FORUM Nebojse.si

Mislm tole postaja zelo moteče. Pustu sm bend, ki mu je prav zdaj začelo it zelo dobro in bi mi odprl veliko poti, kar sem si vedno želel, pustil sem punco, vse kaže, da bom pustil fax v 4. letniku zaenkrat, s prijatelji je vedno bolj na tesno, rojstn dan mam, nov let bo, veseli december, pa se zarad tega usranga cipralexa še pit ne upam, pa še skor noben ne ve kaj se mi dogaja. >:( mal sem mogu postokat

totalno sranje, sem v podobnem zosu, sam da sem 2. letnik, pa banda nisem mel druga pa istoo, sam da mene še v vratu boli, pa v hrbtu, v glavi, 2 mesca že jem cipralex pa še neki, pa ni nič bolš, zdej sem se naročil na psihoterapevta katerega mam že v sredu tak da super, kaj pa te matra uroš ? Mene naj bi anksioznost in panična motnja in tudi po jemanju zdravil mi ni nič bolje oz. je še slabše. Tko da sem veden bolj prepričan da tole ni psiha, tako meglo mam v glavi že 1 mesec in je čist za znoret. Mene najbolj psihira strah pred ponovnim napadom, pa ko ne vem ka mi je, nardil en kup preiskav in vse bp

No fajn, da nism edini :) Jah panično motnjo mam, pa skoz sem neki tesnoben, anksiozen al kašn, sej še sam nevem. morm it zdele, še kasnej kej napišem.

Je fino ugotovit, kaj človek sploh hoče v life-u, med tem pa ne more nujnih zadev zanemarit. Lastno zdravje, gibanje, pristni odnosi-v smislu fairplaya na vseh nivojih, pomoč drugim, delo (ali/in študij..eno pa gotovo, sicer zabluziš in zafilozofiraš), počasi tudi ločitev od staršev...niso tako zanemarljive stvari..četudi človek vzporedno išče svoj prostor pod soncem. Cilj je pot, pot je cilj, cilj je pot... Pa proti vetru pa ob tem tud ni treba sc..t po nepotrebnem, pa s tem sebi in drugim kratko- ali dolgoročne škode delat. Smo edinstveni, nismo pa prvi in edini na tem svetu s problemi..se mi zdi. Je pa res, da današnji moški zaradi infantilnosti potrošniške družbe ipd., tudi rahlo kasneje dozorevamo kot nekoč. 1x do 70-ga mi pa vseeno mora ratat :sesmejem:. Ob resnih težavah vedno pomaga stabilna socialna mreža sestavljena iz družine, prijateljev, partnerja/ke, in pa seveda ustreznega zdravnika/terapevta. Vglavnem: nismo prvi in nismo edini, čeprav se nam naši problemi v določenem trenutku zdijo najtežji in najbolj nenavadni na tem svetu 8).  

Uros jest sm bil 2 leti čist zanič, zdej je pa že eno leto ql. To je po dolgmu času prvo novo leto, da nimam večjih problemov s psiho. Hočem rečt to, da se da porihtat, ampak traja kr nekej časa in treba je ful delat na sebi... Ne obupuj, tud teb bo ratal SIGURNO, ampak kot sm rekel, rabiš čas. Za alkohol se pa kr sprijazni, da ga ne smeš pit, pa ne zarad tablet, ampak zato, ker alkohol zelo slabo vpliva na anksioznost, da trave sploh ne omenjam. Nč drži se, pa še piši, ko ti bo kej ležalo na duši :).

ma ja sej vem, sam zdele se mi res zdi vse tako daleč. Drugač pa alkohol mislm, da ni tak problem, jst preden sem začel tablete jest mi je zlo pomagal, da sem tkole zvečer v družbi kšno pivo spiu, da sem se lahko sprostiu, ker alkohol deluje kot anksiolitik, sem slišal od enega psihiatra. Pa tud nekdo mi je rekel, ki je bil pri Rebolju in mu verjamem, da mu je Rebolj sam rekel, da, če misli kakšnih 5 pirov spit ni nobenga problema, če pa se misli totalno nasekat pa naj tisti dan ne vzame tableta, ker to, da ne smeš pit, ti dejansko tudi zelo krni socialno življenje, vsaj nekaterim no, tko, da dons sem se odločil, da spijem eno pivo al pa 2 deci vina :kadim:

Alkohol je anksiolitik samo v prvih 2h urah delovanja, potem pa postane depresiv, ki pa zelo slabo vpliva na anksioznost. Temu se reče rebound effect, naslednji dan so simptomi veliko hujši. Vrjemi mi, vsak psihiater ti bo reku, da ne pit, sam sm mel Rebolja in mi je reku, da lahko spijem eno pivo, več pa ne, če hočem sebi dobro. Tako da ne vem od kje tvojemu prijatelju 5 pirov? Ampak to je vse tvoja odločitev, delaš lahko kar hočeš, jest sm te samo opozoril... Aja pa še to, če imaš za prijatelje same pijance, potem je res, da izgubiš socialne stike z njimi, če ne piješ, ampak mogoče pa najdeš kkšnega drugega prijatelja, ki pa je recimo bolj športen tip al pa kej takga... Pa ne mislt, da ti hočem kej težit, sam alkohol res ni rešitev.

Onix, ne gre za to, da bom zdej težave reševal z alkoholom, samo že tako sem trenutno prikrajšan za toliko stvari, ki jih drugi lahko počnejo, da pa mi je še odvzeta možnost, da tja pa sem kej spijem, ko se kaj dogaja se mi pa res lahko samo še zmeša. Že celo življenje se okrog mene vrtijo ljudje, ki kadijo travo, tudi sam se jo dalj časa, pa tud kej druzga konzumirajo, pijejo itd., da si sploh ne predstavljam druženja na kakšen drugačen način. Mal morm bit pokvarjen. Tud takšne punce me privlačjo, pa si tega ne želim, pomoje je ful odvisn s kakšnimi ljudmi odraščaš, greš čez tista najstniška leta, jst sm definitivno med samimi pohci, nekateri so postali celo heroinski odvisniki, pa se zdej spet z njimi družim, ko so clean. Mah kr neki klobasam. Tista taprava vprašanja so pomoje čist nekje drugje

Ja sej jest ti privoščim, da se lahko malo sprostiš in mal zažuraš. Sam sm fuuul pil predn sm zbolel in tud ful sm trave skadil. Ampak hočem rečt samo to, da nekako je treba dobro premisliti, če je vredno vse skupaj tvegati, zaradi substanc, ki nam dajejo navidezno srečo... Te pa čist zastopim, da te moti da ne smeš pit, sj mene tud, ampak po tolkih letih brez alkohola sm se zdej že navadu :).

hm jst sm tud kr dost piu preden sem zboleu... ubistvu so se prvi panični napadi začeli po prekrokani noči zdele ko gledam za nazaj... o-o-u ???

Ja, zdej, da bi bil alkohol razlog, da dobiš panične napade, to sigurno ne, ampak pripomore k slabemu počutju in zato se simptomatika okrepi... Če že misliš, da moraš kej spit, potem spij 3 pire, pa je to to :). Ampak res pa vsem odsvetujem travo, ker to je pa strup za anksiozne motnje in povrhu vsega lahko sproži tudi psihotična stanja...

ja vem trava je hudič, vbistvu sm prvi panični napad doživu že pred kšnimi šestimi leti, ko smo jedl cookije, samo, da takrat še nisem vedu, da je to to. So jih pa tud že dost na urgenco pelal zarad trave, ko jim je na bad usekal, pa mislm, da so simptomi zelo podobni če ne isti, kot pri napadu panike

Ja trava je znan sprožilec paničnih napadov. In po novejših raziskavah tudi psihoz. Mene noben ne bo prepričal nikoli več, da bi jo spet kadil, niti dima več, sedaj ne kadim že več kot 2 leti in se splača :). Ej drugač pa, vrjem mi, tud zate bojo pršli lepši dnevi, sam morš bit dost vztrajen :).

Ja sej bojo mogl pridt :), sam zaenkrat me skrbi, da bom ostal sam s temi svojimi napadi, pa da se ne bom mogu več normalno socializirat, da bojo vsi pozabl name, se me izogibal, če komu povem... najbrž mal dramatiziram

Ne boš ostal sam. Povej pa tistim, ki misliš, da jim lahko zaupaš. Ne se preveč sikirat, lepo korak za korakom, pa bo ok? :).

Tale Kjavi, ki nastopa v TRIS panična motnja na začetku mi je res idol, kar se tega tiče, da je začel tko odprto o tem govort, se mi zdi, da ti to ful pomaga pri ozdravitvi, dvigne se ti samozavest, ne rabš nč skrivat,..

Pozdravljen!

Bolj ko berem tvoje poste, bolj vidim da imaš hude panične motnje in anksioznost.
Glede na tvoje težave, ki jih navajaš so med drugim tudi posledica, tvojega mladostnega življenja. Prvo kar moraš storiti je, da zapustiš družbo, ki ti ne daje dobrega zgleda, poišči si prijatelje, ki te bodo razumeli in živijo zdravo življenje brez alkohola, kajti alkohol in cipralex ne gredo skupaj. Nisem zasledila kako dolgo časa že jemlješ AD, vendar ti moram povedati, da čez noč ne bo nič ratalo. Treba bo vztrajati, poiskati si moraš psihoterapevta, ki ti bo pomagal poiskati pravo pot. Če le zmoreš poskusi nadaljevati študij, saj kolikor vidim si skoraj pri koncu. Pomisli na vse trenutke, ki si jih prežival ob knjigah in koliko truda je bilo vloženega v to, da si pristal v 4. letniku. Ali ni škoda!!!  Najdi si prijatelje med nami, ki se ravno tako ubadamo s problemi, kot so tvoji. Poišće si tudi pomoč na srečanjih, kjer se srečujemo sami takšni, ki smo ali pa so bili v paničnih težavah.
Ne vem od kod si, vendar pa sigurno tudi nekje v tvoji bližini takšna srečanja so.
Tam si boš našel prave prijatelje, ki te bodo razumeli in ti pomagali z nasveti najti pravo pot. Tudi jaz sem jo našla, čeprav začetke moje panične motnje ni povzročil ne alkohol, niti kakršna koli droga, pač pa preveč čustveno življenje in skrb za druge. Vem , da boš našel pravo pot in se rešil. Začni takoj delati na tem.

Lep pozdrav ti želim in držim pesti zate!

Uf a res dajem tak vtis? Ne me strašit. Ja pol cipralexa jemljem 10 dni, po 14 dneh prešaltam na celega, pri psihologinji sem naročen po novem letu, o skupini za samopomoč sem pa tudi že razmišljal ja.

UrosBuros, nisem te imela namena strašit, samo na realna tla se moraš postavit.
Glede tvojega jemanja tablet ( cipralex), vidim da si na začrtku zdravljenja oz. na začetku jemanja teh AD. Malo boš moral potrpeti, da ti zdravilo prime, zo ni aspirin za glavobol, ampak traja nekaj časa da se ga organizem navadi in začne delovati. Nekaj kar vpliva na tvoje slabo počutje pa so tudi stranski učinki, ki jih vsako zdravilo ima. Potrpi malo pa se bo stanje izboljšalo. Poskusi se zamotit in pojdi danes malo na sneg in vrži komu kakšno kepo, pa se boš takoj boljše počutil, ker se boš malo poigral in ne boš mislil na težave, ki te obdajajo.
Še enkrat ti priporočam "poišči skupino za srečanja"!!!
Lep sneženi pozdrav :smejalci:

ja ok toja, morm priznat, da si me kar malo razjezila s tistim prvim mailom, ker sem se že zbudu mal tečn, ampak vem, da tle gor najbrž ni človeka, ki bi hotu komu kej slabga, vem, da si hotla sam dobr, sam sej veš stara navada, železna srajca, težko se je čez noč spremenit. Mogoče veš kdaj so kakšne te skupine v LJ?

poglej pod Srečanja :)

Uroš, jaz se pa kar strinjam s Tojo, čeprav ti to mogoče ne bo všeč. Zdi se mi namreč, da v svojih zapisih vse prevečkrat omenjaš pomembnost alkohola.:kiselnasmeh:

Jaz bi se na tvojem mestu vprašala, zakaj konkretno sem zbolela in kaj mi motnja prinaša. Mogoče imaš sedaj možnost nekaj spremeniti in videti kvaliteto življenja in malo prevetriti to tvojo zasvojeno družbo. Mogoče potrebuješ videti, da to ni to, in sicer način in stil življenja, ki si ga do sedaj živel. :zvizgam:

Jaz ti zagotavljam, da se da zabavati tudi brez alkohola in drugih opojnih substanc in tudi prav "luštne" in sexy punce obstajajo, čeprav mogoče ne zgledajo tako "pokvarjeno". Napisal si namreč, da te take privlačijo... :)

Jaz ti ne vsiljujem svojega mnenja, lahko ti napišem samo čisto drugačen vidik, ki ga imaš ti. Sama nikoli nisem konzumirala alkohola in nimam občutka, da bi kaj zamujala. :)  Mogoče znam s trezno glavo  gledati na življenje drugače... :pomezik:  Pa nimam nič proti alkoholu, vendar vse v zmernih količinah. :onaposlusa:

Janja dobro si povedala  :oki:.

Ja vem, tudi sam sem že zasledil, da skoz ta alkohol omenjam, pa sploh ne gre za to, da bi ga velik spiu, ampak bolj za to, ker vem, da ga ne smem, pa me potem to moti, da imam ene omejitve, drugače sem že 14 dni clean :sesmejem: Samo moja bivša je kar rada spila, pa sem najbrž od nje to prevzel, včasih tudi sam nisem maral alkohola, pa tud ta december. I feel empty :(

Uros sej bo, ne tolk skrbet, pa to, da ne piješ alkota je na začetku res bedn filing, pol se pa navadš, pa si vesel, da ti ni treba pit, da si dobre volje... :)

Haj!

Pravkar sem prebrala tvoj odgovor na moje zadnje pisanje. Ne vem v čem sem te razjezila v prejšnjem postu, morda glede alkohola, morda sem narobe razumela tvoj 1. mail, ki tako nakazuje, nikakor pa te nisem imela namena razjezit oziroma na kakršen koli način užalit, ker nisem človek, ki bi se iz nesreče
drugih norčeval ali celo privoščil. Želela sem ti samo razjasniti neke stvari, ki so se mi zdele pomembne.
Praviš, da si iz Ljubljane, tam potekajo srečanja na dveh lokacijah, nisem sigurna mislim da ob torkih na eni in ob sredah na drugi lokaciji. Vsa obvestila za srečanja boš našel na portalu srečanja ali na osnovni strani društva DAM.
Če pa sem te res kaj razjezila se opravičujem, res to ni bil moj namen, še enkrat oprosti.
Želim ti, da se čimprej pobereš in poslušaš nasvete tvojega psihiatra, mogoče ne bi bilo slabo, če bi mogoče poiskal tudi kakšnega psihoterapevta, vendar ti pa so večino samoplačniški, on pa ti nudi pomoč predvsem z razgovori in nasveti. Pozanimaj se!
lep dan ti želim in upam, da ostaneva prijatelja, želim ti samo pomagati kolikor bo v moji moči.
javi se še kaj!
Čao Toja

Ne ne Toja, sej vem, da nisi nč slabga hotla, sam včasih si še ne morem priznat kako je z mano, potem me pa vsaka malenkost razjezi. Prijatelja :rozicodam: Se bom pozanimal kako je s temi skupinami pa terapevti ja. Hvala

Toja  :rozicodam:.

Uredu ženska si :).

prebiram in prebiram tele poste....in tudi sam sem že mesec in pol na cipralexu zaradi paničnih napadov....ampak še kar ne prime,še vedno je prisotna tesnoba...vem da ne primejo takoj,pa vendar me je strah da sploh ne bodo.... a ima še kdo panične napade kot posledico socialne fobije?

lp
falco

Falco 29, prijeli bodo.

Tesnoba bo minila!

Drzi se in zaupaj :rozicodam:

Himiko

Uros, skupine so navedene tu http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66, kdaj konkretno potekajo, pa najdeš tu http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html


Falco, daj času čas  :rozicodam:; kako pa je kaj s strokovno pomočjo?

sem naročen pri dr.Klemnu Rebolju ampak šele v februarju...sem pa tris panične motnje pojedu in to večkrat...mori me k mam panične napade samo kadar se znajdem v ljubezenskem razmerju...to se mi dogaja že 5 leto...namesto da bi uživl v ljubezni, me po kakem mesecu začne grabit tesnoba in pojavijo se res hudi panični napadi...in valda nism močn in vedno pobegnem iz veze,kar pa seveda ni rešitev....že tako je težko najti nekoga s katerim bi zares lahko užival,potem mi pa to panika prepreči...i feel like shit!

kokr berem te forume,podobnega primera še nisem zaslediu...nikjer...

Tudi jaz še nisem brala take situacije na našem forumu.

Je pa vsem skupno to, da je TESNOBA pri paniki na maximumu.

Ker nas nekaj tišči...ker se nečesa v sebi bojimo...pogosto je povezano z sprejemanjem samega sebe...
ali sem dovolj dober..ali pa strah pred tem da te ona zapusti...ali pa strah pred "prepustiti se" popolnoma čustveno...cel spekter možnih zavor je v nas....in KAJ te muči boš počasi odkril z psihoterapijo. Klemen Rebolj je ful fajn in verjamem da se bosta dobro ujela.

Partnerstvo je zate očitno stresna zadeva...na tem področju je tudi veliko knjig...
jaz bi šla kar u knjižnico in iskala...kaj o medsebojnih odnosih, npr. 5 jezikov ljubezni,
..itd... Več ko o enem področju veš lažje se v njem znajdeš.

pa se ti kaj sanja, od kje to?

Falco,

jaz sem  primer tega, kar opisujes  :zardevam Mislim pa, de je to kar pogosto...

Glede na to , da imas februarja terapevta, morda lahko prej poskusis s kaksnim psihologom?

Je pa vse to resljivo!

Drzi se,

Himiko

Ps si morda razmisljal, zakaj bi lahko prislo do panike? Npr pri meni je bil strah pred blizino in predvsem lastni perfekcionizem , projeciran na fanta...

Falco, jst sm skoraj 4 leta vztrajal v nesrečni zvezi, ker si nikoli nisem upal pristopiti do punce, ki mi je bila res všeč. Kot je rekla Aslan sem se najbrž bal, da ne bom dovolj dober, izgube itd., Zato sem bil najbrž s punco, ki mi je res nudila neko varnost, ki je prej nisem poznal, ampak ljubezni pa do nje nisem gojil.

Drugače sem pa to sredo ob 12h naročen pri Rebolju, pa še nisem 100%, če bom šel. Če slučajno ne bom šel ti lahko sporočim.

živjo vsem...

res res res sem vesel da obstaja nekdo ki to razume...okoli mene vsi pravijo češ to ni nč tacga,vse je v glavi...mislim da nihče zares ne more vedet kakšn je to občutek dokler tega sam ne začuti...saj ne da to komu privoščim,pa vendar me taki komentarji zelo motijo...zato pa to razlagam res samo bližnjim...knjigo 5 ljubezni bom definitivno šel takoj iskat v knjižnico...

sanja se mi ne od kod ali zakaj bi se mi to lahko dogajalo...prav spomnim se novembra 2004 ponoči pred televizijo sem gledau discovery in kar naenkrat nekaj totalno hudega..res sm mislu da bom umru...in tesnoba sploh ni odšla...samo vedu sm da morm poklicat punco ( takratno ) in jo pustit...takoj ko sem to opravil je vse hudo minilo...in to se mi sedaj dogaja že 5 leto...v teh letih sem prekinil z vrsto punc in najbolj me je strah da sem morda odgnal tisto pravo...največja ironija je v tem , da si resnično želim tiste prave filmske družinske pravljice...delam pa čisto vse v nasprotju....

ljubezen je zato da se imamo lepo in da se dopolnjujemo...pri meni je vse lepo in prav...prvi mesec,potem pa tesnoba,vedno globja,prvi napad in potem se ne morem več rešit negativnih misli...in seveda kaj naredim,prekinem zvezo ker nisem dovolj močan in nekoga globoko razočaram....na živce si že grem,ker vse po vrsti puščam na cedilu....tako egoističen izpadem,kar pa nism....ne želim si ne vem česa,da bi le biu sposoben funkcionirat v ljubezni kot vsa leta do tiste noči novembra...

uroš sporoči mi če ne boš šel....ti bom hvaležen,vendar menim da je dobro da greš...njega se baje zelo težko dobi....izkoristi termin!

Falco, v veliki meri se lahko najdem v tvoji zgodbi, predvsem v tem, da puščam ljudi za sabo, ki jih imam rad, ampak si ne morem pomagat, pa tud z ženskami mam težave.

Ja sej k Rebolju bom šou najbrž, če pa ne pa sporočim

Bom še jaz kot ženska kakšno rekla  ;D Čisto te razumem Falco, čeprav so to zelo čudni občutki in jih nihče res ne more razumet, če jih ni doživel. Jaz sem v vezi s partnerjem že 15 let, zelo se razumeva, imava ljubeč odnos....vendar je mene pred časom taka tesnoba obšla, ko sem ga pogledala, če sem pomislila nanj....ufff, ni za govort. Če bi lahko, bi tisti moment spakirala kufre in šla...nekam, sama ne vem kam....Pa on sploh nič ni bil kriv, v meni pa panika....kriza. Pa imava družino, dva otroka....ne gre tako na lahko rečt...dost je, jaz grem...pa še brez pravega razloga....
No, nekako sem prebrodila to svojo krizo...mu tudi povedala moje občutke...se zjokala milijonkrat....šla na terapijo...
Sedaj sem kar kul, srečna v najinem odnosu, vendar strah pred ponovitvijo ostaja...kaj če zarad mojih "napadov" razpade moja družina...kaj, če enkrat ne bom zmogla....tega me je strah.
Torej vedi,da nimaš edini takih težav, so pa težke in zelo težko razložljive ter razumljive.
Ti želim, da prebrodiš to in začneš živeti svoje sanje  :oki:

... in mogoče izvirajo iz prepričanja (zavestnega ali podzavestnega), da ne zaslužiš, da te ima kdo rad? oz. dvomiš v to, da te ima partner rad? ....

Arwen, bi znalo bit, ja....počutim se nevredno ljubezni, sama sebe se šele sedaj učim imet rada, ker me prej tega ni nihče naučil ali mi pokazal....včasih si mislim, da sem zadnja smet na svetu, kako me lahko kdo sploh občuduje in ljubi  ??? 
Tako, kot sem že stokrat prebrala na forumu....treba je najprej sebe imeti rad, se sprejemat...potem se čarobno odprejo vrata v boljše življenje, v lepši svet...no, jaz sedaj intenzivno brusim ključ, da bo pasal v ključavnico teh vrat...

 ;D Slavka, pa saj ključ že imaš  :oki: in paše v vsa ljubeča vrata  :pomezik:; naj ti nekaj povem - SI vredna ljubezni! SI vredna občudovanja! in zaslužiš najboljše!


ja, kako? preprosto... ZATO ker je to nekaj povsem normalnega,.. ker si tako prisrčno, ljubeče, toplo, pošteno, simpatično bitje, da te človek enostavno mora imeti rad  :rozicodam: in skrajni čas, da to tudi sama sprevidiš  :pomezik: oz. da to v prakso spraviš  :oki:

"res res res sem vesel da obstaja nekdo ki to razume...okoli mene vsi pravijo češ to ni nč tacga,vse je v glavi...mislim da nihče zares ne more vedet kakšn je to občutek dokler tega sam ne začuti.."

Veliko ljudi ne razume, je pa tudi veliko ljudi, ki razumejo - jaz sem bila presenecena, da gre za precej razsirjene obcutke, le nasa kultura v odnosu do nacina oblikovanja nasih sebstev in medijsko konstituiran svet nas je tako zelo preoblikoval, da nam ponuja le milky way ljubezenske odnose. No...  V vsakem odnosu je treba delat (seveda pod pogojem, cetud zveni to nekoliko opresivno, da gre v odnosu za medsebojno spostovanje, zaupanje, vzajemno delo dveh), filmske pravljice so pa le --- filmske pravljice... 

A pravljice si lahko delamo sami... Tiste realne... In tvoja zelja po pogovoru, verbalizacija tvojih obcutkov ze izkazuje pot v to smer - ko izgovorjamo, se zdravimo....

Morda se ti tesnoba pojavlja ravno zaradi diskrepance med fikcijo in realnostjo? Tesnoba kot obcutek, ki se pojavi v vrzeli med dvema poljema zavedanja. Ali pa kot negotovost pred blizino - tudi z blizino se moramo nauciti ziveti... Z blizino in hkrati z istocasnim oddaljevanjem...


"v teh letih sem prekinil z vrsto punc in najbolj me je strah da sem morda odgnal tisto pravo..."

Kar je bilo, je bilo. Delaj na sebi - kar to pomeni, ves ti sam - in sem prepricana, da bo prava ze prisla - prava z malim, realnim p-jem.


"na živce si že grem,ker vse po vrsti puščam na cedilu....tako egoističen izpadem,kar pa nism....ne želim si ne vem česa,da bi le biu sposoben funkcionirat v ljubezni kot vsa leta do tiste noči novembra..."

Falco, nisi egoisticen! Egoist si, ce svoje pozicije ne reflektiras. S pogovori, terapijo bo vsekakor prislo do napredka. Sicer gredo te reci - kot vse najboljse - pocasi, a bolj ko se clovek spoznava, bolj ve in zacuti, s kaksnim tipom cloveka se dopolnjuje. Sicer zveni kot supermarket, a na nek nacin je to tudi res. A kot receno, le brez obcutkov krivde, zdaj si se odlocil za terapijo, s cimer vsekakor izpricujes pogum, pripravljenost na delo in predvsem zeljo po spremembi!

Falco, pisi se , drzim pesti zate  :rozicodam:

Himiko

Himiko, tole si res odlično napisala. :oki: :rozicodam:


Slavka, še malo mojega prispevka na to temo. :rozicodam:

Slavka, jaz te še kako zelo razumem. Tudi meni se je to začelo dogajati, in sicer nekaj zadnjih let. Na srečo sem jaz samska in ne znam si predstavljati, kako bi bilo, da bi imela partnerja in otroke. Najbrž bi se počutila grozno krivo zaradi takih občutkov. Jaz sem ugotovila, da potrebujem samoto in vsakršna dvojina bi me tako zelo utesnjevala. Šele sedaj lahko res razumem mojega bivšega partnerja, ko mi je razlagal, da enostavno ne more biti z mano. Zelo me je imel rad, pa vendar ni mogel več biti z mano. Takrat ga nisem razumela, razumem ga šele sedaj... :A)

Pri meni vem, da ne gre za take občutke, ker jaz sem imela v otroštvu veliko ljubezni za razliko od večine tukaj na forumu. :pomezik:

Slavka, objem od mene in imej se rada, ker si čudovita in si to zaslužiš! :angelca: :rozicodam:

Janja, hvala ti  :rozicodam:

himiko hvala!!!!

vem da je potrebno biti optimističen....pred časom sem že bil na terapiji in na cipralexu ( takrat sploh ne vem kdaj in kako je prijeu,ker sem biu pač samski in brez problemov)...in sem potem sčasoma oboje opustil saj sem se že odlično počutil,očitno prezgodaj saj se je zadeva ponovila...ampak skoraj 2 leti vmes sem že bil skoraj tisti pravi jaz ( očitno sem narediu veliko napako ker sem se kar sam odločiu kdaj prekinit,kar mi je sedaj žal...)....najtežje je to,da če nisem v zvezi, se počutim popolnoma odlično in takrat imam seveda občutek da ne potrebujem ne tablet in ne terapije....ubistvu je lih v tem ironija...kako naj vem če sem že zdrav...če nisem v vezi in se mi tudi pikica tesnobe ne pojavi...ubistvu je prav smotan občutek,ko veš da si kul,ampak zato ker si sam...kar si pa ne želiš...

če povzamem je zelo zakomplicirano,vsaj zame....mogoče imam prednost le v tem da vsaj vem kaj povzroča moje napade in tesnobo....hudo mora biti, ko to doživljaš pa ne veš kaj je povod....pri meni je zvezi...ampak sedaj se moram v to res poglobit in definirati zakaj! ( ko bi le vedel kako, verjamem da sta terapija in tablete dober začetek...ampak tokrat bo očitno trajalo dlje,očitno se tega ne reši tako hitro kot sem misliu...)

Falco, jaz te bo pa kar direktno vprašala: ali si ti sploh želiš biti v zvezi?  :A) :unsure:

Saj ni smisel v tem, da moramo bit vsi "poparčkani". Če si želiš biti v zvezi samo zato, ker naj bi bilo to družbeno pogojevano in bolj sprejemljivo kot samskost, ki nekoliko odstopa od povprečja, potem ne vem, če je to v redu. Če pa si dejansko želiš biti v zvezi, pa zaradi določenih zadržkov ne moreš biti, potem pa ti res svetujem, da s pomočjo psihoterapevta razčlenita vzroke za to tvoje odstopanje. Jaz si pred leti tudi nisem mogla predstavljati življenja brez partnerske zveze, sedaj pa si ne morem predstavljati življenja v partnerski zvezi. Jaz ne iščem vzrokov, ker jaz si v tem trenutku želim biti v ednini, pri tebi pa najbrž ni tako. :zvizgam:

Lepo se imej in želim ti, da bi našel tisto, kar iščeš in si želiš! :rozicodam:

janja živjo!

verjemi da si želim zveze in to še kako.Ampak tiste ki sem jo poznal pred tesnobo, z vsemi lepi stvarmi ki pašejo skupaj! ne pa skoz strah in beg...sem se pa seveda sam že res velikokrat vprašal če si jo res želim inv sakič je biu odgovor da,tko da se tega ne sprašujem več....je pa logičen ta pomislek!

na filmu tris panične motnje dr.Rebolja je lepo rečeno da nam panični napadi dajo vedet da nekaj delamo narobe...ko bi vedu kaj delam narobe.....

A na psihoterapijo hodiš? Po vsej verjetnosti bi s psihoterapevtom lažje prišel do nekih zaključkov. :pomezik:

Vsekakor ti želim, da bi lahko imel partnersko zvezo brez strahov, da bi v partnerski zvezi tudi užival, in da ti ne bi bila samo v breme kot do sedaj! :)