FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

imam problem, saj me v zadnjih dneh velikokrat na dan zgrabi panika zaradi misli, ki se mi pojavljajo v glavi.
Občutim strah in ne vem zakaj se mi sploh pojavljajo. Bila sem že v psihiatrični  bolnišnici (pred 4 leti) in se bojim, da bi morala spet nazaj in da zaradi tega ne bi končala fakultete in da bi me potem tudi fant zapustil... :(
Glavni problem je v tem, da sma s fantom že zelo dolgo skupaj, ga ljubim, ne znam si predstavljati življenja brez njega. Gre pa za to, da se mi že kak teden v misli vsiljuje sošolec, odkar sem izvedela da mu je umrl oče. Sicer tega sošolca sploh prav ne poznam, nimam z njim stikov, se še nisem pogovarjala z njim.
Čudim se, zakaj se mi vsiljuje v misli, kot tistemu, ki je v nekoga zaljubljen ali kaj podobnega. Glede njega lahko rečem, da je sicer lušn pa vse, ampak sovražim to, da se mi pojavlja toliko v mislih.
Rada bi, da se to konča in da bom lahko brez slabega občutka spet fantu izkazovala čustva, ker ga ljubim, mi je vse, ne bi ga zamenjala ali karkoli podobnega. Zaupala sem se prijateljici, njemu pa tega ne bi upala povedati, saj bi mislil, da sem zaljubljena v tega sošolca in da bi njega rada zapustila. Grozno res.

Je imel kdo že podobno izkušnjo in kako si v tem primeru pomagati?

Hvala za vse odgovore!  :(

Pozdravljena. Veš, tudi meni se po mislih podijo take zadeve. Nisem več rosno mlada, sem že 14 let v vezi in imam dva otroka. Tudi mene v zadnjem času zaposlujejo misli o določenem moškem, skoz mislim nanj, pa še sanjam skoz o njem, kot pubertetnica sem. Sicer vem, da so to čisti nesmisli, vendar si ne morem pomagat. Rada imam mojega partneraj, lepo se razumeva, zato tudi mene motijo te misli. Včasih si kar na glas rečem, zdaj je pa dost, vendar se kmalu zalotim, da mislim na drugega. Ne vem ali je to normalno, ali se to tudi komu drugemu dogaja, ali je to znak za alarm....je pa zelo moteče tudi zame. Partnerju o tem nisem povedala, ker ga bi samo prizadela. Sicer ti nisem pomagala, vendar sem se prepoznala v tvoji težavi in sem to napisala, da vidiš, da nisi sama s tem.  :rozicodam:

Meni pa se ob tem poraja vprašanje, če gre za misli na MOŠKEGA ali zgolj na moškega, ki.... (npr. ima družinske težave, mu je umrl oče, ima lepo hišo, ima ženo ki ga vara...).
Moram reči naslednje; meni se je to nazadnje zgodilo ob smrti Humarja. Kar naprej so se mi misli vrtele okoli njegove osebnosti, podvigov, odgovornosti do družine, ciljev, motivov, ki so ga gnali, ekstremizma.... nikakor pa se te misli niso vrtele okoli njega kot moškega.
Pa vendar se te misli vsiljujejo kot neprijetne, ki jih ne znamo brzdati. Mislim, da je princip enak, le vsebina malce drugačna... v nobenem primeru pa tega ne znamo kontrolirati. Tudi jaz sem bila nazadnje jezna nase, češ.. kaj hudiča se toliko ukvarjaš s tem???? Ni rečeno, da gre v vsakem primeru kar za zaljubljenost...ja, gre pa gotovo za vsiljive misli.
Drugače pa mislim, da se nas nekatere stvari ali dejanja pač bolj dotaknejo kot druge, in s tistimi se tudi več ukvarjamo. Pa čeprav tega vedno ravno ne želimo...
Vse dobro!!

Slavka in zala, hvala za hiter odgovor. Sta me malo potolažili, ker vidim, da me razumeta... :(
Mislim, da so res zgolj intenzivne vsiljive misli. Zaljubljenost niti ne more biti, ker ni povodov za to, saj se še nisem nikoli pogovarjala s tem človekom niti nič. Pa smo že 2 leti sošolci pa se mi ni pojavljal v mislih.
Mislim da je dokaz za to tudi, da si teh misli ne želim, da mi niso všeč...da mi ni prijetno in da imam tudi zlatega fanta, ki ga ljubim in ne želim izgubiti. Zato mu ne morem povedati, da se mi to dogaja, ker najbrž ne bi razumel, da jaz teh misli nočem...da ne želim drugega...in podobno.   >:(

Lp

Res je, ni nujno, da gre za zaljubljenost lahko gre samo za nek neobičajen dogodek, ki te fascinira ali kako drugače "obsede".