FORUM Nebojse.si

opis kaj se dogaja, ko te prevzame:

Bil sem prestrašen, še sem prestrašen, to vem, ampak me ni strah biti to, ker glej, biti prestrašen, me ne moti, je samo občutek, s tem se lahko spoprimem, vem kaj je. Kar ne vem, kar ne morem čutiti, to me moti, to me res straši. Pravkar sem prestrašen, zelo prestrašen, ker ne morem čutiti, čustveno paraliziran, lahek v glavo, kot saj veš, ko si pred tem da padeš skupaj, pravzaprav si želim da bi. Saj veš, približno kot, ko moraš kihniti, da sprostiš možgane. Samo čakam, čakam da se nekaj zgodi, čakam na trenutek, drži me v brezmožganskem času, ne zdi se, da se premika in me pelje nikamor, nikjer sem zdaj.
Ne morem ustaviti bežanja, bežanja čustev v meni…naj kdo ali kaj osvobodi moje telo.  Je kraj kamor hočem iti, tako daleč od tukaj, zaprem oči, a ne morem, ne morem izginiti.

a kdo razume to ?

Razumem kar si napisal,ne razumem pa zakaj ne poiščeš vzroka tej tvoji čustveni
paraliziranosti in če je sam nemoreš se obrni po pomoč strokovnim osebam.Če pa jo že imaš pa potrbuješ mal sprostitve telesa in duha.....zakaj bi bežal v nek kraj daleč od tukaj v mislih.Tukaj so prijetni sogovorniki z nasveti,te vzpodbujajo in ti lahko tako ali drugače pomagajo...
Javi se in kaj več napiš o sebi.
LP!!!

O, razume, razume; marsikdo razume opisano...

bežanje čustev je opis čustev ko te zajame panika, strah, ko ne občutiš nič drugega kot to. edino kar lahko storiš je da se prepustiš. in poskusiš ne bežati, ne vzeti zdravil. vsak ima svojo zgodbo kako pride do tega. jaz sem odkrila svojo. najbolj se bojiš smrti, ko jo prvič srečaš. oklene pa te ker ne veš kako poteka tvoje življenje, ne veš ali imaš prave prijatelje, morda si storil dosti slabega, v glavnem ne pošlihtano življenje in takrat se odločiš živeti. predstavljaš si najhujše stvari ki se ti lahko zgodijo, kar te najbolj straši in temu pustiš pot a v resnici si želiš in res želiš življenje. in to so ljudje okoli tebe. zato tudi ko imaš ta obdobje ne znaš več biti sam. ker ti nič več ne da občutka nobenega, v glavo si lahek in če te je strah že dodobra zavzel ne čutiš več normalno, skoraj vsa čustva onemijo. potrebuješ le ljudi, prave ljudi okoli sebe.  ali pa pač samo ljudi, saj se sam lahko razumno odločiš kako boš vodil svoje življenje. temu ni ubežati, le čas ti povrne občutke. zavedaj se samega sebe, zavedaj se česa se bojiš. probaj se spomniti občutkov lepih, ki si jih doživel ali ki si jih čutil, npr do narave, kako si se počutil ko si plezal po drevesu, tisti magic filing ko ti je res super življenje. pa če tudi ga ne občutiš, tja stremiš. ne okleni se strahu, razumi ga kolikor se to da, in želji si življenje.

...lepo napisano, sploh zadnji del.  :rozicodam:

gigli

Se strinjam tudi jaz....lepo. :oki: