FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav vsem  :)

[Če sm preveč napisala, da bi se vam dal brat, lahko skočte do tistga dela, kjer so teli smejkoti:  :wav: - tam začnem razlagat o svojem pravem problemu]

Sem na novo pridružena članica tega foruma (stara 21 let), ki sem ga začela spremljati šele včeraj, vendar sem prebrala že kar nekaj tem, in ko sem videla kako si vsi pomagate, sem se odločila, da vam zaupam svoj problem, v upanju, da dobim od vas kakšne pozitivne misli/nasvete :)

Če povem celotno zgodbo, bo vse skupaj predolgo, zato bom pisala kar v alinejah. Je pa kr materiala... tko da bi bla vesela, če bi si uzel čas, pa prebral  :rozicodam:


- Pred 2-3 mesci sem bila super duper,
- takrat enkrat sem doživela napad panike (na vratu sem zatipala bulico + zaspala mi je noga, in ko sem vstala, da bi jo zbudila, so se mravljinci širili kar med hojo [povod: živčna sem bila med vožnjo ponoči, zato je bila noga na pedalki nesproščena], vendar pa takrat nisem razmišljala racionalno, in sem mislila, da je nekaj močno narobe - po napadu sem ostala nervozna, in se tresla
- začele so se motnje spanja - ravno ko sem skoraj padla v spanec, sem se spet zbudila
- šla do zdravnice, ki mi je rekla, da je bulica le bezgavka ali tur - uglavnem, ni se za sekirat
- sem se nehala sekirat, spati še vedno nisem mogla
- nato sem se zapičila v flek, ki ga imam na nogi že vsaj 10 let - prepričana, da je rak
- spet nervoza... ko sem prišla do zdravnice, sem ji povedala, da se skoz tresm, da ne morm spat, ker mislm, da je zihr kej resnga; zdravnica je pogledala flek in spet rekla da ni nč narobe in rekla "da je to že zrelo za kako psihoterapijo"
- odšla domov, malo pomirjena, takrat pa sem začela razmišljati "Kaj pa če je kaj narobe? Kaj če zdravnica ne ve?", in ostala sem nervozna, prepričana, da imam neko hudo bolezen; nisem se mogla sprostiti

Študiram izven svojega domačega kraja, zato sem rekla mamic, da me pride iskat, da se doma malo pomirim. Doma ni bilo nič boljše, sem pa nekako padla v depresijo, se mi zdi. Bilo mi je neizmerno dolgčas, in ko sem bila zunaj na balkonu na čiku, sem imela negativne misli, ala "Vse je brezveze". Panika!

- pride moj fant in greva na kavico, in se popolnoma sprostim - vidim, da sem samo pozabila razmišljat o normalnih stvareh kot so fax, zaposlitev, itd, in se počutim super, vendar spati še vedno ne morem

Potem sem začela brati o depresiji in takih stvareh, o hormonih sreče, in začela to vse upoštevati. Potem sem končno lahko spet spala, jeeej :)
:wav:

Problem pa je nastal, da sem potem začela razmišljat "Zakaj skoz mislm, da je z mano kej narobe? A sm zmešana?" In pomoje se mi je priplazel v misel tudi stavek zdravnice, ko je rekla da sm zrela za psihoterapijo, in takrat sem začela razmišlat da sm zmešana  :o (sm psihoterapijo vzela kot neki slabga)

In zdej sm si nakopala povhn težav v svoje misli. Ampak to samo zjutri, pa tja do enga popoldneva. Zvečer sm spet fajn!

- Ugotovila sem, da sem lahko neskoncentrirana - npr. ko se s kom pogovarjam, si še vedno lahko v ozadju rečem "Zavedam se sama sebe". To sm uzela kot neki slabga. Pol mi je fant razložu, da smo vsi tega sposobni :) Ampak, js se v ozadju zavedam samo če se na to spomnem.
- V glavi sm začela verbalno razmišlat - prej sm normalno pač razmišlala, karkol pač že sm, zdj pa kdaj v glavi razmišljam z besedami. Sej vem, s tem ni nč narobe. Do tega sm tud že pršla. Velik ljudi se sami s sabo pogovarjajo. Ampak k vem, da učas tega nism delala :(

- Pol sm pa začela mislt na negativne stvari. Ampak ne da bi js res tko misnla, ampak se mi zdi, da sm že tok knjig o depresije prebrala, da vem kaj nekateri depresivni ljudje razmišljajo, in tko se mi učas priplazjo misli v glavo, ala:
- življenje je kr neki
- samomor
- kaj bom dans sploh delala

Naj poudarim, da nisem samomorilska, in ne mislim res teh stvari. Ampak sm ugotovila, da lahko samo sebe iritiram v mislih. Kot da bi si rekla "Ja." ... in pol "Ne." ...in spet "JA!" ... in opet "NE!"
Buuuuuu  >:(

In ko pogledam čez okno, pomislm "Hm.. kaj če bi se čez vrgla?" - ampak se res nočm.
In zdj sm že napredovala od "Zavedam se samo sebe", v "Samomor." In ko se spet spomnem - "Samomor." ....ampak samo zato, ker je to najbol bedna beseda, k sm se je lahko spomnla.
No, to je blo učeri. Dans se ne živciram več s to besedo.
Najhuj je zjutri, k spet pomislm na vse te stvari. Zato sem si jih učeri napisala na tablo, da sm kao prpravlena, na vse kar se lahko spomnem. Dans sm pa pol že začela mislt "Zmedena sm." al pa da si predstavljam, da je moja glava polna misli, k kr bežijo na vse strani. :( In pol se ustrašm: "Ne morm ubežat svojim mislim." Kr ene bedne ideje skoz :( Pa se sprašujem "O čem naj razmišlam? - Nč ti ni treba razmišlat, no." Našla sm problem v razmišljanju.

Pa v glavi si govorim čist preveč očitne zadeve - k kej vidm, pa itak pomislm, da to morm povedat fantu, in pol si še REČEM "To mu morm povedat". In mi gre spet na živce, da si to rečm. In ko sm gledala eno serijo in se zasmejala, sm se pol kr vprašala "A sm se res hotla zasmejat?" Kr neki  :jok: In pol se spet vprašam "Kaj če sm zmešana??" In spet panika. Znašla sm se v zanki.

Pa fora je ta, da do večera sm spet super. Sam zjutri mam težave, ki trajajo do popoldneva. Pol sm pa spet uredu, pa mislm normalne stvari - sm tko kt sm bla učas.

Vsako jutro k se zbudim, mi misli švigajo. Že takoj taprvič k se zbudim, je konc - ne morm nazaj zaspat. Sm že v tistem 'Problem mam'. In pol sm že pomisnla "Kaj če se mi bo zmešal, pa se bom kr vrgla čez okn?"  :'(

Sej zdj si smešne misli kličem v glavo, npr ko pogledam čez okn in pomislm "Kaj če bi se vrgla čez okn?", si pol odgovorim "Jah, polomila si boš noge. Ful dobr."

Nevem kako naj se zjutri prepričam, da sm fajn, da sm super, da nism zmešana.... Kako umirit svoje misli? Help!  :seznojim:
A ma še kdo kake take težave? Ne upam brat pod OKM - sm prejle par postov prebrala, in sm raj zaprla, ker nočm dobit spet kakih novih idej, s katerimi se lahko iritiram.


Želim vam lep večer in še lepše jutro,
Omni

in to kar tko, kot strela z jasnega? hmmm... kaj pa dogajanja pred tem? analiziranje telesa, raznih bulic ipd pred tem? in vse te misli, ki jih opisuješ - koliko časa te že to spremlja?

Hej Arwen,

ja zdi se mi, da sem tisti dan zatipala bulico, in takoj pomisnla na najhujš. Prej še nikol nism kej tazga našla na telesu - tud nism bla pozorna. Najbrž je bla tam že neki časa, ampak se nikol nism šlatala po vratu. Potem pa še k mi je kr zaspala noga oz. sm dobila mravljince k niso hotl nehat, je skup prpeljal do panike. (Takrat sem bila zadeta, kar je bila sicer redna praksa, tko da to ni blo nč novga, ampak ko si zadet, je tvoj utrip hitrejši, in če maš kak problem, si bolj napsihiran). Ta nekakšen napad, je traju vse skp kake pol minute. Potem sm mela spet bistro glavo, ampak se kr nism mogla nehat trest, sm bla vsa preplašena. In od takrat nism mogla spat, skoz sm bla nemirna. Ko mi je doktorca rekla, da to ni nč, sm se sicer pomirila, ampak spat še zmer nism mogla - nevem, najbrž ker sm bla že tok v tem da ne morm spat. In potem sm se osredotočla na flek na nogi - in spet mi je zdravnica rekla da ni nč. Potem sm misnla, da ona zihr ne ve, in sem ostala nemirna. Zdj, to je nazaj že kake 3 mesce, ampak kokr se js spomnem, sm potem šla že ČEZ to misel, da mi kao neki je, ampak sm bla kr skoz živčna. Potem sm mela problem, da sm skoz neki razmišljala. Ne spomnem se kaj, ampak kr skoz neki. Enkrat doma sm se tud počutla čist odtujeno... kt da nism js (to sm prebrala da je derealizacija?). To je trajal kake 2 urce, potem sm bla spet OK.
Potem sm si pomagala z avtogenim treningom, da sm lahko zaspala. In ker sm vidla, da LAHKO zaspim, sm od takrat naprej normalno spala.

Potem sm pršla do tega, da se lahko zavedam sama sebe. Torej ko kdo kej govori, si v ozadju lahko rečem 'Zavedam se sama sebe'. Torej problem s koncentracijo. Ne vem zakaj si to delam...
Enkat vmes sm že skor rešla svoje 'težave', in sm se sam na vsake tok spomnla na ...nevem kaj. (Sm si rekla, 'Ok, zdj se bom sam pač na vsake tok cajta spomnla na 'problem'). Pač nek preblisk, v smislu 'Spomnem se,' ampak sm hitr na to pozabila, in bla spet skoncentrirana na karkol pač že. Po kakih dveh dnevih mi je šlo pa to že na živce, da se kr na neki spomnem - da si nekak sežem v misli, in se prekinem pr ostalem razmišljanju. In spet: 'Kaj je z mano?!'

Potem sm se pa vprašala 'Kaj če sm zmešana?', in vsako jutro k sm se zbudila, mi je na misel pršlo 'Problem mam.' In se kr ne morm rešt tega.
Vmes sm tud že pršla do tega, da se psihiram za brez veze, in sm bla spet čist uredu - bistre misli in vse. Ampak pol sm pa spet pomisnla, 'Kaj če bom spet začela kr neki razmišljat?', in to je bil višek, ker odgovor na to je 'Ja sej JS kontroliram svoje misli!' - zakaj bi se torej bala, da bom kr neki razmišljala.

O tem sm se tud skoz pogovarjala z eno kolegico, k je mela pa par let nazaj problem, da je skoz misnla, da bo umrla, in mi je razložila situacijo. In pol vse kar mi je ona povedala, sm uzela za sveto. Mi je naprimer rekla, da nism zmešana, ampak sam zmedena. In zdj k se prašam 'Kaj če sm zmešana', si rečm 'Ne, sam zmedena si.' In pol 'A sm res zmedena? Zakaj bi bla zmedena?' Ujeta sm v ene in iste misli.
In potem se spomnem 'Joj, skoz analiziram najin pogovor,' in potem sm res sam o tem skoz razmišljala.

In če že padem v kako stvar... potem ko se spet spomnem na 'Kaj če sm zmešana?', za tem pride še vse ostalo, na kar sm že kdaj pomisnla, kot je 'Kaj če se bom vrgla čez okn? Življenje je kr neki. Kaj bom sploh delala čez dan? Ne morm ubežat svojim mislim. Glava polna misli. Kaj če ratam shizofrenična. Kaj če razvijem drugo osebnost.' Pač vse najslabš.
Problem je, da sm se prepričala, da ne morm kontrolirat svojih misli. Ker js nočm na te stvari pomislt, ampak ko se spomnem na kako morečo misel, npr 'Življenje je kr neki,' si rečm, da ne bom pomisnla na vse ostalo, ampak potem pomislm na to, da SE LAHKO spomnem na vse to, in se potem tud spomnem  >:(

Pa problem je, da npr. razmišlam o nečem, kar bom nekomu povedala, in pol spet pridem v tisto stanje, ko se vprašam 'Zakaj o tem razmišlam? To je čist nepomembno. Bom že takrat razmišlala o tem, k bo treba.' Kr nekiiiii!!!! Kt da si ne pustim mislt.
Kr motit so me začele misli. Oziroma sm se prepričala, da me motjo, al ne vem no... Skoz bolj sm v začaranem krogu. In pol pomislm 'Zakaj razmišlam o stvareh, o katerih nočm? Kaj če sm ŽE shizofrenična?', in za tem pol pride 'Kaj če se mi bo zmešal, in se bom vrgla čez okn?'
Skoz ene in iste misli... In pol sledi razmišljanje o razmišljanju - ne morm izklopt svojih misli; možgani kr skoz delajo..
Js hočm vn iz tega!

Mogoče se vse skp prezakomplicirano sliš, ampak tko je.. Skoz kompliciram v glavi. Rada bi se normalno sprostila, in spet uživala v brezdelju.
Pa k mi rečejo, da se morm zaposlit, pa kej delat.. Pol js pomislm 'Ja sej loh razmišlam tud vmes, ko kej delam.'  >:(
Čeprov mi je že ratal enkat, ko sm začela programirat, in se pol nism spomnla na te stvari.
Pa prot večeru se bolj sprostim, pa si rečm da me baš boli k* kaj mislm, pa lažje padem v kako stvar. Čez dan pa misli kr bliskajo.
Zdj že kake 3 dni spet slabo spim, ker sm spet vidla, da se da slabo spat. Vse je v glavi... ampak ne vem kako se rešt tega.
Ko si rečm, 'Evo, tko. Jutr bom pa že zutri kul. Jasno?' se pol spomnem na to, da hočm kao samo sebe nategnt in se prepričat, da sm lahko kul. Ne morm verjet!! Kr ene probleme si delam skoz.

Zdravo,

Mogoče se vse skp prezakomplicirano sliš, ampak tko je.. Skoz kompliciram v glavi. Rada bi se normalno sprostila, in spet uživala v brezdelju.
Pa k mi rečejo, da se morm zaposlit, pa kej delat.. Pol js pomislm 'Ja sej loh razmišlam tud vmes, ko kej delam.'  Angry


Tole si napisala.


To, o čemer pišeš v temi, zelo razumem, še danes imam občasno podobne občutke. Le da so se meni pojavile malo kasneje in tudi v času, ko sem že precej slabega doživela in obenem ostala brez dobre in stalne zaposlitve. Bum, ja, kot strela z jasnega.
Nimam nasveta, svojih peripetij v glavi ne bi ponavljala, "kr neki" bi to najbolje označilo.

Edino, kar ti imam povedati, pa verjetno ne boš upoštevala:), ker ni enostavno, čeprav v resnici je, da se zaposliš!, delaš, se učiš, pospravljaš, skratka - skoncentriraš na nekaj, kar počneš in pri tem polagoma, počasi in spontano prihajaš tudi do nekih rezultatov.. Kolikor sem razumela, študiraš. Evo, študiraj, beri, uči se, razmišljaj o snovi in ne o OKM in ostalem, ker te nič ne brigajo. Boš rekla, da vmes lahko tudi študiraš o mislih... Hja, na začetku sigurno, a garantiram ti, če boš dosledno upoštevala, kar sem ti rekla, bodo tvoje trapaste misli zvodenele. Če bodo uspehi, pa sploh. Če imaš dobrega fanta in starše, par sto evrov na mesec in dobre ocene, ni da ni.. Si zmagala.
Če pa misliš kopati po mislih, se ukvarjati kaj, kdaj, zakaj, kaj če... Potem boš pač padla globje in tvoji problemi ne bodo ne-rešljivi, bodo pa trdovratnejši, saj se trudiš (ali pa se ne boš?), da jih boš zalivala s svojimi premišljevanji in nepotrebnimi spraševanji...

Toliko od mene. Verjemi mi, da je to res, kar ti govorim in si nekam skopiraj, da ti ne bo treba še pri 40-ih dvomiti, ali so misli še tvoje misli, ali se jih spomnIŠ (ne spomneš:)) in ali si še normalna. Pusti kontrolo. Naj gre čas po svoje. Zjutraj samo vstani in se stuširaj, pomalcaj, knjigo v roke, veseli se sončnih dni in svoji mladih let...

Tako preprosto je to.
Za bulice je še čas, če bodo kdaj, pa še takrat bodo za to poskrbeli zdravniki. Ti ne.


Vso srečo ti želim,

Vesna

vesnav, res ti hvala! Lih to sm rabla :)
Sva dans tud že s fantom spet en pogovor čez dala, in mi je reku da se morm začet učit, neki delat, planirat svoj dan. Ker zdj že en mesec stagniram - prepričana, da se ne morm skoncentrirat na nič.

Bom že takoj začela upoštevat tvoj nasvet, in se spravla učit :oki: Tvoj post bom pa še velikrat prebrala za motivacijo. Še enkrat neizmerna hvala!  :rozicodam:

Hvala tebi za posluh!
Da se ne moreš skoncentrirat?:) Poglej, kako si se na svoje grde misli.....)

Drži se, resno in upam, da javiš, da si dobro!
In tudi če kdaj pogrneš, boš vstala, da le veš, za kaj gre.
Še najbolje pa bi bilo, da greš in greš in živiš, daleč stran od misli na te misli..

Bom mislila nate.

Hej vesna :)

Da ti poročam, kaj se dogaja.
Tisti večer sem potem čist padla v snov, počutila sm se super. Že zato ker sem zvedla, da SE DA prit vn iz tega, in sem se brez problema skoncentrirala. Naslednji dan (včeraj) sem šla na fax (česar prej nisem upala, ker sm mela neprijetne občutke, ker sm skoz razmišlala, in nism hotla o tem govort z drugimi), in se mela super. Vsake tok časa sem se spomnila na tisto stanje, vendar je šlo hitro stran.

Ko smo šli potem na pijačo, sem pa očitno spet začela preveč razmišljat (ker pijače pač niso nevem kok zanimive), in mi je spet vse dol padl. Očitno sm mislila, da bom to kr en dva tri premagala, in je bilo razočaranje, da sem spet tam kot prej. In potem ko sem prišla dam, sem bila skoz v svojih mislih - s tem mislim tisto, ko ne delaš nečesa (karkoli pač že) avtomatsko, ampak si vseskozi v svoji glavi, in si lahko rečeš neki, oz se pogovarjaš sam s sabo. Torej prevelika koncentracija sama nase. In to me najbol mot. Takrat ko se spomnem na to, da SEM, mislim, da ne bom znala več vn iz tega prit, in potem res ne pridem. In sem se poskusla koncentrirat na snov, ampak mi ni šlo. Sm mela v glavi "Če berem snov, se bom skoncentrirala, in zdj ko to vem, se ne morm skoncentrirat." Svašta  :-\

Ko nisem mogla več, sm se odločila da grem na sprehod, in sem se sama s sabo pogovarjala, in se bodrila 'Sej je vseen če nisi skoncentrirana. Bo že pršl, ko bo. Pa tud vseen je, če preveč razmišlaš. Pač razmišlaš. In ne, nimaš problema. Kašn problem sploh? Sprost se.' In s tem sem se potem pomirila, ker ko sem pršla domov, sem takoj pozabila na to, da se zavedam sama sebe :) Tud spala sem fajn.

Ampak dans zutri, k sm se zbudila, sm spet takoj v svojo glavo pršla. Kok tega ne maram :( Zdj kake misli niso več problem. Se znam sicer nanje spomnt, ampak to samo takrat, ko sem v tistmu stanju, ko se zavedam sama sebe. Upam, da me razumeš, kaj s tem mislim. Ampak si pravm v glavi 'Sej je useen. Razmišli če hočeš', in potem gre hitrej stran.

Zdele se bom pa spravla knjigo brat. Upam, da se mi rata skoncentrirat. Bom kr vztrajala neki časa. Enkrat bo pa ja že pršla (koncentracija), ane? :)

Hvala za spodbudo, Vesna. Res sm hvaležna, da se ti lahko zaupam :rozicodam:

Ma je dans skoz slabš..
Skoz kr ene misli...
Prej sm začela brat eno knjigo, ampak je pol fant naredu kosilo in sva jedla za računalniki. Pol sm ratala zaspana, in sm se ulegla, in itak sm takoj pomisnla 'Kaj če bom mela glavo prepolno misli?', in sem jo pol res mela. In se potem sprašujem, če je normalno, da sm kr sred dneva zaspana, čeprov sm spala do 13:30. In pol si spet rečm da nima veze, ker učasih sm šla PAČ spat, če sm bla zaspana, in to je blo to.

In potem se trudim, da mislim na lepe stvari - pomislim na mami pa očija, k jih mam rada, in pol se spomnem, da znam tud grde stvari mislt (razlog je k sm pr OKM prebrala, da majo grde misli, kaj bi nardil otroku) :( (Sej zdj ne berem nč več o OKMju)
In pol se spet ustrašm, in si morm rečt 'Uredu si. Mirna si. Pozab na to. Sej je useen če si na to pomislila.' In mi gre že na živce, da si morm skoz govort, da je vse u redu z mano.

Najbrž si ne smem nč govort, ane? K to je tud že ubadanje z mislimi.
Če na kej pomislm, si morm rečt 'Nehi!' in basta?
Ker ko si rečm 'Nehi,' pomislm na to, da še vedno lahko grebem po mislih, in se spet kako bedno stvar spomnem.

A morm prit do nekega zaključka, al morm sam pozabit na te misli?
A sem si preveč samodejnih misli nabrala (to je spet eno od razmišljanj)? Pomoje sm si že preveč misli prepovedala, in pol si kr skoz neki prepovedujem.
Fora je, da recimo pridem na eno idejo, in potem si v glavi izoblikujem kako bi npr povedala fantu (to tuki je vse lepo in prov), pol se pa spomnem, da kao morm to fantu povedat, če ne.... "bo neki,", in pol ta ideja izgubi svoj čar, ker sm jo že 'onesnažla' s svojim razmišljanjem, in se bom preveč koncentrirala nase, ko mu jo bom hotla povedat, ker vem da sm si rekla, da mu jo morm povedat. Baaaaaaaa :) Preveč, preveč, preveč razmišljanja.

A bi blo bolš, če se zjokam? Ker ko se hočm, si rečm 'Ne no, ne bom se jokala', in sem spet trdna.
Vesna, a bo zihr šlo to enkrat stran, če hočem? Pa ne bo se mi zmešal, ane?

Se mi zdi, da je takoj bolš, ko svoje probleme tkole izlijem, pa vem da me bo nekdo poslušu. Če pišem dnevnik je kr neki.

Lep pozdrav, Omni

Evo, sm se skoncentrirala! :)
Prijavila sem se na e-glasilo za osebno rast in zdj pišem seznam 101 hvaležnost, in sem se čist pomirila in misli so se ustavile. Mali 'juhu' zame. Da se! :)

vesna, spet rabim kak nasvet... magari na ZS, kako si ti to premagala. Dans se me spet neki loteva. Prej sm ugotovila, da mi gre na boljše, da samo preveč poglobljeno razmišlam. Potem so pa pršli prjatli do nas, in takoj k sm vstopila v dnevno sobo, kjer so bli zbrani, sm bla spet v tistem 'Zavedam se'. In sm se spet ustrašla. Prosim, rabim kake pozitivne stvari za slišat  :'(

Evo da te jest mal potolažim :)

Vsiljive misli tipa "skočil bom čez okno" niso niti malo nevarne, ker še nihče v zgodovini OKMja ni izvedel teh misli. Slabo pri tem je samo to, ker ti kvarijo kvaliteto življenja. Očitno je to, da si tesnobna in anksiozna, zato pa te misli preveč resno jemleš. Vsiljive strašne misli ima vsak, samo da človek ki nima OKMja in tesnobe jih bo takoj prepoznal kot butaste in se z njimi ne bo obremenjeval. Mi, ki imamo pa to bolezen, se pa preveč osredotočimo na te obsesije, pa tudi tesnoba naredi svoje, saj nam daje konstanten občutek nevarnosti. Pri tem ti zelo lahko pomagajo antidepresivi tipa SSRI, tako da če se ti bo zdelo, da ne boš zmogla brez pomoči se le obrni na kakšnega psihiatra, da ti predpiše prava zdravila. Meni so zelo pomagala, je pa res, da se s to boleznijo borim že več let, ampak je pa skos bolš. Fora je u temu, da hitro pač ne gre, ker se je gotovo tudi ustvarjalo zelo dolgo. Ampak morš se kr potrudit in teh misli ne smeš premlevati in delati miselnih kompulzij in preverjanj. Na njih se moraš odzvati, kot bi se zdrav človek, tosepravi rečeš si, "kakšna bedarija, to mi pa res ne bo delalo skrbi" in se osredotočaš na normalne stvari. Vem pa, da je zelo težko, ampak z vajo se da. Pomagajo tudi dihalne vaje, ki te sprostijo.

Aja pa še to, od tega se ti ne more zmešat, še nobenemu se ni, ta občutek ti daje anksioznost, ki pa je lažen, saj je tesnoba nekaj naravnega in ni narejena tako, da bi se nam od tega lahko zmešalo. Vem pa, da se dostikrat zdi, da se nam bo, ampak vrjemi mi, to ni možno.

Drži se, pa še piši!  :rozicodam:  :rozicodam:

Aja pa še tole --> http://www.ocduk.org/video/FourSteps/index.htm

Poglej si tale video, ki govori o tem, kako se spopadati z vsiljivkami s pomočjo 4ih korakov. Zame je to daleč najbolj učinkovita tehnika za vsiljivke. Deluje, vsaj pri meni je :).

Lep dan ti želim! :rozicodam:

Hej Onix, lepo da si se javil :) Sem včeraj velikrat prebrala tvoj post, da sem se zamotila.

Sem pogledala filmčk, in se mi zdi da nimam OKM-ja. Sam glava je kr polna misli. Problem je pomoje ta, da sem se prepričala, da imam problem, in zdj sm si ga res nakopala, ker sm tok grebla po glavi in premlevala kr ene zadeve. S tem da si misli sama kličem na plano, ker razmišlam in rečem 'sej je useen, če razmišlam o tem pa tem (in spet ponovim misli :) )'. Al pa ko kej razmišlam, pa se kr spomnem 'Kaj bi npr. blo neprimerno?', in spet se kej spomnem. Ampak hočm čim bolj normalno odreagirat, ala 'Ja smehi...' - tako kot sem prej, preden se nisem bala svojih misli.

Včeri sem bila potem že mnogo bolje, danes zutri je pa spet malo drugačna pesem. Sem ujeta v svojih mislih, ker sm si jih tok velik že nabrala.
Važno da vem, da se mi ne more zmešat :rozicodam: Čeprav je včasih res tak občutek, ko se začnem spraševat Zakaj o tem razmišljam? A sm usekana?
Največji problem je še vedno ta, ko se znajdem v svoji glavi. Ko se zavedam sama sebe. Kok to moriiii! Ampak učeri zvečer sm vedno hitrej pršla vn iz tega stanja. Mogoče mi gre pa na boljše :) Pa danes zjutraj, ko sem se zbudila, nisem takoj padla v razmišljanje. Yay!  :oki:
Drugače pa upoštevam vaše nasvete, in poskušam čim mn razglabljat v glavi. Se trudim utišat svoje misli, oz 'iti, iti in živeti,' kot pravi Vesna :)
Včeraj sem imela spet kake 10 min, ko sem bila popolnoma OK - sem spet prišla do nekega zaključka (ki se ga ne spomnem več  ??? ), oz sem se prepričala, da je z mano res vse OK, ampak pol sm pa spet v glavi začela z 'Tsss, kake težave sm si nardila. Kr neki. Važn da je mim,' ...in ker sm spet razmišljala, sem se spet prepričala, da očitno še ni konc  :o In smo spet na začetku.

Sej, počasi mi bo pa že ratal. Samo tisti trenutki, ko mislš da se ti bo odpelal, so res nadležni >:(

Lepo bodi Onix, želim ti čim lepši dan in čim lepše misli  :rozicodam:
Js grem pa brat eno knjigco, da se zamotim.

Omni sj ti bo ratal! :)

Drugač pa vse to kar opisuješ točno vem, kako zgleda. Sam sicer ne morem rečt, da maš OKM, ker za to nism kvalificiran, imaš pa sigurne nekatere simptome OKM razmišljanja... Želim ti čim več uspeha pri premagovanju misli, vem da bo še use ql  :rozicodam:  :rozicodam:.

Joooj no, dans je spet kr neki vse skp :(

Kr ene čudne misli. Karkol nardim, se pol kr neki spomnem. Čist preveč poudarka dajem na svoje misli. A pr OKM-ju je tko, da si skoz v svoji glavi, in se skoz kr neki spominjaš, al samo na trenutke?

Kr mislim da je z mano neki narobe v glavi, in pol res skoz kr neki razmišlam. In me kr motjo skoz zadeve. Če npr. pomislm kaj bi tuki na forumu napisala, me mot da spet o tem razmišlam. Čist sm se že zmedla v glavi.
Ko se zbudim, se počutm čist fresh, pol se pa spomnem da mam kao problem, in gre pol skoz bolj navzdol. In dans že ceu dan kr neki razmišlam - in o tem k sm doživela derealizacijo in da mi smo kr ljudje k hodmo kle po svetu ( :) :) ), in da js VIDM z očmi, ne vidm pa sebe - sej ne bi hotla, da bi mela oči tko, da bi loh samo sebe gledala ;D
Uglavnem, razmišlam kot zmešana oseba, lih zato ker se bojim, da se mi bo zmešal. Ja boh pomagi...

Ma sem res ta prav hipohonder. Kr iščem ideje s katerimi bi sama seb grenila življenje. In učer pogledam flašo vode, da bi pila, in se vprašam "Da bi kr pila, a? Piti, da potešiš žejo. Žeja... občutek k ga dobiš." Mislm wtf? :>

In se pogovarjam s fantom, in kr razmišlam o tem, da Govorim. Pa če sm res hotla rečt to kar sm rekla. Ja. Sm. In? Nč.

Pismo gate. Kwaj z mano, joj joj joj. Hočm razmišlat, in se ne ozirat na to kar razmišlam. Ker ko že neki normalno razmišlam, pol pridem v svoje 'stanje' zavedanja, in pol se kr hočm spomnt o čem sm pred tem razmišljala.

Ne morm se prepričat, da z mano ni nč narobe  >:( Bo treba dans na en dolg sproščujoč sprehod, brez nepotrebnega razmišljanja. Ker sm se očitno čist zapletla v mislih. Upam da dans kmal pridem vn iz tega. Če ne druzga, vsaj do večera.

Onix, help! Kake so kej tvoje misli? A maš ti tud cele dneve probleme, al sam na vsake tolk? Če sm že tak hipohonder, verjamem, da če mi boš reku da sam na vsake tolk, se bo pol tud men dogajal to samo na vsak tolk :) :)

Hey Omni, sam sm mel zelo veliko vsiljivih obsesij in na začetku sm jih mel nonstop, nism mogu niti stavka prebrat, ker sm mel koncentracijo na nuli. Bil sm tud 2krat hospitaliziran in nakoncu sm bil 6 mesecev na oddelku za kognitivno vedenjsko terapijo v Begunjah. Zdej po 3h letih te res zaj. bolezni sm se kr fajn porihtov, zdej se kr dost z lahkoto odlepim od obsesij in jih pošljem v K... Ampak vrjemi mi, to je posledica veliko in veliko vaje, da te misli ignoriram in se jim ne posvečam. Tako da, ne mislit, da ti ne bo ratal, ampak je pa res kr dolgotrajen proces... Zmešalo se ti 100% ne bo, ker človek, ki je zmešan misli da ni zmešan in da je z njim vse vredu. To kar pa ti doživljaš pa nima nobene veze s tem, da bi izgubila stik z realnostjo ampak je fora samo v tem, da ti tesnoba nagaja in pol zarad tega jemlješ iracionalne misli preveč resno. V tistem videu je ful dobr povedan, kako se spopadat s tem. Te misli so kot provokator, dokler jim boš odgovarjala in jim dajala pozornost, toliko časa imajo moč nad tabo, ko pa jim rečeš ko vs jebe, bodte u glavi če hočte ampak jest mam veliko bolj produktivne stvari za razmišljat (za to je res potrebno veliko vaje), potem bodo pa zvodenele.

Lep in miren dan ti želim  :rozicodam:

Ma takoj ko sm to prebrala, sm bla že bolš :rozicodam: Sm odvisna od pozitivnih besed drugih  :zardevam:
Ne smem se ukvarjat z bedarijami torej. Ker js se pol kr sprašujem A morm do nekega zaključka prit, al bo to šlo kr samo od sebe stran? Kaj če ne bo? Kaj če če čečečeče... in se mi potem spet meša v glavi.

Hvala Onix  :rozicodam:  :rozicodam: Tudi tebi želim čim lepši dan!

Ni zakej :)  :rozicodam:

Drugač pa ne smeš iskati neke zaključke, ker v resnici jih ni, so samo kompulzije, ki ti kratkotrajno olajšajo tesnobo ampak naredijo veliko več škode, kot dobrega, tko da morš se kr prsilt, da se osredotočaš na tukaj in zdaj, in ne na nerealne misli in probleme. Uglavnem še piši, tukej smo zato, da pomagamo :).

Hvala, Onix, tako dragocen fant si. Ne misli, da sem pozabila nate...
Le nisem več tu redno.

Draga moja, punca.
Onix je skočil in tudi jaz pridem še in ti bom stala ob strani.
Kot sem napisala v prvem postu: seveda boš padla, ampak tudi vstala boš.

Ne, ne bo se ti zmešalo.
In, ja, minilo bo.

Torej lahko greva naprej; vse kaže, da iz danes na jutri ne bo šlo, saj si preveč razmišljala in očitno nameravaš še.
Ampak, hudimana, če si tako pametna, da stalno misliš o tem, kar misliš, si sposobna tudi ne mislit misli, ki ti povzročajo trpljenje in strah.
Kako sem premagala? Tako da si nisem, ampak sem morala skozi najdaljšo pot, da sem vse preorala, nasadila in še pobirala gnile pridelke. Upam, da tebi tega ne bo treba. ŠKODA casa...

Uci se raje, zadaj si nalogo, cilj, ki ga moras uresniciti, ni druge...
Pac se zavedas sebe. In kaj potem... A zdaj nameravas doktorirati iz zavedanja...

Pojdi na sonce, lepi so dnevi, vse se bo uredilo. Tega pa res NIKOLI ne poyabi.

Vesna

Vesna  :rozicodam:

Sj jest sm zdej tud mal mn gor :).

Hehe, si me prov nasmejala Vesna - bom doktorirala ja  :laughing:

Že hodim boljšim dnem naproti. Zagotovilo da bo minilo, mi res polepša dan. Največji problem je vedno zjutraj, ko se zbudim in hočem zaspati nazaj, pa mi v pol snu prihajajo na plano kr ene ideje - ne moreče, ampak res KR NEKI, in mi ne pustijo spati. Drugače se pa čez dan poskušam zaposliti z raznoraznimi stvarmi, in mi tudi uspeva :)
Še pridejo trenuteki, ko mi gre na živce, da kr neki razmišljam, ampak se spomnim, da jaz vplivam na to, in da vse kar moram naresti je, da neham misliti na to. Počasi bom pa že prilezla vn.

Onix in Vesna, super sta! Zelo cenim ker mi pomagata :rozicodam:

:)

Pozdravljena moja draga :)

Zdj sm bla ene par dni kr fajn. Res odlično. Tud zjutri mi niso morile nobene misli, in sm bla skoz skoncentrirana na kar sm delala. Uglavnem, šlo je na bolš.

Učeri me je pa spet neki zagrabil... sm spet mal preveč pustila razmišljanju, da me prevzame. In mi je zdj spet mal čudn vse skp... Sm šla v razmišljanje da mi smo kr ljudje, kr tle okol hodm... VIDM, znam brt, kr sebe vidm v ogledalu; a tko js zgledam? kr tuki sm, in govorim... Svašta  ;D Kot ena out-of-body experience.
Pa dans zjutri so me spet kr ene misli napadale. Pa že drugi dan mam kr ene sanje.

Morm spet pozabit na vse to, in se nehat ukvarjat z bedarijami. Je pa res, da že laži prenašam - me ne iztir več tok, pa kr hitr znam pozabit na to. Pomoje bo šlo kmal stran  :onaposlusa: Upam...
Ker zdj me tud več ne napadajo grde misli. To fazo sm zgleda že dala čez :) Če se pa že spomnem, se pa ne sekiram, in si ne razbijam glave zakaj na to mislm, če nočem. Pustim da gre. Pa res sm vesela, da se zdj ob filmu lahko sprostim, mmmm  :happy:

Želim vam lep dan :pomezik:

Juhu...:)

Super.

In zapomni si: tudi ko pride, bo že šlo stran..

In pusti naj gre. In ne boj se, ko pride...

Pa filme gledat, ja, kvalitetne, ampak ne preveč zamorjene.

Uživaj!

Vesna

Helou,

sej vem, da ste mi že vse povedal kako pa zakaj, in ja, da bom tud kdaj padla, ampak se bom tud pobrala... Rada bi se sam zaupala, kaj se mi dogaja. Mi je grozn v seb to držat. Nočem pa obremenjevat fanta. Mu raj sam rečem, da spet preveč razmišlam, ampak da vem da bo minil.

Dans na primer, sm se spravla zlagat cunje na postlo, in sm svoji mački hotla preprečit, da bi šla na postlo, ker ful dlak pušča. In med tem k sm jo ene 2kat prepodila dol s postle, sm se počutla s tem tud mal žleht, ker sm tud hotla, da se muca mal nauči poslušat, ko ji rečš da česa ne sme. In pol sm se kr iznenada vprašala zakaj to delam, zakaj sm žleht - kt da sm sama seb v nasprotovanje stopila. Kot da samo sebe kregam, in zdj se morm sama sebi 'opravičt' oz se zagovarjat. Prov strašna misel  ??? ...da morm sama seb opravičevat svoja dejanja oziroma razmišljanja. Kera bedarija :( In valda si pol ne smem na taka bedasta vprašanja odgovarjat, ane?

Sej se nočm ustrašt, ko kej tazga pride, ampak se useen... Spet sm skoz v svoji glavi. Učeri sm bla tud. Ampak proti večeru sm bla spet kul - joj, kok je blo fajn  :happy:

Ja, res je - maš vzpone in padce. Sm bla prej par dni že kr čist fajn, zdj sm pa spet padla nazaj. Preveč si govorim kako morm reagirat na vse to, namest da bi res tko reagirala. Se bom izboljšala!

Lep dan :rozicodam:

Rabim mal motivacijskega govora... Spet sm nervozna, in vsa čudna.  :'( Včasih koncentracija kr noče pridt... Bi rada brala knjigo, ampak se počutm zlo nesproščeno, ko jo berem.
Buuuu  :seznojim:

Omni ne se sikirat, to je zelo pogosto, da se ne moremo koncentrirat, ko smo tesnobni. Pejt mal vn na zrk, pa ene parkrat globoko vdihni in izdihni s trebušno prepono... Dons je pa nasploh en smotan dan, tud mene daje tesnoba, no zdej po Torendu je bolš, ampak velik jih jamra dons... Upam, da se boš kmal bolš počutila :)  :rozicodam:

Hehe, si me že takoj nasmeju :)
Ja, zdele si bom najprej nardila čajčka, pol pa vn na en sprehod, pa na eno kepco sladoleda.
Takoj je bolš, ko spet spoznaš, da nisi sam  :rozicodam: Me veseli, da si ti že boljše  :clap:

Eh, Omni..

Večina ljudi se pogovarja sama s seboj, pa tega niti ne zazna.
Ti pač.
Jaz itak...:)

Včasih se v mislih prepiram, to so strašni dia(mono)logi, hahaha...
A: No, čisto prav ti je, zakaj pa nisi šla pravočasno na teren? Zdaj pa imaš dvakrat več dela?
B: Mah, kaj mi govoriš.... Včeraj sem šla pravočasno, pa sem imela dela še več...

Drugi dan:
A: Evo, res ne bom več toliko kadila... Danes bom zmanjšala, morda v ponedeljek pa čisto preneham, začnem telovadit vsako jutro, si bom stiskala raje zjutraj sveže sadje...
B: Taprava! To si rekla že prešnji ponedeljek, pa pred enim mesecem, pa lani za novo leto, pa za okrogli rojstni dan...

Evo, samo kapljica morja mojih razgovor v glavi...
Včasih jih zapišem, največkrat pa pozabim in raje poskušam v utečenih stvareh narediti kaj malo boljšega. Si je treba kaj pustiti tudi za prihodnost..:))

Drži se in ne sekiraj...

lep pozdrav vsem tukaj gori,sem čista sveža in upam da mi boste vsaj vi malo pomagali pozitivno.Stara sem 29 let mamica 2 majhnih sončkov,ki se že bori 2 leti z to anksiozo in paniko,oh kakšne bolečine so to,Začelo se je z glavobolom oz.pekla me je,nato pa z napadi.Pri zdravniku sem bila že nešteto krat a kaj koda se mi zdi da ti neverjamejo in te nejemljejo resno.Zanima me če ima kdo iste probleme kot jaz da se mu bolečine sprehajajo po celem telesu,komaj čakam da grem v posteljo potem me nič ne boli a ima kdo enake težave,hvala že v naprej Žalostna

:)

Js ko se zavedam svojih pogovorov v glavi, ni takrat nč konstruktivnega. Same bedarije. Sj lih takrat ko VEM da razmišljam, takrat mislm na neumnosti. Ko sem normalna, se razmišljanja ne zavedam, in ne vem da se pogovarjam sama s sabo, čeprov verjamem da se.

Dans spet razmišljam neke traparije - da kr živimo na planetu u pm, da smo ljudje, najbolj razviti od vseh vrst, in me kr panika zgrab, ker mislm na take podrobne stvari o življenju, čeprov jih vem že od skoz :) In me prej ni kr panika zagrabla. Pač razmišljanje, in sem ga lahko odmisnla, če sm hotla. Zdj pa ne. Zdj se ga ne morm rešit. Si rečm 'bmk!', ampak spet pride nazaj, grrrr.

Mogoče je to, ker sm zdj dva dni žurala, in sm bla mačkasta, in se pol čudn počutiš. Dans sem pa spala sam ene 5urc, ker sm mela neke obveznosti, in sm spet čudna. In pol kr neki povezujem - s čudnim počutjem pride čudno razmišljanje. Traparije uglavnem, tko k zmeri.

Jokica sm. Kr vse misli me napsihirajo. Grem raj gledat en film :)

:rozicodam:

ah ja imam praveč časa in razmišljam le negativno in si izmišljujem kaj mi kaj če me bo kap kaj če imam raka res je hudo z tem živet res hudo >:(

Omni,
Pejt, pa povej, kakšen se ti je zdel...

Sicer pa je tipično, kar praviš, kadar primanjkuje spanca.
Jaz se čist zadeta, in to čedalje huje. Z leti pa sploh.. Utrujena, zmedena, ampak se vseskozi zavedam, da je to zaradi tega npr, ker sem spala premalo. In otem kr neki... Se pa spomnim tudi svojih razmišljanj o planetu pa še kr neki o telesih na ulici, kar se sploh v podrobnosti ne spomnim več, vem pa, da me je bilo ob tem strah in grozno.
Naspi se pa poročaj o filmu.


Žalostna, daj pojdi si slikat glavo, če si pa že, pa morda potrkaj na vrata kakšnega terapevta. Gotovo mora biti razlog za tvoj glavobol, fino bi bilo vedeti, kdaj se ti je glavobol pojavil... Predlagam, da odpreš svojo temo in se razpišeš... Sicer pa k nekemu strokovnjaku, pa težave na plan, nič v posteljo... Saj ti že to pove, da se tam počutiš varno in brez bolečin, da so tvoje težave psihičnega izvora. Česa se bojiš tam, kjer postelja meji na realno življenje in kaj te najbolj bremeni? Sama imaš odgovore, počasi jih odstiraj...

Žalostna Barbara,

dobrodošla v klub...:) Saj bo, počasi..

hvala ti zelo lepo napisano,bila pri zdravniku ki pravi da moj glavobol prihaja z vratne hrbtenice saj imam težave tudi z njo,nevem ka bi mi lahko to sprožilo,otroštvo sem imela bolj slabo rasla sem le v kreganju,ostala sama z otrokecom našla drugiga partnera se pa spustila do otrokeca ki mi seveda ni žal,sem pa zelo čustvena oseba ki me prizadene vse,predlani na morju sem izgubila sina ki smo ga iskali dobre4 ure a zame se je te podrl svet po dopusto pa se mi je začelo dogajat to.Hodi k psihjatrinji jemljem zolloft ki pa mi žal nena kaj dosti pomaga.   Vesela sem da sem našla nekoga ki me razume še enkrat hvala,lahko vprašam kakšne težave imaš ti :(

Dobro vprašanje.
Ne vem točno, a mislim, da je moj problem, da silno želim verjeti, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, pa me včasih popade, da ipak živim v prevari..
Posledično sem preobčutljiva, nikoli nimam dovolj ljubezni, glede na to, da jo imam silno veliko za druge.
Težko je s tem živeti.

Pred 10 leti sem imela najverjetneje zaradi dolgotrajne preobčutljivosti živčni zlom, panične motnje, sovražne misli in strah pred smrtjo. Danes, po 10 letih, sem si selekcionirala prijatelje in se posvečam družini. Zaradi nerealiziranosti v kreativnem smislu me še vedno gloda črv, sicer pa nimam nobenih težav več, razen strahu red smrtjo. Ker sem zelo trmasta, verjamem, da se bom z leti, kakopak:), tudi tega znebila.
Hvala, ker si mi postavila vprašanje, da sem takole spontano natipkala in šla še korak naprej...

ops. Hecno mi je, oprosti, ampak res je čudno, da se po vsem, kar si na kratko napisala, čudiš, zakaj imaš glavobole. Doživela si hud šok in imela ne-varno otroštvo.
Predlagam ti psihoterapevta in takole od daleč imam občutek, da bi ti koristila kakšna dobra hitra s pozitivnimi mislimi, nič literarnega, zgolj pozitiva.
Drži se!

Helou barbara,
tudi meni se je dogajalo, da sem se neprestano bala (sicer bolj malo časa), kaj če mam to, kaj če mam uno... potem je to preraslo v to, da sem bila venomer nemirna. Potem sm si pa rekla: "jah, kaj... če mam, bom pa umrla. kaj čš." - tko kot to delajo nehipohondri :) Sj vem da je recimo to dost grozna misel, ampak ker itak veš da nič nimaš... Treba se je nehat bat. Zakaj bi se kr bala, če se ti ni treba sekirat za brezveze :rozicodam:

Mam še en navdihujoč primer za povedat. Imam kolegico, ki jo je isto kar naenkrat usekala nervoza, strah pred tem da bo umrla. Bila je na vseh mogočih preiskavah, dvakrat - ugotovil so da ima še preveč nekih dobrih stvari v krvi, ampak ona ni verjela. Napade je doživljala redno, utrip do 200 (semizdi) v mirovanju, kar se lahko spomneš... Ni mogla spat, mogoče 2 uri na noč, imela je ogromne črne podočnjake, begajoče misli... Po enem letu je pa vse to premagala. Začela je hodit na dolge sprehode, ker jo je to veselilo, brala je knjige, osredotočla se je na zdravo hrano in na hrano, ki vsebuje hormone sreče, in je zdj spet čist super fajn :) Tko da... vse to se DA premagat. Glavo pokonci!

Vesna, ti si me pa malo prestrašila :\
"Jaz se čist zadeta, in to čedalje huje."
Tega nisem čist razumela? Kaj je čedalje huje?  :(
A nisi rekla, da bo minilo  :unsure:

Jaaa, pri meni je isto problem pred smrtjo :\ Preveč razmišljam v tej smeri. Imam fanta, ki pravi, da se ne boji umreti. Kaj bi dala, da se tudi jaz nebi  :closedeyes:

Edit: Pa Vesna, nemorem ti povedat kok sem vesela, da si upala o tem spregovorit, ker js nisem upala rečt, če bi bila to slučajno pretežka tema... Pa tudi o planetu in to, in o ljudeh... Sem srečna, da nisem edina, ki so jo prizadele take misli  :rozicodam: :rozicodam:

halo Omni ja lepo če imaš interes za sprehod,jaz ga žal nimam samo doma bi bila zaprta za 4 stenami,saj se doma najbolj varno počutim,zdaj me je že v avto parkrat panika zgrabla.Ah pa saj bo nekak upam vsaj v kratkem saj tako več nemorem živet vsak dan ta tesnoba ter bolečine :laughing:

Joj, Omni, haha... Oprosti, nisem te želela prestrašiti, ampak sem ena tistih redkih, ki pišem, tipkam, svoje misli, ne da bi prebrala za sabo ali slučajno razmišljala, kako jih bom formulirala. Ko sem šla zdaj nazaj brat, seveda, sploh ni jasno...
Torej: če ne spim, se počutim, kot bi bila okajena.. In to je vsako leto huje, v smislu - včasih nisem spala 4 dni, pa sem normalno funkcionirala v službi.. Danes pa ne spim eno noč, pa potrebujem 2 do 3 dni za regeneracijo... Razumeš?:)
Kot pri pjancih, na začetku ga dobro neseš, kasneje pa rabiš kozarec, dva...)))

Vse bo ok, tudi tvoje misli bodo izpuhtele... Ko te prime, se poskusi fokusirat, pogled usmeri samo v eno točko, npr. trgovino s čevlji, čez nekaj časa občutek izgine. In nekega dne.... ni več. Druga varianta je, da si pišeš.. Ma kr piši o vsem, kar doživljaš, ko te bo zabolela roka ali boš lačna, se bodo misli same preusmerile... Daj, nekako poskusi z duhovičenjem gledat na te stvari..
Drži se!

Barbara... ja tudi nimam interesa za sprehod, pa se prisilim.. Še vedno..

Hvala Vesnav,veš zdi se mi da imam edino upanje še tu gor da mi nehče verjame kako je živeti z tem.Hodila sem k psihoterapevtu a kaj ko me je nomstop spraševal eno in isto in sem se naveličala tega.Upam da bo nekoč boljše za vse nas  na tem foromu in da se bomo še temu le smejali :)

Helou!

Vesna, sm doskrat prebrala tvoj zadnji post, ko mi govoriš, da bodo moje misli izpuhtele, in mi je velik pomagu. Ampak zdj zadnje dva dni, sm pa spet taprav podn...
Problem je ta, da sem bila včeraj non-stop v svoji glavi. In tud dans sm. Učeri sm se cel dan čist čudn počutla, ker sm kr skoz neki o seb razmišljala, ala kr tuki sm, pa kr razmišljat znamo (ful podrobno o tem :\), pa kr neki :( Nevem zakaj ne znam več racionalno razmišlat. Da bi si rekla 'Ja, tuki sm. Že ceu lajf sm tuki. In??'
Pa sem se poskusla fokusirat na točko - misli že zginejo, ampak koncentracija na zavedanje pa ne. In pol si rečm da zdj pa nom na nč misnla, in pol v ozadju že pridejo misli 'Na, spet si neki govoriš.' In pol 'Ja in kaj zdj, če si kej govorim?!'   :seznojim:
No, učeri zvečer mi je ratal bit skoncentrirana, ko sm neki delala za računalnikom, ampak drugač pa prej cel dan ne. In tud dans se ne morem skoncentrirat. Skoz sem v svoji glavi. Pomoje zato, ker se lih tega bojim, oziroma tega nočem.
Učeri sm bla skoz nervozna, k so mi kr neke misli prhajale, in sm bla že od teh misli tok prestrašena, da nisem upala it pisat dnevnika, čeprov sm si rekla, da ga bom, ker sm bla zihr, da se bom samo še bolj napsihirala, če bom zapisala misli, pa se poskušala spomnt na kaj vse mislm.

Dans zutri je blo mal drugač - sm bla kake 5 minut mogoče uredu, pol sm se pa ustrašla, da bom začela mislt, in od takrat sm že cel dan v svoji glavi. Edina izjema je, ko se je pršu fant mal crklat na postlo, pa sm vse odmisnla, ampak ko je šu nazaj za računalnik, sm bla spet sama s svojimi mislimi. In zdj ko je pršu v drugo, sm si že rekla 'Kaj pa če zdj ne bo ratal?', in itak ni. Sm se mu o vsem izpovedala, pa tud zjokcala sm se mal  :zardevam:

Nevem, a to potekajo neki nezavedni procesi v moji glavi, da se kr ustrašm, če sm v svoji glavi. Učer recimo, me je nekdo neki vprašu, in normalna, prisebna odgovorim... pol se pa že takoj znajdem v svoji glavi. Ampak toj najbrž zato, ker sm se prepričala, da ne znam it 'vn' iz svoje glave, ane? Valda da se znam skoncentrirat, če se hočem...

Res rabim spet mal nasvetov, al pa tvojih razmišljanj, karkol. Tud če se ponavljajo. Rabim tolažbo...

(p.s.: Zdj ko pišem ta post, sm popolnoma skoncentrirana na to kar pišem. Čudak js :kiselnasmeh: )

Upam da maš ti en super fin dan, dans ko se je sonček po dolgem času spet prkazu  :rozicodam:

Edit: Je pa res, da včeri nisem nč tazga počela. Špilala sm neke nezahtevne igrce, pri katerih ne rabiš razmišljat, ampak to zato, ker sm bla že prepričana, da se ne bom mogla skoncentrirat. To je moja napaka. Morm upoštevat tvoj prvi nasvet o tem, da se zaposlim. Sam k sm kr tečka, pa mi gre na živce, da morm neki delat, da se rešm tega sranja. Ampak tko je,ane? Neki je treba narest za to, da 'ozdravim'.
Pa med tem ko razmišlam bedarije, se spomnem, da drugi zihr ne razmišlajo o tem, o čemer razmišlam js, in se spet počutm nekak prikrajšano za užitek, in pol se spet (že nevem kolkič) opomnem, da o tem nima smisla razmišlat... Ja, res, zaposlit se morm... Sam k sm tok brezvoljna. Ampak ja, potrudt se je treba! Go, me!

lep pozdravček vsem skupaj,začelo se je lepo sončno jutro,jaz pa nemorem več spat,Omni moram ti povedat da sem začela laufat in da se počutim veliko bolje,razen večer ko se vležem pa zopet nastopi v mene ta panika,začnejo se mi usta trest oziroma celo telo pa pa mislim joj kaj če me kap,zakaj nemorem in nemorem preusmerit te negativne misli kako si naj pomagam želim vam lep sončni dan Žalostna :)

Uh, lepo da si se odločila laufat. To pomaga ja. Jsm tud včasih laufala, sam pol sm se mal polenila, pa se spomnem, da so mi misli takrat velikrat zbledele. Le tako naprej  :oki:

Jsm pa dans čist zmešana... Smo mel učeri neki žur, in sm spet pila, in sem dans mačkasta, in se še bolj ustrašm vsakih misli. Kok je to grozn...
In se bojim, ker ne znam ubežat mislim. In kr psihira me, da znamo razmišljat, in kr ene nebuloze se zmišljujem, take in drugačne :(
Sm se hotla pošteno naspat dans, da se ne bi zbudila z mačkom, ampak so mi v pol spanju začele nagajat misli, in nisem mogla več zaspat nazaj. Tok se čudn počutm...

Na živce mi gre, da sem bla že skor vn iz tega, pol se je pa kr vrnl, in me na hard usekal. Pomoje je zdj najhuj kokr je blo do zdej, tko da JUHU - vsaj vem da hujš ne more bit, pa še zmeri se mi ni zmešal :)

Je pa panika... preveč se zavedam same sebe. Zdj ne samo v glavi, ampak na sploh - moje telo, in vse to. Bedarija!!!

Še ti kej povej Barbara, kako si kej in to. Sm zdj sama doma, in nimam kej za delat, in mi paše da se o tem pogovarjam.

Drugače pa glede tega, da se bojiš, da te bo kap... Ne bo te kap :) Naše srce lahko prenese marsikaj, saj je narejeno za to, da utripa. Sem brala knjigo, kjer je pisalo nekaj o paničnih napadih, in je problem ravno v tem, da se ljudje bojijo samih simptomov, ker se bojijo kaj lahko prinesejo. Tudi če ti močno utripa srce, te ne bo kar izdalo. Zaupaj mu ;)

Glede spanja pa bi mogoče lahko poskusila avtogeni trening, če ga še nisi. To je meni pomagalo, ko sem že dva tedna spala po 3urce na noč, in sem se potem začela posluževati tega treninga. Temelji na tem, da sama sebe zazibaš v spanje - si ponavljaš (6-krat vsako, počasi) mantre v stilu: "Moja desna roka je topla", "Moja desna roka je težka", "Mir. Popoln mir", "Utrip srca je miren in enakomeren". In se tako sprostiš in sredi mantre zaspiš.

Hoj, Omni,
evo me, se bom ponavljala..
Vse, kar sem že napisala, vidim, da si si "ubila" v glavo...)

Lej, nikjer nisem rekla, da bo minilo čez noč, saj nočeš...)) Vedno znova, ko pride misel, jo dojameš, ozavestiš pa juhej obračaš levo, desno, še dobro, da te je ni bilo na smrt strah, kot mene....:)

Omni draga, zaposliti se, pomeni tudi, delati kr neki.. Če misliš lahko kr neki, lahko tudi delaš kr neki. Vedno se ponavljam s temi križankami, ampak resnica je, da so mi bile, ko sem bila čisto, čisto, čisto na dnu, te rešiteljice.. Navpično, vodoravno, piši gor, dol, levo, desno do onemoglosti..

Ti pa, ki si predstavljam, da te te misli obremenjujejo, motijo, manj bolijo in strašijo, pa daj štartaj, prosim, s te bistvenod rugačne pozicije.
Če ti ne gredo križanke, pa vzemi kar koli, barvice pa barvaj. Naj se ti ne zdi blesavo, pomaga.. Bodi čim bolj natančna.. Ko ti bo dojadilo, se boš šla raje učit, verjetmi, kot goblene delat...

Eno mojo frendico so rešile verižice, ko je neke kroglice vtikala na cvirn...:)

Samo zaposli se, kadar imaš energijo, pa pucaj. Akcija, samo akcija, ne ženi se premočno, ampak zamoti pa!

Ti kar pojamraj..
Res pa, da nam dnevi niso naklonjeni.. Mene je tudi dajala brezvoljnost, praznost, ampak gremo naprej....

ojla kako ste dragi moji,oh kako mi je lepo da sem vas spoznala pa če prav le preko računalnika,danes bilo super do popoldneva na kar pa tiščanje v prsah,in že pa paw kaj se bo zgodilo in hvalabogu nič,zadnjič je frendica imela roj.dan in sem se ga pač malo nalila,oh kako mi je bilo lepo,ah ponoči pa panika taka da sem mislila da mi tečejo zadnje minute mojega življenja ampak sem še vedno tu juhu.Prijateljica mi rekla naj se gledam v ogledalo ter si pravim LJUBIM SE IN CENIM LJUBIM IN SEM LJUBLJENA,PRIPRAVLJENA SEM SE ODPOVEDAT STVAREM,OSVOBAJAM JIH,NAJ GREDO,OSVOBAJAM VSO NAPETOST,OSVOBAJAM VES STRAH,OSVOBAJAM VSO JEZO,OSVOBAJAM VES OBČUTEK KRIVDE,OSVOBAJAM VSO ŽALOST,STARE OMEJITVE NAJ GREDO,OSVOBAJAM JIH IN  MIRNA SEM POMIRJENE SEM S SEBOJ,POMIRJENA SEM S TOKOM ŽIVLJENJA,POVSEM VARNA SEM!To je ponavljala vsak dan kak je imela 5 min.časa in se danes počuti super probat ni greh Omni ter Vesnav lepo z pozitivnimi misli naprej lepo mirno noč obema :) :) ;D :wav:

Hello,

hvala hvala hvala Vesna! :)

Drugač pa... tssss, ne morm verjet kok me poznaš :) Res je, da zmeri ko je prišla misel sm jo spet ozavestla, se ukvarjala z njo, itd... Zdj se jo trudim vsakič popolnoma odmislt.
Se mi zdi, da mi gre zdj že na bolje, ko vem da morm sam vse ignorirat, pa se poskusit koncentrirat na druge zadeve. Včasih sm misnla, da obstaja še kak drug recept, in sm pol spet tuhtala, a rabm prit zadevi do konca, ali ali ali ali...
Se pa zdj včasih kr mal zmedem v glavi - ko pride misel, jo hočm potlačt, in pol se spomnem na to, da kao 'poslušam' svoje misli, kot zunanji opazovalec, in potem pride nek tak čuden občutek. Ma se potem spomnem, da je treba samo ignorirat, pa je :)
Včasih, ko pride kaka misel, se zataknem s tem, da se tepem z vprašanjem Zakaj sm se na to spomnla, če se nočem... in potem pride še cela vrsta razmišljanj za tem. Sm na poti, da tud to neham delat :)

Sm si kupila križanke, ampak sm pa naletela na najbolj bedne kar jih je, pomoje - tipa "KRAK brez K"  :-\ Si morm po nove.
Zdele pa Akcija! Šopam pospravlat. Je stanovanje že prov v razsulu.

Barbara, ja, še kr smo tuki hehe  :pomezik:

Aja, pa zdj sm gledala ene par fajnih animiranih filmov. Če katera išče urco pa pou dobre zabave, priporočam risanko 'Cloudy with a chance of meatballs' (2009). Je prov fletna.

Uživejta kokr se da :rozicodam:

Haha.. križanke  - krak brez k...):)

Hej, danes si pa res dobre volje, jo kar izžarevaš..
Sem vesela zate.
Jaz sem bila utrujena, pa sem se prisilila in šla hodit v hrib, pol ure gor, pa malo dol.. Kot pri Križankah..:) Sem potem takoj dobila voljo do dela..

Le tako naprej, Omni..
Misli pridejo pa grejo, rešena križanka pa... kaj že?:)))

Ja, Barbara, treba je pozitivno misliti. Se trudim.. Včasih se zatakne, ampak je logično; če si si nekaj pacal 30 let, rabiš 30, da si odpacaš... Eh, saj ni tako hudo.

Držita se, bejbi!

Halo kak sta mi danes,upam da kaj boljše,matr je vroče,počutje fenomenalno po dolgem času,lepo mi bodita pa javta se še kaj čaoči :clap:

Lep dan je, pa še rojstni dan mojega sinka...:)

Drži se tudi ti, Barbara.

No, js pa nism več tok fajn...  >:(
Bah, js ne vem kako se bom tega rešla.

Zmeri ko se spomnem na to, da znam bit v glavi (torej neskoncentrirana), se zdj na hitrco spomnem vseh misli, ki sem jih mela pred tem. Kr neki. Sej une misli preden se znajdem v glavi, so vse kul in uredu, sam me pa mot, da se jih ponovno spomnem.

Zutri je zmeri dost bedn filing, ko se spet spomnem vseh svojih trapastih misli. In spet: "A še zmer ni konc, al kaj?"
Sej vem - razmišljanje o tem kok časa bo še trajal, to samo še podaljšuje.

Pa namest da bi bila pri pucanju natančna, si le govorim 'Bod natančna', in se kr ne znam spravt vn iz glave. No, seveda mi tud uspe, ampak se kr ponovno znajdem v glavi.

Kak mesc nazaj je blo drgač - sm bla npr. dopoldne vsa čudna, pol popoldne sm pa prov 'čutla' razliko - mi je blo useen za misli, in se nč nism znašla v svoji glavi. Še rekla sm loh 'Sploh ne vem kaj mi je blo. Kr neki sm komplicirala. Zdj sm čist fajn!' Zdej si pa znam cel dan morit.. Najbrž zato ker sm že tok prepričana, da mam problem?
Pomoje morm dobr razmislt kaj me sploh mot. Sam se bojim, da ne bom znala prit do nobenga zaključka.
Zdj nimam več tistih bednih misli 'Ljudje smo, kr tuki sm, hodm, itd,'... Se pa skoz znajdem v glavi, in takrat loh kr ene nepomembne stvari razmišljam. Ne znam prit vn iz glaveeeeeeeeeeee  :seznojim:

Al je pa fora, da sm se prepričala, da znam bit 'v glavi', čeprov sm to itak skoz, sam da zdj delam big deal iz tega. Ne veeem  :o

Barbara, me veseli da si ti odlično. To hočmo! :happy:

Enkrat, ko boš ok, si preberi svoj azdnji vpis....:)

Draga Omni, podala si sama vse odgovore.
Mislim, da se boš sčasoma navadila in s tem tudi naučila živeti z mislimi, ki bodo vselej malo drugačne, ampak jih boš sprejela za svoje.
Jaz sem bila zadnjič tudi en dan isto dekoncentiraana, raztresena, nisem našla ne ključa, ne denarnice, pa sem šla na bankomat pa sploh nisem vedela, kam sem spravila denar, kam sem namenjena.. Enostavno se zgodi! Sprejmi...
Kul? Kul!

Manj ko se boš poglabljala, boljše bo. Pač so misli, tako kot so prišle, bodo odšle.
Kolikor moreš, ti svetujem, da si naredi red v življenju.
Mene osebno raztresenost "popade", kadar si nakopljem preveč dela, si mislim, da zmorem, pa ob desetih zvečer zaspim tam nekje med Odmevih, sploh čejih vodi mladi T. B...

Resno ti zagotavljam, da bo bolje, vsekakor moraš del sebe tudi sprejeti in morda se začni spraševati, zakaj in odkod ta občutja sploh izhajajo... Rešuj počasi in počasi odlagaj. Nič naj se ti ne mudi.

To vem, več pa ne. Zase lahko rečem, da mi lepo uspeva, še posebno zato, ker ne pričakujem več od sebe vrhunskih nagrad za svoje ustvarjalne stvaritve, si dovolim biti slaba gospodinja, mati, ki ji otrok zamuja v šolo..., prijateljica, ki pozabi na rojstne dni.. A tisti, ki me pozna, ve, da stvari niso črno bele...

Včasih pride dan, ko bi najraje kričala: Pa ne že spet, pa potem mesece in mesece prijetnosti, ki me vedno znova opominjajo, kako lepo je to življenje.

Enako želim tudi tebi! (ali pa še boljše..)

pozdravček!

sem šele danes zasledila tole temo (ni časa za viset na netu) ... naslov sem prebrala že pred ene pol meseca, ampak nisem odprla teme ... sem si pa predstavljala drugačno vsebino, verjetno zato, ker jaz sebe (ja, tud men se je to dogajalo več let in delno se mi še) nisem imenovala psihični hipohonder ... sploh si nisem postavljala neke konkretne diagnoze, doma nismo mel ne računalnika ne nič, sama sem se zgubljala z mislimi kaj mi je, da sem najverjetneje jaz edina, ki tako razmišljam, ki se vse to sprašujem ... totalno zgubljena, prestrašena sem bla ... in spet smo tam, ko te kdo vpraša kako se pride ven s tega, kako se tega rešit?? kot ponavadi (pri takih in podobnih zadevah) se ne da razložit, ker ni univerzalnega recepta oz. sploh nisi šel po določenem 'planu zdravljenja', da bi lahko povedal točno kaj je tisto, kar te je zvleklo iz tega ... no, zvlekel si se dejansko sam ... pomoč dobimo od okolice, vse 'vsrkavamo' in na koncu nekako počasi priplujemo 'ven' ... rabi se čas, da se lahko človek s tem sprijazni, posledično se ne več tolko sprašuješ ... in pol en dan pomisliš "zanimivo, že kak teden nisem mela več tistih misli, občutkov..." štos je, da bolj kot se s tem ubadamo, bolj trdovratno je ... ampak ker je moteče (zmedenost, strah na višku!!) se jim automatsko upiramo ... tako se pol u nekem krogu vrtimo ... jaz zdej nimam več tako intenzivnih teh misli, ne vem točno povedati od kdaj ... ma še vedno se pa pojavljajo ... in isto tako 'bedne' kot jih opisuješ ti, omni ... mi je pa še vedno nekako odleže, ko preberem, da ima (no, raje bi imela, da bi bilo v pretekliku) takšne misli (čeprav vem že nekaj let, da nisem edina, da nas tud ni 5 na celem svetu, ampak dosti,dosti več ... sej pravim, še vedno odleže) ... in si mislim "ko bi mi kdo povedal to pred kakimi 15imi leti" ... ampak tako je, tak je pač 'moral bit' ta del moje poti

nisem napisala nič posebnega, vem ... (sploh pa sem samo pisala, pisala ... brez se ustavit) ... sem samo hotela povedati, da je še nekdo tu, ki popolnoma razume kako ti je, ker (je) doživlja(l) isto

sicer pa ti je vesna tako dobro vse opisala, dala nasvete ... sej pravim ... ene take besede bi blo blagodejno čut pred leti ... in še zdej mi jih paše prebrat
vesna,  :poljubona:

vsem en prijeten večer!!!!!

p.s.: tvojmu sinu, vesna, pa dones še posebej vse naj naj :sunny:

Zdravo vsem skupaj kako ste kaj,Vesna tvojemu sinčku želim veliko veliko zdravja,če je zdravje potem je tudi vse ostalo,tudi mene držita gor moja otrokeca :poljubnjej: hvalabogu da imam vsaj njiju ki ko ma stiska pri srcu me onadva objamete in pozabim malo na to kar se mi dogaja,Monnica lepo pozdravljena med nami lep večer vam želi Barbara

Hvala, Barbara. O, kako lepo, da imaš dva sončka... Ja, sem srečna danes še posebno...

Draga Moonica, Angel, ne morem ti povedat, kako prijetno je brati tvoj zapis. Sicer sem se vmes pozanimala in vem, da si ok, da si ustvarjalna... Lepo si povedala Omni... Ja, čakaš in si želiš, da bi bil jutri tisti dan, ko ne bi bila več okupirana z mislimi.., potem pa nekega dne ugotoviš; Hoj, saj res... Pa spet pa gre pa spet ne gre... In tako počasi...

Pozdrav vsem.

Vesna, z malce zamude čestitke tudi z moje strani za tvojega sinka. Želim vam, da se imate vsi skupaj še naprej lepo. :sunny:

Omni, Barbara in Moonica, vam trem pa želim, da uspešno preskakujete ovire. :rozicodam:

Ne pišem v to temo, ker ne poznam teh težav (imam namreč svoje, ki so drugačne vrste), jo pa z zanimanjem preberem.

Vesna, mogoče me boš s tvojim načinom razmišljanja še kaj naučila... Hvala!

O, hvala za čestitke. Veliko mi pomenijo.

Janja, hvala enako! Smo na različnih tirih, morda, smer in filozofija pa sta isti...

Vesna, še z moje strani želim tvojemu sinčku vse najlepše  :rozicodam: Tudi jaz upam, da nekoč dobim sinčka, wiii. (upam da mi mogoče-bodoča hčerka tega ne zameri  :) )

Moonica, hvala ti za vzpodbudne besede. Tudi tebi Janja! Sem spet dobila elan za pozitivno razmišljanje :)

Še eno jutro je minilo v misli na te misli (sicer zbledele, ma so še vedno tam nekje). Razmišljam, da je to zdaj že stvar rutine - ker sem tok navajena razmišljat take stvari. Kot npr. ko se ti zgodi kaj slabega, in se naslednje jutro tega takoj spomneš. Ampak kot pravijo, čas celi rane, in verjamem (po tem ko pravite da bo nekoč bolje), da bo tudi to minilo. Čim mn ubadanja v tej smeri. Ampak si ne morem kaj, da se ne bi včasih smilla sama seb 'zakaj se mi to dogaja'  ;D Treba tudi to pustiti, in misliti na lepe stvari, in se spomnit da sama vplivam na kaj bom mislila!

Pa še nekaj... Sm ugotovila, da par mesecev nazaj, sva npr. s fantom diskutirala o planetih, o življenju... in ker mi je bila to moreča tema, sem rekla "Ne no, greva se kej druzga pogovarjat, to mi res mori," in sem lahko z lahkoto odmislila te misli, ker pač nisem hotela o njih razmišljati.
Zdej, je pa drugačna pesem - ravno zato ker nočem razmišljat o takih zadevah ker se jih bojim, razmišljam o njih. Torej, sem se sama spravla v to sranje, ker sem se očitno prepričala, da ne morem vn iz teh misli, čeprav se seveda DA - in to z lahkoto.  Ko hočem odmislit misel, se del mene spomne, da "Ja, še vedno lahko razmišljaš o tem, čeprav nočeš'. Moj neumn, glup del mene! :) Prevelika poglabljanja za brezveze.

Verjamem, da počasi bom pa že prilezla vn. Hvala za vašo inspiracijo, in Moonica, še za tvojo izkušnjo. Se že veselim tedna, ko ne bom pomislila na bedarije :)

Kake 2 mesca nazaj, vem kako mi je šlo na živce da razmišljam verbalno (sej še zdj kdaj, za brezveze - itak si govorim kr neki "Kwa te mot? Nč.. Prov."), ampak sem se pol ulegla na postlo, in se verbalno pogovorila sama s sabo "Sej je useen če razmišlaš. Prov je da razmišlaš. Tud če pridejo misli, pa kaj pol, lalala...", in sem bila tisto popoldne SUPER. Samo pustit si je treba mislit, oz razčistt pr seb in se spodbujat.
Vem kako fajn se mi je zdel, ko sm bla kake 16 let stara, in sem hodila od avtobusne postaje proti domu, in se naglas pogovarjala sama s sabo, in se hihitala zraven. Zdj pa kr jamram, če se tko pogovarjam sama s sabo, ker mislm da je z mano kej narobe :)

Dans pa preživet en fin dan na sončku. Zvečer pa mogoče tud mal učenja pride po dolgem času  :zardevam:

Vesna, ti si pa itak sonček  :rozicodam: Brez tebe ne bi blo nč. Te upoštevam - počasi reševati, razmišljati racionalno, brez strahu.

Ojla kako ste damice moje v tem vročem dnevu.Jaz sem kolko tolko super vidim da je sonček pravo zdravilo,moram vam povedat da sem zelo zelo vesela da sem vas našla,zanima me če je katera z štajerskega konca,opazla sem da ko nastopi strah v mene da takoj začnem mislit nekaj drugega in je vse ok.edino to me zelo moti da še me vedno občasno boli v prsah lepo mi bodite ter lep preostanek dneva

Sončni dnevi prinesejo svetlejše razpoloženje. Pri meni enako...
Uživaj, Barbara.

Oh, Omni, hvala za besede iz srca...
Mi je šlo kar na smeh, ko sem te brala.. Ker sem identično premišljevala včasih. Pa zakaj se prva tri desetletja nisem spraševala tega in onega, se bala, imela čudne občutke, odklope, misli, strahove, fizične znake..
Vse to, kot sem rekla, imam občasno še vedno. Samo da se zdaj ne sprašujem, odkod in kaj je to. No, resnici na ljubo, bi v teh letih že slepi spregledal, haha...
Skratka, pregloboko vase spet ni pametno iti, gotovo pa je nujno pomisliti, kaj se dogaja, kdaj se je začelo, kje je največ dušnega prahu in zakaj se je toliko časa nabiralo...
Sigurno pa ti povem, da ni nič narobe s tabo in držim pesti, da bi čim manj časa razglabljala in si dovolila, ko boš vsaj približno na jasnem (ker povsem ne bomo nikoli, na srečo:)), da bi čim bolje zaživela v svetu, ki te obdaja.
Toliko za nocoj.
Lahko noč, punce.

Zdravo vsem skupaj,tako pa se je pa začelo,zelo me danes mantra,boli me vse moti se mi res hudo,da se pa tako počutim.Nevem ali si to domišljam ali je to vse skupaj res,ali lahko tako negativno vpliva mama name,dogajat so se mi začele čudne stvari,kdaj grem k mami na obisk me začne ful panika grabit,in pol sem cel dan takšna,nevem no res da je bila celo življenje strogo do mene ter nikoli mi ni vedla prisluhnit ter za vsako malenkost sem bila bita in to zelo nevem mogoče imam kakšne travme od otroštva,kaj menite ima kdo te težave.                Lp :(

Ojla, paničarke  :wav:
tukaj še ena izmed nimi, vas.
sem se kar dolgo obotavljala ali se priključiti kakšnemu forumu ali ne in evo me.
Da ne govorim o počutju danes. Kot da bi v en kozarec zmešala vse vaše težave in ga "pošejkala"  :jok
Groza. Vse kar pišete vas popolnoma razumem, sedaj imam 35 let, vendar sem se z temi težavami srečala že pred 10 leti in bile so tako hude, da je šlo vse v k.. :nehvala:
pustila šolo, razšla se z fantom, še na šiht nisem več mogla. Pa vse je prišlo skoraj čez nič. En velik strah, kup fobij, strahov, grozaaaaaaaaa...

Potem pa leta psihijatrov in psihologov, kup zdravil,.. ampak evo, sem se začela vključevati v življenje.
takrat tudi iz hiše nisem šla, nisem več vozila avta, vsega me je bilo strah, hudi napadi tesnobe in panik!!

No, pa je šlo, hvala bogu za zdravila, ker meni je nucalo!! Umirilo mi je vse fizične simptome, da se sploh začela funkcionirati, počasi. Celo potovati z avionom sem začela in na polno srkati življenje, vse je bilo kul. No, popolnoma ne, saj se je vedno našel kakšen čuden dan ali napad panike, vendar se ga vsaj ustrašila nisem,ker sem vedela kaj se dogaja.

In sedaj, sem spet v godlji, pa sem mislila, da se mi to ne bo ponovilo. Kakšen dan je dober, drugače pa se zopet tako matram. usaj spim dobro, mi je pa mučno v službo, ki jo moram zamenjati, saj tudi to povzroča tesnobo, spet me fobije in kup strahov, težko vozom avto in izogibam se vsem dogodkom.
Pa tako rada živim in rada sem tukaj, pa me spet j.. vse to.
Sem bila spet pri dr. in sedaj mi je dala Zolrix, če je katera že imela mogoče. Izkušne?

pred tem sem imela že Cipralex in ga dobro sprejela, potem pa Cipralex, po katerem sem bila tudi v redu, sam ponoči sem začela dobivat napade slabosti, srce mi je tolklo,.. tako da ga ne smem več  >:(

vem, da sem že v taki fazi, da brez zdravil ne bo šlo, sam kaj ko jih je toliko, da ne veš kaj to bo pasal.
Nisem nek prstaš kemije, vendar če ne gre drugače in če so težave velike, to pomaga, vsaj meni je in me ni sram zaradi tega.

Uglavnm Omni in vse ostale, toliko nas je še takšnih...

Še, ko to pišem sem vsa potna in zdaj bi mogla mami peljat v štacuno, pa že ceu dan oklevam, ker imam 100 misli, kaj vse mi bo po poti!!! domišljija dela sto na uro.
Pa še luna je danesm pa še menstro mam...čudna do konca.

oujea...definitivno smo meli podobne težave...predn sem šla domov sem imela vsaj dva tedna psihične vojne v sebi...

Najprej mi je pomagal to, da sem se od mame distancirala...da nism hodla na obisk domov...itd...poskušala telefonske pogovore sprejemat skozi en uh not pa tkoj skoz druzga vn...jap je bla zamera na njeni strani...sam drugače nisem mogla in zdej k sem okej, grem lahko večkrat v njeno bližino, brez panike...ker pač vem, da mi danes nič več ne more...posledica vaje in terapij;)...

Doživljala sem podobno kot ti...resno...ampak če je mam res vzrok...(vrjetno je)...bi bilo fajn, da to predelaš...

bodi v cvetju...in ne sekiraj se...! :rozicodam:


Kaplca...tebi pa... dobrodošla med nami... :rozicodam:

ojla kaplca,tudi meni se dogaja to da ko grem v trgovino in stojim v vrsti ter čakam me začne grabit takšna panika,da mislim da me bo zadela kap,zdaj še me grabi v avto tako da imam vedno okno odprto,da vdihavam zrak,matr je to hudo.Zadnjič je imel moj sinček nastop in je bilo veliko ljudi v dvorani pa panika mislila sem da se bom zadušla od straha.ma nevem več nemorem več tako živet da me je strah vsakiga jutra da se bo pa vselila v mene tesnoba ter panika.Moja mama je bila vedno da moram tak grdo rečt nasramna do mene,me tepla žalla,ma res hudo otroštvo in jaz pravim temu da to vse izvira iz njegaŽALOSTNO TEMVEČ RESNIČNO :(

Ojla barbi, te razumem čisto.
Ko misliš, da je vse že konec, ugotoviš, da se vse tolahkoponavlja. Nekateri ljudje tega ne doživijo nikoli, eni samo enkrat in eni večkrat.
Tudi jaz sem zamorjena, čez dan, ker je vse tako naporno. Danes ko sem ustala, bi šla najraje nazaj spat, vse mi tolče tudi na fizični del telesa in ves čas ti strahovi. Prej mi ja fant rekel, naj grem peš z njim do bližnjega lokala po cigarete, pa je bil takoj zvonec v glavi in tisti strahci, ki ti hodijo po glavi, naj ne grem, da ne bom zmogla, da mi bo srce odpovedal, da ne bom čutila nog ...
Groza. Pa sem šla in preživela,žal pa ne uživala v hoji, ker sem se ves čas kontrolirala. Pa vem za sprostitvene tehnike in mantre in podobno, pa včasih kar ne gre.
Ja, in kar si rekla v avtu je groza včasih. Odprto okno, muzika, ves čas na mobiju samo da bi preusmerila misli, pačakanje na banki, pošti, trgovini,...hudo.
Upam da me bodo ta zdravila malo pomirila in da bom  lahko malo bolj svobodno dihala ter spet uživala v življenju.
rada vas mam fuuuuuuuuuuuul :rozicodam:

Hej punce,

bi rada rekla da razumem vaše težave in vam pomagala, vendar jih ne. Sem pa 100% prepričana, da se jih da rešit.

Predlagam vam, da odprete svojo temo, in tam bolj podrobno opišete točno kakšne misli vas obhajajo, ker tukaj iz vaših postov nisem razbrala konkretnih težav (razen straha pred odpovedjo srca in nog - kaplca, začni obračat na šalo: "jah, bom pa padla. zakon. par bušk še ni nobenmu škodl :) )...  je bilo vse rečeno bolj na splošno - pomoje točno definiranje problemov pomaga. Se razpišeš, daš vn kaj te muč, in ti bo že takoj bolje (v glavi vse 100krat hujš zgleda). Če ne zaradi drugega, že zato ker boš popolnoma skoncentrirana na to, da poveš v čem je problem, in se za trenutek zamotila :) In tudi drugi vam bodo tako lažje pomagali, kot da v eni temi 'joka' ( ;) ) 5 punc, zdj jim pa ti vsem pomagi.

Ta tema je bila odprta za opisovanje kompliciranja v glavi - pre-pre-prevelikega spraševanja o svetu, življenju na splošno, mišljenja o mišljenju, vsiljujočih motečih misli in takih ostalih bedarij  :o ...in kako se tega rešiti.


Vesna moja draga!! Z velikim veseljem ti povem, da sem boljše. Že skor 3 dni sem stara dobra jaz (dans mičken drugačna zgodba, o tem mal kasnej). Včasih se spomnim svojega 'zavedanja', ma gre hitr stran. Nadležnih misli ni več. Če kdaj kje zasledim besedo 'psihiater', se spomnem na to da sm mislila da sm zmešana, sam ni več panike :)

No, dans sm se spet nekak zapletla v mislih. Ko sem se spomnila svojega zavedanja, in takrat spet vseh misli ki sem jih mela pred tem (tega prej že dva dni nisem počela), sm spet začela obračat stvari levo desno gor dol  :laughing: In sm spet mal padla v čudno razmišljanje o razmišljanju. 'Skoz razmišljamo... zgleda da se ne zavedam razmišljanja, ko nanj nisem pozorna', in take smešne stvari. Ma se ne sekiram. Zarad tebe vem, da jih morm odmislt. Sam morm vseen mal pojamrat :)

Jutra so zdj lepša... nimam problemov s koncentracijo. Sam dans, ko sem se kdaj 'zavedla', me mal napsihira, da recimo pojem kako pesem na glas, in še vseen vem da sm v glavi in se lahko pogovarjam. Bedna, bedna razmišljanja. Ampak se ne bom sekirala. Zdj nikol več ne ratam anksiozna, al pa da bi se mi utrip pospešu. Tud utripa ne čutm več po telesu, mmmmm, paše :)
Še enkrat ti hvala za tvoje modrosti  :rozicodam: Brez tebe bi se mi pomoje res zmešal.

Kako si ti kej? Vse laufa kot bi moral?

Barbara in Kaplca... :rozicodam:

Mogoče bo res bolje, da odpreta svoji temi, ker bo potem lažje odgovarjati, ker se vajine težave precej razlikujejo od težav, ki jih ima Omni. Tisti, ki bi vama želeli svetovati, mogoče sploh ne preberejo te teme, ker vsi ne prebirajo vseh tem, ampak samo tiste, ki so jim nekako blizu.


Kaplca, tisto, kar sem citirala, poznam tudi sama, in sicer zelo dobro, Barbara tvoje težave pa malo manj, ker mene ni bilo strah, da bi me kap, ampak so bile moje fobije malce drugačne. Dejstvo pa je, da je bila takrat moja kvaliteta življenja popolnoma na ničli. Nekaj stvari sem že odpravila, z nekaterimi se še ukvarjam, vendar vem, da mi uspeva. Ker nas je veliko takih, ki precej podrobno poznamo vajine težave, vama res predlagam, da odpreta svoji temi.

Drugače pa: ja, vsak izmed nas ima težave in popolnoma jasno je, da so nam dostikrat naše težave najtežje, drugih pa mogoče niti ne razumemo. Pa saj jih niti ne moremo, če jih nismo še doživeli.

Pomembno pa je, da se zavedamo, da se vse da razrešiti... Mogoče ne takoj zdaj, mogoče tudi jutri še ne, vendar potruditi se je potrebno... Poiskati je potrebno tisto pot, ki nas pripelje do rešitve, in ni pomembno, kakšna je ta pot, glavno je, da pridemo do tistega, kar si ves čas želimo... Do kvalitetnega življena, do zdravja, do sreče...

Pišita še!

Vesna in Omni, pozdravček od mene. :rozicodam:

Ojla punce, no bom probala odpret temo, da bomo tam tipkale in tarnale, naslov strahci

Kaplca, ti kar odpri, se ti bomo javili, nič ne skrbi.


Omni, z nami je samo lažje, zmoreš pa vse sama. Vse si sama naredila.

Zaenkrat toliko, se ti javim, ko bom utegnila, imam neko delo, pa sem utrujena.

Mislim na vas, dekleta.

Janja, hvala.

Omni, lepo spi.

Aha, si pridna. Lepo.

No, js pa zdj že par dni na trenutke razmišljam bedarije. In to pomoje zato, ker sm en dan spet pršla v čudno razmišljanje, in se prepričala, da sm padla nazaj v to sranje, in Evo me!, maham vam iz sranja :P

Se mi dogaja, to kar se mi je učasih - razmišljam pač neki, in potem se naenkrat spomnem da sm v glavi, in se spomnem kaj sm prej razmišljala, in sm kr prepričana, da se prej nism zavedala razmišljanja, in potem pride spraševanje 'A skoz razmišljam kr neki, brez da bi vedla?'... Buuu, že govort o tem je bedno!!
Ampak niti prbližn ni tok težko kot prej. Zdj vem kako ukrepat, in vem da nima smisla premlevat traparij. Spet morm dojet, da sm itak skoz v glavi, in da ne obstaja neko drugo stanje, k sm ga js ustvarla, kjer razmišljam o neumnostih.

Vem, da bom enkrat spet padla vn iz tega, tko kot zadnjič. Komi čakam :)

Važn da sm se zdj lotila učenja, juhej! Včasih se nism mogla spravt. Zdele pa na en mini sprehod, da si zbistrim glavo.

Drugače so pa kljub občasnim čudnim razmišljanjem tekom dneva jutra še vedno lepa :)

Vesna, javi se kaj  :rozicodam:

Evo me, ljubika.

Delovne obveznosti so me okupirale poleg osebnih.
Vendar te imam v mislih in upam, da čim lepše preživljaš te sončne dni.
Misli pridejo pa grejo, včasih so trdovratne, a vztrajno in počasi jih odlagamo in nadomeščamo s pozitivnimi.
Vem in razumem, da ni enostavno, a spoznanje, da se da in da je boljšein da bo boljše, je dobra popotnica.
drži se in se oglasi.

Vesna

Draga moja Vesna,

sm ti hotla že dva dni nazaj pisat - sm že mela par stvari napisanih, pol sm pa mogla letet vn in ni uspel.

Ej, zdele (direkt zdele) me je spet neki prjel... Drugač sm kr fajn shajala zadnje par dni.
Dans sm pomoje spet mal preveč razmišlala o stvareh, in zdj mam spet mal panike. Drugač se zdej že dolg časa nism ustrašla misli, pa tud nč se več ne tresem :) Skoncentriram se komot, problem pa nastane, ko se spet spomnem na to da mam problem - tega se ne morm rešt - občutka da mam problem.

Kako naj to premagam?
Spet rabim tvoje vzpodbudne besede.

Zdej je tko, da ko sem v družbi, sm spet normalna js. Pa ko grem recimo pisat izpit isto. Pol pa pridem domov, in se spet spomnem da znam razmišljat bedarije. Tega se ne znam rešt. Pomoje je to zato, ker sm prepričana da to JE problem. Ne znam se prepričat, da je vse OK. Da misli so pač enkrat take, enkrat drugačne. Js se pa kr zataknem za kako misel, in pol se ustrašm.

Mam npr. čist kr-neki misli, npr. da grem v kuhno, in pol si rečm 'Neki je narobe, k grem čez obok vrat' (SVAŠTA!  ;D ), in pol se vsakič ko grem čez obok, na to spomnem. Čist glupo kompliciranje. Ampak to so recimo misli, k bi jih dobivu en za foro, ker bi mu blo dolgčas (reees dolgčas) - da si RECIMO popestri trenutke :) :) Js se jih pa kr ustrašm. Najbrž sam zato, ker mislm da je neki narobe z mojim razmišljanjem.

Vesnica moja, help!! :)

Neki delam... in pol miselno prekinm karkol pač že delam - se spomnem da mam problem - in pol spet delam naprej. Na živce mi gre to poseganje v misli - da se spomnem da mam problem. Brrrr... Kako se tega rešm ?

Drugač spim super fino fajn. Ko se zbudim sm pol še kake 10 minut fajn, pol se pa spomnem - "Sej res, js znam čudn razmišlat," in pol sm vsakič ko zgubim koncentracijo v tistmu filingu, da mam problem. In pol spet pozabm.... in pol se spet spomnem...
Sam sej, to je to... sm se prepričala, da si na vsake tok cajta posegam v misli, in potem si res, ane?

Reč mi da bo enkrat tega konc!!!  :) Sej vem da sama to podaljšujem, ker se pač skoz na to spominjam. Ker debil sm js  :sesmejem:

Upam da se maš ti ekstremno lepo :*
Lepo spi  :rozicodam:

Draga Omni,
sorry, sem imela veliko dela in ti nisem takoj odgovorila.

Seveda bo minilo!
Saj ni od nekdaj s tabo, ampak je prišlo, a ni res?

Torej problem manj...

Koliko časa pa..?
Jah, saj veš, kolikor bo pač treba..

Vsekakor rešitev je, da vsakič, ko pride, manj pozornosti temu posvečaš... Vsakič manj in bum, nekega lepega dne boš ugotovila, da se že ves mesec nisi spomnila, da imaš problem.. oz. enkrat slučajno pa ti bo prišlo na misel: Hej, kako sem že čutila tisti problem?

:)
In potem se raje ne poskušaj spomniti...

Mene nekja drugega zanima; kdo si ti sicer?
Povej, kdaj se ti je začelo in s čim bi lahko to povezala?

Vsekakor pa, ne boj se!!!!

... Pa lepo bodi vse tiste dolge trenutke, ko ti misli ne bodo posegale v to čarobno lepo življenje..

Hvala ker se mi javljaš, Vesna. Tvoji nasveti so balzam! :)

Se mi zdi, da sama ne bom znala prit do razloga zakaj se mi je to pojavl, tko da bi ti rada podala svoja razmišljanja, pa da skup do česa prideva  :zardevam:

Jah, kot sm rekla, sm se en večer (zapohana, na travi), ustrašla bulce v vratu. Pa v tistem trenutku mi je noga kr naenkrat zaspala, in se spet zbudila, in spet zaspala. In sm bla vsa preplašena. Zarad noge, ker tega še nisem doživela, da bi mi kr tko prhajal mravljinci, bulce pa pomoje zato, ker sm že večkrat pomisnla, da ker je mela babica raka (in pravjo, da rak preskoči eno generacijo), da ga bom mela tud js, in ta bulca je bla šus v glavo. Takrat sm potem ratala extremni hipohonder, tok da nisem mogla spat. Takrat sm se začela pogovarjat s kolegico, ki mi je razložila, da je mela isto situacijo, in mi predlagala, da začnem brat knjige o depresiji in hormonih sreče, itd, s tem da vsako bolezen k sm zasledila, me je spet ustrašla in sm misnla da mam zihr neki od tega :) Potem sm šla tud domov, da me je mami mirila, ampak sm bla skoz prestrašena in žalostna. Pol sm se pa začela sprašvat zakaj skoz mislm da mi je neki...a sm zmešana, in takrat so se semizdi začele pojavljat čudne misli - najbrž zarad prepričanja, da sm zihr usekana. Ko sm šla na balkon na čik, so se mi pojavle "grde" misli - da je vse skp kr neki, in blabla, in sm se ful ustrašla. Po enem tednu je pa pršu fant, in sva šla na pijačo, in ko sva se začela pogovarjat obične stvari se je men vse zjasnl - da očitno razmišlam bedarije zato ker sm pozabla o običajnih stvareh razmišlat, in tist večer sm bla super in čist vesela, da sm rešla težavo, ampak spanca pa še useen ni blo. Nasledn dan je blo pol isto, kokr prejšne dni. Nevem, a zato ker sm povezala, da če ne spim, da to sm pol še zmer v istem sranju kt prej. Na živce mi pa gre, da sm se ustrašla insomnie. Pa kaj pol če ne morm spat?!? Takrat sm se pol nehala bat bolezni - sm si rekla: če kej bo, pa bo.
Tko da... tko se je začel. Zdej kaj je pa razlog temu...?

Mogoče ker že skoz hočm bit kot kdo drug? Vidš kake samozavestne ženske, al pa kake k res dobr zgledajo... Ko sm bla mlajša, sm se čist vrgla v hujšanje - nisem jedla po par dni in take bedarije, ampak sm zdej normalna :) Vem da stradanje nikamor ne pelje. Mogoče to - da sm prej mela neko obsesijo k me je zaposlila in je zdej ni več? [čeprov to je blo pred kakimi 2 leti] Pa ni bla obsesija zarad katere bi bla žalostna, al pa obupana... men je blo ful kul. Vesela sm bla, da zgubljam težo. No, ko sm se najedla sm bla razočarana. Ampak nism mela nobenih čudnih misli, al pa da bi se kej ful sekirala, tko k se zdj za te misli.

Čeprov veljam v družbi za eno kr kul osebo (semizdi, ker so me družbe zmeri sprejele), skoz hočem bit kot nekdo drug, recimo (sam to je najbrž normalno - stremiš pač k idealu, oziroma k svojem idolu). Sm sramežljiva - no, mogoče sam js mislm da sm. Če je treba kako rečt, jo rečm :) Pa tud na pijači itak steče beseda, sam nimam tok definiranega mnenja o stvareh kot kakšni, in posledično ni tok stvari za povedat ko je beseda o kaki zadevi, kjer rabiš argumentirat zadevo (še zmer mislm da to pride z leti, in pol k bolj spremljaš stvari, ki te mogoče zdj še ne zanimajo tok - No, toj tud normalno, da nimaš za povedat o stvareh za katere se ne zanimaš,ane?), in zarad tega mislm da nimam pojma, oziroma bi spet rada bla kot tisti, ki zna zadeve argumentirat, ker se vid da zna dobr razmišljat o mnogih stvareh. Če je govora o zadevi o kateri mam mnenje, ga povem brez sramežljivosti... Tko da res ne vem, s čim bi povezala zadevo.
No, je ena... Mam fanta k ma čist zdefinirano mnenje o velik stvareh. Js pa ne... in se zarad tega počutm mal glupo. Sej znam o stvareh kej rečt, ampak je pa očitno da ne razmišlam tok o stvareh kokr moj poba, in se mogoče zato počutm mal nesposobne. Ker js ne vem - če bi hotla, nevem..., razmišlat o težavah v Palestini, med Palestinci in Izraelci... "Ok, majo težave. Izraelci jim uzemajo zemljo..." Tle se zame konča. Mislm da si ne znam izoblikovat mnenja o stvareh - nevem kako bi to nardila :) Mogoče je to problem, da si želim da bi mela izoblikovano mnenje o velik stvareh, sam men se to ne da, oziroma sm prepričana da ne znam. Oziroma se ne spomnem, da bi razmišlala o takih stvareh. Drugač v družbi veljam kot človk, k ma pravilno mnenje, in ne govori bedarij, kot nekateri za katere loh rečš da so debili.

No, to js vidm kot problem. Sam ne vem če bi to loh s temi čudnimi mislimi povezala.
Pomoje mislm na bedarije, ker lahko. Ampak vsak loh misl na bedarije. Ampak oni se tega ne ustrašjo, oziroma v tem ne vidjo problema. Js pa kr mislm da je to nevem kak problem, buuuuuuu!
Vem da učas, sm se še "hvalla" - js loh 'problem' (npr. vprašanje: a bi šli dans na piknik) rešm v parih sekundah. Takoj premeljem - a bi šli po uni al uni poti, a je denar, a je v redu vreme, a je kej druzga na sporedu.. in takoj pade odločitev da/ne. Sej najbrž to loh vsi  :laughing: Ampak jsm to opazla pr seb, vsa vesela. Zdj sm pa pomisnla, da zato ker loh tok hitr razmišlam, loh misli tud v negativno stvar uporabljam :) :) ma kr neki uglavnem... nevem, res ne vem kaj bi bil loh problem.

Vem da sm tud enkrat obešala cunje, in sm pršla do enga zaključka, in sm bla spet tko k učas. In pol sm se očitno spet spomnla 'kaj če bom spet začela preveč razmišlat o bedarijah', in sm spet začela, ker sm pozabla tist 'zaključek' do katerga sm pršla. Vem da se da prit do zaključka, ampak bo treba očitno še neki časa, da js do tega pridem :) Pa tud enkrat sm se odločla da se uležm na postlo, in se miselno pogovorim sama s sabo, in sm bla pol spet vsa mirna in vesela - sm se prepričala, da je vse uredu z mano, da loh razmišlam kr hočem - in sm dojela da je vse OK. Pa se je potem spet vrnl... najbrž zato ker dajem tak poudark na svoje misli, c c c.

Važn da mam tebe Vesna, da vem da se DA premagat  :rozicodam:

Aja, sm se spomnla še en mogoči razlog.

To da prej sm skoz kadila travo (2 leti), in igrala eno igrco - tko da sm mela zaposlitev čez dan, in ko si zadet, ti je vseen kaj delaš - vse te zanima, nikol ti ne bo dolgčas. Potem sm pa nehala igrat igrco, ker mi je vzela preveč časa, pa kr ni blo nč za počet. Ceu dan sm nekak pršla skoz tko da sm kej brskala po internetu. Ko sm pa takrat dobila paniko zarad bulce, sm pa nehala pohat, ker ko si počen, si baje bolj dovzeten za probleme - če se česa bojiš, se boš v tistem stanju še bolj. No, in potem sm bla skoz trezna, in mogoče nism bla tega navajena, da ti je kdaj tud dolgčas, in neveš kaj bi počel. In sm mela tud obdobje k sm se bala dolgčasa, nevem zakaj  :o Pa misli da nasledn dan bo tud kr neki, ker nimam kej za počet...

Mogoče je to, ker smo tuki k študiram ceu dan za računalniki, in si morš najt neki kar te zanima - zlo monoton lifestyle. Nč ne hodmo vn, ker nič ne dogaja; sošolci so bl bedni, oz se nimam z njimi kej za pogovarjat, ker se mi zdi da so še zmer otroki... [in potem dejstvo, da tuki nimam kolegice, s katero bi si loh zaupala, in se z njo zajebavala. Sej tam k sm doma, sm pa tud zgubila stike, in nimam punce, s katero bi si bila blizu]. In mi že kr mori tuki. Ni stvari k bi te res prevzela, in zaposlila, npr. kakšen izlet, al pa kupovanje cunj, ozrioma dejstvo, da veš da nasledn dan pa maš neki na sporedu za narest - neki "drugačnega". Denarja ni nevem kaj, da bi delala kar bi hotla, ker smo še študenti, in je treba plačevat najemnino, in si ne morš prvoščt zadev. Mogoče je to - dolgčas in ne-dogajanje = preveč časa za razmišlat :) Pa tud lena sm - ne grem na sprehod, ko bi lahko šla...

Evo, sm pršla še do nečesa, med tem ko sm si pisala z eno fajno punco tuki [bom kr kopirala, kar sm napisala]

Sm pa js taka, da sm ful prilagodljiva. Če da kdo kako idejo, pa men mogoče ni lih fajn, pa se bom prilagodila, pa rekla "Ja ja, ok. Gremo to narest.", pa če kej recimo nardim, velik dam na to da je komu to ušeč. Oziroma da mam že v mislih, kako bo nekdo to dobr sprejel - preveč dam na to, da morm ugajat drugim, oz. da se drugim dokažem. In sm si rekla da morm to spremenit, torej da sebe mal spremenim, in pol če sm recimo kej rekla in sm takoj začela premlevat "A sm izpadla kul, al ne," sm si pol začela govort "Sej je useen če nisi kul izpadla, ne brigi se za druge," ...pa če sm se s čim strinjala sam zato ker je to lažje, in da bo drug vesel, sm si rekla "Ne. Če ti ni ušeč, se ne strinjej. Reč ne in pika." ...in mogoče sm zarad tega začela preveč razmišlat. Ker učas si nism govorila kaj naj delam pa kaj naj mislm. Ker to, da sm razmišlala o tem če sm kul izpadla al ne, me ni motil. Taka pač sm - sej je useen :) Tko da si morm očitno pustit da sm taka kakršna pač sm. Če seb ugajam in drugim... zakaj bi se hotla spremenit.

Lahko bi bil to razlog...

Drugač pa Vesna, sm že ful bolš  :onaposlusa: Ubistvu sm odlično. Vem da morm sprejet vse o čemer razmišlam, in da je to normalno. S punco, s katero si piševa, sva tud ugotovile, da se najbrž premal posvečava tistmu kar naju veseli, da sva pozabile mal nase in na svojo sprostitev... tko da delam tud v tej smeri :)

Dans nimam problemov z odganjanjem misli, in se ne zadržujem pri nepomembnih temah. Yay! :)

Upam da tudi tebi teče vse tako kot je treba in ti želim čim lepši dan  :rozicodam:  :rozicodam:

Živjo zelo zabavno napisana tema. Nisem si mislil, da se še kdo tako ukvarja z svojimi mislimi:) Tudi sam si govorim v mislih. Kar nankrat tam nekje pri 15 letih sem prišel na idejo da bi moral začeti razmišljati v besedah ker naj bi to počeli vsi odrasli. Saj če to počnejo še vedno ne vem. Načeloma večinoma časa nimam problema z tem...problem nastane samo ko ta moj samogovor prevzame vlogo cenzorja  češ kaj naj rečem in kaj ne...in zato potem velikokrat ostanem tiho. Nimam kaj. Zadnje čase se stvar popravlja....mislim pa da zna pri tem zelo pomagati meditacija, ki se prav z izklučitvijo vsiljivih misli največ ukvarja. No kot te lahko ocenim po prebranem se nimaš kaj bat za svoje psihično zdravje in mislim, da si normalnejša od večine ljudi.

No fajn je vedet, da z Omni nisva edine  :rozicodam:.. Mislim pa da vsi ljudje razmišljamo z besedami, problem je sam v zavedanju misli.. No lahko pa da se motim, je treba mal povprašat :) Jst kok vem tako razmišljam odkar pomnim, le da se jih zadnje čase precej bolj zavedam..

Imam pa isti problem kot ti, večkrat ostanem tiho, kot pa da bi kaj povedla, ker se mi misli "tepejo v glavi"..

Meditacija praviš?? Bo treba sprobat.. drugače pa tud full pomaga, da se ornk zaposliš in potem odmisliš svoje misli, ki so sicer še vedno tam, le zavedaš se jih ne toliko :)

Hvala za nasvet,

LP  :rozicodam:

Draga Omni,

sem zelo vesela zate!! Predvsem ker ti gre na bolje, da si spoznala, da se z mislimi ne ukvarjaš več oziroma so ti postale prijateljice...
Vesela sem tudi, da sta zgornja sogovornika podala svoje mnenje in izkušnje, da tole ni samo razgovor med nama, ker bi šlo lahko tudi na privat. Je zato dobro, da še kdo prebere, se najde in navsezadnje spozna, da v svojem razmišljanju misli..:)) ni sam...

Zelo se strinjam, da ne smeš ves dan preždeti za računalnikom... Ždenje je sicer moje naravno stanje, ampak je vseeno boljše ždeti na svežem zraku, se ti ne zdi?

Vesela sem, da misliš name, jaz tudi nate, verjemi, včasih imam kar slabo vest, ker se spomnim, da ti nisem takoj odgovorila, a tudi sama imam svoje življenje, svoje misli - ki mi še včasih ne dajo miru, vsekakor pa gre na pozitivo, kar je končni cilj... Poleg tega nočem pisati na hitro, čeprav to počnem, ampak nočem pisat, ne da bi se ti posvetila, pa magari par minut...

Fajn, da si s travo nehala, tako je prav. Prav je, da če si poskusila, si tudi samoiniciativno nehala... Super. Bulic ni, poznam to...:)

Vsekakor si ne želi biti kdo drug, prav super si, taka kot si, kakšen bi le bil ta svet brez tebe, mene... Za mene in za tebe pa sploh...
Kdo je tisti, s katerim bi zamenjala?
Denar? Bejž, bejž... Dost ga je, ravno prav.. Ko bomo potrebovali več, bo prišel..
Oblačila? Eh, če si si všeč v tistem, kar imaš na sebi, bodi srečna, da ti ni treba umirati v trgovskih centrih, da bi zadovoljila svoj ego.. Kako mučno je tistim, ki tam iščejo svoje zadovljstvo...
Uspeh? Pride, vsak dan po malem.. Včasih tudi pozabimo, da je uspeh dan, ko Omni napiše, da je odlično..
In kaj je lepšega? Nič.

Imaš komu napisati, imaš koga ljubiti, zdrava si in mlada. Neprecenljivo..
(Če se ponorčujem iz ene glupe reklame...)
Seveda pa je neprecenljivo, kar sem napisala in kar si!!

Jaz, ti, vsak med nami..

Jaz sem ok, malo me dajejo misli, ker sta moja fanta ubrala moški žur, ki bo trajal nekaj dni, ampak sem bila pripravljena, tako da sem misli ublažila..

Držim pesti za dobre misli in ti jih pošiljam. In drugim seveda.

Lepo bodi.

Oj Witcher, kok je blo fajn prebrat da se nimam kej bat za psihično zdravje. Prov užitek  8)

Vesna moja, jsm pa lih pršla dam iz morja, in se mi zdi da sm bla pred morjem bolša kokr sm bla na morju... Kt da sm se spet začela bat, če bom razmišlala in normalno potem tud sm. Zdej se mi velikat zgodi, da ko se s kom, ki ga poznam, pogovarjam, in začnem vmes razmišlam 'a ga sploh poznam' - in potem gledam obrazne poteze, itd. Itak da ga poznam, ampak ko pa začnem razmišlat o tem, če ga poznam, pa dobim tak čudn filing da ga res ne poznam. Spet ena od 'krneki' misli :) Drugač se je pa vrnu občutek, da mam problem. Zutri je vedno prisoten, ko se zamotim ga ni in zvečer ga nikoli ni (več al mn, se mi zdi). Bo treba še neki vode pretečt, da dojamem, da sm uredu :P Ker se ne morem znebit občutka, da še zmer nism. Ampak se pa ne sekiram. Se mi pa doskat zgodi, da mam kot nek cmok v grlu - kot da sm živčna, ampak nism. No, je zarad tega ker kej razmišlam, in me očitno cmok opozori, da mi neki ni prov; čeprov srčni utrip pa počutje sta fajn (razen občutka problema).
Upam da se kmal rešm tega... Drugač čez dan se kr zamotm, tko da je pomoje skoz mn tega. Ne bi smela dajat tazga poudarka na to moje kompliciranje, ko se vrne, pa bi blo pomoje že konc.

No, ja, še zmer sm tuki, in hodim lepšim dnem naproti :)  :rozicodam:

Čeprav imaš še vedno krneke občutke..:), sem vesela, da si se nekako sprijaznila.. Iz tvojega pisanja veje optimizem in tako je tudi edino prav.

Morda se vsega nikoli čisto ne znebiš, a naj te to ne ustraši, kvečjemu si daj vedeti, da si nekaj posebnega.

Dokler te ne boli, ne moti preveč, je vse ok...


Seveda pa bo minilo in bo vse manj in manj..
Če se pa misel še kdaj priklati, se ji nasmej, saj veš, ali pa si reci: evo je, me spremlja, da ja ne bi pozabila..
Lahko pa si tudi razmišljanje pišeš, nikoli ne veš, kdaj boš to brala z nasmehom na ustih..

Drži se.

Vesna

Huh... ko sm prvič prebrala, da se mogoče vsega nikol ne znebim, sm se res ustrašla, kljub tolažbi naj se ne  :laughing:

Zdej ko sm v drugo prebrala, se ne bojim več :)

Drugače sm bla pa učeri cel dan superca. Zamotla sm se in dojela da so pač SAMO misli in nič več. Tako kot mi ti skušaš že ves čas dopovedati :)

Dans sm se pa spet preveč poglobila vase, in se na kosilu ustrašla tega, da sm JS - občutek, ko dojameš da so roke tvoje, da ti upravljaš svoje telo, in potem tak čuden občutek...nepripadnosti? Razsvetljenja? Kaj pa vem... Sploh ne vem zakaj se tega kr ustrašm. Vsak človek se zaveda sebe... nevem zakaj js temu dajem tak poudark. Ma to mine v 2 sekundah, sam potem se pa bojim, da bo spet do tega pršl.

In ker se potem zgodi kej tazga (tak občutek), pol k razmišlam v naprej, da morm narest šolo, itd, se vse zdi težje - lih tega pa nočm. Hočm bit tko kot sm bla učeri - sproščena, da živim v trenutku, se ne obremenjujem... Ker nimam več nobenih specifičnih misli, ampak kr mislm, da ni vse uredu.

Ma Vesna, sej ti si zdej fajn a? Mislm... ne kompliciraš v glavi po nepotrebnem, al pa kej, da bi se skoz bala česa, al pa občutla, da nisi vredu, ane? Do tega bi js rada pršla. Da tud če kdaj na kej nenavadnega pomislm... važn da sm pol spet kul, oziroma da to 'nenavadno' ne vzamem za "Evo, misli so spet tuki," ampak da dojamem te misli kot normalne in kot moje, in da ni z njimi nič narobe.

Bodi fajn, draga moja  :rozicodam:

ps: Ker vem da sm že prej kdaj razmišlala o različnih stvareh, ampak jih takrat nisem jemala kot vsiljive/neprave/neumesne, kaj šele da bi se jih bala. Pa tud moj fant je tak, da se velik stvari sprašuje, sam njemu je to v veselje. Če je blo tud men nekoč, mi bo valda spet enkrat  :P Ne smem nehat bit optimistka. Učasih preveč z obupom gledam na vse to. Glavo gor, pa z roznimi očali gledat naprej, ane? :) Morm se prepričat, da ni z mojimi mislimi nič narobe, da ne obstajajo napačne misli. To je to.  :kadim:

Ja, to je to...


Ne, Omni, sem se navadila ali pa je tega postalo postopoma vse manj.
Res pa je, da imam še vedno zelo črne misli ali drugače rečeno obsede me strah, kadar gre za bolezni bližnjih..

O tem je pa kar težko mi govorit. Takrat pač rabim ljudi, ki so ful trezni. Meni namreč misli kar ponorijo zaradi prisotnosti strahu, (sploh če dolgo traja) ki ga čutim...

Sicer pa ja.. Kot pišeš, tiste bluze, ki so pa zelo boleli, nimam več. Gre tudi za misli, ki jih ti, hvala Bogu, nimaš, ki so pravzaprav obsesivne. Tudi teh sem se znebila, vsaj kontinuitete.. Spomnim pa se vsega, o čemer sem razmišljala, in ja, vse to sem našla tudi na tem forumu pri ljudeh, ki so to preživljali..
Teh se da znebiti, vsaj po mojih izkušnjah. Z leti in s spremembo načina razmišljanja in aktivnostjo. Tako gre počasi, ne vem pa, kako hitro in če, pa to zdravijo zdravniki..


Te tvoje pa me bolj spominjajo na moje spremljevalce skozi vse življenje, le da si ti malo trenutno pač vse skupaj zapletla...))

Nič takega pa, sporoči raje, kaj se ti je še kaj lepega zgodilo.

lep pozdrav vsem skupaj kako ste kaj ,jaz sem iz dneva v dan slabo,zanima me če ima kdo težave tudi z vidom da mu pritiska od zadaj za očmi ter vidi bolj megleno hvala za vaš odgovor ter lep dan :oki:

Tudi to sem že doživela, da sem v paniki videla megleno, vendar je čez nekaj časa minilo.
Seveda pa ni odveč, da obiščeš okulista, Barbara...
Lepo bodi,

Vesna

sem na morju mislila na tole temo, na vas tu ... še posebno en dan (v glavi vse  :o)

Neskončno lepo in prava radost prebrati, da je nekomu boljše. Lepše.

Živjo! :)

Pišem po enem letu, da vam povem lepe novice, in sicer, da sem prebrodila težave, in da sem spet oseba, ki sem bila, preden se je vse skupaj začelo. In da vam s tem vlijem upanje, da se da vse težave premagati!

Rada bi se zahvalila vesniv, in Onixu, ki sta mi s svojimi pozitivnimi besedami pomagala in me hranila z upanjem, ko sem to najbolj potrebovala  :rozicodam: :rozicodam: Res ne morem izraziti z besedami, kako zelo sem hvaležna, da sem naletela na vaju.


Tistim, ki se bojujejo z anksioznostjo, bi rada rekla, da se da neprijetne misli premagati, in da ne smete nikoli obupati v boljši jutri!

Tudi jaz nisem vedela kako se bom potegnila iz tega sra*ja, vendar je postopoma vse skupaj zbledelo. Verjela sem vesninim besedam, da če ni že od nekdaj tako, da tako tudi vedno ne bo - bojevala sem se proti misli, da nikoli ne bo boljše, ter se raje osredotočila na veselo misel, da bo nekoč minilo. Upoštevala sem nasvet, da se naj zaposlim, odmislim svoje misli saj so nepomembne; močno sem se oklenila Onixove misli, da VSI ljudje razmišljajo o teh stvareh, da pa jih le mi pretirano obravnavamo in jih sprejemamo kot problem.

Spomnim se vseh svojih nebuloz, od tega da živimo na Zemlji, da smo mi kar ljudje, da imamo noge.. kako sem razmišljala o tem, da lahko kar vidim stvari okoli sebe in iz nekega razloga je bila to neprijetna misel; osredotočanje na prijateljev obraz, in misel na to, da ga sploh ne poznam; verbalno pogovarjanje v mislih, ki me je prestrašilo bolj kot karkoli; pretirano premišljevanje, in strah pred besedo 'mislim'; neprijetne ideje o poškodovanju bližnjih... Ubistvu razmišljanje o vsem tistem, kar sem vedela, da naj bi bilo nesprejemljivo. Oziroma, razmišljanje o stvareh, za katere sem predvidevala, da o njih razmišljajo nenormalni ljudje. Konstantno strašenje same sebe.


Moji nasveti bi bili:
- razmišljaj o čemerkoli želiš. Če pač pomisliš (kot sem jaz), da bi poškodoval koga, je to le misel. Veš da tega ne boš naredil.. zakaj bi se torej sekiral? Je le ideja. Nasmehni se njeni neumnosti. Zakaj bi se obremenjeval z vprašanjem 'zakaj si na to pomislil'? Pač si. Gremo naprej.
- ne pusti si razmišljati 'Kaj pa če bo vedno tako?', temveč se spodbujaj z mislijo, da veš, da bo nekoč minilo. Pozitivno razmišljanje je the way to go, tudi če se ti zdi, da 'ne znaš' več pozitivno razmišljati. Definitivno znaš :)
- sprejmi vse svoje misli. Če te skrbi, da ti bo npr. odpovedalo srce - Hmm, še vedno ni odpovedalo, je tako? Predstavljaj si, kaj bi ti odgovoril terapevt. Bodi sam svoj terapevt.
- če se sprašuješ neprijetne misli v smislu 'Kaj če...', si postavi vprašanje na drugačen način: 'Pa kaj če...' - že to bo povzročilo zasuk v tvojem razmišljanju.
- vedi da nisi sam. Vsi ljudje razmišljajo o stvareh, ki se tebi zdijo napačne, in so ljudje, ki tako kot ti, mislijo da so napačne.
- zamoti se. Čeprav se sliši nemogoče, je, tako kot je rekla vesna, tako zelo enostavno. Če se lahko osredotočaš na svoje misli, se lahko tudi na kaj drugega. Poskusi! Začni brati knjigo. Če ne gre, pojdi reševat križanko. Če ne gre, pojdi na sprehod. Poglej komedijo. Važno je da se trudiš, in nekoč ti bo uspelo.
- govori o svojem problemu. S prijateljem se lahko skupaj smejita neumnosti tvojih razmišljanj. Problem je v dajanju neznosne težkosti svojim mislim. Glej na njih kot na nekaj smešnega, saj to tudi so.
- počni stvari, ki te veselijo.
- vesnin nasvet: Začni jutro brez razmišljanja. Ustani, pojdi pod tuš, pojej zajtrk, vzemi knjigo v roke. Če je bilo to nekoč enostavno, bo spet postalo enostavno.
- vedi, da bo minilo! Misel, da imaš problem, bo minila. Neprijetne misli bodo minile. Kot je rekla vesna: če nimaš teh misli že od zmeraj, potem tudi ne morejo biti večno s tabo.


Skratka: glavo gor, veliko pozitivnega razmišljanja, in vedenje da vsi lahko premagamo težave  8)

Upam da bo komu pomagalo.


Lep pozdrav,
Omni

Omni  :clap: :oki:

Zelo lepo je bilo prebrati tvoj zapis.  :-*  Čestitke, da si prebrodila svojo stisko in hvala za tako vzpodbudne smernice.

Tudi jaz pogosto razmišljam hipohondrično. Predvsem me je strah kakšne hujše bolezni ali bolezni bližnjih.
Hitro se prestrašim, kadar se malo slabše počutim in si posledično v glavi delam črne scenarije - da bom omedlela in bo moral po mene rešilec in ne bom mogla več dihat itd itd...en kup balasta, ampak težko si je pomagati. No, v zadnjem letu sem že zelo napredovala, a gre zelo počasi, po korakecih. Ampak sem zadovoljna, da gre na bolje.

Ostani dobro  :rozicodam: in naj ti sije  :sunny: vsepovsod, kjer boš hodila... :)