FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni
Ker sem skoraj nova na tem forumu, prej sem vas samo brala. Mene pestijo hude težave. Že 15 let jemljem pomirjevala Lexsaurin 6mg. V tem času se je dogajalo marsikaju od panike, do strahu, do hude depresije itd. Sedaj so se mi pojavile še druge zdravstvene težave, ki trpim hude bolečine in vse to mi je že pošteno udarilo na živce, da včasih si rečem, da bi se naj rajši ubila kot, da trpim. Pomislim na moje otroke in se malo zamislim. Stara sem 43 let. Sedaj mi je zdravnik predpisal zdravila EFECIN ER 75mg in Depakine 300mg. ter Lexsaurin po potrebi. Ali je še kdo mogoče jemal takšna zdravila? Kako je bilo potem ali so kaj pomagala? Kako ste se počutili? Jaz jih jemljem komaj eden teden. Opazila sem, do sedaj, da več ne potrebujem toliko Lexsaurinov kot prej 3x1 na dan sedaj 2x1. Ne vem več kaj bi počela sama z sabo. Sem v bolniški ne morem ne sedeti, ne ležati in ne hoditiseee pomalm. Prosim za pomoč in mnenje. Hvala, ker ste prebrali moje težave.
lp,

Tadeja, 15 let jemati Lexaurin in to 6mg dnevno je močna doza in nevarno število let.
Od pomirjeval namreč postaneš odvisen. Če zdaj nehuješ s tem bodi previdna pri zmanjševanju doze, ker boš imela kar verjetno hude stranske učinke.
Jaz sem jih jemala 3 mesece, pa so se mi že roke tresle in sem imela hude trebušne krče zaradi tega. Svetujem ti, da zmanjšuješ po četrtinko tabletke vsak teden.
Kar se tiče zdravil, ki si jih sedaj dobila jih ne poznam, se mi pa zdi, da je Efectin antidepresiv. Od njih ne postaneš odvisen. Verjetno ti je psihiater svetoval tudi počasno in postopno višanje doze. Začneš s četrtinko in potem zvišuješ na vsake 5 dni npr.
Pri jemanju teh zdravil se tudi pojavijo stranski učinki, ki ti bodo na začetku verjetno poslabšali stanje, vendar ko začnejo delovati, ponovno zadihaš in se rešiš najhujših muk.
Takrat pričneš z intenzivnim delom na sebi. Kaj to pomeni? Primeren psihoterapevt in psihoterapije vsekakor, sproščanje v naravi, se pravi sprehodi, tek , kolesarjenje, kar ti paše, branje, kakšna druga telovadba, v glavnem čas zase in delo na sebi.

Drži se Tadeja in ne obupaj, vzdržati je teba približno tri do osem tednov prilagajanja na nova zdravila. Do takrat in še naprej pa ti stojimo tukaj na forumu ob strani in v pomoč.

Drži se :rozicodam:

Živjo Tadeja  :rozicodam:.

Dobrodošla na forumu :). Pri antidepresivih je tako, da traja lahko tudi 2 meseca, da primejo. Tako da, jemlješ jih šele en teden in izboljšanje bi moglo priti tam po enem mesecu. Moram te pa opozoriti, da glede na to, da si tako dolgo jemala pomirjevala, jih res ne smeš prehitro nehati. Ker lahko se pojavijo odtegnitveni simptomi... Ful bi blo uredu, če bi jih manjšala res postopoma in pod nadzorom zdravnika. Ker res je fuuul pomembno, da jih nehaš na pravi način. Jes bi ti priporočal, da dokler ti ne primejo ADji, da jih sploh ne nehavaš in da potem, ko boš čutila izboljšanje šele res počasi in po malo manjšaš pomirjevala. O tem se pogovori s psihiatrom, vsekakor pa ne nehati naenkrat, ker je to res nepriporočljivo. No uglavnem drži se! Držim pesti zate, pa mal nam sproti sporočaj kako ti gre OK? :).

Lep in miren dan ti želim  :rozicodam:.

Pozdravljeni
Obema hvala za odgovor oz. tolažbo in nasvete. Vem, da AD-je ne smem kar tako opustiti, ker to so žive muke, enkrat sem tako naredila, da sem jemala po 1 ali do dve tab. na dan. Jezusaaaa Marija, Takrat sem pa videla hudiča, gugalo me je kot, da bi bila naj večji pijanec kot oz. tresla sem se kot šiba na vodi. Ko sem imela že leta nazaj napad panike mi se je srce tako treslo tolklo 300 na uro in to me je še bolj spravilo v paniko. Še bolj sem se ustrašila itd. Nato mi je ena druga psihiatrinja predpisala zdravila Propranalol, da mi ne more srce tako razbivati, da se ne ustrašim in od takrat nimam več takšnih hudih napadev, če imam se ne ustrašim kot je bilo včasih. Vseskozi premišljujem, če bi ta zdravila dobila leta nazaj zagotovo ne bi rabila toliko antidepresivov. Do pred kratkimi sem jemala Ladiomil, lexsaurin in Sanval za spanje. Zadnje dve leti so me začele pestiti ortopedske težave, ki imam zelo hude neznosne bolečine in sedaj mi vse to še bolj udari na psiho. Takšna sem kot, da bi me povozil vlak, nimam smisla za življenje, naj rajši bi imela, da me ni, naj rajši sem skrita med štirimi zidovi, nič se mi ne ljubi enostavno sem LENA, to me močno mori, ker nisem bila takšna prej. Npr. tri dni si hodim lasje prati in skozi rečem eh jutri bom, pa zopet jutri itd. Kuhati se mi ne ljubi, vse to počne moj mož, na srečo, da še obstajajo tako razumevajoči možje, ampak mislim pa tudi to, do kdaj se bo vse to vleklo. ??? Ne vem? Samo bi spala in potem se počutim, da nisem nič vredna, da sem samo za smeti itd. Vsega tega bi tako rada povedala možu, pa ne morem, ne vem zakaj tega njemu ne morem povedati? Sedaj jemljem ta nova zdravila bom videla kako bo. Preganja me tudi samomor si mislim sama zakaj živeti, če je tako, če sem tako nesrečna. Iz dneva v dan me boli in boli potem udari še na živce in me pokonča. Ne morem verjeti, da se vse to dogaja z mano. Namreč, če grem ven si dam MK. oz. se lepo nališpim tako, da nihče niti ne pomisli, da sem z živci tako na koncu, pokažem se zelo vesela za hece v meni pa gori. V bolniški sem že več kot dve leti. Če koga srečam ali sodelavca prijatelja itd. se tako delam, da je vse ok. kot, da mi rožice cvetijo. Ni mi za videti, da me vse to muči, da me tako boli, ker drugače zelo lepo izgledam, vsak me vpraša kaj mi je, da me tako dolgo ni jaz pa takoj v hec in rečem, da se mi ne ljubi delati. Ker vsak normalen človek ve, če si dve leti v bolniški ne moreš lagati specialistim, ker imajo vse izvide. Sem bila x krat na magnetni resonanci tudi x krat sem imela EMG rok in nog. Noge me ful bolijo kot, da bi hodila nekam v planine. Pa nikamor ne hodim edino, če grem samo, do trgovine in to je vse. Sedaj nisem bila v trgovini že 10 dni enostavno se mi ne ljubi in komaj danes sem se odpravila v trgovino in to za to, ker mi je tamali sitnaril, da greva, ker sem mu obljubila, da v soboto greva v trgovino, da mu bom nekaj kupila in potem sva šla, sva kar cca. 3. ure hodila okoli. Danes sem se malo preluftala in pridem domov, meni se pa ne ljubi stvari iz vrečke dati. Danes sem komaj posodo pomila..... Vem, da se ne smem dati, ampak psiha dela svoje. Jaz bi srčno si želela, da bi bilo vse dobro, da me ne boli, da mi ni vse to tako močno udarilo na živce. Kaj ste vi delali, če ste imeli takšno krizo? Oz. z čem ste si pomagali? Samo ne mi o telovadbi, ker ne smem telovadit niti teči, pa tudi o bioenergetikih in drugih psihologi, ker samo denar pobirajo in stanje je isto ali celo slabše. Ne vem več kaj početi. Se ubiti, ali....?
Lep pozdrav vsem z dobrimi živčki :rozicodam:

Tadeja, tudi jaz sem bolj lene sorte, depresija te pa še bolj poleni.
Glej, imaš razlog za živeti, otroka, moža, sebe v prvi vrsti. Vse stvari, ki si jih nekoč rada počela je treba spraviti v pogon.
Tudi jaz ne maram telovaditi, zato pa hodim ob vsaki možni priliki. Se moram prisiliti, da grem. Ko enkrat začneš, je potem bolje. Duša se ti napolni z mirom in energijo. Ampak se moram res prisiliti, tudi ti se daj. :rozicodam:
Takrat sem med hojo po naravi sproščena in življenje dobi smisel, spoščena sem....Vesela, da nekaj naredim zase. Doma se mi tudi ne ljubi pospravit, pa se spet prisilim, ne vse naenkrat , malo po malo, pa gre in sem potem spet zadovoljna.
Če se boš tako večkrat prisilila, bo sčasoma tudi tvoje počutje boljše, ker boš zaposlila telo in misli.
Drugače pa so psihoterapije pomoč ob jemanju ADjev in pomoč k spoznavanju svoje bolezni, napačnih miselnih vzorcev. Ti kljub ugovarjanju toplo priporočam. Tudi na napotnico se da urediti.

Poskusi in se potrudi, počasi, zdravljenje naših težav je dolgotrajen proces. :rozicodam:

prebrala sem tvoj post in mislil, da si poleg pomirjeval že imela tudi AD, kajti ladiomil je AD.
tudi jaz sem že jemala ladiomil vendar se mi počutje niizboljšalo samo zredila sem se veliko.
Jaz sem imela že sigurno 10 vrst AD, pa mi ne pomagajo. Vse kombinacije tudi z AP.
Mislim , da nekaterim zdravila pač ne primejo. Bila sem tudi na PHP vendar sem še zmiraj v krizi.
lp

Draga a*n*a*
Hvala, ker si se oglasila. Res je, da od Ladiomila se zrediš, samo meni je ful dobro prišlo, ker sem bila takšna, da bi me lahko samo postavili še, da bi ptiče strašila.... Imela sem komaj 38 kg. brez oblačili z zimskimi oblačili pa cca. 42kg. V trehmeseih sem se zredila za 30kg. šla sem gor kot, da bi me kvas napihovl nihčen moelverjeti, a od takšne prekle sem pstala ena taprava ženska z oblinami. Ta suhost je mene še teptala sem se sekirala zakaj sem tako suha potem sem pa še bolj hujšala, jedla sem normalno, občsno se komj jedla in sem se silil, da jem in sem zalivala z vodo, da sem lahko pogoltnila hrano. Saj v mojem mestu so začeli že govoriti, da imam raka. Zame to ni bilo vseeno, ampak sem morala vse požreti. Naj bolj me je prizadelo, ko sem prišla po otroka v vrtec je vzgojiteljica povedala, če je otrok tekel proti meni je povedala počasi, da ne boš mamico podrla si ja težja kot mamica. Tako mi je bilo hudo in potem sem cele dneve samo še o tem razmišljala in sekirala in moja depresija se je še poglabljala. Zato sem še sedaj v hudi depresiji. Boli me to, ker spim po 16 ur, kaj naj delam, da ne bom toliko spala? Saj moji domači me razumejo ampak tega si ja ne morem privoščiti vsak dan, ker imam družino otroke. Saj me zbujajo in se ne morem in ne morem zbuditi. Kaj naj naredim???
Prosim, če kdo ima kakšen nasvet, kako ste se rešili vi, če ste tako dolgo spale? ana, veš kaj me zanima kaj pomeni AP? Ali pa PHP.? Oprosti res ne vem kaj je to z kraticami za AD. vem za te, ko si jih ti omenila pa ne vem.... Kakšna zdravila sedaj jemlješ? Ali si še na Ladiomilu? Koliko miligramski Ladiomil si imela? Jaz sem imela 25mg. Joj sedaj sem se pa že razjokala na tem forumu že na začetku leta.
Želim SREČNO 2010 brez AD-ja
SREČNO :rozicodam:

pozdravljena Tadeja
 o zdravilih si preberi v rubriki zdravila. AD so antidepresivi AP pa so antipsihotiki.
o zdravilu DEPAKINE pa piše da so antieleptiki. Zanima me ali imaš epileptične napade?
Mogoče pa tako  spiš po teh antieleptikih, kaj meni psihiater na tvoje spanje to ni čisto narmalno.
Jaz sem bila v bolnici na bivši PHP sedaj je to EKI enota  krizne intervencije.
Ko sem jaz tam povedala, da traja moja depresija že 14 let se je psihiatrinja prav nesramno zasmejala, kakor da to ni mogoče. Sicer jaz nisem bila tako slaba kot praviš ti ampak sem šla , da vidim ali mi lahko koako pomagajo , da se rešim te depresije. po koncu zdravljenja sem bila še trikrat slabša kot takrat ko sem šla noter. V BOLNICI NISEM SPALA NITI ENE NOČI KLJUB POMIRJEVALOM KI SO MI GA DALI KO SEM KOMAJ ŠE  HODILA. Shujšala sem 10 kg, ko sem prišla domov sem  po nekaj dnevih začela spati brez pomirjeval in uspaval. Rekla sem si dovolj je tega , po enem tednu šla v službo kljub temu da so mi bolniško podaljšali še za mesec. Sedaj je tega dve leti sem še zmiraj v depresiji, vendar se ne dam
kljub hudi tesnobi , čudnim občutkom v glavi , tresenju  itd . vstrajam in hodim v službo  ter doma postorim vse sama.   V MENI PA NI NOBENEGA VESELJA, ZADOVOLJSTVA, VOLJE, pa kaj morem
moram zaradi otrok, Kot je zapisala TRZINKA, tudi moja hčerka je v 3 razredu zapisala, da si želi da bi bila mamica kdaj nasmejana, zat  se trudim kolikor moram, da te žalosti ne kažem pred otroki, vendar mislim , da s v očeh točno vidi počutkje človeka. še drugič kaj več
VZEMI SE V ROKE, ZAČNI DELATI
LP

Draga ana
Šele sedaj sem videla tvoje sporočilo. Se ti opravičujem. Vprašala si me, če imam epileptične napade, ne nimam jih nikoli jih nisem imela. (Moram potrkati). Zakaj mi je pa dal potem ta Depakine pa ne vem. Saj v kratkem imam zopet pri njemu kontrolo in ga bom vprašala za ta Depakine. Ta Propranalol, ko ga jemljem sem jemala 3x1 na dan sedaj pojem samo 1,5 tab. na dan. Sem vesela, da mi je že to uspelo. Samo, ko se pa zbudim je pa kriza, ker imam takoj tesnobo v prsih in to hudo, da takoj moram pojesti Effectin in potem je boljše. Zakaj pa nisi mogla spati v bolnici? So tam grozni in bogi bolniki a ne? Ko tisto gledaš ti ga lahko še zalaufa vsaj meni. Veliko jih slišim, ko gredo v bolnico, da pridejo 3x slabši domov. Ena mi je povedala pri psihiatru kako je bila v bolnici tri mesece, da je bila dva meseca v komi oz. sploh ni vedela kaj se dogaja, ampak je bila privezana na postelji. Je povedala, da je shujšala za več kot 20kg. Jezus Marija bog ne daj nikomur. Žalostno je pa to, ko mi je razlagala, da okoli nje oz. sosedje in vaščani vedo, da je na živcih zbolela in, da se ji posmehujejo in jo nočejo pozdravljati, da se delajo norca iz njih. Je pa po poklicu med. sestra. Tudi jaz imam zdravstveno šolo ampak človek enostavno sam sebi ne more pomagati niti domačim, druga stvar je, če si v službi, če se ukvarjaš z  drugimi pacienti, če pa z tvojimi domačimi tega ne morem in sem popolnoma nevedna kot, da ne bi imela zdravstvene šole. Se izgubiš in pika. Kako si pa ti lahko tako delala? Jaz ne bi mogla iti v službo, če bi mi dali milione evre. Jaz imam težave z vratno hrbtenico in me čaka operacija zelo rizična, ko to dam skozi, če se bo vse izteklo kot mora biti potem bom tudi jaz šla v boj, da se odvadim jemanja zdravil, ker sedaj ne morem, ker imam te težave in neznosne bolečine in mi udari še bolj na živce. Verjamem ti, da ti je hčerka v šoli tako napisala. Saj moj prvošolček tudi pove, mami zakaj si tako žalostna in potem mi, da zagon in, ko vidi, da sem v formi, da delam mi takoj pomaga pa lupčka itd. Tako se mi zasmili, da bi jokala cele dneve in cele noči zaradi otrok. Ker to me močno boli, ko mi tako pove. Potem še tako dolgo spim tako, da bi najrajši sama sebe grizla, ko se zbudim. Si še kaj piševa. Oglasi se kaj ana vesela bom tvoje pošte.
Lepo se imej in lepe pozdravčke:)  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Dragi moji sotrpini,

Ko si na dnu, je res zelo težko, ampak verjemite mi, da gre vsak dan na bolje. Izhod iz tega je. 
Na začetku že pride upoštev veliko spanja, potem pa počasi korakati navzgor. Ne razmišljat kako je hudo, pač pa , kaj je tisto kar me veseli. Veseli bodite za pridne  in zdrave otroke , ti so vaše največje bogastvo, dobrega partnerja, ki vas posluša in razume. Poiščite ljudi, ki vas razumejo, med njimi se boste počutili veliko bolje kot med tistimi, ki ne.  Narava in čas sta najboljša zdravnika, pa topla beseda.
Zanesite se tudi na to, da bodo zdravila pomagala in da bo vaše razpoloženje vsak dan boljše. Veselite se svojih uspehov, pohvalite se zanje, bodite ponosni, pa čeprav samo za 15 minut dobrega ali boljšega počutja. Moja bivša zdravnica je rekla, ko sem bila sama v takem stanju, da je najtežje začeti, tako kot pri zagonu avtomobila, ki porabi veliko več energije za zagon, kot potem ko motor steče. Ko steče, resnično steče, pa še občutek ob tem je dober.
Predvsem pa bodite ponosni nase. V življenju se se morali šoočiti z takšnimi in drugačnimi težavami, pa ste vse lepo rešili in tudi to boste.
Pogum velja, pa tudi samozavest bo rasla.

Vsem skupaj želim čim boljše razpoloženje. :wav:
Mucek

Kako si kaj Tadeja, oglasi se kaj?
lep pozdrav ana
 :wav:

Tadeja, kam si nam ušla :rozicodam:

Pozdravljena
Tukaj sem napišem kaj več malo kasneje, da pridem k sebi sem ravno prišla od psihiatra..... Hvala za tvojo skrb in, ker si se spomnila name....
lp,  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Ojla trzinka

Tukaj sem sem ravno prišla od psihiatra. Vam napišem kaj več, ko se malo odpočijem. Hvala, ker se spomniš name:)
lp, :)  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

 :wav: Tadeja, sam da si se oglasila :rozicodam:

Pa kaj poročaj, ko boš pri volji.

Draga trzinka

Sem mislila, da bom pri volji, da vam napišem o meni kako in kaj pa ni volje.... Upam, da bo jutri volje in se bom potrudila, da ti oz. vam sporočim kako in kaj in kaj se dogaja z mano.
Hvala ti in ostalimi enako.....

Zlati ste! :wav: :wav: :wav: :wav: :wav: :wav:
 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Pa še nekaj. Vidim, da sem dala ogromno teh poskočnih smeškotov. Samo jaz žal nisem poskočna kot te naši poskočni smeškoti.....
lp,  :rozicodam:

No Tadeja, zagotovo si pa na dobri poti, da postaneš  :wav:
Ko boš pri volji, pa le napiši kaj  :rozicodam:

Mene pa tile smeškoti razveselijo, čeprav nisem vedno dobre volje. So mi tko luštni :)

Pozdravljene moje sotrpinke!

Malo sem pri volji in sem rekla, da vam se takoj oglasim, da vam napišem moje nadaljne postopke.... Najprej vam lahko napišem, da hvala bogu ne spim več tako dolgo kot sem spala. Samo od sebe je tako prišlo. Si navijem recimo na mobitelu, da me budi recimo ob 10 uri in slišim mobitel, prej pa bi lahko bombo vrgel pa se ne bi zbudila, lahko bi me še nekdo nesel iz postelje pa ne bi vedela. Joj kako je to hudo, kako je to mučno, včasih mi je prišlo, da bi sama sebe grizla. Pred 14-timi dnevi sem se počutila katastrofalno zelooooooooo slabo in nisem vedela več kaj početi. Jemala sem Efektin ER 75mg. 2x1 in Depakine 300mg 1x1 Propranalol 2x1 in Lexsaurin. po potrebi. Tako hudo mi je bilo, da sem mislila, da me bo pobralo, nisem imela sploh apetita in še sedj ga nimam ampak se posilim in jem. Samo bi čepela v enem kotu in nekaj premišljujem in ne vem kaj. Ne ljubi se mi nič. Nikamor ne grem sem samo doma kot, da bi me kdo privezal, pa mi mož pravi, da naj grem malo ven pa me bodri ampak vseeno to je mučno in ne gre in ne. Depresija dela svoje. No, včeraj mi je psihiater dejal, da je to Anksioznost. Jaz sem pa mislila, da je to depresija. Saj sploh ne vem kaj pomeni Anksioznost, če katera ve, prosim, če mi lahko razloži. No, da se vrnem malo nazaj, ko mi je bilo tako hudo potem nisem vedela kaj početi, zdravila ne pomagajo sem mislila, da bom morala v Idrijo. Nato sem sama od sebe povečala dozo Efektina in sem vzela še enega dodatnega torej 3x po 1 kapsulo. Naslednji dan kličem mojega psihiatra in mu povem kakšno stanje je in sem mu povedala, da sem vzela eden Efektin več in mi pove, da je dobro in da mi nič ne more škoditi. Nato sem vzela malo kasneje še Depakine in mi je že bilo malo boljše. Tako mučno mi je bilo, da sem se začela potiti sem bila vsa mokra in potem me grabi mrzlica. Ful me je zeblo. Bog ne daj nikomur takšno trpljenje. Ne privoščim niti mojemu največjemu sovražniku. Sedaj sem bila že 2x pri psihiatru v dveh tednih, ker me je naročil na kontrolo takoj čez 14 dni, da vidi kakšna zadeva je in, da mi napiše izvid za zdravniško komisijo, da nisem zmožna za delo. Dobila sem izvid od magnetne resonance, ki ne kaže nič dobrega, operacija sledi samo ne vem kdaj, jutri izvem, ko grem k nevrokirurgu v Ljubljano. Bom videla kaj se bova zmenila z nevrokirurgom kaj bo predlagal. Psihiater je pogledal izvid in je skomignil z glavo in ga vprašam, če meni, če bo op. mi pove, da se bo odločil nevrokirurg, pa saj ga razumem on meni tega ni želel povedati, da se ne sekiram preveč. Najprej je rekel, da misli, da bo potem pove ne vem bomo videli kaj se bodo odločili v Ljubljani in sem zopet naročena k psihiatru čez 1. mesec in ko sem šla ven mi je lepo roko podal in zaželel srečo, da se lepo konča v Ljubljani. Je rekel, da drži pesti. Ko sva se pogovarjala je rekel, da se boji, da bo lažje bilo porihtati moja vratna vretenca kot psiha. Tudi jaz mislim tako. Pa kaj, ko mi psiha ne dovoli, da sem dobrovoljna, da bi bila sedaj nekaj pretirano vesela. Saj doma naredim vse, pospravim, zlikam skuham itd. Ampak ne z nekim veseljem vse na silo, pa kaj čem, če moram.... Saj sama sebi dopovedujem, da bo boljše, da to ni dobro zame in da se moram ohrabriti oz. opogumiti in sama sebi obljubim in na koncu ni nič iz tega. Kot, da ne bi si nič obljubila, enostavno ne gre. Se vrtim v začaranek krogu, ki ne veš, kje je izhod, da prideš ven....  ??? Psihiater mi je rekel, da naj jemljem ta zdravila in potem bova videla kaj bova oz. kako se zdraviti naprej z to psiho, če bom imela op. in kako in kaj bo in rekel mi je, da mora nekaj napisati za anestezista, da ve kakšno dozo narkoze mi dati.
Drage moje prijateljice, naj mi katera malo napiše oz. razloži kaj je to Anksioznost, kako se to lahko zdravi, ali moraš v bolnišnico? Res me skrbi.... No, sedaj sem vam napisala celi roman. Se vam še oglasim oz. piše,. Hvala vsaki posebej, ki ste me pogrešale in vprašale zame, ker to mi veliko pomeni...
Lepo vas pozdravljam!

p.s. Kako ste pa ve? trzinka kako je? ana? Slavka? itd. Če sem katero pozabila omeniti se opravičujem:)
Vsaki pošiljam po eno rožico za lep dan:)  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:
 :wav: :wav: :wav: :wav: :wav: :wav: :wav:

Sem v službi, pa imam zdajle delo. Ti kasneje napišem :rozicodam:

Evo, sem že nazaj. :)

Torej , kaj je anksioznost?

Da ti ne pišem na široko, ti svetujem, da v Googlu poiščeš vse odgovore pod Anksioznost. Tudi na prvi strani našega foruma imaš široko razlago.

Upam, da boš znala poiskati. Če boš imela še kakšno vprašanje, se lahko obrneš name preko ZS.
Mislim, da je tako lažje, kot pa na široko pisanje, ker je res veliko za napisat in razložit. Jaz sem tudi tako začela in mi je bilo potem veliko stvari bolj jasnih. :rozicodam: :rozicodam:

Tadeja, najprej lep pozdrav. Kot je že Trzinka povedala, je veliko za povedati o anksioznosti...tudi jaz sem anksiozna. To je neke vrste tesnoba, ko te je vsega strah, ko imaš mnogo zavor v sebi, ko si ne upaš stvari, ki si jih prej opravljal z veseljem. Zagotovo boš na internetu dobila razlago, lahko probaš tukaj:


http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=61&Itemid=2


http://www.anksioznost.net/sta-je-anksioznost


http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/anksioznost/

Evo Slavka zna prpopat zadeve, jaz se pa učim. Ampak sem maloprej tudi jaz pogruntala že tole zadevco popanja :wav: in me je Slavčica prehitela :rozicodam:

Takole pravi eden tvojih postov. Pa da dodam svoje: sama sem bila operirana na hrbtenici pred mnogimi leti; zaradi porušene statike me je najprej začel dajati ledveni del hrbtenice, pred dvema letoma pa še vratni del. Ko sem popolnoma obležala me ni spravilo pokonci niti 30 injekcij analgetikov v kombinaciji z vitamini B in apaurinom. Ko sem se napol postavila na noge, sem pojedla tudi po 6 nalgesinov forte proti bolečinam.... in seveda... ob ponavljanju tega zapadla v krizo....nazadnje sem tudi sama doživela napad panike.. sicer samo 1x vendar dovolj, da se je bilo treba vzeti v roke in začeti pri psihi!
Prav tako kot ti nisem sposobna neke telovadbe ali športa, saj včasih niti hoditi nisem mogla...
Ko sem se postavila na noge pa sem se namensko začela siliti v to, kar sem zmogla: sprehod, počasi...kakšno obrezovanje rožic ali grmovja (mimogrede je bilo pripogibanje tudi nemogoče!), urejanje lončnic, enostavna hišna opravila....zelooo počasi. In vedno več hoje....več in več.. in seveda prisila, da sem šla ven. Od začetka s strahom, da bom obstala kje v gozdu in z vsemi telefoni ob sebi! Pa nisem... Vedno več sem hodila in se počutila bolje...seveda sem začela jemati tudi ADje,od začetka po njih spala, sedaj pa dobila takšne, po katerih spim celo premalo... :(
Vrtela sem se v krogu: fizične bolečine-strah-panika-še večje bolečine-spet panika.....
Zdaj skušam vzeti svoje počutjein bolečine pač kot del sebe in se prepričujem, da tudi če se mi to ponovno dogodi, bo minilo!!! Še vedno je minilo....čeprav po dolgem času. Enostavno poskušam odmisliti bolečine, ne jem nobenih tablet (analgetike imam pa vedno s sabo!! - za vsak slučaj) Predvsem veliko hodim, skušam vsako dejstvo obrniti na humorno stran (včasih si rečem: mater sem poklumpana, a vendar hodim in lahko počnem skoraj vse!) in s tem se mi tudi psihično stanje zelo izboljša. Pa še nekaj: hudih bolečin nisem imela že leto in pol! In trdno sem prepričana, da so takšne telesne bolečine v veliki meri odvisne od našega psihičnega stanja (pa čeprav so tudi fiziološke spremembe). Ko sem uspela nekako pospraviti svojo psiho, se tudi fizično bolje počutim. A dela na sebi je vseeno še veliko....
Lani sem uspela prevoziti tudi 60 km s kolesom.... in ti povem, da sem neizmerno srečna, da sem to sposobna. Še vedno veliko bolje, kot invalidski voziček....in hvaležna sem za to!
Boš vidla, da se bo tudi tebi obrnilo... in ko boš to začutila vsaj malo, začni na tem graditi!!! Ni hudič, da se ne izmažeš....prepričana sem!!

Vse dobro!

Zala :clap:  :clap:  :clap:

Drage moje punce VSE!

Da se vam malo oglasim in, da vam sporočim mojo situacijo. Sem zelo vesela, da se lahko nekomu zaupam in, da mi pomaga z besedami, ker to mi najbolj pomeni...  :clap: Saj sem že nekje omenila odkar sem začela jemati Efectin in Depakine, da počutje se je poslabšalo za 300%. V hudi stiski krizi sem bila, da nisem videla več izhoda in potem so mi samo še neumnosti hodile po glavi. Pred temi zdravili sem jemala Ladiomil 25mg, zakaj mi ga je psihiater ukinil in napisal namesto Ladiomila Efectin ER 75mg, še sama ne vem. Najbolj sem se sekirala, ker nisem mogla jesti še ust se mi ni ljubilo odpreti kaj šele, da jem in sem shujšala za cca. 4kg. To mi je dalo malo misliti in sem vse premišljevala, da tako resnično tako hudo se še nisem nikoli počutila kot sedaj zadnje čase. Samo bi sedela v enem kotu in nič delala in nekaj premišljevala in ne vem kaj premišljujem, saj nimam nič kaj pametnega misliti.  >:( Bila sem kot izgubljena kura oz. kot jura brez glave. Zakaj povem bilo mi je hudo? Zato, ker sem dolgo časa premišljevala, če bi šla v lekarno in na svojo odgovornost bi si izposodila Ladiomil in bi ga zamenjala z Efectinom, ker več tako ni šlo. Šla sem v lekarno so mi ga posodili in potem mi bo zdravnik samo napisal recept ga nesem v lekarno in zadeva rešena. Ko sem prišla domov z Ladiomilom sem ga začela takoj zjutraj jemati kot sem ga jemala že pred Efectinom. Pojedla sem eden Ladiomil, polovičko Lexsaurina in polovičko Propranalola. Nato sem zopet vzela popoldne itd. Vam povem, da stanje se mi je izboljšalo za 500%. ( Moram potrkati)..... Že pri dveh Ladiomilov sem dobila tako hud apetit, da nisem mogla verjeti. Dobila sem voljo, do dela, do vsega. Danes sem skuhala kosilo, celo generalko naredila kopalnico in wc, da se vse sveti, sem umivala ploščice in vsako pikico sem vse razkužila in
potem sem likala pa še posodo sem umila in tamalega tuširala. Prej pa bog ne daj, da bi koraka naredila niti slučajno ne. Kaj menite ženske ali je to možno, da mi je vse to tako naredil ta Ladiomil??? Počutje je enkratno nisem več tisto, da se vlečem kot senca. Tudi sem bila pri mojemu nevrokirurgu v Lj. glede mojih težav teh vratnih vretenc in mi je dejal, da se mu zdim zelo škoda, da bi lahko imela še večje težave, ker druge zadeve tudi niso tako krasne, se mi hrbtenica seseda, nimam ravne hrbtenice ampak nekako gre kot na črko U. pokazal mi je slike nevrokirurg ampak kaj jaz vem o tem, nič ne vem vem samo, da mi je pokazal in povedal. Rekel mi je, da ne more verjeti, da pri teh mojih letih se mi hrbtenica tako seseda. Sedaj mi je napisal predlog za zdraviliško zdravljenje pod nujno, samo je odvisno od te naše zdravstvene komisije, ker oni rabijo, da gredo si namakati rit v zdravilišče kdor je pa bolan pa ga damo na vislice.... Žal tako je....  :'( Bomo videli kaj bo komisija. Napisal je čim več plavanja in malo okrepitev ramenskih mišic, ker jih sploh nimam. V petek, soboto in nedeljo me je tako bolelo, da sem mislila, da me bodo morali peljeti v Idrijo, ful na živce mi je udarila ta neznosna bolečina, ker mi je odzadi vratu poskočila ena velika bunka kot zapestje roke, to mi je nevrokirurg povedal, da to so pa te mišice, ker vleče vsaka na svojo stran in potem neznosno boli in še za dodatno mi je v celoti zatekel celi vrat, da sem komaj hodila, če sem hodila sem hodila kot kakšen robot, globoko dihanja si sploh nisem mogla privoščiti ali malo bolj intenzivno dihanje. Sploh tamalega nisem mogla peljati v šolo, ker so mi mrtvinčili roke in noge, sedaj je hvala bogu dobro oz. danes ja kaj bo pa čez kakšno uro ali dan se pa nikoli ne ve.... Mislim, če ne bi bilo teh bolezni, da bi veliko lažje prenašala to mojo psiho. Trzinka, sem vse prebrala o anksioznosti in ti povem, da je tako opisano kot, da bi opisovali mene časna beseda. Če bi jaz vedela, da bi meni operacija pomagala ne bi niti trenutek mislila takoj bi šla, bi se lepo vlegla in rekla sedaj pa delajte z mano kar hočete, ker to ne gre več tako naprej. Saj človeka izčrpajo takšne hude bolečine. Potem me boli še glava odzadi in mi se širi na vrh glave tako, da me potem še oči in nos boli, nos me tako boli, da imam občutek kot, da imam nos zlomljen. KATASTROFA JE! ??? Punce povejte mi kaj naj storim, ko drugič me tako hudo zaboli, ali naj kar grem v Ljubljano, ker zdravnika boli k*** saj boli mene ne njega....? Kaj bi ve storile, če bi bile v moji koži? ( Bog ne daj, da ste).... Muči me še to. Kako naj sedaj psihiatru povem, da sem zopet začela jemati Ladiomil? Kaj mi bo rekel se bojim? Imam kontrolo pri psihiatru 17. februarja. Vedno imam kontrolo 1x na mesec dni. Zakaj mislite, da mi je ukinil ta Ladiomil? Ali je Ladiomil bolj švoh tabletka kot Efectin ali obratno? Ali katera ve? Lepo prosim za nasvet, ker vsak nasvet mi dobrodošel. Že sedaj premišljujem kaj naj mu povem glede Efectina in Ladiomila. Ta Ladiomil jemljem že skoraj eden teden in sem dobila že 2kg. gor. Saj sem rajši malo bolj debela kot pa suha, ker suha ne maram biti, ker sem enkrat bila tako suha anoreksična zaradi težav in bivšega moža tako, da sedaj se samo bojim suhosti. Ne bi več rada bila suha. Saj sem ja imela cca. 38kg. Sedaj imam pri višini 162 69kg. meni je to glih prav, ker imam drobne kosti in se mi sploh ne opazi, da imam toliko kilogramov, zato sem se tudi sekirala, ko sem sedaj hujšala od Efectina.... Ker, če bi bila sedaj suha bi bila zeloooooo nesrečna.... :(
Prosim svetujte mi glede Efectina in Ladiomila, kaj naj povem psihiatru? Joj tako se sekiram, da je groza. Sedaj sem se postavila na noge, lahko delam vse, če me le ne boli hrbtenica, nič mi ni težko narediti in zdelo bi se mi žal, da prekinem z Ladiomilom. Prosim lepo za nasvet hvaležna vam bom.
Kot sem zgoraj opisala trenutno sem se postavila na noge, lahko je pa že jutri drugače (bog ne daj) in potem bom zopet vam jokala kako sem na tleh. Bog pomagaj, če je pa tako in nam je tako dal bog, da moramo trpeti... :(
Vse skupaj prav lepo pozdravljam in vam želim predvesmi zdravja in dobre živčke  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :wav: :wav: :wav:

Tadeja pozdravček  :rozicodam:
Jaz mislim, da imaš vso pravico zamenjati zdravila, če ti prejšnja ne ustrezajo. Nismo vsi enaki in pri nekaterih zdravila učinkujejo tako, pri drugih drugače. Jaz imam srečo in mi je ustrezal že prvi
AD, ki ga še vedno jemljem.
Jaz bi na tvojem mestu psihiatru lepo povedala, kako sem se počutila ob jemanju Efectina in kako se počutim ob jemanju Ladiomila. Potem ti pa naj on razloži, zakaj ti jih je pravzaprav zamenjal  ???
Glavno je tvoje počutje, da lahko normalno funkcioniraš.

Veliko dobrega počutja ti želim  :rozicodam:

Tadeja :wav:, vesela sem, da se ti je psihično zdravje obrnilo na bolje. Kar se tiče zamenjave zdravil, pa kar povej zdravniku, da nisi več vzdržala, da je bilo počutje grozno in da si sedaj kot prerojena. Brez strahu :oki:

Meni se pa nekaj misli po glavi sprehaja glede tvoje hrbtenice. Si mogoče poskusila v Valdoltri govoriti s kakšnim strokovnjakom. Kolikor vem so tam zelo dobri specialisti na področju ortopedije, mislim, da se ne varam.... :rozicodam:

Draga trzinka

Jaz sem bila že tisočkrat v Valdoltri pri najboljši ortopedih, tudi osebno poznam dr. Pišota. Vsi ortopedi so naredili kaj je bilo v njihovi moči, sedaj pa nimam več nobenih opravkov z ortopedi v Valdoltri, ker to je področje nevrokirurga. Ker v Valdoltri ne izvajajo teh operacij in oni se z temi ne ukvarjajo, ker to so le prizadeti živci na delih vratne hrbtenice. Saj sem tudi po zvezah prišla, do najboljšega nevrokirurga v Ljubljani in vedno pridem čez vrsto, nikoli ne čakam datuma za pregled, ker mi že tukaj ogromno
pomeni. Saj veš kako je, če rabiš čakati v čakalinici cele dneve, da prideš na vrsto. Vidim, da se resnično trudijo za mene, saj dr. nevrokirurg odlaša z to opracijo, saj mi je sam dejal, če bi bila starejša, da ne bi premišljeval niti malo, tako mi je pa rekel, da me je zelo škoda, ker bi imela še večje težave glede mojih ramenskih mišic in vratnih mišic, ki jih nimam nič. Dobila sem izvid iz Ljubljane, ki ne piše nič kaj pametnega, pa saj to sem itak pričakovala. Hvala trzinka za nasvet kaj povedati psihiatru. Samo malo me še bega, da mu povem, da sem si izposodila v lekarni Ladiomil, ker se bojim njegove reakcije, ker drugače je fenomenalno dober psihiater.   :clap:
Lep pozdrav in lepo se imej  :rozicodam: :wav:

Zdravo Slavka

Hvala ti za tvoj nasvet, resnično mu bom tako povedala. Kot sem že omenila pri trzinki je to, da se edino bojim njegove reakcije oz. od psihiatra, ker sem si zdravila izposodila v lekarni samo to me še bega kako mu povedati oz. to izpeljati....
Hvala ti za nasvet in na tvoje lepe želje  :rozicodam: :wav:

Nč sekirat, pomoje on razume tvojo stisko. Reci, da si se prej res tako slabo počutila in da nisi videla druge možnosti kot to. Povej mu, da si se ga bala vprašat, bo sigurno razumel :rozicodam:

Ja, dr. Pišot je operiral mojega očeta dvakrat in je zelo dober specialist na svojem področju. Škoda, ker ti ne morejo tam pomagat.
Pa imaš kakšne fizioterapije, ki ti pripadajo? Seveda s tem ne rešiš problema, ki ga imaš, ti pa mogoče vseeno olajša bolečine.
Joj, resnično upam, da boste našli primerno rešitev za tvoje težave. :rozicodam:

Draga trzinka
Hvala ti za lepe in vzpodbudne besede in sem resnično vesela, da sem takšne ljudi spoznala.... Ja, dr. nevrokirurg je priporočal čimprejšnje zdraviliško zdravljenje za tri tedne v Laškem. Da moram hoditi z smučarskim palicami, da okrepim mišice vratne in ramenske, ter je dal predlog, da me naj dajo na vse krvne preiskave in MR. glava in merjenje vsak dan pritisk. Za MR. glave mi je dal zato, ker se boji, da mi se ne bi žile zoževale v vratu in vsezgoraj v glavi, ker me tako močno boli glava. Saj sem ti že 1x opisala kako me boli glava. Hmmm sedaj za zdravilišče pa ne vem, ker sem bila že lani v zdravilišču Laškem za 14 dni na račun zdravstva, sedaj mi pa mora moja zdravnica zopet napisati predlog za odobritev zdravilišča, saj veš kakšni so, da ne dajo kar tako.... Ne odobrijo. Ker lani me je tudi tako  neznosno bolelo, da sem bila vseskozi na infuzijah in mi niso odobrili zdraviliškega zdravljena, na kar je mene tako močno razjezilo, da sem takoj poklicala Ministra za zdravstvo Boruta Miklavčiča (Tudi osebno se poznava) O tem ti trzinka napišem na ZS. kako in kaj. Bog ne daj, da bi se kaj hvalila, da ne bo tako izpadlo ven, ampak jaz od obupa nisem vedela več kaj storiti in je Miklavčič poklical v našo zdravstveno ustanovo in v petih minutah je bilo vse rešeno.... Odobreno. Kako je pa potem šlo?
Tako, da sem šla v zdravilišče in to ve moja zdravnica, vedeli so v zdravilišču in moj psihiater. Nihče pa ne ve, da mene tako muči ta moja psiha, ker nočem povedati, ker enostavno me je sram. Ko sem šla v zdravilišče sploh ni pisalo na kartončku kakšna zdravila jemljem ampak je pisala samo diagnoza. Povem pa ti, da je bilo zelo lepo, imela sem svojo sobo za dve osebi, samo pomagalo mi je bore malo. Jezna pa sem na vse te zdravnike, ki se delajo bogovi v belih haljah, ki bolnemu človeku ne odobrijo zdravilišče sami pa hodijo si riti namakati, sem marsikaj videla in vem kaj se dogaja, ker sem bila z vsemi na tekočem. Oni lahko hodijo v zdravilišče, mi navadni smrtniki pa ne.... Sedaj me prav firbec matra, če mi bodo odobrili....  :A) V torek imam mojo osebno zdravnico in potem me bo dala na komisijo za odobritev tako, da mislim, da bom vedela cca. čez 10 dni..... Ti vsekakor sporočim....
Lepe pozdravčke z sončne obale:)  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :wav:

Držim pesti, da ti odobrijo :rozicodam:

Tud jest vem iz lastnih izkušenj, kako je s tem odobravanjem :o