FORUM Nebojse.si

dan, zanima me naslednje. Danes sem se zbudil ob 3.30 spal sem na hrbtu, ko sem se zbudil sem moral vdihnoti, ker sem dobil nek občutek, da ni neke vredi (da se je srce ustavili). No utrip je bil rahlo povišan, nekje 100, ker sem si ga meril čez kaki dve minuti ali pa še manj je bil 54 (sem športnik). No to se mi lahko dogaja vsak dan 14 dni, sedaj se mi ni to dogajalo vsaj 3 mesece, pa nevem od česa se to naredi (sanjalo pa se mi je da sem zamudil na prakso, da je nekoga kap pa take brezvezne). Tak kak da bi mogel vdihnoti, potem pa je kolko tolko vse normalno.

LP

Cvetkus, si dal vse preglede s srcem skozi?? In kakšna je diagnoza??

hehe trzinka! res sem dal veliko pregledov razen hotlera al kaj je. No, zgodilo se mi je naslednje pa me zanima če je to normlanlo. Še to! Dobim klic, ki bi je bil zelo pomemben za mojo bodočo službo. No dobim klic, ko mi je povedal s kod je takoj pulz verjetno na 120 težje sem dihal (ni mi jasno zakaj), po kakih dveh minutah pogovora sem se stabiliziral. Potem pa verjetno po 10 minutah sem bil dokaj normalen. Nevem zakaj se to dogaja.

Zanima me tudi kako se izognoti strestnim situacijam (npr. te ustavijo policaji, jaz dobim takoj težke noge, pulz povišan, verjento tudi pritisk itd... ) kako?

ej, Cvetkus, ko bi ti vedel, da se meni tudi pulz dvigne zaradi adrenalina :kiselnasmeh:, to vse je zaradi treme, strahu. Enako jaz doživljam, ampak to je treba sprejeti in iti izzivom naproti. Ne sprašuj se, zakaj se ti pulz dvigne, ker je to popolnoma jasno, probaj se skulirati ob takih vznemirljivih dogodkih :kiselnasmeh:
Kako se izogniti stresnim dogodkom? Se jim ne moreš, vprašanje je kako stresno ga ti jemlješ, tega se je treba rešiti :rozicodam:

No kako se tega rešit, da bi te situacije jemal čimbolj nestresno??? ima kateri ta odgovor?

LP

A hodiš na psihoterapije?

vi pa vaše psihoterapije, 5x sem že biu pri kliničnemu psihologu in mi ni nič do zdej pomagal, 2x mi je reku da lahka usakega kap na tem svetu ( hvala to vem) in pa 2x da sem hipohonder, nekak preveč prodajate te psihoterapije, prvo te more kemija na noge postavit, potem lahko šele kak res dober psihoterapevt kaj nardi, ker če ti kemija ( ADji) ne dajo volje do usega

Asdf, a je čutiti jezo iz tvojega pisanja? Če je, je to potem dober znak, ker to pomeni, da se premikaš naprej. Ves ta čas je bilo čutiti iz tvojega pisanja samo strah in iskanje odgovorov. Očitno ni bilo vse zaman, čeprav ti morda ne vidiš premika. :) :rozicodam:

niti ni jeza, je morda no da mam slabo psihiatrinjo in slabega psihoterapevta, ampak to sem najbrž sam kriv, če bi šeu nekam samoplačniško bi najbrž dobil več pozitivnega. nočem pa nič slabega, seveda je možno da je nekoga dober psihoterapevt popolnoma ozdravil, mene žal ni :/, morda pa me še, bom vztrajal

asdf..psihoterapevt in psihiater nimata čarobne palčke, da bosta odgnala tvoje težave....terapevt je 10% ,90% pa si ti.....prej ko to osvojiš lažje je...ne zanašaj se na zdravila, ta so samo bergla, ostalo pa je trdo delo na sebi....ki traja vse življenje tako da kar pogumno...saj si na pravi poti :oki:

 Pomembno je, da se da bolnemu človeku tudi njemu dobro zdravilo, takšno, ki POMAGA. Lahko je tebi govoriti in vsem vam, ko komurkoli berete levite o delu na sebi, saj so vam vaša zdravila PRIJELA  :A)

Marsikomu pa še niso  kljub temu, da je minila doba, ko bi naj morala iz navodil in še preko te dobe.
A zdravnik pa ne nardi ničesar : vsi nimajo takih psihiatrov, ki so izkušeni za točno tisto določeno motnjo. So škodljive zdravnice, ki ne pomagajo, ne reagirajo na nedelovanje antidepresiva, ker pomoči od njih  ni  :ne:

Šele  ko smo izven hudega trpljenja, lahko vmes za silo živimo in razmišljamo . Saj se ne moreš  ti delat, da te usek v križu ne boli ali da te pekočega zbadanja ne čutiš, ali si reči pa kaj, če pa ga čutiš. To je smešno, kaj se greste eni, ne razumete in ne razumete, kot tudi njegova zdravnica ne.

Pa bi lahko, saj ste bili na istem, ampak vam je prijelo  :closedeyes:

Meni se ne zdi, da bi bil kdo tukaj kriv, zdi se mi samo, da je preteklo še premalo časa; od petih terapij pač še ne moreš biti popolnoma zdrav. In tudi vem, da nočeš nič slabega. To nekakšno "jezo" sem jaz vzela za pozitivno, ker se mi je zdela kot korak naprej. Drugače pa se mi zdi pomembno, da vztrajaš, ker si na pravi poti. :rozicodam:

Jaz se tud strinjam, da je jeza v takem primeru lahko pogonska sila za iskanje rešitve.
Noben človek ni dolžan trpeti, oni morajo pomagat, za to so tam . In so kot pisci receptov neposredni odgovorni za stanje pacienta.

 :sesmejem: :sesmejem: 5x si bil pri kliničnem psihologu, pa ti ni nič pomagal. Pa kaj misliš, da boš res zdrav od petih terapij??? :o Pa vse ti je povedal tako kot treba, po pravici, pa ti to sprejmi ali pa ne. Jaz bi se vprašala na tvojem mestu??

In tudi venomer dokazuješ, da ne bereš naših zapisov. Psihoterapevt ni isto kot psiholog in psihiater!!!
Kemija je opora, terapije pa so priporočljive zraven. In odgovor vprašanje je bilo namenjeno Cvetkusu in ne tebi!!! :ne:


 :clap:  :clap: ti pa čestitam, da prvič nisi pojamral in spraševal kje te boli in zakaj boli, ampak si končno pokazal malo več energije , ki jo seveda premoreš :oki:

napreduješ :wav:

Trzinka, ampak res čudno, le kako to, da Asdf  "ne uboga" in mu še ni nič boljše, noče dojeti  :-\  Nalašč? :P  Še nisi pomislila, kaj pa če ne zmore ! Ali res ne vidiš tega v vsem tem času  :(

PRVI PROBLEM, pekoče telesne bolečine, so resnične in bi čist lahko dobil ustrezno drago zdravilo (Neurontin, Lyrica, Pregabil).Pa ni. Fizično trpi dalje enako.(celo brez rednega anksiolitika!)

DRUGI PROBLEM, paničnost, pa bi mu moral Cipralex pomagati premagati v približno 3 mesecih, vendar niti v 4 mesecih NI. (tisto začasno znižanje še vedno pomeni polne 3 mesece jemanja).

Kljub temu pa njegova "zdravnica" ne reagira nič.
Lepo je njej, ona ne trpi tega, njej živa duša nič ne more, saj je vendar zdravnica.
Zato lahko ona še dalje sedi na ušesih, saj prejema isto plačo :onaposlusa:
Sam si ne more pomagati, tudi mi ne, ona pa bi celo morala.

Skratka, fant kljub terapiji 4 mesece konstantno trpi telesne bolečine in paniko, zato je nezaslišano reči, da mu je psihoterapevt čist pravilno vse povedal, a morda tole : " Si hipohonder, si RAZVAJEN, zato se vsega bojiš, pa ne bit več no, sam si kriv, ker te boli, ja saj, ko si hipohonder ! . "  :kadim:   Ne točno tako, ampak podobno.

 :sesmejem: :sesmejem: spet narobe interpretacija :zvizgam:

Kar se tiče zdravil, mu nisem nič napisala, za to si ti očitno strokovnjak :A) Kar se tiče odnosa z lečečim zdravnikom-specialistom, mu nisem nič napisala :ne:

Skozi ves ta čas fant ne verjame, da ga lahko vse telo boli in da so to res psihične težave. Kar je rekel  njegov klinični psiholog je pa res, da lahko vsakega kap in da je hipohonder. Ja on to že ve, ni se pa zamislil nad stavkom in resnico besed.
Vseskozi mu vsi pomagamo, svetujemo, razlagamo, tolažimo, pa je še vedno nejeveren, kljub vsem ostalim izvidom, ki so BP.

Ne vem, kaj bi rad slišal. Z resnico in problemom se je treba soočit, pa četudi mu ni všeč. Kot, da je meni vse všeč, kar mi reče moja terapevtka. Ni, ampak, vse je res in treba v tej smeri tudi razmišljat.Kar se tiče zdravil, ne rečem nič, ker očitno so mu dali napačne ali pa je preveč eksperimentiral z zniževanjem in višanjem doze.  

Kaj je delo na sebi?
Sigurno ne sprememba prehrane :ne: Lahko edino vpliva na boljše počutje in zdrav način prehranjevanja. Tek je koristen, ampak je treba delati vsak dan in ne samo to, pomembno je tudi sproščanje,....... da se ne ponavljam, je bilo že stokrat napisano, pa se še vedno ne razume kaj je delo na sebi.
Ja, meni so zdravila prijela, ampak ne takoj, pa tudi kasneje sem imela padce, pa sem se pobrala. In psihoterapija zelo veliko pomaga, ampak tistim, ki so pripravljeni delat in ne čakat na odrešitev z neba. In tistim , ki razumejo svojo bolezen, ki se zavedajo, da se je treba premaknit in se rešit. Če samo jamramo ne bo nič. Sem bila v najhujšem stanju, brez zdravil, pa sem šla ven. Še danes ne vem, kam sem hodila, kdaj in kako sem domov prišla. Ampak potem sem ugotovila, da to pa dobro dene in sem šla naslednjič, pa še naslednjič....s težko muko.
Vem, da je fantu hudo, da trpi, sem bila sama v popolnoma enaki koži, še hujše kot on...želim ga premakniti, mu pomagati. Ampak gladili in tolažili smo ga dovolj, da bi začel bolj samozavestno iskati pomoč. Če z zdravnikom ni zadovoljen ga je treba zamenjat in pika. Vem, da tudi to ni lahko, ampak če se človek želi rešiti muk mora to narediti. In včasih je treba to tudi bolj trdo povedati, da se malce razjezi in pokaže svojo energijo.


Od petih terapij mislim, da nihče ne ozdravi. Jaz sem jih imela približno, da se ne zlažem cca 20, ko so se začeli rezultati opažati in še vedno hodim, ker čutim, da še vedno nisem čisto OK. Zelo veliko sem napredovala, je pa res, da ne nabašeš vedno na dobrega terapevta.

Jaz jo imam in hvaležna sem za to.

Zdaj se mi pa ne ljubi več pisat in nekaj dokazovat, ker se nimam za kaj. Če hočte preberte, če nočte pa tud prov. Napisala sem moja opažanja z mojega stališča gledanja.

Aja, Martinca, zakaj mi pa nisi že prej napisala, ko si me brala pred nekaj urami. Ti je ponoči lažje, ko grem spat in me ni na forumu :A) Maš srečo, ne morem spat :sesmejem:

Nič nism zanikala, kar ti naštevaš, ni šlo za to.  :happy:

 Ti praviš njemu, naj posluša, ampak tudi sama ne slišiš, kaj on od sebe oddaja in kaj govori. Boli ga in strah ga je in zdravila ne primejo in zdaj si mu očitala celo, ker je bil nekaj rekel, čeprav ni bil vprašan.

Praviš, gladili smo ga dovolj, že s tem si spet potrdila, da misliš, da če boš toliko dalj časa govorila,  da bo razumel. Ali ne vidiš, da mu zdravila ZA ZDAJ ne primejo. To je vse, kar sem ti hotela povedat. Po letih bi ti lahko bil sin, imej nekaj sočutja, če vidiš, da si sam ne zna pomagat, pri psihoterapvtu je bil okregan, tebi pa se zdi vse prav in da bi že lahko vedel...

Po bitki je lahko bit general.  :A)

Oh, Martinca, kaj naj rečem, tudi ti ne prebereš dobro.... :ne:Poglej malo njegove rubrike, kaj vse smo mu napisali. Verjemi mi, da imam veliko sočutja do tega fanta in veliko potrpljenja.
Vidim, da mu zdravila ne primejo, saj sem napisala, nisi prebrala?
Kaj je bil okregan pri zdravniku ne vem, je pa povedal tisto za kar smatram, da se je treba soočit in vedet. Kako vsak človek to interpretira je pa druga stvar. Nekateri so zelo občutljivi in se za vsako besedo z nizkim tonom, ali besedo ki boli zataknejo. Pri terapiji skoraj mora boleti, saj odkrivaš resnico o svoji bolezni, svojem otroštvu, svojih strahovih, trpljenju. Ja, boli, zelo...., zato se pa reče terapija.

Slišim zelo dobro kaj od sebe oddaja in kaj govori. Fant ne prebere dobro, ker ga je preveč strah in to mu ves čas dopovedujemo.
In kaj, če sem mu kaj očitala? Tudi on mi je očital, pa ti, pa še kdo.... Zakaj moram potem jaz gladit? Leta tu nimajo veze, probleme imamo vsi in to mu želim povedati.

Pa daleč, da je moja bitka dobljena in da sem jaz general, se ne obnašam tako, za razliko od nekaterih :A)

Resnica včasih boli in treba se je borit zase in za svoje zdravje, to je point vsega tega :pomezik:

Asdf,
bodi vztrajen in veliko, veliko delaj na sebi. Psihiatra zamenjaj in tudi zdravila boš moral, kajti očitno ti ta res ne pomagajo. Verjemi mi, da vem, kako ti je težko, ampak moraš tudi ti verjeti nam, da smo dali to že skozi in da ti znamo tudi kaj povedati in svetovati. Ne smeš misliti, da uspeh hitro pride.
To je trdo delo in potrebno se je spremeniti, svoje misli in strahove, kar pa ni lahko. In vsaka resnica, vsak stavek te bo bolel.
Jutri me lahko povozi avto, lahko me kap, lahko padem na glavo....ja, zato pa je treba uživati življenje zdaj in ta trenutek, ki je že tako ali tako prekratko. In terapije nam lahko pomagajo misliti, kako bomo to naredili.
Hipohonder si, tega ne moreš zanikati. Tudi jaz sem bila oz. ne vem če lahko rečem, da sem v neki meri še vedno, vendar mi uspeva kontrolirat misli, da me ni pretirano strah. Spoznala sem, da ni vredno razmišljati o tem kaj me boli, kaj mi je, ampak se moram naučiti kakovostno živeti.
Danes sem prvič v tvojih beseda začutila napredek, čeprav si se spotaknil ob psihoterapijo. Res od srca čestitam :clap:

Ko boš res dobro, si še enkrat preberi vse zapiske in me zanima v kakšni luči boš na vse to gledal. Kar se tiče terapije vztrajaj in vsako besedo vzemi kot dobronamerno, ker cilj je, da spremeniš miselni vzorec in marsikaj kar boš slišal ti bo odveč in brez veze. Ampak vse je povezano, ko boš začel trezno razmišljati boš dojel.

Držim pesti :rozicodam:

No, pa mi je Martinca spet ušla :sesmejem:  :sesmejem:

Trzinka in Martinca, vidve sta imeli pa pestro noč za sabo.:smesno:  Dejstvo je, da Asdf-ju želimo prav vsi pomagati, le vsak izbere način, ki misli, da bi mu lahko pomagal. :)
No, pa še malo mimo teme: meni sta simpatični prav obe in najbrž se tega obe tudi zavedata. :rozicodam:

Saj to želim tudi Martinci povedati, pa je trd oreh. Ampak jaz tudi vem, da je ona pod kožo mehka dušca :pomezik:


Janja :zvizgam:, hvala enako :wav:


Gremo ven hodit, da preženemo vse slabe stvari ven, šššcc, jih je res treba spoditi :pomezik:

Trzinka, jaz sm bila na istem kot ti, ko enostavno nism hotela verjeti, da je s kom tako hudo, da ne razume nič in da še vedno trpi : PA ČEPRAV SEM SE JAZ Z NJIM TOLIKO TRUDILA.  >:(
In to je tudi TVOJ problem : ne moreš razumet,  'kako pa ni Asdf-ju že bolje' . Ko pa se ti toliko trudiš  >:(  Tebi se gre zate. A važna je druga oseba in njeno realno stanje in OKVIRI, IZ KATERIH ZMORE ON(A) DELOVAT. Ti pa teh okvirov ne vidiš, vidiš samo svoje težnje, četudi izhajajoč iz iskrene močne želje pomagati !

 Pri osebi na močnem AD-ju to zlahka preide seveda v avtomatsko , alergično spodbujeno pametovanje nad drugim BISTVENO ŠIBKEJŠIM, ki se težko brani, ko je zaradi svoje bolezni tukaj celo kregan ...  To preide že v vsiljevanje in  kritiziranje njegovih stavkov  in stalno vpletanje vanj, kar pa resnično že prav presega meje tistega dobrega okusa delovanja iz sočutja in pomoči, saj ravno pomanjkanje sočutja in posluha zanj je vzrok, da ne priznavaš njegovih blokad, ampak ga kregaš zaradi njih ! Kot tudi ta psihoterapevt. (mimogrede, naj ti povem, da je dr. Ilinova rekla, da ta pristop NI VREDU, tako da se ti motiš).

In zaradi vsega tega, ker ne vidiš njegovih blokad in nemoči delovanja, ampak si gnana v isti smeri dalje,  tole deluje že skoraj kot nekakšno psihično nasilje v tvojem svetem pravičniškem elanu 'Ubogaj fant!' . Negiraš dejstvo, da ON NE MORE, ali si slepa?
Deluješ že tako, kot da bi ga imela za preizkušnjo in za OBJEKT, preko katerega boš ti osebno spoznala, ALI BO TEBI NEKAJ USPELO, ALI PA TI NE BO USPELO in ZA VSAKO CENO VZTRAJAŠ ZASE, ZLEPA IN ZGRDA ! To nima več skupnega z  miroljubno tolažbo,  ne glede na vse tvoje smeškote.
 Moj point zate v tem primeru : malo več občutka za drugega ne škodi.

Ja, sem mehka dušca, še več ne, kako. Tako, da mi je vseeno, a me kdo mara ali ne, ker je hudo to gledati vse skup.  Je očitno, da lahko največ naredijo zdravniki. Ne on sam, ne mi, ne ti. Zato že dajte mir s kritiko njega in bolezni. Ker ni sam kriv za  trdovratnost bolezni : če bi mu šlo, bi se takoj sam rešil vsega. In SAMO NAS IMA, tu se izpoveduje.  Da pa je tebi hujše bilo, pa dvomim, saj je razlika, če panika trešči v mladostnika ali če trešči v zrelo osebo, bolj iznajdljivo in vse.  :A)

 :wav: Martinca, želim ti prijeten dan :038:

zakaj se ne držite teme??? enega zanima odgovor, vi pa kar debatirate vsevprek... :sesmejem:

ko sem prebral, sem se nasmejal ker se meni tudi zgodilo :sesmejem:
žal, zdravniki neznajo pomagati... bil sem na vseh pregledih, vse b.p.
edino mi ostane, da se ne sekiram in živim naprej, je pa res ta zadevica zelo neprijetna

smo se držal, pa smo mal zaplaval  :sesmejem:



jaz sem danes odlično spala :wav:

Evo po 14 dneh ali malo več zopet nekaj takega. Spat sem šel ob tričetrt na ena se zbudim nekaj čez pet nič posebnega, vse normalno. Grem na veliko potrebo vse normalno, ravno ko končujem :D (mi je postalo čist rahlo nekaj slabo) evo sem mislo že zaj pa bo kriza. Se zbrišem :D grem v sobo, rečem punci, kaj se mi zopet dogaja, si grem roke umit (vse skup je trajalo  kake pol minute, se vsedem) si izmerim pulz 64 prej sem ga imel ziher preko 130 samo si ga namerno nisem hotel meriti, ker vem, da se mi je dogajalo zopet tisto, panika. Prej kot sem končal na wcju sem globoko vdihnil , sem nekako rekel nič mi ni, samo je še vedno trajalo. Paničen sem bil. Še vedno mislim, da je mogoče povezano s srcem, ampak nevem. To se mi dogaja na vsakih 14 dni ali mesec dni enkrat. Treniram normalno. No potem sem študiral nekaj. Prejšno noč sem jedel čips (ne nekaj dosti kakih 50g, malo čokolade itd.. ) ker dva tedna nisem jedel nič sladkega in tako mastnega sem si sedaj mislil, da mi je lahko slabo od čipsa. Samo vseeno kako se nevstrašiti slabosti. PRi meni je problem, da nikoli mi ni bilo za brezveze slabo...

LP

Zopet se mi zdaj to s spanjem dogaja že 3 dni. Kriza!! Mam obdobja ko se mi to dogaja. Mrzim jih!

Cvetkus res si nehaj meriti pulz. Boli te kolk ti bije, vrjemi mi, če bi blo kej narobe bi to do zdej že zagotovo vedu...

cvetkus, kar si navedel probleme me spominja na angino pektoris...

ma newem no...  :sesmejem:

Mislim da bi mi to ugotovili na uz srca in na ekg? Ali ne?

Cvetkus, ja ugotovili bi ti. Glede na to, da te že dalj časa berem, bi ti vseeno predlagala, da v celoti prenehaš z merjenjem pulza. Če pa ne gre v celoti, pa vsaj poizkusi zmanjšati to tvoje merjenje, ki te spravlja v tesnobo. Poizkusi! :rozicodam:

Ne razumem pa nekaterih, ki očitno ne razumejo težav drugih. Saj tudi jaz ne razumem vseh težav drugih ljudi in nekatere so mi tudi "čudne", vendar sem vseeno raje tiho, če že pomagati ne morem. :ojoj:

Pozdrav se komu dogaja, da pred spanjem ko se vležem v posteljo se mi enostavno zgodi, da imam občutek, da mi srce poskoči nato pa panika... Ali pa tisti občutek, da ne morem pogoltniti sline in panika bum utrip ke takoj 130 plus, umiri se v večini primeru hitro na normalnega vendar je utrip srca zelo zelo močen.
Nevem, kaj bi lahko bilo, občutek je gnili, sem pa ugotovil, da če grem spat ob normalni uri se mi to ne zgodi, če pa bolj pozno pa je možnost dogodka višja - ali pa že podzavestno razmišljam o tem...?,
Imam napotnico za kardiologa, me je strah :( , ker ne vem kaj pričakovati...

Ojla.

Tipicna anksioznost bi jaz rekla. Na tem forumu sem tudi ze brala o tezavah s poziranjem. Pulz je pa itak...
Anksioznost imamo pa zaradi potlacevanja custev, neresenih travm in nefunkcionalnih vzorcev. Ozavestit je treba svoje vzorce in se prevzeti nove. Psihoterapija lahko ogromno pomaga.
Vse dobro ti zelim!!

Pozdravljeni,

to se mi dogaja skoraj vsak dan, nevem zakaj vendar se mi. Grem z otrokom v posteljo skupaj "spat" in po nekem času se mi naenkrat naredi oz. dobim občutek, kot, da ne morem požrti sline oz. ne morem vdihniti. Ko požrem slino oz. vdihnem mi pulz nabije in tudi ga močneje čutim (jaz lahko utrip čutim, kadar koli), občutek je zelo zelo neprijeten, celo paničen v trenutku, ko moram požrti ali vdihniti, takrat stisnem pesti, se dvignem itd... res katastrofa.
Moram povedati, da sem bil zaradi ekstrasistol pri kardiologu, naredil UZ, EKG, kolo, Holter, rezultat je bil BP (oziroma, mi je rekel, da če bi gledal vse preglede, ki jih naredi na leto, bi bil izvid med najboljšimi). Povedal mi je tudi, da imajo vsi ekstrasistole (teh utripov je bilo tudi nekaj pri holterju, vendar vse v mejah normale).. Nevem kaj je to, zakaj se dogaja itd... Se še komu kaj takega? Dogajajo se mi ekstrasistole še vedno, vendar ko se umirim, se mi zdi da so bolj izrazite?

Pišem v to temo zaradi tega, da se vidi kaj se mi je dogajalo v preteklosti.

V glavnem, kaj se mi zgodi, bil sem pozoren popolnoma in sicer pri vsakem stresnem trenutku (predvsem vidim, da se mi to dogaja ob občasnem javnem nastopanju, pomembnim telefonskim klicem itd...), da vedno sem živčen, kar je jasno, nato pa se mi zgodi (ravno danes sem imel tak primer (zelo pomemben telefonski pogovor..), se pogovarjam, jaz pa zelo živčen in odregira telo kakor odreagira - > spet, neki čudni vdihi, utripa mi, TU TU _ TU TU _ TU TU - vendar po nekem naključju sem ugotovi, da vseeno tudi tisti _ med utripi, je nek utrip, samo se ne čuti kot cel.

To je zelo zelo moteče. Kot vidite, sem bil na pregledu, kardiolog rekel, naj se ne sekiram itd...

Ok, sedaj me zanima naslednje, dajte prosim, kaj priporočate, da se rešim tega, kako to ugotoviti, kaj prebati, katere vaje delati, prehrana (naj povem, da sem se lotil shujševalne resno in sem shujšal cca 10 kg, 6 še jih imam za dol dati, pa mislim, da bo to tudi v roku enega meseca), nevem kaj koli, prosim za pomoč, povprečen spanec ta mesec 6 ur in 40 minut (prejšnje mesece pa tam dobrih 6 ur).

Zelo me moti tudi politika, ki jo poslušamo vsak dan, rušenje vlade itd... , mogoče bi moral dati tudi to vstran, samo me zanima kaj se dogaja v državi (je res kot triler, američani bi morali priti v Slovenijo in napisati scenarij za film, pomoje bi bilo vrhunsko.) no - prosim, da ne upoštevate tega, saj nisem zaposlen v JU - in nisem odvisen od njih.

Če ne bo odgovorov pa bom dal v novo temo.

Prosim za pomoč

Pozdravljen :rozicodam:
Verjetno gre za blago anksioznost. Najboljša izbira bo psihoterapija, da v času ugotoviš v čem je težava. Ponavadi gre za to, da nismo povsem skladni s seboj (ni pravega stika z jezo ali strahom). Morda je še kakšna pridružena bolečina ali travma iz preteklosti. To se prek čustev in občutkov ugotovi na terapiji.

kot vidim spiš kar OK.. toliko jaz ponavadi spim, ko sem bp in praviloma čisto fajn funkcioniram.. ja, vsak rabi svojo kvoto spanca ..

Se pa strinjam z Nives.. imaš strah kot si opisal. Če te politika preveč obremenjuje, je ne glej, in ne poslušaj, le toliko da si na tekočem, ali je še JJ na oblasti  :)

kar se psihioterapije tiče, ti ne morem nič povedati, ker sem bila do sedaj sama sebi "psihoterapevt", kar pa sigurno ni najboljše

Pozdravljeni,

Najprej vsem zdravo in srečno leto 2021 in čim manj problemov povezanih z "težavami", ki jih imamo.

Samo toliko, da vam rečem, včeraj oz danes zjutraj (smo sicer nekaj pili še  bolj pa jedli, ampak vseeno) kaj se mi je zgodilo.

Mali se prične jokati, grem k njemu zaspim za kako uro  nakar se zbudim, ker slišim kako se pospravlja v dnevni sobi. Nakar se mi zgodi spet TU TU_ TU TU_ takrat pa panika, pojedel sem dva rupuruta (nevem zakaj, vendar se mi zdi da mi rupurut nekako oblaži vse skupaj) in nato ko po 10 minutah bolj ali manj podobnega stanja se en persen.

Kaj se je zgodilo nato, moja ljubeča žena je rekla naj se pomirim in rekla, da naj globoko diham, dala je glavo na moj prsni koš in zdi se mi, da je v 10 sekundah bilo vse normalno, takrat je dala glavo dol  se mi zdi, da je spet pričelo nabijavati, spet je dala glavo k meni je bilo bolje.

Nevem več kaj naj rečem, ali je to samo živčevje ali kaj drugega (glede na to, da sem bil niti leto nazaj na komplet kardiološken pregledu in je rekel, da je vse BP).

Prosim, za kakršni koli nasvet, se je to dogajalo komu, se dogaja, tisti glupi strah, si misliš pa ne spet, in razmišljaš samo še o tem.

Hvala

ja, to je ta glupi strah.. pa ne že spet .. in je spet.. kot pri meni sedaj, ko uvajam AD.. in je strah, ker je že konec 5.tega tedna, pa me strah spet požira

Samo toliko, da napišem, mogoče kdo da kako pozitivno misel.

V glavnem, zdaj dva dni zapored, se mi večer, ko grem spat, čutim spet ta utrip TU TU _ TU TU _, vendar sem sedaj ugotovil, da ta _ ni ravno ne-utrip, ampak ga tako čutim, kot da ne bi bilo utripa (bi rekel bolj, da ni pravilen utrip - ravno zaradi tega utripa sem bil pri kardiologu in se ne morem spomniti, da je rekel, da gre za ------- utrip (če kdo ve zakaj se gre - prosim za ime) , ki ni nevaren in da zaradi tega še noben ni umrl... frekvenca je normalna - občutek katastrofalen), ne vem zakaj se to dogaja.
To se dogaja cca med 5 - 10 min (mogoče še manj)

Koliko se spomnim nazaj, so bila obdobja, ko se mi je to dogajalo dnevno več dni...

Po moje ni čas korone, vendar nek drug čuden čas...

Če ma kateri izmed sotrpinov podobne izkušnje jih prosim delite.

LP,