FORUM Nebojse.si

Včeraj sem spet morala v Ljubljano. ne boste verjeli, nisem sama vozila; sem pa celo pot zavirala, v tunelu globoko dihala, se ustrašila vsakega tovornjaka, ki nas je prehiteval. sranje... ful sem jezna na sebe!!!!!

nisi edina, Jona http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2812.0.html

Vaja dela mojstra  :oki:, naslednjič bo bolje  :rozicodam:

Vaja, vaja, vem. Vadim že dve leti. Očitno se bojim hitrosti in se ne počutim dovolj varno. ne vem kako lahko folk telefonira, kadi, malica.... meni se zdi, da sem kar v krču in se neizmerno potim, vključno s potnimi rokami. Ta strah traja od takrat, ko se mi je ravno na avtocesti prvič v življenju zgodil panični napad. Jaz pa tri ure od doma. res me ful obremenjuje.

Če mene vprašaš, to niti ni varno, niti priporočljivo. :zvizgam:  Jaz, ko vozim, samo vozim. Z mnogo vaje bo tudi tebi uspelo, da boš vozila brez strahu, vendar potrebna je vztrajnost. :rozicodam:

Z vožnjo imam tudi jaz vse večje težave. Sama se sploh več ne čutim sposobna vozit in nikakor se ne čutim da sem varna za sebe in druge udeležence na cesti, zato vozim izjemmoma in še toi samo zelo kratke razdalje, do trgovine pa nazaj domov. Relacije se izogibam. Imam pa tudi strahove in velike težave če se moram vozit v avto s kom drugim. Grozno slabo prenašam vožnjo in grozno strah me je in na cilj vedno pridem povsem psihično izčrpana. In to je vedno slabše in vedno hujše in na vse kriplje se izogibam vožnji v kakršnikoli možni obliki, samo kadar je nujno in da ne gre drugače sedem v avto, sicer pa se držim svojega doma kot klop. No, saj tudi sicer se izogibam vseh stikov z ljudmi in odhoda čez vrata svojega varnega stanovanja. Jap, takole ga biksam in namesto da bi mi šlo na boljše, mi gre vedno bolj na slabše.... :'( :( živim povsem izolirano in samotarsko, ker nikamor ne upam, ne peš kaj šele z avtom...

Kremenko, želim ti, da tudi ti vidiš, da si zelo fajn oseba, in da najdeš nekoga, ki se bosta vzajemno osrečevala, če te samota ubija. :rozicodam:

jona  :rozicodam: tudi meni je vsaka vožnja pa čeprav kratka prava katastrofa  :rozicodam:

Hvala Bogu nimam več teh težav. Že dolgo ne. Vem pa kako je to mučno, groooozno. :kiselnasmeh:
In da je edini način, da to premagaš, DA ENOSTAVNO GREŠ. Kljub vsemu strahu, paniki, slabemu počutju, potnim in tresočim rokam in nogam, utripu srca 250udarcev/minuto....ipd. Večkrat in bolj pogosto kot ponoviš "vajo", lažje je, bolje gre. Počasi simptomi izzvenijo.
Priznam, občasno me še popadajo nore gliste, ampak se jim znam postaviti po robu in me ne zadržijo več doma. Nasprotno, postala sem prava potepinka... :sesmejem:
Upam, da uspe tudi vam.  :rozicodam:

 Hvala, zelo ste prijazni. Na srečo še nikoli nisem imela prometne, razmišljam pa vedno, kaj če se ta vame zaleti, kaj če zavozim..... in take bedarije. to so najbrž vsiljivke ali kaj?

jap, tako meni že 23 let srce pada v hlače, ampak vseeno grem kot voznik ali kot sopotnik :kiselnasmeh:, kaj mi pa drugega preostane. Nekam moram pa prit anede :pomezik:

Uh, mene tud matra vožnja. Ampak se ne dam....prvič po ne vem kolikem času sem se v soboto odpravla sama v Lj in to ponoči, pa še nazaj....me je blo cel dan groza...med vožnjo sem si navijala muziko, brundala. Sicer me je vožnja zelo utrudila, psihično in fizično, vendar sem zmagala  :clap: Pa še take fajn ljudi sem spoznala (srečanje DAM), ki jih drugače ne bi, če bi bila doma. Tako, da je bil moj trud nagrajen...pa še dokazala sem si, da ZMOREM.  :clap: In če zmorem jaz, madonca, da boste tudi vsi ostali  :oki:

Nekje mora bit vzrok za strah pred vožnjo. Lahko se vozite po kratkih poteh, težko pa se vozite po  mestu, ker se pač pričakuje kolona, sodelovanje z drugimi, hitro znajdenje, dobro znanje upoštevanja pravil in reagiranje, potrebna je samozavest glede lastnih sposobnosti za vožnjo. VSAK, ki je opravil vozniški izpit v teoriji in praksi, je sposoben. Kot vem, nikogar ne pustijo mimo.

 Strah pred reagiranjem, znajdenjem, občutek ogroženosti pa je lahko tudi pravilen. Morda ni težava v samem tehničnem slabšem upravljanju avtomobila, ampak je to pomanjkanje samozavesti npr. iz  počasnejšega prilaganja na presenečenja v prometu, na trenutno spremenljive situacije - primer je tabla za obvoz, nujni obvoz, a cesta pa te pelje v neznano in te prime stiska, uiti ne moreš, v koloni si in greš za njimi. Tukaj ne preostane drugega kot samoprepričati se, da si enak vsem drugim, da vsi delajo isto. Pa dopovedat si, da to pa že znaš, prestavljati sklopko,stiskat na bremzo in gas. Dopovedat si, da ti nima biti kaj. Te skrbi se rešiti.

Prisotno pa je še napeto zijanje, kje je zdaj tabla za nazaj na znano pot. Tud tukaj smo vsi na istem, ampak mi živčni smo napeti tudi ob hupanju drugih, kriljenju in kazanju sredincev ali vrtenju kazalcev okoli glave, kaj češ. Na to ne moreš vplivat, to se pač dogaja. Previdna počasna vožnja, vsak skrbi zase. Slej ko prej najdeš nazaj.

Če pa gre za težjo vožnjo zaradi ustrašenosti zaradi nepoznavanja ceste, izgubljanja na ulicah, je pred selitvijo ali nastopom nove službe  v tujem zelo prometnem kraju, zelo na mestu, da si pri kakšno avto-šoli v tistem kraju kljub že opravljenemu izpitu tud na stara leta kupiš recimo približno 6 ur voženj z njihovim avtom. In s potrpežljivo učiteljico ali če bolje sodelujete z moškim, pa učiteljem, prevoziš večkrat mesto po dolgem in počez, da ga spoznaš in veš, kaj pričakovat. Pozornost itak vedno, ampak zaradi boljšega občutka.  Da najpomembnejše poti ostanejo v spominu, kako se pride tja in nazaj, najbolje v času gneče, zato da se naužijete stresa v spodbudni družbi, ampak z dogovorom, da vas učiteljica prepusti lastnemu znajdenju, bo že povedala, če kaj ne bo prav. In lahko se ta stres naslednjič prelevi v izziv, seveda zlahka premagan.

Poleg tega pa si je treba tud nekaj dat dopovedati, da te ne bo nhče požrl na cesti. Če poznaš pravila vožnje in ne trmariti dalje s strahovi, če le gre.

Problem št. 1 je tud stiska v primeru pravila srečanja. Ko si na glavni cesti, rdeča luč, naproti tebe stoji  avto, semafor pokaže zeleno, on bo peljal mimo tebe, ti boš sejal v levo njegovo pot in zato ima prednost pred tabo. Z levim žmigavcem spelješ malce naprej in počakaš, da boš imel prosto pot v svojo levo. Tukaj mene navadno začne grabiti, ali bom uspela ali ne, priti v levo, ali bojo končno vsi zvozili mimo mene, da bom tudi jaz lahko šla v levo, ker kaj pa če ostanem v sredini prometa takole.

In se je to dejansko zgodilo že 2 x. Ker sem tako buljila, kdaj bom lahko speljala in ušla, v pričakovanju, da mi ne bo avto ravno pri speljevanju crknil in me kak tovornjak ne bi zgazil.... sem spregledala tisti prečni semafor, ki je nakazal oranžno lučko, ki me usmerja v mojo pot, daje ukaz, da grem tudi jaz, vendar traja samo kakšnih 3 ali 4 sekunde in se na soncu ni dobro videlo, meni se je vse bleščalo.  :o

In nato mi začne razbijat srce, ker so začeli vsi voziti z leve in desne, se me ogibati, en stari stric v avtu mi je s kazalcem pretil ko otroku, kot da že nisme bila dovolj zgrožena in vsi so me gledali in odkimavali z glavo, češ kaj delam, kam pa gledam, i kam neki, jaz se v grozi oziram nazaj, za menoj se nihče ni premaknil, pa sem vključila ritenski , se premaknila nekaj metrov in potem pa solidarna vsa kolona za mano nekaj decimetrov, kolikor jim je dopuščalo, so šli nazaj, mene je popadel smeh, noge so se mi tresle, ampak preživela. Še vedno sem bila sicer izven svoje črte na prehodu za pešce, ki so morali hoditi okoli mojega avta, toda nisem pa ovirala prometa, kot bi ga, če bi bila ostala na sredini križišča. No in potem, ko sem prišla ponovno na vrsto za zeleno luč, je tisti za menoj takoj zahupal, čim sem imela prvo prosto priložnost za speljevanje v mojo levo, tako da sem speljala s polnim gasom in uspela. In vedno je vse vredu.

Od takrat je zame to malce neprijetno, ampak ni pa panike. Preživela. Mislim da je to najhuje, kar se ti lahko zgodi sredi križišča.

V predoru pa tudi ni fajn, ampak samo pazi na odmik od roba in počasi na desni strani.

No bom še jaz mal pokomentirala tole..tudi mene daje tale vožnja. Ubistvu kadar sem sama v avtu se lahko peljem tudi do Maribora če je treba(sem iz Gorenjske):) Kadar imam pa koga v avtu pa takoj dobim potne roke,v obraz me kuha,zdi se mi da ne morem trezno razmišlat,srce mi bije tko hitr da mam občutk da ga bo vrgl vn...uglavnm groza in strah. Vse to pa je zarad mojega strahu pred napadom panike med vožnjo. Sprašujem se kaj naj naredim v primeru če me zagrabi panika,naj kar tam sredi ceste ustavim?!Ostali bi si itak mislili da se mi je zmešal,da sm nora...

Nazadnje ko sem imela povn avto sem pojedla polovičko helexa(0,25),moram reči da za malenkost je blo bolš,ampak po mojem je biu bolj placebo učinek...

Se pa strinjam s tem,čimvečkrat greš bolje je..vaja,vaja,vaja...najslabše se je izogibati temu.

Tako da kar pogumno :rozicodam:

Pozdravljeni šoferji :-)))
tudi jaz sem med vami.Službeno se že leta veliko vozim okoli in sem vedno uživala v vožnji - prav sproščala me je zadnje tri leta pa je katastrofa..pa ko se sama peljem še nekako gre čeprav se moram prepričevati vso pot, da je vse ok največji problem nastane ko vozi mož, ker vso pot trzam, vpijem, opozarjam tako, da me ima totalno poln kufer...pa ne pomaga nič, preden se vsedem v avto se pogovorim sama s seboj ampak čez 5 minut je ta pogovor že pozabljen, ker že vpijem...običajno smo čez vikende kam odpotovali zdaj najdem vse mogoče izgovore samo, da mi ni potrebno nikamor iti...

Pa kaj naj...

Ko me je lani obiskala manija, se se samo vsedla v avto in šla. Bilo je malo nevarno, par situacij, toda fučkalo se mi je za vse. Hodila sem na kavo v LJ...amapak, to nisem bila pravi jaz. Sem bluzila....
Zdaj ko je mimo, ko sem spet umirjena, me je spet malo strah (pred tem 10 let nisem upala v LJ), toda če moram it, grem. Zelo pazim, sem pozorna na promet...ampak pridem. Sem sprejela, da je to del mene in da me je strah, ker zelo poredko vozim. Če bi imela službo v LJ, bi bilo to zelo preprosto.
Po zdravljenju pa sem na srečo veliko manj panična in sproščena. Prav zadovoljna sem, da sem se po 10 letih uspela rešit vsega tistega šita, ki me je spremljal.

Katera zdravila so vam pomagala?

psihoterapija in pogum se soočit s problemom :A)

jaz sem imela izpit za okras, haha, 21let....nikoli vozila...no, ja...mogoče ene 50 km v vsem času...in septembra sem enostavno bila prisiljena se vsest v avto, pa peljat...ne moreš do nezavesti se naslanjati na druge, pa prositi za prevoz, pa otroci bolni, pa opravki, ma ni da ni...sama sebi sem se zagravžala, ker sem tolk nesposobna..res...in sem si rekla-če drugi lahko, majke mi, da sem sposobna jaz tudi...pa sem se vsedla v avto, pa na cesto...sicer khm, khm...včasih mal zašaltam, včasih se bi kar mal z ročno peljala, no, v tale sneg si res ne upam,ampak drugače pa grem...ma da me bo en avto noro delal, ni šans...ja, me zvija, ko se vsedem za volan, pa kr na wc, pa kr slabo, haha, ampak se ne dam...

aja, kolk je avto priročen, ko človeku ponoč čikov zmanjka, alelluja   :wav:

Dragica  :oki:

mene je bila tudi groza in naenkrat je nekaj v glavi naredilo klik.
sva šla sama z možem poleti v Črno Goro. pa se peljemo prvi dan do Omiša,pa do dubrovnika,pa malo naprej ...že v ČG.
Pa pravi mož,če bi peljala.In...Sem se usedla za volan, peljala na Lovčen.luda cesta,pa okoli Durmitorja, pa v Titograd.
In od vseh 2500 km ,ki sva jih prevozila,sem jih jaz 500!....ma nisem mogla verjet...

Je pa res,da ne grem rada sama,če ni nobenega drugega vzamem psa s seboj..samo da imam družbo.

To je to....zmaga je na moji strani...in še nekja...ugotovila sem,da me vožnja pomirja!!!!!!!1

Kaj se dogaja z menoj,skoraj neverjetno. :P

vau, nicole :clap:

Kot ste rekli že: večkrat za volan. Najprej znane relacije, potem v družbi kam dlje, pa potem pogumno sami na isto pot kot v družbi... Več kot bo izkušenj lažje bo.

Razumem tale strah, ker kakšni norci so zdaj na cestah je skoraj težk verjet, ampak kar se mora, se mora... Samo ne s strahom na cesto. Cesta ni sovražnik.

Men se je strah pojavil ko sem zapadla v depro. Vozila izključno relacije, ki sem ji poznala. Torej, od doma do Mb in nazaj, pa še par drugih kratkih par km. Ko sva začela s fantom, ki je v Lj, nisem šla k njemu z avtom, ampak z vlakom. Po več kot pol leta sem šla prvič v Lj skupaj z njim in z avtom. Zdaj ni več panike. Če ne vem poti, si mislim bom že našla, al pa vprašala. No, sej zdej sva važna, imava garmina. :sesmejem:
Vožnja me pomirja (očitno ne samo mene), takrat imam čas zase in za svoja tuhtanja. Rada vozim.

Pozdravljeni,

tudi jaz spadam med tiste, ki jih je strah vožnje. Vozila nisem 14 let, nato pa sem se odločila, da grem ponovno v avtošolo in da se ponovno naučim vozit. Sedaj vozim samostojno že pol leta, vendar ni nobenega izboljšanja. Vedno bolj sem živčna. Ko vem, da bom morala naslednji dan voziti, se cel večer in noč tresem. Vožnja je zame zelo velik stres. Ko sem za volanom, sem v grozni paniki, kot da sem v nekem drugem stanju in popolnoma otrpnem. Ko prispemm na cilj, pa moram še kakšnih pet do deset minut sedeti v avtu, da pridem k sebi. Nato sem nekaj dni zaprta v stanovanju, da pridem k sebi. Naj še povem, da jemljem Zoloft 100, ki mi je zelo pomagal, vendar vožnja izniči vse njegove učinke.

liza draga, takole je bilo pri meni....sem na asentri, pa pred vožnjo kao da nisem ničesar pojedla, resno...kolena kot puding, roke kot hrenovke...poznam še predobro...vendar..vztrajaj....verejtno ne poznaš moje zgodbe, ker vidim, da si novinka...meni je pred 3 meseci umrl mož in sem ostala sama s 5-imi otroki...prej pa je skoz on vozil...kaj mi je preostalo drugega....poskusit, nimaš kaj....saj me je vedno groza, ko se vsedem za volan...ampak, ti pa povem, da smo boječke bolj previdne za volanom, tako da kar vztrajaj....potrpljenje je božja mast, al kako...pa kako fajn musko si naštimaj, pa poj med vožnjo...mene nekateri kar z odprtimi usti zijajo, ko se vidi, da krulim vmes, ko vozim...enkrat sm gibonni, enkrat dragojevič, enkrat aki iz valjka, zadnje čase sm tudi robbie williams, haha :P

 Ne morem si predstavljat, kako je osebi v zrelih letih ponovno začeti voziti ; posebno še, če trpi anksiozne motnje. Mlademu in zdravemu ni ovir.
Se strinjam s tem, da smo anksiozni še bolj previdni v prometu kot bi bili sicer. Npr. na slabo preglednem križišču vedno večkrat pogledam levo in desno tudi ko že speljujem, mi pogled potegne stran... Ali pred železniškim prehodom. Vidm  pa ene, ki se kar peljejo skoz in jih boli patka : mislim da imajo taki v življenju veliko srečo.

Pridejo pa dogodki na pogostih vožnjah, ko nisi v prometu ničesar kriv in ti nekdo pride v škarje, odvzame prednost, ali te na spolzkem cestišču zanese, ali ti znenada popustijo zavore. Vse to se mi je že zgodilo, ker zelo veliko vozim.
V tistih trenutkih, ko me je srh ob spoznanju neizbežnega popolnoma paraliziral , sem v skrajnem trenutku pravilno odreagirala, pa naj to je bil silovit zasuk volana iz roba cerstišča (sem bedak iskala čik na tleh ali si iskala radijsko postajo ) brez hkratnega nevarnega stiskanja zavore - s čimer sem preprečila zalet v obcestni gozd ; hupala sem že vnaprej v opozorilo nekomu iz nasproti vozeče kolone, ki je očitno v napačni oceni naih razdalj šel prehitevati in mi hotel priti v škarje ; vklopila sem vse 4 utripalke in zategnila ročno zavoro pred nenadno pojavljeno srno pred mojim avtom, čeprav sem točno vedela, da bom z avtom vred v dežju zasukana, ok, za menoj so cvilile zavore vseh drugih, ampak problem je bil rešen, trčenje preprečeno, lahko smo po stresu peljali dalje ; mojemu 15 let staremu avtu so popustile zavore na avtocesti proti MB, pred mano pa kolona vozil (moja SREČA je, da imam VEDNO zelo velliiiko varnostno razdaljo!!) in moje zavore so bile nenadno mrtve, na velikih semaforjih pa se je ravno vzpostavljala oranžna in nato zelena luč, tako da je vsa kolona vozil pred menoj varno NEVEDE ušla mojemu avtu v naletu od zadaj, nisem mogla nič, dala sem desno utripalko in so me spustili na desno stran (v MB so prijazni, v CE pa te nekateri namerno jebejo v glavo, ne naredijo usluge bog isus ni, tud če ti gre za življenje) in nato na odstavni pas, kjer se je vozilo sčasoma ustavilo... šele med ustavljanjem sem se z že ugasnjenim avtom spomnila na ročno zavoro  :sesmejem:  :-[ ) .... ; ali pa sem nanaglo zabremzala avto sredi obračanja v ostri levi ovinek, imela sem zeleno luč, pešci na tej isti cesti preko prehoda pa tudi zeleno in ena baba na kolesu ni pogledala ne levo in ne desno in se mi zapeljala direkt pred avto : čeprav sem tukaj sama bila kriva, ok lezla sem čisto počasi, ampak sem spet kot anksiozna najprej  sliko babe pred avtom takoj zablokirala, preden sem skočila na bremzo in skremžena s celim telesom pomagala zaustaviti avto - nesramna in zabita baba pa namesto da bi naglo ušla, ni pogledala čist nič, amapk s šusom zapeljala in to so videli vsi, ker so tudi njej v nasproti vozeči kazalai s kazalcem okoli senc glave, kam pa je zijala, ker je bilo res vprašanje sekunde, no in je zabremzala , tako da bi jo jaz z avtom skoraj lahko zadela zaradi njenega bremzanja pred menoj. Kdo je bil bolj neumen, je vprašanje, pa čeprav bi bila uradno vsa krivda za trk z njo moja - stopila sem vsa tresoča ven, skoraj pokasirala njene klofute, avto je bil 5 cm pred njenim kolesom, sem rekla nič vam ni in se skrila v avto in odpeljala. 

Mislim, nikoli nisi varen. Kljub previdni vožnji nisi varen, ker je marsikaj odvisno od drugih. In kadar si v stiski, smo anksiozni na slabšem, ker nas lahko panika pripravi do nemoči, do zablokiranja in POČASNEJE od večine naredimo rešilno potezo. Učenje zmagovitega boja za življenje, kar je po moje promet vedno (čeprav vsem čakajočim s strani rada dajem prednost in mi zato tisti za mano hupajo in me kregajo), je vsaj zame mukotrpna šola. Morda pa bom nekoč znala spontano pravilnor reagiorat brez vsake stiske.


Do stresov v prometu sicer vedno prihaja in vedno bo prihajalo in z vajo bo vedno manj in manj, ker SPOZNAVAŠ RAVNO Z VAJO, DA JE MOČ V TEBI, DA JE NAJVEČ ODVISNO OD TEBE in spoznavaš z vajo tud, da se 'samo učiš' in da moraš sebi zaupati in da je bojazen odveč. Pri meni je tak, ne da bi se hvalila, ampak tole se mi zdi kot nek proces.... A čim pa kakšno leto ali dve ne voziš, žal začneš na novo... 

JAz nimam vozniske,ker se bojim avto vozim,ce pa drugi pelje pa ni panike.