FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav.

Na tem forumu sem nova, čeprav se z depresijo spopadam že deset let, sedem let se zdravim. Po enem letu zdravljenja ambulantno sem bila napotena na bolnišnično zdravljenje, vendar sem ga takoj po prihodu zavrnila in prvo hujšo epizodo potem zmogla doma. Potem je bilo nekaj časa bolje, vmes prva psihoza, iluzija?...se še danes ne ve. Terapija Zyprexa. Amapk sem si jo kaj hitro ukinila in o tem obvestila tudi svojo psihiatrinjo. Ves ta čas sem se z muko prebijala skozi študij, ki je med najbolj zahtevnimi in traja 6 let. Sicer pa je tudi doma slaba finančna slika, zato sem vmes še delala in skušala pomagati po najboljših močeh.
Potem se mi je poleti 09 spet začelo dogajati. V bistvu je prišlo šele zdaj za mano, da sem poleti iskala nekoga ob enem jezeru, poskušala reševati človeka s plezanjem. Potem je sledil pogovor s pokojnim očetom, ki mi je sporočil. da bi bilo dobo, če se mu pridružim. Sledila je vožnja z avtom, ampak nimam pojma kje. Po vsem tem pa huda depresija, hospitalizacija 2 meseca. Odpust predvsem po moji želji. Zdaj sem en teden doma. Nekako se skušam sprijazniz z diagnozo, ne vem, kam bo vse to peljalo. Še vedno se borim z depresijo, moja zdravila sp Cymbalta, Risperdal, Abilify, Apaurin in Sanval.

Bojim se, kako bo z mojim študijem. Koncentracija je na psu, mene pa še čakajo trije OGROMNI IZPITI, časa nimam na pretek. Spogledujem se z možnostjo, da se prekvalificiram v srednješolski poklic, ki je najbližje mojemu študiju. Stara bom 27 let, delovne dobe nimam nič. Padla mi je vsa volja do opravljanja poklica, ki sem ga izbrala pri svojih 19 letih. Muči pa me občutek, da nečesa ne bom končala.

Zelo bi bila vesela, če ima kdo podobno izkušnjo.

Hej punca.
Isto z mano, enako stara kot ti , pa skoraj nobenih delovnih izkušenj...kaj pa če se midve nebi dale in bi se potrudile da dokončave kar sva začele? ;D

Pozdravljena,

sama sem bila na istem. Psihotična epizoda in popolnoma brez koncentracije. Kar ti želim povedati je, da se vse vrne, tudi koncentracija ... res pa je, da je potreben čas. Na tvojem mestu bi, če imaš možnost, pavzirala. Toliko da možgani vsaj približno spet zalavfajo, nikakor pa se ne bi prekvalificirala, saj boš čez čas funkcionirala tako kot prej in bi ti bilo žal.

To, da dvomiš o svoji policni izbiri nekako "pride" z depresijo. Tudi jaz sem že razmišljala o drugem poklicu, saj na neki točki depresije v njem nisem našla nobenega veselja več. Danes ga spet z veseljem opravljam in si sploh ne predstavljam, da bi počela kaj drugega.

Vztrajaj, nikakor pa ne pričakuj preveč od sebe. Psihoza ima posledice, ki jih boš čutila še kar nekaj časa po tem, ko se bolnišnično zdravljenje preneha. Dobra novica pa je, da če potrpežljivo prebrodiš to obdobje, za njim pride novo, v katerem je psihoza le bled spomin. V bistvu zaživiš tako, kot da se psihoza sploh ne bi zgodila.

Koliko časa boš rabila, ne vem. Poznam kar nekaj ljudi, ki so doživeli psihotično epizodo in čas se od posameznika do posameznika precej razlikuje. Nekateri so rabili pol leta, drugi pač več.

L.p.
MC