FORUM Nebojse.si

Že tretji mesec se počutim zelo slabo, poskusila sem že vse živo, od bionergije, samozdrvljenja, vero, ker se zelo bojim psihiatrov in bolnišnic, vem da si moram nekako pomagati, ker imam lepo družino, sicer me zelo obremenjujejo, ampak jih imam neskončno rada. Raje bi imela fizično bolezen kot psihično, upam da se te negativne misli lahko spremenijo v pozitivne, govorila sem že z veliko ljudmi, pa tudi vem kaj delam narobe, moje misli potujejo samo nazaj v preteklost, in seveda tudi v naprej, npr. kaj bo ko bo pomlad pa se bom jaz tako slabo počutila....(vem tudi da moram živeti v tem trenutku) in delti to kar me veseli, pa me je vseeno strah (prebrala sem tudi že veliko knjig na primer: v začaranem krogu) pa me samo preplašijo.
Zelo me zanima, če je kdo med vami imel tako hude probleme in se je pobral.
Mateja

Draga Mateja...žal si bolezni ne izbiramo sami, predvsem pa si jo nihče med nami ne želi. Nobene bolezni. Ampak vidiš, zgodi se ....priplazi se in se zaleze v tebe. Depresija je ena grda potuhnjena reč, ki se je zlepa ne znebiš, na tebi je da se z njo spopadeš in se začneš boriti za sebe in za svoje najdražje, ki bodo ne da bi se zavedali postali del tvojih težav, padli v ta začarani krog in samo upaj, da te bodo razumeli in ti stali ob strani.

Depresija in psihična bolezen oziroma stanje ni nobena sramota...to je današnji čas, je današnji vsakdan....psihiatri so tudi samo ljudje in zdravniki....psihiatrične bolnišnice niso več to kar so bile nekoč...so moderne ustanove, kjer ti pomagajo, da se postaviš na noge in spet zaživiš...veliko nas je tudi na tem forumu, ki smo dali težko pot zdravljenja...pa smo še vseeno ljudje, vredni spoštovanja in po svetu hodimo s pokončno dvignjeno glavo. To ni nobena sramota....to je pač spet nesrečnih okoliščin, vsakodnevnega stresa in naporov.

Polagam ti na srce in dušo...spoznaj se s psihiatrijo in postani njena "prijateljica", ker samo tako se boš lahko sproščeno prepustila strokovnemu vodenju in poti k izboljšanju tvojega počutja. Ne jemlji psihiatrov in bolnice kot nekaj manvrednega in slabega ker to sploh ni res

Želim ti vso srečo in vse najboljše in verjamem, da se tvoje trenutno stanje nanaša le na pomanjkanje energije pred začetkom pomladi....Le pojdi in pogumno poišli pomoč. Na tem forumu pa jo boš vsekakor deležna v veliki meri in vseh možnih oblikah

Torej dobrodošla med nami inpogumno naprej

Mateja, se popolnoma podpišem pod Kremenko.

Tudi sama sem imela pomisleke in sem odlašala z obiskom pri psihiatru, potem pa je depresija tako napredovala, da sem popolnoma obležala. Iskala sem poslednjo bilko rešitve pri psihiatru in sem jo dobila.
Ustrezen AD me je rešil iz najhujše nočne more, bil mi je opora pri ozdravitvi , poleg psihoterapije seveda in veliko dela in truda, ki sem ga vložila in še vedno vlagam vase in v svoje počutje.

Opogumi se in naredi korak naprej zase, ne boj se psihiatrov, tam so zato, da nam pomagajo. Tako kot pomaga zobozdravnik pri zobobolu.

Naša bolezen ni nobena sramota in sčasoma boš spoznala, da smo v bistvu vsi normalni ljudje z napačnimi miselnimi vzorci, katerih se otepamo na vse pretege.


Pogum :rozicodam:

daleč od tega, da bi vsako zdravljenje potekalo v bolnici; kar se pa strokovnih oseb tiče, pa so poleg psihiatrov na razpolago še psihologi, psihoterapevti; pa tudi osebni zdravnik lahko že zelo veliko pomaga, pa skupina za samopomoč, ...

Hvala za vspodudne besede, ampak jaz se obnašam, kakor da se ne dam dopovedati. Vse vem, da je narobe da moje misli potujejo, nazaj, kaj mi je kdo rekel, in naprej kako bom, kaj bom počela. Čeprav, sem imela en velik hobi, vsaj meni se tako zdi, moj vrt, rože, dobro kuhati, peči, pogledati kakšen dober film,vedno sem mislila da mi je to dovolj, do sedaj nisem pogrešala da bi šla  družbo, no pa saj kdaj pa kdaj sva z možem šla k prijateljem, ampak jaz nisem nikoli šla z veseljem, najraje sem bila doma.
Rada bi vaše mnenje, najprej bi se odločila za dobrega psihoanalitika, tudi če je samoplačniško.

Mogoče mi bo kdo znal svetovati, kako živeti za ta moment.
 Hvala