FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Na ta forum sem se vpisala, da s pomočjo vas raziščem kaj se z menoj dogaja, predvsem pa, če so dogajanja v meni, bolečine, obup, jok in utrujenost posledica mojega  življenja in žalosti, ali pa je z menoj kaj resnega narobe.  Življenje se mi  je začelo komplicirati nekako pri 14ih letih, dokončno se je pa zakompliciralo in zavozljalo kakšno leto nazaj in občutek imam da samo še tonem, enostavno se ne morem pobrat, tegobe (fizične in psihične) se pa samo še kopičijo. Upam, da si bo kdo vzel čas in poskušal mojo zgodbo vsaj preleteti, poskušala bom napisati čimkrajše, ampak imam vseeno občutek, da bo dolga.

Pisalo se leto 2001, bila sem naivno 14. letno dekletce, tik pred  vstopom v srednjo šolo.  Bil je lep poleten sončen dan, pred menoj še kakšen mesec šole in nato še vse počitnice. Moje poti s sošolci iz osnovne šole so se počasi razhajale, vsak si je izbral svojo pot, svojo šolo … Z bivšo sošolko sva hoteli še maksimalno izkoristiti prosti čas, ki je ostal do prvega dne na novi šoli, kontrolk, spraševanj in tečnih profesorjev.  S kolesi sva se odpeljali v nekaj kilometrov oddaljeno vas in tam sem spoznala njega. Bil je 4. leta starejši od mene in pravkar je končal srednjo šolo. Začela sva hoditi, ampak ni bilo vse kot naj bi bilo. Najprej me je samo z besedami hotel prepričati, da imajo že vsi spolne odnose, le midva ne, čeprav sva že nekaj mesecev skupaj. Ni mu bilo mar, da še nisem pripravljena, da sem nedolžna, ves čas je silil vame, na nek čuden način me je dobil celo pod svojo komando, začela sem se bati njega in njegovega noža, uprla sem se staršem in mami celo nekajkrat udarila, jo zmerjala s kurbo, prasico,…. Dosegel  je svoje, posiljeval me je nekaj mesecev, ni bilo važno ali je zima in hladno zunaj ni bilo važno če jokam, če ga rotim naj neha…z grožnjami, udarci in nožem je dosegel vse.  Iz srednje šole na katero sem imela namen iti sem se izpisala in se vpisala na šolo katero je pred časom obiskoval on. Tako me je imel ves čas na očeh in vedel kaj počnem, saj je poznal veliko dijakov iz svoje bivše šole. Prišlo je celo tako daleč, da sem šla k njemu iz šole, čeprav sem še imela nekaj ur pouka tisti dan. Vedela sem kaj me čaka pri njemu, zakaj nisem nikomur povedala kaj se dogaja, ne vem…verjetno sem sem počutila preveč ponižano in umazano.
Nekega dne pa mi je bilo dovolj in sem ga pustila, čeprav s strahom v očeh. Nisem  več želela iz nečesa čemur se je včasih reklo zaljubljenost  prenašati ponižanj, bolečin, trpljenja in posiljevanja. Takrat pa je začel hoditi na mojo šolo, v gostilne kamor sem hodila med prostimi urami na kavo, …kamor sem šla jaz, je šel on. Začela sem še bolj špricati, strah me je bilo, da me bo spet našel on, začela sem kaditi travo, se še bolj upirati staršem, … 
Tega človeka sem šla tožiti, vendar ni plačal za svoje grehe, naredil se je neumnega in so že preden smo šli na sodišče, ugotovili, da takrat, ko me je posiljeval ni bil na nivoju polnoletne osebe in, ker sem hodila z njim, ga imela rada, to za njih ni bilo posilstvo. Želela sem iti v zasebno tožbo, vendar mi starša nista pustila, ker sta slišala veliko o tem kako žrtve spolnega zlorabljanja tretirajo na sodiščih. Takrat sem staršema to odločitev, ki bi morala biti moja, zelo zamerila, danes mi je vseeno.

Ko sem spoznala na sestrinem maturantskem plesu drugega fanta sem se nekoliko umirila, zaljubila sem se v njega, pustila sem travo, slabo družbo in se predala samo njemu, vendar je iz meseca v mesec  postajal bolj ljubosumen na moje prijatelje in prijateljce, prišlo je celo tako daleč, da mi je ponoči, ko sem spala šaril po mobitelu in klical moje prijatelje in jim pisal sms-e naj me pustijo pri miru, začel me je tudi pretepati, to je pravzaprav postala že rutina, neredko sem bila cela plava, zbil mi je en zob, žalil me je, njegovi starši so me žalili, pravzaprav se me nikoli niso niti potrudili sprejeti. Po dveh letih sem ga pustila. Očitno me je imel tako močno rad, da je hotel, da sem njegova lastnina. Konec najine zveze je najbolj prizadel mojo mamo, čeprav je vedela, da me pretepa je bilo njeno mnenje, da znam včasih za udarce prositi tudi sama in, da je fant takšen, ker so doma do njega nesramni, grobi in je za njih izmeček, kar je bilo tudi res. Njegovega očeta nikoli nisem videla, da bi s sinom spregovoril lepo besedo, mati in oče sta si čez mizo kazala sredinec, mama ga je nadirala, skratka kaos, njegov mlajši brat je pa bil Bog.
Tudi po tem, ko sem tega fanta pustila, sem še nekaj čutila do njega, ampak enostavno nisem mogla več. Zoped sem šla v drogo, vendar precej globlje, bežala sem od doma, bila groba in nasilna do staršev in iskala svojo srečo v mnogih fantih, ampak je nisem našla. Pri 17ih, pa mi je bilo dovolj, povedala sem mamici in očetu, da se drogiram (heroina nisem jemala nikoli), po prvem šoku sem dobila popolno podporo in šla sem na zdravljenje in v enem letu v programu za eksperimentatorje prenehala z drogo. Spoznala sem svojega sedanjega partnerja in kmalu po začetku zveze sva šla na svoje. Dva meseca po tem, ko sva se spoznala, me je zapustila mami, ostal mi je le še spomin nanjo, ostale so še njene slike, pisemca, ki mi jih je pisala, ko mi je vsak večer pripravila malico za v šolo in sem imela težke dneve in ostal je njen grob, kjer počiva.
Še zdaj se spomnim, kot, da bi bilo včeraj, kako sem bila včasih nesramna do nje, kako sem jo zmerjala z najhujšimi možnimi izrazi in celo položila roko nanjo, ko me je hotela spraviti na prava pota, ko sem zašla na temna brezpotja. Takrat sem bila samo problematična najstnica in nisem razmišljala, da je to kar počnem narobe, saj je mati samo ena. Zdaj to vem…ampak žalostno je, da sem vse to, kar je narobe že počela in ni opravičila za to. Ne morem je več niti objet in ji povedati, da jo imam rada. Razumem jo šele zdaj.
Dobro sva se razumeli, dokler nisem dopolnila 14 let in dokler ni v moje življenje prišel  ON, človek brez duše, brez morale, človek, ki mi je vzel ogromno in me na svoj prefinjen način obrnil proti njej. Takrat je šlo pa vse samo še navzdol, tako z mano, kot z odnosom do nje.
Iskala sem sebe, svoje izgubljeno otroštvo, nedolžnost in pomoč, ter ljubezen pri njej, ampak vse to sem iskala na napačen način. Padli sva v začaran krog, v brezno, iz katerega nisem našla izhoda ne jaz, ne ona.
Vedno sem imela njeno podporo in ljubezen, čeprav si tega marsikdaj nisem zaslužila. V temnih nočeh, brez spanca je pretakala solze, ker jo je skrbelo zame, ko sem bežala od doma, se v slabi družbi potikala po parkih in zamujala domov. Brezmejno me je imela rada. Vesela sem, da je vztrajala in mi pomagala, da sem danes drugačen človek, da sem se pobrala in postala to, kar si je želela, da postanem. Sem z moškim, ki ga spoštujem in ga imam rada, prav tako, kot on mene. Žalosti me misel, da sem se z lastno mamo začela razumeti le kratek čas, preden mi jo je tisti usodni 31.7. za vedno vzel.
Ne vem kako se je zgodilo in zakaj mi jo  je smrt vzela. Ko je rekla, da gredo ona, ati in sestra na Pag, sem mislila, da se bo vrnila, pa se ni. Vrnila se je le krsta. Moje zadnje slovo od nje  je bil le poljub in objem, dan preden so odpotovali. Mislila sem, da se bodo vsi skupaj nazaj vrnili polni vtisov in zagoreli, pa se niso.Klicala sem kako se imajo, pa je oče povedal, da je v bolnici, ker je na Pagu padla s terase, bila sva vsak dan na liniji, da mi pove kako je z njo. Nekega dne pa se mi je zdelo vse drugače, zazvonil je telefon in oče je povedal, da smo jo izgubili, ker se po padcu in nekaj dnevni komi in zatekanju možganov  ni mogla več v bolnici boriti za svoje življenje.
Ampak nekako sem se pobrala, čeprav ne popolnoma. Zanosila sem kmalu po njeni smrti, že nosečnost je bila naporna, veliko sem bila pri zdravnikih, na UZ, in celo hospitalizirana zaradi premalega ploda.  Mesec dni prehitro se mi je z urgentnim carskim rezom rodila 1370g težka in 40 cm dolga deklica. In takrat se mi je začelo spet vse sesuvati.  Dva dni po carskem so mi deklico zaradi dihalne stiske odpeljali s helikopterjem v Ljubljano, jaz sem ostala na Ptuju še 5. dni. Nato pa sva s partnerjem šla k njej v Ljubljano, sledila je operacija na srčku, ker je dobila sepso in je bila bila premajhna, pa tudi jedla ni, je v bolnici bila še 3. mesece nato pa je prišla domov, ker je nenadoma nehala jesti, dobila je napet trebušček, bruhala je…smo šli spet nazaj v bolnico, tokrat so jo operirali na črevesju, dobila je stomo. V bolnici je ostala dober mesec, hčerkica je zoped prišla domov, ampak kmalu je morala spet na operacijo na črevesju, da odstranijo stomo. Po operaciji je dobila trombozo in cel kup virusov, v bolnici je bila dober mesec in pol. To, da sem dajala skozi vso to kalvarijo, jo gledala 6. mesecev v bolnici na cevkah, 3.krat trepetala za njeno življenje, me je pošteno utrudilo.
Z malo še ni vse vredu in še lep čas ne bo, trenutno je aktualno vsakodnevno dajanje injekcij zaradi tromboze, o tem koliko zaostaja v razvoju raje ne bi, koliko poje in kako je tudi ne, ima 5kg in pol in pri nas je od doma do bolnice zaradi njene neješčnosti zelo kratka pot. Imamo redne kontrole pri hematologu, kardiologu, nevrologu, v razvojni ambulanti, pri okulistu pri endokrinologu...s tamalo v glavnem živimo ali na cesti ali pa v bolnici. Ves čas smo med Ljubljano in Mariborom, saj imamo večino zdravnikov v Ljubljani.
Da je pa kaka polna je pa še partner izgubil službo, ker je firma, kjer je delal, šla v stečaj. Živiva od otroškega dodatka, dodatka za nego in minimalne porodniške, ki nama ostane po plačilu kredita za hišo in položnic. Pot v Ljubljano k specialistom, nekajkrat na mesec, včasih celo nekajkrat na teden pa nama pobere še tisto malo kar nama ostane. Saj vrnejo potne stroške, ampak tu je zajet samo bencin, pa še to ne ves, navadno se v Ljubljani zadržimo skoraj ves dan (UZ, pregledi, jemanje krvi,…) in to nanese precej velik znesek za parkirnino, pa tudi pojesti je treba nekaj. Partner bi šel delat, pa ne more, ker jaz nimam izpita za avto, hčerkico je pa treba ves čas nekam voziti. Trenutno tudi nimam financ, da bi izpit šla delat. Torej nam preostane samo, da partner podaljša porodniško in tako živimo naprej – brez denarja.

Enostavno ne najdemo več izhoda, zato sem se tudi odločila, da svoje tegobe napišem sem. Morda pa najdem rešitev tukaj. Že nekaj mesecev me rahlo bolijo rebra na obeh straneh, bolj zabolijo na dotik, boli me prsni koš, glava in medenica, in neredko tudi želodec. Ponoči, ko počivam, ne boli, podnevi pa je bolečina od dopoldneva, do večera. Se komu dogaja to? Strah me je, da ni to samo stres, da je kaj resnega. Če pa je stres, si pa ne znam pomagati, kajti tablet zaradi svoje preteklosti z drogo ne smem jemati.
Hvala, ker ste si vzeli čas in prebrali mojo zgodbo.

Pozabila sem dodati, da mnogokrat jočem, postanem besedno napadalna, vase zaprta in depresivna. Vsaka mala stvar me že vrže iz tira, če hčerkica noče jesti, histerično vpije in se je sploh ne da umiriti, me zajame brezup. Tudi partnerju je že vse to, kar se je dogajalo v zadnjih 11. mesecih, kar jo imava, prišlo, čez glavo, enostavno nama zmanjkuje energije po vsem kar je bilo in njegova živčnost še mene bolj meče iz tira. Ne moreva pa hčerkice dati nikamor v varstvo, saj je hčerkica popolnoma drugačna, kot ostali otroci. Ne hodi, še ne puza, noče jesti, veliko joka,... skratka, ne moreva se vsaj malo odpočiti. Poskušala sva že, da bi jo pazila moja tašča, vendar ne gre, hčerkica enostavno noče jesti in nato hujša...takšna pot pa vodi spet samo nazaj v bolnico.

Klary,

tako žalostna zgodba  :rozicodam:  :rozicodam:, saj ne vem, kaj bi ti napisala. V težkem položaju si, težko življenje, mladost sta za tabo.....

Stres na stres, žalost,  se ne čudim, da rabiš pomoč. Si jo sploh kdaj imela? Strokovno , mislim. Srčno upam, da te močna volja za preživetje ne bo zapustila kljub težavam. Želim in upam, da se tvoji družinici prikaže sonček  :rozicodam:  :rozicodam:

Noben od vaju nima službe, rada bi jo dala v varstvo zaradi vajine razbremenitve, da pa veliko joka.
Se javim za občasno varstvo, pazim nanjo, ko vidva kam gresta po vajini želji.
Imam prav tako čas kot vidva, sem doma in sem tako kot vidva na relaciji MB - Ptuj .
 Kakšno je še njeno stanje, kaj je še težava, razen neješčnosti in da ne hodi?

Kdaj pa se je rodila ?

Sem že bila skrbela za bolne ljudi in živali. Za tako bolne otroke še ne. Se zmenimo v obdobju njenega večjega zdravja in ko ni naročena na preglede ?  :oki: 

Trenutno ne morem, sem dobila usek v križ in vnet živec, v nogi nekaj.
 Ampak ko bom zdrava, to bo prej kot v mesecu, pa lahko.

Na koliko dni pa ima preglede ? Mislim seveda na nekaj uric tistega dne, ko nima pregledov. Če sta ZA. Ne mislim za plačilo. Ampak v pomoč .

Glede strokovne pomoči poskusi tule http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=663&Itemid=1 

Draga Klary!!

Tvoja pretresljiva mladost,težko življenje in nenehna skrb za otročička...se dotaknejo vsake duše in ko preberem takšno zgodbo me neizmerno gane v dno srca.
Vedno znova se sprašujem zakaj se dobrim ljudem dogajajo takšne žalostne stvari in zakaj življeneje prizanaša le enim.
Življenje naj bi bilo nekaj več kot le trpljenje in krpanje lukenj ter pehanje za boljši jutri.
Klary,kako naj ti pomagam?Želela bi ti polepšat vsaj en dan,vsaj kak trenutek....
Vem,da so besede premalo....toda meni so tukaj na forumu veliko pomenile.
Svtujem ti,da pojdeš k zdravniku,da poiščeš pomoč saj te hčerkica potrebuje.Pomagaj sebi,da se pod bremeni stiske ne zlomiš,saj potrebuješ počitek,spremembe in malo miru.
Bodita z možem drug drugemu v oporo,ne izgubita upanja,čeprav sedaj mislita,da je situacija brezupna.
Upanje na spremembe nam daje notranjo moč in te ti ta trenutek želim ogromno,kakor tudi vsega dobrega in lepega.Prosim piši če potrebuješ kakršnokoli pomoč.Ne obupat,tukaj na forumu je veliko
čudovitih ljudi,ki so ti pripravljeni nuditi podporo,zato se še oglasi in piši!!

Lp in objem :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Martinca, hvala za ponujeno pomoč, res si zlata.
Zdaj pa odgovori na tvoja vprašanja:
Rekla si, da živiš na relaciji MB-Ptuj, midva pravzaprav živiva bolj na relaciji Slov. Bistrica MB, ampak saj ni panike. Na Ptuju sem samo rodila, ker sem imela z zaposlenimi v Mb zdravstvu težave.
Kakšno je še njeno stanje, kaj je še težava, razen neješčnosti in da ne hodi?
Težko ti odgovorim na to vprašanje, ker ne vem kaj pravzaprav misliš; veliko joka (pravzaprav ima vedno pogosteje tudi obdobja histeričnega joka, ko se je tudi po pol ure ne da umirit – nevrolog ne ve kaj bi bilo to), nerada je (čeprav ima obdobja, ko jo samo gledam kako mlati), pravzaprav se ona nekaj dni redi, potem pa nekaj dni ne je in v enem dnevu izgubi vse, za kar smo se trudili tistih nekaj dni ko je jedla, danes ima npr. 60g manj, kot je imela včeraj, jest spet noče, že drugi dan, v eni uri je pojedla celih 50ml mleka, kašice spet noče. Jok med hranjenjem je spet stalnica. Ubija me že vse to. Mislili smo, da bo minilo, ampak tako je že od rojstva. Ne je kašice, ok, v dobri veri ji grem kuhati nekaj, kar vem, da ima rada, razmišljam kaj naj še dodam, da bi bilo čim bolj kalorično, ji dam, ampak ona spet ne je. Na glavici naj bi imela cistice zaradi predčasnega poroda, ne proizvaja ščitničnega hormona, zato ji ga dodajamo zjutraj v obliki praškov, to, da dobiva injekcije zaradi nedavne tromboze sem že tudi omenila, velikokrat je nerazpoložena,…

Kdaj pa se je rodila?
Rodila se je 7.5. lani

Se zmenimo v obdobju njenega večjega zdravja in ko ni naročena na preglede ?   
Ja, lahko se zmenimo, dogovorimo se za kakšno kavico, se spoznamo,…novih znancev in prijateljev ni nikoli preveč.

Na koliko dni pa ima preglede ? Mislim seveda na nekaj uric tistega dne, ko nima pregledov. Če sta ZA. Ne mislim za plačilo. Ampak v pomoč .
Preglede ima različno, vsak ponedeljek ali torek ima nevrofizioterapijo, pregledi v Ljubljani so pa odvisni od zdravnikov. 14. dni nazaj je imela npr. MRI glavice in predvčerajšnjim je klical nevrolog in nam dal termin čez 3.tedne. Pač, odvisno je, včasih pa dobimo nov termin že na pregledu v ambulanti.
Še enkrat, hvala ti. Upam, da bodo bolečine v križu kmalu izzvenele. Držim pesti.

Pa še odgovor za trzinko:
Imela sem pomoč ja, ampak nikoli nisem na in po pogovorih občutila posebnih izboljšav, zato sem vse skupaj nekako opustila in začela pisati svoje občutke. Preteklost sem tako nekako predela, vsaj zavestno, kaj je pa v podzavesti pa ne vem. Trenutno me najbolj mučijo trenutne težave (brez denarja, mala »štrajka« na vseh področjih kjer lahko, kljubuje kjer lahko, še takrat, ko bi lahko spala, da se jaz odpočijem vsaj za eno urico, ona ne spi, hočem kaj naredit (oprat, obesit, skuhat,…) ona joka, kot da jo nekdo daje iz kože. Eh… ne vem kdaj bo vsega tega konec, ampak jaz ne morem več, nimam več moči in energije.
Drugo leto me čaka spet šola, v nosečnosti nisem hodila zaradi težav, to leto pa enostavno nisem mogla it, če je bila malecka toliko po bolnicah in pri zdravnikih, upam, da mi bo drugo leto uspelo, da se ponovno vpišem in naredim še teh nekaj izpitov, projektno nalogo in maturo, ampak če bo hčerkica toliko jokala še v prihodnosti, ne vem kako bo.

Danes me spet stiska v prsih (navadno bolj na levi strani, danes pa na desni), ne boli tako močno, če sem malo bolj mirujem, npr. sedim , če pa naredim kakšen nenaden gib me pa zaboli, rebra zaenkrat še ne bolijo, da me pa boli že od jutra glava je pa itak stalnica. Opazila sem, da me rebra navadno začnejo boleti čez dan, morda zaradi tega, ker se mi nabere že preveč mučnih dogodkov in spihične utrujenosti?? Ponoči me ne boli popolnoma nič. Samo čez dan me povsod nekaj špika in bolijo rebra na obeh straneh, včasih pa še prsni koš. Ko pa sem zelo žalostna in jokam, me pa začne v prsih boleti tako močno, da včasih niti dihat ne morem in mislim, da bom umrla, to se mi je do zdaj zgodilo 4. ali 5. krat. To se dogaja odkar se je hčerkica rodila, samo, da je najprej bolj bolelo v žlički. Že zjutraj, ko se zbudim me boli vse, kot da bi cel dan nekaj delala, hodila po hribih in si pretegnila celo telo in mišice, zjutraj sploh ne morem več vstat normalno iz postelje. To se mi dogaja nekje zadnja dva meseca ali tri, ko je mala bila zadnjič v bolnici. Ima še kdo takšne težave? So to živci? Strah ne je namreč, da imam raka ali kaj podobnega, zaradi neprijetnih dogodkov v bolnici se bolnic namreč bojim kot hudič križa, kakor me začne kaj bolet, jaz takoj pomislim, da bom morala v bolnico, ker mi je kaj resnega. Pri zdravniku zadnjih nekaj mesecev še nisem bila, ker smo bili s hčerkico stalno po bolnicah, sem ga pred kratkim menjala, da mi bo bližje. Ko me je pa bolela žlička, sem pa šla, pa je rekel (brez preiskav), da je verjetno za to kriva teža dojk, ker sem pred kratkim rodila… Mi lahko kdo svetuje, da me ne bo obremenjevalo še to kaj mi je? Če so živci, bom vsaj vedela, da je na živčni bazi in, da ni z menoj nič življenjsko ogrožujočega. Nočem, da me obremenjuje še to poeg vsega ostalega. Pomaga v teh primerih Persen, metin čaj ali pa sivkin čaj, ter sprehodi in, da se v rizičnih situacijah umaknem ven?
L.P. in lepe praznike.

Draga Klary

Ne vem, kaj naj ti rečem, skoraj nimam besed. Nisem vedela, kako pričeti pisati. Pa vendar. Hvala ti, ker si delila svojo zgodbo z nami. Resnično sem bila presunjena. Sama sem ravnotako doživela ogromno, ampak tvoje pisanje me je razžalostilo.

Zelo dobro, da si napisala. Pa še napiši. To ti bo v pomoč, poišči pa si , kot ti je napisal Lost link, poišči si strokovno pomoč. Ne vem, kako naj ti jaz pomagam, pa bi ti srčno rada. Vsaj z besedo, da bi te namesto tvoje mamice objela, tudi sama ima hčerko, vsaj približno vem, kako se počutiš.
Bodita si z možem drug drugemu v oporo, ker tudi za vaju bo posijalo sončece :sunny:

Z lepimi pozdravi,

objem :rozicodam:  nenci

napiši še kaj

Hvala za dobrodošlico :)
Tudi sama sem razmišljala o strokovni pomoči, ampak kaj bom z njo rešila? Ne muči me več toliko preteklost,verjetno pa je tudi ogromno naredila preteklost pri moji psihi, ampak je že boljše, ni me več strah spolnih odosov, ne boli me več med njimi, nimam več mor, ne strese me več tolikokrat med spanjem,..
Bolj kot preteklost me muči sedanjost. Iz pogovora bom še vedno prišla domov v enako okolje in med enake težave. Pogovor pri strokovnjaku ne bo rešil nič, imela bom samo nekoga, ki me razume, to ste pa lahko tudi vi vsi na forumu in kakšna kavica/sok/čajček s kom od vas, ki pač živi v bližini Mb, ali Slov. Bistrice. Tudi, če bom jaz hodila nekam v skupino ali pa individualno na pogovore, moja hči še vedno ne bo jedla, še vedno bo kar naprej jokala, hujšala in v vseh pogledih bo to še vedno ona - moja mala tečka ;D. Vsakega starša bi takšno obnašanje otroka in skakanje od zdravnika do zdravnika, ter po bolnišnicah vrglo iz tira, da se pa ne bi sekirala, pa tudi ne morem. Saj so lepi trenutki, ko se mi mala nasmeji sem najsrečnejša, ko ne joka sem ponosna nanjo in ko pridno je dobim solzne oči od sreče, ampak potem je pa spet poosebljena groza nekaj dni, pa me vrže iz tira in razžalosti. Z njo je nekaj časa ok, tudi kar se bolnic tiče, mislimo, da je vse ok, potem pa moremo nenadoma spet idti v bolnico. Rečejo, da bo ostala teden dni, ampak neee, pri nas se vedno zavleče, ker dobi virus, sepso, trombozo, ali pa kaj drugega in spet sem razočarana. Gremo k nevrologu...jasno in glasno mi pove brez olepšav, da je moj otrok umsko prizadet, naslednjo kontrolo smo imeli čez 2. meseca pri istem nevrologu in on mi reče, gospa, saj je z vašim otrokom vse ok, deklica je popolnoma zdrava, samo malo zaostaja v razvoju. Pa kdo je tu neumen?? Ko sem pa izvedela, da je hčerkica dobila stomo po nepotrebnem in, da so ji del črevesja odstranili po nepotrebnem, se mi je pa itak zmešalo skoraj. Na odstranitev so nas polslali v Lj, čeprav so jo namestili v Mb. V Lj smo imeli težave, ker nam v MB niso dali operativnega zapisnika, poslali so nas nazaj v Mb in tako sem otroka vozila sem in tja, kot gajbico jabolk 4. mesece, da so se končno zmenili, da se je zapisnik izgubil v Mb in, da bo operirana v Lj, čeprav v bistvu kirurginja sploh ni vedela, kaj jo čaka v trebuščku, ko je pa odprla je pa bilo tanko črevo v izrastkih, debelo črevo pa v zarastlinah. Operacija je namesto 1. uro trajala 5. ur, pred operacisko so me pustili brez pojasnil čakati, tako, da do konca nisem vedela kaj je z mojim otrokom, potem je pa šla malecka namesto na obljubljeni oddelek na intenzivno. Enostavno te to more vržt iz tira.

 Ne ostane nič drugega kot potrpežljivost. Morda jaz ne bi imela moči to spremljati in sem prehitro rekla.  Ko si predstavljam, je tud meni hudo.

Sem pa prepričana, da bi se vidva morala spočiti vsaj nekaj uric. Napor in vožnje v LJ in nazaj, pa vsi ti zapleti, vse to izčrpava...  Vsaj nekaj sončka posije kdaj, takrat ko je otroku dobro.  :rozicodam:

Samo razmišljam...  Zakaj ravno med hranjenjem joka... Nekaj jo muči, ali krči ali bolečine ali sama vrsta  ali temperatura hrane ne odgovarja, ali so zobki, verjetno ste že vse premislili in jo poznate v nulo, kaj ji odgovarja in do kdaj...

Če je imela stomo, je lahko vzrok za hude bolečine tudi tako banalen razlog, kot je po operaciji nekje napačno zvito črevo. To se namreč dogaja in povzroča hude bolečine, predvsem po hranjenju, ali so zdravniki to možnost izključili ?
To je treba sanirati spet operativno, ker samo od sebe ne izgine.

Ne vem, kako je pri otročkih, toda ena naša znanka je imela napade krčev, raznesti jo je hotelo. In našli so ji zvito črevo in nek t.i. žepek, kjer se je nabirala hrana in notri gnila in so ji to očistili in ji stisnjeno črevo odvili! Že 2 x.

Samo klepetam... sigurno bi zdravniki ugotovili. ČE bi to znova pregledali.  :A)

Kdaj pa so jo nazadnje pregledali, kako je s črevesjem?
Izrastki se lahko ponavljajo, to je značilno, če so že enkrat bili.
Glede na te bolnišnične frke... celo zastonj da so ji stomo naredili !! Ej pa naše zdravstvo  :'( . Morda punčka trpi zaradi njih spet.

Torej : ali zavito črevo, ali pa vnetje notri kakšno na mestu operativnega posega ali pa kakšni vnovnični kakšni izrastki, ki otežkočajo hranjenje in prebavo, no, morda se motim, ampak samo razmišljam, glede na že storjene napake zdravnikov in stomo.

Prepričana sem, da je treba vzroke odkrivat.
Niti malo ne ostajam pri tem, da bi lahko otrok histerično kričal samo zaradi prestrašenosti od živčnosti okolice ali zaradi zaostanja v razvoju . Posebno ne ob toliko izkazanih telesnih boleznih !!  :-\

------

Zaradi neodpornosti toliko prej pride do okužb, do sepse po posegih... Pač se je šibkejša rodila, injekcije proti trombozi , s tem preprečujejo strdke, kako je to povezano, a to bo vedno? Ker dovajanje hormonov ščitnice je menda stalno.  

Pa nič zato, če je umsko prizadeta, tvoj otrok je, zanjo skrbiš, vsakemu staršu je blagor otroka vse. Ampak res hudo, da ste tako zelo nastradali vsi skupaj. Vzameš tako kot je.

Rojena je 7. 5. leta 2009, misliš ? Še ne more hoditi, to je še itak prehitro glede na njeno predčasno rojstvo in vse težave. NIkar ne skrbi za to, kar naj si ona vzame vzame čas.  :)

Moj stric se je rodil 3 mesece prezgodaj in je bil  star 2 leti, ni bil drugače bolan. Razen da tudi nikanor ni mogel jesti. Ampak potem je prišel k sebi in je 2 - leten govoril kot navit, bil brihten, a shodil je kasneje.

Na tvojem mestu bi se trudila čim bolj mirno vse spremljati, potrpežljivo. Nujna je podreditev življenja dekličnim potrebam. Pogumna si, skozi kaj vse hodiš. Držim pesti za po zmožnostih vrnjeno zdravje tvoje punčke !  :rozicodam:

Na vajinem mestu bi hodila na srečanja staršev z bolnimi otroci. Ne vem kje so. Vzajemno si pomagajo in se podpirajo.  :happy:

Ta zbadajoča bolečina v prsih, kar trpiš, lahko tudi ki seva v roko in trebuh in se pojavlja tudi pri vdihu, temu se reče mišično-kostna bolečina, zna prestrašiti.  Neredko je spremljana s paniko.

Ravno sem zadnjič v eni drugi temi (tema 'Groza') lepila primere takih bolečin. Srce praviloma ni razlog te bolečine. Obisk pri ortopedu in nevrologu, da se pove, če je kaj fizično. Včasih je vzrok posebno v primeru sočasnih omotic, obraba vratne hrbtenice. Ali pa eni in isti položaji, slaba drža, neko zakrčenje mišic se zgodi, nekje nekaj stiska, to se pač zgodi od vseh prenapetosti in je psihično pogojena. Praviloma mine, včasih pa se poišče strokovna pomoč.
Ampak mislim,da bi vidva potrebovala predvsem nekaj sprostitve in časa tudi zase.
Ti želim, da se vse obrne v prid tvoje družinice.

Črevo je imela v zadnjih 2. mesecih pregledano UZ, slikano, pretipan trebušček,...najmanj 4krat, kar je prišla iz bolnice, pa še v bolnici so jo več kot mesec pregledovali, tako, da mislim, da s črevesom ni nič. Ko ji delajo UZ za nogico, ji potegnejo še navadno malo čez trebušček, tako, da se vsaj za to zavzamejo. :oki:
Mislim, da ona med hranjenjem joka, ker ima pač dneve, ko ji ni za jest in takrat ko ne je med hranjenjem vpije, maha, dobiva histerične napade in izsiljuje, da ne bo jedla, ko že stekleničko zagleda, ko se igramo, gremo na sprehod, ona ne joka. Joka striktno med hranjenjem in če je sama v zibelki ali posteljici, ampak to je pa redko, ker se vsake tri ure hranimo, da poje, pa potrebuje vsaj 1 uro in pol :), hrani se jo pa itak v naročju, vmes se igramo, da sploh kaj v njo spravimo, zgečkamo se, plešemo...ampak če noče jest, pač noče. Po hranjenju gresta mami in ati kaj naredit, takrat pa spet joookkkk :'( :'(.

Da ne hodi, nisem napisala zato, ker bi morala hoditi, ampak zato, da povem, da niti ne poskuša, tudi puza ne...njej pač ni, je mali lenušček, ampak če ima šanso se hoče postavljat na noge, pa ji ne smemo pustiti, ker naj bi se prvo naučila puzat, takšen je nasvet njene nevrofizioterapevtke.
Tudi umsko prizadeta ni, to je pač na prvem pregledu bilo mnenje nevrologa, ampak je že na drugem pregledu domnevo popravil.

To pa se sliši dosti bolj spodbudno, da je red glede pregledov in da za zdaj ni hujšega. Čutim pozitivnost iz tvojih besed ! Lahko se še kaj čisto popravi, razveseli me to prebrat . :wav:

 :rozicodam:

Klary oglašam se ti, da ti povem kako mi je hudo zaradi vaju
in zaradi vajine deklice. Zelo kruta zgodba, ki si jo napisala,
vendar ti si jo dala na stran in prav je tako, da si se je znebila.

Ne znam ti nič pametnega svetovati,
razen tega, da fizioterapevti in v razvojnih ambulantah otrok,
želijo delati po neki teoriji, ki pa se vedno ne obnese.
Poglej moja vnukinja je bila v posvetovalnici in ker se ni znala
plazit, na noge se je prav lepo postavljala, tudi hodila je z podporo
roke, pa so jo poslali na fizioterapijo, da ji pokažejo vaje, kako
otročka naučit plezat. Te vaje verjetno poznaš, v kolikor ne napiši!
Povem ti, da jih moja hči ni ubogala in pustila, da otrok dela po svoje.

Če je pri tvoji samo to vzrok glede postavljanja na noge, ker ne zna
plezat, pusti punčko, da sama shodi, ne se toliko ozirat na fizioterapevte,
če pa je vzrok drugje, potem pa se drži navodil.

Zakaj otroček joka, ko ga hraniš? Poglej otročki si veliko zapomnejo,
v njenih prvih mesecih je to povzročalo hude bolečine, zdaj ji je to v podzavesti
in predvidevam, da se deklica ustraši teh spominov že, ko zagleda stekleničko,
žličko. Saj zgleda to neverjetno, vendar verjemi, da je vse možno!

Vesela sem, da imaš dobrega moža, ki ti stoji ob strani!

Lep pozdrav tebi in tvoji družinici! :rozicodam

 :wav:


Martinca tebi pa tole ZLATA PUNCA SI!
 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Zlate punce ste tukaj, toliko nasvetov in vzpodbudnih besed ste že dale :rozicodam: :rozicodam:. No saj fantje so tukaj verjetno tudi vredu za nasvete in podporo, ampak do zdaj se še nihče ni javil, tako, da virtualno osebno ne poznam nikogar. Brala pa sem tegobe nekaterih :'(.
Pa saj bomo vsi boljše ane :pomezik: :pomezik:, rabimo samo čas in veliko veliko podpore in lepih trenutkov, pa bo več sončka tudi za nas. :clap:

Toja, hvala, tudi jaz o tebi mislim vse lepo  :rozicodam: ... nisem nič fizično pomagala, razen da sem premlevala...

Lep pozdrav Klary,

prebrala sem tvojo zgodbo...dobrodošla v klubu pogumnih!! To si ena pogumna ženska!! Ne bom ti čestitala, ker si toliko pretrpela, čestitam ti lahko za tvojo voljo, željo biti v redu, za tvoj življenjski pogum in vztrajnost. Prava borka si, čeprav ta tvoja borba zahteva od tebe precejšen davek.
Najprej si nehaj očitati zaradi mamce. Glej, to so bili takšni časi, ko ti noben človek na tem svetu ne bi mogle dopovedati popolnoma nič. Odnašala so te čustva in ne razum. Sicer pa...le kdo je pri teh letih pa pameten in razumski?? Obnašala si se najstnici primerno in ne očitaj si v zvezi s tem ničesar. In nekajkrat si se znašala na napačnem kraju ob napačnem času. Za nameček si spoznavala pa še napačne ljudi. Ampak čez čas boš ugotovila, da je vse imelo svoj namen.
In da bi bila tragedija še večja, si zaradi nesrečnega dogodka izgubila še mamo. To je največji udarec za otroka, da izgubi starše. Bila je nezgoda in tukaj se ne da pomagati. Izgubila si mamo, veliko je ostalo nedorečenega...ampak skušaj vse to nadomestiti pri svojih otrocih, kateri tudi niso najbolj zdravi. Saj ti gre dobro, naravnost super.
Mislim, da je morda kak tvoj zdravstveni problem povezan z psiho, sekiracijo in neprestanim stresom, kateremu si izpostavljena že kar lep čas. Morala boš na nek način poskrbeti zase, ker če ne boš poskrbela zase, tudi za svoje otročke ne boš mogla.

Če boš karkoli potrebovala...tukaj je veliko super ljudi, ki so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč...vsak po svojih zmožnostih...tudi jaz sem med njimi :rozicodam:.
Živim v Mariboru...tako da...pocukaj me :rozicodam:.
Želim ti lepe praznike.
Objem, Simonka

Simonka, hvala za vzpodbudne besede še tebi. Ja, bom te pocukala, prijateljev meni ni nikoli dovolj, vsak me nauči nekaj novega, mi pove nekaj novega in mi pokaže kaj lepega. Sicer sem pa na temle koncu precej osamljena, večinoma prijateljev nimam, vsi so ostali v mojem bivšem domačem kraju, nekateri še zdaj živijo najstniško življenje, hodijo na nekajdnevne žure, popivajo, in živijo brez odgovornosti... jaz si pa tega ne morem privoščit, pravzaprav mi pa tudi ni. Jaz sem imela dovolj lumpanja. Vse kar si želim je mir, nehrupna glasba, ne preveč nabiti lokali in sproščujoča kavica ob prijetnem pogovoru. To mene umirja.

Draga moja,

ti najprej malček pozdravi sebe in svoje detece, pa bo spet čas in volja za kako lumparijo. Jaz tudi potrebujem tu in tam kako lumpanje. Samo jaz to počnem v dvoje, ko se spakiram k svojemu dečku, ki je od mene kar oddaljen in se vidiva niti ne vsak vikend.
Vse bo v redu, samo vsaka stvar pač potrebuje svoj čas veš. In tudi tebi se bodo spremenile stvari na bolje. Pozitiva!!!
Vse bo v redu! Zdaj imaš prijateljev kolikor boš sama hotela. Tu so ljudje res ljudje veš.
Glavo gor in si reci...ne boste me!!!
Objem, Simonka

Klary, en velim objem  :rozicodam:

Klary mimam besed za tvojo zgodbo žalostno, ampak držite se vsi skupaj in tud vam bo pisajo sončece sreče to vam jaz želim iz srca  :rozicodam:

jasa, arwen in vsi ostali, hvala za razumevanje in podporo :rozicodam: :rozicodam:

Ojla!

Evo, pravkar smo se vrnili iz doooooooolllllllllgeeeeeega sprehoda. Najprej sva z B. imela namen iti samo po kruh, na pivo in domov. Po pivu pa sva se odločila pot podaljšat za cca. 3 km :seznojim: in sva šla okoli riti v žep domov. Sprehod je bil tako dolg, da sva morala kar dvakrat natankat vsak po eno flaško :nazdravje: :nazdravje:, ta druga flaška niti ni bila v planu, ampak kaj, ko so bili ribiči tako prijazni in pokrajina ter ribnik tako vabljiva :happy:. Prehodili smo caa. 6km in se malo prej vrnili domov. Najina draga hčerkica seveda ni spala, ampak celo pot pridno jokala in vpila. Čudi me, da je ona celo med dremanjem tako živčna...oči ima zaprte, vpije in pridno mučka vse okoli sebe in brca v vozičku in tako je vedno, sploh ne zna biti mirna, celo med spanjem joka. Zdaj pa gre mala miss jest, z 1.urno zamudo, upam, da bo tokrat pojedla več, sva jo dala z B. na preiskus.

Si imela pa zanimivo popoldne  :wav:, pa še tako lep sonček je :)

hja, vprašat ni greh, pravijo... čeprav vprašanje lahko kake občutke krivde prebudi, kar pa nikakor ni moj namen... kdaj pa si prenehala z jemanjem droge?

To je nezaslišano vprašanje :dft007:

Nee, hecam se :smeh: :smeh:. Vprašanje mi ni prebudilo nikakršnih občutkov krivde, obžalovanja,...karkoli. Pač je del moje preteklosti tudi droga in, če bi imela predsodke pred debatiranjem o tem, potem tudi ne bi tega napisala.
Nehala sem pri 17ih letih (zamenjala družbo in se nekako zavestno odločila, da ne bom več okoli iskala droge). Torej 6. let bo od tega. Točnega datuma ne vem. Potem sem sicer še enkrat šla na en party, tam zakomirala od vse kemije ki sem zmetala vase in se odločila, da jaz tega resnično ne potrebujem. Bil je zadnji party in spet sem dobila lekcijo. Če ne bi na wc-ju skoraj padla skupaj, ne vem kaj bi bilo. Prav panika me je že zagrabila, ko se nisem mogla pobrat, padala sem po tleh, bruhala in sploh nisem imela moči, da grem ven iz wc-ja, ali se dvignem na noge, tako sem tam ob 9ih zjutraj čepela 2. uri zaprta in v solzah, ter čakala, da kdo od prijateljev pride po mene. Potem sem dvakrat sem še kadila travo in videla, da me te stvari ne zanimajo več, da v njih ne najdem tolažbe. Zdaj grem raje na pivo :pivo: .

 :zardevam:; vprašala sem, ker mi je možgane prešinila misel, da bi mogoče bila razdražljivost (oz. kot sama praviš živčnost) hčerke povezana z odvisnostjo, a vidim, da temu ni tako.

Je pa dejstvo, da so otroci radarji, da jim ni para, zaznajo vse, kar se s starši dogaja... in možno je, da zaznava tvoje bolečine...

Mislim, da ima tamala več težav s partnerjem, kot z mano. On npr. znori, ko mu noče jest, jaz jo s poslednjimi atomi moči vzamem od njega, jo stisnem k sebi, malo se pozabavava, poigrava, potem pa poskušava jesti, čeprav joka, se trudim, ker vem, da mora pojesti. Pač zadržujem živčnost v sebi in je ne prenašam na malo, čeprav vem, da ni dobro živčnosti zadrževati notri, ampak, če sem živčna jaz, je tudi ona.

 :) saj daleč od tega, da trdim, da jo zavestno prenašaš... otroci to enostavno čutijo. Čutijo vse. Čutijo napetost starša, čutijo, če starša kaj boli, čutijo, če starša kaj teži.... in potem temu primerno reagirajo...

Klary, sem prebrala tvojo zgodbo in sem zajokala še jaz. Iz srca vam želim, da se hčerkica pozdravi in da zaživite mirno, manj stresno življenje družine.
Kako se pa hčerka odziva na glasbo? Samo razmišljam, kaj bi jo lahko pomirilo. Se rada igra? Jo okolica zanima?
Pomislila sem na avtizem. Nič nočem trdit in strašit. Vem pa, da otroci  z avtizmom potencirano doživljajo dražljaje in se odzivajo na okolico razdražljivo, če se ne najde poti, ki je zanje ugodna in spodbudna.
Lahko pa je reakcija na operacije, zdravljenje. Še odrasel človek to težko prenaša, kaj šele eno bitjece, ki je prišlo na svet, da bi živelo, žal pa mora prenašati bolezni in zdravstvene posege.
Imam občutek, da se mora ta deklica predvsem umiriti in da bo takrat začela sprejemati tudi hrano.

Poskrbi tudi zase, draga Klary. Težke preizkušnje imaš v življenju, vendar si dokazala, da jih zmoreš premagati. Odšla si od droge. To zmorejo močne osebe. In ti vsekakor to si.  :rozicodam:

Evo, spet se jaz javljam :-[.
Tokrat z drugim razlogom. Feeling imam, da me bo razneslo...šla bi ven, morda samo 1km stran, šla bi tistih 7km do Mb, če bi imela avto, pa ne morem :'(. Pa še nihče nima časa, B. more tamalo pazit, kolegica je bog ve kje, v glavnem nima časa... Mene pa vleče ven. Samo da grem, spet sem napeta, da me bo razneslo...itak je pa spet prisotna bolečina v prsih. Eh...bo že minilo.

Draga Klary.
Izjemno žalostna zgodba.
A siješ iz nje kot biser, ki ima moč, voljo do življenja, si borka.
Vse spoštovanje zato! :oki:

Detecu se zagotovo pozna v tej zgodnji razvojni fazi primanjkljaj dotika, stika s teboj,
saj bolnica ni enako kot domek...kako otrok sprejema vse kar se mu je dogajalo (operacije, preiskave) bo pokazal čas. Če je po tebi mala je prava borka! ... in mislim da je tako ...

Vsekakor mislim da bi bilo fajn poiskat pomoč v obliki psihoterapije kar za oba vaju s partnerjem skupaj.
Otrok prinese spremembo v partnerstvo, otrok z motnjo v razvoju toliko bolj...saj zahteva več pozornosti, več prilagajanja, odrekanja in tudi na psihičnem nivoju več stabilnosti, trdnosti...odgovornosti.
Večinoma je žalkskoraj vsa psihoterapija samoplačniška, vseeno se probajta obrniti na
CP Maribor mail: cp-mb@sipt.si ... 031 770-962, kot vem je prvi razgovor brezplačen in morda skupaj najdete način kako vam pomagat po tej psihološki plati...glede depresivnega počutja, tesnob, psihosomatskih telesnih bolečin...

Če si se zdravila za odvisnostjo, verjetno pomirjevala (anksiolitiki) morda res niso primerni,
saj tudi povzročajo lahko novo odvisnot. Antidepresivi pa so zdravila ki ne povzročajo odvisnosti.
Tako da če boš šla do psihiatra in se z njim pogovorila o tem, boš lahko po potrebi jemala tudi antidepresive.

Klary pošiljam ti pozitivno energijo in prijazen pozdrav...

P.s.
v tvojem pisanju me je tako zelo v oči zbodlo prav nekajkrat omenjeno pivo... :nazdravje:
Alkohol tako lepo ublaži depresijo in tako nezavedno si spet v novi odvisnoti...
Zato ne ... ostani trezna ... otrok te potrebuje bolj kot karkoli drugega ...
in tudi TI ti potrebuješ SEBE zdravo! :rozicodam:

Trezna ostajam...pivo ali dva na teden, pa mislim da ne bo privedlo v odvisnost. Pijan človek je šema, to si pa ne želim biti.
Pa hvala za lepe besede Aslan :rozicodam: :rozicodam:, lepo si napisala.

 :oki: zrelo razmišljaš!
... glede na vse kar si preživela si res lahko ponosna nase!

Obejm tebi in družinici ... :rozicodam:

Klary,  :rozicodam: in topel, zdravilen objem od mene.
Kadar imaš občutek, da te bo razneslo, in silno željo, da bi odšla, pojdi. Vzemi si pol ure in pojdi - na travnik, v gozd, kamorkoli. Samo pojdi in dihaj. Hitra hoja, tek, če ga zmoreš - res pomaga. Ne sicer takoj, najprej so kar krize in se ti mogoče zdi, da je še slabše, vendar sčasoma postane blagodejna dejavnost, ki sprosti telo in posledično tudi  psiho. Telo se prediha, energija zaokroži po telesu, misli se preusmerijo, začutiš sebe, lažje razmišljaš, sprostiš se. Dobiš moč in energijo za spopadanje z vsakodnevnimi težavami. In kakor priporoča Aslan - psihoterapija zelo pomaga.

Sončka  :sunny:

Arnika, se popdpišem  :clap: :onaposlusa:

Klary,

dobro ti gre. In še bolje ti bo šlo. Sem ti že rekla, da si zelo pogumna punca. Ti boš "uštimala" vse v nulo!!

Želim ti lep večer.

Lp,Simonka

Lepe vzpodbudne besede, hvala za njih, ampak današnji dan me je spet sesul :'(. Zjutraj sem bila še ok, potem se je pa začelo: jok, živčnost, hotela sem se pogovoriti s partnerjem kaj čutim, kaj se dogaja z mano in z nama, kaj mi ni prav, pa me ni razumel in sva se skregala do konca, potem sm že vsa v solzah in v nekem čudnem transu hotela pakirat in it nazaj na svoj stari dom k očetu in sem ga klicala, vendar me ni podprl in tako sem ostala sama v bedi in v solzah.
Nekako sva se z B. pogovorila, čeprav vem, da bo ta dogovor držal samo nekaj dni. Dragemu tole moje obnašanje diši na depresijo, čeprav nimam samomorilskih misli, ampak jokam vsaj 3krat na teden, vse mi je odveč, tudi pranje perila, kuhanje ipd, ves čas sem utrujena, brezvoljna, če pa ne jokam, sem pa žalostna. Razmišljala sem o nakupu Deprim forte in mogoče tudi o baldrijanovih kapljicah, ampak še razmišljam.

 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Klary, ne bodi žalostna, ne jezi se, saj si močna in pozitivna.
Vsepovsod pride do nesoglasja v familiji, tudi ti nisi izjema,
vse se da porihtat.
Ne zagovarjam tvojega B. vendar ima do neke mere prav.
Ne izgubi upanja, daj poišči pomoč in poskušaj začeti z AD,
boš videla, da se ti bo stanje poboljšalo, res si v depresiji, sicer pa
kako ne bi bila, glede na stanje, ki ga doživljaš.
Poglej imaš B., ki te je opozoril, da se s tabo nekaj dogaja in
verjamem, če boš začela z AD, ti bo stal ob strani.
Poišči pomoč, pojdi do zdravnika, ker le tako se boš rešila tvojih težev
in boš lahko stala ob strani tvoji malecki.
Pojdi čimprej in ne odlašaj!!! :rozicodam:

Želim ti, da se ti stanje čimprej poboljša! :rozicodam:
Lp Toja

Toja, meniš, da samo naravna zdravila in malo pogovora s samo seboj ne bi bilo dovolj? So AD potrebni? Malo se ne nagibam k njim, ker ne vem kako jih bom potem nehala jemati.
Jutri sem bila dogovorjena pri zdravniku, ampak ga bom zjutraj morala prestaviti, ker je prišlo nekaj vmes :'(

 :'(

Klary ne jokaj!

Kaj se je zgodilo, zakaj ne moreš do zdravnika, pa menda nisi šla stran?
Pojdi k zdravniku, če le lahko, pa se posvetuj, vidim, da si v hudi trenutni krizi.
Povej mu vse in se pozanimaj, Klary jaz mislim, da ne bo šlo, v tebi se je nabralo
preveč hudega.
Naravna zdravila lahko poskusiš, vendar dvomim, da bo dovolj!
Jaz te nikakor ne nameravam napeljevati na zdravila, bi ti svetovala pogovor s
psihoterapevtom, samo kaj, ko pa so vsi plačljivi, pri tebi in pri vseh nas
je pa kriza, saj veš kako je to.

Prosim pomiri se! Ne jokat, ker mala to vse občuti, da je mamica žalostna!

Želim ti mirno nočko! Piši mi, če želiš na ZS!
Toja :rozicodam:

Draga Klary!!!
Mislim,da ti naravna zdravila ne bodo pomagala.Nujno moraš k zdravniku saj te lahko
vsak čas sesuje.Tudi jaz sem veliko jokala in odlašala pot k zdravniku in prišla do te točke,
ko sem v sebi spoznala,da tako negre več naprej saj s tem tudi škodujem svojim otrokom.
Toplo ti priporočam,da ne odlašaj vprid sebi in družini,sploh dojenčica občuti tvoj nemir.
Bodi pogumna in stori nekaj zase ter čimprej k zdravniku vsaj na pogovor,naprej pa boš že videla
kako in kaj z zdravili.Objemček in pozdrav!!! :rozicodam: :rozicodam:

Oj, neeeeeee, nisem šla stran, ampak je danes nekaj drugega vmes prišlo. Lahko bi šla jutri, pojutrišnjem,...samo ne danes. Pozabila sem, da imamo s tamalo nevrofizioterapijo.
Drugače pa sem danes boljše, se mi zdi, da mene tole vreme ubija, sovražim dež!
Hvala za skrb,  :rozicodam:

 :wav:

Hvala Klary, tako me je skrbelo! :rozicodam:
Vesela sem, da si boljša, lepo opravita s hčerkico.

Lp  :rozicodam:

Spremeba plana...nevrofizioterapija je rešena, smo se malo "urinili" v luknjo, tako, da grem ob 11.30 k zdravniku, ampak me je strah :( :unsure:. Kaj, če vse bolečine (ki so zadnje dneve, ko več jokam, manjše) niso od živcev, ampak od kakšne druge resne bolezni?
 

 :rozicodam:

Klary sigurno ne! :rozicodam:

Lepo opravi!
Javi mi!

Lp :rozicodam:

Bom javila :oki:
To bo še veselo, ženska me prvič vidi, jaz ji bom pa začela najedat o depri, pa joku, žalosti, razočaranosti in utrujenosti, ko bo pa vprašala za vzrok ji bom pa najedala o nedonošenčkih, bolnicah, sepsi, trombozi, operacijah, neješčnosti :clap: :clap: :clap:, juhej, žurka bo :sesmejem:. Mislim, da ji bo pol ure premalo zame, konča namreč ob 12.00, jaz pa sem naročena 11.30 :).
Danes zjutraj me je spet čakalo razočaranje, 4 dni sva se z B. mučila, da se je mala zredila za 60g, iz včeraj na danes je pa to izgubila, pa ko vsaj hranjenje ne bi bilo tako naporno, tako pa imamo okoli9ur dnevno samo hranjenja, če noče jest, tako kot npr. ob 9ih. Malo prej smo končali, pa še to sva jo morala hraniti oba z B. :o

Klary, jaz sem prepričana, da vse bazira na psihi, je pa dobro, da vse to preveriš in si zagotoviš še kakšno pomoč za vnaprej. Glede na vse, kar preživljaš, res ni čudno, da se počutiš tako kot pač se. :pomezik:

Glede tega te pa zelo, zelo razumem. Je zelo naporno in včasih imaš vsega že vrh glave, čeprav imaš punčko zelo rada in točno veš, da ni ona čisto nič kriva. Si pa od tega že zelo utrujena in to ni prav nič čudno. Sem se s podobno stvarjo srečevala, pa vendar ni šlo za tako hudo zadevo in ni bilo pri otroku, je bilo pa skrajno neprijetno.:nehvala:

Drži se in javi se potem, ko boš opravila pri zdravnici. :rozicodam:

Evo, jaz se javljam. Sem še bolj žalostna, kot sem bila prej, nisem hotela, da se tako razvije. Dobila sem Lexaurin 1.5mg, 2krat na dan :'(, najprej mi je hotela dati Helex, pa sem rekla, da sem enkrat predozirala, da ne bi imela pomirjeval, pa mi je napisala Lexaurin in rekla, da po eni škatli ne bom postala odvisnik >:(. Pogovorili sva se, na odvzem krvi me ni dala, samo recept je napisala, prosila sem za napotnico za psihiatra, pa ne vem, ali je preslišala, ali je "pozabila".
Nočem Lexaurina jemat, potem sem spet tam, od česa sem se ozdravila. V petek imam kontrolo, takrat dobim zraven Lexaurina neke AD-je :'( :'(. Jaz potrebujem nekoga za pogovor, nekoga, ki bi me razumel, ne pa še eno šanso za odvisnost od nečesa: alkohol, droga, tablete...vse je enako. Odvisnost je odvisnost. Zraven Lexaurina sem dobila še pojasnili: " Hja, jaz upam, da ne boste kar dol padli. Eni se počutijo dobro, drugi pa kar zaspijo ". Kaj naj zdaj, jest morem te tablete, ker imam v petek kontrolo, da povem kako je, jaz pa se že ob misli na tablete počutim slabše in se razjočem. Nočem še enkrat preživljat pekla odvisnosti. Zdravnica pa ne ve, da sem se zdravila, ker moj osebni zdravnik ni napisal v kartoteko.

Lexaurin ti je isto k Helex ubistvu.
Anksiolitik pač. >:(
Od ene škatlice res ne boš spet odvisnik - ampak SPREMENILO NA BOLJE se ne bo tudi nič. :(
Zdravniki imajo premalo odgovornosti pri predpisovanju pomiril in jih predpisujejo preveč in s tem zafrknejo kar dosti pacientov, žal. :(

Ne potrebuješ napotnice za psihiatra kot vem.
Na Polikliniki imaš urgentno psihiatrično ambulanto.

Še najbolje je v takem priemru najti psihiatra, ki je tudi psihoterapevt.
Žal so večinoma skoraj vsi samoplačniški.

Če ne najdeš v eni osebi pa pač posebej:
- Psihaiter za zdravila in tovrsto zdravljenje.
- Psihoterapevt pa za delo na sebi.

Držim pesti da čimprej najdeš pomoč ... ker vem kako težko je takole živeti v solzah, težavah, stiskah...
 :rozicodam:

Klary!

Malo sem pogledala po netu in našla ZD dr. A.Drolca, kjer imaš
marsikaj razloženo.
Poglej pod "najdi.si"- tel. št. in razne oddelke, pokliči in se pozanimaj,
vmes boš našla tudi ambulante za psihogene težave, ne rabiš napotnice,
pokliči in povprašaj! :rozicodam:

Ej Klary,

ADji so ok. Js sm se tud mal bal, da bom odvisn ratu al pa kej podobnga (sploh k je bil fotr odvisnik od alkohola), pa mi je dohtarca rekla, da ti novi ADji niso več tko k učas, k si res odvisn ratu baje. No in res 7 mescev sm jih jemal REDNO (cipramil, blokerji zaviralcev serotonina - namreč imaš 3 vrste ADjev, kot sm razumu...teli blokerji so kao najnovejša pogruntavščina in "nenevarna" za odvisnost), pol mi jih je pa zmanjkal, pa se mi jih ni dal it iskat in sm tist dan nehu za 4 mesce popolnoma brez problema, zdj sm jih spet začel (prvič sm zajebal, prehitro sm nehal, zdj je pa mal nazaj udarla depra).

Lexaurin sm mel pa jst za takrat, k so bli res kritični trenutki al pa če nism mogu zaspat; in takrat sm vzel 1ga, pa je to to.

Oj!

Jaz se spet javljam. Zadnje čase malo manj pišem in spremljam forum, ker delam malo več na sebi, enkrat pomaga, drugič spet ne. Danes sem bila pri zdravnici, pomirjevala sva ukinili, dobila sem AD-je, morem it v lekarno po njih, da sploh ugotovim kateri so.  Recept je napisan v hieroglifih :sesmejem:.Dobila sem tudi napotnico za psihiatra, ampak še razmišljam k kateremu iti. V mislih sem najprej imela Barbaro Vajd Ledinek (ki se poleg odraslih ukvarja tudi z otroci, kot je moja hčerkica), ki je psihoterapevtka in psihologinja, vendar je čakalna doba do oktobra :'(, pa še napotnico sem dobila za psihiatra in mislim, da to za psihologa ne velja, torej k njej mislim, da ne morem. Ostalih psihiatrov pa ne poznam v Mb, tako da ne vem kateri bi bil ok, prijazen, korekten in sposoben :unsure:.