FORUM Nebojse.si

Sem se tudi jaz odločil, da končno o mojih težavah spregovorim na forumu.

Bližam se 21. letom in že nekaj let me mučijo sledeče težave.

Že v vrtcu sem bil zelo plašen, za vsako grdo stvar, ki jo je nekdo rekel o meni ali moji mami, sem se zjokal, čeprav po drugi strani sploh nisem bil nedružaben, imel sem veliko prijateljev in skratka moje otroštvo je bilo kljub smrti očeta pri 8. letih odlično. Veliko smo z družino hodili na morje, smučali, skratka prav nič mi ni primanjkovalo, odnosi pa so bili odlični.
Življenje je šlo naprej, vse do tega ko sem se v 8. razredu moral odločit kaj bom počel v življenju. Očim (in prej moj oči) je imel doma uspešno podjetje, ki se je ukvarjalo s kovinarstvom in računal je name, da bom nekoč prevzel njegovo mesto. Sam pa sem bil veliko bolj zainteresiran v račuanalnike in nekako me je le prepričal, da sem se kljub moji nezainteresiranosti namesto na Vegovo, vpisal na strojno solo.

Mislim, da so se takrat nekako začele moje težave, s sošolci smo se sicer super razumeli, največ težav pa mi je zaradi mojih težav, ki jih bom opisal, povzročala prav praska, v kateri sem bil resnično 'nesposoben' in to je nekako zbijalo mojo samozavest.

Ogromno časa sem v teh srednješolskih letih preživel pred PCjem, kjer smo z internetno družbo igrali igre preko spleta. Ven nisem veliko hodil in posledično mi je primanjkovalo družbe, oziroma pravih prijateljev, katerih nimam niti zdaj. Pa sploh ne zato, ker bi bil kakšna konfliktna ali nesocialna oseba, ampak preprosto ima že sama vas v kateri živim, opraviti s tem. Drugi so si v teh srednjesolskih letih pač poiskali svojo druzbo, s katero se družijo še vedno, jaz pa sem bil nekako zato hendikepiran.

Skratka, imam sledeče probleme:

Nerazumevanje splošnih stvari

Veliko filmov, ki jih pogledam sploh ne razumem, niti po ogledu filma ne morem razmišljati o njem, enostavno se mi v glavi naredi nekakšna blokada. Če pa je v filmu že kakšen preobrat ali kaj poodbnega, moram stisniti pavzo in o tej situaciji nekaj sekund razmišljati, da sploh vem kaj so hoteli s tem povedat, pa še takrat ni nujno da mi uspe. Na koncu se ne morem določiti ali mi je bil film dober ali slab, odločim se šele potem ko preboram druga mnenja.

Kratkotrajen spomin

Veliko se ukvarjam s športom in enostavno recimo pri igri tenisa se ne spomnim po tekmi skoraj ničesar, niti kakšna je bila prejšnja točka, ne uspe mi prebrati nasprotnika, pač igram 'po tirnicah', čeprav pri sebi sploh ne znam opisati kako. Enako je recimo pri igri taroka, medtem ko se po igri drugi pogovarjajo kaj bi lahko bolje storili in kje so se zafrknili je moja glava spet popolnoma prazna.

To je tudi povezano s to nezmožnostjo razmišljanja, o stvareh sploh ne morem razmišljati, skoraj vedno imam prazno glavo in ne razmišljam o ničemer.

Kažem tudi več obrazov. Doma sem več ali manj zelo zadržan, s starši se ne pogovarjam veliko, v družbi pa sem povsem drugačen, na zunaj zelo vesel in družaben, sploh če imam v krvi malo alkohola. Razopoloženje pa se mi izjemni hitro spreninja. Ta trenutek sem lahko vesel, aže čez nekaj trenutkov bom povsem drugačen.

Zmedenost

Ko hočem nekaj povedati, postanejo stavki brez repa in glave. Ko nekomu razlagam o recimo včerajšnjem dogodku, mi iz glave vse kar sem hotel povedati 'izpuhti'. Tudi drugače sem zelo zmedena oseba, sploh ko pridem v družbo ljudi.

Sem tudi brez kakršnegakoli mnenja, z vsem kar povedjo drugi se enostavno strinjam. Spet pridejo do izraza težave z razmišljanjem. Večkrat ne razumem niti najbolj osnovnih stavkov.

Slabo počutje

Čez dan se večkrat slabo počutim, imam občutek da me stiska pri srcu, tudi med samo športno aktivnostjo se ne počutim najbolje. Zjutraj sem vedno zelo utrujen, tudi če spim 10 ur ali več. Občutim tudi rahlo slabost.

Nepoznavanje samega sebe

Ne poznam svojih dobrih in slabih lastnosti, testa osebnosti ne morem rešiti, ker se ne poznam.

Neodločnost

Ko izbiram med 2 stvarema, se nikakor ne morem odločiti, katera je prava. Po končani srednji šoli, sem se moral odločiti kako naprej in zopet sem se odločil za strojni faks, čeprav mislim da to ni moja prihodnost. Zdaj že 2. leto zapored ne študiram, ker pojma nimam kaj naj, čeprav bi zelo rad. O tem niti ne morem razmišljati, ne vem za kaj sem sposoben, ampak zdi se mi da z mojo zmedo v glavi, trenutno za prav ničesar. Sem sicer velik ljubitelj športa in drugo leto se hočem vpisati na športno fakulteto, ampak se bojim da ne bom z mojo nezmožnostjo razmišljanja in razumevanja stvari, prišel nikamor.

Veliko se tudi ubadam s tem kaj drugi mislijo o meni, zelo neugodno se počutim, ko me drugi opazujejo.

Ne vem, če se te znaki značilni za depresijo. Nikoli nisem niti približno razmišljal o samomoru, življenje je prelepo za kaj takšnega, niti mi po glavi nikoli ne rojijo grde misli. Doma so razmere sicer odlične, se dokaj dobro razumemo med seboj, želel bi si samo tistega pravega prijateljstva in nekoliko več ženske družbe, pa zaljubljenost, ampak upam da to pride ob pravem času.

Upam da nisem preveč dolgo in zmedeno napisal, zaradi mojih težav z razmišljanjem sem potreboval kar nekaj časa da sem tole spravil skupaj, pozabil pa sem sigurno še na kar nekaj stvari.

Upam, da mi boste znali pomagati.

Hvala lepa.

in v katerem poklicu si sedaj? v tistem, izbranem po sili razmer, ali v svojem?

Končal sem srednjo strojno šolo, torej tisto v katero sem bil nekoliko 'prisiljen'.

Drugo leto se imam namen vpisati na študij, ampak kakor sem že rekel, ne vem kje se vidim v prihodnosti. Doma mi nihče ne teži, kam se naj vpišem, svetujejo mi da na študij, ki me bo veselil.

ja, to že, a glede na tole sem nekako sklepala, da delaš  :zardevam:




bi rekla sodeč po napisanem, da ti znaki pomenijo oz. označujejo nizko samopodobo in samozavest, socialno fobijo in, recimo, lažjo obliko depresije.

Letos delam maturitetni tečaj, da se bom drugo leto lahko vpisal na željeni (?) faks.

Z nizko samopodobo pa je tako. Včasih me je res nekoliko strah iti med ljudi, pri kakšni stvari ki jo delam in sem na očeh ljudi imam samozavest povsem v podnu in se bojim da se bom osmešil. Spet drugič pa zunaj kar kipim od samozavesti. Sploh po kakšni intenzivni športni aktivnosti sem poln samozavesti. Takrat se brze problema sprehajam v družbi, ni mi problema ogovorit dekleta..

In ravno to je tisto kar me čudi. Kdaj tak, naslednji dan spet popolnoma drugačen.

Ampak kakorkoli, največja težava je še vedno v tej nezmožnosti razmišljanja..

Pozdravljen Johny,
glede na post, bi rekla, da se kar dobro poznaš in da si že ugotovil, kaj ti "fali". Pri dobrih 20 si in veš v čem je tvoj problem, samo čestitam lahko.  :clap:
Samozavest pride in gre, kdor se hvali, da mu ta občutek samozavesti ne niha, laže. Vsi smo na istem čolnu. Vsi se moramo stalno potrjevati in dokazovati.
Glede nezmožnosti koncentracije se mi zdi pa čudno, da v šoli nisi imel problemov. Da tega kar opisuješ kot zmedenost, nerazumevanje stvari... niso ugotovili učitelji ali doma. Da se to ni pokazalo na učnem uspehu in ocenah. No, razen, če s snovjo in učenjem nisi imel problemov. Sem kar sigurna, da tvoji simptomi niso depresija, ampak bolj prehodno stanje. Ko boš našel tisto v življenju, kar te bo izpolnjevalo in razveseljevalo, bo tudi to minilo.
Vem, da obstajajo posebne vaje, s katerimi utrjuješ spomin. Malo pobrskaj po netu ali v knjižnici. Pa tega ne razumem povsem, kako lahko nič ne razmišljaš, kako nimaš nobene misli v glavi. Zadaj si kakšno nalogo, da boš razmišljal o kakšni konkretni stvari, ki te veseli, o nečem, kar imaš rad, da boš bral in potem v mislih obnavljal zgodbe....

V šoli so mi te težave predstavljale največji problem predvsem pri slovenščini pri raznih spisih. Še v OŠ sem bil eden najboljših kar se tiče pisanja spisov. Imel sem domišljijo, lepo sem opisoval dogodke... No, v SŠ so bili spisi brez glave in repa. Ko je bilo o temi treba razmišljati in o tem pisati je bil spis povsem zmeden. Pa vem, da sem še vedno zmožen napisati odličen spis.

Pri drugih predmetih je bila pač piflarija in napiflati se mi ni bilo problem, če je bilo kakšne stvari potrebno povezati pa se je že pojavil problem. Ampak kakorkoli, mislim da te moji problemi niso imel nekega velikega vpliva na sam učni uspeh.

Ja težko opisat kako lahko nič ne razmišljam, ampak to je pri meni najmanjši problem. Ko zgleda da sem zamišljen in da nekaj vneto premišljujem, samo slepo bulim v steno. V glavi pa praznina..

Berem sicer kar veliko, ampak nekako po prebrani knjigi ne morem obnavljati zgodbe, ne morem premišljevati kaj mi knjiga hoče povedati, kaj je glavni point...

Ja, kdaj bo prišlo tisto ko bom izvedel za kaj sem rojen in kaj me razveseljuje, upam da ne bo takrat že prepozno.. :)

Pa hvala lepa za odgovor.

Pozdravljen !
 Zelo dobro razumem o čem govoriš! glava prazna, brez misli brez mnenja.. doživela sem sama to agonijo in to obdobje kličem .. brez mene...
  Ne dovoli da tvoja individualnost ostane v temi! seveda da imaš mnenje in seveda da lahko razmišljaš, samo upati se moraš!!!
 Ko boš začel verjeti v resnico da je tvoje mnenje ZELO pomembno in da TI , prav takšen kakršen si imaš pravico OBSTAJATI bodo misli; tvoje; našle pravo pot nazaj.. Ko se vrnejo se jim veseli in jih začni spoštovati! :oki:
 vso srečo ti želim :rozicodam:

Živjo johny222!

Ko sem prebral tvoj post sem se kar malo našel v njem. Če pogledaš moj post, ki je tudi edini, ki sem ga do danes objavil boš to morda opazil. To, da si se odločil in začel o tem razmišljati pomeni, da se težav zavedaš in jih želiš rešiti. Verjetno se ti je prav v tem času zgodil nek dogodek, ki te je dokončno vrgel iz tira. Pri meni je bil to razhod s punco. Pomisli kaj je tisto kar je v tebi to sprožilo in se temu zahvali. Sam sem v tem mesecu odkar sem pisal na forum naredil marsikaj na sebi, tako kot so mi svetovali na tem forumu. Obnovil sem nekaj prijateljskih stikov, kar je bilo izjemno težko, saj me ni nihče nikamor vabil. Ko sem to ugotovil, sem jih jaz začel vabiti in sedaj imam vsaj nekaj ljudi s katerimi sem malo boljši "prijatelj". Naredil sem si načrt za prihodnost. Kljub temu da zaključujem študij, ki mi je všeč in ga dobro izdelujem, sem se odločil, da se bom vpisal na tistega, ki ga hoče moje srce. To so morali sprejeti tudi moji starši, čeprav sem v ri* poslal službo, ki me je čakala. Naučil pa sem se še nekaj in to je da se moram imeti RAD.

Mogoče bo kdo naslednji stavek pokritiziral, ampak sam mislim, da sem imel srečo, ker me ni ovirala neka bolezen duše (depresija...), pa čeprav se mi je takrat zdelo da potrebujem psihologa. Verjamem, da si potrebnih korakov sposoben tudi ti, zato ti predlagam, da o svojem stanju razmišljaš. Mogoče te bo to potegnilo še za odtenek nižje, ampak takrat boš ugotovil, kje je vir vseh težav in rešitev bo na dlani  :oki:. Do takrat pa ti bom napisal kar so forumaši napisali meni. "Če tem trenutku nimaš nobenega prijatelja, je na tem forumu vedno kdo". Sam sem ga prebral po dolgem in počez.

Pa še besedico glede počutja. Tudi zame pridejo dnevi, ko se spominjam za nazaj in imam SLAB DAN, takrat se spet spomnim tistega dna in dogodkov ki so sledili (nov fax na katerega bom šel, prijateljev, ki so me povabili ven...). Prav smešno je ko ti po vseh teh letih prijatelj reče, da lahko po žuru pri njemu prespiš  :clap:.

In vse to mi je prineslo to, da me je punca pustila   :'(:sesmejem:.

Kot bi opisoval mene.  :sesmejem:

Opazila sem, da so bili ti simptomi najhujši v času depresije, tako da je čisto možno, da pravilno ugotavljaš, da gre za depro. Lahko bi bila tudi dishimija...manj izražena depra, podvrsta depre.

So te imeli starši radi..se imaš rad? Po moje je finta v tem, da ohraniš mirno kri. Da se znebiš pritiska...tudi najbolj neznatnega...takrat meni spomin, sposobnost logičnega razmišljanja, povezovanja, .. perfektno deluje in dosegam vau rezultate pri inteligenčnih testih. Če ne čutim pritiska, če ne čutim možnosti, da bom obsojana od nekoga, katerega mnenje mi kaj pomeni, če me ni strah kritike torej...

je pri meni vse tipi topi. Ko zaupam, da sem dobra, vredna ljubezni, ko se imam rada.

ei, še zdaj mi ne gre z glave..hehehe...veš kolikokrat sem si jaz morala video ali dvd dati nazaj?...prišlo je tako, da sem vedela, da bo zdaj nekaj ključnega, da si moram nujno zapomniti ime, kako drugo stvar..in ravno takrat mi je vse zablokiralo..blokada, ko si pod pritiskom..ko bi nekaj moral, če ne te bo potem kdo poniževal, kritiziral, te ne bo imel rad. To je bistvo, ko se imaš rad, se sprejmeš tak kot si..in izgine strah, da boš naredil kaj narobe, da si česa ne boš zapomnil...

pa še tarok...mi tud še nastane kdaj kaka blokada..a zdaj ko ga dobro obvladam, tega skoraj ni..in če se že česa ne morem spomniti, pač povem, da ne vem...nisem perfektna..big deal.

Najprej vsem hvala lepa za izčrpne odgovore.  :)

@nik

Mislim, da v zadnjem času, oz. že kar zadnjih nekaj let ni bilo takega dogodka, ki bi me vrgel iz tira. Moje življenje je pač že nekaj let isto in morda je to tisto, kar me bega. Preveč enoličnosti. Skoraj vsak dan je isti, en vem kdaj se je nazadnje zgodil tisi BUM!, da bi rekel zdaj se je pa končno spet obrnilo malo na boljše.

Mislim da posledica leži tudi v tem, da tako kot ti praviš, že vsaj od OŠ naprej nimam tistih pravih prijateljev, s katerimi bi skupaj preživljali to (lepo?) najstniško življenje. Sam vzrok vidim tudi v tem, da je nasploh vas v kateri živim (in tudi tiste v okolici) polna samskih moških, ki so pri 40+ letih brez ženske. Njihov vrhunec življenja je sedenje v gostilni ob večerih ob prekomernem pitju alkoholnih pijač. Pa sploh ne pravim, da so slabi ljudje, z večino se zelo dobro razumemo in to so tudi tisti moji 'kolegi' s katerimi se večkrat ob vikendih skupaj družimo, igramo tarok, hodimo po veselicah... Samih socialnih stikov pa je itak povsod zmeraj manj. Dobro se spomnim, kako smo se pred nekaj leti skupaj zbirali zunaj, komaj čakali da smo prišli iz šole, da smo se smučali po sosednjih hribih... zdaj tega ni NIKJER več. Vse je ob večerih prazno, folk preživlja prosti čas samo še ob računalnikih, navezujejo se internetni stiki...

Kakorkoli, če se vrnem nazaj. Največja težava vsega tega, pa je veliko pomanjkanje ženske družbe. Če smo se v OŠ še veliko družili je vse skupaj izpuhtelo s prihodom v srednjo šolo. Hodil sem pač v šolo, kjer je bilo 99% moških in v razredu sem imel same sošolce.

In če pri sebi prav ugotavljam je mogoče prav to tisto, kar mi manjka. PRAVA ljubezen. V bistvu še pri 20 letih sploh ne vem, kako je biti, če ljubiš in si ljubljen, pa ne mislim te starševske ljubezni (ki jo mimogrede ne primanjkuje), ampak tisto pravo... Mogoče je to tisto, kar mi manjka, da bi se moje življenje končno obrnilo na boljše, da bi doživel tisti BUM in rekel, aha, to je to, za to je vredno živeti. Pa sploh ne sodim med tiste, ki bi zaradi asocialnosti dneve preživljali doma. Sem odprt človek, ni me strah novih poznanstev...

Mislim, da je res čas da se končno odločim, za kaj sploh sem na svetu, kaj je moje poslanstvo, da končno začnem zares študirati, da najdem pravi faks, pravo družbo, da se z nečim zamotim in verjamem, da bojo tudi te problemi psihološke narave izginili. Ampak, če mi nekako do zdej to ni uspevalo, ne vem kako mi bo lahko v prihodnosti...

Lep pozdrav johny,

glede na tvoje pisanje lahko rečem, da zelo dobro povezuješ dejstva, znaš logično razmišljati, si nadpovprečno inteligentna oseba.

Mogoče pa res ne poznaš samega sebe, in to je tisti problem, ker se ne poznaš ne moreš biti zadovoljen sam s sabo, zato si v družbi nesproščen, ustrašiš se da stvari ne boš razumel, vse to pa povzroča blokado v tvoji glavi, potem se pojavi motnja v spominu in vse skupaj. Se pravi da s teboj ni nič narobe, le blokado moraš odpravit... Iz nepoznavanja samega sebe izvira tudi tvoja neodločnost in slabo počutje..

In kako najti sebe? Pravkar si se podal na teško vendar pravo pot, ki bo trajala dolgo, vendar bo rezultat neprecenljiv.. Ne vem, kako bi ti svetoval, te stvari je teško ubesedit, vendar ti bom poskušal dati nekaj napotkov. Najprej kako pride do naših težav:

Človek je sestavljen iz treh komponent: telo, psiha(ki je obsežnejša) in duhovnost(ta je najobsežnejša, temelj). Kot si sam videl, se lahko psihična kriza manifestira kot telesna težava. Prav tako se duhovna praznina manifestira kot psihična težava. Potem se pojavi depresija, anksioznost, tesnoba - vse to so le posledice, simptomi pomanjkanja upanja, vere, resnice. Zdravit je treba vzrok, ne pa simptome, drugače nismo naredili nič.


Obstajajo različni načini, da zapolnimo to praznio, potem se slepimo, da bo bolje ko najdemo pravi fax, pravo družbo, kot sam praviš, in da bodo težave potem čudežno izginile..
Venda so to vse minljive stvari, ki nam ne morejo dati pravega zadovoljstva. Rešitiv ni nekje v prihodnosti, ampak je TUKAJ i ZDAJ. Rešitev je v tebi. To je tisto, o čemer govorijo vsi verski učitelji na tem svetu. Predlagam ti, da prebereš kakšno knjigo s tega področja, jaz sem resnico našel v Novi zavezi, preberi kaj pravi Jezus: ''Spoznali boste resnico in resnica vas bo oslobodila''. Škodovati ne more..

Drugače pa se poskušaj čim manj obremenjevati s stvarmi ki ti ne grejo, ne razmišljaj o njih, naši možgani tako ali tako ne morejo spoznati RESNICE, poslušaj svoje srce..Posveti se stvarem, ki so ti v veselje, npr. šport te veseli in ne skrbi za nič, vse se bo odvilo tako kot se mora. Živi sak dan posebej.

Vso srečo, verjamem vate!