FORUM Nebojse.si

Znašla sem se v stiski, ki me že eno leto in pol duši in muči, vendar je v petek dosegla svoj vrhunec.

Že nekaj več kot eno leto in pol imam težave na delovnem mestu s svojim nadrejenim. Opravljam zahtevno delo, vsak dan nove zadolžitve, naloge in zahteve. Vse naredim, uredim...vendar... nikoli ni nič dovolj dobro, lahko bi se naredilo še hitreje, boljše, to delo lahko dela vsak. Kar pa vem. da ni res. Vem, da svoje delo delam dobro in vem, da delam zelo dosti. Dosegljiva in na razpolago sem 24 ur na dan, nikoli ničesar ne odklonim. vendar...vse zamanj.

V petek je bil spet težek dan... očitanja o zaupanju, nesposobnosti... in me je zlomilo. Ne zdržim več, vemdar ne vem, kaj naj naredim. Kaj lahko sploh naredim? Pogovor ne pomaga. Bila sem pri zdravniku, dobila pomirjevala in bolniško. Danes sem vseeno delala, čeprav težko. V sebi nosim kamen, komaj govorim, se premikam.

Kaj naj naredim, kako naj se rešim tega pekla?

t

Meni je tako težko, ko preberem takšna sporočila............Zelo te razumem, težko je. Kaj storiti? Pogovoriti se s takimi ljudmi ne da, doseči svoje pravice tudi težko, postaviti se zase v fazi svoje največje ranljivosti pa je tudi stres...........
Pomirjevalo je v redu za kratek čas, za prebroditi krizo, ni pa namenjeno temu, da boš lažje "ubogala" nadrejenega, ki te izkorišča.
Kako pa je s sodelavci?

Ej draga Tanc..najprej en lep topel objem zate!

Presenetila si me s tem pisanjem...da je tako hudo nisem slutila.
Poglej POMIRILA (anksiolitiki) nisio rešitev, to tudi sama že veš...

Potrebuješ spremembo SEBE....
Da se ne žrtvuješ čez svoje meje...da enostavno se naučiš reči NE in jim postaviti meje.
Če ne bo šlo drugače, tudi menjava službe v končni fazi.

Če imaš občutek, da je to že mobbing povej, vem na koga se lahko obrneš.

Nadrejeni te ubistvu ponižuje, nima spoštljivega odnosa do tebe in do tvojega dela.
Tukaj j edostikrat problem KOMUNIKACIJE med nadrejenimi in podrejenimi.
So preveč usmerjeni v ukazovanje in kritiko..pozabljajo pa na pozitivno spodbudo delovnega kolektiva.

Poišči si psihoterapevta in se pogovarjajta o tem...
Razmišljaj KAJ bi se zgodil če NE opraviš vseh naloženih nalog?
KAj se zgodi če poveš, da ne zmoreš vsega opraviti...
Si se kdaj pOSTAVILA ZASE v komunikaciji ali si pasivno tiho in je jeza le znotraj tebe?
Si nadrejenim JASNO POVEDALA, s čim se ne strinjaš, kaj občutiš ob kritikah...?

VSE vedno narediš, skoz si jim na razpolago ...NI MEJE, torej te nadlegujejo kadar želijo.
ZAKAJ TO DOPUŠČAŠ?
....
probaj iti v to smer z mislimi...KAJ TI LAHKO NAREDIŠ za spremembo situacije...

Drži se... :rozicodam:

Tanc,

bi ti enako svetovala kot Aslan. Jaz sem bila prej tudi bolj tiha, nikoli si nisem upala povedati kaj nazaj, se postaviti zase. Tudi v službi imam podobne probleme, vendar ne v tako hudi obliki kot ti.
Imam druge zdravstvene težave, ki pa so vsekakor povezane s samopodobo in samozavestjo. Odkar obiskujem psihoterapije sem se pričela gledati v drugačni luči in se sedaj velikokrat potegnem zase. Upam si dati tudi kakšno kritiko, pa če je drugim všeč ali ne.
V službi sem se potegnila zase pred šefinjo in njeno kritiko. Tudi jaz vem, da svoje delo opravljam zelo dobro in tega se zaveda tudi nadrejena. In če kdaj naredim napako, je to človeško in normalno, ne potrebujem podcenjevanja in kritiziranja. In sem povedala svoje....
Če pa res ne zdržiš, pa razmišljaj o zamenjavi delovnega mesta, vsekakor pa bi ti svetovala psihoterapije, da ojačaš svojo samopodobo. :rozicodam:

Tole si napisala enako, kot bi napisala pred tednom ali dvema jaz, če bi se znala tako lepo izražati.

 Enako se je dogajalo tudi meni. Najprej izkoriščanje, potem, ko pa sem se postavila zase pa še napadi z vseh front. Pri meni se je končalo tako, da sem obupala in odšla, ker nisem več zmogla.
 In tudi to, da sem odšla, ni bilo slabo, saj imam zdaj možnost najti kolektiv, ki ne bo agresiven do te mere. Tudi tebi v najslabšem primeru preostane to.
 Dobra stvar, da se take stvari zgodijo, je pa v tem, da nas spodbudijo, da se ozremo vase, mogoče so ene vrste brca v rit, da se zmigamo storiti kaj zase. Ker če stvari pustiš take, kot so, se ne bodo same od sebe nič spremenile.

 Jaz sem se ob tem spraševala, zakaj se spravljajo ravno name, zakaj izkoriščajo ravno mene. Ni toliko bolelo to, da so se spravljali name. Bolj to, da so ravno mene izbrali za izživljanje. Če bi se izživljali nad vsemi po vrsti, potem bi vedela, da smo si enaki. Težko pa je biti črna ovca.
 
 Koristnega predloga nimam, želim pa ti, da se čimprej izkoplješ iz tega, kakršenkoli način boš že izbrala.
 Ne vem. Pravega odgovora in rešitve zate ne poznam, vedi pa, da nisi edina. Meni ni žal, da sem šla in vztrajala pri tem, čeprav so me potem še prepričevali, naj ostanem in prenašam stvari naprej.
Upam, da najdeš pravo rešitev zate. Kaj dosti nisem pomagala, držim pa pesti zate.

 

 :oki:

http://www.mobing.si/

http://www.revija.mojedelo.com/karierni-razvoj/osebni-ne-razvoj-mobing-se-pojavlja-tudi-v-sloveniji-186.aspx

http://www.pravno-davcno-svetovanje-jkgroup.si/index.php/pravno-svetovanje/mobing

To, da si "pridna" delavka ni treba posebej poudarjati. Samo postavi se že enkrat zase!
Nič se ne bo zgodilo, razen tega, da te bodo začeli spoštovati in ceniti tvoje delo. Ker ne zaupaš vase, delaš več in bolje, nadrejeni pa te ne cenijo.  ???
Ko boš bila dosegljiva samo 12 ur na dan (ali pa samo 8, za kolikor si plačana), ko boš znala reči NE in ko boš koga poslala v tri krasne....takrat ti bo bolje.
Menjava službe...?!...Za to je vedno čas. Možnosti so na dlani (kljub recesiji), samo ozri se naokoli. Je pa res, da boš na vsakem delovnem mestu, na vsaki firmi in pri vsakem nadrejenem morala včasih tudi pokazati zobe in ugrizniti.
Preberi si knjigo - Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod.
Objem od zelo poredne Mine  :pomezik:

Najprej hvala vsem za vaše lepe, tople besede in pomoč. Ta mi v tem trenutku zelo dosti pomeni.

V službi moji ožji sodelavci vidijo kaj se dogaja, ampak nihče nič ne reče, naredi...ker se bojijo zase, ščitijo sebe. Kvečjemu še potrdijo... kar... je tako zelo nizko.

Prejšnji teden sem bila v službi, čeprav imam bolniško...bojim se ostati doma, noro se bojim v službo. V grlu imam cmok, želodec imam kot kamen. ne spim, bašem se s sadkarijami in ostalo nezdravo prehrano.

Najtežje je, ker imam svoje delo zelo rada, opravljam ga res z velikim veseljem in vem, da ga obvladam.

Vrtim se v začaranem krogu.

kako iz njega? Naj ostanem doma?... toliko je vprašanj.

Pri vsem tem pa sem tako majhna, nemočna in strta.

Tanc pogovori se z nadrejenimi..povej..bodi brez maske popolnosti...

Delodajalci zahtevajo več in še več od delavca...ki vedno vse naredi..
Na tvoji strani je postaviti MEJE...in to je konec koncev "samo" služba,
kjer si nadomestljiv...več časa raje nameni sebi, partnerju, prijateljem....

Objem...in verjemi VASE! :rozicodam:

Ko bi se le lahko pogovorila...ampak... ne da se mu nič rečt, ker vedno najde argumente, da te uniči... in sedaj tudi nimam te moči.

Delam in mi dela slabo... ne vem, kako bom to zdržala.

prošnja za premestitev? menjava službe?

Očitno bom mogla resno razmišljat o tem. Najtežje je, ker imam delo rada. zelo.

že, a pomisli na to, da lahko dobiš drugo zaposlitev s podobnim delom in precej boljšimi delovnimi pogoji (beri: odnosi)

Veščina dobre komunikacije dela čudeže... :-[

Vsekakor pa tudi jaz mislim, da če čutiš breme, breme in še enkrat breme v tej službi,
daj razmisli o novih izzivih, novih priložnostih...pojdi naprej v življenju....

Najverjetneje bo treba tako, ker... trenutna situacija me ubija. Ne morem nič...ne spat, normalno funkcionirat. Počutim se tako potrto, žalostno, jezno... ničvredno.

Kot si že ugotovila, to je le počutje, občutek...
V resnici si pa ZELO SPOSOBNA; NATANČNA; PRIDNA; PRISKOČIŠ NA POMOČ...
Še malo zaupanja vase razviješ, samozavesti....pa boš blestela tudi sama pred seboj...
 :oki:

hvala...

to pa ni tako lahko...

seveda ni lahko, a vaja dela mojstra  :oki:

in mimogrede, če Aslan pravi
potem to drži ko pribito  :oki:

Tanc, se strinjam, da ni lahko in za nekatere niti najhitreje, vendar jaz verjamem, da bo tebi uspelo. :rozicodam:

najtežje mi je, ker imam sedanje delo res rada, opravljam ga z velikim veseljem.

Prvo najdi način, da se pogovoriš z nadrejenimi.
Lahko napišeš daljši dopis, napišeš KAJ te muči....pisanje obvladaš. :zvizgam:
Ne sodi v naprej, da je to nesmiselno in ne bo odziva.
Probaj naresti VSE da bi to službo odbdržala, ker jo imaš rada.

Če komunikacija nikakor ne bo stekla, ne bo razumevanja, željenih sprememb
potem boš TI IZBIRALA med delom, ki te sicer osrečuje in delovnimi pogoji, ki te onesrečujejo.

Za lažjo komunikacijo z nadrejenimi, za več samozavesti in poguma
pa ti predlagam psihoterapijo, vsaj nekaj kakovostnih srečanj, da predelaš prvo to,
kar velja spremeniti morda pri sami sebi.

Tanc ZMOREŠ! :rozicodam:

Danes je bil spet napad, kričanje... po krivici! Počutim se noro. Kot najmanj vreden človek na svetu. noro je to.

Tanc kaj počneš ko kriči nad teboj?

Predstavljam si, da tiho strmiš v tla in požiraš solze...ker se bojiš da bodo stekle na plano.
Umakneš se vase...vse držiš v sami sebi....
Tiha, marljiva....in ravno ti pokasiraš JEZO....

...spremeni odziv na kričanje...

Zberi se, in z mirnim glasom povej človeku DA KRIČI (morda se niti ne zaveda tega),
in če bi lahko POVEDAL LEPO, DOSTOJNO?

Po kričanju (ko bo jezo skadil) pojdi do njega in mu povej da ne moreš več delat ker
te prav to KRIČANJE psihično sesuje. DA si prišla k njemu na pogovor KAJ lahko oba storita, da do tega ne bi več prišlo.

In tvoja vrednost Tanc?
Kdo jo določa? ... mar nekdo ki ne zna obvladati sebe in kriči?
Svojo vrednost DOLOČAŠ TI SAMA!!!
Tudi s tem, da se naučiš postavit zase.
Da postaviš ljudem MEJE, kako se lahko in kako se ne morejo obnašat do tebe.

Razmisli tudi o tem:
- Vpije samo nad teboj ali tudi nad drugimi?
- Vpije samo v pisarni ali tudi na delavce na gradbiščih?
- Kako se sporna oseba pogovarja po telefonu z drugimi ljudmi?
Opazuj ga ... čustveno nevpleteno ... samo OPAZUJ KAJ se dogaja, KAKO se on vede ...
In opazuj kako se drugi odzivajo na njega..

Želim ti vse dobro. :rozicodam:

Spomnim se ne predpostavljene nam, ko smo dobili novega glavnega. In ko jo je nekaj poklical na zagovor, je baje povzdignil glas, pa je takoj vstala, rekoč, da gre takoj iz pisarne ven, ker ni dolžna trpet takega odnosa. On pa nazaj, da kaj pa si ona predstavlja, da kdo je tu šef, ona pa njemu, da to se ve, ampak da drl pa se on nanjo ne bo in če v tem trenutku ne preneha s takim načinom, da onadva ne bosta mogla dolgo sodelovati in naj v bodoče premisli! Pretila mu je s kazalcem in mu rekla JASNO?!, preden je zapustila prostor.
In to je zaleglo. Ta tip se baje nanjo ni nikol več drl.

To bi tud ti morala nardit, dokler je bil še čas. Zdaj pa imaš realno slabše možnosti za to, ker si mu postala ventil za sproščanje. In ne bodo ti pomagale ne solze in ne prošnje po lepem odnosu, ampak je treba narediti rez na drug, odločnejši način.

V eni službi smo imeli enega takega šefa, ki je vpil prav na vsakogar, kadar je imel čas. Vedno je postal najprej zaripel, rdeč, preden je vpil. Ne moreš verjet, da taki ljudje obstajajo in da so mu zaposleni vskaa leta 4 leta podaljševali mandat iz samega strahu pred njim !! Enostavno so mislili, da so tako ničvredni (v to jih je prepričal z neprestanim kritiziranjem), da brez njega nič ne morejo !!
Ko je tip končno pristal v penziji, je že 3 mesece po tistem zaradi pogrešanja sproščanja na šoli (ravnatelj je bil) pristal v bolnici na antidepresivih in pomirjevalih.
To se njemu ne bi zgodilo, če bi vsi zaposleni naredili cut in mu preprečili takšno obnašanje in sproščanje.  :o za enega vem, da ga je zgrabil za vrat in stresel in da je tisti človek imel za vedno mir pred njim. Žal ni šlo drugače. Vse ostale pa je žalil kar 10 ali celo 30 let  :closedeyes:

Kriči predvsem samo name. Z ostalimi se skoraj ne pogovarja, še posebno z navadnimi zaposlenimi. Je uglajen, zelo. Saj ne vem, kaj naj. Sploh ne morem najti prave moči. Sploh ne morem eč normalno delat, ker samo razmišljam, kaj o to, kar bo sprožilo plaz očitanj, žalitev... Postajam paranoična, srce mi bije z vso močjo. Počutim se kot najmanjša stvar na svetu...nikakršna!

Vem, da se moram pobrati, ampak...se ne morem. ne zmorem.

Tanc, ti ljudje so manipulatorski in ti načrtno zbijajo samozavest v nulo, če oz. dokler se jim odločno ne upreš. To, da se počutiš nemočna in nesposobna ne pomeni, da to si, ampak je on s svojim obnašanjem dosegel, da se tako počutiš.

In zakaj nisi izkoristila bolniške? Zakaj ne greš za kakšen teden ali dva na bolniško, da se spočiješ in okrepiš toliko, da se boš lahko spopadla s situacijo? V tem času se gotovo lahko s kom pogovoriš, da ti bo lažje. Je ta človek glavni v podjetju ali ima nadrejene? Moraš se zaščititi! Kaj bi se pa zgodilo, če bi ostala brez te konkretne službe? Tega dela ne moreš opravljati kje drugje?

Drugače te pa žal še kako razumem. Objem!

Tanc, ker sem trenutno v zelo podobni situaciji te popolnoma razumem
predvsem bi ti najprej predlagala, da izkoristiš bolniško in si vzameš čas za počitek in razmislek kako najbolje rešiti nastalo situacijo.
Iz lastnik izkušenj vem, da če te odnosi v službi tako bolijo, da tudi kvaliteta dela pada. V času ko smo pod hudim pritiskom, ki nam povzroča tesnobo ne moremo delati tako učinkovito in kvalitetno kot znamo v nekih normalnih pogojih. In potem je včasih kritika upravičena, čeprav nikoli ni upravičeno, da je kritika v obliki dretja in žaljenja.
Če se nadrejeni, kot uglajen gospod, spravlja samo nate, razmisli kaj drugu delajo drugače, da jih pusti na miru. Čeprav včasih v medsebojnih odnosih pride do neke nerazumljive organske neprabavljivosti nasprotne osebe, to na dobrega vodja službeno ne bi smelo vplivati. Na žalost pa smo vsi ljudje s takšnimi in drugačnimi napakami.
Tanc, tako sebi kot tudi tebi želim, da uspešno rešiva problem v službi. Pri meni je "šikaniranje" s stani nadrejenega prikrito in zahrbtno, tako da se niti braniti ne morem.
Nikakor pa ne pojdi po mojih stopinjah! Jaz trenutno namreč razmišljam kaj vse je na meni narobe, da se mi to dogaja. in ker sem podvržena depresiji sem našla že nekaj 100 svojih napak. Bojim se, da bom sama sebi zbila samozavest.
Drži se !

To se dogaja tudi pri meni... napake iščem pri sebi in ne kje drugje.

skupaj delava že 15 let in je bil vedno bolj zapleten, perfekcionist, vendar je sedaj vse huje (verjetno zaradi trenutne krize v gospodarstvu, morda strahu,,,,). Z njim in on z mano imava največji in najbližji kontakt. Vsi ostali se lahko umaknejo, prikrijejo, oddaljijo, jaz pa se ne morem. Mogoče je tako, ker sem pač najbližja in nad mano najlažje znese vse tegobe, ampak... postaja vse huje in huje, vse pogosteje. Zahteve so nenormalne, nečloveške in neživljenjske. Drugi pa manipulirajo z njim... in to zelo, na grd način. Govorijo eno, delajo drugo, mislijo tretje... Z njim so vsi takooooo dobri, kimajo... ne povedo pa, kaj si v resnici mislijo. Ker se ga bojijo.

Pupika, kako tebe ndrejeni šikanira?

AJoooj bejbe...smo kr na istem...tanc te cist stekam...

mene so pa pred 14 dnevi, po 7 letih dobrega dela kar odpustili na podlagi nekih govoric in izmisljotin.... ???


pol se pa pejt...

drzte se deklice!

Krasna objem... :rozicodam:
Upam da kmalu najdeš BOLJŠE delodajalce.

Zakaj pa to?????

že dalj časa dobivam dodatne naloge z obljubo, da bom napredovala. Ko se mi je zdelo, da sem se že dovolj izkazala sem povprašala po napredovanju. Pa mi je direktor, ki načeloma sploh ne komunicira z nobenim povedal, da me bodo še malo preizkusili, ker se boji tveganja glede na to, da je slišal da sem psihični bolnik.  :'(
tolk sem bla šokirana, da sem obnemela. Vprašala sem, če je zadovoljen z mojim opravljenim delom. Pravi da zelo, ampak tveganje ostane. Želela sem povedat marsikaj, pa sem ostala brez besed.. na koncu sem dejala , da tveganje je pri vseh, saj nikoli ne veš kaj te čaka na cesti, kdaj zboliš....
Nikoli še nisem doživela, da bi mi kdo kaj rekel glede moje depresije. Sedaj ko se mi zdi, da jo obvladujem, že cel mesec niti ne jem tablet.. pa tole.

Tanc, oprosti ker sem zasmetila tvojo temo. Nisem ti nič pomagala. Edino v tem, da vidiš, da nas je kar nekaj, ki delamo dobro in z veseljem, pa doživljamo krivico.

Meni je šefinja pred dvemi leti naprej vrgla, ko sem zbolela v času šolskih počitnic, da sem si podaljšala počitnice. Sem bila zelo prizadeta in sem takoj, ko sem prišla z bolniške šla do nje in ji povedala da takih pripomb iz šefovih ust nikoli nebi pričakovala in , da je bila nesramna, glede na to, da sem doma ležala 5 dni z visoko vročino. Se mi je takoj opravičila.
Tudi jaz sem zelo občutljiva in sem se sedaj počasi naučila potegnit se zase. Parkrat je imela izbruhe, pa sem ji vedno lepo nazaj odvrnila, da je nesramna ali kaj podobnega. Nazadnje sem ji rekla, da svoje delo dobro opravljam in če misli, da se lahko kar zmišljuje in mi nekaj naprej meče, naj mi pove, da ne delam dobro. Je potem dala mir.
Tanc, ne bodi tiho. Saj vem, najtežje je ker te boli in solze same lijejo. Zberi pogum in mu reci nekaj nazaj,  kaj pa misli da je, da se lahko takole dere. Vse se da na lep način povedati, če nekaj ni v redu. Če uporablja tehniko dretja, potem pač ni sposoben biti vodja.

Drži se :rozicodam:

.

Ne vem, če obstajajo boljši. Dva dni nazaj me je "obiskal" direktor in njegova desna roka. Skoraj brez pozdrava, ignorantsko. Samo - to je treba, to ni dobro, to bi lahko bilo bolje...Kot ponavadi.
Vendar tokrat nisem bila tiho. Popadel me je naval besa - delam kot opica in potem še niti ene pohvale. Da bi bil vsaj tiho?! Pa je naša poslovalnica za 150 % produktivnejša od vsake druge. Z istim številom personala.
Izlajala sem ves bes in razočaranje. Pa mi je rekel, naj dam odpoved, če mi kaj ni prav. In sem mu tudi povedala, da jo bom - ko bom hotela jaz in na način, ki ga bom izbrala. Do tedaj bom pa delala toliko, za kolikor sem plačana. Približno eno tretjino manj kot študentje...
Pomaga sicer ne kaj dosti, mi je pa odleglo.
Ne pusti se! Dokler bomo predpražniki, si bodo vsi brisali noge ob nas.
V najslabšem primeru greš na Zavod, kjer ti (predvidevam) pripada najmanj 6 mesecev min. 580 eurov! V tem času pa si najdeš kaj drugega. Minili so časi, ko si bil do penzije zavezan enemu in istemu delodajalcu!

Grozne zgodbe se pojavljajo in dogajajo povsod. Kar ne morem verjet...kam gremo, kam smo prišli???

Človekove vrednote, osebnost in dostojanstvo so popolnoma razvrednoteni. Nič več nismo vredni. Nič. Zase vem, da delam in naredim nemogoče stvari, samo, da je ok, da je narejeno, da je narejeno ob času... in kaj je to vredno?? NIČ. Mogoče bi mogla bit kot ostali. 14.55 oblečena za domov, vsak dan na malici, 2x na dan na kavi...popoldan ndosegljiva, na dopustu nedosegljiva, na bolniški nedosegljiva. Ampak tako ne znam delat. In ne morem.

Ko bi le odnos bil malo drugačen...vsi smo ljudje, vsi smo krvavi pod kožo. V tisočih informacijah, ki jih vsak dan prejmem, ni možno, da si zapomnim vsako črko...nihče ne bi bil sposoben tega...ampak, da pa mi bo kdo očital, da tega ni rekel, da sem si zmislila... to pa ne. To je res prehudo. Ker točno vem, kako in kaj je bilo... poznam sebe in poznam kako delam.

Grozno mi je.

Danes se počutim, kot da stojim sredi balona, okoli, daleč okoli sebe pa slišim ljudi... kot da bi bila v vesolju, nekje ... vrti se mi v glavi in želodec imam v grlu... jutri je ponedeljek!

Tanc, NE oklevaj niti minute več, ta trenutek pojdi in napiši pismo varuhinji človekovih pravic Zdenki Čebašek Travnik in podrobno opiši več dogodkov tako kot si tukaj povedala nam in ne skrbi glede posledic boš zaščitena in pri njenem obisku se bo moral zagovarjati , ker vedno je še kdo nad nekom in največja težava je tvoje pristajanje na status žrtve izkoriščanja, ne da bi se obrnila na pravi naslov, ki bi to počistil, da se stvari postavijo v normalo, ker mislim da ti glede na naraščajočo osebno stisko sami nikoli ne bo uspelo, traja predolgo !!!

Mina, če sam odpoveš delovno razmerje ali si odpuščen iz krivdnih razlogov, ti ne pripada pomoč za brezposelne.
Krasendan, kaj? Boš kaj ukrepala? Če je to res, imaš kar veliko možnosti, da jim malo podkuriš. Če se bomo vsi samo umaknili in bili tiho, bo kdaj kaj drugače?
Pupika, to je čista diskriminacija. Tega ne bi smela dopustiti.

Samo način tako kot delaš ti - tebe na koncu uničuje. :kiselnasmeh:
Vsa se predajaš delu...vse žalitve pogoltneš le, da je delo opravljeno.
Na koncu pa se še gospod šef grdo vede do tebe...in spet pogoltneš to...

15 let je lahko to delal in se nisi upirala, zakaj bi se on sedaj spremenil?
Vajen je da lahko pred teboj vpije, nerga, žali, spuca svoje ventile...
in samo na tebi je da se pogovoriš o tem kar pišeš nam tudi z njim.
Prišel je tvoj čas, čas ko je mera polna in so potrebne SPREMEMBE:
- odkrit pogovor z šefom
- izraziti svoja čustva in jih ne tlačiti
- postavit meje v tem zate napornem odnosu
- ločiti službo in privat čas zase

Draga Tanc imaš občutek, da si nekaj vredna samo če si uspešna v službi in pohvaljena?
Ti služba pomeni glavni podporni steber življenja?
Kdaj pomisliš na to, da si deloholik ? ..da je delo mogoče beg pred soočenjem s čim drugim...?
Kako pa kaj odgovornost..se počutiš odgovorna za svoje in še delo drugih?

Kaj pa partner, prijatelji, potepanja, čas zase, hobiji?
Življenje gradimo na več stebrih...ne samo na službi.

Zavedaj se da smo v vseh službah vsi zamenljivi z danes na jutri.
Zato se ne splača in je nesmiselno živeti za službo.
Marljivost, natančnost, doslednost, odgovornost so zagotovo krasne vrline. In ti jih imaš.
Pozabljaš pa NASE ... poiskusi te vrline uporabiti tudi v odnosu do sebe.

Objem in pogumno!
 :rozicodam:

Aslan  :oki:, zopet si natrosla nekaj besed, ki mi dajo misliti
Amelia.. strinjams e, da gre v mojem primeru za diskriminacijo. Samo kako reagirat ?? Ko bo napredovala na "moje" mesto ena mlada (na žalost je tak trend) noben ne bo priznal, da je to zaradi moje depre. Razalag bo, da je ona pač bolj primerna.. Pol se pa pritoži če se lahko..
poleg tega , je moja služba drugače dobra, tud dobro plačana in jo ne bi kar tako pustila.
Bo potrebno mojo pozornost usmerit na kaj drugega kot službo..

Ne, saj ne pravim, da pusti službo. Ampak ni mi jasno, ti imaš dodatne zadolžitve in bremena z obljubo, da boš napredovala, na koncu pa bo napredoval nekdo drug, ti pa boš ostala kjer si? Moraš delati več stvari, dlje časa za isti denar? Bi te, v primeru da ne napreduješ, razbremenili ali bi bilo enako kot je zdaj? Se ti zdi to pošteno?
Preusmerjanje pozornosti po mojem mnenju ni neka učinkovita rešitev. V službi si vsak dan, vsaj 8 ur in ni vseeno, kako se počutiš. No, vsaj meni ni. Če bi izbirala, imam raje nižjo plačo in službo, v katero hodim mirna in z veseljem (kolikor toliko).
Kako reagirat? POVEDAT. Da se ti ne zdi fer, da se ne strinjaš, da v kolikor te ne mislijo napredovat, naj ti dajo enake naloge kot prej, itd.

Delno se res strinjam s tabo... verjamem, da sem deloholik, ampa me je do sem pripeljal način dela, količina dela, neprestane višje in višje zahteve, nemogoče želje, nemogoč urnik. Nalaganje odgovornosti...

Daleč od tega, da mi služba pomeni glavno stvar v živjenju. Mogoče mi nekaj časa res je (v času porodov mojih dveh mrtvorojenih otrok, ločitve...). potem pa ne.

Vem, znašla sem se v začaranem krogu in moram nekako ven. Moram.

Tanc, z veliko vaje in volje ti bo uspelo, počasi :rozicodam:. Tudi meni počasi uspeva, pa sem mislila, da mi nikoli ne bo. Moraš se naučiti imeti sama sebe rada in se ceniti.

Objem :rozicodam:

Hvala ti!

Nisem vedela...hudo...to so velike preizkušnje in globoke rane.
Objem draga Tanc.


Vidiš to je že ODSKOČNA DESKA!
Čutiš, da se morajo zgoditi spremembe...
Na tej poti sprememb ti bo v veliko pomoč prav psihoterapija.

Pogumno Tanc..zmoreš! :rozicodam:

Tanc... :pomezik:...vse bo še Ok. Objem.  :poljubona:

Tanc  :rozicodam: Pupika  :rozicodam: Krasna  :rozicodam: Mina  :rozicodam: Trzinka  :rozicodam: ... ste sposobne  :oki: nič ni narobe z vami  :oki: svoje delo obvladate 150%  :oki: in nikar se spraševat, kaj narobe delate, ker je odgovor na dlani - nič; žal je mobing v današnjem času izredno prisoten ... jaz ga k sreči nimam, imam pa partnerja, ki je dnevno izpostavljen pritiskom... lahko se pisno opozori delodajalca na kršitve, potem pa je naslednji korak inšpektor za delo...

Ufa... upam, da bo kmalu ok... Danes je bil takoooooo napet dan... težko tako delam, živim.

Najhuje je, ko greš z odporom v službo. Ker veš, kaj te bo čakalo.
Me že boli glava...

Ja, se strinjam. Sami sebi se čudim...zakaj vztrajam? zakaj ne ostanem doma?????

Ker bi bilo še slabše. Zaprla bi se med štiri stene in se počasi (popolnoma) izolirala od vsega. Življenje bi teklo dalje, ti bi pa čemela doma.  :o
Če ti je (in verjetno ti je) prav hudo, pojdi malo na dopust ali bolniško. Odklopit službo in vskodnevno rutino. Pomaga zelo.  :pomezik:

Tanc, sama moraš poskrbeti zase. Lahko pa čakaš, da te izda telo, ki te že počasi izdaja. Eni ne dobimo čira na želodcu, visoke vročine ali pa raka, ampak se uprejo možgani...

pozdravljeni! sem nova med vami in za začetek mal prebiram te vaše zgodbe ali pisma kakor ih gdo uzame,pa sam se najdla pvsot pomalem.ker imam težave z pravopisom upam da boste tok razumne do mene!doživljala sam skoraj da iste stvari kot tanc dala marsi kaj skozi hodila zdravniku  :jok:a nić se ni spremenilo većkrat sam delodajalki omenila da tako nebo šlo naprej z upanjem da me bo nehala preganjat pa je bilo isto(samo je bila spremenba u mislu z darili)će je druge obdarila recimo za nov let jas nisam dobila nić >:(tako da me je to use skupaj dobesedno žrlo!čim već sam se trudila slabš je bilo,use do takrat dokler nisam prosila da nej bodo toliko fer do mene in me dajo na zavod za zaposlovanje kot da nebi imeli već dela zame. da bi saj na zavodu dobola tist kar mi pripade!tako da je po mojem mnenju za nezadovoljne zaposlene najboljša rešitev use skupaj pustit kakšen dan razmislit
 pa od začetka štartat(nuben denar ne poplaća trpljena)zato raje enkrat na dan jem in imam mir.kokar petkrat a z pritiskom v glavi!!!!!! upam da me razumete lepo se imejte :oki:

razumemo, m.meta  :rozicodam:

hmmmm mau već sem pričakovala kot sam da me razumete,a use eno hvala!!!!!

Delno se strinjam z m.meto... ne pa popolnoma. Zase priznam, da sem na delo zares navezana, na sdelavce... ni kar tako lahko kar it. Mogoče sem nora, ampak...

Mogoče zato, ker je to moja prva služba...ne vem??

Mogoče je pa to le občutek finančne sigurnosti?? Ni lahko zamenjati službo, se navaditi na nove sodelavce, sprejeti nove naloge, se učiti. Ampak, korak naprej je treba delati vedno v življenju.
Jaz sem tudi zamenjala kolektiv po svoji želji, pa mi ni bilo lahko, kasneje se navadiš....

Mogoče bi bilo pa dobro, da si probaš poiskati kakšno novo lokacijo :rozicodam:

Tanc!
Popolnoma te razumem. Tudi jaz imam šefico. do mene zelo prijazna, skrbna, razumevajoča. V ozadju pa hinavska da bog pomagaj. Sedaj ko so jo prestavili na drug oddelek, pa njene lovke še vedno segajo na mojega. To so ambiciozni posamezniki, ki gredo preko trupel do svojega cilja. Ničkoliko solz sem potočila zaradi tega. Pa veš zakaj? Ker sem jo imela iskreno rada in jo postavljala za svoj idol. Po moje ni človeka na svetu, ki bi jo tako cenil, kot sem jo jaz. Čez čas mi je odprla oči. si predstavljaš moj padec? Kot bi otroku povedal, da božiček ne obstaja. Ne morem verjeti, res ne. Zame je še vedno najboljša, nočem verjeti. Da lahko človek v sebi premore toliko gneva in hudobe, samo za to, da povzdigne sebe? Ne razumem. Mi lahko vi pomagate razumeti?

Potem pa sploh brez objokovanja zamenjaj. Kaj bi rada do penzije delala eno in isto, v isti firmi, z istimi facami...?!  :o
Saj veš, koliko služb sem sama zamenjala. Zaradi tega sem se ful sekirala, sedaj ne več. Če najdem boljšo (plačo), grem.
In zalajaj na šefa!

ojla tanc! kako smo danes ali je situacija kaj boljša?jaz usako dnevno preberem tvoja pisma, in mislim nate kjer tw razumem,ampak morala boš sama nekaj naredit da se bo stanje izboljšalo.vem da ni enostavno službo pustit ampak za ceno zdravja in lepšega poćutja se splaća će je treba tudi državo zamenjat!!jaz sam celo to razmišljala,no sedaj je pri meni drugačna situacija hvala bogu use se je nekako uredilo!ampak verjemi nuben nebo namest tebe nić naredo!nić tako hudega ni zamenjat okolje, službo,družbo,itd itd.pozdrav upam da se boš čim prej zbudila in umaknila iz slabega okolja !!!!!!!!!!!!!

Nekako tako je pri meni. Mislim, da ni na naši firmi človeka, ki bi ga bolj spoštoval, cenil in razumel. Resnično. tega ne bo pri meni nič spremenilo, ker me je veliko naučil, dal... Zato te jaz v tem popolnoma razumem. vem, mogoče se sliši čudno, ampak je tako.

Kako sem? Juti je ponedeljek...strah me je. Ampak... premagati ga moram in iti naprej. Mi bo uspelo???

Bo ti uspelo. Kaj si želiš, da ti uspe?  Jaz si želim samo to, da jo bom enkrat videla iz tiste perspektive, ki mi ne bo segla do srca in me prizadela kot do sedaj.

Ja, tudi jaz si to najbolj želim... da postanem edeno hladna, da me ne prizadane nobena beseda, dejanje. Da bi se nad vsem samo nasmehnila. Samo to...

Bil je težek dan...

Tanc  :rozicodam: ...  :( ne bodi žalostna ... tudi zate bo posijal   :sonce:

Zdej pa še eno bolj butasto vprašanje:
kolko let pa ima ta tečnež do penzije?

UPAM, DA BO RES....

Veš, je še mlad...še najmanj 20:)

V naslednjih dneh bom zvedela kaj bo s službo... BOJIM SE!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Včasih se sprememb bojimo samo zato ker ne vemo kaj nas čaka.
Ni pa rečeno, da nas čaka kaj slabega, lahko bo veliko bolje...

Kar pogumno Tanc, kakorkoli se razplete bo prav.
Spremembe so edina stalnica življenja.

Tanc, pa saj slabše je pa že težko,. al kako?  - torej: bo vsaka sprememba samo sprememba na bolje  :oki:

Zelo zelo upam na to... čeprav ni nujno tako.

Tanc,

vem da ti tole ne bo kaj dosti pomagalo ampak vseeno:
1. Ker ne moreš spremeniti drugega in ker bi bila ogromna škoda za ta svet, če bi spreminjala sebe, je najbolje spremeniti okolico (službo). Vem da je to danes skoraj bogokletna misel. Sam sem rabil 5 let, da sem jo prežvečil, trpel šikaniranja, zbolel, skoraj izgubil družino,...
2. vsako urejevanje mobbinga na pristojnih inštancah (inšpektor za delo, sodišče za delo in soc. zadeve) je tek na dooooolge proge. Zakaj: inšpektorji so jasno" povohani" z delodajalci, torej inšpektorji zadevo administrativno zaključijo in so nagrajeni (subvencionirani) s strani delodajalcev. Jasno, preverjeno, doživeto!
3. Če pa zadevo urejaš prek sodišča, pa upam da imaš veliko pod palcem (več kot ima tvoj delodajalec). Vedi zadeva dolgo traja in staaane. Tudi to preizkušeno! No ja, opcija je da imaš odvetnika, ki dela cca 5 let pro bono na tvojem primeru, da imaš ogromo živcev ali pa neizmerno željo po maščevanju. Upaš lahko, da delodajalec v okolici, kjer živiš nima velikega vpliva, ker zna zagreniti celo vse tvoje življenje.

Zadnje, kar se spomnim in ne najmanj pomembno: to kar se tebi dogaja, se dogaja prijaznim, delovnim, ustrežljivim, ljudem, ki postavljajo cilje drugih pred svoje lastne, ...
Kar pomeni, da si vse to in še več.
Kaj praviš? Včasih človeka prime da bi postal zloba.

Hvala Enx, dobro in lepo si napisal. Hvala ti!

Ko bi le lahko kaj naredila... pa se počutim tako butasto in nemočno... a točno vem kaj želim! Boste rekli, da sem nora...opravljati svoje delo naprej...v miru.

Tanc to je veliko: VEŠ KAJ ŽELIŠ! :oki: in tudi veš kaj NE ŽELIŠ! :zvizgam:
Torej veš kje je področje vztrajanja in kje področje za spremembe...

Ko bi se le lahko malo umirila, razmislila in šla dalje...

Jutri je spet nov delovni teden... upam, a bo miren...kolikor toliko.

TI imaš moč SOOBLIKOVATi kako bo v službi!
Odločaš o tem kaj dopuščaš in kaj ne...
Odločaš o tem kaj ti pride do živega in kaj ne...
Odločaš tudi o temu ali po službenem času ugasneš gsm

Objem ti pošiljam in želim en fajn teden!

tanc...šele sedaj sem prebrala...morava se dobiti...obvezno

sem šla skozi podoben pekel...morava podeliti izkušnje

hVALA TI... Kako je vse to res... jaz pa sem še vedno takooo smotana!

Nisi smotana  :D

Potrebuješ SVOJ čas, da uvidiš, da LAHKO spreminjaš sebe...
Pogosto nas je strah SPREMEMBE ker nam predstavlja NEZNANI TEREN...
ker nam sprememba pomeni "da ni varno" za nas...

Okrepiti je potrebno svojo vero vase...
Okrepiti vero v to, da boš kos VSAKi situaciji...

Objem. :rozicodam:

lepo povedano, Aslan  :rozicodam:

Hvala za tvojel lepe besede. Veš, včasih se mi zdi, da sem zelo močna, pripravljena na vse, drugi dan pa sem spet kot vejica, ki jo lahko vsak zlomi.

Ja, mogoče se bojim spremembe.

Ne morem, ne da bi rekla... strah me je jutrišnjega dne. Zakaj? Zakaj se ne morem umirit in normalno zaživet?

T

 :pomezik: Daj, bo šlo. Je čisto navaden dan in tvoj nadrejeni je en čisto navaden bedak, ki ni vreden tvojega slabega počutja.
Drži se.... :oki:

Res je, da ni vreden... samo ne počutim se tako.

Mislila sem že, da se je malo popravilo, da bo boljše... pa ni. spet je vse po starem, spet obtoževanja, degradacija, žalitve... zakaj še to prenašam?

Tresem se v sebi, tresem se cela... od napetosti, jeze, žalosti, razočaranja in nemoči.

Ne morem in ne zmorem več.

Tanc objem. :rozicodam:

Sprememniti najprej SEBE - da se pol spremeni odnos drugih do nas. :-[
Kar pogumno zakorakaj v spremembe.
Ne boj se.

Tanc,
situacija se ne bo spremenila. Na tebi je, da jih pošlješ nekam in dašodpoved. Službo si bošnašla drugje. Sposobna si. Če ne pa boš delala pri možeku.... :sesmejem: Raje kot uničevanje svojega zdravja.

Tanc, kako si?


To je res, sama od sebe se ne bo popolnoma nič spremenila. Ampak ne more dat človek kar tako odpovedi, Mina, to bi bilo v teh časih lahkomiselno, milo rečeno. + če daš sam odpoved, ne dobiš nikakršnega nadomestila. Treba se je postavit zase. Ampak nekako se mi zdi, da Tanc še ni pripravljena na nobene spremembe..

če daš odpoved iz krivdnih razlogov - mobbinga...dobiš nadomestilo...
jaz sem naredila prav tako...
ni bilo drugega izhoda...

Točno tako. Vsakega šikaniranja mora biti enkrat dosti! Bolje preden te totalno zruši....

Sem zelo, zelo slabo... Dobila bom drugo delovno mesto in še kar nekaj sprememb... zame ne na boljše. Predlogov, ki sem jih dala, niso upoštevali.

Ja, mogoče res še nisem pripravljena na spremembe...oziroma, sem človek, ki nekaj naredi, ko sem sigurna v to. Vem, če kar dam odpoved, bo še slabše. Si pa iščem drugo delo, druge priložnosti. Ni mi lahko, res ne.

Jutri je ponedeljek...ne vem, kako naj se spravim in grem delat. Ne vem, kako naj se obnašam, s kom naj govorim, kaj naj počnem... Na trenutke se mi zdi, da sem nora.

 Pozdravljena

Ko sem prebrala me je kar streslo, ker sama tudi doživljam nekaj podobnega.
poglej z druge strani, komu nalagajo vse več dela? Tistemu, ki ima že tako prevč dela ne zna reči ne in vse naredi dobro in še več kot to. Je priden, dela dobro je zanesljiv in zraven še tiho. mene njihove žaljitve niso pretresle ne bom rekla, da se mi ni zdelo zamalo. Važno je samo to kaj si ti misliš o sebi, ne daj se vplivu nadrejenih, ki skušajo na tak primitiven način iz človeka iztržiti kar se da največ.
Sama veš, da imaš rada to delo  opravljaš ga vestno zanesljivo, pošteno, predano to so tvoje vrline ki se jih moraš zavedati, na to maraš biti ponosna. Njihov problem je če ne znajo ceniti tako predanega delavca.Jaz osebno zase mislim, da če ne bo šlo je tudi v tem nekaj dobrega in sicer, da če me ne zanjo ceniti kot človeka , delavca potem je potrebno narediti premik in si poiskati kaj bolj primernega. Jaz sem mejo že postavila, drugače bi me pohodili. Sicer je vplivalo tudi na moje psihično stanje, ampak prvi korak sem naredila in ni mi žal, sedaj pa čakam kako se bo razpletlo.
Mislim pa da sem s tem tudi nekaj pridobila. če drugega ne sem se postavila zase, kar je pa zelo prav.

Kar pomiri se vse bo še dobro, ceni sebe kajti to ti je vodilo za naprej.Jaz zase pravim, kar živcirajte me ampak jaz svoje samozavesti ne dam. Rabila jo bo tukaj ali pa kje drugje.

Želim ti vse dobro, ne premišljuj preveč o tem rajši naredi tako da bo prav zate, spočij se, podi na sprehod, v naravo, preberi kakšno dobro knjigo in uživaj ta trenutek ko si na bolniški.

Pošljam ti topel oblemček. :wav:

Da se sam dodam pokrov na pisker.

Sam sem bil zaposlen v druzinskem podjetju, kjer se je od mene zahtevalo dosti in se vec od vseh drugih zaposlenih. Privilegijev ni bilo, ce sem kaj naredil narobe je bilo seveda hujse kot da bi unicil nevem kak posel. To sem prenasal 4 leta. Vmes tudi zamenjal delovno mesto, saj zaradi odnosa enega izmed (vec) nadrejenih nas oddelek ni mogel normalno delovati.

Po letu dni na novem delovnem mestu mi je bilo dovolj, dal sem odpoved, sicer mi sedaj v zivljenju gre slabse kot prej (materialno), imam pa vsaj eno stvar manj na "grbi". Neprestano gledanje pod prste, neprestano komandiranje in zaljenje preko besed.

Ne svetujem ti da zapustis delovno mesto, saj je sluzbo dandanes zelo tezko najti, ti pa svetujem da si o tem najdes sogovornika in se pogovarjas. Lahko tudi preko foruma, veckrat na dan. Kadarkoli te namuci, da ne vidis naprej, pridi k nam in si olajsaj duso.

Hvala tudi tebi. Opazila sem, da mi pogovori zelo veliko pomagajo, da lahko povem, kar čutim je veliko. Včasih je med službo, ko to najbolj potrebujem, težko.

Upam, da bo bolje... tako zelo si želim.

ja, se zelo strinjam, samo ... to je težko dokazljivo....

Jaz tudi zelo težko sprejmem hitro odločitve, še posebno take. To res ni enostavno.

Mogoče pa se moram naučit drugače delat...ampak...se lahko še naučim biti drugačna?

Seveda!
Nikoli ni prepozno za spremembe... :zvizgam:
Nikoli ni prepozno za samospoznavanje
Nikoli ni prepozno za ljubezen...

za učenje nikoli ni prepozno!

Upam, da bom zmogla naredit en preskok v sebi... postati malo drugačna. Začeti drugače razmišljat, delat in predvsem, imet drugačen, leden, odnos do ljudi.

"leden"? ... to je sedaj druga skrajnost draga Tanc

Sebe se je treba naučiti imeti rad in se spoštovati od tu potem ni več težav z postavljanjem meja v odnosih. Veš kaj želiš in kaj ne želiš. Veš kaj je do tebe spoštljivo in kaj si ne dovoliš, da nekdo tebi počne.

Čustva niso zatrta, niso pa tudi močnejša od nas in nas ne premetavajo več sem in tja kot razburkano morje. Sposobni smo z realnega (čustveno nevpletenega) gledišča videti situacijo, jo realno pretehtati in prepoznati kaj lahko storimo, da zadeve spremenimo...verjeti vase, da zmoremo se soočit tudi z spremenjeno situacijo, novimi izzivi, spremembami...

 :rozicodam:

Aslan  :oki:

JOOOOOOOOOOOOOO ko sem to prebral se mi je skoro strgalo!!! Povej mi kdo je ta tvoj sodelavec ali nadrajeni oz. insekt prosim, da ga jaz vidim. Vem jaz kako take ukrotit.  Pa to presega že vse meje. takega moreš z istim strupom kot on tebe sam, da bom jaz na cesti njegov nadrajen. Pa naj mi kdo reče da z nasiljem (verbalnim ali fizičnim) se nič ne reši!? tak človek ki izvaja to nad šibko punco je v duši sam zelo šibak, zato svojo šibkost stresa na tebe, ker kao, če je v gradbeništvu padlo povpraševanje si  ti kriva, ki pozabiš kako vejco ali besedo. Mislim hallooooo tega tvojega sodelovca mal skrbi, da bo v prihodnje tanke dreke sral zato moreš požirat njegove frustracije. Vem ker jaz sem doživljal isto sam da sem enkrat šefu tko zagrozil, da se je pošteno usral in mi dal mir naslednje dve leti oziroma, do zaprtja igralnega salona. Pa nisem jaz kriv, če je prišel protikadilski zakon in euro, ki je na prefinjen način razpolovil vse naše prihranke tisti ki so jih sploh kaj imeli. Vedi sam to bol, ko boš šibka večjo moč bo imel nad tabo in ti pil kri. Piši mi na OS prosim.


slaya

hja, odvisno, Slaya... moj partner ni šibak, daleč od tega, zna se postavit človeku po robu.... a je deležen zelo hudega mobinga...

morda doma! Služba je drugi svet.

kako prosim? doma je deležen mobinga?

 Kaj da ti rečem moja arwen ljudje smo si tko različni. Poznam primer ko je bil mož komandir policije pa je bil doma taka copata, da je moral puščat ženine ljubimce v stanovanje in molčat! Tako kot si skuhaš tako poješ mar ne?

 ???

Danes sem prejela obvestilo (preko maila, še ne uradno), da sem dobila odpoved iz krivdnih razlogov. ?!?! Katerih!?!?  Verjetno iz teh, da nisem ritoliznik in naredim kar vidim, da je potrebno.
Dobri delavci ponavadi molčimo in delamo, pa včasih jamramo sami pri sebi. Nesposobni se pa zjutraj po buči namažejo zvazelinom.... :sesmejem:...da lažje šefom zlezejo v rit. Seveda naredijo malo, a se znajo hvaliti na vsa usta. Če bi se še enkrat rodila, bi bila raje taka.
Verjetno me ne bi depra in razni občutki nesposobnosti dajali... :'(
Tanc, ti si na boljšem kot jaz. Pusti tako službo in je ne objokuj. Jaz sem prisiljena delati, meni nihče ne bo plačal položnic.
Ma, še ne vem kaj bom, zadevo sem predala odvetniku. Samo kdo bo (pre)živel do rešitve problema. Ima kdo kakšno delo zame?!

Mina :rozicodam:

tanc, morda ti bo ta virtualna igrica kaj pomagala, ko sem naletel na njo sem se takoj spomnil nate :)

http://www.izklop.com/link_enc.php?id=57097

Ta igrica je res super, hvala:)

Še dobro, da je petek, ker... se mi meša.

Jutri spet ponedeljek. Nikoli ne bi verjela, da bom kdaj z odporom hodila v službo, da me bodo sodelavci prizadeli, da bom zaradi službe tako na tleh.

Kakšen dans em močna in si dopovedujem, da ni vredno, pride pa spet dan, ko sem popolnoma na tleh. Ja, sesulo me je. Do tal. In počutim se nič vredno, obupano, izdano... to nisem več jaz! V meni ni več niti kančna optimizma, vse vidim črno, vse okoli mene je črno. Ne veselim se ničesar več...prazniki, ki so pred nami, so mi samo obremenitev.

Se bom pobrala??????

T

Živijo Tanc

Kaj pa če bi se za spremebo oglasila pri svojem zdravniku. Skrbi me zate, ker si že čisto brez volje.
Rabiš počitek in mir, da se bo obrnilo na bolje. Preveč se razdajaš za službo. Vsak delodajalec mora vedeti, da če je njegov delavec bolan ima pravico do bolniške.

Želim ti vse dobro.
Mucek

Boš!!!
...samo bo treba kaj spremeniti...samo od sebe se ne bo izboljšalo... :kiselnasmeh:

Naj ti prazniki prinesejo počitek, mir in da se odločiš kako in kaj glede službe...
Uživaj v času, ko nisi v službi, najdi čim več tebi prijetih stvari v prostem času....

 :rozicodam:

Ja, resno mislim, da bi bilo najbolje, da bi nekaj časa ostala doma, se spočila, nehala mislit, se umirila. Upam, da bo med prazniki bolje...a kaj, ko ne morem nehati misliti na to. Nikakor.

danes je dan, ko se vsi veselijo, veseli so pričakovanja novega... Jaz sem se sesula. Od sodelavca sem dobila, doživela take očitke, da ne morem verjet, da je to res lahko. Kako so ljudje lahko aki? Malo je manjkalo, da nisem znorela, ga nekam poslala, šla... ne, čakala sem da pove svoje. Povedala sem svoje, mirno, dosti preveč mirno. Ne vem, kako se bom "branila" pri šefu. Ne znam bit tako pokvarjena kot so ostali. ne zmorem njihovih igrc. Zdaj je očitno, da sm jim napoti... ne vem zakaj, ampak... mogoče preveč znam??

Ne vem, kaj naj naredim? Naj si pripravim "govor" in vse povem mojemu šefu. Tega poniževanja imam dovolj. Ne zmorem teh igric.

Konec me bo.

Tanc :clap: :clap:, da si povedala svoje. Zakaj se boš branila pri šefu? Zato, ker vsi hodijo po tebi? Imaš dostojanstvo. Še njemu povej, tako kot je treba. Mirno, brez slabe vesti. Veš, da zmoreš.  :oki:


Drži se in se ne daj :rozicodam:

Tanc v novem letu ti želim, da se klopčič težav povezanih s službo razplete. :rozicodam:
Držim pesti da najdeš delo kjer boš spoštovana, vesela in kreativna.

Taka velika nihanja doživljam v sebi... na trenutke sem močna, potem pa spet nič vredna. Tako si žeim samo miru, da lahko v muru delam, da izvem, komu sem na poti, kaj delam narobe...

Sedaj vdim in vem, da ne bom mogla tako životarit dalje kot sem sedaj. Morala bi malo na dopust (ki ga zdaj ne bi dobila) ali bolniško...ampak...tako sem neumna, da ne zmorem ostat doma in rečt, da me ne briga, da naj se znajdejo, da se ne bi oglašala, naredila svojega dela. To itak od mene vsi pričakujejo, ker sem vedno, ne glede na to, ali sem bila na dopustu, bolniški... vsedno vse naredila kot da bi bila v službi.

Kaj naj rečem, zakaj sem ostala doma? Naj sploh naredim to?

Itak Tanc.
Firma ne bo propadl ače tebe ne bo u službo, svet se bo vrtel naprej.
Predvsem ti moraš to spoznati ...  da si v službi nadomestljiva.

Splošni zdravnik - povej z apsihične stiske,
dal ti bo bolnišo najman 1 teden...prosiš lahko tudi za več.
V službo sporočiš tole: "sem zbolela, od danes sem na bolniški ter odklopiš gsm."
Odklopiš ga "zase2 da ne boš skoz v pripravljenosti "kaj če zazvoni"...ker kaj potrebujejo...

Ti potrebuješ SEBE in SVOJ MIR!
Vzemi si to.

Ko bi le zmogla to naredit.

Zmoreš!!! ... samo poguma ti mogoče še malo primanjkuje... :unsure:

in v čem je ovira? naredi to. Pika!

Jaz ti vsekakor želim, da bi zmogla to narediti. Mogoče ti res še primanjkuje malce poguma, tako kot je napisala Aslan. Mogoče pa misliš, da ne zmoreš... :A)

Tanc, meni se pa zdiš zelo pogumna ženska glede na tvoje pretekle res težke izkušnje. Objem! :rozicodam:

Očitno sploh nisem tako pogumna in močna, kot se mislila, da sem ali kot ko sem bila.

Morda je za moje stanje krivo tudi to, da sem ravno v najtežjem času prenehala z vsemi zdravili, ki sem jih imele in e zaradi tega še toliko težje. Sama sebi se že zdim, da sem nora, ker se toliko obemenjujem zaradi...službe. Noro. Počutim se, kot da je to moj največji življenjski poraz, največji padec v življenju. Ker sem vedno vanjo vlagala vse svoje delo, dneve, življenje bi lahko rekla. Ker nikoli nisem rekla NE, ker nkoli nisem o nikomer slabo govorila, ker sem vedno...delala za res vse dobro.

Zato tako zelo boli.

Tanc! :rozicodam:


Kaj pa če je tole dvoje pa le nekako povezano, čeprav ti morda misliš, da ni? Veš, tudi meni ni uspelo si osnovati družine in potem sem pač začela vlagati drugje. Mogoče ti vlagaš s preveliko intenziteto, da si zapolniš tisto praznino, ki je nastala zaradi travmatičnih dogodkov. Ne zameri mi, če sem preveč direktna, vendar vsekakor nekje mora biti vzrok, da toliko vlagaš v delo. Mogoče, da je moje gledanje na problematiko napačno, samo poskušam ugibati. :A)

Tanc, objem od mene! :rozicodam:

Po drugem porodu je bilo to sigurno res, mislim, da se je takrat vse to začelo. Začela sem veliko delati, študirati. Potem pa, saj veš... ko nekoga nekaj naučiš, od tebe zahteva lahko samo še več in vedno in vedno več. Imam pa tudi zelo, res zelo, zahtevnega šefa. Veliko zahteva...ne veliko, zahteva vse, malo ceni, oziroma nič ne ceni in predvsem...danes si lahko vse jutri te ni več. Lahko zaradi najmanjše malenkosti. V hipu pozabi vse, kar je kdo naredil zanj. Bog ne daj, da se upreš... takrat si itak gotov.

Tako je to. :'(

Tanc, na žalost je tako sedaj več ali manj povsod po službah. Danes si, jutri te ni, pufff

Strinjam se s tabo, Trzinka, ampak... vseeno... čeprav vem, da je tako, čeprav se to vsak dan dogaja, me je zlomilo. Do tal.

Tanc, kaj pa če bi riskirala in pokazala temu tvojemu šefu zobe. Mislim, da si vredna da te spoštuje in ceni. Če boš potem pečena itak ne bo nobene razlike kot sedaj, razen, da ostaneš brez službe. Mogoče bi bil pa zate to izziv, razmisli. Ne pusti se, da se takole norca iz tebe delajo. :rozicodam:

Več kolikokrat grem v služo trdno odločena, da povem, kar čutim, mislim... in na koncu si premislim in delam "po starem"... naredim vse, se ne uprem, ne rečem ne, se predajam... Premalo močna sem in premalo se cenim, premalo verjamem vase.

Recept  :)?

Probaj napisat doma (za začetek) na list papirja vse kar želiš povedat direktorju.
"Pismo direktorju " ...
Bolečino ubesediš to je že veliko.
Nato pismo prebereš čez 2 dni še enkrat.

Morda se odločiš na podlagi tega tudi resnično njemu napisat pismo.
Pismo je fajn zadeva, ker te je naslovnik "primoran slišat" brez da ti skače v besedo in da te takoj sesuje. Pismo je varna oblika zate, ker lahko premišljeno vse daš iz sebe, brez da se bojiš reakcije.

Njegov odziv na pismo bo verjetno "razgovor" v njegovi pisarni.
In morda boš presenečena nad odzivom, saj morda človek sploh ne ve kaj počne tebi s svojim vedenjem.

Tanc pogumno! :rozicodam:

Aslan,  :oki: dobra ideja. Če v glavi premlevamo, kaj bomo rekli, itak vse pozabimo.
Tako pa pismo :wav:, naredi tako Tanc, izlij svojo jezo, žalost, razočaranje, bes...na papir :rozicodam:

Danes se je zgodilo spet...očitki, obtožbe, ...žalitve. Komaj se malo umirim, sprijaznim, pa me spet pobije.

Začaran krog ... ki ga lahko le ti presekaš ... :zvizgam:
POGUMNO NAPREJ TANC!

Ja, res je začaran krog, ki pa ga je težko prekiniti. To je zame velika odločitev, ki vsekkaor ne sme biti sprejeta, ko sem najbolj na tleh.

tanc...
koliko časa se pozanava? kar nekaj let bo že, a ne?

ne vidim nobene spremembe v načinu tvojega razmišljanja oz. ne vidim, da bi probala kaj spremeniti pri sebi, ker drugih itak ne moreš spremeniti - upam, da je to jasno

jaz bi na tvojem mestu usmerila vse moči v iskanje druge službe, ne v to, da te bo nekdo nehal žaliti, ker te očitno ne bo

vse zatonj je jamranje in cepetanje z nogami, ON se NE BO SPREMENIL

torej? kaj ti ostane? NAREDITI SPREMEMBO V SVOJEM ŽIVLJENJU, da bo to postalo boljše, bolj kakovostno, da te bo nehalo obremenjevati...

lahko ti potrdim iz prakse, kdor si je upal narediti spremembo v svojem življenju, je zmagal - pridi na skupino in boš videla sama kako se ljudje lahko spremenijo in se jim življenje obrne za 180 stopinj
imamo take, ki so se odločili za ločitev po 20 letih...in so sedaj boljši...take, ki so se po letih odločili študirati, take, ki so odrezali nezdrave odnose s starši...etc...etc...pa tudi take, ki smo menjali službe prav zaradi mobbinga...

da jim (nam) je boljše, so (smo) zasližni SAMI
NOBENA POT NI LAHKA..ampak se splača!

to kar se ti sedaj dogaja je SLABO, predvsem zate...mislim, da ni tvoja želja, da nadaljuješ s tem mrcvarjenjem, ker delaš natanko to...

in isti vzorec imaš še kje...

razmisli

se podpišem pod Jazz :oki:

Ko se res dotaknemo tal, se resnično zavemo, da tako naprej več ne gre.
Takrat smo sposobni SPREJETI VSE (torej tudi spremembo, ki se jo sicer bojimo).

Dokler razmišljaš, da ti sprememba ne bo prinesla boljših časov, ampak lahko še slabše nisi pripravljena na njo. Saj pomeni da v sebi gojiš prepričanje, da tako hudo pa le še ni. Saj razmišljaš da ti sprememba lahko prinese še slabše čase. Dejansko PA SLABŠE BIT NE MORE!

Ljudje se bojimo sprememb, ker se bojimo NEZNANIH STVARI.
Zato je potreben samo pogum in vera vase, pa ZMOREŠ narest iz svojega življenja to kar si želiš.
SLEDI SVOJIM POTREBAM TANC!

tanc,

ne zabubi se v svoje pomilovanje, prosim...
javi se...nihče ti tu ne želi slabo, ampak reči je treba vseeno bobu bob

če želiš naprej, boš morala sama spremeniti vzorec...ni druge...žal

šef se ne bo spremenil, pa tudi marsikdo drugi ne...

pomilovanje in usmiljenje sta negativna zate...

žal mi je, da se ti to dogaja, vendar boš morala SAMA nekaj spremeniti, da boš šla na bolje

Ko mi je najtežje, se zaprem in se umaknem... žal, taka sem. Vem, da ni prav in vem, da ni ok.

nak, to nisi ti, to je tvoj obrambni mehanizem....

To je najslabša izbira. Obenem pa najlažja. Težje je narediti nekaj, kar nam ni "všeč". Vendar je to bolje. Zato - zlezi iz lupine in začni se spreminjati!

Zakaj se umakneš Tanc?
In veliko je že to spoznanje, da veš da ni Ok to!
To je že polovica narejenega...

Tanc, priznam, da sem bila nekaj časa kar malo jezna nate, češ toliko in toliko strani spodbude na forumu, toliko ljudi, ki te podpirajo, ti pa nič. Ampak v bistvu bi se lahko oz. sem se jezila sama nase, ker sem jaz ista. Čeprav razmere niso tako hude kot pri tebi (se tolažim) in se do neke mere "borim" že več kot pol leta, pa globalno ni nobenega velikega premika, spremembe.

Te razumem. Objem.

Včasih je težko, včasih nosimo v sebi tudi kaj, kar ne želimo ali moremo povedat. Takrat je trpljenje hudo in težko.

Hvala vsem za vašo podporo.

Pozdravljena!

Tvoja zgodba je žalostna, vendar ti si močna in boš premagala vse težave.
Svetujem ti, da najdeš strokovnjaka, ki ti bo pri  tem pomagal,
moraš mu povedati vse, kar te teži in ne drži v sebi stvari, kot praviš, da jih ne moreš in ne želiš povedati. Povej vse, boš videla, takoj ti bo lažje in začela boš
lahko živeti dosti lažja in močna.
To ti povem iz lastnih izkušenj. Dokler pa držiš nekaj v sebi,pa zelo boli!

 :rozicodam:

Seveda, takrat je človek sam s tem česar ne upa povedati nikomur in se zna zaplesti v začaran krog ... se samo vrti okoli tega in ne naredi koraka v smeri proti 'izhodu', niti verjame ne, da izhod je ... Zna bit zelo pozitivno že to, da sploh si takrat v družbi, kjer se ljudje med sabo odkrito pogovarjajo (lahko v kakšni terapevtski skupini, lahko samo ti in terapevt, lahko celo neka povsem druga oseba, skupina ljudi, ki tako deluje) ... se začne potem v človeku počasi nekaj premikat, ko posluša druge, ko malo bolj konkretno vidi kaj se s kom dogaja, kako razmišlja ... pa sam ne rabi sploh govori o svojem problemu, če ne čuti da bi ... Je pa res, da je za vse treba nardit korak sam ... tud tisti dobesedni korak, se obut, oblečt in stopit čez prag. Ne, ni lahko, to ve večina tu gor ... ampak se da ... Okorajži se, Tanc!

moonica, ti res lahko poveš...saj veš koliko krat sem te razjezila, ker sem te probala usmeriti v drugačno razmišljanje in reagiranje in na koncu veš, da si morala res spremeniti to, da ti je bilo bolje, kajne?

koliko krat si bila huda name...;) a?
(pa se imava čisto radi)

tanc je sedaj v takih fazah, kot si bila ti večkrat...

upira se z vsem spremembi, a ravno spremeba bi pomenila korak na bolje...ampak...dokler tega koraka ne narediš, ne verjameš, da je res tako...

tanc...pridi na skupino, no...bo lažje...sedaj imamo tudi psihoterapevtko, ki nas vodi

Hvala ti jazzjazz20, za vse tvoje besede. Nikakor ne gredo mimo mene... Ja, rabim spremembo, to vem, ampak jaz moram vse predelati, vse prestati...da jo lahko naredim. Ne znam prav opisat kar čutim. Delam na tem... verjemi mi.

Tanc veliko je že da ozavestimo kaj se nam dogaja...zakaj...
Da najdemo vzorc vedenja...
Da prepoznamo sprožilce, ki v nas sprožijo emocionalno nevihto...

Jest mislim, da si na pravi poti... :oki:
Sej veš..psihoterapija pa ta proces pospeši in ga strokovno vodi...

prepusti se malo toku...drugim...ne imej čisto vsega pod kontrolo...daj

Težko se sprostim...zelo.

Za začetek delaj doma VAJE iz progresivnega mišičnega sproščanja.
Da se naučiš prepoznat kdaj je telo u krču in kdaj sproščeno.
Pomagaj si tudi z pozornostjo na dihanje.
S tem že samo na telesni ravni zmanjšaš tesnobo.

Delam marsikaj, dva dni je bolje, potem pa spet po starem ali slabše... Neprestano mislim samo na službo, kaj sem naredila ok in kaj ne... noro.

čisto nam je jasno, da stalno misliš na službo...in tebi ni jasno, da ravno nanjo ne smeš misliti

Jasno mi je, ampak ne znam misliti na drugo.

Kaj pa če poskušaš obratno: da probaš čim bolj razmišljati o službi in si ob tem zamisliti najbolj bizarne situacije, ki se lahko pripetijo ("joj, zjutraj nisem slovnično pravilno pozdravila, kaj pa zdaj?!"). Poskusi čim bolj spotencirati svoje strahove, mogoče se boš sama sebi nasmejala in ti bo lažje  :pomezik:

Drži se :rozicodam:

Tanc,

jaz sem ga pa ta teden nekaj "usračkala" v službi in sem bila v petek vsa živčna, pa še v soboto dopoldne.
Potem sem pa dobro razmislila, ker me je to tako morilo in sem ugotovila, da več kot službe ne morem izgubiti, kar sem pa prepričana, da je ne bom, ker res pridno in dobro opravljam svoje delo.
Ne splača se za nekaj sekirati kar je bilo in zaradi nečesa, kar ne veš, če se bo zgodilo.
Saj te razumem, tudi jaz ne morem iz svoje kože, ampak glej. Toliko časa že razžiraš svoje živce, da bi res že morala nekaj storiti v tej smeri.
Daj zberi že ta pogum in nekaj ukreni. Zdaj sem že pozabila za nazaj, ali hodiš na kakšne terapije? Meni zelo pomagajo in sem res napredovala. Veliko več si sedaj upam, kot recimo pred letom dni. Tudi v službi se zase potegnem.
Veš kako so me gledali parkrat sodelavci. Pa so me hoteli sprovocirat, pa zezat, češ kaj se grem, ker sem bila prej vedno prijazna, vedno sem kimala in storila veliko dela, ki ga niso hoteli sami narediti.
Ne, potegnila sem se zase in dosegla, da so se začeli malo bolj spoštljivo do mene obnašati in da se z menoj ni dobro igrati tako kot si oni želijo.
Zdaj se počutim res močno in sprejeto. Saj se tudi skregamo, potem je pa naslednji dan spet mir in delo gre nemoteno naprej.

Drži se in se poženi naprej :rozicodam:

Tanc, jaz pa verjamem, da si ti sposobna narediti korake naprej, najprej majhne, kasneje malo večje. Želim ti pogum in ugoden razplet! :rozicodam:

prvi korak...pridi na skupino...v torek 16.2. ob 20h v ks žusterna

Mogoče bom res.

Korajža velja, Tanc  :oki: :clap: :oki:

no dej...te čakamo

Že cel teden sem doma, na bolovanju. Moram se odpočit, si nabrat novih moči, ker me ne uboga več telo.

V sebi kljub vsemu čutim tako tesnobo v prsih, ki me duši in ne znam je odgnat, odpravit. Jezna sem sama nase, ker je tako, ker misli kljub vsemu še vedno uhajajo, ker imam slabo vest, ker sem doma, ker ne vem kako bo, ker ne vem kaj bo... Ne morem se odpravit ven, na zrak...samo nekaj čakam, čakam... Bojim se, da brez tablet ne bom zmogla, ali pač?

Tanc poiskusi ... trik z urnikom.

Določi si čas v dnevu ko boš "imela skrbi" in intenzivno se z njimi ukvarjala...(1 uro recimo)
Nato pa določi čas, ko boš službene skrbi odložila in boš samo Tanc, ki naredi kaj lepega zase.
(2 uri recimo)

Možgančke je treba postopno prevzgojit ... da ne mislijo več na naš stari, neučinkovit način .. :zvizgam:

Bom tudi to poizkusila. Hvala.

Se opravičujem, ker sem tako obupna...ampak...sem res obupana.

Nič opravičevanja.
DOVOLI si bit obupana in prisluhni sebi kaj tebi ta obupanost sporoča...
Morda te dobesedno postavlja pred dejstvo, da prihaja dan odločitve glede službe ... ali česa drugega.

Fajn je pojambrat, dati ven iz sebe stisko..
 :rozicodam:

Kako naj okrepim svojo samozavest, da se bom znala postaviti zase, da se bom bolj spoštovala, se imela rada? Mislim, da je pri meni glavni problem v temu...pomanjkanju samozavesti, pomanjkanju ljubezni do sebe.

Poiskusi najprej najti STIK s samo seboj.
Prisluhnit KAKO občutiš določena čustva ...
zavedati se kaj se resnično dogaja in kaj je tvoja interpretacija ...
Zapisuj si kaj si misliš o sebi....in kasneje se o tem pogovori z terapevtom.

ja
se strinjam
mej se rada

smo te pogrešali...vzdošje je bilo prijetno, na mizi so bile miške in kramljali smo o vsem po malem...

ne čakaj, da ozdraviš...da ti bo bolje, da začneš živet...ker tako ne boš prišla do stanja "boljše" ali "ozdravitev"...živeti se moraš naučiti po kaplicah...z dneva v dan...kljub trenutnemu goznemu počutju...saj le na podlagi pozitivnih izkušenj, boš lahko napredovala...

daj...ke če la faj! ;)

Tanz, poskusi razmejit odgovornost. Eno po eno zadevo poanaliziraj, Ali je odgovornost zares tvoja, ali so ti jo samo naložili in te obremenjujejo z občutkom krivde. Če imaš toliko dobrega počutja, vzemi v roke Wiliama Glasserja, Teorija izbire.

Ko boš pogledala svoje delo v službi, ga oceni od 1 - 5 in na glas povej ocene. 3 je dobro. Ko oceniš za 3, razmisli o besedei dobro. Dobro je dovolj. Če so bile vmes zadeve, ki jih nisi uspela naredit, preceni, ali si ob kupu dela sploh imela možnost narediti jih.

Poskusi eno po eno, tudi če samo eno na dan. Obljubim ti, da bo teža začela padati s tebe, s tem pa tudi tesnoba. Ko naženeš tesnobo, postajaš vsak dan bolj svobodna, ker nisi vpeta v njen oklep. Počutje bo vsak dan boljše. Vsak dan za pikico in ko se boš po enem času ozrla nazaj in preverila svoje počutje, boš videla, da si spet zmagovalka.

Vredno je.

Hvala za nasvet, za odgoor... bom naredila kar si mi predlagala. Tudi Teorijo izbire bom prebrala... Moram preklopiti misli, čustva in odmisliti službo, delo... Tesnoba e resnično duši, poleg vsega me dajejo še napadi panike. Jezna sem nase, kje sem prstala, kakšna sem... čisto asocialna, brez nekega veselja, upanja, ne da se mi nič, brez volje. Sploh se ne spoznam več. Včasih sem se rada smejala, se družila, pohajala, zdaj pa vsega tega ne zmorem. V sebi imam blokado, ki me vleče dol. Smilim se sama sebi, kar mi sploh ni podobno. Nikakor ne morem vstati in it ven, najraje sem notri, v stanovanju, tukaj se počutim ok, varna, daleč od vsega. Bojim se ven, med ljudi, da vsi ne bodo videli, kakšna sem, kakšna sem postala. Resnično se ne spoznm več.

t

ben, ni važno kakšna si...vedno te ima kdo rad in te sprejema tako, kot si, kajne?
problem je drugje: začni se ti sprejemati...s plusi in minusi, ki jih imaš in ki jih imamo vsi

in zopet: pridi na skupino

Hoj,
ko sem bila jaz v takem depresivnem stanju, v katerem se nahajaš tudi ti trenutno, mi Teorija izbire ni pomagala (drugače menim, da je dobra knjiga). Pri meni je šlo za to, da sem bila preveč zahtevna do sebe, da si nisem dovolila izražati (negativnih) čustev oz. nasploh izražati samo sebe.. S teorijo izbire sem se nato še bolj trudila, da se prisilim v stvari, ki jih v bistvu niti nisem zmogla niti nisem hotela opraviti..
 
Jaz sem morala najprej spremeniti odnos do sebe - se imeti bolj rada  :srce-utrip:, in si dovoliti izražati jezo, žalost, ne pa da sem zmeraj vse obrnila proti sebi (jaz sem bila vedno kriva)  :nehvala:

Lej, lahko se je imeti rad, ko ti gre vse super, ko vse zadolžitve in obveznosti tip top opraviš, ko si nasmejan in srečen.. Ampak ljudje (na srečo!) nismo roboti in smo včasih tudi tečni, nerazumni, delamo napake..  Jaz bi ti svetovala, da se začneš imeti rada kljub temu, da se počutiš depresivno, brez energije, ter da se "smiliš sama sebi" :rozicodam:

Drži se :sonce:

Meni je zelo pomagala terapevtka.. v bistvu me je usmerila, kako lahko drugače (bolj realno, v bistvu!) gledam nase ter mi nakazala, kje ležijo problemi.

Odnos do sebe pa sem v veliki morala spremeniti kar sama, kljub terapevtkinim smernicam. Poskušala sem biti manj zahtevna do sebe, poskušala sem videti tudi pozitivne lastnosti same sebe, privoščila sem si kaj, govorila sem si, da sem vredu, kljub temu, da nisem nič kaj dosti mogla početi, zbirala sem pozitivne izkušnje (npr. sem pozdravila koga, ki si ga prej nisem upala, ali pa sem šla za 10 min na sprehod) in se za to fuuul pohvalila, obdala sem se z ljudmi, ki so name pozitivno vplivali...

Aja, pa nekako sem si privzgojila geslo, ki mi ga je izrekla moja psihiatrinja na prvem srečanju: "Mej se rada!" To si velikokrat ponovim in se poskušam držati tega. Ne gre pa čez noč.. sem bila velikokrat vmes jezna nase, ker sem opazila, da še vedno ponavljam stare napake, ampak si kar naprej ponavljam, da je bolje, da se razjezim na koga drugega kot nase (vsaj v svoji glavi  :) ).

Pomagalo pa je seveda tudi, da sem se s terapevtkino pomočjo naučila prepoznati in bolje izražati svoja čustva - sem se nekako spucala, manj je strahov..

Drži se pa še kaj napiši  :sonce:

Že kar nekaj časa nisem nič napisala... ker se je nekako umirilo, postalo dokaj normalno... In sem se že veselila, da je vse za mano, da bom lahko normalno delala... ampak...sem se očitno zmotila.

V tem času sem kar nekaj naredila na sebi, vsak dan se trudim in mislim nase. Samo upam, da mi spet ne bo prišlo do živega, da spet ne bom padla, da se ne bom kar tako pustila.

T

Ne boš, seda že veš, da je tvoj šef idiot in ti si fajn punca. Sposobna! Tudi odje**t šefa, ko je tečen.  :sesmejem:

Ko bi se le znala distancirat od vsega in ne mislit na nič. Ampak...samo sekiram se... za vse kar je, kar je bilo, kar bo.

Spet je slabo.

 :seznojim:

Tanc :rozicodam:

Marsikaj pride, marsikaj oddite,
taki smo pač mi počenčki!

Tanc, tudi sama se te dni ubadam s tem, da se 100x preveč sekiram za vsako malenkost.. In se sekiram še zaradi tega  ??? No, ampak sedaj si poskušam reči, da je sicer fajn, da se zavedam te svoje težavice (kar se zavedaš, lahko tudi spremeniš), ampak ne bom pa tega rešila čez noč, čeprav bi bila več kot zadovoljna, če bi moja napetost *puf* preprosto izginila  :sesmejem: Poskušam se sprejeti taka, kot sem, z vsem kompliciranjem, živciranjem in nadzorovanjem same sebe vred.. Včasih uspe, včasih ne (takrat je krivo vreme, zagotovo  :sesmejem:).

Punca, drži se  :rozicodam:
Mislim nate, čeprav odlašam s pisanjem odgovora na tvoje zas. sporočilo :rozicodam:

Hvala ti :).

Včasih se res počutim kot, da se mi bo zmešalo... zagrabi me tesnoba, panika, živčna postanem...

tanc probej takrat vdihnit globoko in pa izdihnit globoko ponovi to 3x in boš videl da bo bolje...

upam da je kej pomagalo

Domen :rozicodam:

Ne bo se zgodilo nič takega. Vedno ne moremo biti v najboljši formi. Glavno da se zavedaš, da si v redu. Samo včasih si gor, včasih bolj dol... Ne daj se.

Hvala... zadnje dni sem res "bolj dol"... trudim se, da mislim pozitivno, da skušam pozabit na vse slabo kar je bilo, kar se mi je v preteklih meecih, dveh letih dogajalo, pa nisem najbolj uspešna. Vem, da to ne sme biti moja prva prioriteta v življenju, ampak... vse vem, ampak mislim še vedno samo na to in sem obupna

T

Tanc za nazaj ne moreš spremeniti ničesar,
lahko se pa kaj naučiš iz minulega, in si danes in za naprej
več ne dovoliš da kdo s teboj grdo ravna.

draga tanc imam samo en nasvet da...
pustiš preteklost naj odide stran oz. pusti preteklost za sabo ker tko al pa tko se ne da spremenit preteklosti
torej pusti za sabo in naredi kaj za lepši sedaj in pa bolši jutri :rozicodam:

lep pozdrav
Domen

Hvala... delam na tem, da... vsem odpustim za kar je bilo in začnem nekje na začetku... no, ne prav na začetku, ampak od sedaj daje.

Joj...teorijo obvladam do pikce, praksa pa mi malo šepa. Jutri je nov dan... nov delovni dan. VEM, da bo minil mirno.

Včasih se pa res počutim že noro, ker se toliko sekiram zaradi tega.

Tanc