FORUM Nebojse.si

Že kak mesec se spopadam, borim z vsiljivimi mislimi! Zdnji teden je veliko bolje, čeprav sem še vedno žalostna. Sprva so se mi misli, kot da bi bila sposobna kaj krutega, strašnega narediti svojemu še nerojenemu otroku zdele tako grozne, da se mi je dobesedno mešalo od groze. Začela sem dvomit vase kaj pa če sem sposobna storiti kaj takega, ali imam otroka sploh rada. Bilo je res grozno. Ker se že od nekdaj bojujejm bolj sama s seboj ( beri: anoreksija ) sem vedno iskala pomoč v bolj duhovnih smereh, kar mi je tudi vedno zelo pomagalo...a tokrat mi ni nič pomagalo, groza in strah, ki sem jo občutila ob teh mislih je bila prevelika in močnejša od mene... priznam, da sem se komaj vlekla iz dneva v dan. Najhujše je pa to, ker je bil otrok načrtovan, zaželen, ne samo to iskreno sem si ga želela in niti malo nism dvomila, da si ga želim. Sedaj sem skoraj v 8.mesecu in do začetka 7. meseca sem bila presrečna in se odlično počutila. Edino kar me je že od začetka mučilo, je bil nenehni strah, da bi izgubila svojo pikico. no potem pa se je vse skupaj spreobrnilo v te bizarne misli, ki jih tudi razumela nism čemu in od kje so se pojavile. Toliko me je bilo groza teh misli, da sem se izogibala mislim na  otroka, da sem dnevno čim manj pomislila nanj, saj vsakič ko sem pomislila nanj ali pa ko se je premaknil, me je blo strah, da bodo zravn prišle še te misli. Odločila sem se da grem skozi to brez pomoči raznih psihiatrov in antidepresivov, čeprov si to želim razrešit sedaj, ker si ne predstavlajm, da bi me te misli, dajale še po porodu. Sicr sem govorila z ljudmi, ki majo izkušne s tem in so mi zdelo pomagali... predvsem kako te misli sprejeti in dojeti, da se to ne bo zgodilo. Ko sem dojela so stvari začele zgublati moč in danes jih takoj ko pridejo zamenjam z drugimi s pozitivnimi z lepimi... lahko jih končno ignoriram...
Sedaj ko me misli ne dajejo več toliko oz. lahko spet dokaj normalno živim in počnem stvari imam ravno tak občutek, kot da sem izgubila nek stik s svojim otrokom, ali pa se meni samo tako dozdeva, zdaj ko sem čustveno tako zmedena. Ponavadi pomislim, da nism vredna tega da postanem mamica zaradi teh misli, ali pa me je strah če ga bom sploh lahko imela tako rada, kot si želim.

upam da nism preveč čudno napisala vse skupaj ...ampak sm mogla  vn iz sebe spravit in z nekom delit, z nekom, ki je tudi sam v tem in bo razumel in da nisi sam in da nisi noro in da nisi pošast:)

rada bi bila spet srečna, nasmejana in se veselila še te zadnje tri mesece ne tavala po temi ... ???

Draga bodoča mamica!

Najprej, ti iskreno čestitam!
Povedala ti bom, da je prav, da si napisala, kar te teži. V starejših knjigah piše
terapija je tudi to, da napišeš na list papirja, kar te teži in sežgeš in slabe misli gredo stran. Nič ne bo narobe tako kot ti misliš, boš videla, tisti trenutek, ko bo tvoj malček zajokal na tvojih prsih, bo šlo vse stran, v tebi pa se bo prebudila
neznanska ljubezen do tega malega bitjeca, ki je nastalo v tebi in bo nekaj samo
čisto tvojega. Pomisli na ženske, ki bi zelo rade občutile to lepoto, pa jim ni dano.
Bodi ponosna, da je tebi uspelo.
Mislim, da te je malo strah poroda, vendar se zavedaj, da je to bolečina, ki se v trenutku pozabi.

Bodi ponosna in zlata mamica!
Jaz sem prepričana, da boš, če pa te bodo še preganjale težave, pa pojdi do
kakšnega psihoterapevta in se malo pogovori z njim.

Lep pozdrav ti želim, tvojemu malčku pa srečno otroštvo!

 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Hvala ! Si mi polepšala večer. Čeprov prebiram in poslušam da so to le misli in da tudi sama vem da jo imam nezimerno rada. Pride trenutke ko te stisne...ko se počutiš tko samega in docela dvomiš v vse, tudi v tisto v kar si bil še nedolgo nazaj prepričan. Upam, da bo takih trenutkov čimanj še in da bo vse tako kot ti praviš... tako kot me je poroda strah ga po drugi strani tudi že komaj čakam ;) Hvala za lepe in spodbudne besede...pomagajo !!

Tajsa, veliko nas je tu gor, k se borimo s temi mislimi. To NE pomeni, da si slaba mamica, samo strah te je, ker se ti vrivajo take bizarne misli. Verjemi, da nisi sposobna tega uresničit, ker če bi bla, te ne bi bilo strah in ne bi na forumu pisala, kaj se ti plete po glavi. Tudi jaz sem precej nova v tem in vem s čim se spopadaš. Ful velik postov boš našla, k piše, da take misli dobi vsak. Pa še res je. Samo oni se jh ne ustrašijo. Ustrašimo se jh mi....zarad neravnovesja kemije v glavi, pa po mojem mnenju tud zarad pomanjkanja samozavesti.....Pravjo tut, da morš te misli pripisat bolezni, oziroma motnji (OKM) ne sebi.

Velik si naredila že s tem, ko si opisala svojo težavo. Še več pa boš nardila, če se mal "izobraziš" o tej motnji. Zapomni si, da nisi edina!!!!! :rozicodam:

DRŽI SE, VSE BO V REDU!!!!! :wav:

Lusilu super si napisala!  :oki:

Tajsa,
skoraj vse besede, ki bi jih napisala jaz, mi je Toja vzela iz mojih misli :)

Veliko strahov se v nosečnicah nabira skozi vseh devet mesecev. Najprej te skrbi če boš donosila, potem te skrbi, da bo z otrokom vse v redu in s teboj, bojiš se poroda, bojiš se kako boš kot mamica navezala stik z otrokom.
Povem ti, da ni nič lepšega, kot prijeti malo štručko v roke in se zavedati, da si jo ti ustvarila. Materinski čut pride spontano. Včasih takoj isto minuto, včasih kakšen dan kasneje. Vse bo v redu :rozicodam:

Če pa boš vseeno po porodu začutila, da ne zmoreš sama, da ti misli niso všeč, pa si poišči pomoč.Ne bojuj se sama :ne:

se strinjam

draga mamica :rozicodam:!
 jaz se z vsiljivkami ,,borim,, že dolgo časa, zadnja 2,5 leta še s tem da bom svojemu fantku kaj naredila :kiselnasmeh:
 Pa veš kaj? ne bom :wav: ker sem dobra, ljubeča, sicer premalo samozavestna in boječa , ampak sem dobra mama :sesmejem:
 In verjamem da boš ti tudi  :oki:
 Nasvet: še boš po porodu imala še zmeraj težave poišči pomoč strokovnjakov,ker je prava škoda ne uživati v materinstvu  :sesmejem:
 na žalost se jaz šele zdaj učim ,ampak .. ,,bolje ikad nego nikad,,
 Vse bo dobro, boš videla :oki:
 Vso srečo ti želim!

Vsem skupaj hvala za vse spodbudne besede...res mi pomagajo in resnično se počutim veliko veliko bolje. Saj tekom dneva še poskušajo mi priti do živega pa jim enostavno ne pustim, nekako so zgubile moč... resnično sem vam hvaležna za odgovore, tokrat sem začutila, da dejansko nism sama in da imam vas, ki me razumete, ...saj do sedaj nism imela ravno občutka pri drugih. Saj so mi poskušali pomagati, me poslušali, dopovedovali, da so to vse samo misli ampak ni isto kot tukaj. Sedaj se končno počutim, da sem normalna oseba in da ni nič narobe z mano. Klub vsemu vedenju in zdravi pameti, sem tukaj na celi črti dvomila vase, kar seveda ni bilo prav. Čutm, da se nazaj vrača vse veselje, ki se ga imela prej in da končno znam uživat dan:) malo je pripomogu tudi tale sončk zadnje dni in seveda tudi vi ! Malo me še preganja strah, da se bo vse skupaj vrnilo ampak konec koncov smo sami gospodarji svoje sreče in veselja, torej je v mojih rokah ali bom pustila mislimi, da mi pridejo do živega ali ne...tudi če se bo stvar vrnila, v bolj močni obliki, si bom definitvno poiskala še kakšno pomoč saj vem kako težko se je spopadat popolnoma sam s temi misli...enostavno ne vidiš izhoda. Se vam še oglasim, kako napredujem ;) trenutno se pokušam čim bolj zaposliti in početi stvari, ki me veselijo in spravlajo v dobro voljo

Hvala in lep večer še naprej !!

Super! Sm vesel da ti je bolje!  :rozicodam:  :rozicodam:

Haj!

Vesela sem , da si boljša, če boš imela še težave se kar oglasi,
če pa bo  vse ok , pa sigurno ko se bo tvoja družinica povečala.

Lep pozdrav Toja :rozicodam:

Tajsa,
vedi, da svojemu otroku ne boš ničesar naredila. Vem, kaj govorim. Moja nosečnost je bila grozna, polna takih misli, komaj sem dočakala porod. Potem sem dobila zdravila, ki so pomagala. Tako da se ne sekiraj, kajti vse bo dobro.

Sicr nism na zdravilih, ker v njih ne verjamem ( pač moj pogled na vsa zdravila, kar ni naravno :)) saj če bi bilo zelo hudo in brezizhodno, bi se verjetno odločila. Dokler pa imam v sebi še moč in verjetje pa jih ne potrebujem.

Hvala Koki ! Ko že misliš, da so misli najhujše, kar se ti lahko zgodi...so potem občutki krivde ( npr. ker si sploh dovolil takim mislim priti v glavo ) in dvom, če imaš otroka sploh rad oz. če ga boš imel rad ali mu boš lahko dajal toliko ljubezni, kot si želiš. V svojem bistvu čutim, da ga imam neizmerno rada in da komej čakam da postanem mamica ( še ene približno deset tednov )... ampak te misli so mi dobesedno na čase zameglile um in posadile dvom. In res mi pomaga, da vidm da nism edina...ta občutek, da nisi sam in da si normalna oseba je neprecenljiv, ker ravno to rabiš. Me je že prijelo, da bi po stanovanju obesla listke, na katerih bi pisalo: to so samo misli, s teboj ni nič narobe;) Je že veliko bolje, končno se spet veselim vsakega njenega giba in brce brez da bi me zravn napadle misli, še celo pripravlam lahko že stvari in se veselim. prejšni tedn sem imela ctg ( lažni alarm ) lahko rečem, da sem se zelo ustrašla in takrat sem ubistvu dojela, kako zelo si jo želim in kako zelo jo imam rada, enostavno si ne predstavljam življenja brez nje ( zato so so bile te misli tako grozne in strašne in imele še posebno moč nad mano ) ker mi tako zelo veliko pomeni.

Še malo bolj se morm zaposliti pa bo vse supr ;)

Hvala vam ;) bi mogla že prej priti na ta forum, ne pa da sem bila cev mesec sama s svojimi mislimi in se mi je že kar mešalo od groze.

Pozdravljena :rozicodam:!

Kako si zdaj? Imaš čas priti kaj na forum? Morebiti so te tvoje vsiljive misli že zapustile in si dobro, če pa temu ni tako, ti priporočam, da se obrneš še na Mamo Zofo, kje ti bodo radi pomagali, svetovali ponudili podporo. Velike spremembe se zgodijo v tvojem telesu v času nosečnosti in po porodu in nobena mamica ne bi smela ostati brez možnosti pomoči! Krasno je, ko dobiš novo bitje v varstvo- kot so ti že napisale predhodnice- a zna biti tudi hudo naporno. In mnoge smo potrebovale oporo v tem obdobju, saj otrok zahteva veliko in neprespane noči naredijo svoje. OGLASI SE KAJ!

Vse dobro ti želim!