala.

Vsem skupaj en lep pozdrav in velik objem :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Draga Peja, čist isto je bilo z menoj. Nad bolnišnico razočarana, tako da sem po petih tednih sama prosila, da grem domov. Nato sem šla po štirinastih dneh v službo, ker sem se veliko bolje počutila.Poiskal sem psihoter. na Rudniku v LJ. Sama moram poštimat po svoji glavi, čeprav mi ne gre najbolj.
lp beri čem več knjig  pa boš našla tudi kakšen odgovor na svojo bolečino.

Peja, verjamem da se ne znajdeš v bolnišnici, ker nisi med takimi z enakimi
ali podobnimi težavami. Poskusi se pogovorit s tvojo bolnišnično zdravnico
in ji povej svoje občutke. V kolikor ne bosta našli skupnega jezika, pa naredi kot
ti narekuje srce!
Veš jaz v tvojem območju ne poznam psihoterapevtov, je pa ena rešitev v Celju, v kolikor je to mogoče, kje dela psihoterapevtka izključno na družinski  terapiji in sicer je lokacija na Kesrsnikovi ulici- Oblakova ulica čisto v bližini bolnice Celje.
To je g. Veronika Seles, ki si jo lahko ogledaš v oddaji Turbolenca in na dodatnem linku:
http://tvslo.si/predvajaj/ljubezen/ava2.68449921/- to je oddaja Turbolenca.

http://www.pti.si/#- to pa imaš njeno stran in telefonske številke

Želim ti, da se pravilno odločiš!

Lep pozdrav!!!! :rozicodam:

ojla tudi jaz sem sam privolil v bolnišnično zravljenje in imel sem se super sicer sem mislil da bo grozno ampak bilo je super malo skupine malo poležavanje malo sprehodi in pa sem ter tja kakšna kavica :oki:

želim ti obilo sreče in dobrega počutja v bolnici in pa izven nje

še od mene en topel objem in srčen pozdrav z dolenjske
 :rozicodam:

Peja,

mogoče pa res ni bilo potrebno, da si šla v bolnišnico, vendar tako si se odločila in sedaj veš, da potrebuješ mogoče nekaj drugega. Jaz osebno sem se s prebolevanjem soočala sama. Verjetno pa je lažje, če je prebolevanje res prehudo in prestopi neke še sprejemljive okvire, da si poiščeš pomoč psihoterapevta. 

V nadaljevanju ti posredujem moj kopiran odgovor, ki je bil pred časom namenjem Zarji in kasneje še Niku, ker je tematika zelo podobna.

Proces prebolevanja nikoli ni prijeten, pa vendar je takšen, kakršen je. Procesi prebolevanja so zelo različni in so odvisni od mnogo dejavnikov, in sicer od tega, kako dolgo smo bili v zvezi, kakšna so bila naša čustva do bivšega partnerja, kakšna je naša dinamika čustovanja... Po vsej verjetnosti bi lahko še naštevala, pa vendar sem se osredotočila na dejavnike, ki imajo mogoče več vpliva na našo intenziteto čustev.

Napisati ti moram, da se meni v tistem obdobju ni zdelo prav, kar se mi je dogajalo, ko sem bila sama v fazi prebolevanja... Dejstvo pa je, da se mi je to dogajalo, in sicer kot še mnogo drugim. Mogoče je bolje, da gremo čimprej v res močno intenziteto čustev in si dovolimo res žalovati, ker si s tem omogočimo tudi hitrejše okrevanje. Vsako stvar je potrebno preboleti, predelati, da gremo lahko naprej. Kaj pomeni iti naprej? Najbrž to za vsakega posameznika pomeni nekaj drugega, pa vendar nam je vsem skupno to, da iti naprej pomeni, da je končno konec teh neskončnih bolečin, samopomilovanja, jokanja in sanjanja, kako zelo lepo je bilo z njim. To se mora po nekem času prenehati. Koliko časa rabi posameznik za ta proces, je zelo različno in zato ti tukaj ne morem dati nekih časovnih okvirov, kdaj bo spet bolje. Se mi pa zdi, da če je žalovanje res predolgo, potem mogoče niti ni napačno si poiskati še kakšno zunanjo pomoč. Ne vem, samo razmišljam... Pri meni je trajalo res dolgo, zame predolgo, pa vendar ti lahko zagotovim, da sem sedaj v redu in srečna. Jaz osebno se za novo zvezo nisem odločila, ker sem ugotovila, da mi je v tem trenutku tako bolje. Ti boš lahko storila drugače. Boš videla. 

Vsekakor pa je lažje, da z bivšim partnerjem prekineš vse stike, ker boš le tako lahko začela s procesom prebolevanja. Sem sicer mnenja, da ta korak ni vedno potreben, vendar glede na tvoje prejšnje zapise, bi si upala trditi, da bi pri tebi bilo tudi to potrebno.

Vsekakor pa ti zagotavljam, da BO BOLJE, ker TO VEM. Vem pa zato, ker je meni uspelo, in sicer meni, ki sem bila v zvezi s človekom, ki sem ga imela neskončno rada, moja zveza je bila res lepa in jaz sem izredno občutljiv in čustven človek, včasih preveč. Verjemi vase in v svojo moč! :rozicodam:

Pozdravljeni!

Po dolgem času se zopet oglašam in se vsem zahvaljujem za odgovore. Odločila sem se, da zaključim z bolnišničnim zdravljenjem saj se želim vrniti v svoje življenje. V bolnici sem predelala nekja zadeve kar se tiče pa mojega odnosa do bivšega partnerja pa še ni minilo. Še vedno razmišljam o njem in se spominjam lepih stvari, ki sva jih preživela skupaj. Vem, da mi zelo škodijo srečanja z bivšim partnerjem vendar imava še nerešene finančne zadeve. V prejšnjem tednu sva se srečala, da se pogovoriva. Pogovor sem kar dobro prenesla me je pa zvilo ko sem prišla domov. Spet je nastopil strah, občutek samote, zapuščenosti.....Videla sem, da tudi njemu ni vseeno vendar se je tako odločil, da odide in zaživi svoje svobodno življenje. Povedal mi je da je hotel oditi že prej pa tega ni storil zaradi mene in mojega sina. Nekako se mi zdi to nepošten do mene vendar vem, da nikoli ne bi bila pripravljena na razhod. Sedaj moram najti smisel življenja in zato sem se odločila, da prekinem z zdravljenjem ker v tem ne vidim več smisla in se vrnem v službo in postanem koristna. Težave imam, ker kar ne morem prebrati nobene knjige do konca. Začnem in obupam že po nekaj straneh. Upam, da se bo to tudi spremenilo, ker sem zelo rada brala pa skoraj nikoli nisem imela časa za to. Rada bi tudi povedala da zelo pogrešam človeka, ki bi me razumel in da bi čutila ljubezen, pripadnost, sočutje, prijateljstvo in vse kar je dobrega v pratnerskem odnosu. Poskusila sem najti partnerja prek foruma ona on, pa se žal zadeva ni obnesla. Zgleda, da moram počakati, da pravi pride sam.

Vsem skupaj en lep pozdrav in velik objem.  :rozicodam:

Vaša Peja

Draga Peja, lepo, da si se oglasila. Iz tvojih besed je opaziti, da delaš premike naprej, počasi vendar zanesljivo...saj veš, da se spremembe ne zgodijo čez noč in včasih je potrebno veliko potrpljenja, da dosežemo tisto, kar želimo.
Zagotovo tudi nate čaka nekje nekdo, prišel bo, ko najmanj pričakuješ....ljubezni se pač ne da izsiliti...ona se pač zgodi...in jaz ti želim, da se ti zgodi čimprej....
Vse dobro ti želim in pogumno stopaj še naprej po svoji poti  :rozicodam:

Peja lepo, da si se oglasila! :rozicodam:
Vem, da tudi tebe čaka sreča, ki si jo še tako
zelo zaslužiš!
Vse lepo ti želim in javi se kaj! :rozicodam:

Draga Peja, po prebranem se vidi, da še nisi prebolele..
In tudi verjamem, da na zdravljenju nisi našla kar si iskala..preboleti. Tega ne more nihče namesto tebe.
samo ti si tista, ki lahko to naredi. Prebolela boš takrat, ko si boš sama pustila to zvezo odditi, ti pa se je še vedno zelo oklepaš. Nič ni narobe, če se rada spominjaš in lepo je, da sta imela veliko lepih stvari, pa vendar, če se je odloči, da oddide, ga pusti..DEJANSKO, ne samo fizično.
Ker sta se imela tudi lepo, je bilo vredno, da sta se spoznala in bila skupaj. Sedaj pa bi on rad živel po svoji poti in ga pusti in ko mu boš še resnično zaželela srečno, boš p+osvobodila tudi sebe.
Oklepati se nečesa kar je izginilo nima smila, izgovarjati se na druge, pa tudi ni pravično.. Nihče ni naš, niti naš partner, niti starši, niti otroci... vse to so ljudje, ki so svoje osebnosti, s svojimi željami in cilji in ki imajo pravico odditi.
Obremenjevati se zaradi nečesar kar se je zgodila davno v preteklosti, je izguba časa in energije.
Vem, da je težko, sama sem prvo vezo prebolevala 5 let, zbolela za depresijo in se čisto izključila iz življenja. Nisem se mogla sprijazniti, da je nekdo lahko takšen do mene, jaz pa sem bila tako dobra!!!

Ja, kje na svetu pa piše, da morajo biti tudi drugi dobri do mene? Z tem imam še sedaj težave, ker mislim, da je ves svet rožnat in da če sem jaz dobra, bodo tudi drugi dobri do mene. Pa velikokrat ni tako.
Sama se še sedaj spominjam tistega fanta in vem, da sem nekako prebolela takrat, ko sem odpustila.. In se nehala spraševati zakaj to in zakaj ono.. Imela sem psihijatrinjo in terapevtko in bilo je ure in ure pogovorov, da sem dojela, da ne ŽIVIMO ZA ČLOVEKA, AMPAK ZRAVEN ČLOVEKA.
In verjemi, da nas je tako veliko na svetu, da bi bili res geniji, da bi že v prvo našli svojega življenjskega partnerja, včasih je potrebno vezo prekiniti..

Ženske smo sploh takšne, bolj čustvene in da velikokrat ljubimo preveč!!!
Priporočam ti, da si prebereš še kakšno knjigo na to temo, meni so zelo pomagale, recimo; Moč brezpogojne ljubezni ali pa Skrivnosti o moških, ki bi jih morala poznati vsaka ženska.

Na koncu je vse odvisno od nas koliko časa si vzamemo za prebolevanje neke stvari ali dogodka.
In kolikokrat ljubimo v življenju je odvisno samo od nas samih...tolikokrat kolikokrat si to dovolimo !! :rozicodam: :rozicodam
Zavedati se moraš pa tudi vsi mi ostali, da obstajajo samo tiste omejitve, ki si jih postavljamo sami!!

Z vso pomočjo, ki jo lahko dobiš in s svojo voljo, boš prebolela, dejansko in takrat boš dihala svobodno in te tudi srečanje z bivšim ne bo razžalostilo. Praviš da tudi njemu ni lahko in verjamem. Po eni strani se mogoče celo čuti krivega za tvoje težave sedaj, po drugi strani pa bi rad živel naprej.. Dopusti mu to..

Evo pa še ena pesmica za vse nas tukaj gor  :wav:

Ko sem se resnično začel imeti rad

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti
na pravem mestu in v pravem času,
in da je vse kar se dogaja pravilno –
od takrat dalje sem lahko miren.
Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje
za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem
in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.
Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem si prenehal krasti prosti čas,
in prenehal sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.
Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,
tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,
na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.
Danes vem, da se to imenuje ČASTITOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame,
od jedi, ljudi, stvari, situacij
in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.
Na začetku sem to imenoval „zdravi egoizem“,
a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem prenehal imeti vedno prav,
tako sem bil manj v zmoti.
Danes sem spoznal, da se to imenuje SKESANOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se odrekel življenju v preteklosti,
in da skrbim glede prihodnosti.
Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.
Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen.
Ko pa sem spet našel moči svojega srca,
je razum dobil pomembnega partnerja.
To vez danes imenujem MODROST SRCA.

Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,
konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,
ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj
in nastanejo novi svetovi.
Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.

Sir Charles Spencer Charlie Chaplin sebi za 70. rojstni dan (leta 1959)

--

Pozdravljeni!

Rada bi povedala, da z razumom vse vem kar si mi povedala Kaplca vendar so čustva še vedno močna in čustva mi nekako ne dajo miru. Sprašujem se zakaj se mi je to zgodilo pa tako dobro sem želela. Hrepenela po družini že od otroštva ker je nisem imela. Potem sem se na 20 letni poti s partnerjem trudila,da bi to ustrvarila pa se mi je vse sesulo. Poskušam razumeti, da si je zaželel svobodnega in drugačnega življenja pa mi ne gre najbolje. Vem da ni moja lastnina in da ima pravico do svojega življenja. Počutim pa se izkoriščeno, izigrano, zapuščeno. Vem da je me je že kar nekaj časa zapuščal pa tega ni mogel oz. ni hotel storiti. Ko se ozrem nazaj in pogledam kaj vse sva skupaj prestala nekako ne razumem kako se mi je to lahko zgodilo. Vse življenje sem posvečala temu, da ustvarim družino pa sem to storila po vsej verjetnosti z napačnim človekom, s človekom ki je potreboval nekoga, da ga podpira, zda mu stoji ob strani, ko pa se tega naveliča enostavno odide. Ko je bil čisto na dnu (zaprt, alkohoik) sem bila z njim ko ni bilo nikogar, ko pa sem jaz zbolela je odšel. Razmišljam kaj bi še lahko storila, da bi ostal,da bi bilo bolje pa z razumom vem, da ne bi nič spremenila pa če bi se na glavo postavila.

Tako zelo si želim, da bi prebolela pa ne vem več kaj naj naredim. Rada bi mu vse odpustila pa kar ne gre ker me je zapustil, ko sem ga najbolj potrebovala.

Predvidevam, da se premalo cenim in se nimam dovolj rada (posledica poniževanja od bivšega partnerja) zato tudi težko shajam sama s seboj. Nimam dovolj samozavesti in sploh se ne znam ceniti.


Jutri je zdnji dan mojega zdravljenja v bolnišnici in v ponedeljek se vračam v službo. Upam, da mi bo uspelo in bom lahko normalno zaživela, čeprav pravijo, da se take rane še dolgo celijo.

Vsem skupaj lep pozdrav in objem! :rozicodam:

Al te razumem, ker se tudi sama večkrat sprašujem zakaj...
Je pa res, da nisi prebolela in da gojiš še ogromno čustev. Tako bo potrebno nekaj časa, da si stvari urediš in si jih boš zagotovo, prepričana sem, ker vidmi to po vsem kar si že napisala. Pa najdi si kakšnega dobrega terapevta, ker zelo pomaga. Oni znajo spraševatim nam odpreti oči, razumeti,.. vsaj jaz imam takšne izkušnje.
Držim pesti, boš videla da bo šlo, bolj, ko se oddaljujemo od določene stvari, manj boli..  :rozicodam:

Danes sem prvi dan v službi in se dobro počutim. V službi so me billi veseli, da sem se vrnila. Seveda nikakor ni šlo, da bi ostala brez AD-jev, ki so mi jih v bolnici vzeli (glej prispevek Rožni koren - depresija)

Želim si biti zdrava, razumna in razumeti svojega bivšega partnerja vendar so čustva še tako močan, da mi več ali manj ni čisto jasno zakaj je temu tako.

Upam, da se bom čim preje s tem sprijaznila. Minilo je že 5 mesecev pa se počutim kot da je bilo včeraj. Razmišljam kako bi bilo lepo če bi tudi on tako čutil kot jaz in bi živela v neki simbiozi in razumevanju. Kaj pa danes potrebujemo več kot človeka ob sebi ki te razume in katerega razumeš ti. Morda ljudje to prepozno ugotovimo in se nam zgodijo take stvari.

Peja vam pošilja objem :rozicodam:

Kaj pa imaš od ADjev?

Imam cipralex in eglonyl. Zjutraj vzamem en cipralex in trikrat dnevno eno tableto eglonyl. AD-je sem jemala 6 mesecev in sicer kar veliko dozo in so mi v bolnici naenkrat vse vzeli. Ne vem ali so me vzeli kot poskusnega zajca ali pa so mislili, da bom zdržala brez. Žal ne gre. Bolje, da jemljem tablete in živim vsaj približno kvalitetno kot pa brez in da razmišljam kako bi z življenjem zaključila.

Kaplca hvala za tvojo skrb.

Pozdrav od Peje :rozicodam:

Tisto na E ne poznam  :), sem pa sama imela Cipralex dolgo časa in sem se zelo dobro počutila po njem. Res, fizični simptomi so precej izginili in potem sem se lažje vključevala v življenje nasploh :clap:.

Zdaj imam samo Helex občasno, 0,25 mg 8)
in pa Zlorix 5mg, pa še to samo polovičko, vendar se ne počutim več tako dobro kot prej. Tako, da komaj čakam k dohtarci, da se pogovorim. Prej sem vse stvari lažje premagovala, tudi psihične, sedaj pa se bolj matram, pa z tesnobo in anko imam velike težave >:(
Včasih dobim tako trd vrat in zadnji del glave, da imam občutek, da mi bo glava trzat začela, veš kako je zoprno to :'(..
Po Cipralexu sem bila pa tako fajn :), zdaj ga imam mami in se tud dobro počuti.

Ma ti boš dala to čez, boš videla.. Jaz se tudi v vezi zelo predam, preveč in pol mislim, da bom isto dobila nazaj, pa velikokrat ni bilo tako in me tudi kar zlomilo vse skupaj >:(
Pa kot si rekla kup vprašanj v zvezi z partnerjem in razmišljanja o njem.

Ti boš to dala skoz, boš videla  :rozicodam:

Peja! :rozicodam:

Sicer nisem dovolj strokovno podkovana, vendar se mi zdi, da takšno drastično ukinjanje medikamentoznega zdravljenja kot se je zgodilo pri tebi, ni primerno. To je samo moje mnenje. Posvetuj se s primerno strokovno osebo.

Sama sicer tudi menim, da je dobro, da veliko naredimo sami, vendar, če pridemo do točke, ko zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne zmoremo brez medikamentoznega zdravljenja, potem ni nič narobe, če se odločimo še za to opcijo.

Peja, vem, kako ti je in tudi to vem, da bo bolje... Vendar prebolevanje res ni počasen proces - ko bi vsaj bil. Ker pa smo različni, tudi to veliko vpliva na to, koliko časa bo ta proces potekal. Peja, težko ti svetujem, kaj boš morala narediti, ker najbrž, kar je dobro zame, mogoče zate ni... In obratno, seveda. Poizkusi si poiskati TVOJ način in želim ti, da bi v kar se da kratkem času prišla do določenih spoznanj in bi stvari in tvojega bivšega partnerja videla v bolj realni luči, ker trenutno tega res še ne zmoreš. Vse to poznam. S časovno oddaljenostjo boš videla stvari takšne kot v resnici so brez idealiziranja in olepševanja in videla boš, zakaj so se se ti določene stvari zgodile. Sedaj tega še ne zmoreš. Kar je razumljivo. Ker boli... Ker se ti zdi nepravično... Ker si jezna... Razžaljena... Potrta... In še cel spekter občutkov je tukaj, s katerimi se trenutno ukvarjaš.

Ko boš razmišljala na takšen način kot je razmišljala Kaplca 22. junija 2010, boš vedela, da si ga prebolela. Mimogrede, Kaplca, odličen zapis in se strinjam z njim, vendar sem na tak način začela razmišljati šele, ko sem zadevo predelala in prebolela.

Peja, piši še in zavedaj se tega, da ti uspeva!

o razuemem, jaz sem prvo vezo prebolevala nekaj let, šele po 7 sem se spet spustila v drugo vezo in vmes izgubila toliko let, zelo lepih, ker smo še mlade, pa ne morem nič. Prej ni šlo.
Ko zdaj gledam nazaj in na njega imam še mešane občutke, pa vendar ni nobene bolečine več in tudi ne razočaranja, ker vem, da nama ne bi šlo. Zdaj živi z drugo punco, pa je še vedno isti (skoki čez plot) in baje še govori o meni. Se pravi, da sem le pustila pečat v njegovem srcu, le kako ne, ko pa sem bila dobra punca.
Mah, problem nas žensk je, da si ustvarimo neko sliko kako bo naša veza izgledala in ker mislimo, da se dobro vedno vrača z dobrim, pol smo pa razočarane. Mislim, da je veliko huje, če izgubiš partnerja nehote, se pravi zaradi bolezni , nesreče,... kot pa če se je on odločil da gre.
Jaz sem še vedno velik romantika in tudi v sedanji vezi delam kakšne stvari, ki jih ne bi smela, bi kar rada da fant vse ve kaj bi jaz rada in da mi vidi v misli, to pa seveda ne gre. Potem se sama potrudim, da povem kaj želim in ne čakam, da bo on uganil...
Težke so te stvari ja, je pa vseeno lušn bit z nekom, saj smo narejeni da živimo v družbi..

rada vas imam vse po vrsti  :rozicodam:

Hvala vam za vajini izkušnji. Danes sem dobila odgovor od psihiatrinje, da me ne morem vzeti v individualno obravnavo (to je psihi. ki me je vodila do sprejema v bolnico in ki mi je odvzela tablete), da pa me lahko vodi in piše recepte za tablete dokler ne najdem drugega psihijatra. Sedaj ga iščem in upam, da ga bom kje dobila.
Odkrita bom in vam povedala, da si želim, da bi s svojim bivšim partnerjem ne glede na vse zopet našla skupno pot. V 20 letih skupnega življenja sva marsikaj doživela veliko hudega in tudi lepega. Ko se je odločila, da bo odšel je ostalo v zraku nedorečeno. Njegove besede so bile saj gre mnogo parov narazen pa se zopet najdejo. V teh besedah sem našla še upanje, da se ponovno najdeva. Ker imamva še nedorečene zadeve glede financ se bova še dobila. Včeraj sem ga klicala in mi je pisal, da dela v Italiji, ter, da me bo danes ali jutri poklicala.
Rada bi se vrnil in naredil nekaj na najinem odnosu seveda tudi jaz. Mogoče ne razmišljam prav vendar čutim, da bi rada ponovno vzpostavila najin odnos čeprav je zelo malo možnosti za to. Ljudje, ki me poznajo ne morejo verjeti, da me je to tako sesulo. Tako pač je in ne bom lagala, da sem predelala. Predelala sem ravno toliko, da s pomočjo tabletov lahko živim in poskušam preživeti.

Če pomislim, da bo moje prebolevanje trajalo še nekaj let me je kar groza. Je pa res, da 20 let skupnosti ne moreš kar tako izbrisati. Ko se želim spomniti kaj hudega mi misli enostavno uidejo na lepe stvari in takrat je še huje.

O tem, da razmišljam o vrnitivi bivšega partnerja sem govorila tudi s svoji sinom (star je 21 let) in on pravi, da se s tem ne more strinjati in da če se on vrne bo sin odšel od doma. Na nek način ga razumeme po drugi strani pa ne ker imam občutek, da ne razume, le kako bi če pa tega ni doživel. Glede na to, da mu je bil moj bivši kot oče mu je zelo zameril, ker je odšel in naju zapustil. Moj sin pravi, da naju je izdal in pustil na cedilu. Delno se s tem tudi strinjam vendar pa moja čustva govorijo drugače.

V glavnem stvar je taka, da res čustveno nisem predelala zadeve, razumsko pa vem, da najin odnos z bivšim ni bil najboljši ni bil pa ne niti najslabši saj sve imela drug drugega. Bistvo vsega pa je, da sem si celo življenje želela družino (živela sem samo z mamo, očeta ne poznam) in ko sva to s partnerjem ustvarila in približno uredila stvari je njemu postalo to breme. Ne morem verjet ampak tako trenutno to je.

Vsem skupaj lep pozdrav in velik objem :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

ja, ne vem kaj naj ti rečem. Res je, da grejo nekateri narazen, pa potem poskusijo ponovno in je veza boljša. Vse je odvisno od ljudi, ki so v tej vezi. Eni rečejo, da pogreta juha ni več dobra, s čimer se sama ne strinjam; kje pa piše, da bo druga kaj boljšega okusa?

Včasih je potrebno nekaj časa narazen, da človek razmisli kaj želi in potem poskusiš ponovno, če še potem ne gre, je res nesmiselno vztrajati. Je pa tudi odvisno kakšno vezo sta imela, vsi imamo vzpone in padce, sama mislim, da se ne bi vrnila k nekom, ki bi me tepel ali kako drugače zlorabljal in se grdo obnašal do mene, če pa bi bil odnos sicer v redu, pa bi poskusila zakaj pa ne.
Ne glede na to kaj ti mi pišemo, boš naredila po svoje, sama najbolje veš, kako ste se imeli zadnja leta, odločitev je itak tvoja. Je pa sigurno potrebno predebatirat kaj je tvojega partnerja sploh "odgnalo" proč, nekaj ni bilo v redu, nekaj je moralo manjkati, sicer ne bi odšel...ali pa je bilo vsega preveč, saj ženkse znamo tudi dušiti z svojo ljubeznijo, ljubosumnostjo, težačenjem,..

Po eni strani sina razumem, da je jezen, da pa zaradi tega odide, pa je bolj podobno izsiljevanju. Kot sem rekla, če te je videl v vezi zelo trpeti in da te je partner maltratiral, potem je sin upravičeno hud!!!

Če pa tega ni bilo, pa mora razumeti, da nisi samo njegova mama, pač pa tudi ženska, ki si zraven sebe želi moškega, ki si želi bližine, nežnosti, tudi sexa, na kar otroci velikokrat pozabljajo in jih večina misli, da njihovi starši pa tega ne počnejo...

Sin si bo itak ustvaril svoje življenje in tii imaš tudi pravico do svojega tako, da...

Pa probajta še enkrat, da si ne boš potem očitala, sama najbolje veš, če je vredno.
Vendar pa mora tudi partner to želeti, samo tvoja želja in ljubezen ne bosta dovolj. Vsekakor bo potreben pogovor in dobra komunikacija..

Držim pesti, da se reši ta problem in to tako, da bo dobro za oba  :rozicodam:

Morala sem bom potruditi in priti čez to. Zelo težko se borim sama s seboj in svojimi čustvi. Govorila sem z bivšim danes in mi je povedal, da je zaključil s tem življenjem in da se ne misli vračati in da naj pozabim na vse. Seveda sem jokala in kar ne vem kaj naj sama s seboj. Misli mi uhahajo v preteklost ko me je žalil in govoril, kdo me bi pa marla če me ne bi on pobral. Sedaj mi tako ali tako ni važno ali me bo kdo "pobral" saj si itak nikogar ne žellim. želim si samo, da ne bi bolelo in da bi lahko normalno živela. Morda vsega tega ne bom zdržala, ker postajam labilna. V življenju sem se lotila veliko projktov pa sem vse izpeljala sedaj pa ne vem če bo tega.

Sicer pa kje piše, da vsem uspe.

Peja  :(

Draga Peja! :rozicodam:

Mogoče je pa tako bolje. Vem, da mi ne verjameš, vendar pišem iz izkušenj. Jaz sem bila v negotovosti kar nekaj časa (v letih in ne mesecih), ko nisva bila ne skupaj in ne narazen. Podrobnosti tukaj ne bom pisala. Ni pa bilo niti slučajno lahko. Jaz sem se oprijemala čisto vsakega upanja. Sedaj si mislim, da je bilo to nepotrebno, ker bi lahko s procesom žalovanja začela že takoj in bi hitreje minilo, vendar takrat sem mislila drugače. Je pa res, da če ne bi poizkusila z vsem, kar sem poizkušala, bi mi bilo lahko kasneje v življenju žal, ker bi si mislila, da nisem naredila vsega... Tako pa točno vem, da sem naredila čisto vse. Midva sva si dala, kar sva si imela za dati in eden od drugega sva se naučila, kar sva se morala naučiti. Najine poti so se razšle in verjetno je tako prav. Nikoli si ne moremo nikogar lastiti in zato je prav, da se tega zavedamo. Vem, da ni lahko, če imaš nekoga res rad, in če si s tem človekom preživel veliko let, pa vendar je tako. Zaenkrat ti tega še ne moreš tako čutiti, vendar z določeno časovno distanco, boš tudi ti to zmogla.

Glede na napisano ne vem, če je sploh pametno, da bi bila še skupaj.

Ne Peja, ne želim ti, da bi te nekdo POBRAL, ker ti tega ne potrebuješ. Želim ti, da preboliš... Da ugotoviš, da si čudovita oseba... Da ugotoviš, da si lahko sama... In ko boš vse to ugotovila, boš lahko spoznala tudi osebo, s katero boš želela biti OB NJEJ, in sicer zato, ker boš tako ŽELELA in NE POTREBOVALA. Ko boš ugotovila, da sta dve samostojni osebi lahko ena ob drugi, ker tako želita in ne zato, ker sta odvisni ena od druge, potem ti bo lažje.

Jaz verjamem vate. Tudi to boš izpeljala, in sicer tudi in predvsem zato, ker si izpeljala že toliko projektov.

Vsem uspe... Enim hitreje, drugim počasneje, enim velikokrat, drugim malo manjkrat, enim na takšen način, drugim na drugačen način. Je pa res, da za nekoga pomeni uspeh nekaj, kar je za nekoga drugega neuspeh. Zame je uspeh to, da sem lahko brez partnerja, za katero drugo žensko bi pa to pomenilo neuspeh. Vidiš, Peja, zelo različno dojemamo uspeh...

Objem od mene in zavedaj se tega, da kljub temu, da trenutno ne vidiš naprej, boš uspela, in sicer na tvoj način in s tvojim tempom.

Danes sem bila na enodnevnem izletu na morju in moje počutje je mnogo bolje kot pred dnevi. Želim si preboleti in odžalovati. Še vedno razmišljam o svojem bivšem partnerju in kaj vse sva preživela. Bolečine ni, ker mi pri tem pomagajo tablete. Vsak dan posebaj iščem smisel, veliko sem zaposlena v službi, honorarno delam še v lokalu (za rešitev finančnih težav) ob tem sem pa še med ljudmi kar mi pomaga, da se bolje počutim. Od kar sem prišla iz bolnice nisem bila še na nobeni terapiji in razgovoru, ker si še nisem uredila datuma za psihiatra. Če povem po pravici sem potrebovala oddih od terapij ker tudi vsakodnevne skupinske terapije niso mačji kašelj. Veliko se pogovarjam s svojimi prijateljicami vendar včasih niti nočem govoriti o svojem preteklem življenju, ker sem tudi to že nič kolikokrat ponavljala, da sploh ne vem če ima to še smisel.
Opravičujem se če je moje pisanje malo zmedeno vendar tako trenutno je.

Rada imam svojega sina in njegovo punco, ki sedaj živi pri nas. Moti me pa ker se veliko prepirata in ob tem podoživljam svoje razmerje. Res bi rada da bi nam bilo lepo in bi se razumeli med sabo. Upam, da mi bo le enkrat prizaneseno in bom lahko zopet srečna.

Vesela sem, da ima tu vas, ki me vzpodbujate.

Vsem skupaj lep pozdrav in velik objem :rozicodam:

Peja  :rozicodam:

Peja  :rozicodam:

Vesela sem, da si poslušala sebe, da si se odločila tako kot si se, glede zdravljenja
v bolnici. Mogoče pa res ni bil ravno primeren čas.
Zdaj vidiš, da gre tudi drugače, da si med ljudmi in po malem pozabiš na
tvojo stisko.

Lepo je, da ste skupaj, vendar bi bilo mogoče prav, da sinu in dekletu
lepo poveš, da ju imaš rada, vendar te moti, če se prepirata pred tabo, ker to
nate slabo vpliva. Mislim, da te bosta razumela.

Želim ti še veliko takih dni kot si ga imela danes! :rozicodam:

Peja!!! :rozicodam:

   Vsak si zasluži biti srečen in tudi tebi je namenjena!!

Rada sem odkrita in tudi tokrat bom. Danes je dan malo slabši. Ne vem kako naj zapišem ampak popoldan mi paše ko sem doma, da spijem eno ali dve pivi. Nekako me pomiri in postanem malo omotična. Vem, da to ni ravno najbolje ampak stiske ni več. Nočem jemati pomirjeval, da se jih ne bi navadila. Res ne vem kam pelje vse to ampak bom videla. Včeraj sem bivšemu poslala pošto, ker sem dobila v nabiralnik izvršbo zanj. Še vedno je namreč pri meni stalno prijavljen. Prosila sem ga naj to uredi pa ni tega še naredil. Ne želim biti nesramna in ga odjaviti, ker mi to lahko vrne s tem, da ne bo plačal avtomobila, ki je na lizing in pisan na moje ime. Kar naprej se vrtim okoli te zadeve in nekako sva še povezana zaradi finančnih zadev. Čeprav pravijo da denar ne prinese sreče (v mojo družino je prinesel nesrečo) je vseeno z denarjem veliko lažje.
Sedaj sem ravno prav omotična od piva in bom počasi s svojim kužkom šla spat in bo spet en dan za mano.

Vse na svetu bi dala, da vse to mine in začnem živeti normalno življenje.

Hvala vam vsem, rada vas imam toda sebe čisto premalo.

Peja

Peja! :rozicodam:

Prav je, da si odkrita. In zato bom tudi jaz. Ne zdi se mi v redu, da za pomiritev uporabljaš alkohol. To ravno tako ni v redu kot prevelika uporaba tablet. Ja, stiske ni več, vendar lahko se ti zgodi, da postaneš odvisna od alkohola, če boš to prakso začela redno uporabljati.

Ja vem, je hudo... In včasih ne veš, kdaj bo bolje... Včasih si misliš, da nikoli ne bo več tako kot je bilo... Peja, lahko bo bolje kot je bilo. Je pa res, da moraš iti nekako čez to fazo, ki niti slučajno ni lahka. Poizkusi si najti svoj način prebolevanja, vendar pozabo išči v stvareh, ki ne zasvojijo, in ki ti omogočajo trezno glavo.

Piši še in veliko se druži s prijatelji, ki te razumejo. Predvsem pa se zavedaj, da ZMOREŠ!

Peja, tudi jaz mislim, da si boš s pivom na dolgi rok poslabšala počutje.
Če te na kratko pomiri, ima vedno tudi tisti obratni učinek ( vsak alkohol ga ima ), ko stvari zgledajo še slabše, kot v resnici so.

Prijatelji so boljše zdravilo.



..ni treba vsega, v resnici ni treba dati ničesar, le odloči se, da želiš živeti lažje. ko najdemo željo, poiščemo tudi pot do nje...tudi ti..

 :rozicodam:

Pozdravljeni vsi!

Po dolgem času se ponovno oglašam. Moje počutje mnogo boljše kot pred časom. Še so občasne krize in misli še vedno odhajajo k bivšemu partnerju. Predvsem je hudo, če ga vidim ali slišim. Ko ga vidim ali slišim mi začne srce pospešeno utripati, tresem se po celem telesu. Zgodilo se je pred približno tremi tedni, da je prišel v lokal kjer honorarno delam (tam je bil dogovorjen), skoraj mi je padlo vse iz rok. Sodelavka je imela pri sebi helexe in sem takoj enega popila, da sem se vsaj približno pomirila. Po tem sva govorila o še nerešenih finančnih problemih. Moram vam povedati, da sem po tem pogovoru ugotovila, da to ni človek s katerim sem živela 20 let. To je čisto druga oseba meni neznana. No po tem dogodku sem prišla k sebi in se kar dobro držim. Nekako se navaj živeti sama in poskrbeti sama zase. Imam enega prijatelja in si vsak dan dopisujeva. Pozna mojo zgodbo in z ničemer me ne obremenjuje. Je zelo pozoren in moram reči, da sem vesela,da sem ga spoznala. Skoraj ne morem verjeti, da obstajajo še tako dobri moški. Nekako nisem vajena. Ko se človek navadi na slabe odnose sploh ne more verjeti, da je kaj lepega tudi možno.

Nisem še prebolela svoje 20 letne veze in se vsak dan spomnim bivšega partnerja in razmišljam kakšen odnos sva imela. Ni bil dober, bil je slab ni pa bil najslabši. Imela sva tudi lepe trenutke. Bojim pa se da se bo morda zgodilo njemu in bo želel priti nazaj jaz pa bom klonila. Pred časom se pisala, da sem ga prosila naj se vrne pa je rekel da naj pozbim na to. Sedaj se ne ukvarjam več s tem in poskušam pozabiti, preboleti, odžalovati....nekako mi kar uspeva s pomočjo AD-jev.

Po bolnišničnem zdravljenju sem si poiskala tudi novo psihiatrinjo in začnem s terapijo v mesecu novembru in upam, da bom z njeno pomočjo počasi prekinila tudi z jemanjem AD-jev. Za enkrat si ne bi še upala biti brez, ker sem to že poskusila (prekinitev v bolnišnici) pa se je vsa zgodba z tesnobo povrnila.

Toliko za sedaj pa se še kaj oglasim. Ne zamerite mi morda zmenedenemu pisanju vendar ker se javljam po dolgem času sem želela potegniti bistvo. Tisti ki poznate mojo zgodbo boste že razumeli.

Rada vas imam in pošiljam vam en velik objem :rozicodam:

Draga Peja!! :rozicodam:
Vesela sem zate,da si na dobri poti k boljšemu počutju in da se ti bo življenje počasi uredilo.
Čeprav še te čaka velik dela na sebi....pa vendar z majhnimi koraki in veliko volje ti bo vsekakor uspelo.
Lepo,da imaš nekoga,ki ti je v oporo in želim ti resnično moškega,ki te bo spoštoval,razumel,delil s teboj dobro in slabo ter te nadvse ljubil in crkljal,.... :-*
Drži se še naprej tko dober,čeprav slabi trenutki zmerom pridejo pa tudi odidejo.. :oki:

 :wav:

Peja35  :rozicodam:

Vesela sem, da ti je uspelo vsaj malo spraviti stvari na pravo mesto,
da se s pomočjo prijatelja počasi oddaljuješ od moža,
da se postavljaš na svoje noge! :clap:

Peja zdrži, tudi mi smo s tabo!

T :-* :-* :-*

Pozdav,Peja!
Nobena ženska ni vredna vašega življenja.....mi je rekla psihiatrinja in to je res vidim zdaj!Takrat sem hotel oditi,na oni svet,sedaj pa vem da bi bila to največja napaka...počasi boš prišla z tega,sigurno!pa ta oseba ki je dobra do tebe......daj na vago kak si se imela na koncu z tvojim bivšim in kako je dober ta prijatelj.DRŽI SE GA ,to je pot iz tunela .Bolj boš navezana na njega,manj boš mislila na bivšega.jaz ko sem prišel z psihiatrije in videl njo sem za en dan že šel nazaj....tak sem cinclal na mestu,dokler nisem uvidel da sta nečak in nečakinja ,več vredna kot 100 takih kot je bila ona...pa tudi ženska je prišla ,malo sem bolj previden v razmerju čas bo pokazal svoje..vem pa da če bi se še ukvarjal z njo,še vedno hodil pa tanki liniji prepada....če se dva razočarata je bolje da gresta narazen...vem da ni lahko pač pa teško ,imaš pa prijatelja in sina...to ti naj bo vodilo :oki:


                                                                                                                   branko

Peja, odlično :clap:, samo tako naprej.

Po navadi se nam kasneje odprejo oči, ko je vse za nami in ugotovimo, da je naše življenje res lepo in ni vredno izgubljati glave in pameti zaradi takih, ki nas prizadenejo. :rozicodam:

Pozdravljeni!

Hvala vam vsem za vaše vpodbudne besede. Jaz sem kar OK, prejšnji teden sem videla svojega bivšega in seveda ni še minila bolečina. Stekle so solze ampak danes je že bolje. Letos sem praznovala okroglo obletnico in sem si vedno želela,da bom imela zabavo v krogu svojih prijateljev, sodelavcev in sorodnikov. Zabavo sem imela 17. septembra (kljub dežju) je zabava uspela, prišli so skoraj vsi, ki jih imam rada (nekateri žal zaradi vrememna niso mogli). Bistvo vsega kar želim povedati je,da sem si za rojstni dan zaželela tattoo, in to sem včeraj tudi uresničila. Imam tattoo levinjo in se počutim super, da je to darilo mojih prijateljev, sodelavcev in mojih sorodnikov. Še ena velika spremba ki sem jo opazila po ločitvi je da, da sem veliko bolj umirjena in boje funkcioniram s prijatelji in v službi. Ne rečem, da še vedno ne mislim nanj vendar veliko bolj z razumom in trezno glavo. Danes grem s prijateljem v gledališče in sem zelo vesela.

Sedaj me skrbi samo še kako bo z mojim sinom saj ne vem kako naj mu pomagam ker ima nenadne izbruhe jeze kadar ni tako kot si zamisli on. Bil je že pri psihiatrinji pa pri psihologu pa pravi, da tega ne potrebuje, da je vse samo v glavi. Njegov izbruh jeze prinaša posledice (razbita tipkovnica, razbit ventilator, luknja v steni...). Ko se umiri se mi sicer opraviči vendar naredi pa bolj malo, da bi to brzdal. Nazadnje se je sporekel z mojim bratom (moj brat je star 22, sin 21) in sta med prerivanjem razbila pečico. Sem mislila da me bo konec. Sedaj sem mu dala časa mesec dni, da nekaj ukrene ali pa se mora odseliti. Upam, da se bodo stvari umirile saj več kot to da mu stojim ob strani ne zmorem.

Hvala vam vsem, ki ste si vzeli čas in to prebrali rada vas imam :rozicodam: :rozicodam:

Peja35 :clap: in iskrene čestitke ob tvojem okroglem jubileju :rozicodam:!

Pri sinu pa vztrajaj, saj veš, da iz malega raste veliko.
Ko bo ugotovil, da misliš resno,  se bo tudi sam zamislil,
dobro ve, da tako lepo kot mu je pri tebi, mu ne bo nikjer!

Peja :wav: iz tvojega pisanja se prav čutita boljša samozavest in počutje. Vesela sem zate :oki:. Posveti se sebi, daj se na prvo mesto, uživaj in nadaljuj svojo pot zdravljenja. :rozicodam:

Sinu si pa dobro povedala, ne popuščaj. Dovolj je star, da začne svoje življenje. Mogoče se bosta potem bolje razumela :rozicodam:

peja pozdravljena oprosti nisem zasledila kje si bila hospitalizirana lp

v Ljubljani

 :rozicodam:

Pozdravljeni vsi!

Naj začnem s tem da se počutim zelo dobro in da sem srečna da sem. Našla sem človeka, ki me ima rad in ki me spoštuje in je rad z menoj. Veselim se vsakega dneva posebej in kar težko verjamem, da se mi dogajajo lepe stvari. Veliko hodim v naravo in se navajam na čisto drugačno življenje. Danes začnem terapijo z novo psihiatrinjo. Eno leto je minilo od kar sem zapadla v hudo depresijo in sem jemala 7 - 8 tablet dnevno. Trenutno jemljem 4 tablete. Prijatelj s katerim sem mi je pokazal tudi druge vrednote v življenju, pokazal mi je kaj pomeni spoštovati človeka, kaj pomeni imeti človeka rad. Ko se spomnim kako mi je bilo pred letom dni in kako mi je danes ne morem verjeti, da sedaj spim brez pomirjeval in da se veselim vsakega dneva posebej. Ne rečem, da ne pomislim še na bivšega partnerja vendar danes to ni več boleče. To je samo še grd spomin in vem, da bo s časom vedno bolj bled in vedno manj jih bo.

Moji dnevi so sedaj lepi in zadovljni. Človek s katerim sem mi stoji ob strani mi je v pomoč in mi da vedeti da mu nekaj pomenim. Vsem, ki so prestajali odvisnost od odnosa bi rada povedala, da je zelo hudo predno preboliš odhod partnerja vendar čas celi rane, kar sama nisem verjela. Sedaj vem, da za vsakega slej ali prej posije sonce in dobi kar si zasluži.


Vsem skupaj en velik objem in še enkrat hvala za vso podporo. :wav: :clap: :rozicodam:

Vaša Peja :rozicodam:

Bravo Peja! res lepo, da je še enemu uspelo oditi iz brezna depresije in da je videl novo pot. tudi ti zdaj vidiš, da se da, da je rešitev.

naj ti bo pot polna lepih stvari in tistih čudežev, ki ti bojo še bolj polepšali življenje.

Peja, lepo, da si delila svoje pozitivne spremembe z nami  :oki: Sem vesela, da se ti je življenje umirilo in si srečna...zaslužiš si  :rozicodam:

Peja35.... :rozicodam:

Zelo sem vesela, da si našla srečo, ki si si jo po trnovi poti res zaslužila,
s svojim zadnjim postom pa si dala mnogim tukaj upanje, da se z voljo
da marsikaj naredit, ti si ena izmed zved, ki si zasijala danes med nas
v tem turobnem dnevu.... :clap:

Peja :ohoho:, bravo punca, sem ful vesela zate.
Nikoli ne smeš odnehati, pa naj je še tako težko. Vedno se lahko spravimo iz tega ven, čeprav trpimo. Ponosna sem nate, uživaj v življenju in v novi vezi :rozicodam:

Peja vse dobro ti želim v novi zvezi,predvsem veliko medsebojnega spoštovanja,ljubezni,sreče,.....uživaj v vsem,....zaslužiš si!!!!! :wav: :rozicodam: :rozicodam:

No pa je danes zopet eden tistih dni ko sem se vrnila s čustvi nazaj. Že ko mislim, da je vse ok in da sem dobro ugotovim da le ni tako vse kot se zdi. S človekom, ki sem se imela jaz lepo le ni tako kot bi moralo biti. On od mene pričakuje veliko več kot sem jaz sposobna dati. Očita mi da sem čustveno zavrta (kar najbrž drži) saj sem bila v vezi z bivšim partnerjem brez pozornosti in nežnosti, da ne govorim o intimnih odnosih. Da ne bom preveč dogovezila naj povem bistvo. Partner s katerim se bila pravi, da je to zanj preveč in da ne more prenašati moje nečustvenosti (izkazujem jo toliko kot v tej situaciji zmorem) in da nimam dovolj časa zanj.
Če sem čisto odkrita je res, da ne zmorem dajat toliko kot je on pričakoval od mene in je nastal spor. Sedaj bova po vsej verjetnosti ostala samo prijatelja.
Druga zadeva pa je ta, da me je danes klical moj bivši in me je čisto sesulo ponovno. Že ko mislim,da sem predelala ugotovim, da še nisem prebolela 20 letne veze. Sprašujem se zakaj mi to dela in me kliče, če pa sem mu že povedala, da naj tega me počne. Razlog, da me ke klical je bil to, da sem mu poslala kopijo izvršeb ki sem jo dobila, ker ni plačal stroškov še ko je živel z menoj. Po telefonu mi je povedal, da je kriza in da če se ne zavedam kako je v gospodarstu in podobno srane. Zaželel mi je da bi bila srečan in da mi bo pomgal če bo lahko. On se sploh ne zaveda kakšno škodo mi je s tem povzročil. Že tako se izogibam kakršnim koli kontaktom pa me kliče. Ne vem kaj naj naredim še vedno je pri meni stalno prijavljen in še vedno nimamva rešenih finančnih zadeve. Kar ne znam in ne znam iz tega ven. Najraje bi vsemu naredila konec saj sem trenutno res čisto brez energije. Danes dopoldan sem bila kot ptiček na veji sedaj pa tole. Skoraj eno leto bo kar sva narazen pa mislim, da ob še kar nekaj časa trajalo. Danes sem tudi po dveh mesecih brez pomirjeval vzela en helex, da bom lahko zaspala.

No ja toliko o mojem izboljšanju in upam, da ti sti ki ste to brali in sledili moji zgodbi razumete vsaj malo.

Vsem skupaj en lep pozdravček in objemček.

Vaša peja :(

Pozdravljena Peja35, sem te že malo pogrešala... :rozicodam:

Jaz ves čas sledim tvoji zgodbi, veliko si dala skozi, vendar bi ti rekla
tole...hudo je pozabit 20 let, vendar sama veš, da tako ni šlo več, od tvojega
bivšega je zelo grdo, da ti to dela, ker te s tem samo nadleguje in spravlja
spet v stanje, ki si ga premagala...ja Peja...premagala si ga. :oki:
To, kar se ti je danes zgodilo je trenutno stanje in jutri se boš počutila bolje.

S svojim sedanjim partnerjem se poskušaj lepo pogovorit, saj veš, da v zvezi
pride tudi do slabih trenutkov...posveti se mu z vso močjo, morda lahko še kaj rešiš, saj si bila srečna z njim.
Vem, da si v prejšnji zvezi zelo trpela in vse to ti je pustilo posledice, ki jih
zdaj kar naenkrat ne moreš spremenit...počasi gre in verjamem vate, da se
trudiš.
Peja POSKUSI, sicer je pa lepo, boš imela pa vsaj dobrega prijatelja...to je tudi
nekaj. :happy:

Za ta en helex, ki si ga danes vzela, se ne sekiraj, samo da se boš spočila.

Želim ti, da se ti vse uredi tako kot si želiš! :rozicodam:

T

Toja!

Danes sem ostala doma ker nisem zbrala moči, da bi šla v službo. Posvetila sem se domu in malo pospravljala, bila z mami v trgovini popoldan pa sem odpovedala praznovanuje rojstnega dne od dveh sodelvcev. Enostavno nisem bila pri volji za nobeno družbo in sem bila raje sama s seboj. Popoldan sem spala, mlajši brat me je prijetno presenetil z darilom. Podaril mi je obleko, da jo bom imela oblečeno v petek ko imamo skupno božično večerjo. Veliko ljudi imam okoli sebe, ki me imajo radi jaz pa ne zmorem v popolnosti vračati toliko kot bi si zaslužili. Nekateri to razumejo in sprejemajo. Tudi sodelavci me razumejo in me spodbujajo. Jaz pa kar ne morem zopet iz svojega začaranega kroga in razmišljam o svojem bivšem in kaj se jaz storila narobe, da je tako.

Jutri je zopet nov dan in upam, da bo boljši kot današnji. Obljuba dela dolg in vem da sem ti Toja obljubila,da se oglasimo pri tebi. Še vedno imam željo da te vidim in spijem kakšno kavo s teboj. Prosim piši mi na zasebno sporočilo in mi pošlji svojo telefonsko števiko, da te pokličem in prijadrav v tvoje konce.

Hvala ti za vse vzpodbudne besede in nasvete.


Lep pozdav od Peje za vse in velik objem :rozicodam:

Peja ,zdravo!
prvo te lepo pozdravljam in ti želim da čimprej prebrodiš krizo.....za dvojega bivšega ,če te tak vznemiri če te pokliče ,pa se z bratom dogovorita da bi njega poklical,pa on pol tebi pove kaj bi rad,stevilko pa daj na črno listo da te ne more klicati,nekaj takega,sam vem da sem isto reagiral če sem slišal mojo bivšo...pa lepe praznike ,take mirne ampak vesele ti želim in upam da bo kriza hitro za tabo :) :oki:

Peja.... :rozicodam:

Pravkar sem videla tvoj post namenjen meni, ki sem ga bila zelo vesela.

Mislim, da se kar vredu držiš, glede na tvoje stanje...super si :rozicodam:

Prav je, da si odpovedala RD tvojih sodelavcEV, kamor koli greš, pojdi z veseljem
nikoli na silo,če ti ne odgovarja...tudi super je, da se v službi dobro počutiš, da te sodelavci razumejo in te podpirajo...Peja, to je veliko vredno veš... :clap:
Vesela sem, da si v takšnem kolektivu.

Joj, kako te je tvoj brat lepo presenetil in upam, da boste lepo preživeli
Božični večer...želim ti veliko miru v  :srce-utrip: in duši...imej se lepo
med svojimi bližnjimi.

Jaz sem trenutno kar ok, vendar v gužvi, saj veš december... :seznojim:,
ti pa bom poslala  željeno na ZS in se dogovoriva, tudi meni bi bilo v veselje,  :oki:

Želim ti vse lepo, prav tako tudi tvojemu sinu!

T  :rozicodam:

Peja, odlično ti gre  :oki:
Saj veš, da te bo še kdaj stisnilo pri srcu, ampak tako je v življenju. Potreben je čas, da prebolimo in vem, da boš tudi ti.
Tole bratovo darilo je pa res lepo. Želi ti , da v krogu svojih preživiš lepe praznike.


Pa se vidiva :rozicodam:

Hvala vse za vaše vzpodbudne besede. Pomagajo. Včeraj smo preživeli prijeten božični večer. Čez dan sem bila kar slaba in bi se najraje skrila in vse prespala. No potem ko je prišla do mene mami imeli smo na obisku tudi očeta od sinove punce. Mislim, da če ne bi bil še on povabljen da bi kar vse skupaj odpovedala. No večer se je razvil v prijetno druženje in skupno kuhanje tako, da sem se počutila dobro. Potem sem celo še plesala z mami in sem prijetno utrujena šla spat okoli ene ure zjutraj. Danes sem se naspala in popoldan preživela pri moji prijateljici in sva kopali in strigli mojega kužka.
Vesela sem da se bliža konec praznikov, ker je vse skupaj ob teh praznikih težko, ker je ravno v tem času bilo lansko leto zelo naporno zame saj sem bila veliko sama in jokala ter čakala, da bi mi moj bivši naklonil nekaj časa. Lanski božič sva preživela skupaj in sva se skupaj zakadila, ker sem hotela videti kaj on vidi v zakajanju. Prav ničesar dobrega nisem občutila in se mi je zagnusilo da bi še kdaj to poskusila. Njemu je bilo pa super. No potem sva skupaj jokala po vsej verjetnosti zato ker sva čutila da je to konec najine poti. Lagala bi če bi rekla, da ga ne pogrešam. Vendar vem da mi je tako bolje kot pa da bi trpela ko bi ga gledala kako prihaja in odhaja.

Odločila sem se da mu napišem pismo in mu razložim, da je bolje da me ne kliče in upam, da si bo kmalu uredila stalno bivanje drugje, da tudi njegova pošta ne bo več prihajala na moj naslov.

No kar nekaj stvari moram še urediti glede sebe, da bom bolje funcionirala in bolj zadovoljno živela. Res se moram bolj začeti ukvarjati sama seboj. Sedaj sem se odločila, da bom začela šivati, plesti in še kaj da se malo zamotim. Mi pa veliko ob slabem počutju pomeni moj kuža, ki je fantastičen naraven antidepresiv.

Vsem en lep pozdrav in objem od vaše Peje.  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Peja, tudi jaz bom dobila kužka. Komaj čakam in je res antistresni pes. Čez en teden bo leglo in ga dobim enkrat marca :wav:, pol pa lahko skupaj sprehajava zverinici :pomezik:

Hojla Trzinka!

Super zadeva so kužki. Boš videla to je res pravi naravni antidepresiv. Moj Maki je rojen marca in je pravi srček. Ko sem slabe volje ga pogledam in se moram nasmejati.  :clap:
Je najboljši in najzvestejši prijatelj.

Vsem skupaj lep in sončen pozdrav.  :rozicodam:

Peja