FORUM Nebojse.si

Ne znam se imeti dovolj rada. :'(  Zredila sem se kot prašička.  Sploh si nisem všeč. Občudujem debeluške, ki prov fajn zgledajo, take zdrave, jaz zgledam zanemarjena. Sploh ne vem kdaj točno sem začela s tem moje zapuščanjem same sebe. Sproti sem ugotavljala, da se redim pa tega nisem jemala tragično. Pač pri nas puncah gre nekaj kil gor in potem spet nekaj kil dol. Nekako se nisem želela zafrustrirati z nekim nadzorovanjem teže z dietami. Zdaj pa je šlo predaleč. Res sem nesrečna. Počutim se starikava z otroškim obrazom. Skrivam se pred fantom, še bolj pa pred domačim, ker me kritizirajo, kako sem grozno debela. To me res prizadane. Oni pravijo, da mi želijo samo odpreti oči, da bi nekaj naredila zase, mene pa opozarjanje samo potre in še bolj jem, da se tolažim. Malce so prispevala zdravila Paroxat, ker več spim in sem splošno manj dejavna. Včasih sem bila zgrizena rekreativka, zdaj se pa skoz počutim utrujeno. Hecno pa je, da se sedaj počutim prav tako neprivlačno kot takrat, ko sem bila natrenirana z dvajsetimi kilami manj. :jok: kje so tisti časi  :)

Tukaj pa pride v ospredje to, da se ne znam imeti rada. Imam izredno slabo samopodobo. Je lahko privzgojena? Mami s katero živim neprestano govori kako je grda in stara (55 let) pa je bila in je še vedno pravljično lepa. Pa ne samo zato, ker je moja mami in jo imam rada.
Kako bi se lahko naučila imeti se rada? Kako bi se lahko naučila sprejemati svoje telo?

Hvala za odgovore
tridesetletnica

Pozdravljena, mestece :rozicodam:


tudi jaz sem tolažbo iskala v hrani, bila je moja prijateljica, moja tolažnica, moj prosti čas, moja sreča, moje vse....
Iz ene povprečne osebe sta se iz mene naredili dve, po teži :kiselnasmeh:. Bolj sem se gledala v ogledalo, bolj sem jedla......
Sedaj se po tolikih letih najedanja spravljam v red. Poleg vseh anksioznih težav, paničnih napadov in depresije, sem se odločila , da je skrajni čas, da nekaj naredim zase, da se končno naučim imeti rada.
In mislim, da mi uspeva. S pomočjo psihoterapije seveda. Najprej sva s terapevtko poiskali napačne miselne vzorce, ki jih nosim v sebi, nato sva se lotili reševanja le teh.
Pričela sem paziti na prehrano lani septembra, izgubila 15 kg (3kg sem dobila decembra nazaj, najraje bi se požrla) in spet resno štartam naslednji teden. Pod zdravniško kontrolo in redno telovadbo imam namen v dveh letih izgubiti tistega odvečnega človeka, ki se je prilepil name :A)

Prej sem imela nizko samopodobo, samozavest na nuli...V 8ih mesecih terapij sem zelo napredovala in lahko trdim, da se imam rada, takšna kakršna sem. Hujšam pa zaradi zdravja in estetskega videza, rada bi se še enkrat v življenju oblekla v tiste sexy obleke, ki so mi bile včasih prav, rada bi začutila na sebi moške poglede in občudovanje moža in otrok.....

Najprej je treba narediti korak pri psihi, potem pa pridejo kilce na vrsto. Ko boš izgubljala kile, bodo tudi tvoje zadovoljstvo, tvoja samozavest in sreča rastli. Prični z vsakodnevnimi dolgimi in hitrimi sprehodi, pa se boš že bolje počutila, potem pa naredi red še v prehrani.


Le pogumno, naredi prvi korak :rozicodam:

Pozdravljena mestece  :rozicodam:
Kako se imeti rad...hm, tudi jaz se to sprašujem. Jaz sem k temu sicer pristopila na tak način, da si rečem...madonca dobro zgledam, fejst punca sem, sexy sem, prijazna in prijetna sem....v glavnem izpostavljam pozitivne lastnosti. Keč je v tem, da si ne verjamem ravno  :kiselnasmeh:
Pri tebi je problem tudi v tem, da te tudi okolica kritizira...to ti dodatno ruši samozavest.
Zavedati se je potrebno, da je človekova lepota tako različna, kot smo različni ljudje. Pri tebi je nesamozavest vcepljena že iz ogledala, ki ti ga je skozi odraščanje "držala" tvoja mama. Tudi pri meni je bilo tako...od malega sem bila zasmehovana in odrasla sem v nezadovoljno in nesamozavestno žensko.
Zdaj se sama trudim, ker vem, da sem vredna svoje ljubezni.  :oki:
Tudi ti si je vredna...in res ti želim, da odkriješ način, da se vzljubiš in sprejmeš tako kot si.... :rozicodam:
Jaz se bom zase trudila še naprej....morda mi pa nekoč uspe  :oki:

mestece, imaš samo AD? ali tudi kako strokovno pomoč?

Skupinske strokovne pomoči sem se dolgo časa udeleževala in ja, tudi individualne, ne bi pa mogla reči, da je bilo to ravno delo na meni sami. Na tem področju sem se morala znajti sama. Od zacetka zdravljenja je ze vec kot dve leti, počutim se naravnost vzorno, glede na prejšne stanje, za ''čudeže'' pa bom morala poskrbeti sama. Sem razmišljala o psihologu, ker se bolj posveti človeku, samo stane, zato odlašam.

Pozdravljena mestece!

Včasih se zamislim, zakaj ljudje hlepimo po zunanji lepoti? A obenem tudi sama nisem imuna na to. Moram ti povedati, da človek postane lep samo na en način iz znotraj navzven..
 Zato je potrebno delo na sebi. Na svojih mislih, na svoji energiji, na pozitivnem odnosu do življenja. TO JE VELIKO TEŽJE KOT LOTITI SE DIETE.
Zahteva čas in vztrajnost, a s časom se negotovost spremeni v samozavest. A pot je težka in trnjava in večkrat ko padeš in se pobereš, močnejša in stabilnejša boš.

Pozdravljena mestece.

zelo podobno zgodbo sem doživela tudi sama, in imela sem tudi precej podoben zgled od svoje mame, ki ni sprejela same sebe, čeprav je kar vitka, pa me ni znala vzgojiti tako kot se še zdaj želim in trudim s pomočjo psihoterapije vzgojiti sama.

Prvo kot prvo, poskusi se pogledati v ogledalo in oceniti svoje trenutno stanje. ne primerjati se s prej kok si bila vitka ali sexy pred boleznijo, temveč sedaj in se skušaj ozavestiti da sedanje stanje je posledica tvojih nepravilnih odločitev glede hrane in hranjena in sprejemanje sebe.
Poskusi iz trenutnega stanja, pa naj bo še tako boleče zate narediti največ lepega kar se da, lepo se neguj, odišavi, lepo neguj svoje telo, čeprav je bolj okroglo ali kakoršnekoli že je, je tvoje,in zanj si dolžna čim bolje skrbeti, kar je bilo je bilo, kakorkoli si ga zanemarila si ga, to je bilo, danes se poskuši odločiti zavestno, da boš sprejela sedanje stanje telesa, ker je edinole tvoje, in tvoj smisel in dolžnost in odgovornost je da zanj skrbiš od danes naprej lepo.Nežno, ljubeče.

Prvo kot prvojst sem prav tako si pridobivala kilograme gor kot ti, še več celo 25 kil. Sovražila sem sebe, se gnusila sama sebi, se prezirala, kaznovala s hrano in grdo ravnala z njim. Pol sem se odločila, da bom začela skrbeti zanj,ker to je moja odgovornost in dolžnost.
Drugo kot drugo sem začela redno jesti, vsake 3 ure en obrok, redno brez izpuščanj, 5 do 6 obrokov dnevno, glavnih obrokov pa le 70 % obroka. Torej 3 glavni obroki in vsaj 3 malice.
Popila sem in pijem še vedno, rada bi shujšala še 10 kil. Pa hujšala sem predvsem zaradi zdravja, ker slaba hrana kot so sladkarije in hitra hrana utrudijo telo in možgane in zmanjšujejo vitalno energijo.
Popijem vsaj 2 litra vode na dan, vključno s čaji in sokovi, veliko zelenjave in sadja, zeleni čaj, veliko jogurtov in malo študentske hrane,...

Da se počasi navaditi imeti rad sebe, je pa težko in ni enostavno, odločiti se je treba vsako jutro posebej, za zdravo življenje, za nego telesa, tuširanje, depiliranje, mazanje s kremo, odišavljanje, če ti je všeč make up, urejeni lasje in nohti ter roke so tudi pomembni.
Postopoma z malimi koraki, si zastavi cilje in se jih vztrajno drži. Je potrebno veliko samodiscipline in truda a se splača, ni pa to na kratek rok, vse gre počasi, od vznoter navzcven, z negovanjem lepih misli, pozitivnimi odločitvami, vsak dan posebej, rezultati niso hitri so na doljši rok in celo življenje se je treba trudit....ampak se da, verjemi

Mestece, a si bila pozorna na to, da tvoja mami s tem, ko nenehno govori kako je grda (pa seveda ni)...išče potrditev lepote pri vseh bližnjih...mogoče pa ti nisi bila nikoli pohvaljena iz njene strani ali strani bližnjih (ker je bila mami vedno v ospredju)in je tudi to vzrok nizke samopodobe?

lp  :rozicodam: