FORUM Nebojse.si

Velikokrat dobim grde misli, najbolj me to moti med poukom ker začnem paničariti da ne morem nič narditi in bo z mano konec.Učitelji me seveda ne razumejo ker jim ne morem zaupati takih stvari.Moti me tudi to da se o takih stvareh lahko pogovarjam le z mojim očetom ki ima podobne in še malo hujše probleme.Rad bi imel več prijateljev ki bi jim take stvrai lahko zaupal, kajti do sedaj nisem mogel mojih težav povedati še nobenemu od prijateljev.  :(

Timi pozdravljen.

To, da sta z očetom zaupnika je ogromna prednost.
Ker ima tudi on težave te lahko toliko bolj razume.
Pogovorita se o njegovi diagnozi in načinu zdravljenja.

Težave v šoli lahko rešuješ tudi s tem,
da se pogovoriš z šolsko psihologinjo, ki je usposobljena,
in ima znanje o tem kako in kaj če si v težavah...
Lahko jo obiščeta oba z očetom.

Poišči najprej psihoterapevta in nato tudi psihiatra.
Lahko je to v eni osebi zdravnik in terapevt.
Hodit začneš na terapijo - zdravljenje skozi pogovor...
BOš videl kako zelo pomaga, ko se naučiš obvladati sebe, misli...

Drži se..težavo BOŠ premagal.. :onaposlusa:

Hej Timi  :rozicodam:

Veš, še mi, ki smo odrasli, težko najdemo ljudi naše starosti, ki bi nas razumeli, za tvoje vrstnike pa je ta tematika pretežka  :kiselnasmeh: Svetujem ti torej, da se obrneš na osebnega zdravnika ali šolsko psihologinjo in pri njih poiščeš nasvet in pomoč.

Seveda pa lahko kaj več napišeš tudi na ta forum, kjer ti bodo bolj izkušeni mački (  :sesmejem: ) z veseljem svetovali.

Prijatelje pa uporabi za to, da se poveseliš, sprostiš, da ne razmišljaš samo o težavah, ampak poiščeš tudi bolj svetle trenutke vsakega dne.

Pa pogumno (no, pa saj ti gre, če si si upal pisati na forum, jaz tega pri tvojih letih ne bi zmogla  :zardevam:)!

Hey Timi :)

Fajn, da si najdu ta forum, ker je res super, tukaj so ljudje, ki te bodo zastopili  :pomezik:. Če te kej konkretnega zanima glede vsiljivih misli, kr prašej, jest sm že pravi strokovnjak za to temo  :sesmejem:.

Drugač pa, preberi si temo vsiljive misli...

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,682.0.html

Tukaj v tej temi je veliko nasvetov in  izkušenj od nas, ki trpimo za to obliko anksioznosti, tako da bi blo fajn da tukaj mal prebereš.

Drži se, pa še piši, tukaj te zastopimo :)

Timi, dobrodošel med nami  :rozicodam:

Hvala za use odgovore in prijaznost.V četrtek grem k terapevtu ki ga usi zelo hvalijo in upam da je res dober.

držim pesti  :oki:; potem pa le povej, kako je bilo, prav?  :pomezik:

objem  :rozicodam:

Tud jest držim pesti! Pol ko bo pa mimo pa sporoči kako je blo ok? :)

Drži se!

Škoda, da se ne oglasi...  :unsure:

oj našel si pravo stran za debato tudi jaz imam prisilne misli najbolje se je distancerat in jih nadomestiti z pozitivnimi če se le da malo vdihni in pa izdihni za sprostitev
kaj več pa kar vprašaj zihr bo kdo imel kaj za priporočit

lp
Domen

Hey :) Timi5028 oseba ki je začela tole temo, sem jast. 13 let sem biu star ko se mi je to zgodilo. Hodil sem še v srednjo šolo, takrat sm se kr hitro pocajtu in sm biu zdrav k riba do dons :) Zdej sem star 16 let, hodim na Vegovo, smer tehnik računalništva, v šoli mi gre dobro, Prvi letnik sem zaključil z dobrim uspehom, povprečje 3.4 hehe :) Skoraj prav dobro, zlo sm veseu :) Nogometa več ne treniram že 4 leta, ker je v moje življenje prihitela rolka in ne morm stran od nje in tut nočm. Je najbolša stvar na svetu, vsaj zame :) Moja starša sta se ločila 2 leti nazaj, name ni pustilo večjih posledic, ker sm se dobr navadu na to :) Tut oči žii blizu mene, tkoda ga lohk vidm vsak dan če želim, z mamo se še zmeraj razumeta dobro, tud kdaj pride na kšno kavico pa kšn pogovor :) Mislm da mi je celo bolš da sta ločena, bol sm sproščen, več miru v "bajti" po domače hehe :) Oči se je skor čist pozdravu, dela šolo, star je 36 let in si ustvarja zelo dobro življenje, tudi njegova, zelo dobra prijateljica, s katero upam da bo nadeljeval živlnjenje je ZELO super oseba :) Življenje mi je tekločisto normalno, šolo sem delal brez večjih težau, veliko učenja, ampak je šlo brez večjih problemov, skejtam skoraj vsak dan če se le da, veliko potujem s prijatelji, kateri so vsi starejši od mene vsaj 10 let :) Z njimi sem praktično vsakič ko skejtam, zelo vredu  ljudje, hodimo po sloveniji se mamo fajn in tko. Seveda ker sm str 16 let tut dost žuram, imam punco, brez katere bi me najbrš že zdavni "pobralo". Pa ne mislim dobesedno. Je zlo fejst punca, skupaj sva že malo več kot 1 leto, nanjo sem bol navezan kot na kogarkoli na tem svetu :) Čez vsako lepo stvar greva skupi in čez vsako najtemnejšo stvar greva skupi. Kljub temu da žuram, seveda nikoli sam, največkrat je to z punco in zraven njenimi in mojimi prijatelji, NIKOLI NE POSEGAM PO NOBENI DROGI. Včasih grem mal vn spijemo kej skupi kšn rojst dan in tko... Ne počnem pa nobenih večjih neumnosti in še enkrat NOČM, NEBOM IN NISM POSEGU PO NOBENIH DROGAH. Res mi ne manka praktično nič v življenju. Imamo seveda nekaj finančnih problemou tukaj pri mami s katero stanujem, vendar niso niti približno tako hudi da bi me moralo skrbet. Tudi mami ima fanta ki zna bit uredu zna bit pa tut dost "čudn" :) . Ampak se nekako razumemo in me ne moti da je pri nas :)

od prve objave na tem forumu, sepravi še pod imenom Timi5028, ko sem bil star 13 let, sepravi 3 leta nazaj, nisem imel nobenih problemou. Ta teden pa se mi dogaja nekaj čudnega:

Teden se je začel zelo čudno, čudni dnevi mrzli, megleni, nevem tut na FaceBooku je vsak ta drug napisu kok so čudni dnevi, pa da se vsi slabo počutjo blablabla...

V šoli sem imel kar nekaj neopravičenih, imel sm zvit gležn, sm biu na birglah, potem sm si hrbt neki poškodvou nism mogu spostle ustt, ampak vse to je posledica skejtanja, pač adrenalinski šport, je nevarn zato sm tut tok zalublen v njega :)

In seveda so te neopravičene ure mojo razredničarko ki je ne maram kej preveč, zlo razjezile, in ni verjela da sm poškodvan, kljub temu da sm imel birgle.

Cel moj razred, imam res dober razred, je proti naši razredničarki, vsi vemo da dela krivice meni in mojim sošolcem, kljub temu da vsako razredno uro govori da je najbojl pomembna ENAKOPRAVNOST, katere pa ona seveda ne pozna.

Cel tedn sem že vs napet in živčen zarad nje ker mi vsako uro ko jo mam govori take stvari da samo gledaš, in vsi moji sošolci vejo da ni pravična.

v torek pa je naredila piko na i.

Pri uri slovenščine se je nekaj zgodilo in zasmejal se je cel razred, v razredu nas je 31, zasmejalo se je najmanj 28 iz celege razreda.

Še ona sama, nato pa nas je ene 20-22 nadeljevalo in je bla jezna, in seveda sem bil jst poslan iz razreda, ker me ona praktično nemore gledat. In se mi je "odpelo"  in sem ji povedal svoje, reku sm ji da ni ENAKOPRAVNA da že celo leto in pol dela razredu krivico, in cel razred se je seveda strinjal z mano, nakar se je razjezila zaradi tega, in šu sm iz razreda, hotla je da pustim stvari v razredu, da bom potem prišel nazaj in sm reku da nebom in sm šu domou :) Vziroma še nekaj opravkou dokončat v mestu in nato domou.

Drug dan sepravi v sredo smo mel razredno uro in seveda smo vsi vedl da bo znorela... Ja dubu sm ukor razrednika zarad tega in zarad neupravičenih ur + zaradi še nekaj drugih stvari ki jih je potem prečrtala ker niso bile resnične.

ceu teden sm že neki napet in tak čudn, nč se mi neda nimam volje za noč, tut za igrce ne, za skejt, za šolo sploh ne. Sam pogovarjat se mi da :)

No in dons po športni po tem k sm uzeu en Persen- tableto za pomiritev , približno 2 urci po tem se mi je zgodil skoraj isto kot pred tremi leti... Samo še malo huje...

Čakal smo na kemijo sedeu sm in sm se začeu trst, nevem zakaj živčnost pred nevem čem... resnevem...

Nato me je zgrabila panika, in nepopisn strah, spet nevem pred čem, pred ničemer, kar naenkrat, panika in strah, začel sm rahlo jokat, reku sošolcm da nemorm več in da grem domou in nej povejo učitlci. Takoj sm poklicu mami in ji povedu čakala me je doma in poklicala še ene 10 krat na poti...

Doma sm se ulegu in čaku Punco da pride da se pogovorim z njo, ker z mami se mi ni pasalo pogovarjat, kljub temu da se največkrat z njo pogovarjam o kšnih takih ali drugačnih stvareh... Res sm hotu sam punco, ime ji je Anja, čudn mi jo je omenjat kot "PUNCA" nevem zakaj... Torej čakal sem Anjo...

Prišla je in začel sme jokat, se trest in spet neka panika zlooo velik sm joku, pršla je tut mami ker sm biu zlo glasn, nekak sta me pomirila... in smo se mal pogovarjal, to so bli eni izmed mojih groznejših trenutnkov v mojem živlnenju...

Že cel dan imam v trebuh tak čudn občutek, kot nekakšna trema, strah, težje diham, in to negre stran, razen takrat ko rees pozabim nato, in to je edino k zaspim.... Potem sva skupaj zaspala in blo je bolš

Čez 1 urco spet isto čudna bolečina v trebuhu, ki niti ni bolečina, čudn občutk, strah trema, nevem kako, mal težje diham tut mugoče ....

Zdej sm bolš, počutm se bolš uzem sm PERSEN FORTE, in se mi zdi da je bolš, jutr grem v šolo, po šoli pa najbrš k zdravniku, ki ga pozna mami. On se ukvarja s podobnimi zadevami in je imel že nekaj takih primerov, tkoda že nekak komi čakam da ga spoznam pa da se pogovarjava...

No to je ubistvu to...

FUL sm pa veseu da sm šu spet po treh letih mal pregledat tale forum, in sm opazu svojo staro objavu, ki govori o podobnem primeru hehe :)

Upam da mi boste čimprej kej odpisal pa da kašno rečemo ker mi to res zelo pomaga. :)

Pa se opravičujem da takrat nisem nič odpisal... :) Pa hvala vsem za odgovore kajti takrat jih nisem niti videl, ker je tako hitro minila stvar :)

Pozdravljen  :)

Lepo da si se spet oglasil na forumu ;)

Sam tudi nisem bil od takrat na forumu več, a sem dobil mail, ker sem bil naročen na sporočanje o objavi na to temo.

Bil sem na tem forumu, ker sem sam tudi imel nekaj težav z samo šolo in starši, tako da sem bral podobne izkušnje po forumih.

Vesel sem, da si super zaživel in upam, da ti bo tale nov zdravnik našel vzrok za tvoje težave.

Pa ne pozabit pisat, kako bo v prihodnje :)

Uživaj in upam, da se ti tvoje negativne izkušnje ne bodo več ponovile.

Somebody999,  :rozicodam:  lepo te je brati po 3 letih, tvoje zivljenje se kar lepo suce, prilagodil si se novi situaciji, locitvi starsev, punco imas, sola ti gre in uzivas v hobiju, to se slisi zelo lepo! Potem pa se ti je zgodil ta nekaksen napad panike, ki je mogoce samo nekaj trenutnega in te ne bo predolgo mucilo, morda ne rabis zdravil, ampak samo pogovor, pa tudi ta razrednicarka si zasluzi pogovor pred ravnateljem, ker ti delujes kot en mili fant in si ne znam predstavljati, zakaj te je poslala iz razreda, pa ravno tebe je izpostavila, ocitno si zanjo neka tarca vcasih, vseh pac nima enako rada in to je dokazala.

Somebody, razlog za to slabo pocutje je po moje tudi fizicen, namrec ti si bil tudi bolan in si takrat spoznal to nemoc in trpljenje. Tudi jaz dobro vem, kaj so to hude bolecine ortopedske narave. Vem kako je, ce ne mores vstati, jaz sem vstajala vsako jutro po 5 do 10 minut iz postelje, imela pa sem natisnjen zivec, iz kriza v nogo, to je trajalo cele mesece. Ves cas vmes in po tistem sem imela obcutke obupanosti in nemoci. Pa sem se ful zasekirala, mislila sem, da ne bo nikoli bolje.... Pa je blo in je zdaj ok! :oki:  Enako pa je pri tebi, tudi ti si zdaj  ze fizicno dober in ta izkusnja poskodbe se te ne bi smela vec tako dotikati !  Sam s sabo moras v glavi razcistiti, da so za nase anksioznosti (strahu, panike) krivi razni tezki dogodki, travme in fizicne travme in poskodba vsekakor spada sem, za nekaj casa ti je bil odvzet ventil in hobi, ki ti veliko pomeni. Pa še v teh mladih letih si, vse je bolj burno, zato skusaj gledati na to kot na prehodno stanje. Kaj tocno to je, bo zdravnik povedal. Upam da bo to cimprej minilo. Tako kot je minilo takrat pri 13, tako pa bo tudi sedaj!  8)  Ne pusti se paniki, ti si mocnejsi!

somebody, a zdravil se nisi pa nič med tem (psihoterapija)?

to, da zdaj težko dihaš, si živčen itd., je klasičen znak anksioznosti, pač nek nedoločen strah glede prihodnosti. S persenom, ki ga jemlješ občasno ni sicer nič narobe, ampak to je zelo blago pomirjevalo. Če boš šel do zdravnika, ti bo morda predpisal kaj bolj učinkovitega (vendar s temi tabletami previdno, če jih boš dobil, ker se z njimi lahko zasvojiš - jemati jih moraš zgolj po potrebi), ampak ne se zanašat na to. Če te bo poslal k psihiatru, ti bo ta lahko predlagal antidepresive, ampak ne glede na to, da ti bo rekel, da to ni nič takega, bodi raje zadržan to tega. Najboljše zaenkrat je, da greš na psihoterapijo - tudi če nimaš trenutno nekih res hudih težav oz. so te bolj prehodnega značaja (pridejo in minejo, ko zunanji vzrok izgine), je dobro, da se naučiš spoprijemanja s stresom. Tega se naučiš na psihoterapiji in na podobnih delavnicah, npr. asertivni trening (to je sicer bolj za komunikacijo z drugimi, če imaš s tem težave), lahko tudi tehnike sproščanja, kakšna joga ali kaj podobnega.
To, da greš na psihoterapijo, še ne pomeni, da si bolan ali da imaš psihično motnjo - mnogim ljudem bi koristila, ker se ne znajo najbolj učinkovito spoprijemati s stresom, komunicirati, imajo nekonstruktivne vzorce razmišljanja itd.
Glede na to, da se ti te težave ponavljajo vsake toliko časa, je možno, da si tudi po naravi bolj občutljiv na stres, zato moraš bolj kot drugi paziti na to, da si znaš vzeti čas zase, da se znaš spoprijemati s stresnimi situacijami ipd. Problem bi bil, če bi s psihoterapijo odlašal in čakal, da težave izginejo same od sebe. Lahko se recimo zdaj situacija v šoli izboljša in boš spet ok. Ampak čez par let boš morda spet v taki situaciji in se spet ne boš znal spoprijeti z njo. Zato je dobro, da ukrepaš že zdaj in po potrebi greš potem spet na kako uro psihoterapije pozneje (ko boš že zaključil z zdravljenjem), če se ti težave ponovijo.

Je pa dobro, da se družiš s prijatelji in da imaš podporo v družini. Če imaš kakega res dobrega prijatelja, ki mu lahko zaupaš, mu lahko tudi poveš, kaj o svojih težavah, če misliš, da ti bo to pomagalo.

Svetujem pa ti, da se ne sekiraš preveč glede učiteljice - vsi smo imeli par takšnih. Moraš vedeti, da se boš vse življenje srečeval z ljudmi, ki ti ne bodo všeč - če ne moreš nič spremeniti glede tega, potem se moraš s situacijo pač sprijazniti. V tem konkretnem primeru pa se lahko kot razred pritožite glede učiteljice, lahko ravnatelju ali kako drugače, ne vem, kakšne možnosti imate. Marsikaj se da doseči, čeprav je res, da odrasli včasih ne upoštevajo mnenja najstnikov, češ da ste nezreli. :)

Najlepša hvala vsem za odgovore, je fajn prebrt kej tazga hehe :)

Dons se že zlo bolš počutm, sm pa žezmenjen z očijem da se dobiva po šoli :)

najbrš bom šu čez počitnice k zdravniku, mužno pa je da bom šel že v petek, odvisno od časa, in tako naprej... Ampak bom definitivno šel :)

Mam pa še en drug problemček...

Prehitro se razjezim, in velikrat sm preveč živčen, zato sm tut učer pojedu persen... potem pa se je zgodilo kar se pač je... :)

Zlo mi pomagajo pogovori res zlo, mam dost takih oseb z katerimi se lahko use pogovarjam, par prijateljev ki jim use zaupam, očetu, mami, in še punci :)

lp, pa hvala za odgovore :)