FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

že nekaj časa berem forum, sedaj pa sem se odločila tudi pisati. Nimam nikogar, ki bi me razumel in mi znal svetovati ali me potolažiti...sedaj pa sem kar precej obupana  :(

Pred dvema letoma so se pričeli napadi panike, poiskala sem pomoč in hodila na psihoterapijo in z močno voljo uspela brez zdravil...maja sem prenehala s psihoterapijo, ker sem se počutila zelo dobro, tako da sem spet sama vozila po avtocesti, brez problema hodila na zabave, predstave in vse ostale stvari v zaprte prostore, šla na letalo...se pravi bilo je super.

Potem pa se je začelo, stalni stres v službi, najprej zaradi recesije in premalo dela, potem se je pričela obilica dela katerega sem bila prisiljena opraviti dobro...vsak dan sem hodila v službo napet, zbujala sem se zbujala z mislijo kaj vse je potrebno danes urediti. Delam z ljudmi in to mi predstavlja dodatno obremenitev, ker nikoli nisem odvisna sama od sebe...velikokrat sem potem zaradi nesposobnosti in neodgovornosti drugih kriva jaz, ker seveda nekdo mora biti odgovoren. Tako sem od oktobra do januarja živela v lažnem prepričanju, da je z mano vse OK, da zmorem, ... v ozadju sem bila napeta kot struna, sprostiti se nisem znala, hiperaktivna (sedaj vidim, da sem bežala pred stvarmi), živčna, razdražljiva...

Začelo se je pred dvema tednoma, tesnoba v prsih, nemir, nervoza, omotičnost, imunski sistem se mi je porušil...začela sem počivati in se sproščati ampak ni pomagalo. Zdi se mi, da se mi je občutek tesnobe sedaj iz prsi preselil v glavo, ker me tišči v glavi, ne morem se popolnoma osredotočiti na eno stvar, vse slišim, vse vidim, vse čutim in dojamem, ampak nekako drugače...ne shendlam več 5 stvari hkrati. Kljub temu, da se ne počutim vsak dan tako...čeprav sem sedaj v dobi menstruacije in je huje, me obletavajo zaradi teh grozni filingi in misli, da se mi bo kar zmešalo, da bom izgubila nadzor nad sabo, da ne bom več uživala v življenju...
Nekako moram dati službo na stranski tir, pa ne vem kako, vem...čuti...da jo moram...
ne znam se sprostit, ne znam s stresom...potiskam stvari vase...najhuje pa je, da vse to vem in se tega zavedam, v praksi...pa ne obvladam  :'(

Še jokat ne moram več  :( pa bi bilo bolše če bi lahko...

Lovely, zagotovo se ti ne bo zmešalo  :); reci, kaj pa počneš izven službe? imaš kak hobi, se ukvarjaš s športom,.. s čimerkoli, pravzaprav, da vsaj malce odklopiš misli - ali si vpeta v službo 24h/dan? predidevam, da si sama, brez družine? kaj pa prijateljice?

Imam fanta, ki me ljubi in se bova letos poročila...pa imamo še direndaj okoli tega. Poskuša me razumeti ampak nočem ga obremenjevati. Povem mu samo kadar mi je res preveč hudo...
prijateljice imama...naš odnos pa je tak, da jaz vsem znam pomagat, jih usmerit imam čas za njih...one pa enostavno mislijo, da sem jaz brez problemov, ker se bom pač poročila...ena me zna poslušati samo površinsko, da me ne odpika, druga je bolj dovzetna ampak ne razume...

Delam pa od 9ih 10ih do 17ih 18ih dneva je konec, ko pridem domov, takrat moram skuhat in potem cela izmučena padem na kavč...od poletja športa srečala nisem  :-[ in sem zaradi tega jezna nase   >:( ampak enostavno se ne spravim...

Razneslo me bo...

hvala Arwen

uf, naporen delavnik  :seznojim: ....  hmmm, saj vem, da je laže rečt, sploh v današnjih časih, pa vseeno, no.. si že kaj pogledala po drugih zaposlitvah?

Lovely!

Lep pozdrav ti želim, veliko si napisala, tako da sem si lahko ustvarilo
sliko tvojega trpljenja.
Imaš zelo naporno in stresno službo, kar ti sigurno ni v prid, si zelo obremenjena,
zdaj pa še vse te priprave na poroko, ki je še za manj obremenjega človeka
velik stres.
Svetujem ti, da se ponovno vrneš malo na pogovor k psihoterapevtu in bosta
skupaj predelala te stvari, saj verjetno si obdržala stike z njim.
Pojdi in se pogovori, da stvar ne bo šla predaleč in boš potem potrebovala
še zdravila, kar pa v tem trenutku, če je pred tabo poroka nebi bilo ravno prijetno.
Verjetno rabiš samo posvet in nasvet.
V glavnem vidim v tebi ta trenutek pregorelost zaradi preobremenitve, poskusi
tudi z zamenjavo službe, vendar pa dvomin, da ti to uspe glede na trenutno situacijo - ni del. mest.

Želim, da se nam spet oglasiš in nam poveš kaj vzpodbudnega!

Lep pozdrav! :rozicodam:

Lovely, živjo!


Na žalost si pregorela in res boš morala nekaj storiti zase, da ne bo odšlo še dlje. Namreč tudi meni se je takole pričelo. Z enakim delavnikom kot ti, pričela že ob 8ih, domov pa odšla ob 18ih, vmes pa tista urca in pol za malico,kosilo. Doma sta me čakala dva majhna otroka, mož delal v treh izmenah :o
Najprej mama zboli prvič na srcu, drugič ji ugotovijo raka, oče star (zdaj jih šteje že 90).
Pa mi je v isti firmi uspelo najti delovno mesto od 8ih do 16ih, ampak je bilo že prepozno, sem se do dna sesula.
Ko sem se uspela sestavit (s pomočjo ADjev in psihoterapij) sem ugotovila, da nisem do sedaj v življenju nič naredila zase, da se nimam dovolj rada, da sem prestroga do sebe........
Sedaj si vzamem čas zase, tudi če vse ostalo počaka. Tako tudi v službi, kjer moram biti včasih dobesedno naspidirana. Spregla sem, ker s takim tempom nikamor ne pridem. Delam umirjeno in ravno tako vse naredim kot prej, kakšno stvar si pa le lahko odložim za kakšen dan ( v moji službi je to sicer težje). Zdajle ko bodo daljši dnevi pa akcija, sprehod po službi, najmanj eno urco. Otroci čakajo, mož čaka, pospravljanje stoji, kuhanje :A), če je kdo lačen, naj si vzame...., tako pač je. Nismo roboti :ne:

Poskrbi zase, ker nihče drug zate ne bo. Dokler se tega zavedaš in ne bo prepozno :rozicodam:

Lej, sama si že ugotovila, da ti je psihoterapija pomagala. In če ti nekaj pomaga, se moraš disciplinirati in se tega držati!
Brez pomoči zaidemo na svoje stranske tire prej, kot bi želeli.
Pa mislimo, da znamo.........ne, ne znamo takoj.
Dolgo let se nismo imeli radi in se tega učimo postopoma. Dolgo let nismo skrbeli za svoje telo in duševnost, potem pa nas ta opozori, da ne zmore več.
Poslušaj ju!

Trzinka se strinjam s teboj - treba si je znati vzeti čas zase  :oki: samo ženske smo pač take,da to spoznamo šele takrat ko smo pregorene do konca.

Lovely vzemi se v roke,saj si po mojem mnenju na dobri poti popolne izgorelosti.
Ne čakaj,da bo minilo lahko je samo slabše. Verjemi mi govorim iz lastnih izkušenj,2x sem se že sesula,zato si ne dovolim tretje epizode in se imam vsaj malo rada.

Ukrepaj preden bo prepozno  :oki:

lp

Vse kar ste napisale je res...
Trzinka jaz se tudi vse preveč posvečam vsem okoli, pa da ne bo s kom kaj narobe, pa da ne bo kdo kaj zameril in oh in sploh...potem pa pozabim nase...
Odkar me je prej Arwen zastavila vprašanje če mam kak hobi, sem začela razmišljat o tem. In seveda ugotovila, da ga nimam  :( ... včasih sem rada pela, igrala klavir, izdelovala najrazličnejše stvari...zdaj pa 0.

Sliši se smešno ampak ljubica me je napeljala na to misel...jaz imam očitno rajši službo kot sebe...  :o

A vas je bilo kdaj strah novega dne...in vsega kar bo prinesel s sabo?

Ja, življenje ni potica.
Pa da ne boš mislila, da govorim kar tja v tri dni......
O, dobro poznam izčrpavajoče dni v službi, ko niti vdihniti nimaš priložnosti, ko se stres in tesnoba samo seštevata iz dneva v dan.....
Ko se en dan niti ne zaključi dobro, pa je na vrsti že drug........
In ko nimamo priložnosti zamenjati delovnika za kakšen bolj človeku prijazen ritem, ko nimamo priložnosti, da bi vdihnili svež zrak sredi zimskega dne, ko nimamo priložnosti, da bi poslušali ptičke in se naužili sonca,....
Pa vse to še prenesemo nekako......samo potem si pa moramo izboriti svoj košček neba vsaj v času, ki nam še preostane!
Ker drugače pregorimo, potem pa za več let nismo sposobni niti osnovnega.
In to ni dobra naložba.

Mene je tudi bilo strah novega dne, vsako jutro mi je bilo slabo, ko sem pomislila, da moram SPET preživeti en dan  :seznojim:
Ampak zakaj tako, če je lahko drugače...dan je enkraten, nikoli več ne bo ravno takega, zato je potrebno vsakega izkoristiti in uživati v njem.
Lovely, vzemi si čas zase, ker si očitno res prekurjena. Pa probaj s terapijo, če ti je že enkrat koristila, pa vzemi si čas za kakšno masažo, sprehod, savno...nekaj, kar te veseli in sprošča.
Sicer imam tudi jaz na momente take občutke kot ti...omotičnost, kot, da gledam iz neke druge dimenzije na ta svet in pritrdim ti lahko, da je res zelo neprijetno.
Ampak zmešalo se nama ne bo...pa tud dol ne bova padli...vse to so le občutki, ki nas hočejo spraviti iz tira oz. nas na nekaj opozarjajo.

Želim ti čimboljše počutje in poskrbi zase  :rozicodam:

Uf, poznam strah, pa še kako :o in to vsako jutro ob štirih zjutraj se je začelo. Tesnoba, nerealne misli, povezane s službo. Scenariji vnaprej, živčnost, kaj bodo drugi rekli, da ne bom kaj narobe naredila, da ne kdo kaj zameril, kaj si bo mislila šefinja, strah, da jo potem poslušam......, ali mi bo uspelo delo dokončati ipd.
To je bilo povezano s službo, poleg stotih še drugih strahov, ki jih premorejo moje misli, poleg paničnih napadov in depresije, ki sem jo posledično fasala.
Življenje je eno samo in prekratko, zato se moramo naučiti ceniti ga, ga uživati in imeti sebe rad. Ko nam gre dobro pozabimo na to in se vrnemo na star tir, dokler spet ne iztirimo, in vsakič je slabše, hujše. Pademo v začaran krog, zato pa je treba venomer paziti nase in na svoje zdravje in delati na njem, na sebi.
Tudi jaz nimam nekega hobija, sem pa začela hodit na sprehode, se več družit in se prepuščati humorju, smehu, ki ga imam veliko. Pričela sem pečt piškote, ki jih prej nisem, čeprav ta zadnja raste :sesmejem:

Jaz mislim da nimaš rajši službe kot sebe, ampak si preobremenjena z njo in se čutiš za vsako malenkost odgovorna. Poizkusi delati za malenkost počasneje, tudi tako lahko vse narediš.

Ma že to ni dobro, ko niti jokati ne moreš več.........Če si prej pela, igrala klavir in podobno, ti lahko povem, da te bo to tudi znova obudilo v življenje.
Če pa boš hitela in hotela preslišati vse to...........boš pa pač znova ustregla drugim.
Tvoja energija je samo tvoja, veš! In je dragocena!

Sej res ne znam več vdihnit pa se zavedat kako je življenje v bistvu lepo...ali preveč hitim...ali pa sem zaposlena...kot praviš ti Slavka... z občutki, da hodim sama za sabo ali pa pred sabo  :o, včasih pride toliko stvari in kar naenkrat občutek v glavi..."če nekdo reče samo še eno besedo, če zazvoni še en telefon se mi bo zmešalo!"...takrat bi najraje zbežala nekam stran od vsega, od hrupa in ljudi...
opazila sem, da zadnje čase, ko se vozim iz službe ali v službo ne prižgem niti radija.. zvonjenje telefona je na vibro ...
Kaj pa narediš, ko te primejo te občutki?

Hvala  :zardevam:

Ne bo se ti zmešalo, poznam pa ta občutek. Je grozen. Misli nam to počnejo, zato ti res priporočam ponovne psihoterapije. :rozicodam:

Ja Lovely, točno tako se jaz počutim...samo še en zvok in bummm mi bo možgane odneslo na Mars... Ampak nikdar se to ne zgodi... no vsaj do zdaj v dveh letih se mi še ni.  :kiselnasmeh:
Jaz se takrat probam umirit, globoko zadiham, probam preusmerit misli, si zabrundam kakšen dober komad...karkoli, samo, da mi "tisti" občutek popusti...
Me pa to vsekakor spravi iz tira za nekaj časa...ampak na koncu sem vendarle jaz zmagovalka  :oki:

Lovely  :rozicodam: dajmo zmagat skupaj!

 :wav:

Bravo punce, sem ji že jaz danes enkrat pisala, vendar se podpišem pod
vse, kar ste napisale.

Zlate ste, lepo je , da si takole pomagamo, morda pa le naredimo nekaj dobrega
nekomu drugemu, če pa mu to pomaga, pa še sebi.

Lep večer vsem na tem postu želim in zdržimo vsi skupaj!
 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Lovely, kako si kaj danes?  :rozicodam:

Super ste  :clap:

In ta forum marsikomu pomaga.

Sicer bo vse to kar ste mi svetovale v praksi težje izvedljivo ampak...začela sem razmišlati o tem in danes zjutraj preusmerila misli na to kako toplo in prijetno mi je v postelji in da bo sigurno lep dan, ker me fant pelje zvečer v kino :) pa me je začela matrati tesnoba šele ko sem stopila v pisarno...  ???
Sedaj me sicer spet tišči v glavi  :o

Bom pa danes res delala bolj počasi, ker sem brala malo o tem izgorevanju pa se res najdem tam...in hitro se bo vse ponovilo če se ne bom zase postavila tako kot ste se ve...

 :rozicodam:

Dobro poznam ta občutek,saj sem pred enim letom padla v depresijo prav iz takih razlogov, kot jih opisuješ. Od takrat sem na PAroxatu - 1 x dan, sem bolj, vendar pridejo dnevi, ravno pred par dnevi, ko sem se zbudila prav v takem stanju kot na začetku. Vendar zdaj vem kaj je z mano, poskušam se čim bolj sprostiti, grem na sprehode vsak dan. Bojim pa se kljub temu, da se teg ane bom nikoli znebila, predolgo sem v življenju počela vse za druge in nič zase.

Ali se tudi vam dogaja, da ste na AD, pa pridete kdaj spet tako nizko dol?
Kmalu imam kontolo pri psihiatrinji, bom videla kaj bo na to rekla.

VEsela sem, da imam s kom deliti svoje misli in težave.

Slovenija, jaz jemljem AD že 2 leti in so obdobja, ko mi je dobro, počutje je normalno, vse je o.k., no potem pa na lepem spet padem v tisto čudno zamaknjeno stanje, ko mi brenči po glavi, ko imam vrtoglavico, dobim motnje vida....  :o
Potem pa spet to stanje po kakšnih dveh-treh tednih popusti in je spet boljše... Ne vem ali je to zaradi ADjev...meni je nekoč rekla prijateljica:...to ti dela tisto, kar ti pomaga.... Pa sem se zamislila.  ???
Drugače je pa potrebno obdržat optimizem in verjet, da bo nekoč čisto dobro, da bo to omotično stanje le še preteklost...tako zame, kot za vse vas  :wav:

Verjetno so takšni dnevi čisto normalni, ker če recimo pogledamo ljudi, ki nimajo takšnih težak kot mi, imajo tudi vzpone in padce...
Pri nas je vse bolj povdarjeno in temo posvetimo večjo pozornost...ker se bojimo, da bo spet hudo kot je bilo.

 :seznojim:

jap, samo je treba take dneve sprejet in jih obrnit nekako sebi v korist, prepoznati...., potem nas ni več strah in vemo, da bo minilo. Sama sem potrebovala tri leta, da sem jih prepoznala, se soočila z njimi in uspela prebrodit.

Uf, Trzinka, pol je še upanje zame  :clap: Morda tudi meni uspe, tako kot je tebi  :oki: Pa tudi za ostale sotrpin(k)e to želim  :wav:

Saj ti jih že tudi prepoznaš, samo sprejet še moraš to in takrat z aktivnostjo nekako prebrodit, čeprav je počutje takrat pod ničlo.
Lani, ko je mene prijelo v službi sredi sestanka, sem mislila, da se bom sesula, pa še stala sem. Sem bila prepričana, da bom padla v nezavest. Pa sem se umirila, sama pri sebi sem govorila, to je to, nič mi ne bo. Sicer sem bila zanič ves dan, ampak sem vzdržala in nisem šla na urgenco, tako kot je v moji navadi. Par dni je bilo zelo slabo, še na sobno kolo sem šla, pa se mi je vrtelo. Ej, vzdržala sem :wav:

Ti si pa res primerek optimizma  :wav: Ko mi bo šlo slabo, se bom nate spomnila, pa si rekla; evo, če je Trzinka zmogla, bom pa tud jaz!
Nikakor si ne morem mislit, da tebe kdaj "rukne" napad... Sem kar s presenečenjem prebrala tvoj zapis  ???

Ampak...veš, potem pa preberem npr. zapis od Kleopatre, k ji ne gre na boljše in ima slabo prognozo...me pa zaskrbi...kaj, če bom tud jaz na njenem mestu čez tri leta....  :seznojim:

Se nočem sploh s tem obremenjevat, ker ko pride , pride. Vem, da sem zdrava in da je to samo napad, ki bo minil. Mogoče mi je sedaj lažje govorit, ko mi je bolje, ampak verjemi, da se tudi jaz bojim.
Bojim se vseh tistih občutkov, da se mi bo zmešalo, da bom dol padla, da je nekaj narobe z menoj, tesnobe (me še vedno spremlja, ampak sem jo sprejela medse), slabosti..... Bojim se strahu, in moje hipohondrije, smrti...., samo, da vse skupaj sedaj obvladujem, čeprav s pomočjo ADjev ( če bo treba jih jemljem do smrti). Mi pa definitivno tudi psihoterapije pomagajo, se trudim in sodelujem. Zato pa na področju hujšanja zabremzam  :zardevam:

 :sesmejem: Ja vsega pa ne morš met...hecam se ;D

Tud kile boš uspešno skenslala, sploh ne dvomim v to...če se boš seveda tega lotila. Drugače si pa tud taka super bejba  :wav: Si moja srčika, ki me vedno dvigne, ko sem na tleh...pa je boljš, da si bolj pr seb, da ne bom drugič jaz tebe potegnila dol  :sesmejem: :sesmejem:

brez skrbi, je razlika kot noč (kot v rogu) in (sončen) dan  :pomezik:

Arwen  :rozicodam: hvala

Kako "spodbudno" za Kleopatro. :o Če že sejete rožice po celem forumu, ni treba na drugi strani pa takole.
Drugače je bila pa včeraj ena dobra oddaja Dosje na SLO1 o stresu na delovnem mestu, ponovitev danes okoli 11h dopoldne, priporočam.

Škoda, ker sem zamudila...:(
a je na RTVju kakšen link, da se da tam pogledat?
 
Kaj pa kakšni naravni blažilci stresa a je kdo poskusil Dominor? Nekaj sem brala o njemu...

tukaj najdeš zapise o dominorju http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,67.0.html

imata popolnoma različno diagnozo, se ne moreta primerjati  :ne:

Ojla, lovely :rozicodam:

V tvojem zapisu vidim sebe pred enim letom in pol. Ravno tako sem bila vsak dan skrajno uničena in sem šla s težkim srcem v službo. Tudi Dominor sem poskusila jemati, pa mi ni čisto nič pomagal.. Pri meni pač ni šlo le za običajno stresno situacijo, ampak so bili tu prisotni globlji vzroki.

Kaj sem npr. s pomočjo terapevtke uspela ugotoviti o sebi?
-da sem preveč zahtevna do sebe (tudi, če bi imela über lahko službo, bi se pa sekirala, zakaj več ne naredim)
-da si pogosto naložim preveč dela
-da sem perfekcionistka (če bi del dela naložila komu drugemu, že ne bi bilo vredu)
-da imam slabo samopodobo in zato nisem mogla kar odmisliti neprijaznega šefa ter sem se čisto zmedla in dejansko nosila občutke iz službe tudi domov
-da je pri nas mama zmeraj jamrala, kako težko je v službi - zato sem imela odpor do službe, čeprav sem po naravi delavna

 :o  :ne:

Veliko sreče ti želim na poti spoznavanja svojih notranjih vzgibov in pri izboljšavanju svojega počutja  :rozicodam:

Ojla sotrpini,

Spet jaz po dolgem času. Seveda sem vglavnem uredu, pa trenutno sem na bolniški (viroza), pa sem spet včeraj po dolgem dolgem času doživela panični napad in sicer malo drugače (dihanje je blo kar cool). Srce mi je tlo ranest, pulza sploh ni blo mogoče zmerit, slabost, mrzli pot, driska...pa je šlo mimo. In še sem živa   :sesmejem: Danes še čutim mal tesnobe, a bo :) te moje viroze. Bojim se jih kot hudič križa :)

Deklica moja,

Šlo bo mimo, vendar počasi. Ne čakat konca, ker to utruja. Kot so ti že drugi povedali, smo vse to vsi dajali skozi tako ali drugače. Jaz zdaj vzamem te napade kot opozorilo. Jaz že resnično pozabim na to, kaj se mi je dogajalo, pa me opozori. Ne mormo živet sam za druge, pač pa tud zase.

Držte se!!!!

Pa še to

Dominor - jaz sem spila kake 3 škatle, pa sem opustila. Jaz res nisem čutila kake razlike. Eni pa pravijo, da jim pomaga. Poskusit ni greh

Pozdrav,
Vsi prezivimo vse te nase napade, misli, cudna stanja...glih ponoci, ko me je zaradi more spravlo srce v luft in sem ocitno fasala panicni napad med spanjem,sem razmisljala o tem...da smo v bistvu hudo mocni in vztrajni, vsi se borimo dan za dnem!!!
Trenutno pisem to iz postelje, ker sem po celem tednu tako utrujena, da je bilo se tusiranje napor.
Upam, da bo tvoja viroza kmalu mimo in bos spet v formi.

Dominor sem si kupila jemljem ga zdaj tretji dan in ocitno nekaj naredi,ker ze tri noci sanjan (drugace ponavadi ne).

Se opravicujem za sumnike in sicnike, pa lepo lahko noc vsem zelim :)

Lovely, tudi sama se nahajam v zeo podobni situaciji kot ti in zaradi zelo podobnega vzroka. Će dva tedna sem doma na bolniški, ker se mi je, poleg vsega, sesul imunski sistem in je vsak dan nekaj novega narobe. Celo rebro sem si poškodovala, ko sem padla - na ravnem, nič groznega, ampak me že en teden boli kot noro. Pa revma mi je udarila spet ven... skratka...ni da ni... :(.

Tudi sama sem opustila vse hobije, druženja, iz hiše se le s težavo spravim (če sploh se). Poleg vsega me v zadnjem času napada še panika.

Vendar...se ne bom kar tako pustila. Veliko berem, razmišljam, postavljam si nove colje, prioritete, razglabljam, kaj sem delala narobe, kaj lahko izboljšam, kaj mi škodi, kaj koristi. Hvala tudi vsem na tem forumu, da sem sploh prišla do tega.

Z malimi koraki bom prišla na staro pot...ali novo, ne vem, kaj naj rečem. Enako želim tudi tebi,

T