FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Kar nekaj časa sem zbirala moči in pogum in čas je, da vam povem svojo zgodbo, v upanju, da boste znali pomagati.

Stara sem 32 let, mati dveh otrok. Zaradi večletnih psihičnih in tudi fizičnih pritiskov sem se lansko leto z otrokma preselila v podnajemniško stanovanje.
Moje otroštvo in mladost nista bili vedno posutimi z rožicami. Soočala sem se z tegobami, razočaranji, izkoriščanjem....da ne omenjam, kaj vse sem preživela v zakonu....pa je počilo...

Spoznala sem čudovitega človeka, bili smo "na svojem", dobila sem službo za nedoločen čas, veliko sem vlagala tudi v dejavnosti in društva.
Spoznala sem, kaj je prava ljubezen, kaj pomeni, če te ima nekdo rad in imaš ti rad njega.
Bilo je tako vredu, da sem se v svji podzavesti bala, da sanjam, da ni res, ...in padla v globoke dvome... Postala sem neverjetno ljubosumna, nisem znala več kaj in kako in odšel je.... Znašla sem se še v finančni stiski, nabralo se je vsega in počilo je....hotela sem narediti svoj konec.

Rešila sta me prijatelja in drugi dan sem se odločila, da poiščem strokovno pomoč.
Dobila sem tablete Zoloft, sedaj jih jemljem tretji teden. Sedaj že kar gre, je bilo pa peklensko. Panični napadi eden za drugim, telo še vedno zavrača hrano, shujšala sem 8 kg...
Preživljala sem dneve, ko dobesedno nisem mogla vstati s postelje, kaj šele, da bi nekaj naredila zase ali za svoje bližnje.

Borila sem se sama s sabo, tuhtala med obupom in upanjem.

Sedaj mi gre na bolje. Veliko premišljujem o sebi, o svojih napakah, izpovedujem se ljudem, imam strokovno pomoč in obiskujem skupino za premagovanje ljubosumja.
Sram me je, da sem tako zbolela in sram me je, da me je pokopalo moje ljubosumje...

Upam, da bom zmogla terapijo ter da bom kmalu postala drugačen človek, človek, ki bo zaupal in človek vreden zaupanja.

Toliko zaenkrat.....LP

Živijo Karmen, nikar te naj ne bo sram, da si zbolela, nihče ni sam kriv zato. Krivi smo le v tem, da pomoči ne poiščemo že prej, ko stanje ni tako dramatično. takšna je vsaj moja izkušnja, ampak ko ni prehudo si mislim saj bo šlo samo mimo.

Drži se, v mislih smo s tabo.

Hvala ti za spodbudne besede....več, po profesiji izhajam iz zdravstva, videla in doživela sem že marsikaj, niti malo pa si nisem predstavljala, kaj pomeni dejansko zboleti za depresijo... Strah me je, da nebom zmogla, da bom obupala... V življenju sem premagala marsikaj, sedaj pa res ne vem....hvala za podporo....

Karmen,

česa se sramuješ? Če bi staknila angino bi se tudi sramovala? Ljubica zlata, nima te biti česa sram. Veš kako je to čisto ok, da si zbolela na tak način. Telo te je opozorilo, da ne delaš nekaj prav. Saj si sama napisala kaj. In te je odneslo. Čustva naredijo večjo štalo, kot si mislimo.
Zatorej pogumno Karmen, tukaj nas je veliko takih ki imamo podobne težave. In še vedno se borimo z njimi. Včasih sami, včasih pa kar skupaj olajšamo kako težavo.
In ja- zmogla boš. Ravno zato, ker si v življenju premagala že marsikaj in boš tudi to. Saj si borka :oki:.

Lep pozdrav od Simonke

Kot ti je že predhodno napisala Simonka,naj te nebo sram,saj te nima bit pravzaprav ničesar.Škoda
je le,da nisi pioskala pomoči prej,preden si padla v dvome.Ljubosumnost je ene vrste bolezen,ki se je sam ne moreš "otrest"kar tako.Verjemi,kajti tudi sama sem marsikaj neprijetnega in ponižujočega okusila
glede ljubosumnosti.Zato pogumno,saj se vsi borimo s takšnimi ali drugačnimi težavami in si tukaj
na forumu pomagamo.Piši saj ti bo lažje in seveda dobrodošla med nami!!! :rozicodam: :rozicodam:

BOŠ!  :rozicodam: - oz. saj to si že, si že na poti navzgor  :oki:

Hvala vam za spodbudne besede...vem, da bom zmogla, saj kar gre..sicer še prihaja do kriz, ampak jih dobro obvladam in hitro grejo mimo. Celo ven hodim, na sprehode, kavo...uspelo mi je iti v trgovino...gledati TV, brati meile...

Ampak tare me, kako naj moji ljubezni pokažem, da se spreminjam, da mi gre na bolje, da postajam normalen človek, da se prebijam skozi ljubosumje..da me je sram za vse preživeto.

Ne najdem pravih besed, pravega načina..vem samo, da sem naredila hudo napako, ki je ni moč popraviti.

Res lahko globoka in zdrava ljubezen premaga vse?  Kako živeti naprej? Za koga se truditi poleg sebe in otrok?

Draga Karmen,

če se zavedaš, da ti gre na bolje, je to super. Če delaš stvari, katere ti odgovarjajo, te opogumljajo, ti vzbujajo pozitivno razpoloženje, nadaljuj s tem. Nikar ne prekiniti.
Kako pokazati tvoji ljubezni, da ti gre na bolje? Saj sta skupaj ne samo takrat, ko je vse ok in vse lepo. So tudi težki časi tukaj in zdaj je čas, kjer se bi naj pokazala ljubezen, potrpežljivost in razumevanje partnerja. Tvojega partnerja. Če te ima rad, bo videl, kako se spreminjaš, samo najbrž tudi on potrebuje čas. Če sta si predana, se bo uredilo vse. Boš videla.
Le pogumno Karmen.
Lp,simonka :rozicodam: