FORUM Nebojse.si

Nova sem na forumu ... Berem ga sicer že kar nekaj časa, a si nisem mislila, da bom kdaj prišla do trenutka, ko bom v mejah svojih zmogljivosti prosila za pomoč. Imam prijatelje, ki se me trudijo razumeti, imam družino, ki me podpira in bodri, a jaz se počutim tako SAMA. Tako edina. Stara sem 30 let. Morala bi kipeti od energije. Morala bi zajemati življenje z veliko žlico. Namesto tega pa - depresija in anksioza. Strah, ki ne popusti. Korak za korakom. Dan za dnem. Toliko padcev. Toliko energije, da zjutraj sploh vstanem in nekako preguram dan. Toliko moči, da sploh kaj pojem in popijem. Hrane tudi videti ne morem. Silim se jesti, ker sem že po naravi drobne postave in me je groza, ker me v takih obdobjih kar pobira. Želodec me tako prekleto boli in slabo mi je. Zjutraj se davim. Utrujena sem od teh nenehnih padcev. Ne zmorem več ...
Kdaj sem bila nazadnje brezskrbno zadovoljna? Ne pomnim. Spomnim se depresije v začetku pubertete. Spomnim se boja s strahom v sredni šoli. In potem tiste prvomajske počitnice pred desetimi leti v Provanski, ko sem se nekega dne zbudila s takom strahom in paniko, da se tudi boriti nisem več mogla. Od takrat sem oseba s strahovi. Od takrat sem oseba s problemi. Od takrat se zdravim, zdravim,zdravim ... Psihiatrinja, ki me je oklicala za anoreksično, ker nisem mogla jesti. Tri leta skupinske terapije, kjer me terapevtka zaradi njenih osebnih razlogov ni bila sposobna sprejeti in spremljati ali pa vsaj reči, da je bolje, da si poiščem drugega.  Tri leta sem se oklepala skupine in si govorila, da je problem v meni, da sem jaz tista, ki se ne more sprostiti in da si domišljam, da me terapevtka ne spremlja, kot bi me morala. Takrat mi je to pomenilo edino rešilno bilko. In potem dve leti dela s čudovito terapevtko, pri kateri sem končno začutila, da me razume, da mi pomaga in da verjame vame. Z njo sem se postavila na svoje noge. Začutila sem svojo moč, svojo sposobnost, počutila sem se ozdravljeno. Prenehala sem jemati cipralex in prenehala sem s terapijami. Pred enim letom pa me je znova udarilo. In ne popusti. Vzponi in hudi padci vsakič znova. Eno leto. Cipralex jemljem že skoraj leto dni. Ob hudih trenutkih si vzamem polovičko praxitena, da vsaj spim ponoči. Imam novega terapevta. Z njim sem zadovoljna. A sama s seboj nisem. Trudim se pozitivno misliti, pa ne gre. Sama sebi se gnusim, se ponižujem in se obtožujem. Ne morem se otresti misli,da delam v svojem življenju nekaj prekleto narobe in da sem za to kaznovana. Morala bi biti vesela, sposobna, učinkovita, urejena, privljačna ... Morala bi biti poročena in mati ali pa vsaj v trdni partnerski zvezi. A sem sama. Nisem sposobna k sebi spustiti moškega. Strah me je bližine. Ne predstavljam si, da bi me kdo sploh lahko imel rad in me razumel. Mene??
Zrem skozi okno - tako spokojen je bor v zimskem večeru. Vse štima, samo jaz ne. Tako zelo me je strah. Težko mi je ... Vse je črno. Sama sem. Počutim se kot parazit, ki pije energijo svojim prijateljem in družini. Zmetala bi svoje stvari skozi okno, razbijala bi, trgala, lomila. Samo sebe bi grizla in spraskala.

V meni vpije, kriči po toplem, varnem objemu.

Nekje je skupina, nekje ste vi, ki veste, o čem pišem. Prosim, recite mi, da nisem nora, da nisem edina, da zmorem, da sem vredna ...

Pozdravljam tebe, ki bereš te vrstice. Hvala ti.

Arnika

Arnika...seveda NISi nora...to kar se dogaja tebi se dogaja mnogim...

Eni so na začetku in so se šele zavedli stahov,drugi jih poznajo pa ne vedo kako ven, tretji
se ravno prebijajo skozi terapijo, in osebno rast in spremembe, spet četrti pa zadovoljno živijo srečnejši kot kdajkoli...do tega veselja so prišli prav skozi anxo in depro...ker so se bili prisiljeni soočiti s samim seboj, se naučiti imet rad sebe, najti svoj smisel v sebi...svojem življenju...

Vsi mi smo unikatni ljudje, čudovita bitja z zlatimi srci polnimi emocij...
Vse to znamo dajati drugim, prepogosto pa pozabimo nase...

Za začetek se zavej, da LJUBEZEN prihaja iz tebe same...iz tvojega srca...in je torej ŽE v tebi...
Zaenkrat jo znaš razdajat navzven, naučila se boš tudi samo sebe obsijati z radostjo ljubezni.

Ni pravil kako je treba živeti! (avto, parter, otroci...)
Živimo TAKO kot čutimo, da je za nas prav...
Živimo v skladu s svojimi občutki, z tem kaj nas radosti, kaj nas izpolnjuje...

Psihoterapija nas tudi uči kako ojačat svoj prag občutljivosti...
Stvari pri nikomer ne gredo tekoče v življenju, vsi imamo padce in vzpone.
Eni se z njimi laže soočajo, drugi težje...
In ko vemo kaj nas iztiri, na tem mestu delamo na sebi....spreminjamo svoje odzive, razmišljanje...

Draga Arnika...ko je vse črno in grdo...težko verjamemo da lahko življenje za nas postane spet lepo.Zamisli si nizke, črne oblake na nebu....zapih aveter (SPREMEMBE..) in zasije modrina neba in sonček... tako je tudi v življenju...

Prijazen objem,
Aslan :rozicodam:

Ne morem verjet, da sem že dobila odgovor! In prijazen objem ... Hvala, Aslan. Ne poznam te in čudno mi je brati bodrilne besede od neznanca. Hkrati pa mi je - božajoče. Najhuje je res, da se počutiš samega med temi črnimi oblaki. In kar olajšujoče je, da so ljudje, ki vedo, kako je.
Naj zapiha veter! Še bolje burja. Mrzla, tuleča in naj dobro razpiha oblake!
Te lepo pozdravljam!

Arnika - trenutno takale :036: , a sem v resnici   :)

Pridi na kakšno našo skupino za samopomoč.
Boš spoznala ljudi s podobnimi težavami.
Vsi vemo kaj so strahovi, depresija ...med nami se boš počutila OK boš videla.
Pobskaj po forumu za informacijami o terminih.

Tudi ti boš kmalu :sonce:

 :wav:

Pozdravljena Arnika!

V tebi je še vedno moč in želja splavati iz temnega brezna, ki smo ga več ali manj skoraj vsi tukaj gor na forumu doživeli.
Verjemi, da skozi temo vedno posije sonce. Ker se zavedaš svojih težav, verjamem, da ti bo uspelo. Sicer gre počasi, ampak z veliko volje, ki jo zbiraš, se da.
Očitno zdravljenje do sedaj ni bilo primerno. Dobro, da si zamenjala terapevta in psihiatra. Kaj ti pa svetujejo glede zamenjave ADja oz. povišanja doze?
Jaz osebno se sprostim na dolgih sprehodih skozi naravo in povem ti, da je sprva težko začeti, potem pa je to pravi balzam za dušo, naravni AD, napolnim baterije.
Ne vem, ali imaš kakega konjička, se ukvarjaš s kakšnim športom, bereš knjige....., to vse zaposli naše misli.

Kadar ti je težko piši in kadar ti je lepo tudi, tukaj smo, da poslušamo in si svetujemo :rozicodam:, pa tudi zabavamo kdaj pa kdaj :)

Jooooj, Aslan, mi je pa tako nerodno ... Občutek, da mi na čelu piše, koliko sem res čudna ... Ampak, pišuka Poldi, grem malo pobrskat za informacijami. Hvala za vabilo. Upam, da se opogumim in pridem. Ne se me ustrašit ...
A vas je veliko? Se namreč bojim množic neznancev ... :bljak:

Arnika, začet je treba, nič bat :rozicodam: Vsi ti neznanci imajo težave ali so jih imeli. Pa soočit se je treba s strahom, samo tako ga premagaš :)

Še en odgovor!  :wav:Trzinka, pozdravljeni! Kar nekaj stvari me veseli, ampak zaradi anksioze in depresije spijo. Rada imam sprehode, narava mi je čarobna, kadar imam navdih, slikam, pišem, v meni je ustvarjalnost, rada dekoriram, pojem v pevskem zboru. Ampak trenutno (že kar dolgo) je tako, da je moja soba v mejah znosnega nereda, da se na praznem platnu nabira prah in da od moje roke že nekaj let ni prišel en sam samcat verz. Za sprehode bi potrebovala nekoga, da bi šel z mano. Namreč, občutek, da mi na obrazu piše, da sem en osamljen zdepresiran in prestrašen  primerek človeške vrste, je tako velik, da mi je - nerodno sploh stopiti iz stanovanja. Bi se morala potruditi in poiskati koga. Je pa res, da jih večina okoli mene teče in to tako hitro in energično, da mene mine že po desetih korakih. Dodatna potrdilo, da sem nesposobna celo teči. Imam kompleks švohcenega in nezmogljivega telesa. Ah, koliko tega sranja je v meni ...
Trzinka, ne poznam te (te lahko tikam?), ma sem vesela, da si se odzvala. Lepo bodi.

Tudi meni je bila muka začeti, se kam premakniti. Ampak verjemi, prisiliti se je treba. Vse zadeve, ki si jih dala na stran moraš ponovno spraviti v pogon. Počasi, prični najprej s sprehodi, ampak pojdi sama, tako se boš lažje sprostila.
Vem, da ti je hudo in težko. Ampak pomisli, to delaš zase, za boljše počutje. Probaj samo pol urce na dan za začetek :rozicodam:


p.s.
sem ti že prej napisala, pa si me očitno spregledala

Mi samo mislimo da nam vse piše načelu.
Da vsi takoj vidijo da smo samski, žalostni, depresivni in da se bojimo ljudi...
In vse mimoidoče ocenimo kot srečne, lepe in sposobne...

Čisti kiksek... :kiselnasmeh:

Ko sem še sama vodila skupino za samopomoč se spomnim kako je kdo pisal tule na forum...
preplašen, osamljen....jojprejoj...priti ven iz hiške in na skupino...pa smo ga bodrili in res človek pride...
seveda po napisanem sem pričakovala nekoga v temnem kotu, tih, vase zgrbljen...
ko pa sem ga zagledala mu ne bi pripisala vseh notranjih stisk, strahov...

...vsi ki so prišli so se počutili tako kot ti sedaj..kosmo se spoznali so bili taki sončki v srcu...
in prav SPREJETOST med sebi enakimi z istimi težavami podre zavore, strahove....vidiš, da nisi edini,
vidiš da je to del življenja mnogih....in stkejo se vezi, postanemo znanci, prijatelji, tudi parčki so se  našli tu v DAM in nato že mali naraščaj.. :zvizgam:

Smo taki simpatični veš..kar vsi po vrsti... :rozicodam:

Trzinka, res sem te spregledala ... Joj, hvala tebi in Aslanu za vse spodbudne besede ... Mi kar malo upanja vlivata, res ...
Meni se RES vidi ... V tem času gripe verjetno mislijo, da sem bolna, ker sem bleda, s podočnjaki, skrušena, kot da me hrbtenica ne more držati pokonci, ne morem se smejati ... V službi se jim tudi sanja ne, da je to od anksioze. Pa saj, ******* (se opravičujem, ampak krščen matiček ne zaleže) sem sicer čisto simpatična...
Trzinka, se bom potrudila ... sprehodi. Zdaj je temno, odhajam ven iz Ljubljanje, domov k staršem (joj, tole se mi zdi še ena sramotna stvar za svojo starost, hoditi takole k staršem vsak vikend, ampak mene je TAKO strah ostati v LJ, občutek, da bom padla še globlje ...).
Aslan, tole s skupino si mi pa tako prijetno predstavila ... Me res ne boste napadli??  :'(

Prav veseli te bodo...  :plesiva:

Čisto nič ni narobe če greš k strašem čez vikend.
Zakaj bi bila sama če ni treba...in lepo je priti k ljudem, ki te imajo radi.
Lahko pa jim zaupaš svoje težave (bodo takoj pol manjše)...
Skupaj je vedno laže prebrodit vse stiske...

In če se kdaj odločiš ostat v Lj čez vikend jih pa samo pokliči ko te bo strah....
Pogovor res poboža dušo, čeprav le prek gsm...

 :rozicodam:

Zakaj misliš, da je sramotno hoditi k staršem? Ja to je pa ja fajn :oki:, saj se stiki ne prekinejo kar tako. Sploh pa če se razumete in se imate radi. Ti boš vedno njun otrok :) in ona dva vedno tvoja starša.

Kar se tiče sprehodov, ja tudi jaz komaj čakam da pridejo daljši dnevi, pa da grem. Drugače pa izkoristi čas podnevi, pa konec tedna, magari pri starših.

Kadar si v Ljubljani si v Šiški, vidim na profilu Šiška-Miška?

Sem spet nekaj narobe pritisnila, pa mi je prekinilo ???

Če si iz Šiške imaš možnost iti na PST (Pot spominov in tovarištva) pri koseškem bajerju. Krasen relax za dušo in telo :oki: Hodiš med drevoredom in uživaš ob pogledu na naravo, gozd, polja....res odklop :)
Ko bodo dnevi daljši, greš lahko na Rožnik, Šmarno goro, Toško čelo..... :wav:

Pa skupina je zelo dobra ideja :oki: in pa KVT (kognitivno vedenjska terapija), upam, da jo izvajata s terapevtom.

Uživaj čez vikend :rozicodam:

Ja, v Šiški živim in poznam te sprehajalne poti. Joj, joj, joj, tako težko se je sprostiti. Nemogoče ...
To jutro danes ... grozljivka ... Skoraj sem želodec izbruhala, komaj pojedla košček kruha in popila čaj. Z mami sva telovadili, sem slabše kot starka pri 80h, samo na samomor sem mislila, tako da me oče še na wc ni same pustil, držal me je v naročju, ko sem se tresla in jokala in zdaj sva ravno s sprehoda ... Je za malenkost bolje, a še vedno se mi po glavi pletejo misli, kako najlažje oditi s tega sveta. Po mojem bi se že zdavnaj najedla tablet, če me ne bi pokonci držala dolžnost do staršev, obeh bratov, sestre in prijateljev. Ne morem jim tega naredit. Samo zato še živim. Živim? Vegetiram. Tako zelo sem utrujena, pa se ne morem umiriti. Želodec me boli, strah me je, tako prekleto me je strah ... Ne morem več živeti tako. Kako bom v službi, če se komaj premikam? Delam v šoli in sodelujem pri novoletni prireditvi, strah me je, da bom odpovedala in da bo šlo vse po zlu.
Ne morem več ... ne morem več.
Zakaj jaz? Kaj sem narobe naredila? Zakaj sem kaznovana?

Ne, vedenjsko kognitivne terapije ne izvajava. Hodim h geštalt terapevtu. Obiskujem ga šele od septembra, zaenkrat pa sem zadovoljna. Mi zna prisluhnit in resno vzema moje probleme. Misliš, da bi bila vedenjsko kognitivna terapija boljša? Sem že slišala, da je zelo ok za anksiozne motnje.

naj mine, naj mine, naj mine!!!!!

arnika...čimprej se nehaj spraševati, zakaj jaz itd...nič hudga, maš pač to...ankso...pa še marsikdo od nas jo ma...kaj čmo...od tle je treba naprej...

tudi jz sm mela misli na samomor, tudi mene je blo strah množic...še vedn me je mal...sam če se kje varno počutm, se med temi ljudmi...anksiozneži...pa med tistimi, ki majo depresijo...zto ker razumejo...ker doživljajo podobno...pa vseen vsak mal drgač pokaže...izkušnje vsakega povejo nekaj...vsak se spopada na svoj način....in tle so tisti nasveti, ki lahko komu pomagajo do boljšega življenja...tko da pridi nas kdaj pogledat na skupino...nihče nobenga čudno ne gleda...vrjem...tega sm se jst najbolj bala...če ne želiš govorit, pač ne govoriš, če želiš po petih min it...pa greš...pa te bomo vseen naslednjič veseli...

Kar se službe tiče...globoko v sebi veš, da bo vse okej...da boš speljala to novoletno prireditev...okej bo...pa veš zakaj? ker drugi težko vidijo, da je s teboj kaj narobe...ker to vidiš le ti v svoji glavi...novoletna prireditev bo šla lepo mimo...če boš ti razmišljala kako bo propadla...se to ne bo zgodilo...vrjemi...zato ker si sposobna, ker opravljaš svoje delo in v tem si dobra...jap, dobra si...!!! in to znaš!!!...

Ko dobiš napad tesnobe...pa tko...se moraš za trenutek sprostit...odvrnt tiste grde misli...tiste misli, kaj vse gre lahko narobe...meni pomaga naprimer, da odštevam...500-7=493, 493-7=486...itd...hecno mogoče...sam men pomaga, v danem trenutku, da misli preusmerm...al pa...greš na wc...stopš na prste...in napneš vse mišice...vse od nog do obraza...držiš 10 sekund, pa sprostiš...ko boš to probala...v tistem trenutku ne boš mogla mislit na nič...in te bo vsaj malo sprostilo...

to so moji trenutni nasveti...hihi...meni delujejo...kratkoročno seveda, ampak določene stvari pa grem čez potem...boš videla no...lahko probaš...

Kar se staršev tiče...ma hvala bogu, da se lahko vračaš k njim...js bi vola ubijala za kej takega...tko da drži se tega...domača podpora je zlata vredna in popolnoma nič sramotnega ni v tem...

ker maš končno terapevta s katerim se štekaš...samo nadaljuj...iz danes na jutri pač ni sprememb...traja...in bodo učinki...čez nekaj časa...

vmes pa ne smeš pozabit nase...na listek si napiš kaj te sprošča, al pa kaj te je sproščalo...pa se vsake tolk prsili kej tazga nardit...naprimer: dans grem za eno uro se kopat v bano, brez slabe vest, brez občutka krivde....če bo karkol, mam tel. bom koga poklicala...itd...tko, da se boš počutla varno....

potem pa si pržgi svečke...se potunki v vodo in odmisli vse skrbi...jap je težko...sam se da;)!!!

no zdej pa že total nakladam...in grem na en cigaret...hihihihi...

srečno bejb, pa jauli se še...

lp, n

Se strinjam s Krasno  :-*

Dodala bi samo še en majhen detajl glede vsiljivih misli in tesnobe.. Meni včasih pomaga tudi, da odženem te strahce, da jim rečem: ne boste me morili, bejšte stran, ker vas ne rabim, ne maram vas.. Skratka, da jim ne pustim blizu - in kmalu je glava spet lažja  :-*

Drži se   :rozicodam:  :rozicodam:  :rozicodam:

Meni so bila jutra najtežja, jap, pa vse tiste grozne misli :o Ko sem šla pod tuš sem razmišljala, da se mi bo vsak trenutek strgalo, da me bodo odpeljali.
Začela sem misli odganjat s petjem, potem sem pet minut razmišljala , kaj vse me skrbi. Po petih minutah nisem smela več tega razmišljati. Potem sem spet začela pet in tako pri sebi do službe.
Razpoloženje se spreminja iz ure v uro in proti popoldnevu že čist OK, zvečer sem bila pa super.
Še vedno imam jutra bolj tko, tko, ampak spijem vsak dan magnezij, da nisem tako napeta, razmišljam trikrat na dan po pet minut kaj me skrbi, ampak samo tistih pet minut. Več si ne dovolim in ne pustim.
Kadar imaš najbolj grozne misli, pojdi ven hodit, če nisi v službi, magari po dežju in snegu.
Tako kot smo ti vse svetovele, prisiliti se boš mogla, kajti tako boš počasi napredovala, če boš pasivna sprememb ne bo, čeprav je hudo :rozicodam:

Objem :rozicodam:

iiii, še eno novo imamo! arnika, aloha!  :wav:  :wav:
(eeeem, jaz sem na forumu zadolžena za smeh.  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: pridi kaj v dnevne teme, kjer ga mal serjemo in se hecamo....  :wav: ) pa nas je manj strah vsega.

še nekaj:
jaz si tako srčno želim, da bi imela možnost iti k staršem čez vikend....  :zardevam:

Sinuska :-* :rozicodam:

Evo mene ... feniks!
Sploh ne morem verjet, da je popustilo! Zapihal je veter, Aslan! Šla sem na sprehod, Trzinka! Včeraj štirikrat, danes dvakrat.  :clap: Krasendan, odštevala sem (in se zraven zasekirala, da sploh ne znam več šteti  :D, ampak veš kaj, postalo mi je majhen izziv: a jaz da ne znam šteti?? In so se mi možgani kar malo zbistrili...) Moljka, danes sem odganjala in grozila tem strahcem :boks: In Sinuska, iiiiii ... danes sem se tudi nasmejala - iz srca! Hvala vam vsem, res ... ne morem verjet, da ste se tako odzvali na moj klic in me sprejeli... Čutim, da sem kar del vas in  mi je svet kar varnejši ...
Sinuska, zamislila sem se .... res imam srečo, da se lahko obrnem na svoje starše. Tudi prijatelje imam zlata vredne. In zdaj še vas. Prav vesela sem :) Se bom oglasila na dnevnih temah, da kaj skupaj ušpičimo ... :005:
 V zahvalo ... "sms pravljica" za lahko noč:
Vile sanjalice tkejo svilnate niti okoli naših glav. Nežno, nežno, tiho. Naj se vanje ujamejo najlepše, spokojne sanje. Lahko noč.  :spim:

:wav: :wav: :wav:
toooo, staraaaa! zdej nas bo še več, ki bomo harali po forumu in odganjali zle demone!   :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

Arnika  :wav:

 :plesi: :ok:jest tud zlo rada kakšno ušpičim, tako sočno :smehko: :huhu:

Arnika, tako lepo si to napisala, da sploh ne dvomim, da ti bo uspelo   :menebriga:  :rozicodam:

Po pisanju sodeč si slišati (khm, brati? da me ne bo kakšna slavistka za ušeska) taka simpatična pupa, pa ti želim, da ohraniš to pozitivno energijo  :clap:

Lepo se mej  :rozicodam:

Hej, hej!   :pomezik:
Te slavistične zadeve bomo kar na stran dali ... :A)
Ženske, meni se tako fino zdi, da sem postala član tega foruma, sem se cel dan veselila večera, ko bom na toplem v postelji brala in pisala. Bi vas rada spoznala, ker se mi zdi, da ste ene fejst osebice (tako kot jaz, ane  :009:). A vse hodite na skupino? Jutri imam sicer že rezerviran čas za svojega terapevta, naslednji torek bi pa prišla pokukat. Drugače pa se bomo na forumu srečevale!
Bomo zmogli, bomo ja! :wav:
En topel objem vsem za lahko noč! Lepo se zabubite med dekice, uživajte v toploti domeka, medtem ko zunaj naletavajo *** snežinke ***
 :spim:

EN velik objem še z moje strani, Arnika  :rozicodam: :poljubnjej: :srce-utrip: :sunny: :rozicodam:

arnika, kako lepo si zapisala!  :-* :-* :-*
khm, naj še tole povem: jaz sem učiteljica sluvenščine in dovolim, da se tu piše kakor ti nanese, prepusti se inspiraciji. tulk že more bit, d zastopmo, drgač pa... piši, piši.  :oki:
 :wav:

Arwen Coprnica  :-* vesela tvojega objema! Prejmi ga še ti od mene  :rozicodam:
Sinuska in ostale  :wav:

Arnika, tud jest ti pošiljam en velik objem :rozicodam: pa še enga :poljubona: na lička.

Veš včasih se tukaj gor sproščamo na razne in različne načine, jaz sem rajš mal odpulena :delirij: :huhu:, ker mam rada zabavne ljudi , pa velik smeha in sproščenosti, to je naravni AD  :onaposlusa:

Ma Trzinka ... :smeh: Si mi prav všeč ... :obliznjen:

Čeeeer,
kaj vse sem zamudila v tej "novi" temi v teh dneh..... pa sem prav vse prebrala.. do slednje pikice!!!
Arnika, naj še jaz dodam malenkosti... res si srečna, ker lahko greš k staršem... jaz velikokrat želim, da bi vsaj sanjala lahko o njih, saj so že veliko let med zvezdami.... Uživaj v njihovi družbi!!!!
Kar se sprehodov in tega tiče... punce so ti tako vse že povedale...sama sicer ne poznam teh kotičkov v LJ... ampak... moram pa povedati: enkrat, ko sem po nekem razgovoru za službo skušala z relaxom, sem si zaželela daljšega sprehoda. Pa sem prijatelju omenila, da greva na Šmarno goro... bila sem že takrat kar precej zbita (bolj psihično)... kar nekajkrat je vprašal, če resno mislim... SEVEDA, kaj pa!! In sva šla.... skoraj sem umrla (če pretiravam)... preklinjala sebe, čevlje, vročino, blato, vse mimoidoče, ki ni so bili niti približno toliko prepoteni...komaj prišla na vrh... in za jezo ruknila borovničke!! :o
No, šele čez nekaj časa sva prišla na to, da v mislih pravzaprav nisem imela Šmarne gore ampak - Rožnik!! Tako je, če štajerka želi na hojo na ljubljanskem.... :'(
Pa še to: pravi AD je moja živalca; majhna psička mešanka, ki mi tolikokrat preusmerja misli, me s svojim drobcenim kosmatim teleščkom greje, ko se stisne k meni, poliže solze, ko sem žalostna in prisili na sprehod, ko mi prinese ovratnico... vedno veš, da moraš za nekoga skrbeti in da ti ta ljubezen vrača 300%. Pa še spehod je veliko bolj prijeten v pasji družbi...
Spet sem se razpisala. Saj ne zmorem samo nekaj besed...Če veliko govoriš si klepetulja, kaj pa si, če veliko pišeš???
Vse dobro!! :clap:

pisulja.  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:
(Če ravno rabite strokovni izraz.)  :sesmejem:

Kul arnika...sam da laufa...

in če razmišljaš o tem kak ne znaš štet, pa se pol bol trudiš štet...hihi...nimaš cajta spljoh razmišljat o traparijah;)...hihi...

btw...sm mela iste probleme...ampak zdej mam problem, ker sm mogla tokrat odštevat...znam že napamet izračune od 500 navzdol...svašta...;)...

ma drži se bejba...tko al drgač...mi šmo tuki;) :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Ojla, Zala, tebe pa še ne poznam ... No, živjo!  :pomezik:
He he :sesmejem: tole z Rožnikom oz s Šmarno goro ... Ja, Cvetličnik bi te manj prepotil, ne bi bla  :026:, ampak bi bla frišna ku sveže nabran pušlc.  ;D
A veš, da sem tudi že sama razmišljala o kužku, samo kaj, ko mi še roža ne preživi ...  ??? No, glavni razlog je, da si stanovanje delim še z dvema sostanovalkama, z eno imam že tko kažine, če bi še psa pripeljala ...  :kreganje: neizogibno. 
Draga pisulja, ti se kar razpiši ... jaz pa rada berem. (hm, torej sem berulja??)
Pa hvala, ker me spomnite na stvari oz. ljudi, ki jih imam okoli sebe. Me je v resnici zelo, zelo strah, kako bom, ko mi bodo starši umrli ... si ne znam predstavljat, res ne ... V našem odnosu je bilo precej pestrega dogajanja, žalostnega,  morečega ... zadnjih par let pa smo se ponovno zbližali. Zdi se mi, da šele zdaj prejemam tisto, kar bi morala kot otrok ali najstnica. Ampak pomembno je, da dobivam! Marsikdo nikoli ne ...
Zala, objem!
 

Hej, Krasendan - kaj ko bi probala z deljenjem?  ;D Pa kakšno odvodi in integrali tud niso švoh ... :kiselnasmeh:

 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Izkoristi! :clap: :clap:  :oki:  v polni meri izkoristi, dokler lahko  :rozicodam:

Krasne punce ste! :clap: :clap:
ana

draga berulja!  :sesmejem: zelo mi je všeč tvoj smisel za humor! prav fajn baba si!  :wav:

Ženske drage ... čist sm crklna danes.  :dft011: Cel teden sem norela, samo da ne bi imela časa filmat traparij, pa na sploh imam težave z umirjanjem in prostim časom, ker me najlažje napade tesnoba prav takrat - vikendi in počitnice niso ravno ugodna obdobja zame (a sem čudna, ha??  :o) No, v glavnem - danes po službi sem crknila. Zaspala kot ubita, se zbudila v nič kaj boljšem stanju od nekoga na smrtni postelji, zdaj me je cimrica nafilala s pomarančami, limonado in grenivko - brrrr - in prihajam počas k sebi. Me je pa strah, da me napade tesnoba.  :D
Ma *******, strahec, veš kaj, jaz rabim ležat v postelji, poslušat glasbo in ne delat nič. Z mano ti bo pravi dolgčas, res ... se ne splača niti probat, pojdi delat kaj drugega, preplaši kakšno res ta pravo žlehtnobo, da se zamisli nad svojim početjem ...


Seveda smo krasne, vključno s tabo! :-* :-* :-*

Sinuska, draga ... Veš koliko se tudi jaz nasmejim vašim domislicam!  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: vsem

Arnika  :oki: jaz mislim, da si tako pozitivna, da strahca tud bliz ne bo  :sesmejem: Sem ugotovila, da ne mara nasmehov in uživanja  :P....
Lepo se odpočij in zrelaksiraj ter preživi lep večer  :rozicodam:

 Slavka  :rozicodam:

Arnika, tudi jaz bi šla najraje v posteljo, me zebe, nos mam čist mrzel, pa tačke tud :o, pa grem na zabavo :wav:.
Se mi ne ljubi, ampak mogoče me bo pa kaj pogrel :P, kakšna cimetova tekila, je prav dobra, pa sploh ne pijem alkohola. Dva do trikrat na leto, to je ponavadi ravno za novoletne zabave :kiselnasmeh:

Ti bi pa lahko ruknila kakšnega jegermajstra, pa bo boljš :oki:


Uf, da nebo kdo narobe razumel tole z alkoholom, samo v zdravstvene namene, prosim lepo :delirij: :smehko:

Trzinka, uživaj v mehiški....pa ne preveč pit  :sesmejem: :sesmejem:

 :ne: :ne: sam en štamprle, da se pogrejem, več mi pa ne paše, pa še ADji so na programu.

Sem odgovorna, odrasla , resna :sesmejem: oseba :-*

 :clap: tako se govori  :oki:  :sesmejem: :sesmejem:

Trzinka, uživaj na zabavi  :plesiva: , pa ne preveč  :pijanca:          ;D
Tudi jaz sem se odločila, da grem na eno večerjico k prijateljem, sam sem jim povedala, da bom mogoče okupirala kavč.  :A)
Hmmmm, jegermajster bi me pa sploh v postlo vrgel v momentu. Men gre alkohol takoj v glavo, roke, noge ... Če ga je preveč, postane fino, seveda, samo kaj, ko naslednji dan niti približno ni več tako fino ... ???

 :rozicodam:  :-* :rozicodam:

Ko ste že pri alkoholu.... po dolgem času sem imela obiske in smo nardili kuhano vino. Mater.... tak je fino sladko, toplo.... pa taaaaaak v lica "stopi"....!!!  Smo bili vsi kar dobre volje in vsem je bilo prijetno toplo.....zdaj, ko pa je ura 1 zjutraj, pa bi bilo super, če bi stopilo v noge.... že zeeeebeeee.. sicer pa je zunaj menda vsaj -10 C....
Pa gremo v mižule.....

Joj, spet slabo ...  :( padam in me je strah, da bom spet čisto odpovedala, da bo spet samo tema in smrt edina rešitev in da ne bo nikoli bolje ... Vse mi je brez veze, moje življenje, jaz sama ... kr nekaj. Svet mi je tako grozen, ne počutim se varne. Hrepenim po mirnem popoldnevu s knjigo v roki nekje na toplem, zunaj sneg in mraz ... a jaz se ne morem sprostiti. Strah se me je usesti, ker se mi tesnoba kar poveča. Utrujena sem ... Oblaki se zgrinjajo ...

Saj zmorem, kajne?   :'(

Arnika,
seveda zmoreš :oki:. To so nihanja, ne more biti vsak dan super dobro. Saj boš splavala iz tega.
Probaj spiti vsak dan magnezij, jaz ga in mi pomaga pri tesnobi.
Za tele tvoje misli pa bo KVT ustrezna.

Drži se, zaposli se, ali pa prični z odštevanjem, seštevanjem :rozicodam:

Tudi meni pomaga magnezij, ga pijem vsak dan že dva meseca. Arnika, včasih pride tak tesnoben dan, tudi meni še vedno kdaj, pa ga moramo prebroditi, ni druge. Ne obremenjuj se preveč z negativnimi mislimi, zaposli možgane s čim drugim, poslušaj glasbo, poglej komedijo na tv, igraj kakšno igro s prijatelji...karkoli. Al se pa obleči in ven na sneg delat angelčke...boš vidla, da boš pregnala svojo tesnobo.  :rozicodam:
Sicer pa, jutri bo nov dan, napovedujejo sonček in boš videla, kako bo lepo...jaz se že danes veselim  :clap:

lahko prosim napišete, kak magnezij to?  :zardevam:

Sinuska, šumeče tabletke, v vodi stopiš. Vsak dan eno spiješ. Jaz sicer pijem Magnesol, to so magnezij + B vitamin skupaj in je za pogoltnit.
Sem imela par mesecev hudo tesnobo, pa mi je naša forumašica predlagala, da to spijem vsak dan in je res bolje. Sicer sem včasih tudi down, ampak mi je od takrat, ko sem začela tole piti veliko bolje, sploh zjutraj. :oki:, po enem tednu sem začutila spremembe, bolj sproščena in ne več tako tesnobna.

 :oki: pri meni isto Trzinka...jaz spijem vsako jutro šumečo tableto Sensilab moč pomiritve magnezij in je   :oki: Probat ni greh...mene je Trzinka prepričala in sem ji iz srca hvaležna  :rozicodam:

Bom začela tudi jaz pit magnezij. Grem že jutri v nabavo.
Počasi prihajam k sebi ... Bila danes že na sončku in snegu, se kar lesketa ...
En lep dan vsem!  :wav:

Seveda zmoreš  :oki:

Objem  :rozicodam: :poljubnjej: :srce-utrip: :sunny: :rozicodam:

Arnika,
to je vsekakor neki "čuden" čas za vse nas, ki nas daje malce pretirano čustvovanje in še kaj.... Verjetno ne bo od kakšne pomoči, a vendar se nas veliko tukaj tako počuti...en dan kar gre, naslednji pa smo nejevoljni, jezni nase in na cel svet, polni nekih neosnovanih strahov....preveč razmišljanja. Težko je to vzeti za "normalno", ampak TO SE NAM DOGAJA.
Sploh ni vprašanje, če boš zmogla... saj druge poti sploh ni.Kakšen dan boš pač preživela v slabši koži... in krasna je misel, da bo ZAGOTOVO minilo!!
Tudi sama sem tečna.... :).

Vse dobro!

Hej, hej!
Se strinjam, je naporen ta december. Tako nekaj lepega, toplega nam obljubljajo od vsepovsod, hkrati nas posiljujejo z neko dobro voljo na ne vem katero potenco, človek ima kar občutek,da MORA blesteti in skakati v višave in doživljati ekstaze.   :kiselnasmeh: Kaj jaz vem. Meni bi bilo idealno te dneve preživet z možekom in otroki, malo stiskanja, objemanja, igranje na snegu, sprehodi, zvečer pravljice v topli  postelji ... mmmm .... Arnika! Drin, drin, zbudi se! No, ker tega trenutno v mojem življenju ni, se moram pač zadovoljiti s tem, kar imam: starši, brata, sestra, nečaka (joj, to sta taka  :043:, vam rečem, jst sm čisto :-*), prijatelji - *******, saj to pa tudi ni švoh, kajne?  :)
Saj mi gre kar uspešno, tole  :boks: s pizdeci (tako imenujem svoje strahce). Tole so taki majceni možicli, s karirastimi pokrpanimi hlačami in debelo ritko.  :huhu:
Hm, kako pa vi vidite svoje strahce?
Dragi moji,  :wav: :wav: :wav:

 :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:
še nikoli nisem pomislila, da imajo lahko strahci obliko. odlično si si izmislila!  :wav:
moji so že malo bolj suhceni....  :zvizgam:  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:
arnika, odlično ti gre!  :wav: :wav:

moji strahci so pa bolj strahovi in so grdi, črni, kot zlobni duhovi, na žalost :strah:, ampak se ne dam in jih :boks: :boks: :poglavi:

Moji so pa okrogli, našpičeni, me pikajo in zbadajo kamorkoli se obrnem....pa bom vzela pilco in jim popilila tiste špice, pa da vidim kako bodo pol korajžni.... :sesmejem: :sesmejem:

Slavka, fejst jih pili!  :wav:

Trzinka, moje strahce si predstavljam take zato, da jim zmanjšam moč. So le eni možicli, tečni in nadležni, ki jih brcneš v rito, da odletijo daleč stran za devet gora ... Jih zdaj prav vidim, kako krilijo z rokami in frlijo čez griče ... :sesmejem:

Kadar pa se me pa res loti... ja, to zgleda pa drugače. Najprej je to en nagnusn črv, ki vrta in vrta. Potem pa iz tega nsatane ogromna, lepljiva črna gmota, kot katran, ki se razleze po celem telesu ...  :slabost:

Ampak zdaj so to strahci. Kaj zdaj, fantje, bomo malo poleteli čez griče???  :boks: :boks: :boks: :boks: :boks:

 :sesmejem: mi je malce znano  :zardevam: - imam namreč 4 take čmrljčke, in totalka raznežena, ko gre zanje   :-*

Božič je ... jaz pa pred celotno zbrano družino v jok, sploh se ne morem potolažiti, spet bleda senca sebe, ne prenašam se, sovražim taka stanja, želim si umreti. Ne morem več. zame ni pomoči, ljudje. ves čas samo padam in se za silo pobiram, pa spet padam ... res si želim umreti ... Počutim se tak izmeček. Ko bi končno le zaspala in se več ne zbudila. Ni vredno. Tudi ostali se samo matrajo z mano. jaz pa vam jamram.
V moji glavi je samo velik ZAKAJ JAZ in NE MOREM VEČ.

Arnika, pogum. Ni vse tako črno kot ti vidiš :ne:

Tile prazniki so itak dnevi kot vsak drug dan. Jaz sploh ne čutim nekega božično-novoletnega vzdušja in me sploh ne gane.

Ti si tolk ena fajn punca :oki: Zabavna znaš tudi biti, kar si že dokazala in mislim, da si se nam tudi nasmejala :) Poglej malo s te, vedrejše strani zadeve :rozicodam:

Arnika...hitro zbrcaj svoje strahove in misli čez hrib...nasuvaj jih v debelo zadnjico, da bodo leteli ko raketa  ;D Ne se pustit, da te prazniki spravijo na kolena...tako kot je rekla Trzinka, to so samo dnevi....nič hudega, če ne prekipevamo od đingelbelsov in hepychristmasov...vse skupaj je en kič in napihnjena sreča.  :kiselnasmeh:
Ti si ena super, duhovita, zabavna in čustvena punca in trenutno se počutiš slabo, ampak tudi to bo minilo...posijalo bo sonce, boš videla, še vedno je!
Do takrat pa bodi do sebe nežna, strpna, ne sprašuj se preveč ZAKAJ, temveč si govori, da si ENKRATNA in ČUDOVITA, kar je tudi res  :rozicodam:

Slavka, Trzinka, hvala za spodbudne besede ...  :rozicodam:

Jaz se sama sebi ne zdim prav nič fejst ... Se pogledam v ogledalo:  :ne: Vidim samo svoje kaotično življenje, svoje nesposobnosti, ogroženost in nemoč, zavrtost, depresijo, tesnobo, nesproščenost, gnus do sebe, bled obraz s podočnjaki, sključeno shujšano telo, bljak. In tako zelo me je strah, da sem ena družinska sramota, ki gre že vsem počasi na živce, sploh, ker jih v teh praznikih grenim s svojim počutjem, da se bodo počasi vsi začeli umikati stran od mene, me zapustili, češ da mi itak ni pomoči, da bom ostala sama in postala nekakšen vaški posebnež ("Poglejte jo, tako prijetna punca je bila, s službo, rada se je rihtala, zdaj pa hodi naokoli zanemarjena, čisto se ji je obrnilo.") ... Strah me je, da bom celo življenje depresivna in tesnobna, da bom nekega dne samo še prenehala jesti in bom začela razpadati. Za samomor itak nima poguma. Ko hodim na sprehode, gledam deročo reko, pomislim na Virginio Woolf, kako si je nabasala žepe s kamenjem ... bi si jih tudi jaz, pa me prešine, kako mrzla je voda in me mine. Pojedla bi tablete, pa pomislim na vse tiste želodčne krče preden te pobere. Vrv? Ne, niti pod razno. Vlak? Se mi zasmili strojevodja. Dostikrat si v roke vzamem toplomer in si ogledujem živo strebro ...  Bi bilo to hitro in učinkovito?
Joj, kakšno sranje pišem ... Ampak mi pomaga, da dajem ven iz sebe. V meni je toliko gnusne navlake. Kot katran preplavlja vso mojo notranjost. Nemogoče se mi zdi sčistiti... Pomslim, da se je začelo že pred 15 leti, da me zdaj šopa že več kot leto dni, ves čas gor in dol in da je to tako prekleto naporno. Polastil se me je obup. Utrujena sem. Spala bi in ne mislila na nič. Moje življenje en sam boj. Ves čas se samo nekaj silim: jesti, piti, hoditi ven, se gibati ....
Komaj čakam, da minejo ti prazniki, da spet začnem hoditi v službo in da bo spet vse v ustaljenem ritmu. Prosti dnevi niso zame, ker se ne znam sprostiti in uživati.
Kako se imeti rad???

Prenehaj se boriti, siliti, truditi, upirati - predaj se in oddahnila si boš in se sprostila...
...Obrni princip...
(kdor se trudi se utrudi in za to borbo gre ogromno energije, in nam jo nič več ne ostane in zato doživljamo taka stanja brez energije, volje )
...kadar poskušaš ostati na površini vode, potoneš; kadar pa skušaš potoniti, oblebdiš na površju.
...kadar dih zadržuješ ti ga zmanjka.

Kako bi se vedla do tvoje najboljše prijateljice, ki bi bila stanju v katerem si ti sedaj?

...imeti rad pomeni se sprejamati takšnega kot si in se ne upirati temu in se obsojati ker nismo nekaj kar bi radi bili...
...imeti se rad pomeni biti prijazen, nežen s seboj in se ne sovražiti, ker nismo "boljši"...
...imeti se rad pomeni biti zadovoljen s potjo po kateri hodimo in z vsakim korakom proti cilju, tako kot bi bili zadovoljni ko smo na cilju...

Arnika, saj sem bila tudi jaz na tem, kot si ti zdaj....senca same sebe, bleda, shujšana....imam dva šoloobvezna otroka in sem mislila, da bodo gotovo opazili v šoli, da se njuni mami meša. Ravno tako, kot ti, sem kar slišala kako govorijo....ja boga reva....vse je imela, pa tako fejst je bla, pa tako fejst moža ima....pa jo zdaj poglej....čist se ji je obrnilo....
Ampak nič od tega se ni zgodilo in tudi pri tebi se ne bo. Zmagala boš v tem boju, si pozitivna, enkratna in močna ženska in jaz verjamem vate....verjemi še sama vase, ker zmoreš  :rozicodam:!!!!!!!

yang, tole si pa res lepo napisal! še meni koristi!  :rozicodam:

arnika, nič hudega ne bo. imaš pač ups and downs. (zato je tudi meni ime sinuska, kot funkcija sinusa, če se spomneš, kako se nariše, taka vijuga, ki gre gor in dol. ) in vsakič, ko padeš, misliš, da nisi naredila nič. ampak ti povem, da vsakič hitreje vstaneš. vsem se to dogaja, samo mi (da ne rečem pacienti  :sesmejem: ) jemljemo vsak padec tako tragično. samo v tem se razlikujemo od neštamplanih.  :rozicodam:


mmmmwa!  :-* :-* :-*

Yang, tole so pa tako lepe besede ... Jih bom prepisala na list in ga zalepila na steno v sobi.
Hvala ... :rozicodam:

Sinuska, Slavka, saj ne morem, da ne bi začutila vajinih pozitivnih misli ...  :wav:
Da lahko na tem forumu delim svoje občutke in dobivam spodbudne besede mi je v veliko pomoč. Tudi vama hvala ...  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

 :) Zdaj sem vdihnila in se nasmehnila. Čutim, kako počasi kaplja iz mene ta katran. Postaja vedno redkejši, voden, lažji ... polzi iz mene,  in ...  :) Oddahnilo se mi je.

Lep večer vsem, glejte Čokolado na drugem - ah, lep film ...

Aja, Sinuska, sinus, kosinus in podobno - se še predobro spominjam teh srednješolskih mor.  :kiselnasmeh:

Danes je srečanje skupine. Sem spet čisto na dnu, oče pa mi je obljubil, da me pripelje v Ljubljano, da se vam pridružim. Zelo me je strah ... res zelo. Saj bo vse vredu, kajne?

Arnika, kar brez strahu.. Še nobenega nismo ugriznili ;) Po srečanju bo pa sledil še sprehod po novoletni Ljubljani, tako da bo nasploh vse bolj sproščeno in novoletno obarvano  :rozicodam:

iii, arnika tudi pridee!!!!  :wav: :wav:

Jaz tudi, jaz tudi..... To bo party dons  :wav:

Boš videla Arnika, bo zelo luštno!!!  :rozicodam:

Yang, hudo dobro si to napisal....    :oki: tudi jaz si bom večkrat prebrala...

 :wav: :wav: :wav:
carrie tudi prideeee!!! jaz pridem ob 19.15, ko zaključim s službo. imam v načrtu spremstvo, pa bomo videli, če bo zbrala pogum.  :-* :-* :-*

Arnika, si šla? Kako je bilo? :rozicodam:

Sem bila, ampak samo na srečanju - žur sem izpustila. Mi je bilo prav prijetno, res. Tak domač občutek sem imela. Čeprav se popolnoma sprostiti nisem mogla, ma nič hudega, saj sem nenazadnje bila le prvič tam. In kako nenavadno: ko sem gledala vse prisotne - niti pod razno jim ne bi pripisala takšnih težav. Zgledajo popolnoma normalno ... Torej verjetno tudi jaz ...  :)
Komaj čakam naslednje srečanje.
Trzinka, upam, da se kmalu srečamo. Ali si bila tudi ti včeraj prisotna pa nekje skrita?? :)
 :rozicodam: :rozicodam:

mah, škoda, da nisi prišla....  :-* :-* :-* sem te čakala v zasedi. :huhu:

Dobro razmišljaš  :rozicodam:

 :)
Mogoče pa sem bila zakamuflirana v Dedka Mraza??  :pomezik: