FORUM Nebojse.si

Ste osamljeni? se počutite odrinjeni? ste zaradi tega notranje prazni?

jaz sem...čedalje bolj osamljena, namreč...


http://www.viva.si/clanek.asp?id=3416

http://www.cosmopolitan.si/samo-zate/osamljenost_prekletstvo_ali_blagoslov-13876.aspx

http://www.psiha.net/aavsec/PPT/Osamljenost.pdf

Lahko rečem samo, da vse te občutke in vsa ta stanja tako zelo dobro poznam.... Kar nekaj tega bi se našlo še na začetnem delu tega foruma pred tremi leti.....Najhujši pa je ta občutek ko si v zvezi, ko sicer je nekdo ob tebi, a v bistvu sta svetlobna leta daleč narazen in ni videti načina ali poti, da bi se srečala.... Kaj naj ti rečem?  Sama sem v tistih mukah delala v dveh smereh - prvič, da se naučim živeti sama s seboj, takšna kot sem in da sem takšna kot sem, popolnoma v redu; drugič, da najdem partnerja, kjer bom lahko takšna kot sem, ki me bo sprejel in ljubil in v meni videl moje dobre lastnosti.... nekako se je izteklo v takšnem vrstnem redu, da ko sem uspela zaključiti svoj zavoženi zakon, postaviti svoje življenje na nove - drugačne temelje, ko sem sprejela sebe in se pričela imeti rada (resnično, ne le kar tako), je tudi v moje živlejnje prišel novi partner, s katerim sem že leto in pol v krasnem, harmoničnem, dopolnjujočem partnerstvu.... Vem, vse skupaj se bere tako limonadasto. A že dvajset let pišem dnevnik in vse, vsa moja bluženja in muke, vse je zabeleženo....In vsi moji drobni vzponi navzgor, koraki naprej.... Tako da: resnično drži, da učitelj pride, ko je učenec pripravljen in da ko počistiš v svoji glavi, zadeve same od sebe stečejo... Zdaj verjamem, čeprav v svojih najhujših časih nisem.
Bodi dobro!
Ribica

notranja osamljenost?

res je...

Coprnička moja. Vsi se kdaj pa kdaj počutimo zelo osamljeno. Včasih sem pod vsako ceno iskala družbo, sedaj več ne. Vem, da je osamljenost v meni in to, da se silim hoditi naokrog mi nič ne pomaga. Grem samo tam kjer me res veseli. V množic si lahko še bolj osamljen.
Morda nas pa zafrkava še ta čas pred polno luno...hehe...o ti okrogla packa. >:(

ja, drži tudi to, alexx, a tale osamljenost je v meni že dalj časa in veselo iz dneva v dan narašča in me je že skor čist okupirala.... saj grem ven, pa vse, pa se rekreiram, pa razmišljam kolikor se da spodbudno... a  se me je trdno oprijela. Vem tudi, kaj jo povzroča...  pa mi več kot očitno manjka poguma za naslednji korak. :jok:  Oh, saj bo sonček kmalu pokukal ....  :kiselnasmeh:

Zdravo Arwen Ja poznam občutek osamljenosti ker se s to težavo spopadam že kar nekaj časa vendar nekaj delam na tem da je tega malo manj . Probam vspostvati stik z drugimi ljudmi ,kar mi včasih rata odkar sem na tem forumu sem spoznal veliko ljudi ker me veseli sam v realnem svetu pa je vsa stvar precej bolj zakomplicirana ker smo kar precej odtujeni eden od drugega ,ko je na prvem mestu samo še pehanje za denar in druge matrjalne dobrine ,ko pozabljamo na soočloveka ,ker ima vsak sam s seboj svoje težave in jih potem tako rešuje kot ve in zna vedno manj ostaja časaza pogovor in druženje . Sam je pa tudi res to da mnogokrat pa tudfi nismo razumljeni pravilno ,kakor vem imeš partnerja in z njim živiš sam verjetno je pač tako da ravno o vsem se tudi z njim ne moreš pogovoriti ,ker te tudi ne razume ker pač tega kar si ti preživela ne rezume in tudi ni sposoben razumeti ker to kar dajemo skozi samo tisti razumemo kaj se nam dogaja .Saj te lahko posluša sam razumeti pa tudi vedno ne more ker ni tega skozi dal in tudi z drugimi je tako .Tisti ,ki so zdravi nas ,ki imamo težave nikakor ne razumejo in tudi tu je malo vzrok osamljenosti ,ki nas spremlja . Vendar pogumno saj si med ljudmi ,ki te razumemo in smo tvoji prijatelji vedno nas lahko najdeš za različne težave katere se ti porajajo da ti malo pomagamo kot tudi ti nam nesebično in z veliko požrtvovalnostjo pomagaš in deliš okoli dobro voljo .Je pa tudi tako da je včasih potreben tudi kakšen dan da si sam da se malo zazreš vase da kakšno stvar malo premelješ in potem prideš do kakšnega zaklučka ali pa samo zato da se malo umakneš od vsege tega in si vzameš malo časa tudi zase in tudi v tem uživaš
.Dobro bodi in čim man osamljenih trenutkov Lep pozdrav Stenzi

Pozdravljena Arwen,

Mislim, da vem kako se pocutis... v meni ze nekaj casa tli notranja osamljenost.... ter dejstvo, da veliko ljudi pač ne ve kaj doživljamo.
Včasih mi kdo rece: pa sej se mi zdis kr vredu danes.. .. ja res, mogoče na zunaj dajem tako masko, vendar kar se dogaja v nas samih nihce ne ve, razen mi seveda.
Vsi ti občutki, ki so bili prej "pristni", so sedaj, svaj pri meni le se spomin....
Ta osamljenost se ravno tako kot pri tebi, ze nekaj casa nabira... in upam, da nekoč bom nasla pot ven iz te agonije... zjutri odpreti oči... in "zaziveti"... od znotraj!

Vse lepo ti zelim.. drzim pesti zate:)
Gigli

Sicer pa JAZ mislim, da je globoka, notranja osamljenost v ozadju vsake depresije...

Najhujša je tista ko v sebi hrepeniš po bližini nekoga, pa ne zmoreš bližine, ker se tako slabo počutiš, da ti gre prisotnost ljudi na živce.....

pa še kako resnično je tole, žal

Jah jaz sem tudi osamljen, predvsem pogrešam kakšno ljubljeno osebo, ki bi bila z mano, bi kam šla, pa tkole mi gre zadnje čase po glavi. Sicer pa se ne dam in kar nekako guram, sem zelo malo doma, tako da ne premišljujem veliko.  :)

Tako zelo res. :002:

...tudi jaz se strinjam s tabo, scorpion.....zal.... :jok:

Jaz imam polno kolegov, kolegic, punco, pa vseeno se še kar počutim samega. včasih se mi zdi kot da sem z drugega planeta...ljudje me imajo radi v družbi, sem baje zelo duhovit, vendar se mi na čase zdi da je to le moja maska, in da sem takšen le zaradi drugih. V bistvu rad zabavam in tolažim ljudi, sam pa sem prazen. žalostno je to da ob vsem kar imam nisem nikoli prav pri stvari, in mi um tava po svoje, zato mi na čase prav paše se odklopit od vseh in biti sam.

Džimi, tole mi je zelo znano ... ko sem bila v srednji šoli sem to počela ... ni bila vedno 'maska', dostikrat pa tudi ... le da si jaz nisem upala biti sama ... sama s sabo ... s tem imam še zdaj problem.

Džimi. Lahko samo rečem tvoje copy/paste. Čisto vse.
Malo se izboljšuje sicer...ampak  :jok:

Naj še jaz nekaj napišem o tem...
Pred leti, ko sem bil v hudi krizi s temi depresijami in tesnobami sem se tudi jaz velikokrat počutil osamljenega in od vsakega človeka zapuščenega. Na vsak način sem iskal da bi bil v kakšni vezi samo da mi nebi bilo dolgčas in sem se obnašal tudi precej vsiljivo. Če se primerjam z danes sem kar se tega tiče precej napredoval, redkokdaj mi je dolgčas. Nekako ko pogledam okoli sebe je polno življenja, vse nekaj mrgoli, hodi, se premika in nekako mi ne more biti dolgčas. Vedno kaj najdem da me zaposli da mi ni dolgčas: sprehod, domači, kuža, TV, računalnik, kolesarjenje, moja stara družba, DAM družba, popoldansko spanje :sesmejem: , služba, avto, kak butast članek v časopisu ali internetu.

bistveno pri t.i. osamljenosti je to ali v njej človek uživa ali ne.
nekaterim zadoščajo že zgolj površinski stiki z družbo, ki jih dnevno
vzpostavijo z okolico in jim to zadošča, medtem ko so večino prostega časa
raje sami, se znajo okupirati z dejavnostmi in se počutijo izpolnjene...
druga verzija so pa tisti, ki kontakta z okolico ne zmorejo ali ne želijo...
ker imajo občutek da jih redko kdo razume, ali pa nočejo bit v breme s svojim stanjem
drugim, čeprav vejo da za to stanje niso sami krivi...

meni osebno se obe varianti prepletata, enkrat bolj, enkrat manj.
službe in bežnih srečanj ali kofetanj nisem vštel. bolj sem razmišljal
o tej, kot je nekdo rekel, notranji osamljenosti.

ja se strinjam s to razliko Taksist..Znati biti sam je čisto nekaj drugega, kot se izolirati zaradi osamljenosti..jaz celo mislim, da osamljeni ljudje ne zanajo v resnici biti sami...malo protislovno vendar je res..

Če znaš biti sam ne hrepeniš kar naprej po nekom, ne kličeš kar naprej koga po telefonu...imaš stvari, ki te izpolnjjujejo in jih rad počneš...če pa kar naprej bežiš v neko družbo, da se nebi počutil osamljenega, pa ne počneš nič produktivnega ..razen čvekanja...ki sicer včasih tudi paše


Povezanost z drugimi ljudmi pa vsi rabimo...

tole čist drži!!!

jaz sem to opazila v zadnjih letih, imamo v bajti primerka obeh variant - dragi (zna biti sam, v tem uživa, počne stvari, ki ga veselijo) in pa na drugi strani tašča (osamljena, izolirana od vseh, a ne zna biti sama)


jaz sem pa spet drug primerek ... nisem osamljena ... si pa ne upam bit sama s sabo, me je strah svojih misli, tiste 'tišine' ... ma to je druga stvar ...

Ti a veš Moonica, da jest nisem vedel oz. sebi priznal, da sem v bistu osamljena duša....do nekje petih let nazaj....? Dokler si skoz v neki družbi, ob nekom, tega niti ne moreš vedeti.....

zanimivo

vzeto v razmislek ^-^

 :onaposlusa:

Vedno sem osamljena, več ali manj....ne najdem družbe, ki bi jo zanimale iste stvari kot mene, več ali manj samo ždim v sobi, ker se mi pač ne da gledat moje tašče, vsako toliko grem v kraj kjer študiram, se s kom dobim na kavi in to je vse....nobenih preveč globokih odnosov, nažalost.
Jaz sem svojo mladost pustila v tem zarukanem kraju-samo zaradi fanta, ker je pač delal, jaz pa očitno nisem bila sposobna, da bi bila v študentskem domu...nažalost nimam niti fajn ljudi okoli sebe, ampak samo takšne, ki imajo o meni to in ono za povedat :jok:.Nazadnje sem tašči rekla, da je bilo super ko me je ata vozil na drsanje, pa mi je rekla: ja ko ni imel kaj drugega delat. Takšne ljudi imam pač jaz okoli sebe. Tolažim se s tem, da se jim bo verjetno njihova nesramnost vrnila.
S starši se slišim samo vsake toliko, pa me vprašajo kako sem, jim rečem ok in to je to. Itak nočejo slišat, da nisem ok, pa četudi bi kaj rekla čez koga bi bila spet jaz tista, ki sem vsega kriva. Niti na kavi me nihče ne posluša...pač živim, bolj vegetiram iz dneva v dan.

na tvojem mestu bi vsakdo spakiral in šel živet na svoje.
pa četudi podstandard, brez oskrbe nevšečnih sostanovalcev.
pa četudi brez ˝fanta˝, ki je ali mamin sinček ali pa totalno nedoumljiv
do okolja v katerem se bolj preživlja, kot živi...

morda si pa sploh ne želiš spremembe ?
(ni mišljeno žaljivo, ampak zgolj iskreno)

Fant ima 650 evrov plače ( s sedmo stopnjo izobrazbe), ima kredit za avto 3 leta, pa mora ga met, ker ma tako službo, jaz ne delam, ker še študiram ( baje :A)) in mi denar dajo starši, torej če greva v najem je to 22o evrov najmanjše stanovanje, sto evrov stroškov-vsaj, plus 200 evrov kredita...v glavnem nebi preživela. Eko, tako je najino stanje. Ne, fant ni mamin sinček, pravzaprav sam ve kakšna je. Svojemu lastnemu sinu laže v obraz in se dela norca iz njega. Pri moji starših pa ne moreva bit, ker so na drugem koncu Slo. Čeprav me je danes kar prijelo, da bi spakirala kufre in šla domov živet.

ok. te razumem.
vendar človek si vedno preračuna tako kot mu je najlažje.
usaj sam sem si tudi tako računal in iskal izgovore.
potem pa končno zavezal culo in šel. v podnajem. na 17 kvadratov.
garsonjera. plačeval najemnino, stroške, šolnino in delal.
za futer sem nažical doma, kdaj pa tudi cel teden jedel samo riž ali polento ;)
in ni mi žal, kar se mene tiče bi moral jit že leta prej od doma.
pa ne zaradi staršev, ampak zaradi samega sebe.

btw a fant ve za tvoje očitno brezupno stanje ali sta skupaj zgolj iz navade ?

Ja saj vem na kaj ciljaš. A kak naj si pomagava drugače?Stanovanja tukaj toliko stanejo.
Ja hrano pri njegovih ne bova mogla nažicat:), imamo ločeno hrano, kar nama dajo hrane jo dajo moji.
 ( vedno ko pridem domov)Po eni strani bi se najraje preselila nazaj domov, pa naj se on znajde kakor hoče, saj svoji mami ne upa v obraz rečt, da je navadna lažnjivka in hinavka.
V bistvu samo svoj čas zapravljam. Naslednje šolsko leto tako nameravam na študij v tujino in..vprašanje kak bo najina zveza zdržala. Tam bom sama, spoznala nove ljudi, kaj pa veš, morda mi bo tako lepo, da nazaj domov v Slo ne bom hotela.
Fant se letos namerava vpisat na podiplomca, da si bova kao tak lahko potem izboljšala svoje finančno stanje, ampak me res zanima od kje bo vzel dnar za šolnino.

Se nisi razumel s starši?

ne preveč.
ampak to predvsem zaradi mojega takratnega načina življenja in razmišljanja.
ker mi njihova teorija ni šla v praksi, sem šel s svojo teorijo v solo prakso.
in končno dojel določene stvari katere sem prej smatral za brezvezne še kako
pomembne, obenem pa pedenal cca. 30% stvari, ki bi jih moral sicer doma drugače,
v svoji režiji po svoje.in že teh 30% manevra,da iber kisika in smisla neki taki osamosvojitvi.

se mi zdi, da so nekako v tvoji situaciji vsega drugi krivi, vključno s fantom in
da te edino še študij v tujini lahko reši... eskapizem 100/uro.
hočem reči, da zagotovo obstaja rešitev, samo pripravljena moraš biti nanjo.
brez žrtvovanja in posledic (na začetku vedno neugodnih) pa tu žal ne gre.
pogum velja  8)

Tudi jaz imam prijateljice, ampak se še vedno čutim osamljeno. Le kadar sem s prijateljem se dobro počutim  LP OLJA

iskanje simbioze Olja....enega človeka....kot otrok išče mamo..


Ne sekiraj se..tud jaz imam tako težnjo po simbiozi, zlitju.....pa ji nočem nasesti..ker pelje v posesivnost...

scorpion - ravno zaradi tega grem živet v svojo garsonjero ne pa k prijatelju ker hočem tudi malo svoje svobode, pa čeprav mi bo kdaj dolgčas. OLJA

Prav boš naredila.....biti sam je čisto o.k. Potem pa se svobodno družiš s komerkoli želiš....se mi zdi, da že malo pridigam..sorry..sej ti si pametna punca

scorpion ! Upam da se kdaj spoznava, da ne bova samo takole po računalniku. Čeprav je včasih tako najlažje izliti svoje mišljenje in čustva ! OLJA

OLJA te podpiram,..velikokrat clovek rabi svojo svobodo,..jaz sele sedaj vidim kako mi vcasih pase da sem sama in da imam mir kljub temu da sm nekdanja odvisnica od odnosa,..sicer me kdaj pa kdaj se vedno zaboli in sem zelo osamljena, vendar zaenkrat mi tako ustreza ceprav si neizmerno zelim partnerja,..vendar biti z nekom samo zato da nisi osamljen se mi zdi kruto in neposteno,...

Starlight _ Ti si še mlada, jaz pa že v letih. Tudi ti boš našla srečo samo nekaj na silo pa res ne gre .
Jaz poznam prijatelja že 20 let, 12 let sva prijatla, 7 let pa ljubimca. Pa se vseeno nism odločila da bi šla k njemu živet. Hočem svojo svobodo, ker vem da ko si enkrat v skupnem življenju se te moški radi lastijo . LP OLJA

Pravilno razmišljaš Star, vsa čast. Podpiram pa, da najdeš tipa ki te bo imel rad, in ti njega, Ne samo za to, da si z nekom.

Pozdravljena Roza, brala sem kaj si napisala, pa bi ti samo nekaj povedala v razmislek. Vse se da, če se hoče. Jaz sem bila v enakem stanju pri fantu doma, pa tudi on nima nevem kake plače ampak je sprevidel, da tako ne gre več in sve se preselila, s tem, da sem šla jaz delat...pa tudi študiram.


Se pravi če več ali manj ždiš v sobi in si študentka lahko greš ta čas nekam delat(se pravi čas, ki ga zapraviš za ždenje v sobi)...verjetno. In potem si naprej napisala tole:


Se pravi, da ti študij ne vzame veliko časa ? (baje) Potem ni ovir, in če izračunaš če ti dajo vsaj 200 eurov starši in ti zaslužiš vsaj 300 eur(kar ni tako težko in ne vzame toliko časa) potem imata s fantom že pokrito najemnino in stroške( za kar enosobno stanovanje ne samo garsonjero), njegova plača pa ostane za kredit in stroške...

Kaj pa če bi razmišljala v tej bolj pozitivni smeri?  :rozicodam:
Verjetno bi se spremenilo tudi tvoje življenje predvsem na boljše.

LP

Oh jaz imam vsega dovolj. Se bom prijavil kar v posredovalnico  :sesmejem:.

Osamljenosti nisem poznala, dokler otroci niso odšli od doma. Ko pa se je to zgodilo, mi je bilo obupno. Stanovanje je bilo prazno, jaz pa popolnoma sama v njem. Le ponoči je moj mož dihal poleg mene. Bila sem vsa srečna, ko me je sin po letu dni odsotnosti prišel z ženo prosit, ali lahko stanuje v eni od naših sob. Čeprav je to pomenilo stanovanjsko utesnjenost, sem se njegove vrnitve zelo razveselila.

Sem pa vse zakonsko življenje pogrešala ob sebi moža. Vedno sva se videla samo ob kosilu in ponoči, kasneje pa še to ne. Veliko je tudi službeno v tujini. Zdaj pa si nisem več na jasnem, ali si sploh še želim, da bi bil doma. Se mi zdi, da mi je lepše, ko sem sama, ker lahko delam, kar hočem, po drugi strani pa sanjam o ljubeznivem in uglajenem možu, ki bi bil moj prijatelj, s katerim bi se pogovarjala, z njim kam šla in podobno. Tako pa živim sama in se nimam s kom za pogovarjati. Sin in snaha sta pretežno v svoji sobi. V stanovanju je od jutra do večera tišina kot v grobu.

tatyana te popolnoma razumem,..hudo je k si necesa zelo zelis..potem pa ko to imas pa te kar utesnjuje,...
zato sm jst se vedno raje samska,..zaenkrat...ker me vsaka pretirana blizina ze utesnjuje,..pase mi da si sama planiram zadeve kot meni pasejo,..a vendar,..pogresam blizino,..predvsem ponoci,..
ko sva sla z bivsim fantom narazen sem se kar nekaj casa tolazila s tem, da sem si na njegovo stran postelje nalozila vse mozne deke, povstre, kovtre, samo da sm imela obcutek da nekdo lezi ob meni,...
vem da se slisi cudno,..ampak pomaga,...

jaz sem se še s fantom včasih počutila osamljeno :(

Jaz pa s punco nikoli!  :pomezik:

Čew je zdrav človek osamljen si pišče družbo..in en visi le na enem čoveku brez katerga ne more dihati...

Če se nevrotik počuti osamljenega pa mu velikokrat družba ne paše...se med njimi počuti še bolj osamljenega...ponavadi se prilepi na enega človeka..partnerja, otroka...

Trenutno sem sama sebe obsodila na osamo, ker nisem več zmogla odnosov niti s tistimi parimi ljudmi, s katerimi sem imela stik zadnje čase, ker so se le ti najbolj vrteli okrog moje težave. Ker še vedno ne znam prav prositi za pomoč in jo sprejeti, mi je slednje že tako predstavljalo problem, na koncu pa sem ponovno občitala na zaključku, da ljudje ne zmorejo pomoči in da jih to preveč obremenjuje, zaradi česar sem se umaknila. Seveda se počutim bedno, vsak dan je eno golo životarjenje od jutra do večera, a enostavno se mi zdi, da v stanju kot sem, ne morem imeti odnosov, ker se počutim kot breme.

Včasih ima človek trenutke ko ima občutek da je sam, da se nihče zanj ne zmeni , da si vsem v napoto, da te nihče ne mara. Pokličeš prijatelje , pa nimajo časa. Potem si še bolj osamljen. Jaz se velikokrat
spopadam s takimi občutki.  To se ne da opisati kaj človek čuti. Potem grem raje  med ljudi pa čeprav na sprehod, ampak ne v samoto ampak nekje po mestu in si ogledujem izložbe, ljudi da ne razmišljam preveč. Ja osamljenost zelo boli.   OLJA :jok:

nazadnje sem se počutila osamljeno, ko sem imela najhujšo depresivno krizo, kar je hvalabogu že nekaj časa nazaj
ko sem se začela zdravit za depro sem spoznala, da si moram pomagati sama, saj mi niti tablete niti zdravniki, ne bodo pomagali, če ne bom tudi sama nekaj spremenila
in nekako sem spoznala, da sem v največji meri sama kriva za moja razpoloženja. da sem jaz tista, ki se odločim ali bom gledala na svet in dogajanje okoli sebe črno ali barvno. odločila sem se za barve.
težko je spreminjati naučene vzorce razmišljanja in reagiranja, ampak se da!
kar nekaj vzponov in padcev je za menoj. sem pa zadovoljna sama s seboj in napredkom, in ker sem postala bolj odprta in zadovoljna, se je moj krog prijateljev razširil.
in včasih si prav zaželim, da me kak dan ne bi nobeden poklical, da bi imela svoj mir. kajti tudi ko sem sama, se ne počutim osamljeno ampak uživam v samoti in miru, ter se posvetim aktivnostim, ki me veselijo, ali pa preprosto lenarim.

kako hecno.
ko sem jaz v fazi nedruženja, mi gredo vsi na živce. pa hoče ena kolegica me peljat ven, pa se mi enostavno ne da poslušat njenega kokodakanja. raje sem za računalnikom. morda celo kaj pospravim doma.

po treh dneh pa le ugotovim, da je fajn it v trgovino. :) potem pa... kot da se zbudim. ampak mi tisto mirovanje čist ustreza. takrat. po premiku pa ugotovim, da je bilo škoda časa, da je svet pravzaprav fajn. potem se pa spet zaprem v stanovanje. in tako kolobarim.