FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni vsi,
pred tednom dni sem dobila potrjeno diagnozo anksioznost.Po eni strani mi je odleglo, da končno vem pri čem sem, da nimam drugih fizičnih bolezni katerih sem se bala in podobno.

Zdravnik mi je svetoval, da o bolezni ne govorim z preveč ljudmi, ki jih poznam saj ljudje lahko narobe razumejo zadeve s čimer se zelo strinjam.

Moja dilema je ali naj povem starejšima sinovoma, ki imata 19 in 22 let.Po eni strani sta me že nekaj časa spraševala kaj mi je, da imam take izpade (seveda je to v žargonu zvenelo npr. pa mat kva ti je a se ti meša al kva :-))) kako blizu resnice sta bila!!!

Ne bi ju rada obremenjevala z svojo boleznijo, ker sta zelo navezana name in bi se zelo ustrašila po drugi strani bi pa sigurno lahko bolje razumela moje občasno obnašanje, ki ga seveda takoj po zaključenem dejanju obžalujem.

Kakšne izkušnje imate??

Pozdravček v sobotni večer...

Ojla Heli.

Kot prvo anxioznost ni neka huda duševna motnja....
To da delajo nekateri zdravniki sami že stigmo iz tega je zame sramota!

TESNOBA je občasno normalno stanje VSAKEGA ČLOVEKA
(je naš varovalni mehanizem že od pradavnine)
Pri nas, ki smo bili ali dlje izpostavljeni stresu, hudemu šoki, otroškim primankljajem itd itd...
pa se je začela postopoma tesnoba (anksioznost) pojavljati tudi v trenutkih ko ni nevarnosti.
Najmočnejša stopnja anxe je panični napad.

Sama sem otrokom vsem štirim povedala za kaj gre.
Razložila KAM me je pripeljal STRES in dolgotrajna žalost...ujetost v situacijo, ki me je uničevala...
Tako sem dosegla, da so razumeli, ko sem potrebovala čas za počitek, čas zase, za sproščanje...Pomagali so mi v času ko nisem mogla niti do trgovine (strah pred napadom panike)

Sama zagovarjam ISKREN in ODPRT odnos do otroka.
Saj verjamem da le na ta način bo otrok enak do tebe,
naučil se bo, da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev iz veselih in manj veselih dogodkov.

Predvsem pa anxioznoist ni nekaj redkega in nekaj kar nas dela neprištevne.
Vsak tretji človek ima že težave s tem...
ko spregovoriš NAGLAS kaj se ti dogaja, se ti začnejo odpirat tudi drugi, presenečena boš koliko tega je v tvojem okolju pa ne veš...

Z svojo osebno rastjo (ki je nekak obvezna pri premagovanju anxe) pa boš postala
še boljša mama in otroci bodo imeli odlično popotnico za naprej...

Vse dobro ti želim. :rozicodam:

Se čisto strinjam z Aslan. Tudi jaz sem o moji diagnozi povedala otrokoma, saj sta oba že prej opazila, da nekaj ne štima z mano. Posebno starejši, ki je bil takrat star 11 let je bil zaskrbljen, kar sem videla v njegovem obnašanju. Sicer mi ni nikdar nič omenil, ampak sem ga čutila. Še posebno, ko je videl, da grem k psihiatru, ga je čisto šokiralo...kaj je zdaj z mami, a se ji meša?  :o  Bal se je tudi, da se bom zasvojila s pomirjevali, čeprav sem Helex vzela res samo ob najhujših dneh. Potem sem mu razložila vse o antidepresivih, o terapiji pri psihiatru o mojem počutju, pa mislim, da si je kar oddahnil. Tudi jaz sem mnenje, da je potreben iskren odnos, starši ne smemo biti v očeh otrok superheroji, temveč ljudje, ki imamo vzpone in padce. Ko odrastejo bodo itak sami ugotovili, da je v življenju tako in morda bodo lažje prebrodili tiste težke dni z zavestjo, da smo jih tudi mi!

Vse dobro ti želim Heli  :rozicodam:

Heli! :rozicodam:

Jaz mislim, da je s tem mislil, da prej premisli, komu boš razlagala o svoji bolezni. Tudi jaz ne maram stigme, vendar kljub temu v naši družini izbiramo komu bomo kaj povedali. Mi sicer nimamo res nekih neprijetnih izkušenj, so pa se našli tudi taki ljudje, katerim bi bilo bolje zamolčati diagnozo. Na žalost je še vedno tako, da kljub temu, da se že premika na bolje, je potrebno narediti nek izbor komu povedati in komu raje ne.

Jaz bi jima povedala in bila z njima popolnoma odkrita. Tudi moja mami je bila z mano in sestro popolnoma odkrita in mislim, da je to za otroka bolje kot, če pred njima skrivaš. Mislim pa celo, da je odkritost na mestu tudi, če ne gre samo za blago motnjo, ampak tudi v primeru hude duševne motnje.

Vsekakor ti želim odkritega pogovora, saj sta sinova že dovolj stara, da lahko razumeta take stvari. Midve s sestro sva bili stari 12 in 11 let in v našem primeru je šlo za bipolarno motnjo. Srečno! :rozicodam:

 

Drage moje,
lepa hvala za odkritost in nasvete.Po pravici povedano sem se nagibala k temu, da jima povem...me je pa strah..vem, da bosta zelo normalno odreagirala, ker sta zelo razumna in odgovorna za svoja leta..mogoče sem jima hotela podzavestno prihraniti prizadetost ampak res je..prav imate..potrebno je povedati..saj v življenju je vse povezano z vsponi in padci kot je napisano...

Pozdravček od mene...