FORUM Nebojse.si

Lepo pozdravljeni, 

na vaš forum se obračam z namenom, da mi daste kakšen nasvet ali celo podobno izkušnjo. Sem nova na forumu. Moje težave pa so sledeče. Vsake toliko časa se mi vsili misel, ki je v nasprotju z mojim vrednostnim sistemom. Primer: prijateljica je rodila v 26. tednu. Otrok je sicer zdrav, vendar je priklopljen na aparature. Ko sem ga prvič videla (na sliki) sem si mislila "joj, bogi, upam, da bo vse v redu". Zdaj mi pa včasih kar butne v glavi "prav ji je, privoščim ji". Nobenega razloga nimam, da ji privoščim, ker sem na splošno tak človek, ki ni nevoščljiv, ki ne privošči drugim nesreče, še več, sedaj sem postala še dobrodelna. Ko mi ta misel butne skozi možgane, si mislim, pa kaj je s tabo, saj ji ne privoščiš, zakaj tako misliš.... In potem se zasekiram, kaj je z mano narobe, začnem se bati, da me bo zaradi takih misli Bog "štrafov" in se bo mojim kaj hudega zgodilo..... Potem si v mislih še 10x ponovim, da ji ne privoščim.... Pri kakšnem psihiatru še nisem bila in tudi nebi rada šla, zato mi prosim svetujte.
Drugače pa sem 24 letna mlada mamica z 8 mesečnim sinkom. Lahko, da gre za poporodno depresijo, nevem....Samomorilnih misli nimam, niti se ne počutim manjvredno, na splošno je moje življenje super, samo te misli me begajo...

Vesela bom kakršnega koli nasveta in odgovora. :)

Pozdravljena lusilu! Misli so čudna stvar  :kiselnasmeh: včasih sploh ne moremo verjeti, kakšno "štalo" nam  naredijo. Take misli, kot se pojavljajo tebi na trenutek, so se tudi meni....sicer ne v takšnem kontekstu, vendar na isti način. Najprej sočutje, potem pa tudi tisto..."prav ti je".... Sicer ne vem, ali se to dogaja po malem vsem, ampak vem pa, da je zelo neprijetno. Še posebno, če si kot človek dober, sočuten....tudi jaz se imam za tako. Jaz sicer nisem storila nič posebnega glede teh misli, so prišle, me včasih zelo "stisnile", vendar se mi zdi, da manj jih poslušam, prej gredo stran. To je moja plat tvoje izkušnje....gotovo dobiš še kakšen odgovor.
Pozdravček  :rozicodam:

Pozdravljena Slavka,

sem ful vesela, da nisem sama v tem in da se še najde kdo, ki ima take misli. Sem kar pomirjena.
Pa se zdaj pri tebi še te misli pojavljajo? Hodiš h kakšnemu psihiatru?
Ja, drugače pa so misli res zaj..... Sploh, če se jim človek pusti. Sicer mene kmalu, ko me taka misel napade, strah tudi mine, ampak slej ko prej se spet pojavi. Ampak, upam, da bo zdaj, ko vem, da nisem sama, boljše :)

Lusilu, pozdravljena! :rozicodam:

Mene to spominja na OKM, in sicer vsiljive misli. Ker pa nisem strokovnjak, samo ugibam. Poglej si še zapise pod temo Vsiljive misli (je tukaj spodaj). Mogoče pa se bo javil še Onix, on se bolj spozna na to področje. :)

Še enkrat pa te opozarjam, da jaz samo ugibam, ker te ne poznam. Lahko so te misli samo nekaj takega kot jih ima včasih vsak posameznik. Če pa se to pojavlja dalj časa in postaja zelo moteče, je potrebno razmišljati o strokovni pomoči. Napisala pa bi ti tudi to, da te misli ne pomenijo, da si slab človek kljub vsej tej grozni vsebini. Te misi se ne udejanijo, čeprav se posamezniki ravno tega najbolj bojijo. Vsekakor napiši malo več. Ali so bile te misli samo občasne, ali se je to pojavljajo večkrat? :unsure:

Lepo bodi in uživaj z otročkom. :rozicodam:

Oj lusilu, glede mene je takole....te misli se mi pojavijo le še občasno, so se mi pa v mojem obdobju tesnobe in depresije (posledica mamine smrti) pojavljale zelo intenzivno....res se jim reče prisilne misli. Bile so še bolj grozne in grozeče....da sem mislila, da se mi je čist odpelalo  :kiselnasmeh: Obiskala sem psihiatra (ne zgolj zaradi prisilnih misli), jemljem antidepresive že skoraj dve leti, obiskovala sem tudi psihoterapijo (sicer nisem imela ravno sreče pri izbiri terapevtke  :ne:) pa tukaj na forumu poiščem tolažbo, nasvet, pogum...ko mi ga zmanjka  :kiselnasmeh:
Če te misli obhajajo le občasno, mislim, da ni razloga za preplah. Mene so držale konstantno...od jutra do večera...otežile so mi življenje. No, sedaj je boljše....pa tudi znam jih bolj krotiti. Še ti svojim pokaži zobe, boš vidla, kako jo bodo ucvrle.... :rozicodam:

Draga Janja,

misli se mi pojavijo parkrat na dan. Ampak, ko samo sebe prepričam, da niso uresničljive, potem minejo. In čez nekaj časa se pojavijo na drugem področju. Primer: ful me je strah, da bi mož umrl (prometna, ipd.) in potem spet isto, skozi glavo mi butne "umri" in potem si ponavljam, "saj ne bo umrl, to so samo misli", potem je boljš. Mi je pa to moteče, ker me je strah, da se ta "umri" po kakšnem čudnem naključju uresniči...

lusilu....ne bo se uresničlo, garantirano! Tudi jaz sem mela take....pa nisem priklicala nobene nesreče....nimam te moči, pa verjetno tud ti ne. So le plod naše domišljije, stiske, pridejo in grejo. Ne obremenjuj se preveč....čeprav vem, lažje reči, kot storiti.  :rozicodam:

Res, tudi ti si imela take o nesrečah, o smrti in si se bala, da jih boš res priklicala?
Tole "zlivanje" na forum mi res ful pomaga pa še to, da vem, da nisem sama. Večinoma imajo ljudje tukaj vsiljive misli glede nasilja, kako svojim domačim iztaknejo oči in podobno. Vesela sem, da so ljudje s podobnimi mislimi kot jih imam jaz. Sem prav boljše volje pa še sonček sije :sesmejem:

Jp, tud jaz sem "klicala" nesrečo. V najbolj črnih dneh, so me pa take matrale, da bom sama sebi kaj nardila....prepričana sem bla, da mi bo nardilo v glavi "klik", pa se bom vrgla iz balkona, zato me je blo ful strah bit sama doma...skoz sem nekoga rabila, da me je "nadziral in varoval". Ampak to je blo takrat, ko sem bila zelo down zaradi mamine smrti. Ampak ni bila to želja po samomoru...ni blo to, bil je strah, da bom tud jaz umrla....ma kr neki...Mi je potem psih. povedal, da so to prisilne misli, ki so neprijetne, vendar neškodljive.
Drugač pa še sedaj kakšna taka o kakšni nesreči, bolezni, smrti "priplava", ampak tud "odplava", ko vidi, da me ne more več znervirat  :kiselnasmeh:
Nč se dat lusilu, uživaj v materinstvu in svojem življenju  :rozicodam:

se pridružujem Janji, tudi meni tole bolj zveni kot OKM (obsesivno kompulzivna motnja) in ne kot najine misli Slavka.
Pri meni so zgolj črni scenariji, o meni, družini, najbližjih, glede tega kaj se lahko zgodi. Npr. vozim se po cesti in imam v glavi že izscenirano nesrečo. Bojim se smrti, bolezni, če me kje kaj zaboli pomislim na najhujše npr. imam raka, infarkt me bo in veliko podobnih strahov.
Kot razumem je tebe strah, ker se ti pojavljajo tako imenovane zlobne misli, da boš nekomu nekaj naredila. Kolikor sem prebrala tukaj na forumu se te misli ne udejanjijo, je pa potebna vsekakor pomoč strokovnjaka, da se jih naučiš premagovati.
Drugače pa psihiater ni čisto nič drugačen kot splošni zdravnik in ni nobena sramota če ga obiščeš, in predvsem se ti tam nihče ne posmehuje in jemljejo resno naše težave.

Bodi pogumna in naredi korak :rozicodam:

Hey  :rozicodam:

To je sigurno ena vrsta OKMja in ni poporodna depresija. Tud sam sm mel že take misli, npr. "kaj če mu privoščim" itd. Ampak te misli se pojavijo glih zato, ker pomislimo, kaj bi blo najslabše pomislit in pol se pa pojavijo... Tako kot, če bi ti nekdo rekel, ne mislit na rdečega slona in ravno zato bi to pomislil, če veš kaj mislim. Je pa dejstvo to, da zaradi teh vsiljivk sigurno v resnici nikomur ne privoščiš nesreče, ampak je to samo nekaj, kar ti pač naključno skoči v glavo in potem se sikiraš "kaj pa če sm slaba oseba?!". Jest ti svetujem, da v naslednje, ko dobiš te misli, jih jemlješ take kot so, tosepravi vsiljive misli, ki na noben način ne odražajo naše resnične osebnosti in je pač najbolje, da jih pustiš pri miru, oz. sprejmeš, da jih pač dobiš in jim ne namenjaš pozornosti. To, da si pol v glavi govoriš, da ne privoščiš nesreče je kompulzija in to moraš nehati. Preprosto si reči, če privoščim pa privoščim in se potem osredotoči na druge stvari. Upam da sm ti vsaj malo pomagal :). Drži se, pa mal poročej kako ti gre ok?  :rozicodam:

Hojla,

ja, Onix, to je točno tako kot si rekel, če ti nekdo reče, ne mislit na to, boš ravno na to mislil.... Drugače sem v redu, misli je bilo samo ene par čez ves dan (2 ali 3) ampak sem kar pustila, da so bile in potem je bilo boljše. Pa tudi forum mi pomaga ful, sploh, ko rečete, da se to ne uresniči.

Res je, to se ne uresniči, misel ne more škodovati, to je dejstvo :).

Dobro jutro vsem skupaj!

tale forum me res pomirja, vendar ko berem vaše težave, me postane strah, da tudi jaz dobim iste misli kot vi (z nasilnimi vsebinami) in, da me bo še teh misli strah. Zaenkrat me še ni strah misli z nasilnimi vsebinami (sem probala malo mislit o tem), ampak strah me je, da me bo še tega strah. Jao... :) ta strah... Vsiljivih misli ni več, zdaj je samo še ta strah pred tem, in da bom morala vse življenje ostati na tabletah... Zato me zanima, če se da to motnjo pozdravit, odpravit, ali to traja vse življenje? Kako se je pa pri vas to začelo, kaj je bil sprožilni dejavnik?

Hey  :rozicodam:.

Jest ti priporočam, da se bolj osredotočiš na svoje težave in ne bereš preveč drugih, ker vem kako je, ko se ti zdi, da ti branje drugih problemov škoduje. Jest se takrt kr mal umaknem, pa se probam mal skulirat :). Je pa zlo mal vrjetno, da bi zaradi tega, ker si prebrala poste od nasilnih misli, se ti začelo še tebi to pojavljati. Tko da, ne se sikirat, sploh probaj, da o tem ne premlevaš ok? :). Am OKM se da kr fajn kontrolirat, če je čisto ozdravljivo pa nism prepričan. Nekateri pravijo, da so že več let čisto brez simptomov, spet eni pravijo, da misli vedno nekako so, samo da se pomaknejo v ozadje. No jest sm edn izmed tistih, ki meni, da 100% se ne da pozdraviti, da pa se tolk, da ta bolezen ne moti več tvoje kvalitete življenja. A maš mogoče kkšnega terapevta? Če ga nimaš si ga zrihtaj, probaj najti takega, ki se ukvarja s KVT... No lep dan, brez misli in skrbi ti želim  :rozicodam:.

Onix, 

nimam terapevta, nisem sploh še nikjer bila, razmišljam pa, da si nekoga najdem, samo bojim se tablet... Res ne bi bila rada vse življenje na tabletah. Koga mi pa priporočaš, ker te imam na sumu, da si iz Gorenjske?

Hm, sm iz Gorenjske ja, iz Kranja :).

Priporočam ti pa bl težko kerga, ker se na tem področju nism ravno pozanimal... Sam s svojim nism ravno ful zadovoljen, tako da mojga ti težko priporočam hehe. Drugač bi se lahko pozanimala pri dr. Rebolju, ampak je pa drag, okol 80 evrov na uro računa :/. Se pa spozna na OKM... Mene je imel v Begunjah na oddelku B1, tm sm mel vse na koncesijo... Am tablet te ne sme biti strah, ker niso noben bavbav, in lahko naredijo res veliko razliko v pozitivno smer, ampak seveda, o tem se pogovori z zdravnikom. Je pa tvoja odločitev, ker, če misliš, da ni tako hudo, da bi morala jest tablete, potem je še bolš, če se najprej poskusi samo s psihoterapijo :).

Onix, a dr. Rebolj je iz Begunj? Jah, danes je z mano tako, imam misli, kako mojemu fantku (Bog ne daj....z nožem nekaj počnem) vendar me (zaenkrat) še ni strah, da bi to uresničila. Strah me je samo misli, ki pride, ker potem mi pritečejo solze, fantek se mi smili, ker ima tako mati in bojim se, da bo še on imel težave v prihodnosti. K psih. se pa v bistvu bojim iti zato, ker mojih težav mož ne razume, pravi, da sploh ne more razumeti, kako lahko do tega pride. Vsebin mojih misli mu rajši sploh ne pravim...On misli, da se to pojavi ljudem, ki imajo preveč časa za razmišljati, kar je po svoje res, saj se meni te težave pojavljajo odkar sem zaključila s faxom in z njemu pripadajočimi vajami. V glavnem samo strah, strah, strah.....strah me je, da me bo moj zapustil, če bom morala hoditi k psih. in v takšnem stanju ne vem, kako bi to prenesla...

Oprosti lusilu, nisem brala celotne teme, ustavila bi se samo pri tvojem zadnjem odgovoru  :rozicodam:

Menim, da potrebuješ terapevta, ki ti bo znal svetovati, kaj storiti s temi vsiljivimi (in nerealnimi!) mislimi, ki ti trenutno grenijo življenje. Saj ti sama že prav dobro veš, da bi bilo dobro, da si poiščeš strokovno pomoč, ampak te zaustavlja mnenje tvojega moža. Lej, če te ima rad, bo to sprejel; trenutno pač ne more razumeti tvojih težav, saj razmišlja (kot večina ljudi), da je to znak neke osebnostne šibkosti (kar pa ni res!), ni pa nujno, da se ne bo s časom sprijaznil s tem.

Sicer pa, če daš na tehtnico izboljšanje svojega počutja&večjo srečo v življenju ter mnenje moža, kaj bi izbrala?  :zvizgam:

Lusilu, vem kako ti je, ampak res, ful je pomembno, da si najdeš pravo pomoč. Pogovori se o tem s svojim partnerjem, ker če te ima rad, bo to zastopil. Te misli so pri OKM zelo pogoste in niso v resnici čisto nič nevarne. Nevarnost je samo ta, da ti pade kakovost življenja. Am doktor Rebolj dela pri Pacient doo. Je pa pomoje kr nekaj časa za počakat, preden prideš na vrsto. Ampak, če imaš denar, ti res priporočam, da se naročiš pri njemu... Pomoje bo to tvoj mož zastopil, če mu pokažeš ta forum in mogoče še tole http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=33&Itemid=38 . Moraš pa vedt, da drugim je to res težko zastopiti, ker sliši se res mal čudno, ampak jih je treba seznanit s tem, da je to bolezen in da prizadane okoli 3% svetovne populacije...

Samo 3? Joj, zakaj sem jaz med njimi, zakaj se morm ob teh mislih počutit tako grozno, gnusim se sama sebi...Kok je pa ura pri dr. Rebolju? A to je samo v LJ?

Hey, če malo drugače pogledaš 3% ni tako malo. So delal ene raziskave, pa če bi vse ljudi, ki imajo v veliki britaniji OKM dali v eno mesto, bi bilo to mesto večje od New Yorka... Poznam te občutke, ko se gnusiš sam sebi, ampak to je res brez potrebe, ker kot sm že rekel večkrat na tem forumu, te misli dobi vsak človek, tudi tisti ki nima OKM, ampak mi se pri njih zataknemo, ker so čisto nasprotje tega, kar si v resnici želimo. Tako da, ne imeti slabega mnenja o sebi, ker si čisto normalna, samo imaš pač OKM (anksiozno motnjo), ki pa povzroča zatikanje pri teh vsiljivkah. Dr. Rebolj računa za eno uro okoli 80 evrov (po mojem mnenju fuuul drago), ampak če maš denar, potem se ti splača to reskirat. Use bo še uredu, ne skrbi, veliko nas je tukaj, ki smo dajali skozi to bolezen in še vsem je šlo na bolš. Drži se!  :rozicodam:

Am drugače dela Rebolj tudi v Begunjah in v Trnovem, ampak v Begunjah pomoje ne sprejema, ker je na koncesijo in ima tam preveč dren...

Saj mi je že malo bolje, v bistvu me je bolj strah, kaj bo na to rekel moj mož....sem ful vesela, ko mi nekdo reče, da sem normalna, ker res mislim, da sem in zato me te misli še toliko bolj begajo in mi ne dajo miru. Ampak ne razumem zakaj, zakaj to pride....Malo sem brskala po forumu in sem videla, da imajo to motnjo tudi ljudje, ki se ne upajo postaviti zase in se rajši držijo v ozadju...no, jaz sem že ena izmed takih in tudi doma so me učili, da naj se držim v ozadju, naj se ne kregam, naj bom tiho.....Ampak to sploh ni pravilno!! Onix, koliko časa si ti rabil, da si se odločil za psihiatra? A potem moraš biti vse življenje na tabletah?

Hey  :rozicodam:

Seveda, da si normalna, OKM ne vpliva na našo osebnost in razum in to ostane nedotaknjeno. Vse kar je tukej fora je tesnoba, ki se sprošča ob mislih, anksioznost pač... Tako da, v to da si normalna in ne zmešana si lahko čisto prepričana :). Ne ni ti treba biti celo življenje na tabletah, čist odvisno kolk si s psihoterapijo napredoval, zato je pa pomembno, da si najdeš dobrega psihoterapevta. Am ja, tud možno je, da se OKM bolj pojavlja pri ljudeh, ki se nekako niso nikoli pred drugim dajali na prvo mesto in se niso znali pravilno zase tudi postaviti. Tako da, tud na tem se splača delat... Tudi sam sm eden izmed teh ljudi, ki se premalo cenimo in se ne upamo dobro postaviti na prvo mesto in zase. Ampak počasi se da to zrihtat in popravit. Uglavnem, naj te ne bo preveč strah, use se bo še zrihtal, OKM je smotana bolezen, ni pa neozdravljiva in s pravim pristopom in terapijo se da veliko postoriti. Seveda pa svoj del prispevajo tudi tablete...

Drži se!  :rozicodam:

To se pravi, Onix, potem ni bojazni, da bi v teh mislih človek začel uživati? Tega se ful bojim, da bi začela uživat v njih...brrrrrrr...

Ne, definitivno ni nobene bojazni, da bi začel človek v teh mislih uživati. Poznam res veliko OKMjevcev in še noben ni začel uživati v teh mislih. Glede tega si res lahko brez skrbi :).

Lusilu,
če te kaj tolaži, naj ti povem, da tudi moj mož nima posluha za težave, ki jih imam. Ljudje, ki nikoli tega ne doživijo, ne razumejo in nikoli ne bodo razumeli, na žalost.
Tudi mama me ne razume. Lahko jim je rečt, daj se malo k sebi vzemi, nehi tako razmišljat...., če pa naše misli kar same švigajo sem in tja.
Zavedamo se jih, pa si ne moremo brez pomoči pomagati.
Glej, smatram, da će se moževe reakcije bojiš, pač ni treba vse razlagati, ker te itak popolnoma ne bo razumel. Lepo bi bilo, da ti stoji ob strani, ampak če ne gre ne gre. Ti moraš poskrbeti zase in za svoje misli. Naroči se nekje na psihoterapije, možu pa reci, ne vem, da greš v mesto...., ne vem. Ni lepo lagati, ampak, če drugače ne gre... :kiselnasmeh:


Objem :rozicodam:

Ja mene to, da folk ne zastopi res jezi... Ampak kaj moremo, pač dokler niso bolni so usi pametni, ko pa sami zbolijo pa kr hitro utihnejo...

Po mojem to izvira tudi iz nezadovoljstva!!!!????? Mogoče.
Moja naj frendica...nikoli nisem ljubosumna nanjo, želim ji najboljše....zadnjič sem imela neke take misli....
Ker vem, da ji tega ne želim, se niti s tem ne obremenjujem. Torej če mislim na to, se misli pojavijo, če ne, se pa ne. Sliši se že preprosto...
Ko enkrat ugotoviš, da nisi sam in so tudi drugi s podobni problemi, se pač sprejmeš...taka sem, si pravim.
Če te partner ne bo zastopil, to nima veze z ljubeznijo, pač pa z njegovo zmožnjosto čutiti....je kar težko.

Jaz pa mislim, da ni tako zelo enostavno. Te misli, ki jih ti omenjaš, poznam tudi jaz, in če sem res iskrena, jih pozna prav vsak človek. To se nam dogaja občasno prav vsem in temu ne posvečamo pozornosti. Občutek pa imam, da te misli niso identične tistim, ki so opredeljene kot OKM. Jaz teh misli nisem imela nikoli, po prebranem sodeč pa jih nekako ne morem enačiti z takimi mislimi, ki jih ti omenjaš. Ti ljudje, ki to doživljajo, so v hudi stiski. O tem področju zelo veliko ve Onix. Se pa da iz tega priti, vendar je potrebno veliko delati, včasih se tudi medikamentozno zdraviti, izvajati psihoterapijo in se izpostavljati. Vsaj meni se zdi, da je tako, po vsem prebranem sodeč. :rozicodam:

Pozdravljeni,

prvo kot prvo vam moram povedati, da sem se izpovedala možu in da je kar presenetljivo sprejel, me je poslušal (sicer ni ravno vedel, kaj na to reči, ampak vseeno, ve), naročila sem se tudi k psihiatru, ampak šele 22.1.2010. Do takrat je še kar dolga, včasih imam občutek, da ne bom zdržala... Drugače pa opažam, da me te težave pestijo bolj dopoldan, nevem, do 15h, 16h, zvečer pa minejo, oziroma niso več tako trdovratne...Ampak dopoldan je pa zelo hudo (tiščanje v prsih, strah, da bi mojemu fantku kaj naredila, misli...).

Drugače bi pa rada vsem povedala, da ni vrag, da ne bi premagal tole sranje!!!! :sesmejem:

Aja še nekaj...kako prideš do psihologa, oziroma psihoterapevta? A ti psihiater da napotnico, ali se moraš sam naročiti k psihologu oz. psihoterapevtu?

Hey :)

Am, lahko ti psihiater koga priporoči za psihoterapijo, ampak ti se pozanimaj za psihoterapevta, ki se ukvarja s KVT(kognitivno vedenjsko terapijo) OK? To je najboljša terapija za OKM, kjer se naučiš soočati s svojimi strahovi in spreminjaš vzorce mišljenja. Drugače pa well done, da si se naročila pri psihiatru  :oki:.
Ko boš dobila antidepresive, boš videla, da ti bo po kkšne 2h mesecih prijelo in ti bo ful odleglo :). No držim pesti zate, da boš čimprej zrihtala use :). Drži se! Pa lep dan ti želim, oz. večer hehe  :rozicodam:.

Onix, a to prime šele po 2h mesecih? A do takrat bo pa še taka agonija?
Kako si ti, a hodiš na maturitetni tečaj, a imaš še težave z OKM?
Kako se znebiš tega občutka, da veš, da ne bi nikoli nekomu kaj slabega storil, ampak še zmeraj se ti pojavi misel, kaj pa če...?

Prime lahko tudi že po enem mesecu, ampak ponavadi polni učinek pri OKM je pa lahko tudi tm do 2 meseca. Ampak s tem se ne obremenjuj, važno je, da si si poiskala pomoč! :). Fora je u temu, da 100% si ne moreš nikoli zagotovit, ker bo zmeraj prišel kaj pa če. Okm je kot nasilnež v šoli, če se z njim spopadeš, boš vedno izgubil, če pa se ga latoš tako, da greš enostavno mimo njega in ga ne porajtaš, potem pa bo izgubil zanimanje zate. Moraš sprejeti tisti dvom, ki ga imaš in se koncentrirati na druge stvari. Priporočam ti, da rešuješ križanke, ko ti bo hudo, da se zamotiš... Resnica pa je, da je več možnosti, da pade komet na tvojo hišo, kot pa da bi ti svojemu otroku kaj naredila, samo občutek je tak, da so te misli nevarne, ampak če se jih človek boji, jih definitivno ne bo izvedel... Pravzaprav to je naš problem, da se jih preveč bojimo in zato ne grejo iz glave, sigurno pa to ne pomeni, da bi lahko storili kaj slabega ljudem, ki jih imamo ful radi. Brav sm rezultate ene raziskave in ljudje z nasilnim OKMjem so najbolj ljubeči in nenasilni ljudje po karakterju, tako da probej se zavedat tega, da te je teh misli tako strah ravno zato, ker se preveč sikiraš za stvari, ki druge pač ne gane. Use bo še OK, da se pozdravit do te mere, da te misli ne motijo več in se pojavljajo veliko bolj poredko kot pa na začetku, tako da, kar pogumno, in vedno se lahko obrneš na nas tu gor na forumu, ker vemo kako je, ko si v dreku in tud vemo kako vn zlezt.  :rozicodam:

Tole od dreka si dobr povedu, sm se kr mal nasmejala :sesmejem: No ja, sej bo šlo, tega se bomo rešl...A ti si kdaj poskusu avtogeni trening? Jst ga bom zele probala, bom vidla, kako bo... :)

Hehe, ja če je pa res en drek :). Itq da bo, sj jest sm zdej kr uredu, sm kr zadovoln, in tud ti boš, sam borit se je treba. Am ne avtogenega treninga še nism delov, delam pa dihalne vaje pa mišično relaksacijo, to sm se nauču na oddelku za KVT v Begunjah in morm rečt da je kr dobr :). No piši še kej, pa se slišva  :rozicodam:.

Lusilu, sem vesela zate, da si pričela ukrepati :oki: :rozicodam:

Ja se strinjam s Trzinko, to je res super! Use bo še ql, boš vidla :)  :rozicodam:.

Lusilu, kako si :rozicodam:

Ja Lusilu mal nam sporoč kako ti gre :).

Lusilu  :rozicodam:
tud men so znani tvoji občutki. misli so me pripeljale do takih občutkov ničvrednosti, da sm imela (imam) slabo vest, če sm naredila karkol lepga, ker sm bla tko prepričana, da lažem, manipuliram, vse sovražm, vsem privoščim slabo. ma na bruhanje mi gre od vsega tega. sm pa v eni knjigi prebrala, da mi nismo misli ampak tisto, kar misli posluša. misli so kot možne interpretacije dogodkov nič drusga.

Ojla,

ja, morm potrkat, sm v redu, tistih misli se sploh ne bojim več, tut zj jh sploh nimam...Jst mam kr taka obdobja zgleda...prejšn tedn sm bla čist na dnu, sm bla zjutri ful zmatrana, ful je blo raznoraznih misli, pol popoldne je blo pa kr uredu, kukr, da bi odrezov, misli sploh ni blo več tolk, oziroma se jh sploh nism bala...Zj pa že par dni sploh ne mislm na tiste reči....Mogoče mi je pomagal to, k mi je moj reku, da mamo itak vsi te misli, da jh ma on tut, sam on se jh ne ustraš jst (mi) pa se....Sam sj pravm, zj je ql:-)
Samo mi pa druge traparije po glav hodjo.....krneki.....

Kako ste pa vi?

Lusilu bravo!  :clap:

Ful fajn, da ti je bolš! Ja res je, te misli dobi vsak, samo mi jim dajemo preveč pomena, pol pa nastane kriza hehe. Fajn, da si prišla do te ugotovitve... Drži se!  :rozicodam:

Pozdravljeni!

Bolj redko sem na forumu, ampak danes sem si vzela čas in sem to temo sem si v celoti prebrala. Lusilu, čisto te razumem, to tvojo zbeganost, ko so se ti začele pojavljat misli. Pri meni je bilo enako, šok kako lahko kaj tako bizarnega pride iz tvojih možganov, obenem pa veš da to ni tvoje. Ali je že kaj bolje s teboj?

Evo, še ena druga zadeva glede okm in vsiljivih misli; meni je tako žal da v slo ni prevedena nobena knjiga s tega področja, v tujini jih je pa kot listja :(  Ne vem, mislim da je ta motnja pri nas še čisto premalo znana, če ne bi se že kak založnik podvizal in jo prevedel.
Še nekaj glede vsiljivk; ali je že kdo od vas probal zgolj z močjo volje ignorirat misli in se jih je na ta način otresel za daljši čas? Ker dejstvo je, da če se jim ne posvečaš, jim ne daš "goriva za življenje" in odidejo, ane. Ali je to sploh mogoče, tako zgolj z močno voljo se jih znebit? Zelo težko ane, samo me zanima če je komu pa mogoč celo uspelo.

Hey Tutifruti  :rozicodam:.

Fajn, da si se mal oglasila! :) Ja men je ratal se otrest teh misli z ignoriranjem. Oziroma uporabljam 4 korake, ki jih je razvil dr. Jeffrey Schwartz.

1. Označi obsesivne misli z neko etiketo kot OKM misli in se zavedaj da so to obsesije.
2. Pripiši te nevzdržne občutke po premlevanju teh misli OKMju in ne sebi, pač zavedaj se, da je to bolezenski simptom in ne del tebe. Misli preprosto ignoriraj in jih v glavi označi za nepomembne...
3. Preusmeri pozornost na kakšno prijetno aktivnost, npr. gledanje TV, delo v službi, reševanje križank, sprehod, kkšna športna aktivnost, uglavnem karkoli da se zaposliš in s tem zapolniš prostor, ki bi ga prej imela za premlevanje o svojih vsiljivkah...
4. Ko končaš z neko aktivnostjo preveri, če te misli še tako motijo in videla boš, da te vsaj malo manj, ko pa to redno izvajaš se pa misli sploh nehaš bati in tudi zelo redko se pojavljajo, ker s temi koraki spremeniš način delovanja možganov in jih reprogramiraš na zdravo funkcioniranje, ki ne vsebuje neskončnega ruminiranja in premlevanja, skratka znebiš se kompulzij.

Upam, da ti bo tole kej pomagalo. Da se premagat te misli, nekako jim morš dat vedet, da jih sprejemaš in da jih ne podiš iz glave, ampak pozornosti jim pa tudi ne posvečaš več. To je recept za zmago...

Pozdrav vsem,

jst sm drgač kr v redu.... Vsiljive misli, da bi komu kj nardila me sploh ne matrajo več. Zej me neki druzga matra...Ma sploh ne vem, zakaj se gre pr men...Skos je prisoten nek strah... Me nek zaboli, si mislm, u šit, kaj če mam raka... Ma take traparije... Alpa, zanč sm brala nek člank od enga fanta, k je napisal v forum, da je mel privid in da ga ful skrbi, ker ne loči prividov od realnosti... In mene pol ful panika, kva pa če mam jst privide.... Joooj... Pa še rečem si sama pr seb, kok si ti smotana, kašni prividi...In pol si mislm, kpa, če sm kermu kj nardila pa je to kar se v realnosti dogaja samo privid... Oh ja... Traparije, sej vem, ampak... A je imel še kdo podobne težave?

Onix, hvala za nasvet  :rozicodam:

Tele štiri korake bom pa še danes sprakticirala, glede na to da ti je pomagalo mora že biti u redu tehnika, in tudi se ne sliši nič kaj zapleteno. Joj, bom happy, če tut men rata, da odpravim te misli po čimbolj naravni poti.  :A) :wav:

Lusilu, u bistvu imaš še vedno vsiljivke, le spremenile so vsebino. Poizkusi tudi ti s temi štirimi koraki.

Lusilu brez skrbi, to je vse skupaj samo OKM, sam sm mel tud take misli. Ne se jim posvečat, sj globoko v sebi sigurno veš, da so nerealne in da so samo posledica OKMja... Use bo še ql, sam res probej se čimbolj zamotit in vrjemi mi, da se ful dobr premagati to vse, samo nekaj časa traja.

Drži se  :rozicodam:.

Tutifruti upam, da ti bo ratal, poglej si ta video, kjer doktor Jeffrey Schwartz predstavi in opiše te korake.

http://www.ocduk.org/video/FourSteps/index.htm

Upam, da ti bo pomagalo, je pa treba biti vztrajen s to tehniko, da ti rata...

Lep večer ti želim!  :rozicodam:

'Čer, kako ste kaj? A mi lahko kdo odgovori na naslednja vprašanja-ju3 mam 1. šrinka in me zanima, kako to poteka, kolk časa traja, a se ti ponavad posveri, al te sam neki brezveze sprašuje....a ti takoj napiše tablete, al ti kdaj reče tut, da ni tko hudo....Ful me je strah, da bi me v bolnco poslov, alpa da bi reku "joj gospa, tko groznih misli še nism slišov, kr pejte na psihiatrijo..."Aja pa v kakšnih primerih ti NE da tablet? Ker men se zdi, da jh še nebi rabila....nevem, no, ker sicer ful neke tesnobe nimam, sam mjčken me vročina oblije pa sama seb se zdim grozna oseba in pol si ponavljam, da to nisem jaz, da so to glupe misli itd....Sej na čase je čist ql (proti večeru), drgač sm pa bl k pa ne samo slabe volje.....

Lusilu, kr tko hitr pa tud ne greš v bolnico :ne: Mal se bosta pogovorila in to je to. Ti boš povedala svoje, on svoje :kiselnasmeh:
Posvetijo se ti pa psihoterapevti , ne psihiatri in psihologi :ne:

Lusilu, verjemi, da psihiatri slišijo še bolj čudne misli, kot jih imaš ti...tud tvoj verjetno. Zato so tam, da nam prisluhnejo, da poveš vse svoje "mračne" misli, svoje strahove....tako sem storila jaz, pa sem mojega psih. poznala še od prejšnjega stanja, ker delava v isti stavbi. Sem si tud mislila, da bo reku, da sem pa čist zmešana....pa mi je v bistvu povedal, da se s takimi mislimi in strahovi srečuje ogromno ljudi, da nisem nič čudna in da se da vse pozdravit. Sem čutila ogromno olajšanje, ko sem zvedela, da z mano ni NIČ narobe!  :kiselnasmeh:
Tebi priporočam, da mu poveš svoje težave, zaupaj mu, zato je tam....Potem ti bo lažje, boš videla.
Da si pa malo nervozna, pa itak normalno, jaz sem skor skup padla od nervoze pred prvim obiskom...ven sem prišla pa 70% boljše.
Vse dobro,pa poročaj nam o svojem obisku, če boš seveda želela.  :rozicodam:

Lusilu vse bo vredu, brez skrbi. Te misli so normalne tudi za zdrave ljudi, ampak oni jih takoj prešaltajo, ker jim pač niso grozne ampak butaste in smešne. Mi mamo pa to motnjo in jih preveč resno in s strahom jemljemo. Vsak človek pa marsikaj pomisli, samo fora je, da se mi pri tem zataknemo, ker nas je strah. Uglavnem ne se bat. Tablete pa tud niso noben bavbav, men so ful pomagale, brez nebi mogu zdržat, ampak če jih rabiš bo pa presodil psihiater. Fino bi blo, če ga prašaš, če se spozna na OKM, ker eni se ne spoznajo. No bom držal pesti zate, pa zapomni si, s tabo ni nič narobe, samo strah je tisti, ki ti povzroča ponavljanje teh misli... Ampak da se to porihtat in strahovi potem izginejo!  :rozicodam:  :rozicodam:

Poročaj, kako je šlo :rozicodam:

Pozdrav,

je že skor 2 tedna, kar se nč ne javlam.... V glavnem bla sem pri dr., je blo v redu, sem rekla, da nočem zdravil, rekla sem, da bi poskusla kvečm s KVT, tako, da me je dal na seznam, marca enkrat se bo sestala skupina... Drgač me pa zanima, kako zgleda KVT, če je že kdo poskusu... Pa dr. mi je reku, da se sestanemo 6x, v Begunjah so meli pa 6 mesecev....????.....Kako to?

Verjetno imajo več terapij, predavanj....., nebi vedla. Še vedno se lahko pozanimaš in vprašaš.
KVT je pa meni zelo pomagala in mi še. Sicer moraš sam veliko misliti , odkrivati, spoznavati, sprejeti.....psihoterapevt te vodi. Verjetno se terapije razlikujejo, tako, da pusti se presenetiti.
Moje izkušnje so pozitivne :oki:

Trzinka, a ti si še na adjih?

Jap, še vedno in se nič ne sekiram. Ko bom začutila, da je to, to, kar hočem bom začela opuščati, do takrat pa :ne:, jok brate odpade, kar je zihr je zihr. Pa sem se jih tolko časa otepala :kiselnasmeh:

Ojla, kako ste mi kaj? Jst sm mela kr en težk dopoldan, nevem, a se mi samo zdi, a je dons ful težk dan? In me zanima, če se je komu zgodil isto. A se komu dogaja, da ga je sam strah, da bi komu kj naredu? Da, recimo, nasilnih prizorov niti ni tolk, sam taki čudni stavki se ti sprehodjo po glav...naprimer....nevem, zej ti bom pa neki nardila, alpa, kaj jest vem, na tako sceno...Dons me je ful prestrašlo dejstvo, k so se mi moje misli zdele realne....mislm tko, ne da bi jh želela izvest, ampak tko, kao da mam vse možnosti, da jh izvedem (ker sm bla sama doma, ne da tko, da bi jh želela izvest). In to dejstvo me je ful prestrašlo. Sicer me je pol minil, ampak je blo kr spooky. Misli so ble, tko, ful žive, zdele so se mi hkrati verjetne po drugi strani pa vem, da jh nebi mogla nikol izvest...ne vem sploh ne znam opisat, v glavnem me je zgrabla panika, sam poj je blo ql...

A je kdo že kdaj dobu tk fleš?

To je čisto normalno Lusilu, ta občutek sm mel jest ful velikrat. Ampak to pa še zdaleč ne pomeni, da bomo te misli res izvedli. To je samo ta občutek, je pa zelo moteč in strašen, ampak najbolje je, da se ne sikiraš zarad tega, ker imaš OKM in je pri OKMju normalno, da se bojiš, da boš te misli uresničil. Jih pa do zdaj še nobedn ni, tako da brez skrbi... Pa ima veliko ljudi vsiljivke, ampak če imaš OKM, to samo pomeni, da jih nikoli ne boš izvedel, ker je to zadnja stvar, ki si jo želiš narediti.

Onix, ti si zakon :clap

Drgač me pa zanima, kaj narest, če veš oziroma sumiš, kaj ti povzroča te vsiljivke? Jst sumim odnos z mojo mati, k me je v bistvu že od mjhnga ful zatirala, tko besedno (tepl se pr ns nismo nikol, razn kkšna po riti). Velikrat mi je rekla (če česa nisem nardila, tko kot je ona hotla), da sm nesposobna, da itak ne bom nikol nardila srednje šole (pa sm recimo tik pred diplomo :clap:), da me itak noben fant ne bo maral, skratka z mano ni imela potrplena, znašala se je nad mano (besedno).Tko, da je moja samozavest bl na dnu, k pa ne. Sicer me je oče velikrat branu pa jo je nadru, da nj se ne znaša nad mano, sam na dolgi rok ni pomagal... Sej reče tut kšno dobro besedo, pa me pohval, pa drgač se lepo razumeva, ni tko, da bi se grdo gledale, sam z mano išče prepir, k da bi rabla neki, da me spet potunka. Spotika se v mojo frizuro in pol mi teži, da mi bo plačala nevem kašne frizerje in jst ji rečem, da nj mi da mir, da mi je všeč moja frizura, in pol jovo na novo-kašna si, sej te bo mož pustu, prov bot pa grda.....bla bla...

A ma drgač kdo tk odnos s svojo mati?

Hey, jest mam odnos s svojo mamo zelo dober, edin kr je me je pomoje preveč razvajala :). Sm bil pa kot otrok skos v varstvu pri babici in ona mi je skos dajala vedt, da nism sposoben, da drugi znajo bolje, da pač nikol ne bom tak kot ona hoče. In tud sam mam ful probleme s samopodobo, pomoje je to ful velik minus pri razvoju OKMja. Tko da, priporočam ti, da si začneš govorit sama sebi pozitivne stvari o sebi, npr. sm sposobna ženska, dobro izgledam itq... To pomaga, počasi si začneš vrjet, ampak morš kr dolg vadit. Uglavnem upam da ti res rata spremeniti svojo samopodobo, ker smo vsak po svoje čudoviti, vsak ima svoj karakter, ki ga naredi edinstvenega, fora je samo to, kolk ga negujemo :).

lusilu, takšen odnos, ki si ga opisala imam s svojo mamo tudi jaz 8) ... čeprav se zdaj, ko sem starejša ne spravlja več toliko name, kakšno imam frizuro, pa zakaj ne oblečem kakšne kiklce, pa zakaj nosim to majco, pa kdo me bo prenašal, če bom taka itd., ima še vedno svoje fore in so druge stvari, ki me bremenijo v zvezi z njo, posledice so pa iste :( ... sem se pa naučila, da ji tud nazaj kaj zabrusim (prej se pravzaprav nisem upala), se postavim zase in ne pustim, da mi vzbuja slabo vest ali občutek krivde ...

jest zase vem, da me ta odnos s starši obremenjuje, da ne morem biti še popolnoma svobodna, neodvisna, mirna, ampak delam na tem ... moram rečt, da čas in terapija prineseta počasi olajšanje, le vztrajen in potrpežljiv moraš biti, kar pa je velikokrat težko ... mogoče bi ti na tem mestu lahko priporočila tudi knjigo Dr. Howard M. Halpern: Rezanje spon (osvobajanje od starševskih vezi) ... meni je pomagala, da sem kakšne stvari malo bolje razumela ali jih videla še iz druge strani ...

pa kot je rekel že Onix, delat na samopodobi je tudi zelo pomembno ...

želim ti vse lepo in čim manj vsiljivih misli :rozicodam: ...

No, evo, zdej nam je trem skupno to, da je odnos s starši oziroma sorodniki mal škripov...pa marskdo bi se nam še prdružu... Me pa zanima drgač, kako je s temi AD-ji? A jh ješ, nevem, pol leta, potem postopama zmanjšuješ in potem si kao zdrav, al kaj? K jst mam občutek, da AD-ji sam prikrijejo oziroma omilijo simptome bolezni (dokler jh ješ), ko pa prenehaš z jemanjem, si pa spet na istem... A se motm? Pa kako se lahko ta motnja pozdrav, samo s psihoterapijo in KVT? Ker mene je moj psih. dav na KVT, sam se mi čudn zdi, k je reku, da je sam 6x.... Ker nekje sem zasledila, da to traja 6 mesecev....

Včasih bi si človek najraj možgane zamenjov... :)

Tako je tudi moje mnenje. No, v bistvu bi se lepše lahko izrazil - po mojem mnenju ti predstavlja neko rešilno bilko, ko je res najhuje, da se skp spraviš, kolkr tolk normalno zaživiš in si sposoben naprej delati sam na sebi.
In ja, moje osebno mnenje je, da je rešitev v psihoterapiji. Ni pa edina. Vsakemu svoje, vseeno pa dvomim, da samo zdravila pomagajo komur koli.

Kar se tiče možganov - super ideja, sej bodo kmal to izuml  :sesmejem: <-- mal heca.

Drgač pa jest osebno skušam psihoterapijo in moj boj z mojimi težavami vzet kot en izziv v življenju. Čeprav priznam, da se mi marsikdaj zdi kot sizifovo delo.  :sesmejem:

zdravo,

ta OKM je res ena zoprna reč. jaz imam tudi majhnega sinka in prav zaradi njega in pa mojega partnerja mi je bilo za znoret hudo. misli so bile ful bizarne, od vsiljivk tipa - kaj pa če bom komu kaj naredila (beri strah pred noži,...), do vsiljivk tipa - kaj pa če sem lezbijka, čeprav se še nikoli v življenju nisem zaljubila v žensko, kaj pa če sem pedofilka (ravno takrat je bila v zraku afera z župnikom iz artič). GROZA!!!!!!!!!!!!! takrat sem res pomislila na to, da nisem vredna, da živim.

sedaj, ko sem vredu in pogledam nazaj, se mi zdi vse skupaj naravnost smešno. zdaj me celo včasih obide očutek slabe vesti, ker se mi zdi bruce springsten naravnost božanski in greha vreden ... :D

partner ima pa glede mojih vsiljivk tipa - kaj pa če sem lezbijka, zelo dobro mnenje in se mu zdijo celo kul :)

ah ti moški ....

bistvo kar sem želela povedati je - VSE BO ŠE OK!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! ENKRAT SE BOŠ TEMU SMEJALA!!!!!!!!!!

no pa nisa edina,ki jo obdajajo take misli....kaj če mu bom kej nardila npr.strla glavo,zlomila prst...jeba...te misli so bile prisotne nekaj časa po porodu,čeprav vem da to niso bile moje misli,,vsiljivke.neki taki notranji monologi brezvezni.katera zdravila jemlješ?

jaz sem na 20mg paroxata, sicer sva takrat z dr. Reboljem govorila, da bi šla na 40mg, ker to je predpisana vzdrževalna doza pri OKM, samo zaenkrat mi zadostuje 20mg. Pa ti?

kakšen mesec jemljem efectin er,ki je sicer za generalizirano anksioznost in depro,vendar sem dobila po njh ekcem,glede okm ja pa pravi da ni nič narobe,če kakšno stvar večkrat prevermo al pa tud glede teh strahov da je to čist normalno,saj smo v novi vlogi....
bom rekla naj mi zamenja ad je,kako se pa ti držiš?

trenutno se počutim odlično, pa še vreme se nekaj popravlja. upam, da bo trajalo ..... oboje :)

Dobro jutro, kako ste? Jaz sem ful zanič, nevem, najbrž je luna... A pozna kdo izraz "scrupulosity"? Namreč mene ful daje... Zadnjič sem brala članek, o enem filmu, nevem, če poznate, Hudič v Emily Rose, kako jo je obsedel hudič in mene je to ful zgrabil, ampak fuuuul... In zdej me ful strah, kaj če mene obsede in pol itak sem bla firbčna, sem šla gledat na net, če se to sploh lahko zgodi, al je sam film in tm piše, kao da ja in da počneš stvari, ki se jih ne zavedaš in pol še večji strah, kaj če me obsede in bom kj nardila otroku... Najhuj je pa to, da mi skozi glavo udari misel, kukr češ, nj me kr, kukr, da bi prosila, da me obsede,kukr, da hočem, da me....In pol si začnem v mislih ponavlat, nočem da me karkol obsede..... Joj najbrž bo kdo mislu, da se mi je čist odpelal, sam mene je tkooo strah..... In se kr bojim, da me bo res kj obsedlo, k takle pomislm... A ma kdo izkušnje s tem?

brez skrbi, Lusilu, nič takega se ne bo zgodilo! to so le misli, vsiljivke... pa mogoče se preveč v film vživiš (vsaj to zadnje je moja napaka, ko gledam kak tak film, me potem strah kar lep čas zasleduje  :kiselnasmeh:, zato se pa ponavadi takih filmov na dolgo in široko izogibam)

Ja sej filma v bistvu nisem gledala, sam članek sm vidla in me je ful ampak fuuuul prestrašu. Pa načeloma ne verjamem v te stvari in se mi zdi prov trapast, ker sm čist prestrašena zarad tega....sam po drug stran pa greš na net in tm vidš raznorazne zgodbice, kako jh je obsedl pa to...sm šla sam enkrat gledat zarad firbca, oziroma sm upala, da bo pisal, da tega ni, je blo pa le nasprotno. Provzaprov se je vse tole tko začel že 4 mesce nazaj, sam da me je vmes mal minil, so ble druge vsiljivke, zej pa spet tole...

ja, in točno to so - namreč zgodbice! papir (oz. sedaj internet) pa vemo, da marsikaj prenese  :pomezik:

Lusilu ne skrbi, to je samo OKM in vrjemi mi, hudič sploh ne obstaja. Sam mam tud take izkušnje, da me je kkšn film al pa članek prestrašu, ampak ta strah bo počasi izzvenel. Samo morš se čimbolj zamotit in čimmanj premlevat o tem. Veš, da je to neracionalna vsiljiva misel in da ni vredno, da temu posvečaš pozornost. Te pa čist zastopim, da te je prestrašilo, saj smo zelo občutljivi. Ampak sigurno je to samo trenutna vsiljivka in bo kmalu izzvenela. Probej racionalno premislt o tem, res je nemogoče, da bi bilo to res. Na internetu pa itq najdeš use sorte, kar pa v večini primerov ni res in na internet se res ne moreš zanašati, kot na zanesljiv vir, sploh ko se gre za take teme. Kot je rekla že Arwen, papir vse prenese... Sm mel pa tud sam podobne vsiljivke in ti lahko zagotovim, da se ti bodo čez čas zdele butaste. Kr glavo pokonci! Vse bo OK.

Pa eno  :rozicodam: zate :).

Ok a pa to tut spada pod OKM, da se ti vrine misel, da pomislš na tako stvar, kukr, da hočeš, da se to zgodi, ampak v bistvu nočeš in se ustrašiš te misli in pol se bojiš, da se uresnič? Ker men se to vse zdi ful butast, pa za lase prvlečen, sam me ful zbegajo teli članki na netu, in pol se pa prašam, zakaj pa pišejo, če ni res? V bistvu se je pr men tko začel že 4 mesce nazaj, od tega hudiča. Sam vmes je izzvenel pol je pa pršlo nazaj..... A ti si mel tut take misli od hudiča, Onix?

človeška domišljija nima meja...

Lusilu, ja, to je čist normalno pri OKMju. Sam sm mel take misli, da sploh ne morem pomislit, kako, da me je bilo sploh takih bedarij strah. Ampak takrat ko si tesnoben se ti vse zdi tako resnično. Ne skrbi, vse je samo OKM, to da te je strah da si želiš tega je pa samo vsiljivka. Res ne se sikirat, to bo izzvenelo. OKM prihaja v vseh oblikah in mene nobena čudna misel ne preseneti več. Imel sm jih pa ogromno. Ampak zdej sm pa skoraj brez simptomov, tudi tesnobe ni, tebi bo pa tud ratalo to premagat, samo je pa res, da je to maraton ne šprint...

Onix, lepo povedano  :oki:

Lusilu, saj verjetno veš vse to, pa vseeno, nekaj malega o OKM

http://www.brezstrahu.si/anksiozne-motnje/

http://vizita.si/clanek/leksikon/obsesivno-kompulzivna-motnja.html

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=33&Itemid=38

Hvala Arwen, Onix ;D Sej sm mal bolš in tut resn razmišlam, da bi rekla dr. za AD. Sam ne vem, no.....k mam občutek, da, ko bom prenehala z jemanjem, se bo vse vrnil. Zdej marca mam KVT, bomo vidl, če bo to kj pomagal, ker je sam šestkrat...
Drgač pa res, te misli so glupe, trapaste, sama seb se zdim smešna, otročja, ker to razmišljam, ampak.....vseen razmišljam...

Lusilu vse bo OK! Ne skrbi. OKM je res zelo smotana bolezen, ki te razžira, ampak moraš pa vedt to, da na koncu tunela je pa luč in prej ali slej vsakemu posije, tako da sm prepričan v to, da ti bo to uspelo premagati. Glede ADja je pa tako. Sam sm mnenja, da poskusi, ker zakaj bi se matrala, če pa ti lahko tablete zelo pomagajo. Jest jih jem že okoli 4 leta in morm rečt, da so mi zelo pomagale. Tko da, odloči se sama, ampak jest bi ti svetoval, da jih začneš jemati, ker je škoda, da tako trpiš. Seveda moraš pa delati na sebi, če jemlješ tablete ali pa če jih ne, tablete so samo nekakšna bergla pri zlomljeni nogi, fizioterapijo pa moraš vseeno izvajati, če veš kaj sm hotel s tem povedati :).

Drži se!  :rozicodam:

Lusilu, kako kaj?  :rozicodam:

Dobro jutro, sek kr v redu, samo danes zjutraj pa nov šok... Se igrava s tamalim ku-ku in sicer stal je in se držal za kavč, jaz sem mu čez glavo dala dekco in rekla ku-ku, nakar je padu in se udaril ob rob stola... Nad očesom ima modrico in zdej se sekiram in strah me je, kaj bo, če mu bojo še učki otekl, ker mojmu ne upam povedat, da je zarad mene padu....

hm... iz zapisanega pa res ni razbrati, da je padel zaradi tebe!

Haj Lusilu!

Brala sem ta trenutek tvoj post, vidim da imaš malčka,
en mali nasvet ti bom dala, če se ti tvoj malček udari
kamorkoli in da tudi nastane buškica, takoj namaži z
margarino iz hladilnika, ne bo se potem skoraj nič poznalo.
Sicer to ni pod to temo, vendar je to za tale tvoj konkreten
primer.
Ne obremenjuj se s tem, ti nisi kriva, saj je bila samo igrica,
pri igricah pa bo še veliko buškic!

Lep pozdrav  :rozicodam:

Lusilu, to se zgodi, ne obremenjuj se s tem. Moj tamali je imel pri dveh letih enak primer, se mu je ranca celo odprla-pa nismo šli šivat. Zateklo ne bo, bo pa črno, zeleno, vijoličasto.

Nama je padel za nočno omarco, pa sva bila zraven. Ne krivi sebe, samo da je glava cela, pa je. Buške pa mora dobit, si bo zapomnil za drugič. :rozicodam:

Lusilu to pa res nisi ti kriva. Pač sta se igrala in se zgodi tudi kaj takega. Ne se krivit za take stvari. A veš kolkrat sm jest kot mejhn otrok na glavo padu hehe. Zato pa sm zdej tak  :sesmejem:.

Haha js sem še kot odrasel večkrat na glavo padel in sem tudi zato tak  :sesmejem:

Sm mel pa tud sam podobne vsiljivke

Onix, kakšne podobne vsiljivke? Mene še zj dajejo, sploh nočj stran...

Lusilu ne spomnim se točno kakšne so že ble, je blo to kr ene 2 let nazaj, ampak vem pa, da so izginile in tebi bodo tudi. Samo rabiš čas. Ignoriraj jih in ne delaj kompulzij, pač pustiš jih da so in se ne sikiraš za njih. Lažje rečeno kot storjeno vem, ampak vaja dela mojstra. Drži se, pa še piši!  :rozicodam:  :rozicodam:

Sej bi jh pustila pa si ne upam, tut ne upam brez kompulzij, k me je strah, da bi me res kj obsedl....

ne bo te, Lusilu, res ne! kot pravi Onix - poskušaj ignorirat...

Oj, sej dons že lažje diham... Je lep sončen dan in to... Am, a je drgač kdo bral od nekoga tuki gor, sicer pod specifičnim fobijam, da je med spanjem napadu svojo punco in da se sploh ne spomne nič?

ja, smo brali, a to, se mi zdi, je nekaj čisto drugega... 

Kaj pa mislš, da bi to blo, ker mene je blo strah it spat in sm spala v dnevni...

ne vem, težko karkoli ugibam, mogoče bo tisti kaj napisal v svojo temo, kako in kaj je sedaj, pa kaj so ugotovili, da naj bi bilo, ... vem le to, da tisto pri njem pa to, kar maš ti, ni isto, v to sem pa 100% prepričana!

A to misliš kot moj strah v zvezi s hudičem, al tko na splošn na moj OKM?

to mislim oboje  :pomezik:

Lusilu ne se sikirat za to kar si prebrala. Nasploh ti priporočam, da se ne primerjaš z drugimi. Pomisli malo realno, ali je res sploh možno, da nekoga obsede hudič? Jest sm 100% prepričan, da to ni mogoče, ker hudič ne obstaja, ampak je nekaj s čimer cerkev straši vernike. Vrjemi mi, to je samo tvoj OKM in pomembno je to, da se tega zavedaš, da je to samo nerealen strah, ki pa se nikoli ne bo uresničil. Dam roko v ogenj, da se ne bo. Tako da, probej se pomirit in stvar pogledat z drugega vidika. OKM je pač taka bolezen, da na vsak način išče stvari, da bi nas prestrašila, ampak ti strahovi so pa vedno nerealni in neuresničljivi in je samo potrata časa, da se zaradi njih sikiraš. Ko enkrat na te stvari gledaš s tega vidika vidiš, da je problem samo v kompulzijah ne v obsesijah. Ko jih enkrat nehaš izvajat, pol se tesnoba sicer za ene par dni poveča, ampak potem pa zbledi in strah se zmanjša. Če pa kompulzije izvajaš, pa samo hraniš OKM in strah se stopnjuje. Seveda moraš to delati postopoma. Npr. rečeš si, zdej pa eno uro ne bom delal kompulzij in se s čim zamotiš, da nadomestiš kompulzijo z normalno aktivnostjo. Mislim pa pač pustiš, da so tam in jih po domače povedano ne jebeš. Je ful težko in tesnoba se res poveča, ampak pol čez en čs pa možgani vidijo, da je strah nerealen in tesnoba se zmanjša.

Uglavnem, vem da bo s tabo še vse vredu in enkrat se boš smejala tej obsesiji, lepo počasi korak za korakom pa bo :).

Drži se, pa lep dan ti želim  :rozicodam:  :rozicodam:.

Onix, hvala ti... Sej drgač v sebi globoko vem, da je to totalno nerealno, in ko to pomislim, mi možgani vržejo naprej te filme in to in pol je spet dvom v meni... Sicer mi je ena knjiga mal odprla oči in pol je blo čist v redu, ampak potem sem pa slučajno vidla na tv spet neki na to vsebino in spet je prišlo vse nazaj... Sej zdej mam (vsaj upam, da me bojo poklical) KVT in bom rekla dr. nj mi da kr tablete... Ker tole ni to...namest, da bi uživala, me je strah...

Lusilu.. :rozicodam:

Popolnoma te razumem in vem kako je to. Meni so zdravila pomagala, veliko pa je potrebnega tudi dela na sebi. Psihoterapija je zelo priporočljiva.
V glavnem pa se strinjam z Onixom, kar je napisal. Je sicer težko na začetku, vendar vaja dela mojstra.

Upam, da boš čimprej bolje.

lp,
gigli

Ojla,

Jaz mam čist podobno stanje tvojmu. največji problem so vsiljivke. Vglavnem sem že v redu, pa pride spet obdobje, ko se pustim preplavit. Mal slabš mi gre zdaj, ma bo že. Se držimo :)

Uglavnem sem pa čist v redu, tako, da to zdaj mi mal teži. K misliš, da je že konc za vse večne čase, pa te spet opozorijo nase.

Tvojo zgodbo sem v celoti prebrala, ker je zelo zelo podobna moji. Men so se vsiljivke prikradle nekje eno leto po porodu, pa sem mela skoz paranojo, da bi lohk otročku kaj storila. za mene mi je blo itak čist vseeno, celo zdelo se mi je, da jim bi blo bolš brez mene. Posledično sem še zapadl v depresijo, ki sem se jo kar hitr rešla. To sranje od anksioznosti se pa vleče kot en masten šmrkl :).

Uglavnem, mož ni bil lih za psihiatra, ma pol k je videl da ne napredujem in je blo z dneva v dan slabše, me je podprl da sem šla. Oba sva bla strogo proti AD-jem in zato sem se jih branila kot hudič križa. Ne vem kaj sem tolk časa čakala, ker niso tak bavbav. Mislila sem, da si na njih zadet in da izgledaš kot kak zombi. Saj veš, tabu tema.

Uglavnem ti svetujem, da se ne braniš AD-jem. Vsaka minuta trpljenja je preeveč. Provej uživat s svojim otročkom.

lp

Tinkibinki 16.. :rozicodam:, lepo napisano in vesela sem, da ti gre bolje :oki:

Jaz imam Pure-O že od otroštva, tako da sem imela že po moje vse možne teme vsiljivk. To je res trpljenje in zato sem tudi jaz šla takrat na ad-je. Seveda se je tudi meni (kot si napisala Tinkibinki 16) zatem pojavila še panična motnja, ki se je razlezla v anksioznost + depresija. Tudi jaz sem se depresije rešila, vsiljivke so tudi bolje, anksia pa nekako ostaja. S tem , da imam normalno vzpone in padce. Pride in gre. Vcasih sem nekaj časa dobro, pa je potem spet malo slabše...potek zdravljenja pač.

Tinkibinki16 katere ad-je pa imaš?

lp,
gigli

Oj, Onix, enkrat sem brala, k si napisu ful dobr, da se ti v kri izloča adrenalin pa neki in da zato maš občutek, k da bi neki komu naredu...ne vem, kje sm to prebrala, mislm pa da si ti to napisu...A bi lahko šeenkrat ponovu, pr8?

Ja, tinkibinki, sej se grdo sliš, sam je pa dobr občutek, k veš, da je še kdo v podobnem zosu, k jst... Sej po svoje smo vsi v istem položaju, oziroma situaciji.... A si drgač v redu zj?

Hey,

Ja fora je to, da zaradi adrenalina mamo filing, da se nm bo zdej zdej strenal in da bomo kej nrdil. Ampak to je samo filing in naša zdrava pamet nikoli nebi dovolila, da bi naredil nekaj proti svoji volji :).

OJ,

Ma jst sem vglavnem OK, par flešev, pa malček adrenalina, pa gre mimo. Še vedno jemljem 10 mg Cipralexa. Ostala sem na minimalni dozi - že eno leto, pa 3 mesce.

Sej mislim, da sem drgač zdrava, pa se vsake tolk časa spomnim da ta anksa obstaja. Drgač pa živim lepo in mi je fejst, pa sem kar zadovoljna, da je vglavnem to mimo. Ni še 100 % kot je kdaj blo, pa najbrž tako kot je blo tud ne bo več nkol. Bo boljš seveda  :sesmejem:

Zdej mam po moje fleše, zato, ker mam psihiatra po treh mescih, pa mi je že zadnjič rekla, da bi bil čas, da provam bit brez zdravil, pa da počakamo pomlad. Pa me je res mlčk strah, da pride to sranje nazaj.

Saj veste - zmer me mora bit malček strah. Se mi zdi da drgač sploh ne znam živet.  :pomezik:

lp

Ojla, no, da se mal javm...zdele par dni je kr znosno, misli sicer so, ampak tistga groznga občutka v prsih pa ni, tk, da kr gre...Onix prov si mel, tist o hudiču je šlo mem, upam, da ne bo pršlo nazaj...sam je pa še kr strah, da bi fantku kj nardila...

Tinkibinki, kok si pa ti bla bolna? Mislm, a tko ful, tko, da nisi upala bit sama z otrokom, al bl tko? Kr jst sicer sm kr dost sama s fantkom mojim, sam strah je skos prisoten.... A je teb kerkrat tko ful hudo ratal, k si vidla, recimo, kolk ma tvoj mož otročka rad in pol se spomneš, da maš pa ti take misli in je blo kr tist....tko čudn, še bl hudo...ne vem, ne znam opisat....
A si mela skos misli prisotne pa non stop tesnoba, al samo misli? Mal napiši, pr8 :A)

Ojla,

Ja hudo hudo je blo. Nisem si upala bit sama, a sem kdaj pa kdaj morala bit, k ni blo druge.  Groza....Tesnoba non stop, zraven sem še hirala, apetit fuč, nespečnost pa vse kar spada k anksi. Videla sem vse možne scenarije, kaj bi lahko nardila.
Sem pa takoj vedla za kaj se gre. Enkrat pred zdaj že 12 leti sem mela eno eazy epizodo depre in ankse, a je šla hitr mimo. Sam ni blo nič v primerjavi s tem. Mam pa prijateljico, ki je imela tud to sranje, sam ona je imela skozi strah, da ne bo partnerju kaj nardila, pa mi je ful pomagala. Ko je bilo najhujše sem jo klicala.
To mi je najbolj sedlo. Sicer mi je pa partner ful pomagal. Me je mel že polno glavo, ker sem  mu non stop tumbala, o tem kaj lohk komu nardim. Pa če nardim kaj njemu, pa mi je reku da se bo že branu  :sesmejem:mislim too much
Sem pa mela tud jst en fleš od hudiča, k je trajal neki časa. Prijelo pa se me je, ko sem slišala od izganjanja hudiča ;D Ma ne morš verjet, kaj se ti naplete v glavi.
Uglavnem svašta....men se zdi, da bi mi lohk režirali najhujše grozljivke  :wav:
Bo šlo mimo. Potrpi.Gre zelo zelo počasi.

lp

Ja to je ful dobr, da te partner posluša... Jst nimam te sreče, par mescov nazaj sm mu povedala, sicer je nekak sprejel, ampak on misl, sej veš, da gre to kr tko...je reku, misl na kej druzga pa bo...Tko da sm mu rekla, da kao nimam več težav...
Sicer pa opažam, da sem pomojem padla v depresijo. Ful se sekiram, ker se otroku ne morem posvetit tko k bi se lahko...kr sprašujem se, če ga mam sploh rada, pa vem, da ga mam, ampak kr take misli mi švigajo, ful se mi smil....Sploh kadar zaspi, čutim olajšanje, pa ne zarad tega, ker bi ga bla sita, ampak sploh ne vem, zakaj...ful si želim, da bi mojmu povedala, sam se bojim še enkrat skos to it...
Pol pa zraven še ta strah, da mu kj nardim...

Lusilu ne sikirej se, jest sm mel tko hud OKM, da sm bil eno leto v bolnici, pa sm zdej zdrav. Uspelo ti bo. Pomoje bi blo fajn, če bi povedala možu da trpiš, ker zelo pomaga, da ti nekdo stoji ob strani...  :rozicodam:

Lusilu,

Jaz se tudi posledično padla v depresijo. Sam sem jo s pomočjo AD-jev hitro prebrodla. Ta anaksa se vleče več časa.

A si se odločila za AD? In če ne , zakaj odlašaš? Je škoda trpljenja. MOž bi moral spregledati. Saj ti noče nič slabega, a je logično da ne razume kaj je to, ko ni nikoli tega doživel. Jaz tudi prej nisem tega razumela. Nikoli ne bo razumel 100 % in tega niti ne pričakuj, ker na koncu boš pol razočarana. Mene tud mož 100 % ni razumel, ma se je trudu.

Meni je tudi non stop govoril, da naj mislim na kaj drugega. To znajo in mislijo, da to pomaga. Pusti mu, naj to govori. Vsi ki OKM-ja ne poznajo od blizu to rečejo. Tako pač je.

Poiskusi se pogovorit. Iz dneva v dan. Pomaga!!!!Jaz sem vedno čutila, da moram povedat, kake so moje misli. Pa sem jih 100 krat izrazla, pa so me meli že polno glavo seveda in tako so izgubile pomen in počasi šle. Ne skrivaj!To ti pol prinaša še občutke krivde.

Vedi, da je to tvoja izkušnja, ki te bo naredila močnejšo. In vedi, da imaš tvojo družinco najraje na svetu, pa naj bodo misli še ne  vem kake.

lp

Tinkibinki16, lepo napisano  :clap: :clap:.

lp,
gigli

Živjo, je že kr en lep čas odkar se nism javla. Tko, no, moje stanje je še kr, bom rekla dost bolš, samo misli so, tesnoba je šla (mogoče 1x na dan pride)...alpa še to ne, kukr kdaj... Me pa zanima, zakaj so misli še prisotne, pa čeprav tesnobe ni več? Pa zakaj se mi tesnoba ful poveča pa misli tut, kadar se s partnerjem kej sporečeva? Ker zdej ne vem več, kako naprej....kaj narest, da bojo še misli šle?

Kako ste pa vi? :)

Oj,

Bodo šle pa bodo pršle. vse lepo po vrsti. In še enkrat povem: gre zelo telo počasi. Misli bodo še, jaz jih naprimer še imam kdaj, pa jim ne posvečam več dosti pozornosti. Posmej se sama sebi :)