FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

nekaj časa nazaj sem pisala, da sem že čisto na minimumu s Paroxatom, nekaj mesecev sem bila v redu, zdaj pa sem spet anksiozna...depresivna...še sama ne vem... V glavi si delam scene, da bom morala spet v bolnico, da se mi bo zmešalo oz. bom izgubila razum in me bo zato fant pustil in ne bom sposobna normalno živet in končat šole...počutim se tak odsotno od sveta...na čase me pograbi velika panika...
bojim se, ko sem sama doma in se tresem od strahu...zdaj razmišljam, da bi spet vsak dan vzela vsaj polovico Paroxata...

Hjao...zelo me skrbi kako bo...:(

Lp

Maycha, pozdravljena! :rozicodam:

Ali si bila že kdaj hospitalizirana? Oprosti, se ne spomnim. :-[

O tem poizkusi ne razmišljati. Saj vem, da je lažje napisati, kot narediti, pa vendar se potrudi zamotiti s čim drugim. :pomezik:

Zdi se mi pametno, da se o doziranju zdravil in tudi o svojih občutkih pogovoriš s strokovno osebo. :)

Objem in drži se! :rozicodam:

Janja, hvala...v ponedeljek bom poklicala psihiatrinjo.
Da, bila sem hospitalizirana pred 4 leti in pol. Zadnji mesec doživljam napade strahu, da se mi bo zmešalo, da bom izgubila razum...ker se ne počutim kot jaz, v svoji koži, kot bi se morala počutiti...
Četudi se skušam zamotiti, te negativne misli (kak bom spet šla v bolnico, kak bom zgubla razum, kak ne bom več normalna,...) kar ne izginejo...:( A so to znaki depresije ali panične motnje ali anksioznosti...nekaj sigurno je... :(

Huje je, kadar sem sama..kadar ni nikogar doma, kar je večino dneva med tednom. =/

Vsak dan upam na izboljšanje...

Lp

Maycha, kako si danes?  :rozicodam:

Hey,

hvala za vprašanje. Včeraj sem klicala psihiatrinjo in je rekla, da je to mešanica panične motnje in depresije. Rekla mi je, da lahko največ naredim sama - da sama sebi rečem, da so moji strahovi čisto nesmiselni in nerealni...da se mi ne more zgoditi nič groznega in da razuma tudi ne bom kar tako zgubla.
Zdaj moram spet jemati polovičko Paroxata vsak dan, po kakšnem tednu dni pa celo tableto...=/
In sem spet na začetku... :-\ Trenutno nisem še nič kaj bolje...občutki so zelo neprijetni, kot da okrog mene ni nič realno, strah pred izgubo razuma me izčrpava in prav tako strah pred tem, da bi morala spet v bolnico.  :o  Imam pa tudi motnje vida...tak, čudno vidim...je to lahko povezano s to anksioznostjo?  :(

Upam, da me bo Paroxat spet povrnil v normalno funkcioniranje, ob jemanju tablet pa moram veliko delat na sebi, se čimbolj zaposlit, se usmerjat k stvarem, ki me pomirijo...(po besedah psihiatrinje), da se po ponovni ukinitvi spet ne bo ponovila enaka zgodba.

Ampak težko je...res je težko, ko si misliš, da ne boš nikoli normalno funkcioniral kot drugi, ki jih vidiš okrog sebe...ko tudi imajo težave, še večje, pa jih lahko prebrodijo brez tablet.

Lp
 

Jap, to je povezano z anksioznostjo, tudi meni se je to dogajalo in je sila neprijetno, vem  :rozicodam:

Tudi jaz ti svetujem, da se usmeriš v stvari, ki te veselijo in za katere čutiš, da te napolnjujejo z energijo. Pa da se družiš z ljudmi, ki te razumejo in ki pozitivno vplivajo nate  :-*

Strahci pa so in bodo, dobro je, če se zavedaš, da so znotraj ponavadi votli  :zvizgam:

Drži se  :sonce:

Hey Maycha  :rozicodam:  :rozicodam:

Zaradi tega, ker si na tabletah se ne sikiraj, pač imaš bolezen, ki pa se jo kontrolira z ADji... Tako da, s tem se moraš kr sprijazniti in se zavedati, da nisi šibka oseba, ker moraš jesti tablete, ampak imaš pač zdravstvene probleme in ti tablete pač pomagajo pri delu na sebi. Tako da, zaradi tega se ne sikiraj ok? :). Morm ti povedat, da sm mel sam tudi grozne občutke nerealnosti in zamegljen vid... Ampak to je vse samo posledica anksioznega stanja v telesu in res, tega se ne boj, ker ni nevarno in sigurno po nekaj časa, ko se tesnoba umiri tudi mine! Vem da te je strah, da boš zgubila razum, ampak vrjemi mi, to preprosto ni mogoče in je več šans, da pade avion na tvojo hišo, kot pa da bi se ti od ankse zmešalo... Je pa ta strah pri veliko anksioznih bolnikih prisoten in tudi pri meni je bil... Super je, da se probavaš zamotit, ker to je edina stvar, ki jo lahko narediš da pomaga, ko si v slabem stanju. Probaj reševat kkšne križanke, meni so ful pomagale.

No uglavnem, DRŽI SE, pa še kaj poročaj kako ti gre ok? :)
Lep in miren dan ti želim!  :rozicodam:

točno tako


+ stranski učinki, saj veš, traja nekaj časa, da začne AD delovat



hja, kako pa veš, da so njihove težave večje? oz. upoštevat je treba dejstvo, da isti ali podoben dogodek na več različnih ljudi različno vpliva


 :rozicodam:

Uh, kak ste zlati ljudje tu na tem forumu...:* :pomezik:
Lažje je, ko se lahko pogovarjamo o težavah, ki jih tukaj vsi dobro razumemo, saj hodimo po podobnih poteh.

Arwen Coprnica, res je težko presoditi kdo ima večje težave, ampak nekateri so npr. brez roke, noge, priklenjeni na voziček, živijo v nasilju, revščini, mrazu...
Prav občudujem eno punco na mojem faksu, ki je telesno prizadeta, zelo težko hodi, težko govori, komaj jo razumeš kaj želi povedati...ampak je vedno nasmejana, pozitivno usmerjena, optimistična in ima ogromno volje. Še druge, "zdrave" ljudi okrog sebe spravi v dobro voljo. Res za pohvalit.

In potem si včasih mislim...kako za vraga si ne morem pomagati pa odgnati teh svojih strahov in vsiljivih misli, ki me omejujejo pri normalnem funkcioniranju... :o

Ja, res ni lahko...ampak saj bomo, veliko nas je, ko gremo skupaj skozi to. :*

Hja, Maycha.. potem bi se lahko večina ljudi zasekirala, ko bi se primerjala z osebo, kot je tale punca. ???

Ne se primerjati samo z ljudmi, ki so "boljši" od tebe, ampak poskušaj opaziti tudi tiste, ki se, kljub boljšim razmeram, držijo slabše od tebe (bolj obupujejo, ne želijo delati na sebi, se znašajo nad drugimi ljudmi itd.).

Predvsem pa se poskušaj imeti rada taka, kot si in tam, kjer si!  :srce-utrip:

Hey,

moljka, hvala za te lepe besede...imaš popolnoma prav...bom skušala tvoje nasvete realizirati, čeprav je težko...

Včeraj sem bla pri psihiatrinji in moram jest eno tableto dnevno Paroxata...
A Paroxat pomaga tudi pri vsiljivih mislih?

Lp

Kaj pa pravi psihiatrinja? Poglej si še v navodila o zdravilih, mogoče boš tam zasledila odgovor. :pomezik:

Naj bo tvoje počutje čim prej dobro. :rozicodam:

Psihiatrinja pravi, da so vsiljive, ponavljajoče nezaželjene misli posledica anksiozno-depresivne simptomatike, ki pa jo Paroxat odpravlja, tako da sem jaz razumela, da posredno pomaga tudi proti vsiljivkam. Upam no... :o Ker te vsiljivke so tak zoprne...prav ohromijo človeka za normalno funkcioniranje in res spravljajo v depresijo, paniko ipd.

No, kakorkoli...glede na svoje izkušnje s Paroxatom, lahko rečem da sem bila vedno zadovoljna z njim, zato upam, da mi bo tudi sedaj pomagal prebroditi težave.

Lp

Držim pesti  :oki:

Tudi jaz :).

Res hvala. Zlati ste.  :) :*

Po dobrem tednu jemanja Paroxata je stanje malo boljše, vendar je predvsem zjutraj še vedno prisotna neka tesnobnost, anksioznost...skozi dan pa me prevevajo neki občutki rahle tesnobe, kot da bi se nečesa bala...ne znam si prav pojasniti, kaj to je...kot nek strah v smislu tega, kako bom funkcionirala v prihodnosti. Vsiljive misli pa so čez dan na čase bolj v ozadju, na čase pa so bolj intenzivne. Skušam jih preusmerjati v pozitivno smer. Upam, da bom v treh tednih že bolj svetlo gledala na svet in bodo ti čudni občutki neke tesnobe, neresničnosti, ki me begajo, izginili.

Sem pa opazila, da sem glede čustev malo bolj otopela, zavrta...v primerjavi s prej, ko sem prekinjala jemanje Paroxata in so mi solze zapolnile oči že ob vsaki malenkosti...nisem si znala pojasniti, da me je vsaka stvar tak ganila, ko me drugače ni, ko sem jedla tablete... :-[

Eh...bo že...
lep, snežni pozdravček vsem :rozicodam:

vračam pozdrav  :rozicodam:

Tudi jaz sem prenehala jemati AD,po šestih mesecih pa sem bla čisto na  tleh.
Ponovno jemlem AD vendar se stanje zelo počasti popravlja. Mislim, da bom morala biti vse življenje na majhni dozi AD.lepo te pozdravljam

Hey,

a*n*a, katere AD pa jemlješ, če smem vprašat? 
Ja, na boljše gre res zelo počasi. Psihiatrinja mi je rekla, da je treba v času jemanja AD veliko delati na sebi in se posluževati stvari, trenutkov, ki ti dajo notranje zadovoljstvo. Najpomembneje pa je, da spremeniš način razmišljanja in gledanja na svet, ljudi, dogodke in nenazadnje na sebe. To je seveda težka naloga, vendar jaz skušam sama sebi dopovedovati, da se brezveze ubadam z malenkostmi in z nerealnimi strahovi ter mislimi in da moram živeti po načelu "tukaj in zdaj" ter biti čim več s svojimi najdražjimi. Res je težko doumeti, da je "vse v glavi" in da bi bilo vse drugače, lepše, boljše, če bi razmišljali POZITIVNO. Ampak jaz se bom borila na vse pretege, da bi normalno funkcionirala brez tablet.
Če še to sedaj ne bo možno, pa bo morda čez leto ali dve, tri...morda se mi bo način življenja čisto spremenil, ko bom živela zase, s svojo družino in bom imela bolj zapolnjene dneve...morda mi takrat uspe...morda.   8)

Pozdravček  :rozicodam:

Zivjo,

Odločila sem se, da se prvič udeležim pisanja na forumu.

Imam težave, v katerih se najde marsikatera oseba, rada bi se pogovarjala o tej temi, o tej motnji, ki nas je povezala....

Skratka, stara sem dobrih 30 let, s anksiozno motnjo sem se prvič srečala 10 let nazaj, s sestro sva šli v hribe in kar naenkrat mi je poslalo slabo, mislila sem, da umiram, nisem imela sline, srce mi je divje utripalo, v pljučih in predelu trebuha me je tiščalo. Umrla nisem, po krajšem času sem se pomirila in odšla v dolino, napadi so se še ponavljali, eden izmed hujših je bil, ko sva se s prijateljico v poznih urah vračali domov iz zabave (brez alkohola in substanc), treslo me je kot noro, zeblo, srce mi je divje razbijalo.... Večkrat sem bila v KC na urgenci, pri splošnem zdravniku, naredili so milijon krvnih odvzemov vendar niso nikoli ničesar odkrili. Po receptu splošne zdravnice sem pričela jemati manjše doziranje zdravila Ansilan in sčasomo je postalo bolje, naj povem, da se vseh dogodkov sploh več ne spomnim, mislim, da sem jih zaradi vsega hudega kar pozabila, ampak vem, da je vse skupaj trajalo cca pol leta. Ansilan sem prenehala jemati kaj kmalu in sem ga samo zaradi varnosti nosila ves čas s sabo v torbici, najtežje je bilo to, da sem se morala spet vrniti v življenje, ampak sem zmogla vse do sedaj....

Lahko rečem, da se že kar nekaj let intenzivno ukvarjam s športom, lahko bi rekla, da sem že kar pretiravala, ne vem ali je to v meni ali sem deloma hiperaktivna ali pa sem se tako zdravila, res ne vem, poleg vsega sem v teh desetih letih izgubila kar nekaj kilogramov in postala lepa ženska, čeprav se nikoli ne hvalim, prej podcenjujem ampak se zavedam, da pri svojih 30-ih dobro zgledam (nisem pa nikoli bila anoreksična ali kaj podobnega), seveda pa to ni prišlo kar čez noč, veliko odrekanja naporov, moja prehrana je bila tako na psu, da mnogo leti nisem pojedla nič zelenjave, sadja, ni bilo toplih obrokov, vse kar mi je pasalo so bile sladkarije in zato menim, da sem dosegla določeno pretreniranost ter odziv mojega telesa na zadnjo rešilno bilko po hrani in ostalim za življenje normalno potrebnih sestavinah.
In tako se je začelo, poleti sem med službeno potjo v Maribor doživela hud napad, potenje, slabost, omotičnost, strah, bitje srca, napenjanje, težko dihanje,..komaj sem pripeljala svoje vozilo do trgovskega centra in od tam poklicala rešilno vozilo. Prepeljali so me v KC Maribor, kjer so mi naredili EKG, zelo prijazna zdravnica je rekla, da je moje bitje srca poskočilo v parih sekundah iz 50 na 180 udarcev, da pa ne vidi ničesar kar bi bilo narobe z mano, svetovala pa mi je, da naj si dam pregledat ščitnico. Ponovno se mi je zgodba ponovila na morju na Hrvaškem, ko smo se s prijateljicami odpravile na plažo sem se pričela čudno počutit, čutila sem pulz, potenje in hkrati hlad, strah je bil tako zelo močan. Nisem vedele kako naj si pomagam, na hitro sva s prijateljico odšli v gostinski lokal kjer sem popila veliko tekočine in pojedla sladkor za vračanje energije, bilo je malce bolje ampak potem sem bila tako zelo utrujena celi dan. Zadnji napad pred mojim odhodom v bolnico se je zgodil doma, enaki simptomi kot pri prejšnjih dveh, zato sem vzela četrtinko propanorola, ki me je pomiril. Najhujše pa je sledilo naslednjo noč, bila sem sama, sporekla sva se s partnerjem, in pred spanjem me je začelo abnormalno zebsti, nikakor se nisem mogla ogret, poizkusila sem vse mogoče in nič, moj pulz je bil komaj zaznaven, 35 udarcev, zraven se je pojavil še strah in odločila sem se, da stopim do svojih staršev in jih prosim, da oddidemo v KC Ljubljana na urgenco. Že prej sem imela napotnico od splošne zdravnice za kardiološke preiskave in preiskavo ščitnice. Po EKG-ju so se odločili, da ostanem na opazovanju pri njih, naj povem, da sem bila čisto omotična in, da sem komaj vstala iz postelje, kaj šele, da bi se odpravila do toaletnih prostorov. Tako sem pristala na intenzivnem kardiološkem oddelku v KC-ju, in sicer kot sem izvedela kasneje zaradi suma sinusne bradikardije (prepočasnega bitja srca). Odločali so se ali bom dobila srčni spodbujevalnik ali ne in mene je takrat zadelo kot da bi name padel komet iz neba, športna, zdrava oseba kot jaz imam težave in to velike! Naredili so mnogo testov, EKG, kri, holter, test naraščanja pulza z zdravilom, fizična obremenite srca, ščitnico, nevrolog, otorinolaringološki testi, test vrtoglavice, sluha, skratka vse in še več, ugotovili so, da razen res niskega pulza (26 v spanju) ni ničesar narobe z mano. Bila sem tako napsihirana, da sem mislila, da se mi bo zmešalo in bom umrla, nisem mogla nič, ne vstat ne nič, imela sem edino apetit in kar dober spanec. Vsak dan je bil odgovor drugačen, en dan naj bi dobila srčni spodbujevalnik, drugi dan ne, od vsega se mi je čisto mešalo, bilo me je tako zelo strah in nisem vedela kako naj si pomagam. Prosila sem, da me odpeljejo k psihiatru na polikliniko. Tam so me v halji pustili na hodniku med ljudmi za katere sem ocenila, da imajo globoke psihične težave in bilo me je groza, strah in vedela sem, da ne sodim mednje, čeprav sem se spraševala o tem. S psihiatrinjo sva se pogovarjali oz. jaz sem ji povedala vse kar se mi je zgodilo (bolj na kratko kot danes seveda) in njen odgovor so bila zdravila in poučevanje o njih. Povedala sem ji, da bi želela ozdraveti brez njih in, da si želim delati na sebi bi pa prosila za naslove psihiatričnih ambulant, da se naročim. Odpust iz bolnice je sledil, mami in oči sta prišla pome, bila sem tako brez moči, da sem komaj stopicala po stopnicah, v avtu me je bilo strah, peš nisem mogla niti do konca domače ulice, ker sem imela krč v nogi, nikakor pa nisem hotela nikamor sama. Občutki so bili grozni. Po klicarjenju naokoli sem si našla psihiatrinjo na napotnico in sicer v centru Lj, prišla pa sem na vrsto že po 14-ih dneh. Skupaj z njo sva poleg pogovorov dodelali še knjigo, ki mi bo pomagala, delam vaje kot so občasno pisanje dnevnika, poročam o svojih napadih, motnjah, pišem si simptome pulza, vročine ipd., naredili sva dihalne vaje, ki jih izvajam vsak dan. Zadnjič, ko sem jo obiskala sem bila čisto brez moči in volje, nisem več videla izhoda, vsak dan sem bila omotična, zato mi je predpisala zdravilo Ciprolex. Od tistega trenutka dalje, ko sem si prebrala kontraindikacije ter različne objave na forumu sem vedela, da si bom predno vzamem tableto, sama pomagala. Tako sedaj, trkam na les ;-) že 14-dni živim bolje in ne jemljem nobenih tablet. Pozabila sem omeniti, da sem 14 dni jemala ansilan in razen zaspanosti ni bilo stranskih učinkov, vendar sem se odločila da preneham z njimi. Že večkrat pa sem tudi obiskala bioenergetika, ki mi pomaga, to lahko potrdim.

In kako živim sedaj?

Svoje občasne napade mirim z mislimi, da sem zdrava, da je to le napad s katerim moram živeti, da je življenje lepo in da je dar, ni me sram priznati tudi, da molim.
Veliko se pogovarjam z ljudmi, spoznavam podobne primere, razkrivam svoje težave in jih ne držim zase.
Ko imam čas se z mami sprehajam, ne upam si še it sama teči ali v hribe, kar sem prej počela redno ampak postopoma bom rešila svoje težave. Hodim pa na aerobiko, tudi učim jo, odtekla sem Lj. polmaraton, veliko se sprehajam.
Začela sem hoditi tudi ven, plesat, se zabavat ipd.
Jem normalno, vsaj en topel obrok na dan.
Veliko se opazujem in pogovarjam sama s sabo.
Premagujem ovire oz. kraje in dogodke kjer sem doživela napade.

Odločena sem, da se ne bom predala in, da bom zdrava!!! Ni lahko, še vedno me mučijo napadi, še vedno sem žalostna in včasih ne vidim smisla in mi je hudo, ko pomislim, zakaj jaz, ampak enostavno, s tem se moram naučiti živeti. Roke se mi tresejo kot kakšni starki in vem, da je to malenkost, vem, da lahko urejam svoje misli in, da bom s časoma še bolj močna, hkrati pa se zavedam, da če bo težava močna, da si bom pomagala z zdravili, drugače pa samo z voljo, energijo in dobrimi ljudmi.
Edino kar me res še zelo muči je to, da bi zanosila in bi dobila depresijo in bi lahko kaj naredila svojemu otroku, tega me je strah!

Hvala, ker ste z mano in, ker vam lahko zaupam.

Edino zdravilo, ki najhitreje vrne zdravje pa čeprav samo za sekunde je NASMEH, ne pozabite se nasmehniti!

Pozdravček,
Noa

noa, kul, prava si borka! to kar si pisala sem imel podobne težave, prvi napad je bil res groza, potem postopoma vse manj... tu in tam imam še kakšen npr.preskakovanje srca, cmok v grlu...

do zdaj sem brez AD, nisem za to, meni pomaga iti ven, se rekreirati... upam, da mi bo nekoč tesnoba izginila, povsem! čas zaceli vse rane, kar te ne ubije, te ojača  :sesmejem:

Maycha, super razmišljaš :). Kar tako naprej, boš videla, kmalu boš čisto OK  :rozicodam:.

Noa vidim, da si dala že kar nekaj skozi, super, da si zdaj boljše in da se boriš za svoje zdravje!

Lep večer obema  :rozicodam:.

Onix, hvala  :)
Sem prebrala , da imaš sam izkušnje s vsiljivimi mislimi. Misliš, da se jih da povsem znebiti v določenem času in ob uporabi antidepresiva?

Lp

Toplo pozdravljam tvojo odločitev za spremembe in delo na sebi  :rozicodam:

...ampak menim, da si še vedno preveč stroga do sebe  :ne:

Za našo motnjo je značilno, da se nam negativne misli in strahovi pojavljajo sami od sebe, mi se ne  odločamo zavestno za njih, ampak so nekako del nas, del vzorcev našega delovanja. Šele ko z ustrezno pomočjo (terapevtom) ozavestimo te vzorce in strahove - in šele ko nam terapevt pokaže drugačno pot, potem lahko rečemo, da se bomo odločali za drugačen način življenja, pa še to traaaaajaaaaa in traaaaajaaaaa in trajaaaaaa.. Ne moreš pričakovati, da boš spremenila te vzorce, ki jih maš najbrž že od malih let v parih dnevih ali tednih - ali mesecih  :o
In tudi niso te težave odvisne od tega, koliko smo zaposleni ali ne - dejavnosti, ki na nas spodbudno in dobro delujejo so sicer zelo zaželjene in potrebne.. ampak je pogosto tako, da če neka oseba ne zna v prvi vrsti zase poskrbeti (da se zaveda, kaj rada počne, da zna reči ne, da se zna pohvalit, itd.), potem se njene težave običajno pojavljajo tudi potem, ko si je že zgradila družino in si zapolnila dneve  :kiselnasmeh:

Pot do ozdravitve je res dolgotrajen proces, pogosto napredujemo po zelo malih korakih, ampak pomembno je, da napredujemo  :zvizgam:

Želim ti, da bi razvijala prijaznost do sebe  :srce-utrip:

Maycha ja mam ful izkušenj s temu, pa ti lahko to povem :). Misli so pač samo misli in vsak jih dobi vsesorte misli, ampak mi jim dajemo preveč pomena. Tako da cilj nekako ni to, da se znebimo misli, ampak je cilj to, da se misli navadimo, jih sprejmemo in se jim ne posvečamo. Tako misli izgubijo na svoji pogostosti in tudi intenziteti... Ful je pomembno, da se zavedaš, da te misli niso nevarne in da bolj ko jih premlevaš, spreminjaš, odrivaš, bolj močne ratujejo. Nekako jih morš sprejet in jim dovolit, da so v glavi in se zato ne sikirat. Ko ti enkrat to res rata, potem ti zagotavljam, da se pogostost in moč misli močno zmanjšata in ne motijo te več v normalnem funkcioniranju. Je pa to res stvar vaje, vaje, vaje in še enkrat vaje :). Tako da ne se preveč obremenjevat, če ti ne gre kuj tako dobro, ampak vedi, da boš enkrat sigurno OK, ker zdej ti gre lahko samo še na bolš :). Drži se, pa če te karkoli zanima mi lahko napišeš osebno sporočilo ;).

Noa lepo si zapisala, tudi jaz upam da ti bo uspelo brez zdravil.
S  toliko stvarmi se ukvarjaš, da bi res moralo pomagati, tudi jaz hodim na  aerobiko.

MAYCHA jaz imam ANAFRANIL,to je  star AD in sicer triciklični, ima kar nekaj stranskih učinkov vendar v moji glavi so se stvari umirile, pri drugih novejših AD pa se niem počutila v redu.
Kljub AD še zmiraj čutim tesnobo.
LP

Hey,

a*n*a, tega AD pa ne poznam. Glavno je, da ti pomaga. Meni pa Paroxat ustreza, čeprav še tudi nisem čisto v redu, še čutim neko čudno anksioznost, ki pa si je ne znam prav pojasniti.   :unsure:
 
Lp

Pozdravljeni,

včeraj in danes sem spet polna strahu. Čudim se, da mi ni bolje, glede na to da že 10 dni jemljem celo tableto Paroxata, pred tem pa sem že en teden jedla polovičko. Čutim, da sem anksiozna, nekako sama sebe skušam brzdati, da ne zapadem v preveliko paniko...
Muči me strah pred tem, da bi morala v psihiatrično bolnišnico, da bi izgubila razum in ne bi mogla biti več srečna s svojim fantom...da ne bi bila sposobna nekoč imeti svojih otrok in družine, ne bi bila sposobna opravljati službe in bi tako tudi fanta zgubila... :( Kolegica se mi je začudila - od kod ta strah...češ, da zveni zelo nerealno in čudno...nasploh ni mogla prav razumeti, zakaj se bojim takih stvari oz. zakaj razmišljam o takih stvareh. Sama vem, da je to nesmisel, ampak težko si je pomagati, ko te take misli prevzemajo... :( Čudim se zakaj, ker nasplošno v življenju nimam nekih velikih težav, ampak si jih očitno sama delam...ali pa sem že čisto nora  :( :( :(

Ne vem...vem le to, da bi rada živela brez strahov in vsiljivih misli in rada bi hodila naokrog z iskrenim nasmehom na obrazu...ne pa s takšnim, ki ga sama pri sebi bolj kot ne izsilim...=/

Lp, Maycha

Če te kaj potolaži, tukaj nisi sama. Verjetno se s takimi strahovi ukvarja kar nekaj uporabnikov tega foruma in še mnogo drugih, ki niso prijavljeni. :zvizgam:

Kolegica najbrž ne more razumeti teh stvari, ker jih še mi, ki jih doživljamo, včasih težko razumemo. Težave drugih ljudi razume lahko le zelo empatična oseba (teh ni veliko) in oseba, ki ima identične težave. Tako, da tukaj jo moraš nekako razumeti, čeprav ona tebe ne razume. :)

Sedaj pa bi te še vprašala, če poleg tablet uporabljaš še kakšno tehniko sproščanja? Jaz bi ti vsekakor priporočila še kakšno tehniko, s katero bi se vsakodnevno sproščala in si tako tudi malce sama pomagala pri premagovanju strahov. :A)

Oglasi se še kaj! :rozicodam:

Janja, hvala ti za odgovor. Ja, saj vem, da te težave lahko povsem razumejo samo tisti, ki se sami s tem srečujejo.

Hm, nekaj sem brskala po spletu in brala o avtogenem treningu...a je to dejansko učinkovita metoda?

Ko sem še hodila na psihoterapije, mi je psihoterapevtka predstavila metodo sproščanja, pri kateri se močno skoncentriraš na vsak del svojega telesa posebej in si vsake toliko ponavljaš stavke, kot so "Sem popolnoma mirna in sproščena", "Čutim, kako z vsakim izdihom iz sebe odganjam tesnobo", "Nič se mi ne more zgoditi...".
A je to neke vrste avtogeni trening? Kakšne tehnike sproščanja pa se ti poslužuješ?

Hvala za odgovor, drži se  :)

Draga Maycha, res nisi edina, ki ima take občutke. Ravno tako sem se tudi jaz počutila...da se mi bo zmešalo, da me bo moral mož odpeljat v psih.bolnico, pa da bom padla skupaj, da ničesar več ne bom vedla in znala nardit....groza!  :o Ampak ti povem v tolažbo, da bodo ti občutki minili...meni so  :oki: Jaz jemljem AD Asentra, ki mi je pomagal, pa pomaga  mi tudi sproščanje...tako, kot si ga ti opisala je čisto o.k. Drugače pa imam cd Globinska sprostitev, ki te lepo vodeno sprosti in po njej sem se res počutila bolje.
Verjamem, da tvoja kolegica ne more razumeti zakaj tako razmišljaš...tudi moja prijateljica ni razumela....to mora res človek doživeti, da lahko razume...
Vsekakor ti želim, da ti ADji pomagajo, pa tudi s sproščanjem prični, pa na kakšen sprehod pojdi, da se razmigaš in nadihaš svežega zraka.  :oki:
Pa ne pozabi, da nisi edina in nisi sama...tukaj nas je veliko, ki te razumemo  :rozicodam:

Maycha, kako kaj danes?



meni je pomagal... sem pa rabila kar nekaj časa, da sem "not padla" - mi je bil sprva totalka mim, pa misli so begale,... no, potem sem pa na eno delavnico šla, kjer sem se naučila, kako ga izvajat, pa je blo kar ok... pa meditacija je meni OK.... pa kak CD s sproščujočo glasbo... najbolj se mi pa zdi, da mi je pomagala knjiga E. Tolleja: Živeti v sedanjem trenutku

Hey,

Slavka in Arwen Coprnica, najlepša hvala za nekaj nasvetov glede sproščanja. Sama bom skušala prakticirati avtogeni trening in upam, da se bom lahko dovolj skoncentrirala.
CD globinska sprostitev si bom vsekakor sposodila - verjetno je mogoča izposoja v knjižnici, ne?  :)
Po knjigo E. Tolleja pa grem že jutri, upam da bo dosegljiva.  :)

Res hvala za tolažbo in povratno informacijo, da nisem sama in da me razumete.

Še nekaj me samo zanima: je možno, da AD povzročajo neke vrste čustveno otopelost, zavrtost?  :unsure:

Slavka, naj se ti besede pozlatijo glede tega, da bodo ti moji strahovi oz. misli minili...res bi se rada počutila spet v redu.

Lp

Maycha :rozicodam:

Tudi sama sem bila polna strahov, nerealnih in meni ter drugim nerazumljivih. OK, do neke mere so me že razumeli, ko pa se je pričelo s paničnimi napadi in depresijo, pa ni bilo nikogar, ki bi razumel, razen tistih, ki so to že doživeli.

Avtogeni trening je tudi meni pomagal na poti k boljšemu počutju in pa seveda ADji, KVT in nekatere druge spremembe v življenju, ki sem si jih zadala.
Pri avt. treningu sem se osredotočala predvsem na levo in desno roko, v postelji. Najprej ena potem druga in sicer tako, da sem se popolnoma skoncentrirala ta težo rok, na sproščenost in si v mislih govorila npr.: Moja desna roka je popolnoma sproščena, je popolnoma težka in to ponavljala cca 5 minut oz. dokler nisem začutila, da je roka res težka. In tako , dokler se nisem sama počutila sproščene.

Nisem brala tvoje zgodbe od začetka, tako, da ne vem koliko časa jemlješ ADje, je pa stranski učinek tudi čustvena otopelost, nekaj časa.


Strahovi bodo minili, treba pa jih bo predelati na KVT (kognitivno vedenjski terapiji) , ki jo izvajajo psihoterapevti. Tam se učimo spremeniti miselne vzorce in odkriti tudi napačne. Ti priporočam.

Pa srečno in bodi vztrajna :rozicodam:

Sorči, sem sedaj videla, da si na začetku jemanja Adja.
Ja, bo treba kar potrpeti in vztrajati, boš videla , da se splača :rozicodam:

trzinka, hvala.

Ne, Paroxat sem jedla skoraj 5 let, ampak sem bila prejšnji mesec po počasnem opuščanju že na čistem minimumu (samo še četrtinko tabletke vsak 4. dan!). Ker se me je ponovno lotila anksioznost po 5-ih letih miru, sem morala spet začeti z AD-ji. Tako da zdaj jem spet celo tableto Paroxata.

Morda se napotim spet na psihoterapijo, ki sem jo že dala skozi pred leti.
Najprej pa bom skušala sama...s svojim trudom, bojem.

Lep pozdrav

Držim pesti, bodi optimistična, vse bo še v redu :rozicodam:

Mogoče res ne bi bilo slabo spet poizkusiti s psihoterapijo. :A)

Spraševala si me glede sproščanja. Zdi se mi, da si moraš sama izbrati kakšno sproščanje boš izvajala. Jaz uporabljam eno vrsto alternativnega sproščanja, ker z običajnim sama nisem bila zadovoljna. Jaz osebno nisem dosegla takšnega efekta kot bi ga morala in zato sem dolgo iskala tehniko, ki bi meni pomagala. Vendar, kot sem že na začetku napisala, želim, da tehniko sama izbereš, ker jaz zelo nerada nekaj priporočam, ker želim, da se vsak posameznik sam odloči. Vsekakor ti ne bo žal, če se boš odločila vsakodnevno sproščati. :onaposlusa:

Lepo se imej! :rozicodam:

Hey,

Janja, hvala. Bom poskušala. Če bo potrebno, pa se res naročim spet na psihoterapijo, ker mi je takrat pomagala.

Danes sem se spet zbudila anksiozna, prestrašena kaj bo z menoj... :unsure:
Kako je to hudo, ko si dopoveduješ, da je vsak strah povsem odveč, pa je vse skupaj še vedno prisotno...
Kako rada bi imela druge oči in tako drug pogled na svet, sebe, drugačno mišljenje... :(
Če pa mi res nič ne manjka...zakaj moram to trpeti?  >:(

In ta občutek, da so drugi okrog tebe srečni,sam pa ne moreš biti tako vesel...posebej v teh prazničnih dneh se počutim slabše...in brez prave volje, občutkov...pa dobro vem, kakšna sem bila še dober mesec nazaj, zdaj pa nisem več prava...grozno  :unsure:

dokler nisi v čevljih oz. koži drugega človeka, ne moreš vedet, kaj dejansko ta oseba čuti, misli, doživlja.... ni vedno vse tako, kot se na prvi pogled zdi...

Da, vsakdo ima svoj križ, pa čeprav na izven ne izgleda tako. Nič ne pomaga. Treba si ga je naprtiti in ga nositi.

Ja, Arwen Coprnica in Lado, se strinjam...to je samo pač tisti občutek, da se okrog tebe ljudje veselijo, ti pa se v sebi bojuješ sam s seboj.

No...upanje, da bo bolje, še vedno obstaja...

Lp,

Maycha

Kako tečen, nezanimiv, dolgočasen dan...ko bi srce moralo sijati, pa je polno strahu...v telesu vlada nemir in prihodnost se zdi tako črna, slaba...Zakaj? Zakaj? Zakaj?

No, ne bom vas preveč morila s svojim počutjem...

Lep in vesel božični večer vsem  :happy:

Mayycha, samo vreme je tako žalostno, sivo... Vpliva na naše razpoloženje.
Jaz si takrat v stanovanju prižgem vse luči, si nastavim naglas glasbo in pričnem pospravljati, ali pa se zamotim s čim drugim.

Jutri bo lepši dan :rozicodam:

Ohjejej...saj to ni res...kot da nimam že dovolj težav, sem zdaj še zbolela...:(:(:(
Zgleda, da se me vztrajno drži smola... >:( 

Posledično je depresivnost še večja, strah pred izgubo razuma in občutki nerealnosti me še kar spremljajo...

Tako si želim sama sebe spet sestaviti v funkcionalno celoto, pa mi preveč ne uspeva... :(

Lep pozdrav vsem

Maycha, saj veš, da so to samo misli. Ali si poizkusila s kakšno tehniko sproščanja? Poizkusi, če še nisi. Res ti priporočam to. Boš videla, vse bo še O.K.. :rozicodam:

Hey,

Janja, poskušam se maksimalno skoncentrirati pri avtogenem treningu...Ležim na postelji in skušam misli usmeriti na svoje telo, dihanje...vendar je težko. Ravno takrat mi te misli spet nagajajo.  :(

Mogoče bo trajalo nekaj časa, da mi ta tehnika uspe.

Hvala Janja za prijazne besede  :rozicodam:

Maycha, tukaj moraš tudi vztrajati, toliko časa dokler ti ne uspe. Na začetku misli precej uhajajo, jih moraš z AT natrenirati, zato se pa tudi reče trening :rozicodam:

Vem, da ti bo uspelo :rozicodam:

Kako je lepo, če nekdo verjame vate...hvala, trzinka   :rozicodam:

Zanima me, če je potrebno po ponovnem začetku jemanja AD (konkretno Paroxat) spet čakati določen čas, da začne delovati v polni meri? Po dobrih štirih letih jemanja, sem bila tako rekoč že na nuli, sedaj pa spet jemljem, vendar se čudim, da ni veliko bolje... :( Ne vem ali to pomeni, da je premajhna doza ali da je potrebno še počakati...čudno, ker mi je Paroxat vedno zelo pomagal, tako da sem bila minula štiri leta super.
:kiselnasmeh:

Lp

Kaj pa pravi zdravnik, ki ti je predpisal Paroxat? Jaz še nisem nikoli ponovno jemala, ker še nisem nehala jemat AD. Koliko časa sedaj ponovno jemlješ?
Mislim, da se mora telo zopet prilagoditi in sprejeti novo dozo, višjo dozo. Po moje je tako, kot , da bi štartala od začetka. :rozicodam:

Zdaj jemljem eno tableto Paroxata vsak večer in sicer natanko 18 dni. Pred tem pa sem kak teden jemala polovičko, da pač nisem takoj ponovno začela s celo tableto.
Psihiatrinja je rekla, da bi naj Paroxat na tesnobo takoj deloval - torej že naslednji dan, ko ga vzameš. 
Morda je malo bolje, vendar kakšnega občutnega izboljšanja ne opazim.
Ves dan je v meni neka nervoza, anksioznost, strah pred hospitalizacijo, norostjo, itd.
Čutim, da nisem "prava"...tudi, če se česa lotim, sem v sebi nemirna... :(
Dopovedujem si, da je to povsem brez smisla, da nimam razlogov, ampak vrag ne mine...=/
Vsak večer grem spat z upanjem, da bo drugi dan spet vse ok...pa še kar ni... :unsure:

Maycha, morda traja malo dlje, da ti ADji ponovno primejo. Jaz sem poleti začela z zmanjševanjem  ADja Asentra in sicer po priporočilu mojega psih. Ker sem imela hude odtegnitvene simptome, vrtoglavico in derealizacijo, sem želela spet štartati s celo tableto (zmanjševala sva tako, da sem 2x na teden vzela polovico, druge dni pa celo tableto, kar sploh ni bilo neko hudo zmanjševanje) in moj psih.je rekel, da bo po trajalo le kakšen teden, da bom spet o.k. Ampak je trajalo kar nekaj časa, da so ADji spet prijeli in ne le en teden.
Vendar ves čas sem vedela, da bo enkrat o.k. in tako bo tudi pri tebi. Probaj vsak dan preživeti čimmanj stresno, zamoti se s čim (jaz sem brala knjige), pa čakaj, da ti AD prime. In prišel bo tudi tisti dan, ko boš spet SUPER! Želim ti, da pride čimprej!  :rozicodam:

Maycha, tudi jaz sem štela dneve...neskončno dolgi so bili in vsak danj bolj boleči. Potem pa  :wav:kar naenkrat izboljšanje, pa spet padec, pa spet bolje in vsakič bolje, pa spet........
Mučno je čakati dan , ko bo...., ampak bo :rozicodam:

Maycha, se najdem v tvoji zgodbi ... Tudi mene ves čas spremljata tesnoba in depresija, zdaj med temi prazniki se dobesedno vlačim iz dneva v dan, tja pa sem me kakšen dogodek spravi v malo boljše stanje, sicer pa samo čakam, da dan mine in končno pride večer, ko se končno sprostim, ko se lahko uležem v posteljo, preberem nekaj strani knjige in začutim tisto blaženo zapiranje oči in potonem v spanec. Sicer pa se trudim hoditi na sprehode, tudi večkrat na dan. Tudi če ni trenutno bolje, vsaj hodim z zavestjo, da mi na dolgi rok zagotovo pomaga. Kamenček na kamenček, pa bo grad. In nekoč bom v njem kraljevala JAZ.  :)
Sem ti vse to napisala zato, da boš vedela, da je nekje v tej mali deželici še nekdo, ki mu je v teh dneh težko. In zagotovo nisva edini. Meni je to v uteho, da nisem ena in edina v tej čorbi.
Objem  :rozicodam:
Pogum, Maycha!  :wav:

Slavka, trzinka in Arnika - hvala za vzpodbudne, tople besede.  :rozicodam:
Če nekdo razume, kako mi je, mi to pomeni več kot sto zlatih gradov. Ko pa ti izreče kakšno vzpodbudno besedo, pa je to spet nova žlica energije za nov dan... :)

Morda je zdaj v teh prazničnih dneh res še huje...imam upanje, da bo v januarju bolje...ali pa tudi ne:(
Hudo je, ko se sprašujem, tuhtam, razmišljam zakaj se počutim anksiozno...če mi vsi govorijo, da nimam razlogov in sama vem, da res ne bi bilo treba. Dopovedujem si, da sem lahko sproščena...da bo jutri silvestrovo in se bomo pri fantu lepo imeli, da kmalu grem po muco, ki mi bo doma delala družbo...
Vendar me vseeno spremlja tesnoba, nekakšen občutek, da se ne morem povsem sprostiti in odgnati vsiljivih misli... :(

Arnika, tudi jaz sem v večernih urah boljše volje, nekoliko mirnejša, najsrečnejša pa ko grem spat...ker ko spim, ne trpim...

Eh, saj bo...skupaj smo močni!  :)

Maycha, je že večer!  ;D
Preživeli smo še en dan ...
Se ti je danes kaj lepega zgodilo? Pobrskaj po spominu ... karkoli, naj zgleda še tako majhno in neznatno. Če v sebi nosi lepoto, je pomembno!
Prepričana sem, Maycha, da te bodo grde misli začele zapuščati. Ti govorim iz lastnih izkušenj. Res je, da sem zdaj zopet v krizi, ampak tolikokrat se mi je že zgodilo, da je tesnoba popustila, izginila, da sem spet začutila veselje, da živim in da sem se spet bila sposobna krohotati  :sesmejem:, da ni vrag, da ne bi še tokrat. Veš kaj sem pogruntala? Se kar ponosna na tole   :A)  Če sem se že tolikokrat pobrala, to pomeni, da sem vendarle jaz močnejša od vseh teh strahov, ker če ne bi bila, se sploh pobrala ne bi že prvikrat, ko me je zadelo. Je tko?  :pomezik:
Kar pogumno! In če boš v kakšnem trenutku začutila, zaznala karkoli pozitivnega, se tega okleni z vsem, kar si. Izkoristi vsak dober trenutek in ga napihni. Pohvali se za vsak korakec, ki ti uspe. Ker ... tole, draga moja, je zate KORAK!
Objem!
In ... sladko spi. Zjutraj pa se zbudi v mirno, spokojno jutro. Ti iz srca želim. 

Heyla :):)

Arnika, točno tako...zelo pametno si to napisala! Se kar čuti, da si pozitivna oseba :)
Imaš prav - vsak večer bi si bilo pametno nekako "v mislih zabeležiti" vsak trenutek, dogodek, ki
ti je čez dan vlil vsaj malo zadovoljstva. In zanj moramo biti hvaležni.
Premalo se tudi zavedamo, da smo mi vendarle gospodarji svojih misli in teh naših strahov in da oni
nas ne morejo imeti v oblasti, če se jim sami ne pustimo! :)...in na žalost se jim prevečkrat pustimo... >:(
Ampak ni vrag, da nam ne bo uspelo... :)

Moj cilj v bližnji prihodnosti je nakup hišne muce in upam, da mi tudi ta prinese veselje...
...moram si čimbolj zapolniti dneve, ker imam občutek, da je moje življenje precej monotono in sivo...

Lep večer tudi tebi, Arnika in miren spanec  :rozicodam: Pa sporoči še kaj, kako ti gre.  :)

Dobro jutro!  :wav:
Kako si kaj? Jaz sem se zbudila dokaj umirjena, celo zajtrk mi je šel malo bolj v slast, kar je že ZELO DOBRO. Kmalu bom :pijeminjem: ...  :clap:
Mucka ti bo zagotovo popestrila in polepšala dneve. Zanjo boš skrbela, jo crkljala (in se zraven še ti    :-*), se z njo igrala, vračala ti bo ljubezen, ti predla v naročju, te tapljala s tačkami (mucine blazinice na tačkah so mi tako cute  :-*)
Naredi si lep dan! Pa oglasi se še kaj?
 :rozicodam:

Heyla,  :)

jaz sem približno še vedno enako...se pa trudim, da si sama v sebi govorim, da bo bolje in da se vsiljivk ne rabim bati.

Včerajšnji silvestrski večer sem preživela v družbi fanta in lepo je bilo. Danes pa grem domov in nameravam si zapisati določene cilje za to leto...morda bo tudi lažje, ko bom svoje misli prelila na papir.

Razmišljala pa sem tudi, da bom najbrž spet kaj naslikala na platno, kot sem nekoč...no, če bo volja in moč :)

Moram se potruditi in sama sebe premagati...

Hvala za odgovor in skrb, Arnika ter zdravo, srečno leto 2010 tebi in vsem drugim sotrpinom :)

Maycha, prideš še kdaj pokukat na forum? Kako si?  :rozicodam:

Heyla,  :)

po dveh tednih se spet javljam...:)
Arnika, hvala ti za skrb. Poskušam se sestavljati skupaj...iz dneva v dan.
Sedaj imam veliko dela za faks...v kratkem imam nastop na srednji šoli in upam, da bo šlo.

Zadnje čase sem malce bolje, vendar ne še povsem. Skrbi me predvsem, da imam občutek, kot da imam malo otopela čustva, občutke...ne občutim vsega tako močno, pristno...in sem še nemirna v sebi.
Saj sem že brala o tem, da imajo nekateri take občutke...npr. tudi, da se ti zdi, da do ljubljene osebe ne čutiš tako kot bi moral  :( :( Ne vem...čudna sem v glavnem  :(

Kako si pa ti, Arnika?

Lp  :rozicodam:

Maycha,

sem vesela, da ti gre na bolje, vsaj malo. Še vedno ti ni AD v celoti prijeli, še vedno bodo vzponi in padci, ampak bodi vztajna. Vse se bo uredilo :rozicodam:

Pa malce išči psihoterapevta, da ti bo pomagal urediti misli ...

Maycha, to je mogoče samo eden od strahov, ki ga imaš. Jaz, ko sem začela s svojim fantom hodit, sem že po enem tednu mislila, da to pa ne bo šlo, da ga nimam zadosti rada, da me bo pustil, ko bo spoznal, kaka sem  :ojoj: Zdaj pa se osredotočam predvsem na to, da se imam fajn z njim pa da mu pustim blizu pa da mu pokažem, da ga imam rada  :srce-utrip:

Mogoče se tudi na splošno zaradi strahov bojiš pokazati čustva.. tako se potem začnemo počutiti prazne, otopele, brez energije. Kakorkoli že, drži se  :rozicodam:

Ojla, Maycha  :038:
Tudi mene nekaj časa ni bilo na forumu ... Bila zelo zaposlena ...  :kiselnasmeh:

 :oki: Na bolje ti gre! Četudi se tebi zdi tako malo, skoraj neznatno ... pomembno je, da je BOLJE. In tako to gre: počasi, korak za korakom. A ko se ozreš nazaj, vidiš, da sploh niso bili tako majhni koraki. Ampak to je res šele potem, ko lahko zase rečeš: waw, trdo stojim in počutim se dobro. Verjemem, da ti je sedaj zelo težko. Da težko opaziš napredek in da misliš, da tega ne bo nikoli konec. Vztrajaj naprej. Zmoreš. Tako eno prijetno bitje si, dragoceno ... tudi za ta svet! Ta svet je tudi za nas nežne dušce. In ti znaš poiskati lepoto ... V sebi imaš velik zaklad, veš ...  :)

Strinjam se s TRzinko - dober terapevt je zlata vreden in potrga marsikateri trn.

Pa še to: jaz bom tvoja soseda. Bova skupaj nabirali zelišča in pripravljali čudežne zvarke :caram:
Sanjam o življenju v skupnosti ekohišic ...  :-*

Objem  :rozicodam:

Pa še en zame ...  :rozicodam:

Hey,

trzinka: hvala, imaš prav. Doživljam vzpone in padce v svojem počutju...zdaj vidim svetlobo, potem spet temo in tako se izmenjujejo občutki.

moljka: ja, ne vem kaj se mi dogaja s čustvi...kot da imam občutek, da so deloma otopela; da ne čutim tako kot bi morala, v vsej svoji polnosti.  :( Morda je to stranski učinek ponovnega jemanja tablet ali pa res samo strah v obliki vsiljivih misli?  ???

Arnika: hvala za te ponovno vzpodbudne besede!  :) Si človek, ki znaš vliti upanja v telo, ki je tega osiromašeno.  :-* Problem pri terapevtu je, da so neznansko dolge čakalne vrste... :unsure: ...tudi do pol leta se čaka. Šla pa bi k psihoterapevtki, ki sem je že vajena.
Sicer sem zadnje tedne zelo zaposlena in obremenjena s pripravo na nastop na srednji šoli...
In ko se spravim k delu, občutim nervozo - kot da bi rada, da bi imela narejeno vse že preden se česa lotim.  >:( Skušam sama sebe umirjati in se ravnati po načelih knjige, ki jo trenutno prebiram: Živeti v sedanjem trenutku. Bomo videli, kako bo šlo v prihodnje.

Evo, za vsako en objemček  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Maycha  :rozicodam: Eno lepo, snežkasto dobro jutro ti želim.

Najprej opravičilo: verjetno ti ni bilo nič jasno, od kje moja želja, da bi bila tvoja soseda pa ekovasica in podobno ...  :kiselnasmeh: Zamenjala sem te za Snow White oz. sem bila prepričana, da si ti tista, ki si želi živeti nekje na samem in nabirati zelišča. Oprosti ...

Kako ti kaj gre?
Upam, da si podarjaš trenutke, ki te veselijo ali vsaj malo posijejo skozi meglo težkih misli.
Nastopi so uspeli? Joj, se spomnim, kako je blo, ko sem imela jaz nastope. Đizs, sem si razbijala glavo pa strah me je bilo za znoret. Ma sem preživela in zdaj sem velecenjena  in nadvse spoštovana učitelca  :sesmejem:
Saj verjetno veš sama: od nastopov se res pričakuje priprava v nulo, ki jo pišeš 3 dni in ne vem kakšna izvedba učne ure, malo manjka da ne privlečeš še ognjemeta v razred ... ma potem je tole čist drgač.
Priprava takšna, da se iz nje sama znajdeš, učne ure pa tudi izpelješ dosti bolj na izi.

Objem

Hey,

Arnika, sprva res nisem vedela na kaj se navezujejo te ekohišice in zelišča, vendar se sliši zelo zanimivo.
Se vama pridružim. :)

Uh, a ti si tudi študirala pedagoško smer? Smem vprašat kaj poučuješ? :)

Kako se pa počutiš drugače? Jaz sem spet malo bolje, ponovno imam bolj pristna čustva...kakšen dan je bolje, potem slabše... Pomaga, če se čimbolj zaposlim in sama sebe v mislih bodrim ter spodbujam, da bodo vsiljivke nekega dne povsem zapustile mojo glavo... :kiselnasmeh:

Občutim pa še vseeno nekaj anksioznosti - kot da se bojim, da bi se mi vsiljevale kakšne neprimerne, nezaželene misli, ki jih nočem...ki niso zame značilne...v katerih se ne prepoznam...

Sicer pa mi je knjiga Živeti v sedanjem trenutku dala misliti...poskušam se ravnati po njenih načelih -
in sicer, če se znaš popolnoma predati sedanjemu trenutku, potem ne vidiš nobenih problemov in težav.

Še bo treba delati na sebi...še se bo treba prebijati skozi zid vsiljivk in anksioznosti...ampak upam, da bom čimprej na drugi strani zidu, kjer bom spet prava jaz... :(

Lep pozdrav in piši kaj,

Maycha

Maycha :wav:, počasi se daleč pride :oki:

Hey,

trzinka, točno tako!  :happy:  Saj hodim...korak po korak...in počasi ni vrag, da ne bi bilo bolje.

In kako gre tebi?

Lp

Hvala Maycha, zaenkrat moram kar potrkat. V redu :oki:. Včas me še tesnoba daje, pa misli mal švigajo, ampak ne obračam pozornost na to. Grem naprej, še vedno se učim...


Pozdravček :rozicodam:

Ojla!  :038:

Učim prvčke in moram napisati, da tooolk uživam  :-* :-* :-* To mi je pa res uspelo, izbor poklica. Sicer sem cel študij bentila, da nimam živcev za take kričače, ma sem delo vzljubila takoj, ko sem začela hodit v službo.
Danes so tiho reševali matematiko, ko sem zagledala njihove portrete Prešerna, ki so jih narisali včeraj v podaljšanem bivanju in sem od navdušenja kar vzkliknila. No, pa sem jih nadaljnih 10 minut spet umirjala ...  :sesmejem:

Kaj pa ti študiraš?

Drugače pa sem lepo. Res lepo. Učim se ljubezni do sebe, odganjam misli, ki mi govorijo, kaj vse bi morala, topim občutke krivde, premagujem anksiozo ...

Pa vidim, da tudi tebi uspeva!  :clap: Kar pogumno naprej!

Vse dobro  :rozicodam:

Hey,

lepo, lepo. Tudi jaz marsikdaj rečem, da nikoli ne bi učila, ker bi zgubila živce, vendar se nikoli ne ve, kje boš dejansko pristal.  :)

Jaz pa študiram biologijo in sociologijo. Z izbiro študija sem zadovoljna, upam da bom tudi s službo.  :)

Hja, počasi gre...zelo počasi. Jaz pa sama sebe učim drugače razmišljati, v stvareh videti več pozitivnega kot negativnega...tesnobna pa sem predvsem takrat, ko sem sama doma, zato takrat ponavadi veliko prespim. Utruja pa me tudi strah pred ponovnimi obsesivnimi mislimi...

Mah...sanjam, da bom spet kmalu brez tablet in normalno funkcionirala...mislim, da je res vse v glavi...če si dovolj močen in znaš spremeniti svoje vzorce mišljenja, potem ne potrebuješ tablet. Tako ali tako tablete ne odpravijo težav, ampak jih samo lajšajo medtem ko moraš sam delati na sebi.

Lp

Jutro!

Glede tablet imaš popolnoma prav. So samo bergla. Vendar ... včasih potrebujemo tudi to, da lažje odpravljamo vzroke težav.

Povej, kako ti gre?

 :rozicodam:

Heyla,

iz dneva v dan se prebijam, pridejo dnevi, ko sem ok in tudi takšni, ko sem brezvoljna, depresivna in veliko prespim. Imam občutek, da nisem toliko spala, ko sem jedla manjšo dozo Paroxata.

V prihajajočem tednu imam kontrolo. Opazila sem, da sem tesnobna in brezvoljna predvsem, ko sem sama doma. Takrat me je tudi strah, da bi me spet začele obsedati vsiljive misli. Popolnoma drugače se počutim, kadar sem pri fantu in pri njem ostanem po več dni. Ko pa pridem domov, pa sem ponovno takšnega "mračnega in sivega" počutja. Veliko spim tudi podnevi. Nimam posebnega hobija, ki bi me veselil. Pa tudi težko se spravim k učenju...
In ko samevam, spet preveč razmišljam...spet postanem anksiozna...spet vidim stvari slabše kot sicer.
Zavedam se, da je takšno življenje dolgočasno. Zavedam se, da bi se morala zamotiti; prebrati kakšno knjigo ali iti na sprehod. Ob branju knjig se težko osredotočim na to, kar berem...in nimam volje, da bi šla iz hiše na kak sprehod. Najbolj srečna sem, kadar sem z njim...zato imam tudi strah, da ga ne bi izgubila, čeprav je vse ok.

Zmedena sem in sama več ne vem, kaj pravzaprav bi me premestilo na zeleno vejo... :(

Lep pozdrav vsem, poročajte tudi vi kako se počutite  :rozicodam:

Maycha, se moraš kar prisiliti, da greš ven. Tudi meni je muka ko se spravljam hodit, ampak pomisli na to, kako fajn se boš potem počutila.
Če se ti pa spi, potem pa spi, nič hudega, enkrat bo minilo.  :rozicodam:

Hey,

trzinka, imaš prav. Morala se bom kar močno prisiliti. Ja, samo spala bi, kar pa tudi ni dobro.  :'(
Veliko prespim podnevi, samo da mi čas mine hitreje...tako sivi, nezanimivi so moji dnevi...
Zdaj pa se spet začne šola, tako da bo veliko za počet, vendar bo zahtevalo veliko psihičnega napora.

Zanima me, če je kdo že poskusil s kakšnimi drugimi zadevami, ki se jih da dobiti v lekarni - npr. tablete Deprim z izvlečki šentjanževke, baldrijanove kapljice, matični mleček ... in ali ste bili zadovoljni?

Lep pozdrav :*

Joj, ne vem, če jemlješ kakšen AD, nisem brala za nazaj, se mi zdi, da šentjanževke ne smeš z zdravili jemat. :-\

Drugač pa, tudi če se ti podnevi spi, pojdi ven, vsaj za eno uro zmerno hitre hoje v naravi ali nekje na bolj mirnem, bolj sproščujočem okolju. Zdaj so dnevi že malce daljši in lahko to izkoristiš dvakrat na dan. Po določenem času boš opazila spremembo, če boš redno hodila vsak dan.

Tile zimski dnevi so tudi meni sivi, ampak ej, pomlad trka na vrata :wav:


Drži se, mislim, da ti gre kar dobro, kljub spanju :rozicodam:

Hvala, trzinka.  :)  :rozicodam:

Ja, jem Paroxat. Bom vprašala psihiatrinjo kako je s tem, imam kmalu kontrolo.
Za baldrijanove kapljice sicer vem, da vsebujejo alkohol in to ni priporočljivo.
Pijem pa magnezijeve šumenke, mi kar ugajajo.

Lp

Jutro Maycha!

Ti tudi jaz toplo priporočam sprehode. Saj na začetku se je težko prisilit, postelja je takooooo vabljiva in telo takoooo utrujeno, da o možganih sploh ne govorim ... ma sprehod RES pomaga. Telo se sprosti, nadiha, glava zbistri. In potem hoja postane potreba in greš, ker telo kliče po tem.
Ma veš kaj, če si za, lahko greva kdaj skupaj. Saj živiš v LJ, kajne? Pošlji mi ZS, pa se lahko zmeniva. Če ti je ok, seveda.

Bodi lepo.  :rozicodam:

Hey,

Arnika, najlepša hvala za prijaznost. Z velikim veseljem bi šla s teboj na sprehod, vendar sem iz Maribora. Škodaaaaaa   >:( >:( >:( :ne: :ne: :ne:

Bilo pa bi se lepo spoznati v živo. Sporoči, če se boš kdaj nahajala v bližini Maribora. Jaz sem zelo redkokdaj v Ljubljani. Tudi jaz sem zate mislila, da si nekje iz štajerskega konca...

In kako si drugače? Jaz sem zase izumila novo strategijo brzdanja živcev, vendar še ni dobro preizkušena, da bi lahko prepoznala učinke. Na kratko o tem: o stvareh, ki mi predstavljajo nek napor, stres, strah...skušam premišljevati, si jih zapisati na list papirja in pogledati nanje s povsem drugega zornega kota. Nato si izpišem vse, kar vidim v njih pozitivnega, poučnega... Skušam spremeniti svoje vzorce mišljenja, poglede na dogodke, stvari. Veliko sem prebrala o dejstvu, da se počutimo in delujemo v skladu s svojimi mislimi in pozornostjo, ki jo dajemo stvarem. Tudi film The secret priča o tem.
Upam, da bom lahko v tej smeri kaj naredila...poročam o rezultatih.

Na sprehod pa se bom tudi odpravila, ko bom čutila potrebo po osvežitvi nemirnega duha. :)

Lep pozdrav in vse dobro  :rozicodam:

Škooodaaaaa, res.  :(
V Maribor me pa zelo redko zanese ... Sem bila v celem svojem življenju ene dvakrat tam.  :kiselnasmeh:
Si pa želim enkrat Pohorje prehodit. Bom sporočila, ko se bo ta želja približala realizaciji. Lahko gremo celo skupaj ...  :oki:

Ma jaz sem načeloma ok. Imam težave s kolenom in sem gibalno omejena, ni sprehodov, ni taichija, vse delam tako počasi ... posledično mi niha razpoloženje. Danes pa si z ankso že kar lepo zreva v oči. *******.  :taz: Ma se ne damo.  :wav:
Ej, ta tvoja strategija se pa dobro sliši. Bom še sama probala. Današnji dan je kot nalašč za to. Upam, da se ti bo obnesla. Poročaj ...
En velik objem  :rozicodam:
Na sprehod pa le pojdi ... Pa si zraven predstavljaj eno skuštrano temnolaso drobno postavco, ki zelo hitro hodi in opleta z rokami. Nekako tako zgledam jaz.  :sesmejem:

aaaa, bom od zdaj naprej pozorna na tržnici :pomezik:

Hey,

ujej, ni nama usojen ta skupni sprehod, Arnika... :unsure:  No, če pa te pot vendarle zanese kdaj v Maribor, pa vseeno sporoči...:)

Ta teden pa imam kontrolo, sem si pripravila kar nekaj vprašanj za psihiatrinjo. Opazila pa sem bistveno razliko med izražanjem čustev, občutenji, ko sem bila praktično že brez tablet in pa zdaj, ko jih spet jem.
Vidim, da čustva kar malo otopijo, niso tako pristna. Ko sem bila samo še na osminki tablete, sem bila bolj sentimentalna, hitro mi je šlo na jok, ko sem prebrala ali slišala kaj bolj žalostnega...ali sem samo prebrala kakšen verz v osmrtnici meni neznane osebe. Sedaj pa mi kakšna taka stvar ne izzove več solz v oči. Zanimivo res...mogoče bi pa morala pretrpeti takrat odtegnitvene simptome in si dovoliti čutiti kot sem čutila, pustiti solzam prosto pot in čustvom, da se izrazijo. Sedaj se včasih počutim malce otopela, kar se občuti tudi pri spolnosti, čeprav v minulih štirih letih, ko sem redno jemala Paroxat, je bilo slednje ok...  :-[

In kako gre tebi?  :rozicodam:

Lp

Hej, Majča, se ti nisem dolgo oglasila. Me je za po riti našeškat  :kiselnasmeh:

Kako si?

Jaz sem kar ok. Trenutno na bolniški, ker me je zvil prehlad, sem na slabem glasu  :sesmejem: + se rehabilitiram od stesnega življenja zadnjih nekaj tednov.
Učim se biti manj prijazna in izražati svoje zahteve, želje in potrebe. Ravno včeraj sva s terapevtom ugotavljala, da do drugih niti malo nisem tako zahtevana in stroga kot sem do sebe.
Ni lahko, ma se bom že naučila, da se ne bom več toliko trudila, da bo ljudem okoli mene čim bolj udobno.

 Piši mi, kako ti gre. :rozicodam:

Heyla:)

Nekaj časa je že preteklo, odkar sem nazadnje pisala sem gor. Počutje gre na bolje, reducirale so se vsiljive misli, vendar so jih deloma nadomestile nove, a niso tako intenzivne in so nekako zastopane v normalni meri. :)

Želim si čimprej spet poskusiti zmanjševati dozo tablet in se jih za vselej rešiti. Vem, da bom zmogla, le železna volja bo potrebna...:)
Ugotovila sem, da je morda edini moj problem, iz katerega vse izhaja, da sem preveč senzibilna za vse okrog sebe in tudi zahtevna do sebe. Sem človek, ki nekako ne spada preveč v današnji čas pritiskov in stresa. Želim si živeti v miru, brez pritiskov od drugih ljudi in okolja, okušati drobne radosti življenja...ampak dandanes je vse tako psihično naporno in zahtevno, jaz sem pa preveč senzibilna in dajem določenim pojavom, besedam drugih in določenim mislim preveč pomena. :(
Saj bo bolje, ubrati bo treba določene strategije in se s tem spoprijeti. Morda dobim z leti izkušenj tudi bolj trdo kožo. :) Upajmo... ;D

Drži se Arnika in pozdravi se čimprej...pa piši, kako si :)

Maycha

Maycha, tudi jaz že od malega čutim tako, vendar ker živiva tukaj v tem svetu, ki je tak kot je, je na naju, da nekaj narediva, da bova bolj odporni, bolj trdni, mogoče tudi manj senzibilni. Jaz se vsekakor trudim in delam na tem, ampak mi gre bolj počasi, pa vendar mi gre. Jaz verjamem, da nama bo obema uspelo. Po drugi strani pa je ta moja senzibilnost tudi nekaj tako zelo lepega, da je ne bi zamenjala.:zvizgam:

Lepo se imej! :rozicodam: