FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

ne vem, če je ta forum pravi naslov za moje težave, vendar ne vem več, na koga naj se obrnem (pisala sem že na neki drugi forum, pa mi niti vprašanja niso objavili, pa tudi s psihiatrične klinike nisem dobila odgovora). Morda mi lahko vsaj kdo svetuje, kam naj še pišem.
O sebi vam lahko povem to, da sem depresivna in da se slab teden zdravim s cipralexom. Večina mojih težav izvira iz mamine bolezni, paranoidne shizofrenije. Zbolela je in bila prisilno hospitalizirana pred dvajsetimi leti, niti takrat niti danes ne priznava, da je bolna, zdravil ne jemlje že več kot petnajst let, nima ne osebnega zdravnika ne psihiatra, ima močne privide in prisluhe, stanje je že zelo kritično, za svojce pa tudi zelo mučno. Ne vem, kako bi mamo vključila v zdravljenje. Pogovoriti se z njo o tem sploh ne da, kaj šele jo prepričevati, da bi šla sama k zdravniku. Ali ima kdo podatke oz. izkušnje s privedbo brez privolitve (po starem: prisilno hospitalizacijo), ki jo je treba sprožiti na sodišču? Kako naj jo uspešno izpeljemo, če bo mama s sodišča dobila obvestilo, da se mora zglasiti na sodišču/pshiatriji oz. se bo nekdo zglasil na domu, saj je v tem primeru prav gotovo ne bo doma?
Prosim, pomagajte, povsem sem že obupana...

http://www.psihiater-leser.com/10822/100201.html?*session*id*key*=*session*id*val*

http://vizita.si/search/prisilno

...

Hvala za odgovor!
Nekaj mi je še vedno nejasno: ali je torej treba poklicati policijo ali kdo to izvrši? Na psih. kliniki Polje so mi namreč dali številko urgence, ko pa sem klicala tja, bi v najboljšem primeru poslali le rešilni avto (brez zdravnika, ki bi lahko ocenil mamino stanje). Kako je s tem, ali kdo ve?

kolikor vem, policija pride le v primeru nasilja, ko je oseba pač agresivna, nasilna... ja, bolnica lahko pošlje rešilca, a če prav vem, bolničarja bolj malo opravita, če oseba noče z njima (nimata namreč pooblastil za nasilno privedbo)

Kako se torej to sploh izvede v praksi?

Tiger, jaz osebno nimam teh izkušenj, ker v našem primeru, in sicer pri mami, ki ima bipolarno motnjo, je šlo za prostovoljno hospitalizacijo. Če bom uspela izvedeti, kako gre v tvojem primeru, ti bom sporočila. Prav pred kratkim so morali namreč hospitalizirati mladega fanta in mislim, da so morali na žalost poklicati tudi policijo, ker ni šlo drugače. :'(

Drugače te pa zelo, zelo razumem, ker je včasih zelo, zelo naporno za svojce, in sicer že v primeru, če ne gre za nasilno in svojeglavo osebo. Že sama bolezen zna biti v nekaterih fazah bolezni zelo naporna. Se pa da vse to čisto lepo zazdraviti, seveda ob upoštevanju stroke in ob rednem in doslednem jemanju medikamentov. Jaz bolj izhajam iz mojih izkušenj, ki so povezane z bipolarno motnjo, konkretnih izkušenj s shizofrenijo nimam. Če bom kaj izvedela, ti sporočim. Drži se in pazi nase! :rozicodam:

Draga Janja,

hvala za odgovor in prijazne želje! Tudi jaz želim tebi vse lepo.

tiger  :rozicodam:

Tiger, na žalost nisem mogla izvedeti nič konkretnega. :unsure:

Jaz bi še enkrat poizkusila poklicati na omenjeno številko in pojasniti in podrobno opisati tvoj dotični primer. Oni bodo najbolj vedeli, kako konkretno poteka hospitalizacija, če se oseba upira.

Drugače pa bi ti rada napisala še nekaj: upanje obstaja. Jaz izhajam iz našega primera. Če se posameznik drži vseh navodil stroke, če je discipliniran, redno in dosledno jemlje zdravila, lahko živi čisto normalno življenje. Ne morem ti napisati, kako naj bi bilo v tvojem primeru. Če tvoja mami ne bi želela jemati zdravil, bi bilo dobro, da bi obstajala vsaj ena oseba, ki bi jo pri tem opozarjala. Ne vem, težko kar koli napišem, ker se najina primera precej razlikujeta. Javi se še kaj in želim ti, da bi se zadeve uredile. :rozicodam:

Draga Janja,

še enkrat hvala za odgovor in spodbudne besede!
Mogoče bom res še enkrat poskusila z urgenco, morda se bo oglasil kdo drug, ki bo bolj razumevajoč. Nisem še izgubila upanja, temveč me je predvsem strah, kako bo tistih par dni doma, preden bo postopek s sodišča končan in bodo mamo odpeljali (če naj bi stvar pač potekala tako). Razočarana sem, ker je tako težko kaj konkretnega izvedeti, ko se človek končno opogumi, se odloči soočiti z dejstvi in namerava storiti korak naprej, informacij pa ne dobi (kot sem že omenila, na nekem zdravstvenem forumu mojega vprašanja niti objavili niso, pa gre le za resne stvari, ne za kakšne kuharske recepte). Človek je konec koncev rad oborožen s čimveč podatki, ko se podaja v neznano. Na tem forumu sem dosedaj še največ izvedela, poleg tega pa sem bila deležna še spodbudnih besed in dobrih želja, za kar sem vam res hvaležna.
Vsem vam želim vse dobro in se oglasim še kaj, ko bo to, upam, za mano!

Srečno,
tiger   :rozicodam:

Tiger, vem o čem pišeš. Na začetku sem bila tudi jaz vsa zmedena in enostavno nisem vedela na koga naj se obrnem in kaj naj v bistvu naredim. Ko enkrat imaš izbranega psihiatra, je potem vse lažje. :pomezik:


Rada pa bi te opozorila na naslednje: ne čakaj in ne misli, da se bo mami sama od sebe pozdravila, ker se ne bo. To je resna motnja, ki jo je potrebno zdraviti. Zdi se mi pomembno, da se čim prej ukrepa. :rozicodam:

Iz izkušenj ti lahko povem, da smo uspeli svaka spraviti v bolnico le pod policijskim nadzorstvom in seveda, ko je postal nevaren za okolico. Samo klicanje urgence ni nikoli zaleglo, šele ko je šlo za dejanja, ki se kazensko preganjajo (grožnje po življenju, razbijanje, vlom, kraja, uničevanje tuje in lastne lastnine, kaljenje miru sostanovalcev... in še in še...) šele v tem primeru je posredovala policija in ga spremljala v reševalnem vozilu na psihiatrijo (seveda v prisilnem jopiču). Dokler je šlo samo za verbalne grožnje v lastnem domu ni pomagalo nič....
Vse to se je seveda dogajalo v stanju nejemanja terapije....drugače pa je bilo življenje kar znosno in dokaj normalno.
Želela bi, da bi ti lahko povedala kaj bolj vzpodbudnega, a naše izkušnje so samo in zgolj takšne....
Zelo težko je shizofrenika prepričati v jemanje zdravil, če tega noče... z vsem tem pa se samo še bolj poglablja v svoj svet preganjanja, nadziranja, fantazijskih bitij, ki počnejo vse mogoče, napeljevanja k raznim nesmiselnim in škodljivim, celo sovražnim aktivnostim in še in še....vse to je grozno...doživljati... in ne vedeti kaj storiti, kako ukrepati, kako se nenazadnje tudi zaščititi, saj nikoli ne veš, v katero smer se bo obrnilo....pravzaprav si popolnoma nemočen.... včasih se je zdelo, da lahko samo čakamo, kaj se bo zgodilo....
Edino, kar semi je vseskozi zdelo je bilo samo to: če bi imel koga ob sebi, ki bi mu resnično veliko pomenil... le taka oseba bi lahko toliko vplivala, da bi jemal svojo terapijo in našel smisel v "normalnem" življenju... a kaj ko v večini ljudi takšen človek vidi samo sovražnike, ki mu hočejo slabo...
To je zgodba, ki jo poznam jaz, ni rečeno, da so vse takšne....žal je bila tale zelo boleča za vse in ji ni bilo pomoči....
Morda bi se ti sama poskusila naročiti pri kakšem psihiatru, ki ti bo lahko vsaj svetoval, kako morda lahko ti ukrepaš v določenih primerih... vsaj toliko, da vse ostane na znosnem nivoju.
Ne vem, kaj ti naj rečem...

Resnično ti želim vse dobro!!!

K psihiatrinji že hodim (no, do zdaj sem bila le enkrat) in tudi antidepresivi mi majčkeno pomagajo, zato je lažje, problem z mamo pa še vedno ostaja. Ne mislim, da se bo mama sama od sebe pozdravila, toda kolikor sem uspela izvedeti, kako jo lahko spravimo na zdravljenje, bo žal očitno treba čakati, da res komu kaj stori (ko nekoga fizično ogroža)...

Draga Zala,

hvala za odgovor in ker si delila svojo izkušnjo z mano! Ja, ta shizofrenija je res blazno zahrbtna bolezen. Ironija je, da moraš na koncu res skovati pravo zaroto, da bolnika lahko spraviš na zdravljenje. Klic na urgenco se torej ne obnese, kaj? Kolikor razumem, si s tem le blazno otežiš prihodnje poskuse, da bi bolnika odpeljali v bolnišnico, pa najbrž plačaš rešilca, kar gotovo tudi ni poceni. In če prav razumem, ti torej ostane le še policija. Le tega ne morem nikjer izvedeti, ali potem oni (če seveda presodijo, da je potrebno) pokličejo zdravnika, ki bolnika lahko pregleda in oceni njegovo stanje ali kako je s tem? Prav to me mori, da nikjer ne dobim dokončnega odgovora. Zelo dolgo sem odlašala s tem, ker se nekako nisem mogla soočiti s tem, kar bo potrebno storiti in da to ne bo prijetna izkušnja (ne za mamo, ne za ostale družinske člane), sedaj pa, ko sem končno zbrala pogum, da naredim ta korak, se vedno znajdem pred nekim zidom.
Če ne bo prej nobene spremembe, bom ob naslednjem obisku vprašala še svojo psihiatrinjo in morda izvem kaj več.
Hvala za lepe želje in - ENAKO!  :rozicodam:

Pri nas je bilo tako, da je policija poklicala rešilca, ki ga je direktno peljala na psihiatrijo... tam ga pa tako predajo v psihiatrično oskrbo; običajno na zaprti oddelek. Stanje tam je pa.....hmmm... kriza je vse to....

Vse dobro!

Dragi prijatelji,

še enkrat hvala vsem, ki ste pisali v to temo in mi pomagali!
Naj vam povem, da je mama od včeraj na psihiatrični kliniki. Moj zlati, pogumni oče mi je prihranil to neprijetno in stresno izkušnjo in izpeljal hospitalizacijo, ko me ni bilo doma. Bilo je precej mučno, hrupno, trajalo je celo uro, mojo ubogo mamo so - ker ni šlo drugače - vklenjeno peljali v rešilca. Postopek je stekel tako, da je oče poklical na urgenco, dežurnemu razložil stanje in ta je poslal rešilca z dvema bolničarjema ter policijo. Zdaj se bo pričelo zdravljenje in upam, da bo uspešno ter da nam uspe tudi pokrpati naše odnose in nanovo bolje zaživeti.

Se še kaj oglasim.

Srečno in lep pozdrav vsem!  :rozicodam:

tiger

Tiger, me veseli, da so se zadeve začele premikati v pravo smer. :oki:

Vse čestitke tvojemu očetu. Ni mu bilo lahko gledati teh prizorov. Že meni je bilo izredno hudo, čeprav se moja mami ni upirala in ni šlo za prisilno hospitalizacijo.:zvizgam:

Tukaj bi te rada opozorila, da ne pričakuj hitrih rezultatov, da ne boš potem razočarana. Ti pa seveda želim, da bi bilo zdravljenje čim hitrejše in čim manj stresno za vse vas. Tvoja mami je v pravih rokah in zaenkrat je tako najbolje. Rada pa bi ti napisala še nekaj vzpodbudnih besed za naprej: mogoče diagnoza ni najboljša, pa vendar nimajo vsi samo slabih izkušenj. Jaz poznam tudi mamico treh otrok, ki ima enako diagnozo kot tvoja mami. V preteklosti so imeli njeni svojci precej slabih izkušenj, in sicer tudi prisilno hospitalizacijo in tudi nasilna je že bila (ne do otrok). V tistem obdobju se ni držala navodil in ni redno jemala zdravil. Sedaj je že kar nekaj let čisto stabilna in živijo povsem umirjeno življenje, kar prej niso. Čisto vse je mogoče. Ne morem pa ti popolnoma zatrditi, kako bo v vašem primer, ker je potek bolezni odvisen od mnogo dejavnikov. :pomezik:

Lepo se imej, odpočij si in oglasi se še kaj! :rozicodam:

držim pesti  :rozicodam:

Forum je namenjen uporabnikom, tako kot društvo....torej je tudi gospa s prisluhi naša.

Nikjer nisem zasledila, da bi bila nevarna sebi ali okolici....bila je le moteča za bližnje.
In ..... ali jo je potrebno zato na tako krut način odstraniti iz okolja...jo dobesedno prisiliti v zdravljenje, ker ona sama zaradi bolezni to noče? Bi bilo vam všeč, da bi vas nekdo odstranil iz okolja, ker ste moteči?

Definitivno gospa potrebuje zdravljenje. A stanje iz napisanega ni bilo tako ogrožujoče za vse, da se je kršilo človekovo dostojanstvo. Sprašujem se tudi kako lahko zdravnik po telefonu ugotovi resnično stanje bolnika, le na podlagi opisa svojca, brez da se sam prepriča in pošlje rešilca, dve gorili in policijo, da odstranita osebo. Za mene je to huda kršitev tudi s strani zdravnika, ki kot dežurni ni prišel na mesto dogodka.

To je moje osebno razmišljanje. In čestitke nekomu, ki je uspel vzeti prostost bližnjemu na podlagi neprijetnih prisluhov se mi zdi nemoralno.

Predstavljajte si sebe v tej vlogi. To se lahko zgodi vsakemu od nas......In ponovno....zdravnik bi moral biti prisoten ob prisilni hospitalizaciji!!!!!

Koklja

Malo pravnih zadev - Zakon o duševnem zdravjo:


Prisilna hospitalizacija oziroma, kot jo imenuje Zakon o duševnem zdravju, 'sprejem na zdravljenje brez privolitve' je možna izključno samo na podlagi napotnice zdravnika, ki je osebo pregledal.

1.2 Sprejem na zdravljenje brez privolitve
39. člen
(1) Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:
– če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,
– če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in
– če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).
(2) Sprejem na zdravljenje brez privolitve iz prejšnjega odstavka se opravi:
a) na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali
b) v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni pogoji iz 53. člena tega zakona.
b) Sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih
 
53. člen
Oseba je lahko sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona.
 
54. člen
(1) Sprejem iz prejšnjega člena se opravi na podlagi napotnice izbranega osebnega zdravnika, psihiatra ali drugega zdravnika, ki je pregledal osebo, če ugotovi, da so podani razlogi iz prejšnjega člena. Napotnici, ki ne sme biti starejša od treh dni, se priloži poročilo o zdravstvenem stanju osebe, v katerem so posebej navedene okoliščine, iz katerih izhaja, da je sprejem nujen.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se osebo lahko sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom tudi brez napotnice, če gre za primer iz 57. člena tega zakona.

57. člen
(1) Če policija ob posredovanju na javnem mestu, v zasebnih prostorih ali pri izsleditvi tujega državljana, za katerim je razpisana tiralica ali iskanje, domneva, da so pri osebi podani razlogi iz 53. člena tega zakona, o tem nemudoma obvesti službo nujne medicinske pomoči.
(2) Zdravnik, član enote službe nujne medicinske pomoči, osebo na kraju takoj pregleda in če ugotovi, da so podani razlogi iz 53. člena tega zakona, odredi prevoz osebe z reševalnim vozilom v najbližjo psihiatrično bolnišnico.

Se zelo, zelo strinjam. Ne bi mi bilo všeč in tudi tega se zavedam, da se to lahko zgodi vsakomur od nas. Žal. To je ena plat.

Druga plat pa je naslednja: jaz osebno Tiger in njene svojce zelo razumem. Njena mama je resno bolna in vsekakor je potrebna strokovne pomoči in tudi medikamentoznega zdravljenja. Sama od sebe se namreč ne bo pozdravila, ker se ne more. Tako resne bolezni so potrebne resnega in pravega pristopa. Se pa sprašujem, kako naj to svojci naredijo, če se pacient temu upira in zavrača vsakršno obliko zdravljenja? Vsekakor je za svojce to zelo obremenjujoče, ker ne vedo kaj v resnici lahko naredijo. Če pa ne naredijo nič, se stanje samo po sebi ne bo spremenilo, le še slabše bo in tudi svojci se bodo zdraven popolnoma izčrpali, ker je tudi za njih naporno. Sploh pa zna biti naporno za podporno osebo, če tudi sama trpi za kakšno obliko motnje in to je tudi Tiger izpostavila. Tudi sama to poznam, ker je bilo tudi v mojem primeru natanko tako. So pa to izredno težke dileme in tudi sama ne vem, kako bi se odločila, če bi bila na mestu Tiger in njenih svojcev. :unsure:

Dileme so res hude, pa vendar si želim, da bi jih bilo čim manj. Nikomur namreč ne želim, da bi se moral odločati za prisilno hospitalizacijo, ker je to breme za tistega, ki jo doživlja in tudi za svojce. Na žalost.

Koklja, razumem tvoje ogorčenje. Jaz pa sem želela prikazati tudi drugo plat, ki jo verjetno marsikdo tukaj na forumu ne pozna in si tudi želim, da je nikdar ne bi spoznal. :rozicodam:

Izobraževanje kandidatk in kandidatov za zastopnike na področju duševnega zdravja

Prijavnica: Povezava na prijavnico

Termini: marec, april, maj

Izvajalci: Vito Flaker, Mojca Urek, Nika Cigoj, Vera Grebenc, Andrej Kastelic, Jana Mali, Suzana Oreški, Jelka Škerjanc in drugi.

Trajanje: 60 ur

Opis:
Na podlagi 2. člena Pravilnika o postopku, vsebini, pogojih in načinu opravljanja izpita ter načinu in postopku izbire zastopnika na področju duševnega zdravja je za zastopnika lahko imenovan posameznik, ki ima najmanj visoko izobrazbo, opravljen izpit za zastopnika, pet let delovnih izkušenj s področja duševnega zdravja, pridobljena na področju socialnega varstva, zdravstva in v nevladnih organizacijah, ki izvajajo programe duševnega zdravja ali socialnega varstva in ni pravnomočno obsojen na nepogojno kazen.

Po Zakonu o duševnem zdravju zastopnik oziroma zastopnica pravic oseb na področju duševnega zdravja varuje pravice, interese in koristi osebe v postopkih obravnave v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi. S svojim delom zagotavlja učinkovitejšo zaščito ustavnih, zakonskih in drugih posebnih pravic oseb, nadzor nad sprejemom in pomoč pri uveljavljanju pravic pridržanih oseb v različnih vrstah obravnave. Hkrati pomaga preprečevati zlorabe, prikrajšanost, ki izhaja iz ranljivega položaja oseb z duševno stisko in pomaga k čim večji kvaliteti življenja ljudi, ki se znajdejo v takem položaju. Po eni strani si prizadeva, da oseba s težavami v duševnem zdravju ohrani svoje človeške in državljanske pravice, da ne pride do zlorab moči, nepotrebnega prikrajšanja, po drugi strani pa, da kljub svojemu položaju lahko uresničuje svoje interese, ostane dejavna in povezana s svojim okoljem.

Podlage za izobraževanje za zastopnika na področju duševnega zdravja so Zakon o duševnem zdravju in pravilnik, pa tudi strokovna spoznanja in izkušnje, ki temeljijo na izročilu različnih oblik neodvisnega zagovorništva, ki jih poznamo pri nas in drugod. Izobraževanje bo deloma potekalo na način predavanj, diskusij in izkustvenih vaj, delavnic ter branja literature, medtem ko bo praktični del potekal na določenih učnih bazah.

Teme izobraževanja
- koncepti duševnega zdravja v skupnosti
- osnove medicinskega razumevanja klasifikacij duševnih motenj, osnove medicinske obravnave, uporabe psihofarmakov in drugih zdravstvenih posegov
- pristojnosti različnih služb na področju duševnega zdravja, delovanje sistema posameznih služb in mreže služb duševnega zdravja in poznavanje zdravstvenega in socialnega varstva na splošno
- relevantna zakonodaja: kazenska, civilna, delovna, družinska, socialna varnost idr.
- duševno zdravje in človekove pravice
- različne oblike zagovorništva
- pomen uporabniškega gibanja in uporabniške perspektive
- duševne krize in krizne intervencije
- poznavanje virov za razreševanje različnih situacij, ki jih vključuje delo zastopnika
- analiza tveganja
- mediacija

Dragi Janja in Arwen,

hvala za spodbudo! Oglasila bi se že prej, vendar nisem imela časa. Imela sem precej opravkov, doma sem se lotila bolj temeljitega pospravljanja, za kar mi je prej vedno zmanjkalo volje, popoldne hodim na obisk k mami, tako da mi dnevi kar prehitro minejo. Tvoje opozorilo, Janja, naj ne pričakujem hitrih rezultatov, je bilo povsem na mestu, saj gredo stvari zelo počasi, nekatere se sploh še niso premaknile naprej, ampak upam na najboljše. Vsak dan sproti se trudim biti optimistična in ne pretirano premišljevati o prihodnosti oz. vsaj si ne slikati najbolj črnih razpletov. Moram reči, da mi antidepresivi zelo pomagajo, saj te že en sam obisk psihiatrične klinike lahko zamori, ko vidiš, koliko ljudi je bolnih, koliko je mladih, kakšno vzdušje vlada tam ipd. Majhen napredek vidim v tem, da se z mamo pogovarjava (čeprav nič dosti o samem zdravljenju ipd, saj nočem siliti vanjo, da ne bi poslabšala stanja). Malce poklepetava, prinesem ji kakšno sladkarijo ali drugo malenkost, ob slovesu pa se tudi objameva ali dava poljubček, kar se bo komu mogoče zdelo banalno, ampak tega pri nas ni bilo že ... hm, najbrž od mojega otroštva.

Draga Koklja,

hvala tudi za tvoj prispevek in cinične čestitke "nekomu, ki je uspel vzeti prostost bližnjemu na podlagi neprijetnih prisluhov".
"Neprijetni" prisluhi se mi zdijo rahlo poenostavljanje (spominja me na Rodetovo izjavo o pedofilskih duhovnikih, ki so zlorabljali otroke, po njegovem pa so imeli le "avanture"). Kolikor sem prebrala o shizofreniji in izluščila iz maminih samogovorov, so ji ti prisluhi govorili, da je *****, da krade, da smrdi, da je prasica, itd, skratka same zelo hude stvari, ki so po mojem mnenju kaj več kot le neprijetne. Predstavljaj si take prisluhe večkrat dnevno, vsak dan, več let in presodi, če so le neprijetni.
O dostojanstvu se seveda strinjam s tabo. Vklepanje v lisice se tudi meni zdi odveč, sploh če gre za bolnika, ki se le upira, ni pa fizično nasilen ali nevaren. Toda tak je postopek in pri tem svojci ne moremo nič spremeniti. In koliko svojci pripomoremo k bolnikovemu dostojanstvu, če pustimo, da se vsakodnevno zapleta v konflikte z ljudmi (npr. v trgovini in pri drugih stikih) in ga prepuščamo samemu sebi, da se bori z namišljenimi strahovi? Verjemi, da sem se o pravnih zadevah in zakonih, ki urejajo duševno zdravje, precej poučila, ko sem iskala najprimernejšo rešitev. Ravno glede člena o ogrožanju zdravja/življenja sebe in drugih ti bo vsak pravnik ali zdravnik povedal svojo interpretacijo. Ali ni ogrožanje zdravja že to, da si bolan, da imaš shizofrenijo, pri kateri gre za motnjo presoje resničnosti in ne jemlješ zdravil? Ko sem svoje težave zaupala psihiatrinji, je rekla, da je ogrožanje zdravja že to ter da ima mama že dlje časa (več mesecev) vneto oko, visoko dioptrijo, pa vendar zavrača nošenje očal, niti svojega zdravnika nima in noče niti slišati o tem, saj trdi, da je zdravo hrano in je torej zdrava. Če imaš kakšen konkreten, konstruktiven predlog, kako reševati take težave, bo vsekakor dobrodošel še komu drugemu. Mene je blazno razočaral gospod, ki se je oglasil na urgenci in je očetu na opisane težave odvrnil, naj mamo skušamo prepričati, da bi šla sama k zdravniku. Ko se je naslednjič na urgenci oglasil nek drug, bolj razumevajoč in izkušen človek, je po opisu sodeč presodil, da je treba izpeljati postopek privedbe brez privolitve in poslal strokovno ekipo, ki jo predpisuje zakon. In ne, ni poslal dveh goril, temveč dva reševalca, dva policista in zdravnika, ki je po pogovoru z mamo, ki je trajal eno uro, presodil, da mora na zdravljenje. Zakon pa seveda tudi preprečuje zlorabo, tako ne moreš kar poklicati rešilca in bolnika odpeljejo. V najkrajšem času se potem postopek izvede do konca, zdravniška komisija oceni, za kakšno bolezen gre in če mora bolnik ostati na zdravljenju, bolnik dobi tudi zagovornika in če bi šlo za neupravičeno hospitalizacijo oz. zlorabo, bi vse stroške kril tisti, ki je postopek sprožil. Žal zadeva ni nežna in najbrž ne idealna, je pa očitno najboljše, kar trenutno imamo.
Pa še o tem, da nisi nikjer zasledila, da bi bila mama nevarna sebi ali okolici. Ne, moja mama ni bila nikoli nasilna ne do sebe ne do drugih, o ogrožanju zdravja pa sem govorila že prej. Na tem forumu tudi nisem opisovala vseh podrobnosti našega življenja zadnjih 22 let, odkar je bila mama prvič na zdravljenju, niti podrobnosti zadnjih nekaj let, ko je bilo stanje že zelo mučno. Ne vem, kakšne izkušnje imaš ti s shizofrenijo in kako dobro poznaš to bolezen. Jaz seveda nisem zdravnica, toda s tem živim že več kot pol svojega življenja in ti povem, da je še marsikaj drugega poleg nevarnosti, s čimer je težko živeti kot svojec bolnika. Ljudje smo si pač različni, nekateri bolj občutljivi, drugi bolj flegmatični. Kaj pa kvaliteta življenja, ko večno živiš pod stresom in čakaš, kaj bo pa danes, ali bo mama planila na sosedo, ki gre po hodniku mimo naših vrat in jo verbalno napadla, češ da ji je zadnjič rekla to in to, ko poslušaš dolge samogovore, v katerih te imenuje z vsemi drugimi izrazi le hčerka ne (npr. prasica, ***** ipd), najhujših možnih reči obtožuje tudi očeta oz. svojega moža, ko zaradi stresa, zamorjenosti in brezvoljnosti ne zmoreš več najosnovnejše koncentracije in to vpliva na tvoje delo (jaz namreč delam doma), ko ta bolezen že vsem članom kroji življenje in zminimaliziraš še pogovore z očetom, da mama ja ne bi spet mislila, da ji kujeva zaroto itd, itd? Veš, dokler vsega tega sama ne poskusiš, ni treba soditi. Če pa imaš kakšno rešitev ali idejo, pa le na dan z njo. Ogromno je še ljudi, ki so potrebni pomoči.

Vsem forumašem želim lep dan pa da bi se med prazniki spočili in se naužili sončka!!!
 :rozicodam:

'Cinične čestitke' najbrž veljajo za Janjo, ki je čestitala?

Prisluhe, kakršne opisuješ, zelo dobro poznam pri kar nekaj osebah, tudi pri eni od meni izredno dragih oseb, ki ima prisluhe in privide s še grozljivejšo vsebino vsak buden trenutek, ne samo nekaj ur na dan – pa mi na kraj pameti ne pade, da bi koga zaradi takih prisluhov dala prisilno, kaj šele nasilno! hospitalizirati. So ti mamini prisluhi kakorkoli ogrožali tvoje ali koga drugega življenje in zdravje, Tiger? Niso.

Ne, Tiger, zelo se motiš – postopek tak ne bi smel biti in ni samo sprt z vsako etiko in moralo, temveč pomeni – tak, kot si ga opisala v prejšnjem prispevku – tudi kršitev obstoječe zakonodaje. Da svojci pri tem ne morete nič, se pa, vidiš, meni zdi cinizem s tvoje strani.
Ne, svojci, seveda ne prispevate k dostojanstvu osebe s prisluhi, če jo prepuščate sami sebi, da se bori z namišljenimi strahovi. Še bistveno manj pa prispevate k njenemu dostojanstvu z ravnanjem, kakršnega si opisala.

(Mimogrede, zakon, ki ureja duševno zdravje, je en sam.)
Iz vseh tvojih prejšnjih prispevkov veje ravno nemoč ob nepoznavanju zakonodaje, Tiger – in žal tudi alternativnih načinov reševanja takih situacij.

Ne, to ni 'hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih,' ki je po ZDZdr eden od nujnih predpogojev za izvedbo hospitalizacije brez privolitve. Imaš pa prav, da je interpretacija ogrožanja dejansko prepuščena interpretaciji psihiatra, kar je tudi ena od glavnih pomanjkljivosti Zakona o duševnem zdravju. Gre za odvzem osnovne človekove pravice – svobode gibanja – ki jo vsakemu državljanu zagotavlja neposredno ustava. Še kazenskopravna zakonodaja ne dopušča odvzema svobode, še preden človek zagreši kaznivo dejanje in ne da bi kogarkoli ogrožal.

Naštevaš, na kakšne vse načine je tvoja mama ogrožala svoje zdravje – že res, Tiger, ampak zaradi takih reči se človeka ne sme aretirati in z lisicami odpeljati; če bi to bilo prav, lahko s tem trenutkom izvršimo masovno aretacijo vseh, na primer, kadilcev, ki s kajenjem hudo ogrožajo svoje zdravje – in ker to vztrajno počnejo navkljub dejstvu, da so (vsaj večina) temeljito seznanjeni s škodljivostjo svojega početja, bi se lahko vprašali tudi o njihovem 'stiku z realnostjo' oziroma moteni realitetni presoji; tisti, ki to počnejo, denimo, vpričo svojih otrok, pa nedvomno ogrožajo tudi njihovo zdravje – torej izpolnjujejo že dva pogoja hkrati tam, kjer sicer zadošča že en sam.
(Kadilci, prosim, ne padite zdaj po meni; kajenje sem uporabila zgolj za ilustracijo absurda različnih interpretacij ogrožanja lastnega in tujega zdravja).

Tiger, po opisu preko telefona zdravnik ne more in ne sme presojati, da je treba izpeljati privedbo brez privolitve, to je kršitev prav te zakonodaje o duševnem zdravju, na katero se sklicuješ. 'Gorila' je žargonski izraz za medicinskega tehnika v psihiatrični bolnišnici in se nanaša ravno na to, da v odnosu do pacientov uporablja fizično silo. Da je bil z rešilcem poslan tudi zdravnik, pa je nekaj novega: v prejšnjem zapisu si namreč napisala, da je
Očitno si tega zdravnika zdaj dodala. Tako kot si zdaj napisala, da je zdravnik
- zadnjič pa:

Da pacient dobi zastopnika (ne zagovornika), tudi žal ne drži, ker jih pri nas pač še ni – pa čeprav bi jih morali imeti že od avgusta.


O alternativah in o tem, zakaj in kako taka nasilna aretacija človeka samo še hudo dodatno travmatizira, se zdaj ne bom razpisovala, ker sem že tako ali tako predolga – z veseljem pa o tem kaj napišem naslednjič, če boš želela.

Glej, Tiger, zelo dobro razumem, da je tvoja mama predstavljala veliko obremenitev za celotno družino in da vas je njeno stanje spravljalo v hudo stisko, seveda mi je jasno, da ji niste ne želeli ne privoščili obravnave, kakršne je bila deležna, in da si že pred tem poskušala mami pomagati drugače. (Kokljina graja pa tako ali tako ni šla tebi, ampak zdravniku iz vaše zgodbe ter Janji z njenimi čestitkami – in pod to grajo in sploh celoten Kokljin zapis se podpišem z vsemi štirimi). A kljub temu velja vse, kar je napisala že Koklja, jaz pa dodajam, da v dogajanju, kakršno si opisala v prejšnjem zapisu, nista samo zdravnik in z njim ustanova, v kateri je zaposlen, kršila zakonodaje, temveč je svoja pooblastila prekoračila tudi policija. Zaradi tega, kar je trpela tvoja mama, se z njo pač ni smelo tako ravnati.

Iskreno me veseli, da je tvoji mami že bolje, in vam želim, da bi ji bilo vsak dan še bolj. Ker imaš tudi povsem prav, da je še ogromno ljudi, ki so potrebni pomoči, tudi z veseljem sporočam, da smo sredi organiziranja brezplačne zagovorniške in pravne podpore za ljudi v duševni stiski in njihove svojce – več o tem pa bom lahko napisala, ko bomo zadevo zagnali (kar bo, upam, prav kmalu). In zelo žal mi je, da tvojega zapisa nisem opazila, ko si še iskala pomoč in bi ti lahko predlagala drugačne poti.
Lep pozdrav in vso srečo tebi in tvoji mami – če pa še zmeraj potrebuješ kakšne informacije ali pomoč za mamo ali zase, pa mi, prosim, piši.

Koklja, Trina, Tiger in vsi ostali!

Zelo mi je žal, ker sem se res neprimerno izrazila in se vsem prizadetim iskreno opravičujem. Zakaj sem tako reagirala? Zato, ker sem sama imela svojo mamo doma kljub temu, da so mi drugi svetovali, da bi bilo bolje, da bi bila hospitalizirana. Jaz pa nisem poslušala nikogar, ampak samo mamine prošnje, da si ne želi iti v bolnišnico. In to je bilo za naju skoraj usodno zaradi poizkusa samomora. Če bi umrla, si jaz ne bi mogla nikoli oprostiti, ker nisem poslušala drugih, ampak njo in njene želje. Zato sem reagirala tako kot sem in še enkrat iskreno opravičilo. Se nisem želela oglasiti, vendar se mi je zdelo prav, da pojasnim še mojo plat neprimerne izjave. Tiger, tebi in tvoji mami pa srečno. :rozicodam:

Berem vaše komentarje na "prisilno hospitalizacijo", in če ne bi vsaj nekoliko poznala teh zadev iz izkušenj, bi celo priznala, da imate prav. Pa vendar ni čisto tako.....

 Pozdravljena Tiger!

Tvoja zgodba je pretresljiva in razumem, da je zelo naporno živeti s človekom, ki ima prisluhe in je v takšnem stanju kot ga opisuješ. Si pa ne morem kaj, da se ne bi strinjala s Kokljo in se mi prisilna hospitalizacija zdi res nesprejemljiva, neetična in nehumana.
 Problem zate je živeti v takem okolju. Vprašanje je, kaj lahko ti tukaj narediš- ena varianta se mi zdi, da se odseliš, če te življenje z mamo preveč psihično sesuva. Morebiti pa bi z njo lahko dosegli dogovor in bi v svojih boljših momentih lahko razumela, da je življenje z njo za vas hud napor in bi se odločila za zdravljenje. Ali bi se mama raje strinjala, da se odseliš, ker njena stanja ne moreš prenašati?

Vedno se spominjam knjige Tanje Lamovec Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup, v kateri nazorno opisuje postopke razčlovečenja v prisilni hospitalizaciji, saj je sama večkrat bila njena žrtev. Hudo je za tvojo mamo, hudo pa je tudi zate, saj si v večnem dvomu kaj storiti in kako ravnati, da bi bilo za vse najbolj prav. Verjamem, da obstaja možnost soglasja tudi v najtežjih situacijah, mogoče potrebujete mediatorja, strokovnjaka... in lahko skupaj najdete dogovor.
Mogoče se lahko obrneš na Suzano Oreški na društvo Altra, vsekakor vam vsem želim veliko potrpljenja v iskanju poti invse dobro!

Draga Trina, Janja, Zala in Nebesno modra,

Draga Janja,

tisto o ciničnih čestitkah je veljalo Koklji, nikakor pa ne tebi. Hvala za lepe želje na koncu tvojega sestavka in tudi jaz želim tebi in tvoji mami vse dobro!  :rozicodam:



Draga Trina,

O tem, kako je mamina bolezen (ne le prisluhi) ogrožala moje zdravje, sem čisto na kratko opisala v zadnjem odstavku in si lahko prebereš. Mogoče pa je bolezen zate le nekaj fizičnega (npr rana na želodcu), ne pa psihičnega.
Glede postopka privedbe brez privolitve ter tem, kakšen je ali ni ali kakšen bi moral biti: očitno je tak, saj so mi povsod, kamor sem se šla, pozanimat, kakšne rešitve obstajajo, povedali isto. Ali se postopek sproži na sodišču in prav tako sledi prisilna privedba (s policijo in lisicami), če se oseba noče odzvati vabilu ali pa se ga izpelje naknadno, ko je oseba že v bolnišnici. Kolikor vem, je vse teklo po zakonu, mama je dobila zagovornico, saj sem ji sama nesla njeno pošto. Zanimivo se mi zdi tudi to, da so mi na sodišču rekli, da še niso imeli primera privedbe brez privolitve, zakon pa je star že skoraj dve leti. Ali naj bomo torej veseli, češ: očitno sploh ni tako hudih bolnikov, da bi ta postopek potrebovali ali to pomeni, da se take primere rešuje tako kot pri nas, ko se postopek na sodišču izpelje že med zdravljenjem? Torej zakon vsi veselo kršijo ali kaj?
Moje mame ni nihče aretiral. Policista sta jo v skladu s postopkom vklenila v lisice, ker se je upirala. Seveda mi to ni všeč, vendar me ni bilo zraven in temu nisem mogla ugovarjati.
Prosim, ne primerjaj shizofrenikov s kadilci. Pri prvih gre za motnjo presoje resničnosti, pri drugih pa za odvisnost. Razlika je velika.
Ja, pri prvem zapisu sem zdravnika po nesreči izpustila. Če hočeš verjeti, da sem si ga izmislila in dodala kasneje, pa zaradi mene lahko.
Alternativnih načinov reševanja takih situacij res ne poznam, priznam, pa sem se na dosti koncih pozanimala, kaj se da storiti. Med drugim sem šla tudi na Altro, ki jo omenja Nebesno modra, kjer sem dobila nekaj zloženk in prijazna svetovalka mi je opisala, kakšen je postopek po novem zakonu. Zato se priporočam za te alternativne načine in za kakršnekoli informacije, ki jih omenjaš na koncu sestavka.
Kako pa ti pomagaš tej tebi ljubi osebi s prisluhi in prividi, ki jo omenjaš v začetku?


Draga Zala,

Hvala za tvoj prispevek, pod katerega se lahko podpišem tudi jaz. Opisuješ znane situacije, stiske in vprašanja, ki sem si jih (in si jih še zdaj) zastavljala tudi jaz in si še vedno želim odgovorov nanje. Upam, da se ne kriviš za svakovo smrt. Pri tovrstnih obolenjih vedno prihaja do dilem, kako bolniku pomagati, kako on gleda na to pomoč, ipd. Včasih pa človeku žal sploh ne moreš pomagati. Ne smeš si očitati. Tudi jaz ti želim vse dobro!  :rozicodam:


Draga Nebesno modra,

O iskanju pomoči sem pisala že prej. Mediator in strokovnjaki, ki jih omenjaš, so meni malce preveč abstraktni, da bi si s tem kaj pomagala. Za kakšne konkretne naslove pa se vedno priporočam, saj bo pomoč potrebna še potem, ko bo mama prišla iz bolnišnice. Naj ponovim, da sem na mnogo naslovih, kjer sem iskala informacije, izvedela nič ali pa zelo malo.
Kakršnokoli mnenje o privedbi brez privolitve kdorkoli že ima, takšen je zakon, takšen je postopek. Tudi meni se zdi vklepanje z lisicami nesprejemljivo in nepotrebno (pri mami, ki ni bila fizično nasilna), in želim si, da mi teh stvari sploh nikoli ne bi bilo treba poznati. Ampak to je pač zakonito sredstvo, ki obstaja in ki se ga človek v takih primerih poslužuje. Sama žal nisem dovolj pametna, da bi si izmislila kaj boljšega, bi pa prosila vse, ki kritizirajo ta zakon in svojce, ki smo ga uporabili, naj svoje kritike naslovijo tudi na tiste, ki pišejo zakone. Bo bolj učinkovito.
Če bi se z mamo dalo pogovarjati, bi to vsekakor že storila (mislim, da sem o tem že pisala), lahko si prepričana, da bi mi to prej ko slej padlo na pamet. Ampak kako se pogovoriš s človekom, ki sploh ne prizna, da je bolan?
Odselila se nekega dne zagotovo bom, ko bo mama (bolj) zdrava in bomo uredili medsebojne odnose in bom lahko pomirjeno zaživela svoje življenje. Ali se ti ne zdi, da bi bila odselitev zaradi mamine bolezni, ki me psihično sesuva, bežanje pred problemom? Naj bi se odselil še moj oče? Kaj pa bi s tem rešili?


Vsem, ki pišete na ta forum, pa polagam na srce: ne sodite preveč o stvareh, ki jih sami niste doživeli.
Lep pozdrav vsem!  :)

Madonca si nas spatronizirala, Tiger!

Zelo kratka bom:
Nemogoče. Zastopnika pravic oseb na področju duševnega zdravja v Sloveniji ni še niti enega, ker ni bil še niti en imenovan (čeprav bi morali biti na voljo zaprtim že od uveljavitve Zakona o duševnem zdravju avgusta lani). Zdaj pa ne vem, ali ti ni povsem jasno, komu si nosila mamino pošto - ali pa te je v patroniziranju zaneslo malo predaleč.

Aretacija pomeni odvzem prostosti s strani policije, Tiger. V skladu s postopki, ja. Torej?

Naprej ne bom odgovarjala, ker vas namesto tega - predvsem tebe in Zalo, pa tudi Janjo in ostale, ki se jih to kakorkoli dotika ali pa jih pač samo zanima - prijazno povabim na jutrišnje predavanje v sklopu izobraževanja kandidatov za zastopnike na področju duševnega zdravja in usposabljanja koordinatorjev obravnave v skupnosti; tema jutrišnjega predavanja bodo ravno duševne krize, ustrezno in neustrezno odzivanje nanje in alternativni načini pomoči. Z veseljem ti bomo odgovorili na vsa vprašanja, ki si mi jih postavila tukaj - pa tudi na vse Zaline teze o upravičenosti zapiranja ljudi, ker imajo slab vpliv na druge ljudi oziroma škodujejo njihovemu zdravju.
Če bi si rada bolje razjasnila pravne vidike hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, pa se lahko udeležiš tudi predavanja o pravnih vidikih zastopništva, ki bodo 27. maja. Tudi tam lahko dobiš pojasnila na svoja vprašanja.
Predavanja potekajo na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani na Topniški 31, vstop je prost.

Prisrčno ste vabljeni vsi, ki vas te reči zanimajo.

Draga Trina,

Nikogar nisem spatronizirala (kaj pa to sploh pomeni??), samo dosti imam ljudi, ki znajo samo pametovati in kritizirati, konkretnega predloga, rešitve, pomoči ali česa drugega pa nobenega. Če torej poznaš boljše rešitve, jih napiši tu, saj je ta forum, če prav razumem, ravno temu namenjen. Nekateri pač nimamo časa, da bi se udeležili teh predavanj. Si pa v svojem prvem zapisu sama na koncu napisala, naj ti pišem, če potrebujem še kakšne informacije ali pomoč.
Meni očitaš nepoznavanje zakonodaje, potem pa trdiš, da je posredovanje policije ob tem postopku aretacija. Kolikor vem, te ob aretaciji odpeljejo na policijo. Ali lisice kot take pomenijo aretacijo? Izvrstna tema za filozofske razprave brez konca in kraja. Komur se da o tem razglabljati, naj izvoli, jaz pa se ne mislim preklati okoli tega, ali je to prav/lepo/dobro ipd. Ponavljam: ne, to mi ni všeč, toda tak je zakon in tak je postopek, tako se je zgodilo in tega se ne da spremeniti. Škoda, da se poznavalci alternativnih načinov reševanja takšnih problemov niso oglasili že pred dobrim mesecem, mogoče bi bilo vse drugače. Kdor pa ima pametnejše in boljše predloge, kako spremeniti zakon, naj jih pošilja tistim, ki pišejo zakone oz. se s tem kako drugače ukvarjajo.
Dobro, moja mama torej ni dobila zagovornice. Lepo, da si tako obveščena. Meni je povsem jasno, komu sem nesla pošto: mami. Na kuverti je bil žig z odvetničinim imenom in naslovom. Pošta je prispela par dni po maminem prihodu v bolnico. In zadeva: sklep o privedbi brez privolitve.
Na ključno vprašanje, ki sem ti ga zastavila čisto na koncu prejšnjega sestavka, pa se ti ni dalo odgovoriti. Pa bi tvoj odgovor lahko pomagal mnogim. Iskati napake je pač lažje.

Če se kdo ob mojem pisanju počuti prizadetega, mi je zelo žal. Na zelo dostojen in nežaljiv način sem odgovorila na vaša vprašanja oz. se odzvala na vaše prispevke. Takšno je pač moje mnenje. Res sem sita pametovanja in teoretiziranja in kritiziranja brez konkretnih in konstruktivnih idej in zamisli. Če že omenjate strokovnjake itd, napišite, katere imate v mislih. Če poznate učinkovitejše rešitve od zakonsko dovoljenih, prav tako. Z veseljem se naučim česa novega. In ta forum je menda namenjen prav temu.
Lep pozdrav!  :)

Joj, Tiger,
v bistvu se mi res smiliš, ko prideš po po-moč, pa poleg te dobiš še kup očitkov in pametovanj.
Tudi meni na prvo žogo ni bilo všeč razmišljanje o prisilni hospitalizaciji, še posebno ker, kot si zapisala, ni ogrožala nikogar.
Dokler se, seveda, ne vprašamo, kaj vse ogrožanje pomeni....

In že to, da imaš sama težave, pove dosti. 22 let, Marija... Priznam, da si zelo, zelo močna!
Jaz sem po osmih mesecih tetine preganjavice izgubljala poslednje moči, še posebno ker imam tudi sama precej trhle živčne niti...

Polagam ti na srce, da se tudi v Polju ali kjer koli že je mama, osredotočiš na čim manj ljudi, tem zaupaš in budno bdiš nad maminim stanjem. Močno držim pesti, da bi ji uspelo, pri čemer jo res spodbujaj, hvali in božaj...
Mama je že zdavnaj izgubila za-upanje, vem pa, da je z zdravili mogoče stanje popraviti. Morda bo res trajalo dlje, ampak ne izgubi upanja!

Predvsem pa, najpomembnejše, skrbi zase in enako naj velja za vso družino. SAMO vsi VI ZDRAVI ji lahko pomagate splavati iz blodenj in trpljenja...

Pa da bi našla mirno pot v življenju ti želim.

Tiger,
na ključno vprašanje, ki si mi ga zastavila na koncu prejšnjega sestavka, in na vsa druga vprašanja ter očitke ti odgovarjam s povabilom, da se udeležiš današnjega predavanja in diskusije ravno o rečeh, o katerih teče tukajšnje preklanje. Z vabilom ti odgovarjam zato, ker je veliko bolj konstruktivno in bistveno bolj konkretno od tukajšnjega prerekanja, dokazovanja svojega prav, pametovanja, teoretiziranja in kritiziranja. Zato vabilo ponavljam.
Škoda, da za to nimaš časa; prepričana sem, da bi ti veliko bolj prav prišlo kot tole tukaj. Glej: ko bo tvoja mama odpuščena iz bolnice, bo upravičena do 'skupnostne obravnave' - se pravi, nadaljnje pomoči v skupnosti, za katero odgovarja 'koordinator obravnave v skupnosti.' Danes boš imela priliko iz prve roke, od že delujočih koordinatorjev slišati, kako lahko pomagajo tvoji mami oziroma vam vsem skupaj; lahko boš tudi vprašala, karkoli te bo zanimalo; lahko boš navezala stik z morebitnim bodočim koordinatorjem za tvojo mamo. In če bo tvoja mama slučajno spet kdaj padla v krizo, kakršna je bila tukaj opisana, boš najbrž vsaj malo bolje opremljena za spoprijemanje s težavami, kakor si bila tokrat - in upati je, da se kriza zato sploh ne bo stopnjevala tako daleč, kot se je tokrat.

Tiger, konkretnejše in bolj konstruktivne pomoči, kot ti jo ponujam, se pri najboljši volji ne spomnim - ker čarobne palčke, ki bi tvoji mami izbrisala halucinacije in travmatično nasilno hospitalizacijo, namreč ni, to tako ali tako sama dobro veš. Lahko pa se skupaj potrudimo najti načine, kako tvoji mami najbolje pomagati, ko bo prišla iz bolnice.

O prav posebni ironiji žalostnega dejstva, da uporabnice foruma za medsebojno pomoč ljudem s težavami v duševnem zdravju s tako lahkoto označijo druge ljudi za ogrožajoče in škodljive njihovemu zdravju, zaradi česar je te druge zaradi zaščite prvih treba zapreti, pa več drugič. Danes samo toliko: če bi sprejeli načelo 'ogrožanja,' ki ga zagovarjate, lahko s tem trenutkom zapremo ne samo vse uporabnike nebojse.si, ampak kar vse Zemljane. Ste res tako prepričane, da same niste še prav nikoli škodljivo vplivale na druge - še posebej svojce - in s svojimi depresijami in drugimi, na ta forum spadajočimi motnjami ogrožale njihovega zdravja?


Še to: če bo slučajno koga le zamikalo danes prit - začne se ob 17h; vidim, da sem prej pozabila napisat uro.

Draga Trina,

Hvala za povabilo, toda predavanja se žal ne bom mogla udeležiti, ker imam druge obveznosti. Na to, da bom dobila konkreten odgovor, niti nisem računala, saj sem se že navadila, da človek ne sme preveč pričakovati. Bi bilo pa vseeno primerno o tem pisati tu, kjer govorimo o konkretnem primeru. Sem pa vseeno pričakovala kakšne informacije, saj si se sama ponudila, da mi kaj napišeš in sem te pač vzela resno. V čarobne palčke pa itak nikoli nisem verjela.
Najbrž vsak človek kdaj v življenju s svojim vedenjem ali boleznijo do neke mere ogroža zdravje drugih ljudi; navsezadnje ti bo vsak starš najstnika rekel, da se mu bo zdaj zdaj zmešalo. Bi pa rada pripomnila, da ne mešajmo hrušk in jabolk. Duševne bolezni si niso enake med sabo in je težko primerjati človeka, ki npr. trpi za anksioznostjo ali depresijo ter človeka, ki trpi za psihozo in njunim odnosom do samih sebe ter do okolice.


Draga Vesnav,

Hvala za tvoj prispevek. Veš, včasih se mi zdi stvar zelo relativna: ali sem res močna, da sem to tako dolgo prenašala ali le strahopetna, da se nisem mogla prej soočiti s tem?
Upam, da je s tvojo teto zdaj bolje! Pa seveda s tabo tudi, da si se že malo pomirila in okrepila. Bom upoštevala tvoje nasvete. Pri tej bolezni se mi zdi ena najhujših stvari ravno izguba zaupanja. Že če je človek zdrav, je porušeno zaupanje težko ponovno zgraditi, pri takem bolniku pa še težje, ker je to v naravi bolezni. Ne bom izgubila upanja, ampak se nameravam boriti in mami pomagati, kolikor se da. Zdaj to zmorem.
Želim ti vse lepo in veliko sončka!  :rozicodam:

tiger

Ojej, tole je pa res naporno.

Tiger: moja ponudba in vabilo, da mi piši, veljata še vedno - ampak konkretna pomoč pač ne pomeni omlednega razlivanja ali besnega razsajanja na nekem virtualnem forumu; konkretna pomoč pomeni zelo konkretna dejanja v zelo konkretnem resničnem svetu - in za konkretno pomoč so pač potrebni konkretni podatki; pa menda ne misliš razkrivat osebnih podatkov tukaj na javnem forumu?!

Če torej želiš konkretno pomoč za svojo mamo, mi piši, čakam že od zadnjič - če pa ne, pa nič, bogpomagaj. Samo potem se pač nehaj pritoževat, da pomoči nikjer ne dobiš.

Kar pa se tiče tvoje teze o oddaljenosti depresije in psihoze: veliko bližje sta si, kot si očitno misliš. Tudi depresivna epizoda je lahko psihotična; tudi pri depresivni epiozodi je lahko indicirana hospitalizacija brez privolitve, kakor se je zgodila tvoji mami. Toliko v vednost o hruškah in jabolkih.

Zanimivo, tudi sama se sprašujem, ali sem bila v določenem obdobju izjemno močna ali izjemno prestrašena?:)
Ampak, glej, preživela sem, se ob tem naučila, kaj je v življenju bolj in kaj manj bistveno in to se mi zdi že veliko.
Tudi pri tebi opažam, da zelo trezno in presenetljivo mirno gledaš na svoje izkušnje, kar mi da vedeti, da si močna in te občudujem.
Moja teta je zdaj dobro, vendar pa pri takih zadevah - zdaj že vem - se zna poslabšat. Ampak če je enkrat šlo na bolje, trdno verjamem, da bo tudi drugič, če bo do tega prišlo.

Hvala, jaz sem ok.
Ti le pazi nase, iz lastnih izkušenj ti povem, da še lastnemu otroku, ki mi pomeni vse na svetu, težje stojim ob strani, če mi stvari v življenju preveč pridejo do živega.

Drži se in poročaj, kako stvari napredujejo.

 :029: Smešno, jaz sem dobila občutek, ko sem brala tole temo, da se stari mački brez milosti spravljate na deklico, ki živi v nemogoči situaciji, pa čeprav skušate zadevo ublažit z nekimi (ja, pokroviteljskimi) ponudbami pomoči. Tudi če punca ne ve vsega in je naredila kakšno napako, je tak ton na tem mestu ne le odveč in neproduktiven, ampak prej kontraproduktiven. Zavedam se, da nekaterim določene stvari poženejo pritisk do višav, sploh tam, kjer imate izkušnje s tako hudimi oblikami bolezni in sploh, če poznate omenjeno gospo, ampak tole je pa preoster odziv.

...zanimivo, da imam tak občutek tudi jaz...

Draga Trina,

Ne vem, kaj misliš z razlivanjem in besnim razsajanjem. Mene nisi z ničemer razjezila. Če pa se počutiš napadeno, ker sem odgovorila na tvoje pisanje, pa to ni moj problem. Če ponovno prebereš vse prispevke pod to temo (kar je seveda tudi naporno), boš videla, da sem vse napisala v zelo prijaznem tonu. Tudi pritožujem se ne, da ne dobim pomoči, saj sem jo že dobila. Napisala sem le dejstvo, da sem pač na raznih naslovih izvedela zelo malo. Mogoče moraš nehati toliko brati med vrsticami.
Glede razlike med depresijo in psihozo pa sem imela v mislih to, kako se bolezni kažeta v praksi in delujeta na bolnika in okolico. Ne zanikam, da tudi depresivca ne more doleteti privedba brez privolitve, če je njegovo stanje tako hudo in ni rečeno, da določeni shizofreniki ne bodo sami od sebe poiskali pomoči. Pravim pa, da je bolezni nesmiselno primerjati, saj smo si ljudje tako različni, da stvari niso vedno črno bele.
Hvala za ponujeno pomoč. Po tvojem pisanju sem pač sklepala, da veš za določene stvari, ki bi prišle prav ne le meni in mojemu konkretnemu primeru, temveč še kakemu drugemu pomoči potrebnemu človeku, ki bo kdaj v prihodnosti prišel na ta forum in morda iskal odgovore v tej temi. Če bi jih napisala tukaj, bi bilo to dostopno vsem.


Draga Vesnav,

Hvala za prijazne besede. Tudi si se drži in ohrani optimizem. Bom še kaj napisala, ko bo kaj novega.


Dragi Urssska in Harlekina,

Hja, očitno se na vseh forumih zgodi kaj takšnega...


Vsem skupaj želim lep sončen vikend!  :rozicodam:

Dragi tigerček
Nisem noben pisec in ne znamtako lepo pisati kot predhodniki. Vedi pa, da te še kako razumem saj sem bila v podobni situaciji samo da je bila pri nas vloga obrnjena. Hči nikakor ni hotela priznati da je z njo kaj narobe in zato se je tudi branila zdravljenja z zdrvili. Pristala je na obisk pri psihologu, pri psihoterapevtu, pri osebnem zdravniku in to je bilo tudi vse. Stanje pa se ji je iz dneva v dan poslabševalo in zdaj je v bolnišnici.Mogoče se pa v času obiskov kdaj srečamo, poklepetamo in izmenjamo izkušnje.
Ne vem če jo to prava tema da tukaj prosim osebe ki ste se zdravile v bolnišnici prostovoljno ali pod prisilo če lahko vsaj malo napišete kako je to potekalo, kaj ste pričakovali od svojih bližnjih, kakšno pomoč ste od njih dobili, kaj bi si še želeli......kako se počutite danes.
Želela bi čim več informacij, da bi lahko čim bolje sodelovali in pomagali na poti k ozdravitvi našega otoka da se bo spet veselil mladosti in živlenja, da bomo spet srečna družina.

Odvisno, koliko je ta otrok star.
Sama sem bila 30...
Najprej je gotovo za tvojo punco pomembno in to poskusi razumeti, da je velik šok in rabi sprijaznjenje z dejstvom, da je v bolnišnici. Predsodki, stigma je še kako živa in osebno mi je bilo dejstvo, da sem na psihiatriji nemogoče srhljivo sprejeti.
Daj ji čas, podpiraj jo s prisotnostjo in poskusi začutiti, kaj rabi. Odvisno od nje. Najbolj, kar se meni zdi bistveno in nujno, je, da ji daš vedeti da bo nekega dne, morda zelo kmalu, spet vse dobro, kar mislim, da, če ne gre za trdovratnejše zadeve, ki izhajajo iz otroštva, tudi bo!

Sama sem 10 let kasneje relativno ok, prvih 5 let pa je bilo mučnih.
Na kratko.

Ti pa, mati, ne obupaj, močna bodi in ji bodi vzor, saj si starejša in modrejša, daj ji vedeti, da z leti stvari postanejo drugačne, na dogodke iz preteklosti nemalokrat gledamo z nasmehom. Sama se danes nekaterim svojim doživetjim iz srca, četudi s trpkostjo, vseeno rade volje nasmejim.

Držim pesti za otroka in zgornjo mamico!

Draga Ajuto,

želim vam, da bi bilo zdravljenje vaše hčerke uspešno! Kot so prijazni ljudje na tem forumu svetovali že meni, svetujem tudi jaz vam: bodite potrpežljivi in ne pričakujte hitrega okrevanja, da ne boste razočarani. Naj vam pa te besede ne vzamejo volje in optimizma. Iz lastnih izkušenj vam povem, da me je prvo srečanje z mamo v bolnišnici malce potrlo, ker je bila fizično videti zelo slaba, poleg tega pa dolgo ni bilo nobenega napredka. Tako je njen zdravnik še prejšnji teden rekel, da bistvenega izboljšanja še ni, so ji pa res začeli dajati nova zdravila in učinek še ni bil opazen, ta teden pa je že na odprtem oddelku  :)
Lahko se res kdaj srečava in malce poklepetava.
Želim vam veliko sreče in optimizma!  :rozicodam:

tiger

OO, tiger, le tako naprej...:)
Sem vesela za mamo.
Meni, ki sem bila dolgo časa slabotna, se zdi to z mamico precej hitro.
Javi se še kaj.

Ta otrok je že dekle z diplomo in službo, je pa še vedno naš otrok zato ji tudi želimo in hočemo pomagati po najboljših močeh da bo čim lažje in čim prej dala skozi tudi to preizkušnjo.Jasno nam je da ne bo šlo čez noč ampak bojo potrebni tedni, mogoče celo meseci. Pripravljeni smo ji stati ob strani, jo podpirati, ji vlivati upanje in moč da bo tudi zanjo sijalo sonce.
Vesnav hvala za vspodbudne besede in držanje pesti ki jih še kako rabimo :rozicodam:

Tiger
tudi tebi hvala za nasvete.
Da so ljudje na forumu prijazni in se trudijo po najboljših močeh pomagati mi je poznano saj ga prebiram že dolgo. Vsei nasveti ki sem jih dobila tukaj hči ni hotela poslušati zato je na žalost pristala tam kjer je danes.
Verjamem da bo zdravljenje uspešno in da bo hči potem toliko pametna, da ne bo dopustila da se še kdaj ponovi cela zgodba.
Tudi tebi tigerček :rozicodam: in zaželim da se tudi vaša izkušnja izteče po vaših pričakovanjih
 

Tudi nam je počasi začel sijati :sunny:. Včeraj so hči premestili na odprti oddelek in vsi smo :happy: Za vikend bo celo lahko prišla domov.
Mogoče še kakšen nasvet?

oj tudi jaz sem se zdravil v bolnici lepo mi je bilo priti domov k družini; bodite potrpežlivi z njo :)
vse bo še ok :oki:
pa fajn je če se z njo malo pogovarjate če se da

no upam da sem kej pomagal
srčen pozdrav :rozicodam:
pa veliko sreče

Dragi forumovci,

oglašam se po zelo dolgem času, saj je bilo to leto zelo pestro, čas je kar brzel, pa potem malo dopusta in spet dela, zdaj pa si lahko končno vzamem nekaj časa, da spet kaj napišem.
Zelo sem hvaležna vsem, ki ste pisali v to temo in mi s tem precej pomagali. Pomoč spodbudne besede in zavest, da nisi sam, je neprecenljiva.
Pri nas se je življenje umirilo. Ko pomislim, kako je bilo pred enim letom, si sploh ne morem predstavljati, da smo lahko tako živeli in tako dolgo. Moja mama je iz bolnišnice prišla konec poletja. Zdaj ima zelo prijazno psihiatrinjo, h kateri hodi enkrat na mesec na pogovor in depo terapijo. Jaz sem še vedno na antidepresivih (do pomladi), ki mi tudi zelo pomagajo. Naši odnosi so se precej popravili. Z mamo se razumeva odlično, lahko se normalno pogovarjava, hecava, karkoli. Tudi z očetom se neprimerno bolje razumeta. O čem takem si niti sanjati nisem upala. Sploh si nisem več predstavljala, kako je biti tako sproščen in brezskrben. Še naprej se bom trudila ostati pozitivno naravnana in skrbela, da bodo šle stvari še na bolje.
V novem letu vam vsem želim veliko zdravja, sreče, dobre volje, poguma, vztrajnosti, prijetnih presenečenj in vsega, kar si sami želite in potrebujete!

tiger  :rozicodam:

Tiger, vesela sem za vse vas! :rozicodam:

Veliko vam je uspelo, lepo počasi naprej!

SREČNO 2011! :-* :-* :-*

Vesela sem zate tiger/tigrica  :oki: Naj bo še tako naprej. Srečno tudi tebi.  :rozicodam:

Tiger
Vesela sem za vas da se je vaše življenje obrnilo na bolje. :clap:
Pri nas na žalost ni šlo po pričakovanjih. Spet smo na začetku.
Zaradi takorekoč takojšnjega prenehanja jemanja zdravil je naš otrok spet v bolnišnici (tokrat že tretjič)in še vedno trdi da z njim ni nič narobe, da ne rabi zdravil. Vsi pogovori, vsa prepričevanja ne padejo na plodna tla. Za vse ima odgovor in se z vsemi štirimi brani in dokazuje kako ima prav, kako je svet krivičen.....
Midva še vedno upava da bo terapija zdravljenja dala željene učinke saj življenje kakršnega živimo še daleč ni lepo.
Mogoče je kdo med vami ki je imel podobne izkušnje in je pripravljen povedat kako je to reševal in tudi rešil. Za vsak nasvet vam bom zelo hvaležna.

Vsem lep jesenski večer
 

Zanima me, če se je v enem letu postopek prisilne hospitalizacije psihiatričnih bolnikov kaj spremenil ...
Menda je bil 2011 sprejet nov zakon o duševnem  zdravju.  :-\

Ne, v zadnjem letu se ni postopek nič spremenil.
Ne, nov ZDZdr je bil sprejet 2008 in je nespremenjen v uporabi od 2009.