FORUM Nebojse.si

Rada bi, da bi si znala pomagat!

Prijavila sem se, da si nekako pomagam. Vem, da sem bolna. Vem, da gre življenje mimo mene.
Vem da sem v depresji. Vem, da sem odvisnik z odnosi.

Vse vem, samo pomagat si ne znam. Ali pa nočem. Nimam volje.

Vegetiram.

Cele dneve vegetiram.

In s tem škodim vsem okrog sebe. Vsem, ki me imajo radi. Ostalo jih je pravzaprav malo. Samo družina.

Prijateljev nimam. Nikogar več ni. Vsi so počasi odšli...

Saj sploh ne vem kaj naj pišem. Samo bolje mi je če pišem. Začela sem celo pisati blog.

Ko pišem je kot, da odlagam tovor, ki me bremeni.

No ja... dobro pri vsem skupaj je da ne kadim niti ne pijem alkohola in tudi na samomor ne mislim saj imam premočno vero v Boga. In ne se smejati, ampak samo na Boga se še obračam. In vem, da me sliši. Vem, da mi pomaga... samo kaj ko jaz ne premaknem svoje riti. Saj veste pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. No ja pri meni manjka pomagaj si sam.

Ko pa ne znam! Nimam pojma, kaj in kako.

V bistvu sem odrasel otrok.

Ne znam nič narediti sama. Za kar je dodatno poskrbel še moj mož.

eh, kaj čem pisat...

Nekoristna sem totalno! Brezvezna totalno!

Sem šla prebrat kaj sem sploh napisala. Grozno. tok Stvari bi rada povedala, vrgla ven iz sebe pa ne znam.
Bom skopirala kar sem do sedaj spisala na blogu.





Nekomu želim povedati...
Oprezam po netu ali ni morda le kje kakšna internetna stran za ljudi ki rabijo pomoč v stiski. Nič nisem našla.

Danes je zopet hudo. Svinjsko hudo!

Samo tišina. Tišina je z menoj in deli mojo bolečino, ki ji jo polagam v naročje.
Strah me je. Strah za mojo dušo.

Kadar mi je tako hudo se zatečem v sanje. Danes jih ni.

Nemirno sem se obračala po postelji in ko sem ugotovila, da ne bo nič z pobegom v sanje sem odšla ven. Ven v hlad, ven v noč.

Je ta svet res lep?

Obstajajo ljudje, ki so srečni?

Pravi, da me ljubi!

Jaz pa tako sama, tako žalostna...

Ni dolgo tega, kar sem se zavedala, da sem ostala sama. Leta mi je dajal vse in zapolnjevanal vse moje dni.
Danes ko ni nikogar več, ki bi ga lahko imenovala prijatelj. Danes vem da je bilo vse planirano.

On je postal moj gospodar. Zmanipuliral me je, ampak totalno.Zavedam se! Pa mi to kaj pomaga?

Če se samo spomnim...
Mislila, sem... ne, nič nisem mislila! Če bi mislila, potem danes ne bi bila tu kjer sem in ne bi bila nihče.

Ni dolgo tega, ko je ob banalnem dogodku izjavil, da če to naredim še enkrat me bo kaznoval!

V momentu sem okamenela in ostala brez besed.

Po vseh teh letih že točno vem kdaj misli resno. Čeprav redko dvigne glas.
Nemogoče je opisati kako se počutim ko nikdar ne izgine nasmeh iz njegovih ust. Vse skozi strašno prijazen glas. Ljubeč! Vsebina povedanega pa...

Noro!

Zakaj ne grem stran?

Še vedno upam, še vedno ljubim.


Kje naj začnem...

Piši...pišem.

Pa ne vem kje naj začnem?

Bojim se!

Bojim se povedati, ker vem kaj bom slišala. Vse vem. Zavedam se kaj sem in počasi se zavedam tudi kaj se dogaja. Vse stvari se počasi postavljajo na svoja mesta. Le prihodnosti ne poznam.

Prihodnost je neznanka!

Torej zavedam se, da sem v depresiji. Zavedam se, da sem odvisnik. Odvisnik z odnosi, pravijo temu, kot sem zasledila do sedaj.

Kako?

Tako! Ne živim zase. Moje počutje je močno pogojeno z obnašanjem mojega moža. Pravzaprav ne znam nič več narediti sama. Prav za vse želim njegovo mnenje. Njegovo dovoljenje. Njegovo odobritev.

Vem. Vse to vem. Pa si ne znam pomagat.

Kljub temu, da imam ves čas tega sveta jih preživljam tako, da " vegetiram". Prosim ne napadajte me.

Vem, da nekateri garate za preživetje. Vem da nekateri sanjate o eni urici samo zase. Vem! Vse vem.

Jaz imam vse. Imam zlato kletko.

Moj mož je bogat.Zelo bogat.In lagala bi če bi rekla, da ni vse kar je njegovo tudi moje. Lagala bi če ne bi priznala, da vedno poskrbi najprej zame in za otroka.

Ne vem zakaj se kljub vsemu počutim žrtev. Zakaj mi hoče počti srce od žalosti?

Ne obsjate me. Prosim, ne obsojajte me.

Heya :rozicodam:

Heya....tako je prav, praviš, da ti pomaga, da pišeš.....ti samo piši, tu si našla prave ljudi, ki te lahko razumejo......Naredila si velik korak in to šteje!!! :oki:

Lep pozdrav in topel objem-jola.

Hvala vama iz srca. Res hvala.

Heya  :rozicodam:

živjo Heja
Poznam te občutke in praznino v tvoji duši. Tudi sama sa večkrat počitim tako.
Imaš dovolj denarja tako, da si lahko privoščiš psihoterapijo. Na Rudniku v Ljublani je privat ordinacija in zelo dobri psihoterapevti. pozanimaj se.
Zanima me ali hodiš v službo?
drži se! LEP POZDRAV

Pozdravljena ana,

Žal ne živim v Sloveniji.

Ne hodim v službo.

Oprosti, danes mi je spet tako hudo, da se tudi pisati ne morem spraviti. Imam prižgan LT in gledam v ekran. Ne morem brati ne morem pisati.

Zadnje dni preživljam z obujanjem spominov, kako je bilo na zacetku. Kot v pravljici.
Najbolj žalostno je, da se v bistvu ni nič spremenilo, razen, da sta se rodila dva otroka.
Jaz pa tako na tleh, da ne znam povedat.

Hvala ti  :rozicodam:

Heya  :rozicodam: razumem tvojo stisko in verjamem, da ti je hudo...vendar ko si enkrat na tleh, je pot le še navzgor....ti želim, da se tvoja začne čimprej vzpenjati  :rozicodam:

Hvala Slavka.

Tudi zate ena rožica.  :rozicodam:


Ali morda kdo ve kje na tem forumu najdem, ljudi in njihove izkušnje v povezavi z tem da si odvisnik in zasvojen z odnosi?

lp heya

Pozdravljena, heya,

marsikaj si napisala v zvezi s tvojimi stiskami, ki jih trenutno doživljaš. Vse te so verjetno posledica nečesa.....česa???
Iz tvojega pisanja pravzaprav ni mogoče razbrati tvoje zgodbe, morda bi ob kakšni priložnosti, ko boš nekoliko bolj pri volji malce napisala to svojo zgodbo. Morda kaj iz otroštva, odnosa s starši, ljubezni, poroki, zakonu, otrocih....
Zakaj pravzaprav sploh misliš, da si odvisna od odnosov? Na kakšen način to doživljaš?
Če malce pomislim sem tudi sama malce odvisna od odnosov... toliko ljudi sem v življenju že izgubila, da me je strah vsake naslednje izgube... potem se te veze, prijateljstva, odnosa oklepam....na vsak način ga želim ohraniti, pa v kakršnikoli obliki. Tudi to je odvisnost od odnosa.
Vendar je velikokrat tako, da se nekaterih stvari še prekleto zavedamo, so razumsko popolnoma jasne, le čustveno neobvladljive. Kar se pa odnosa tiče (predvidevam, da imaš v mislih odnos oziroma odvisnost od moža), ga večino krat nismo sposobni čustveno predelati tako dolgo, dokler nas neka stvar, dogodek, ne spravi do tega, da nas strese do skrajne mere in rečemo: DOST JE! Šele ob globokem zavedanju tega in zavedanju lastne vrednosti in možnosti samouničenja, smo pripravljeni tudi postopoma kaj storiti...
Vse moje pisanje je sicer ugibanje kar se tebe tiče, morda bi pa lažje razumela (jaz in sobralci tukaj), če bi povedala kaj več... potem ti bomo vsi lažje povedali tudi svoje izkušnje na podobnih situacijah.
Piši in si vsaj na tak način skušaj olajšati dušo....

Vse dobro!!
 :038:

Heya, mogoče tu najdeš kaj, kar te zanima http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,851.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,3534.0.html

prebrskaj temo splošno o motnjah http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,29.0.html, mogoče je še kaj koristnega zate v njej

pa na arhiviranem forumu /zgoraj desno) tudi najdeš par rubrik na to temo http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,6395.0.html

Lepe pozdrave iz  Slovenije ti pošiljam. Jaz sem se odločila, da se bom začela ukvarjati s športom najprej sprehodi nato tek. upam da mi bo uspelo. Spremeniti moramo sebe in najti zadovoljstvo brez tega,da čakamo na moža ali se bo kaj zganil al nič.
Vendar jaz sem na AD.
LP

ŽIVJO!
Kako si kaj oglasi se.
ana :A) :A)

Evo oglašam se...

Danes mi je še posebaj hudo, Vsega seje toliko spet nabralo.

Žal ne znam izraziti svojih občutkov ne znam povedati...

Ampak boli, v prsih pa svinsko boli.

Zala in ostali ki ste mi ponudili toplo dlan,

nikogar nimam. Nikogar! Nimam prijateljic moj mož je poskrbel, da jih nimam... Tako lepo počasi. Na začetku je zapolnjeval ves moj čas in vezi so se skrhale.
Vem, da sem sama kriva. Prijateljstvo je treba negovati...

Potem sem odšla daleč. V njegovo državo, kjer ne poznam ne jezika pa prav nikogar. On mi je bil prav vse.
No sedaj pa je prisel čas treznjenja.

Kar je najbolj hudo, tudi če bio želela ne morem oditi....

Pa na momente izgleda kot da bo vse uredu pa potem spet pridejo dnevi ko me psihično ubija. Zadnji dnevi so polni žalosti. Vsak dan znova mi daje vedeti da je on ta glavni. Pravzaprav ne smem imeti svojega mnenja pa tudi izraziti ga ne smem, če ni identičen njegovemu.

Sicer nikdar ni dvignil roke name. Toda verjemite, da psihično bolj boli kot fizično.

Heya, pozdravljena! :rozicodam:


Ja, tudi to se dogaja, da ženska naredi takšno napako, da v času zaljubljenosti vidi samo njega. To je zelo narobe. Potem pa res pride čas treznjenja, tako kot si ti napisala. Dobro, sedaj je, tako kot je. Ali zadeve ne moreš popraviti? :unsure:

Zakaj? Ali res ni prav nobene možnosti, da bi odšla iz nezdravega odnosa? :unsure:

Verjamem ti. Na srečo ničesar ne poznam, pa vendar tiste, ki so bile že pretepene, se ne bi strinjale s tabo. Jaz sem pa mnenja, da nič ni lepo in niti dostojno in zato je potrebno kar najhitreje odditi iz takega odnosa. Ali res ne moreš drugače? Jaz ti vsekakor želim, da najdeš nekakšno rešitev in zapustiš ta bolni odnos. Srečno! :rozicodam:

Heya,

če imaš možnost uidi iz takega nezdravega odnosa. Ne vem, nič nisem zasledila ali imaš otroke? Če jih nimata je potem rešitev lažja :rozicodam:

Na pobeg še nisi pomislila ?   :-\ 

Kaj pa če rečeš domačim, naj pridejo pote, pa greš. Povej da ne moreš sama, pa da pridejo pomagat in odidete skup  :happy:

Heya,  :rozicodam:!

Se podpišem pod Janjo!  :A)

Vse dobro!  :rozicodam:

Imam otroke.

Domači mi ne morejo pomagati.

Nisem napake naredila v zaljubljenosti. Pravzaprav sem kar trezno premislila toda nažalost nisem prav dobro poznala okoliščin kaj in kako in pa njihove tradicije mentalitete.

Brez zamere toda težko tukaj razlagam , ker vem, da lahko tole vsak bere.

hvala vam za vsako besedo, saj nasvetov vem da ne morem dobiti, ampak meni veliko pomeni če me samo kdo posluša.

lp heya

Draga Heya!!!

Lep pozdrav!
Veliko strahu in bolečine je zaznati ob prebiranju tvojih besed,hudo mi je,ker tud sama
poznam kaj pomeni biti psih.strahovan.Zame je nasilje najbolj grozeč primer skupnega odnosa moža in žene.
Verjemi,da je ta nadzor nad teboj že bil na začetku ampak še zelo "neviden",ki pa je
postopno postajal zmerom močnejši.
Ali si poskusila kdaj izrazit svoja občutenja,žalost,obup...možu,se mirno pogovorit in najti skupno rešitev?
Ali ti že od nekdaj ne dovoljuje lastnega mnenja,izražanja in prizadevanja?
Ali lahko najdeš kakšno strokovno pomoč?
Kako pa so sprejeli okolje otroci ali so se že rodili v tuji državi?
Zakaj ti starši nebi mogli pomagati?
Težave ima tvoj mož,saj nenehno dokazuje,da je veliko več vreden od tebe,zato ti ne dovoli izražanja same sebe,svojih mnenj in ne spoštuje tvojega prizadevanja ter ti ruši
samospoštovanje,samozavest....
Če neboš ničesar ukrenila v svoje dobro bo postal mogočni gospodar na vseh področjih
tvojega življenja in te opredelil za svojo lastnino ter njegova moč in avtoriteta bosta
vedno večja.
Želim ti,da bi bila srečna ,ljubljena in svobodna. :rozicodam:

Velik objem in pozdrav!
Piši!!!!