FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni sotrpini,

na tem forumu sem se registriral pred parimi dnevi, torej sem dokaj nov, ki piše tukaj, s tem, da pa sem ga brat začel že pred parimi leti. Pred tem postom oz. temo sem že objavil 3 ali 4 vprašanja, ampak, danes sem se odločil, da napišem mojo zgodbo oz. boj z depresijo in anksioznostjo - paničnimi motnjami. Evo pravkar sem se stuširal, skuhal in spil kavo ter skadil cigaret, sedaj pa moram svojo zgodbo spravit na ta forum, ker moram z nekom deliti svoje muke in trpljenje, ki ga ta bolezen oz. bolezni lahko povzročita.

Torej pred nastankom vseh teh tegob, sem bil čisto običajen otrok, sicer že od malih nog zelo občutljiv, zelo ranljiv, zelo konflikten, sošolci in kolegi iz zgodnega otroštva so mi rekli tudi, da sem zelo živčna oseba, kar pa je dokazovalo to, da sem se zelo hitro razburil, tudi če me je kdo vprašal karkoli čisto običajnega, takrat sem bil tudi zelo sramežljiv, še posebej pri nasprotnem spolu in še bi lahko našteval. V času osnovne šole sem bil priden oz. sem imel dobre učne uspehe, tam nekje do 4. razreda, nato sem začel najprej zelo popuščati z mojimi učnimi dosežki, v 6. razredu začel tudi kaditi cigarete, ob zaključku osnovne šole je bil moj uspeh komaj zadosten, da sem osnovno šolo končal. Nato sem se vpisal v srednjo šolo, kjer so se moji problemi z boleznijo tudi začeli, ampak do tega še pridemo. No ko sem začel obiskovati srednjo šolo, sem tudi začel stanovati v enem izmed dijaških domov v MB-ju, spoznal nove prijatelje, spoznal novo okolje, v bistvu je to za mene pomenilo nov začetek, vse se mi je zdelo bombastično, nekaj neverjetnega, vse dogodke, ki so se mi zgodili pred tem pa sem potlačil v podzavest. V srednji šoli sem se želel pokazati oz. dokazati kot "frajer", zato sem z novimi kolegi seveda tudi sledil in bil udeležen novih dogodkov, ki pa v večini niso bili lepi oz. zgledni. Začel sem kaditi travo, piti alkohol, posledično tudi zaradi tega večkrat povzročil nevšečnosti, začel obiskovati, tako imenovane "rave party-je" in spet zaradi tega posledično konzumiral droge (občutno manj kot drugi kolegi) in še več alkohola, šprical pouk, zajebaval profesorje...ampak vseeno kljub vsemu temu imel v šoli zelo dobre ocene, ker sem znal ločiti učenje in zabavo, ampak kar hočem povedati je to, da sem vse te slabe stvari začel početi oz. počel zato, da bi svojim vrstnikom dokazal, da sem res "frajer", da nisem manj vreden od njih, da se v vsem lahko kosam z njimi, da upam vse, kar upajo oni , ampak v srcu sem vedel, da to nisem jaz, ampak sem to spet skrival v podzavest in si dopovedoval nasprotno, na skrivaj sem si želel, da bi bil priden, da bi bil enak tistim pridnim fantom ali kakor smo jih mi "frajerji" takrat imenovali "piflarji", kljub temu vsemu pa sem se še vedno počutil manjvreden od celotne družbe. Prvi letnik srednje šole sem končal dosti boljše, kot vsi moji novi kolegi, ampak na to spet nisem bil ponosen, ker nikoli v življenju in še zdaj ne cenim svojih uspehov, se nikoli za nič ne pohvalim, v glavnem samega sebe delam zelo majhnega v svetu, počutil se sem in se še vedno počutim manjvrednega od vseh. No, da nadaljujem oz. končno preidem na začetek moje bolezni, še danes se spomnim, da sem moj prvi panični napad doživel na šolskem dvorišču, s kolegi smo malo pred tem skadili joint in se nato smejali, zabavali, nakar me je preletel zelo strašen občutek, srce mi je začelo razbijati, začel sem se tresti, potiti, vse okoli sebe sem videl kot grožnjo, zato sem kar naenkrat zapustil druščino in se zavlekel v sobo, ter muke trpel še več ur, drugi napad je bil prav tako pod vplivom trave in sicer na avtobusu, takoj, ko sem vstopil, sem moral izstopiti, ker so se tisti občutki in simptomi ponovili in sem nato seveda bil še kar nekaj časa paničen....za te napade sem sprva krivil travo, to pa zato, ker so mi pozneje kolegi povedali, da je šlo za tako imenovani "bed". S kajenjem trave sem nato prenehal, ker sem mislil, da to pač ni zame in tega ne bom počel. Nato je prišel dan, še zdaj se spomnim, da je bila to ura geografije, profesorica je vneto razlagala snov, sedel sem v zadnji vrsti, kot se to za frajerje spodobi, nakar mi je postalo vroče, srce mi je začelo razbijati, roke sem dobil zelo potne, začel sem se tresti, v glavi sem imel samo misel na to, da bom umrl, želel sem zbežati iz razreda, ampak tega nisem storil, nato se je panika počasi začela umirjati, ampak še celi dan mi ni dalo miru, kaj se je zgodilo z mano, vedel sem, da nisem bil zadet od trave, bil sem popolnoma trezen ampak se mi je zgodil podoben oz. še močnejši občutek/dogodek, kot tista dva, ko sem bil zadet in s tem dnem so se moji pravi problemi, moje pravo trpljenje šele začeli, zato bom tukaj naredil tudi odstavek.

MOJI PRAVI ZAČETKI PEKLA  :'( :seznojim: :jok: >:(

Kot sem že zgoraj zapisal, sem prvi panični napad doživel enega izmed šolskih dni, v šolski klopi, v paniki, v strahu, v mukah...Nato sledijo dnevi, ko so na dan prihajali novi simptomi, začelo me je tiščati v prsih, občutek je bil, kot, da mi kdo sedi na prsih, kot, da kdo močno pritiska nanje, kot, da nekaj sili iz mene, tega občutka takrat nisem znal opredeliti, kategorizirati. V šolo sem nato hodil z velikim strahom, srce mi je vedno razbijalo, slišal sem vsak sleherni utrip, imel vedno potne roke, v glavi sem čutil vrtoglavico, zdelo se mi je, da bom "padel dol", vedno me je tiščalo na malo potrebo, kasneje še na veliko potrebo, v vsakem odmoru sem bil na stranišču, nisem vedel kaj se dogaja z mano, mislil sem da imam hudo bolezen, vsak dan sem mislil, da bom umrl, ker sem kadil oz. še vedno kadim, sem mislil, da imam pljučnega raka, hodil k osebni zdravnici, tožil o mojih "fizičnih simptomih", prosil za takšne in drugačne napotnice, opravil slikanje pljuč, vse vredu, s tem je tudi občutek stiskanja prsi izginil, ampak so se začeli pojavljati novi simptomi in to samo zato, ker sem pri starših, kamor sem se čez vikende vračal našel knjigo o zdravstvu z opisi vseh bolezni, ki jih ta svet premore. Seveda sem začel brskati, kaj se dogaja z mano, bral o boleznih in o vseh boleznih oz. simptomih, ki so za te bolezni značilni, podoživljal tudi sam, nakar sem naletel na bolezen, ki jo vsi dobro oz. še predobro poznamo, tako imenovano ANKSIOZNOST. V tem opisu sem sebe popolnoma našel, zato sem tudi ta list v knjigi iztrgal in ga shranil. Moram še povedati, da imam v okolju, kjer živim že od začetka srednje šole, osebo na katero se lahko popolnoma zanesem in to je moja botra oz. teta, katera mi zna stati ob strani v dobrih in slabih časih, katera je tudi prva in takrat edina opažala, da z mano nekaj ni vredu, da zgubljam voljo do življenja, pogovori med nama takrat niso bili več tako veseli in odkriti, kot so bili pred tem. Tudi na zunanjem izgledu se je videla sprememba na meni, vedno sem bil bled in nekako žalostnega pogleda, z mene je dobesedno bilo treba vleči odgovore oz. besede, pa še to sta bili ena ali dve besedi, večkrat sem tudi povzdignil glas....ta oseba je tudi bila prva, ki me je vprašala, kaj se z mano dogaja in seveda je bil moj odgovor, da je vse vredu. Nato je sledil dogodek, ki mi je takrat verjetno rešil življenje, saj sem imel že resne pomisleke o samomoru (trpel tudi za depresijo) in sicer, ta list, ki sem ga iztrgal iz zdravniške knjige sem imel tisti dan spravljen v zadnjem žepu kavbojk, bil sem na obisku pri teti, tam sem tudi prespal zato sem te kavbojke odložil na mesto kamor niso spadale in jih je teta vzela, da bi jih pospravila, nakar je po naključju oz. namensko pogledala po žepih in ta list našla in seveda šok, hkrati pa tudi začetek mojega zdravljenja. Sledil je dolg pogovor, z moje strani tudi solze, seveda je ta problem tudi bilo potrebno predstaviti mojim staršem, kar pa je bil velik problem, ker starši tega niso razumeli in še danes ne razumejo popolnoma. Vse kar sem takrat potreboval je bila popolna podpora nekoga, česar pri starših nisem mogel in niti nisem hotel zahtevati (in še bi se dalo debatirati). Podporo sem takrat dobil ravno od te osebe, ki je za mojo bolezen izvedela prva, ona je bila tudi ta, katera je staršem nekako razložila, da gre za bolezen in ne za domišljanje in da zadeva nebo rešena, samo zaradi tega, ker bosta mama in oče rekla tako....Ona je bila ta, ki mi je prva poiskala psihologa, kateri me je kasneje napotil k psihiatru, zaradi AD-jev, katere sem tudi nato par mesecev jemal, k psihiatru nato še nekajkrat šel, občutil izboljšanje in vse skupaj upostil in se nato kakšni 2 leti dokaj dobro počutil, ampak še zdaleč ne odlično, vedno sem si samo dopovedoval, da me bodo vsi imeli za popolnega norca, če bom hodil k psihiatru, da tega ne smem nikomur več povedat, da s tem moram živeti do konca življenja, dokler do izpred 2 mesecev nazaj ni ponovno popolnoma poknilo.

Začel sem ponovno dobivati čedalje večje simptome paničnih napadov, spet slabo razpoloženje, vsak dan brez volje, brez ciljev, zelo velika živčnost, zdiranje nad drugimi, brez interesa za družbo, zadnji dva meseca me spremljajo ponovno samo strahovi oz. fobije....sedaj se mi je dodatno pojavila še fobija pred vožnjo, o čemer sem več napisal tukaj:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2812.msg121850.html#msg121850

Posledično se zaradi tega pojavljajo še strahovi pred izgubo službe, ker lahko kdaj koli pride do tega, da bom moral na intervencijo, popolnoma sam in tudi na daljšo relacijo....in ne vem će bom to zmogel (zaposlen sem 6 mesecev in sem se intervenciji do sedaj še vedno izognil, prav tako vožnji z avtomobilom, ampak to nebo šlo vedno tako), moji stalni spremljevaleki sta tudi socialna fobija in depresija (katera se je zadnji 2 leti kazala v nizki intenzivnosti), zato je moje življenje ponovno v razsutju in sem popolnoma na tleh. Seveda sedaj nisem čakal in sem vzstopil v stik s psihiatrom, prvi samoplačniški pregled opravil pred dvema dnevoma, sedaj sem ponovno na AD-jih in sicer na Cipralex 10mg in sem tudi v aktivnem iskanju psihoterapevta, katerega bom prav tako obiskal samoplačniško, če nebo druge možnosti, pa četudi dam za njega zadnji denar....hočem se enkrat in za vselej rešiti teh muk, tega trpljenja, tega pekla, ki ga doživlja večina uporabnikov tega foruma, vejetno me tudi vsi na tem forumu popolnoma razumete, zato sem se tudi obrnil na vas, ker mislim, da mi boste v dobro podporo.

Kasneje bom verjetno napisal še kaj več, sedaj sem popolnoma izčrpan in brez idej za nadaljevanje, poleg tega pa po tipkovnici tolčem že slabe 3 ure ko to pišem, ker vedno nekaj brišem pa ponovno pišem in tako naprej....

Vsak, ki je prebral mojo zgodbo, katera še zdaleč ni cela, to bi verjetno lahko samo opredelil kot uvod v svoji knjigi življenja, mu lahko rečem samo hvala, vsekakor pa bom vesel vsakršnega komentarja, vzpodbdne besede, nasveta itd...

Sotrpini hvala!

LP

Rok  :rozicodam:

Pozdravljen, sotrpin!  :)

Evo, v vseh besedah, ki so poudarjene, sem se nasla v njih..
Moram rect da nisem dostikrat prebrala tako dolge zgodbe, ampak me je pritegnila, ker sem se vedno znova nasla v njej..in res je, da je to samo delcek zgodbe, ki bi jo lahko napisal le na hitro..

Tudi jaz se se zdaj spomnim svojega prvega panicnega napada..v razredu srednje sole, ampak pri predmetu biologije..gledali smo en dolgocaaasseeenn video o prsti..sedela v zadnji vrsti..profesorica je ravno hodila okoli, medtem ko so me zaceli preplavljati simptomi..na sreco sem jo tako lahko prosila oz. se opravicila in 'zbezala' na wc, ker v razredu nisem vec zdrzala..panika..kaj se mi dogaja?!..sem razmisljala zunaj..ne vem kako dolgo je trajalo..zdaj, ko razmisljam,..se sploh ne spomnim ce sem tisto uro se odsla v razred.. Nato so se zaceli pojavljati se na avtobusih(sem zacela pes hodit v solo), v avtu, trgovini..vsepovsod, tudi doma.
V solo sem hodila z enakim strahom kot ti, na koncu sploh nisem vec mogla sledit uri, ker so se napadi pojavljali tako pogosto, skusala sem jih zadrzat, ampak sem sla tudi po 5x na uro iz razreda..
Prislo je ze tako dalec, da v solo niti upala nisem in sem se vsako jutro doma izgovarjala na slabost..-takrat se nihce ni vedel za kaj se gre..

Mislim, da gre vecina ljudi s taksnimi tezavami najprej do os.dr. in isce najprej diagnozo, ki je telesnega izvora..vsaj tak je bilo, zdaj se ze malo vec govori o teh zadevah, ki jih prej nismo poznali....

Kar se pa tice teh simptomov, ki nakazujejuo spet na panicne napade..pri meni se je zgodilo, da sem po par letih spet dobila par panicnih napadov, ki jih nisem zmogla kontrolirati..pa je minilo..ne vem kako in zakaj..mogoce ti bo ta misel pomagala, kaj pa vem..  :unsure:

Predlagala bi ti(ce kaj taksnega ze ne pocnes) kaksne dihalne vaje za sprostitev, kaksen sport..pa mogoce kaksno aktivnost, ki vkljucuje druzbo-za socialno fobijo in vecjo samozavest.. (kot pravim, teorija mi gre, praksa pa.. :zvizgam: ..tut jaz mam namrec socialno fobijo..)..

Lp..sej bo.. :kiselnasmeh: :oki:

No pa sem dobil prvi odgovor, lost_in_time hvala za vzpodbudo in za tvojo zgodbo, ki je zelo podobna moji...razlika je samo v tem, da se je tebi pojavilo samo par paničnih napadov po parih letih, meni se sedaj 2 meseca zopet konstantno pojavljajo, seveda, kot sem že povedal se je pojavila še dodatna fobija in sicer fobija pred vožnjo, kar pa me lahko stane službe, ki pa sem jo dobil komaj pred parimi meseci, zato so strahovi še toliko večji...tako, da sedaj praktično doživljam že strahove pred strahovi....v glavnem je zelo mučno, dnevi, ko mi na delovnem mestu grozi intervencija z avtom so pravi pekel, ne vem kaj bom storil, ko bo enkrat prišlo do tega, da se bom moral vsesti v avto in se peljati, pomoje bom zbežal s šihta domov, se zaprl v sobo, ugasnil telefon in se še teden dni po tem tresel ter paničaril....res ne vem zakaj morajo biti za nas nekatere ljudi stvari, ki so za večino samoumnevne in enostavne, takšen problem, takšen strah, takšna muka.... :jok: :'( :jok: Res bi rad enkrat v prihodnosti normalno zaživel...živel, kot normalni človek, ki ima večino dni veselih, prijetnih, polnih življenja, ker se ne morem spomniti točno, kdaj je bil nazadnje moj dan popolnoma vesel, da sem bil z dnevom popolnoma zadovoljen, tudi tisti čas, ko sem občutil izboljšanje po prvem zdravljenju to ni bilo to....upam samo, da bo nekje konec, da bom temu naredil konec pa sem sedaj popolnoma odločen, popolnoma prepričan in tudi verjamem v to, da bom nekoč ozdravel...in sedaj se ponovno grem bojevat z mojo glavo, z mojimi mislimi, z mojo sopotnico zadnjih nekaj let....  :o

LP

Rok

roky87, čas zaceli vse rane! torej s potrpežljivosto s pozitivnimi misli se da pozdraviti!
tudi sam imam podobne težave, z muko sem šel skozi, in še vztrajam, ne dam se!
samo dihaj, pa bo!

 :oki:

Roky, naj te najprej pohvalim, ker se trudiš in se zavedaš svoje bolezni. Na dobri poti si in ti toplo priporočam psihoterapije (kognitivno vedenjske terapije). :rozicodam:
Sicer moje šolsko življenje ni šlo v taki smeri kot tvoje, so se pa težave z anksioznostjo pojavile pri 10ih letih. Z leti se je strah pred smrtjo ipd. stopnjeval, vendar sem ga nekje do 21ga leta sama obvladovala. Takrat sem imela prometno nesrečo in zopet se je strah nadaljeval in stopnjeval nadaljnih 10let. Po prvem porodu sem začutila, da izgubljam tisto voljo do vsega, kar me je prej osrečevalo, po drugem porodu, rahla depresija. Strahovi vedno večji in bum....panični napad pred tremi leti. Ja , tudi pri meni je trajal prvi dve uri, naslednji še isti dan tri ure, pa potem vsak dan po nekaj napadov in tako skoraj mesec in pol. Kaj se dogaja mi takrat ni bilo jasno. Na urgenci, pri splošnem zdravniku, vse možne preiskave, znaki vsi enaki kot pri tebi....
Ja, na svoj 40ti roj dan sem doživela ponovno napad, za znoret...čez en mesec zvem, da ima mama raka...Strahovi, strahovi, depresija.....

Na srečo sem se zavedala, da z menoj nekaj psihično ni v redu in sem si poiskala pomoč.
Adji so me rešili iz dna, psihoterapije pa me postavljajo na realna tla in me rešujejo tistih groznih misli in strahov. Letos sem imela tudi panične napade in po tistem sem si iskala psihoterapevta. Na srečo jih zdaj prepoznam in se ne ustrašim več.


Želim ti, da uspeš na začetku svoje poti, ki si si jo začrtal. Vztrajaj, vsekakor rešitev ne pride sama od sebe, se je treba truditi in delati :rozicodam:

Hvala za odgovore vsem, res znate dati vzpodbudne besede  :rozicodam:

No naj še povem, da sem danes dobil izvid od psihiatra, ki pa je bil spisan tako, da sem se mogo ornk nasmejat. Človek je vse spisal dobesedno tako, kot sem mu jaz povedal. Recimo par stavkov, ki so spisani:

"Pije 2x mesečno. Ko pije s kolegi, se ga kar naruka. 5 piv in je pijan. Malo spije."
"Pod vplivom alkohola si vse upa, ima jajca."

 :sesmejem: :A)

Moram to delit z vami, ker še se zdaj smejim.

Ne vem kako naj odženem misli, da bom izgubil službo...vedno mislim samo, če izgubim službo se mi podre prihodnost, živet bom moral nazaj k staršem, poleg tega bom izgubil vso druščino, ki jo imam v MB in še cimroma bom povzročil skrbi in probleme, ker nebota mogla plačevati najemnine in stroškov, ker bodo za dva enostavno previsoki (sedaj v stanovanju živimo trije in imamo vse razdeljeno na tri dele). Vem pa da do izgube službe lahko pripelje samo to, da zavrnem intervencijo z avtomobilom, ker enostavno doživljam panične napade, ko sem na šihtu dežuren oz. ko mi grozi, da bom moral na intervencijo (v 6 mesecih se mi še "hvalabogu" ni zgodilo, da bi bila intervencija z moje strani potrebna, od tega ko sem naredil vozniški izpit pa sem se tudi avtomobila izogibal oz. nisem niti enkrat peljal). Ne vem kaj bom storil, ko se mi to zgodi....

Druščina hvala res vas cenim in komaj čakam, da se na področju MB-ja ustanovi skupina za samopomoč, kjer upam, da pogovori potekajo iskreno, odkrito, vzpodbudno itd.

Se tipkamo.

LP

Rok

 :sesmejem: res je smesno  :sesmejem:

Ja ka z sefom se pa neb mogo pogovorit glede tega??? A je tuk zajeban?

S šefom pogovorit...lahko razmišljam o tem...ampak ko začnem razmišljat o tem, me začne spreletavat groza, kaj si bo mislil, verjetno bo raztrobil celotnemu podjetju, da sem zmešan, vsi bodo na mene začeli drugače - negativno gledati, me zafrkavati, se mi smejati, me zmerjati, me zapustili kot prijatelja itd...verjetno razumeš "nedostopna!!" kaj hočem povedat, poleg tega pa zelo skrbi to, da bo se na podlagi tega odločil (ne on, ampak oni ko so nad njim), da nisem sposoben v takem stanju za delo v njihovem podjetju in bodo mi dali v roke sporazumno odpoved pogodbe - katero pa vem, da je nebi za nič na svetu podpisal, ker vem, da za to nisem kriv samo jaz, ampak moja bolezen, katera mi greni življenje po dolgem in počez....ne vem kaj naj naredim... :'(

Rok, verjamem, da razmišljaš o tem, da se ti bo šef smejal, ampak vendarle mislim, da je človek odrasel, da bo razumel tvoje težave. Tud mislim, da ne bo vsem raztrobil, da si "zmešan", saj nisi. Al ima vsak kakšne probleme, eni imajo glavobole, drugi slabo vidijo, tretjim je slabo, ti imaš pa panične napade. Če delaš drugače brez problema in te je edino strah vožnje, mu pač povej, da imaš težave, da bi prosil za razumevanje in mislim, da ga boš dobil. Glede na to kako so polne čakalnice in dolge čakalne dobe pri psihiatru, mislim, da je v vsakem podjetju vsaj en "zmešanec". Probaj se pogovorit. Bolje to, kot pa da te zvija vsako dežurstvo, ali  boš moral v avto, pa na teren. Pogumno in držim ti pesti!  :oki:

Ja...malo sem razmišljal o tem, da bi mu napisal mail, kasneje pa še se z njim osebno pogovoril...trenutno sem v bolniški zaradi prehlada (še do ponedeljka), zato se z njim nebom slišal prej kot v torek, torej bom imel še do ponedeljka čas, da zberem pogum in mail napišem.

Vem, da je še odrasla oseba in da so vsi sodelavci odrasli, ampak izgleda mi iz podzavesti še vedno tolče, da bo s tega nastala cela štala...počasi dojemam zakaj se v vsaki družbi počutim ogroženega, manjvrednega od drugih, zakaj se nočem odpret ljudem, pa če tudi jih že zelo dolgo poznam, počasi dojemam zakaj se bojim, da bom v družbi izdan, zanemarjen, osmešen...v osnovni šoli sem bil vedno tista oseba s katere so se sošolci delali norca, bila sta tudi dva, ki sta me tudi večkrat fizično trpinčila, še danes se spomnim, da sem jokal sred garderobe, hotel ven, ampak me ta oseba ni spustila in je od mene zahtevala, da nekaj storim, nikoli se praktično nisem postavil zase, vedno sem storil kar so mi drugi rekli, samo zato, da potem nebi prišlo do takšnega ali drugačnega maltretiranja...zdi se mi, da tudi sam po sebi oddajam negativno energijo oz. včasih se počutim, kot da mi na čelu piše, da me v življenju spremlja strah, včasih se mi tudi zdi, da oddajam nekakšne znake šibkosti in si me je s tem včasih folk privoščil, tudi ta druščina, katero sem imel v srednji šoli si me je večkrat privoščila, ampak ne fizićno, pač pa z besedami....pomoje zato, ker sem vedno napačno odreagiral, odreagiral pa sem vedno prestrašeno...ja kako pa naj bi, saj je veliki del mojega življenja strah.........hočem ven iz tega...želim se rešiti te bolezni.... :'(

Roky, meni osebno je bolj všeč osebni pristop; poleg tega v osebnem pogovoru vidiš človeka v oči, opazuješ njegove kretnje, mimiko ... in potem temu primerno s pogovorom ali nadaljuješ ali ga zaključiš... in se sploh spotoma odločaš, kaj sploh povedat...

 :rozicodam:

Rok, tud jaz sem bla skoz zatirana, počutila sem se manjvredno, v šoli so me zafrkavali, nisem imela prijateljic, sram me je bilo...vse kot ti naštevaš. Tud pri meni je bil strah, kako bo okolica sprejela mojo bolezen (dve leti trpim za tesnobo in jemljem AD). Pa sem kar povedala vsem, ki so mi blizu kako je z mano. Naletela sem na razumevanje, še sama sem se čudila, ker sem pričakovala zasmehovanje oz. strah pred neznanim iz njihove strani. Saj ne rečem, nekaj mojih "prijateljic" je poniknilo nevem kam, ampak taprave so pa ostale in me podpirajo. Ne bo nastala cela štala iz tvojega priznanja, to je le občutek. Verjamem, da ti je težko in si želiš ozdraveti, vendar je bolezen zdaj del tebe, to si ti in to morajo sprejeti tudi drugi. Tudi jaz sem morala to sprejeti, čeprav sem včasih že utrujena od  vsega tega preganjanja strahov. Ampak ne damo se, ne? Pozdravi se!  :rozicodam:

Tud men se zdi,da mejl pozabi,pa ce ze,stopi osebno do njega... jas sem stara 20let...pa me moji vrstniki razumejo,ne da tebe sefi ne bi  :pomezik: res pa je,da je v podzavesti ces,zdej bom pa manjvredn... sam mislim,da ce ti ta siht tulk pomeni,bos mogo neki nardit v tej smeri.. z takim al drugacnim izidom.. skos pa le ne mors bit ziucn kdaj bos mogo v avto in adijo...
A kaki siht se pa ne da najdit da ni tiste "nujne fure" ?? Ker tak bos skos ziuckal,to pa nei blo glih neke dobro ne  :P 

Drzim pesti,da zrihtas t0le s sihtom nekak...  :pomezik:

Torej mu naj kar direktno povem, da trpim za anksioznostjo, paničnimi napadi in posledično tudi depresijo? Hm...ko razmišljam o tem sploh ne vem, kak mu naj začnem razlagat, ker ne vem sploh če bo vedel kaj anksioznost pomeni itd....joj joj joj....bog mi pomagaj  :(

v bistvu ga ne kr napadit.... js mam pa ono pa toto pa ono.... pac lepo zacnes tak kak si tuki zacel... pomoje pa bojo besede kr same sle iz tebe ,ko bos ze enkrat zacel... res se mi pa zdi,da naj to on ve,da te izkljuci iz "nujne fure"... lah drzim sam pesti,da te bo razumel,pa da te ne bo zard tega odpustil...  :kiselnasmeh: naj se drugi povejo,mogoc je kdo biu pred isto izbiro in bolj ve...meni tega SE ni blo treba...  :kiselnasmeh:
good luck!!!  :rozicodam:

Jaz tudi nebi ravno direkt s takimi besedami. Poskušaj bolj enostavno povedat, da imaš problem-na kratko definiraj. Kakšni so panični napadi ipd. in da pričakuješ razumevanje z njegove strani in podporo, ker te je strah. Da boš lažje funkcioniral.... Ne vem, če sem ti dobro napisala, v glavnem kratko in jedrnato, pa ne preveč strokovno. :rozicodam:

Držim pesti :)

OK zdaj je pa še en problem....na mojem oddelku je zaposlenih 12 ljudi in vsi so vsaj 1x na 2 meseca v isti vlogi kot jaz, se pravi, da so teden dni dežurni in da jim grozi, kot ste jo vi imenovali "nujna fura". Njim seveda to ni težko, vsekakor pa jih bo zanimalo, če bo mi že šef to oddobril (kar seveda v mojem psihičnem stanju zelo dvomim), zakaj jaz izstopam pri intervencijah in mi ni potrebno iti oz. gre namesto mene dežurni terenec...se pravi bi tudi vsakemu od sodelavcev moral osebno povedat?   ???

mislim da se njih to ne tice, itak bojo dobl zato mal vecjo placo verjetno kr bojo namest tebe nalogo nardil... najprej ti je to s sefom,pol se ukvarjaj z sodelavci..

No danes sem se naročil tudi pri dr. Latinijo na psihoterapijo (samoplačniško), katero imam že v ponedeljek ob 17:00 uri. Upam, da bo mi lahko pomagal, ker je nekaj govoril, da na prvem pogovoru mora ugotovit ali ima sploh ustrezno terapijo za mene itd.... :unsure:

Upam da se bo vse kolikor toliko izteklo  :o

qlllll  :rozicodam: fajn rihtajta...  :clap:

Seveda se bo. :oki: Na prvi terapiji bo terapevt ugotovil, katera ti najbolj ustreza (terapija). Seveda mu moraš zaupati in mu povedati svoje težave, vse strahove, kako se počutiš. Ne boj se zjokati, saj je jok nekaj povsem normalnega in terapevti to spoštujejo in te ne obsojajo, če imaš zadržke.

Fino, da si tako hitro uredil, zdaj pa lepo sodeluj in delaj naloge, ki jih boš dobil :rozicodam:, saj gre to le tebi v korist.

Lep pozdrav,

spet sem tukaj, berem forum že kakšni 2 uri, razmišljam o vsem, kaj bo če bo, kako bo se to izšlo, kaj bom naredil če pride do tega, spreletavajo me grozne misli, potim se, tišči me v prsih, poskušam se sprostit, premišljujem o tem, kako naj povem prijateljem, kako naj pokličem osebo, katera mi je že prvič stala ob strani, kako ji naj povem, da se je bolezen ponovila in še v hujši obliki, kot se je kazala prvič, kako ji naj povem, da zopet potrebujem njeno podporo, ko pa je že mislila, da je vse minilo. Razmišljam kaj se bo zgodilo v službi, kako bo  zadevo sprejel šef, kako bodo kasneje zadevo sprejeli sodelavci, kako me bodo razumeli, kaj bodo storili z mano, kako bodo gledali na mene, ali bom sploh ostal v podjetju, kaj bo če me odpustijo, kako naj povem staršem, da se je bolezen vrnila, tega ne bodo razumeli, ker so že ob prvem pojavu reagirali negativno, za vse krivili mene in moja dejanja, kako, kako, kako.... :'( :'(

Imam vsaj vas tukaj in zdaj, vi ste tisti, ki me trenutno poslušate in najbolj razumete....hvala vam  :rozicodam:

LP

sam eno vprasanje??? v mb zivis ce se ne motim... lahka dobis kako rezervno delo??? Glede na to da si v Mb,se mi zdi da je tm kr dost del a ne... tak da ce bi vedo da se kje iscejo,bi lazje blo vse skp k bi si ga lahka dal u izi,ce bo tak pa tak,lah grem tja pa tja....
Za tvojo botro,ce se ne motim... Poklici jo,ce ima kaj casa za kaksno kavico... pol bo pa tak vrjetno sama spet ugotovila da neki ni vredu  :kiselnasmeh:

Pa prosim ne prehitro vsega razmisljat,daj lepo po vrsti,kr drugac bos cist zmeden,.... in s tem si lahk nardis se vecjo skodo!!! Naj ti bo prvi cilj zdej lepo k psihiatru,da ti da diagnozo al karkol,pol bos sel k sefu na pogovor,ktermu lahka poves pol tud to,da se ZE zdravis za tem strahom... aja pozabla sm,najprej pa k botri na kavico,da ti da se kaksno spodbudno besedo... v zivo je bolse dobit take besede,ti vsaj mas od koga  :pomezik:

-aha..jaz sem razumela kot da imas konstantno tesnobo, ne panicnih napadov..my bad..
si se ze kdaj naucil obvladovati napade? hja, fobije so pa ena res super stvar.. >:( (ok, tvoja je bolj 'preprosta' kot moja)..pravilo resevanja fobij naj bi bilo, da se s strahom soocic..soocas..torej..probaj kaj v tej smeri..za zacetek kaksna voznja z busom? al tam nimas vec problemov? potem pa malo za probo voznja, brez kakrsnekoli prisile, da moras kaj naredit..MALI KORAKI....

-strahovi pred strahovi..meni se predobro poznano..  :ne:

-tud jaz ne vem.. potem pa se, vsaj jaz, dobim obcutek krivde ce tega ne naredim..veeliikk..  :'(

-a je sploh kdo kdaj popolnoma zadovoljen s svojim dnevom?  :unsure:

Ostalo so ti pa ze drugi povedali..  :)
..ce ti bo sefu res pretezko povedat osebno, mu pac napisi mail..

Lp

lost_in_time, saj ko nimam paničnih napadov, potem samo mislim, kako bo, ko bodo spet.....v glavnem v 1 stotinki dneva se ne počutim vredu....nonstop negativne misli, nonstop mislim samo naprej, kako bo, kaj se bo zgodilo, če se zgodi to in ono, kaj bom naredil, če se to zgodi itd...tudi jaz dobim očutek krivde in to me še bolj žere...vsi pravijo, da moram začet delat na sebi, spreminjat negativne misli v pozitivne, itd...ampak tega jaz ne znam, ne zmorem, vedno mi po glavi skačejo samo negativne misli...najrajši bi se kar pogreznil v zemljo in nikoli več prišel na površje  :(

Roky87 kognitivna-vedenjska terapija je na tem področju izredno uspešna.
Izvajajo jo nekateri psihiatri, psihoterapevti in tudi kar nekaj psihologov.
Pozanimaj se malo....

Sam si lahko pomagaš z knjigo D.Burns: Kako smo lahko srečni in zadovoljni
(imaš primere za vaje tudi notri).

Tudi delavnica v okviru DAM "sproščanje" bi bila fajn zate.
Prav to predelujemo...učimo se vaje..sprostitve... itd...
Ko bo naslednjič nov termin ti jo toplo priporočam.

Počasi se dogajajo spremembe v tebi samem....
počasi se naučiš, da SAM odločaš KAJ razmišljaš....imaš IZBIRO!
Ker so negativni vzorci nastajali dolgo - tudi spremembe niso čez noč.
 :rozicodam:

Dragi DAM-ovci hvala, Aslan hvala za napotke. Sedaj moram deliti z vami tudi današnje srečanje z osebo, ki mi je vedno stala ob strani. Danes sem jo povabil na obisk in ji niti povedat nisem rabil kaj je z mano narobe, pravi, da je občutila sama. Najbolj mi je ostal v spominu stavek "Roki skupaj bova prebrodila to", ta stavek se mi je vsedel v srce, ob tem stavku sem začutil toplino, zavedel sem se, da me nekdo ima rad in mi iz srca želi pomagati.... :'( :sonce:Prvič sem ji tudi povedal, da jo cenim, da jo hočem v življenju, da jo potrebujem, v glavnem nimam besed...kar zjokal se bi. Tudi sam v sebi začenjam počasi verjeti, da bom ozdravel in da bo enkrat v življenju konec te muke in bom lahko zadihal dan s celimi pljuči in s pozitivnim pogledom na svet.  :)

In še za vas  :rozicodam:

 :clap: Rok, lepo, da si se pogovoril. Vidiš, da imaš podporo, da bo enkrat boljše, tudi v službi bo dobro, verjemi v to. Sem vesela zate, ter ti želim, da se ti počutje čimprej izboljša in te napolni z optimizmom!  :rozicodam:

Da te nekdo razume in te podpira, zelo dobro :clap: :clap:

Roky ZADIHAL BOŠ S POLNIMI PLJUČI!!!!
Jih poznam veliko, ki jih je panika ustavila, šokirala, spravla na tla...
ampak z pravilnim zdravljenjem.....pridejo dobri rezultati, spremembe...

Življenje po taki preizušnji ni enako, ampak v mnogih vidikih bogatejše, polnejše, zrelejše...

 :rozicodam:

Aslan tudi sam čedalje bolj verjamem v to, čeprav saj veš, mi hudiček na levi rami pravi, da sem v tem, da iz tega ni izhoda, da se brezveze trudim, ker nebo nič iz tega. Ampak sem trdno odločen, da se te bolezni rešim in sem tudi čedalje bolj prepričan v to, da se je bom, čeprav vem, da bom moral iti čez drn, trn in strn, da bom do tega prišel, ampak hvalabogu imam osebo, katera me bo dvigovala čez prepreke in mi stala ob strani.

Sicer me danes zelo matra, ker moram jutri v službo, kar sledi temu je, da moram to povedat šefu in posledično tudi sodelavcem in ne vem kako bodo zadevo prenesli oz. sprejeli. Do šefa bom šel osebno, sodelavcem pa bom poslal mail, ker jih je preveč, da bi vsakemu posebej razlagal.  :-[

Hvala za dodatno podporo sotrpini!  :rozicodam:

LP

Joj ko berem te poste od vseh vas, se mi zdi da nebom nikoli ozdravel, da ko si enkrat v tem ne moreš nikoli ven itd...ne morem se losati te misli, da bom takšen kot sem zdaj CELO ŽIVLJENJE... :'( :seznojim: :jok:

Roky! :rozicodam:
Če si v takem stanju, čim manj prebiraj, da ne boš še bolj prestrašen. :nehvala:

Drugače pa: boš ozdravel in tudi uspelo ti bo! Je pa res, da rezultati običajno niso hitri. Vse gre bolj postopoma in počasi, vsaj pri nekaterih. Ne obupaj! :rozicodam:

Ne tko mislit! Seveda boš ozdravel oz. se boš z svojimi strahovi sprijaznil, jih sprejel in sploh ne bodo več tako strašni. Tud jaz sem mislila, da bom pa zdaj do konca življenje taka, da se bom vsako jutro zbujala vsa tesnobna, v omotici in vrtoglavici, pa nikol več bla za družbo, pa kakšna mama bom mojim otrokom taka...nešteto enih zakajev se mi je podilo po glavi. Naporno je blo, zelo, če sem pa pomislila,da bom do konca življenje taka...no way! Ampak se je poštimalo, tahudo obdobje je minilo, zdaj pa je kar kul. Saj pride kdaj, da je tečen dan, da sem vsa tesnobna, jokava...  :'( ampak jaz vem, da bo minilo, da bo bolje in res je. Tudi pri tebi bo bolje, sigurno! Danes te daje jutrišnji razgovor, te razumem. Mene je vsaka stvar iz tira vrgla, pa sem do zdaj še vedno preživela. Koliko lepih trenutkov, koliko lepih nasmehov, samo videti jih je potrebno. Rok, jutri bo vse o.k., pomiri se. Danes se pa zamoti s čim drugim, pojdi na sprehod, poglej kakšn film, delaj kar te veseli. Preusmeri tesnobne misli, pa bo strah popustil.  :oki:

Zagotovo ne bo tako celo življenje.....

Zdaj je pomembno da veš da se stvari ne izboljšajo čez noč, da je v ozdravitev potrebno
vložiti veliko truda......
Pomoč psihoterapevta je dobrodošla.....ker ta pot lahko traja....to se verjetno zdaj ne sliši
dobro....je pa potem toliko bolj lušno......

Samo vztrajaj......in verjemi da je lahko boljše....

lpb

Pozdravljeni,

najprej moram povedat, da sem še vedno na bolniški zaradi prehlada (še danes in jutri), tako, da še se danes nebom soočil s šefom in sodelavci, kar pa mi prinaša malo olajšanja, ampak verjamem, da bo olajšanje še večje, ko bom v službi s tem prišel do dna oz. ko bom povedal šefu in se poskušal nekako dogovoriti, da me izključijo za nekaj časa iz intervencij.

Bogiland tvoj podpis se mi zelo dopade, še posebej "daj mi modrost, da ločim to dvoje", hkrati pa hvala za vzpodbudne besede, Aslan danes grem v knjižnico in si sposodim to knjigo, ki si mi jo predlagala, trzinka včeraj sem bil pri prvem psihoterapevtu (Latini) in mi je povedal, da on izvaja samo eno vrsto terapije (ne spomnim se kako se ji reče) in ta terapija ima lahko tudi 100 seans, kar pa je zame nekako prevelik finančni zalogaj (vsaka terapija 50 €), tako, da bom danes še malo poklical druge psihoterapevte da vidim kako je pri njih. Mimogrede, pozna kdo kakega psihoterapevta v MB, da izvaja KVT?

Janja tega foruma kar ne morem nehat prebirat, ker je napisanih veliko nasvetov, vzpodbudnih besed, velikokrat pa se tudi nasmejem... :)

Tudi drugim hvala za podporo (Slavka, lost_in_time, nedostopna,...itd).  :rozicodam:

Roky, sem mislila včeraj nate in na tvojo prvo terapijo. Ja, nič hudega, boš pa kje drugje našel ta pravega. Je pa povsod drago :kiselnasmeh:
Na žalost ne poznam nikogar v Mb, ti bo znal verjetno kdo svetovati iz tvojega konca :rozicodam:
Poglej pod našo rubriko, psihoterapevti, psihiatri...., ali pa po internetu pod psihoterapije Maribor. Menda se bo pa kaj našlo zate, čimprej... :rozicodam:

Ja, strah pred panicnimi napadi..to je 'normalno'..mislim, tut jaz sem imela taksne misli..drugace pa mam tut taksne kot ti-kak bo, kaj ce se zgodi to, kaj ce ono..v tem smislu..
obcutek krivde-mislim, da ce bi se bolj cenila, tega ne bi bilo..?
negativne misli spreminjat v pozitivne..mislim da to trajaaaa..vsaj pri meni zelo dolgo, se vedno prevladujejo negativne.. moras se ukvarjat s tem, se prepricevat, si govorit v smislu spreminjat negativne misli v pozitivne..kaj ce bo to-bom pa naredil to, bom sel cez to, bo minilo, jutri bo boljse..

Me veseli da ti vsaj ena oseba tako stoji ob strani!!  :oki:

Aslan včeraj sem si sposodil knjigo "Kako smo lahko srečni in zdovoljni" in moram povedat, da sem danes skoraj pri koncu, s tem, da rešujem tudi vaje, ampak včasih znajo biti presneto zahtevne oz. komplicirane, drugače pa me je Burns navdušil in mi dal nekakšen zagon za delo na sebi, čeprav sem malo skeptičen glede vsega tega spreminjanja misli, sprejemanja samega sebe takega kot si, ampak sem prepričan, da ko osvojiš to tehniko oz. jo imaš avtomatizirano jo tudi zelo zlahka uporabljaš v praksi....naj me kdo popravi če se motim?  :)

Zanimalo me bi tudi če ima kdo izkušnje z KVT oz. je komu že popolnoma uspelo s to terapijo? (vem, da je ampak me zanima, kakšne spremembe občuti tisti sam pri sebi?).

Hvala :rozicodam:

drzim pesti za tebe.. ko bos v pogovoru s sefom in sm ful vesela,da ti tista oseba pomaga... ju3 je pogovor al kdaj?

nedostopna jutri je moj DAN D v službi in me je tako strah, da bom dol padel počasi...ampak po drugi strani se zamislim, tudi to bo šlo mimo, v glavi imam ustvarjen najbolj črni scenarij kakršen bi bil jutri možen, tako, da slabše kot tako ne more biti, v najhujšem primeru sem v petek lahko nezaposlen...ampak pustimo se presenetiti  :)

Hvala nedostopna za podporo in drži pesti za jutri. Sem pa tudi sam zelo vesel, da imam to osebo ki me podpira...

evo rožico dam  :rozicodam:

torej - to je danes? dan D namreč? držim pesti!  :oki:

Držala bom pest...iz vsega srca. Vse bo dobro. :oki:

Roky, me zanima kako si uredil s šefom? Držali smo ti pesti, zato upam, da se je vse dobro izteklo. Daj, sporoči nam,saj veš, da smo babe "firbčne"  :sesmejem:

Se strinjam s Slavko. :pomezik:  Roky, tudi jaz sem mislila nate. Upam, da je pomagalo. :rozicodam:

Lep pozdrav,

povedal sem šefu in tudi enemu "višjemu" sodelavcu ter sodelavcu, ki mu najbolj zaupam...in moram rečt, odziv je bil presenetljivo dober, ko sem začel govorit, da sem poiskal psihitra je bil najprej nasmeh, ko pa sem začel razlagat o mojih problemih, pa so se nasmejani obrazi spremenili v zaskrbljene, resne obraze...razumevanje in podporo sem dobil takoj, sodelavca kateri dva živita relativno blizu firme sta ponudila pomoč pri intervencijah...res ne morem verjet, da to ljudje, ki teh težav nimajo - resnično razumejo.... :)

Upam, da bo enkrat vse dobro...resnično hvala, da ste držali pesti, izgleda, da je pomagalo  :rozicodam:

 bravo :clap: me veseli zate  :rozicodam:

 :clap: :clap:čestitam, strah vnaprej je bil nepotreben, kajne? :rozicodam:

 :wav: bravo Rok, tako se dela  :clap:  :clap: ! Saj sem imela občutek, da te bodo razumeli! Al tud  ti ne moreš vedeti kakšne probleme imajo drugi, mogoče ravno tako kot ti skrivajo tegobe. V glavnem se je pa vse dobro izteklo in vidiš, da s(m)o ljudje v bistvu dobri..lepo je to slišat! Zdaj pa v nove zmage!  :oki:

Omg,kr kurjo kozo sem dobla  :sesmejem: Sama nisem pricakvala taga odziva in sm res FUL vesela,da so tak lepo to sprejeli in da bos ti od zdej naprej v sluzbi bolj sproscen  :clap: :rozicodam: ful dobr!!!

Bravo Roky  :oki:, sem vesela zate. :rozicodam:

 :wav: :oki: :rozicodam:

 
 Sedaj sem tole vse prebrala tudi jaz se vidim tukaj v tvoji zgodbi,Roky verjemi ,da bo boljše,ampak vsaka stvar rabi svoj čas-jaz sem mislila kaj mi je,da bom kar umrla ....Tudi meni je tale forum zelo pomagal, čeprav več berem kot pišem ,
                                 LE TAKO NAPREj !!!   lp N

Pozdravljeni,

Kako ste? No prejšnje dni sem ta forum bol bral kot kaj drugo, ker sem imel polno glavo čudnih misli, poleg tega pa še berem knjigo Depresija za telebane, prebral pa sem tudi Kako smo lahko srečni in zadovoljni...ampak vaj se aktivno na žalost še nisem lotil, ker enostavno ne najdem energije poleg obveznih dnevnih dejavnosti, kot so služba, šola,...seveda tudi boji z negativnimi mislimi, strahovi itd...Imam dogovorjen tudi termin pri psihoterapevtki Vesni Jančar (če jo mogoče kdo pozna?) 18.11.2009, seveda samoplačniško in upam, da se bo dobro izšlo oz. da mi bo znala nudit kakšno pomoč....jemljem tudi antidepresive, ampak lahko rečem, da še ne delujejo...ampak glavno je da se v moji glavi, čedalje bolj širi misel, da bom vse skupaj premagal in bom tudi jaz nekoč vstal z nasmehom in pozitivnim pogledom na prihodnost  :)

Evo za vas  :rozicodam:

LP

vesela sem, da ti gre na bolje :rozicodam:

Sem danes prebrala kar vse nazaj, ker prej nisem.
Rok, kaj se sploh zavedaš, kako super si??? A veš, kako težko je sebi, kaj šele drugim priznati, da imaš težave sam s sabo??? To je velik korak. In vedi nekaj: zelo veliko ljudi je tam zunaj, ki si tega preprosto ne upajo priznati! Vsak drugi ima že neke težave, res pa je, da jih eni bolje, drugi pa pač malo težje prenašamo.
Samo 1x se mi je zgodilo nekaj takega kot tebi: napad panike.... ne želim ga doživeti več nikoli. Če mi bo uspelo ali ne, ne vem... je pa občudovanja vredno kako sploh toliko teh napadov preneseš. In to mi govori nekaj: da si veliko bolj močan, kot sam misliš.
Res pa se moraš otresti črnih misli in negativizma, to ubija!
Sama sem poskusila takole: ko sem se zalotila na neki pesimistični misli sem si rekla: punca, zdaj pa skušaj to isto stvar gledati iz DRUGAČNE luči. Koliko različnih gledišč bom našla??? Tudi če včasih nisem našla nobenega drugega gledanja kot negativno, sem preusmerila misli vsaj s tem, da sem razmišljala o tem, KAKO NAJ RAZMIŠLJAM DRUGAČE; v iskanju možnosti. In sem se kljub negativnim mislim bolje počutila... Ne poznam nobenih strokovnih tehnik, saj bom tudi sama prvič obiskala psihoterapevta in upam, da mi bo dal kakšne konkretne napotke.
Hej, fant.... tukaj je veliko takih, ki smo si podobni v težavah. A ni to super, da se najdemo???
Vse dobro!
 :smileinbox: :smileinbox:

Enako si mislim tud sama o tebi, Rok, že odkar sem videla tak naslov, npr sama v rosnih 20 - ih letih si  kljub velikemu trpljenju zaradi panične motnje niti pod razno nisem bila zmogla priznat, da sem bolna :o  Šele danes lahko to priznam.

Vendar pa sem svoje trpljenje takrat prikrivala tudi zaradi popolnega nerazumevanja bližnjih oseb, saj takrat leta 1997 še ni bilo pogovorov o tem in najbližja, nekoč v otroštvu zaupanja vredna oseba mi je rekla celo, da si svojo muko groze sredi  ničesar samo domišljam in da bi me bilo morda samo treba politi z mrzlo vodo :o  Iz strahu pred izgubo zadnjega nadzora sem vse zadržala zase in tiho trpela 3 leta v občasnih hudih napadih, vsa  nema, otrpla sredi panične motnje, dušeča, bela kot stena, da bi se kamen razklal, kakšno nepotrebno trpljenje....
Pa bi bila potrebovala samo mesec ali 2 Cipralexa ali visoko dozo Apaurina in nekaj hositalizacije in kaj je to takega ??  Ne morem verjeti, da sem to sama brodila skozi močvaro čisto brez zdravil in nisem imela zaščitnice ne zaščitnika. Šele danes si priznam, da je to bolezen, da se to lahko zdravi in ozdravi, toda meni je blo pomembneje pred drugimi ohraniti neko namišljeno dostojanstvo ali kaj.
Pozdravljam tvoj način, kako sprejemaš težavo in da jo takoj rešuješ, z najlepšimi željami.

No, kako kaj, fant???? Kaj dogaja??? Oglasi se kaj, pogrešamo te že  :ohoho:.....

 Vse dobro!!

Lep pozdrav sotrpini, kak smo kaj?...če mene vprašate, zdaj dobro, čez 2 minuti že slabo...celi teden sem počasi bral ta forum, ampak nisem imel besed za pisanje...kot se mi dogaja tudi z ljudmi v resničnem svetu...ne vem niti kaj se naj pogovarjam s cimrom...če mi že kaj pade na pamet, rajši ne rečem, ker mi pade v ospredje, da bom izpadel čuden, če bom to ali to rekel...ta teden sem tudi opazoval malo samega sebe in ugotovil, da nikjer in z nikomer nisem sproščen, pa tudi če je to oseba, ki jo poznam že od malih nog...kot sem že rekel, posledično tudi nimam besed za pogovor in sem v večini tiho...ne pokličem niti staršev, ker ne vem kaj se naj pogovarjam, kaj naj rečem itd...to me razžira, ubija in še marsikaj drugega...ne upam, ne morem, ne zmorem peljati avta, ne zmorem ogovoriti dekleta, na prihodnost gledam črno, vedno mislim na najslabše, vedno hočem popolnost, bojim se zavrnitve, počutim se krivega, majnvrednega, ne zaupam ljudem, bojim se izdaje, bojim se posmehovanja, bojim se ponižanosti, počutim se, da si ne zaslužim sreče, da so vse slabe stvari namenjene meni, da nebo nikoli boljše....želim, da mine, želim srečo, želim ljubezen, želim "normalno" življenje...želim živeti dan in ne prihodnosti, še najmanj pa preteklosti... :'( :'( :'(

Ta teden sem imel sanje, strašne sanje, v njih je nastopal moj oče, kateri me je zmerjal, me imel za nesposobneža, cmero, boječlivca, za vse samo svojega sina ne...zakaj? kaj so te sanje pomenile?....ko sem se zbudil sem jokal....zelo jokal...zavedno jokal...ko sem pomislil na sanje in na dogajanje v sanjah, sem jokal še bolj...prvič, po zelo dolgem času...in vem, da so te sanje nekaj pomenile...so nakazovale moj strah?...so bile iz moje podzavesti?...so bile posledica zdravil?...ne vem, samo sprašujem se...

Ostanite prijatelji, napišite kaj...

 :rozicodam:

Hvala

LP

Rok, počasi bo boljše, verjemi. Jaz se že skoraj dve leti ubadam z občutki, ki si jih opisal, enkrat bolj, drugič manj uspešno. Pride dan, ko sem čisto obupana, sploh ne verjamem v izboljšanje, pa potem se zberem, brcnem v rit in si rečem: zdaj pa dost! Mejdun, fajn baba sem, nič mi ne manjka, zdrava sem, zdrave otroke imam, partnerja, ki me razume, podpira...kaj bi še rada.  :kiselnasmeh: Pa se res potem skuliram in vidim srečo v malih stvareh, uživam v malenkostih, se crkljam tako kot meni paše. Res nas preteklost duši in prihodnost straši, danes pa nam polzi iz rok. Vzemimo si današnji dan, ker nam pripada!
Rok, vse se bo uredilo.  :pomezik: Počasi, zaupaj si in bodi pozitiven. Mogoče so tvoje sanje odraz tvojega strahu, strahu, da te drugi ne bi razumeli, ne razumeli tvojih težav, stisk...ne vem, morda so odraz tvojega strahu do sebe...kako se boš spopadel s paniko? Tudi mene včasih sanje tako pretresejo, da imam cel dan pokvarjen. Vendar, kot je rekla moja pokojna mami, sanje so polna rit spanje  :sesmejem: ! Ne obremenjujva se preveč z njimi, zmenjeno?
Pozdravček in napiši še kaj, morda ti bo lažje!  :rozicodam:

Kdo bi vedel, zakaj se večina nas ukvarja samo z negativnimi mislimi? Na prihodnost gledamo črno, smo najslabši, ne znamo ali nočemo se pogovarjati, z občutki krivde za kajvemkaj.... in še in še! In glavno vprašanje, na katerega iščemo odgovor je: zakaj hudiča se tako trpinčimo?? Kaj res ne znamo preprosto živeti in kot je rekla Slavka: uživati v majhnih stvareh in tiste podoživljati do neskončnosti?? In v koliko stvari se pravzaprav moramo prisiliti, da se počutimo bolje....
Kaj je pravzaprav "normalno" življenje?? Tega tudi jaz že kar nekaj časa ne vem...v želji za "starim življenjem" pozabljam na prihodnost.... in pride tak čas kot zdaj, da preprosto ne veš, kaj hočeš, kakšno je tvoje poslanstvo. Pa ni problem v tem, da te nihče nima rad, da ne znaš komunicirati, da nimaš prijateljev, da se počutiš nepotrebno, nesposobno... Sama imam vse to!! Pa kljub temu...
Preveč razmišljamo... v napačne smeri....
Sanje so verjetno odraz naših misli podnevi.. pozavest...velikokrat seveda ob takem razmišljanju samo neprijetne, če ne celo grozljive. Sama se kar naprej borim z neko vodo, ki se je na smrt bojim tudi v življenju...ne prepisuj jim večjega pomena, kot morda le produkcijo tega o čemer razmišljamo. Kaj vem...

Ja, ostali bomo prijatelji, seveda... jasno!! Pisali in brali se bomo, pa čeprav bomo bluzili o vsem mogočem in "neumnosti"...nikar samo ne beri foruma.. tudi napiši kaj.. čisto vseeno kaj, tudi trenutne vzgibe, razmišljanja, počutje.

Vse dobro!
 :plesalec: :plesalec: :plesalec: :plesalec:

so bile to le sanje, ali je v njih kanček resnice?

Zdravo soimenjak!:)

In, kako gre? Tudi mene zadnje čase mučijo kar "žive" sanje, tako da se potem ob 3.00 zjutraj zbudim čisto prešvican in se sprašujem, če je že čas za v službo... :)

Takole ko berem vse te misli mi je kar toplo pri srcu... Spoznanje, da veliko ljudi trpi s podobnimi težavami, je zelo veliko vredno...

Mogoče poskusi tudi malo prilagodit svoj pogled na celotno težavo - ali nas ne spreminja naša "bolezen" v bolj poslušno, dovzetno, prijazno, sočutno, skratka boljšo osebo? Ki opazi podrobnosti in ji ni vseeno za druge? Za sebe vem, da ko imam res tiste tesnobne dni, sem veliko bolj miren in gledam na potrebe drugih, ki sem jih toliko let zanemarjal...

In ali ni ta strah le neke vrste opomin, da smo pozabili tudi nase in da je življenje veliko več kot le denar, služba in kajenje trave s kolegi? P.S. ne obsojam te, govorim le iz lastnih izkušenj...

Rocco  :clap:!

Pozdravljeni prijatelji,

kako ste? Jaz sem...hm...fino!  :) Sem na obisku pri starših, pogovarjam se z njima, smejem se z njima, seveda se tudi malo potožim tu pa tam....in kaj je najlepše? Vidim, da me razumeta. Ali pa sta samo prekleto dobra igralca  :sesmejem: Kakšen je bil kaj ta teden? Bili so slabi časi, polni slabih misli, polni obupov, polni žalosti, polni samokritike, polni pesimizma...in bili so dobri časi, polni lepih trenutkov, polni tolažbe, polni veselja, polni optimizma.  :)Dober del tega tedna je tudi bil prvi obisk nove psihoterapevtke Vesne Jančar o kateri sem na forumu že govoril. Na prvem srečanju sem bil prijetno presenečen. Gospodična Vesna...ali je gospa?? Ne vem...ne me držat za besedo je zelo prijetna. Videl sem, da me posluša, tudi vprašala me je veliko stvari, kar se recimo pri Latiniju ni zgodilo....tako, da sem se odločil, da se naslednji teden vračam in upam na najboljše  ;D In prvi obisk je bil celo brezplačen. Naslednji teden imam tudi psihiatra, tako, da bom dobil novo porcijo tablet...naslednji teden imam tudi celi teden nočno...hjoj...to mi pa ni všeč...spet bo malo tresenja in potnih rok :seznojim:....ampak vem, da bom tudi to preživel.  :) U joj...skoraj sem pozabil...kaj se bo pa zgodilo jutri?  :-\ Z očetom grema gledat avteka, ki bo mogoče celo moj, če bo vse po sreči. In čemu bo služil?....ja meni  :sesmejem:...ne, v prvi vrsti mislim....:) Ja premagovanju enega izmed mojih večjih strahov...strahu pred vožnjo :pomezik: Ujoj malo v škrpcih...ampak treba se bo soočit prej ali slej.

No to bi bilo za danes vse. Se javim še kaj.

Lepo se imejte, pišite kaj.

Hvala vam za prejšnje odgovore. Aja Arwen:


Arwen ne vem, jaz sem skorajda prepričan, da je v tem zares malo malo malo, skorajda nič resnice. Ampak nikoli ne veš. No kakorkoli že, rekel mi nikoli ni tega....mogoče, se mi občasno zazdi, da si tako misli...ampak nič za to...naj me sprejme takega kot sem, z boleznijo in vsem kar spada zraven, a je tako?...Če pa bo kdaj v jezi ali biločem, karkoli izrečenega, pa tudi jaz nebom tiho in se smilil samemu sebi...bom tudi to preživel  :pomezik:

Pišemo si.

LP

Roky

Lepo si opisal svoje ups and downe..... in imam občutek, da jih kar nekako "normalno" jemlješ.
Zdi se mi kljub temu, da so bili tudi downi precej več optimizma v tvojem pisanju!! Tako te čutim jaz.
Nočne, potne roke... ja.. se zgodi... poznam to.. sma sem pred leti bruhala na službeni poti na nek sestanek, kjer so bili sami univerzitetno izobraženi intelektualci, jaz pa vodja sestanka in takrat še z srednjo šolo!!! Počutla sem se tako nizkotno in nedoraslo vsem tem šolanim dušam!! (pač kompleks premalo izobraženosti takrat) Kriza... Pa sem jih tako povozla, da sem šla domov polna sama sebe....
Ne končajo se vse stvari tako, kot črno pričakujemo, in prav je tako. Tudi tebi se bo končalo ok....
No, zdaj boš dobil še avteka, pa se boš tudi tukaj "ajnfaral".... vesela sem zate.
Vsekakor se javi še kaj.

Vse dobro!!

Zala nimam drugega, kot jih normalno jemat...predolgo je trajalo to smiljenje samemu sebi, predolgo je trajalo vse to trpljenje, zato je sedaj čas, da se začnem postavljat na noge in počasi, ampak z vztrajnostjo začet normalno živet...sprijaznil sem se s svojim problem, vzel sem ga kot del sebe, vzel sem ga kot učitelja, sprejel sem ga v svoje življenje in kako sem ga sprejel, ga bom tudi odslovil...vzelo bo čas, trud, denar, povzročalo skrbi, ampak verjamem, da se bo splačalo in bo nekoč vse vredu  :) Ne morem si prestavljati, da bi moral tako živeti, kot sem do zdaj celo življenje, celo življenje s vsemi temi strahovi, z vsemi temi skrbmi, z vsemi temi samokrivdami, z vsemi temi negativnimi mislimi, z vso to zadržanjo, praktično brez občutka veselja, brez vidnega nasmeška, brez vsakršne navdušenosti, brez vsakršnega interesa, cilja, vizije, ambicije...ne gre in nočem, da tako gre naprej, nočem stati na mrtvi točki...seveda bodo padci, ki bodo boleli, ampak bilo jih je že veliko in po čistu vsakem sem preživel in bom tudi po vsakem naslednjem...vzel ga bom kot lekcijo, katero je potrebno dodatno predelati tukaj in zdaj in ko bo predelana, to ne bo več padec, ampak vzpon...vzponi so pa tisto česar si najbolj želim v tem trenutku. Podporo imam, prijatelje s prijaznimi besedami tudi imam (VAS), voljo za ozdravitev imam, srečo in zadovoljstvo si želim, torej imam izpolnjene vse pogoje, ki so potrebni za začetek poti k boljšemu življenju...  :)

Zmorem, torej bom!!!  :wav:

Hvala vam!

Še naprej bom sporočal svoje spodrsljaje in svoje dosežke....

In ne morem povedat, kako sem navdušen, po drugi strani pa tudi zelo anksiozen, sedaj ko vem, da bo me, ko pridem čez 14 dni ponovno k staršem, na dvorišču čakal moj Twingec...po eni strani komaj čakam, da se po dolgih mesecih straha pred vožnjo končno zapeljem, po drugi strani pa bi bilo boljše, da ga takrat na dvorišču nebi bilo, kar pa bi vsekakor bilo zelo slabo...ampak me je vseeno strah  :seznojim:....

Ampak zmorem, torej bom, kot sem že povedal !!!

Se pišemo  :rozicodam:

Roky  :oki: super te je brat!  :rozicodam:

Wauuuuu... super si... preberi se sam še enkrat!! Sploh ne veš, kako krasno je brat take besede.
In ko se boš prvič zapeljal z dvorišča boš imel potne roke, držal se boš trdo, kot les, morda ti bo celo po hrbtu teklo.... Po nekaj 10 km bo že bolje, po nekaj 100 pa sploh OK.
Mater, pol pa nas povabiš na probno vožnjo in kavo....
Lepo bodi, drži se!!

Vse dobro!!

Lep zgodnji jutranji pozdrav,

sem v službi, nočna, kar je nekaj, kar vzbuja tesnobo pri meni...poskušam preganjati negativne misli...poslušam glasbo, gledam televizijo, brskam po spletu, berem forum, grem na kavico, cigaret,...preganjajo me misli, misli o najslabših scenarijih, ki se mi lahko zgodijo...sploh ne znam razbrat misli, sploh ne znam povedati, kakšne so te misli, je le en skupek misli, ki mi ustvarja pritisk v glavi, zmedo v glavi, povzroča slabo razpoloženje, vzbuja anksioznost, pogloblja depresijo...zakaj se te misli ne nehajo, zakaj kljub temu, da nočem, da se pojavljajo, vseeno pridejo...imajo mogoče še večje veselje, še večjo voljo, še večji interes se potikati po moji glavi? Zakaj? Kdaj bo konec? Je pred mano prepad? Hodim po poti, ki vodi v prepad? Hočem se mu izogniti, kje je torej tista pot? Kje je potrebno zaviti? Je ta prepad zavarovan?...Vsekakor je, vsekakor obstaja druga pot, samo odločit se je potrebno...grem naprej po tej poti ali tukaj zavijem?....torej, kaj bom naredil?...Nočem pasti v brezno. Bil sem že tam in je temno. Izhod se zdi neznansko daleč, praktično nedosegljiv. Zakaj nedosegljiv? Zakaj tako daleč? Morda, zato ker se bojim? Morda zato, ker slišim glas v ozadju, ki mi govori, da je pot predolga, morda zato, ker mi glas brez prestanka govori, da je lahko samo tako in nič drugače...morda zato ker mu verjamem? Morda zato, ker si ne privoščim sreče?...Ne vem...morda res...ampak...česa se bojim?...Sreče? Veselja? Zadovoljstva? Morda ljubezni?...Nikakor!...Tega si želim!...Ampak jaz temu glasu več ne verjamem...on ne govori resnice...ljudje so prehodili tisoče kilometrov, brez prestanka, brez obračanja nazaj, vedeli so, da cilj mora biti dosežen, pot ni bila predolga, pa četudi, je pred njimi še tisoč kilometrov, pa četudi bo potrebno preplezati še en hrib, prečkati še eno reko, biti še en dan brez hrane, preživeti še en dan s samo kapljico vode....in so hodili...na drugem koncu, je bil viden konec poti...in ko so prispeli, je bilo veselje neznansko veliko, srečo je bilo čutiti še daleč naokrog, vsi so bili neizmerno zadovoljni...pot je bila dolga, ampak imela je konec, pa čeprav zelo daleč, ampak pot ni bila predolga...torej, zakaj ne začnem hodit? Ker se bojim, da nebo konca? Ampak vsaka pot se nekje začne, torej se mora nekje končati. Kaj pa če hodim v krogu? Potem ne bo konca...Začetek lahko označim in bom vedel, če sem tukaj že šel mimo, če sem spet na začetku...Začnem hoditi...začetek je težak, ampak hodim...in bom hodil...kljub temu, da ne želim bolečine, kljub temu, da nimam moči za plezanje, kljub temu, da ne želim biti moker zaradi prečkanja reke...en vzpon, drugi vzpon, prvi padec, prečkanje reke...zelo neprijetno...naj se ustavim? Me preganja misel na to, da bo naslednji vzpon še težji? Da bo naslednja reka še bolj globoka, še bolj divja, še bolj široka?...Vsekakor me skrbi, ampak hodim, ker si želim priti na konec, želim videti, kaj je na koncu, želim občutiti veselje! Kaj pa če je krog? Kaj bo potem? Spet bom na začetku in ne vem, če bom imel dovolj moči za ponoven začetek, ne vem če bom uspel zaviti na drugo pot...Kako naj vem? Saj še nisem bil na koncu...Saj še nisem prepričan, da hodim v krogu...torej bom hodil...in hodil...dokler ne pridem do konca...dokler se ne prepričam, da hodim v krogu...sedaj sem tukaj, doživel sem padec...sedaj se pobiram. Hudo je. Ampak se pobiram. Kaj če mi nebo uspelo se pobrati? Tega nebom vedel, če ne poskusim. In, če se poberem spet hodim naprej. Tako, grem...hočem priti do cilja. Naveličan sem biti na enem mestu. Grem...

 :rozicodam:

Roky

Vedno se poberemo, le da ko ležiš, poti ne vidiš. Ko pa malce manj boli zbereš toliko moči, da poklekneš in pogledaš kam boš stopil. In vidiš pot.....vzameš tisto, ki ti je najbližja....
No, po pismu dilem si prav gotovo že v malce drugačnem razpoloženju. In kako sta se spoprijateljila s tvojim twingom?? Se še samo opazujeta od daleč ali sta si stisnila roke in si zaupata???
Pazi nase in javi se!

Vse dobro!

Pozdravljeni,

Kako ste? Upam, da vsi dobro. Evo v petek se je pričel moj dopust, v soboto sem se prvič srečal z mojim Twingecom...Vas zanima kak se je zadeva razpletla. Sprva navdušenje, potem sem pomislil, da ga je potrebno tudi pelat...kaj se je zgodilo potem...potne roke, razbijanje srca, čudne misli...vsedem se v avto, ga pobožam po volanu (dobesedno), vzamem ključ, ga vtaknem v mesto kamor spada, obrnem in Twingo vžge....joj, joj, joj, joj, prejoj kaj pa zdaj? Treba je šaltat v prvo...aha to je gas, to je bremza, aha to pa kuplonga...okej...šaltam, vsi domači me gledajo, gas, počasi spuščam kuplongo (kuplonga = sklopka  :sesmejem:), avto se začne premikat, srce razbija, roke se potijo, v glavi pritisk, bremza (bremza = zavora  :sesmejem:), Twingo se ustavi, zdaj pa rikverc, ujoj, gor - levo - naprej, ok, mam ga v rikvercu, sedaj pa počasi nazaj, in se premika, počasi, počasi, počasi, bremza!!!!, huh, vse OK. Ugasnem, nasmešek, odprem vrata, od botre se zasliši "Daj mi roko." (želela je potipat če mam potno hihi - imel sem jo). Huh olajšanje, čestitke, prvih nekaj metrov je za mano....Čutim zadovoljstvo, čutim veselje, navdušenje, ampak še vedno anksiozen....spet se vsedem v avto...moj črni Twingec...se peljem že 30m več, po celem dvorišču, do izvoza na glavno cesto, ujoj ustavi, rikverc, črta nazaj na dvorišče, OK pomiri se,....huh...malo naprej, malo nazaj, luči, dolge, kratke, čmigavec (čmigavec = smerni kazalec), OK, sigurno nisem sposoben šaltat v drugo, anksioznost, ujoj....se vozim po dvorišču naprej in nazaj, pride foter in njegove besede me naredijo še bolj anksioznega, skoraj paničnega "Kaj zdaj boš šel na cesto?", sledijo moje besede: "Pa nisem še pripravljen!" in on se vsede k meni v avto in mirno reče: "Greva zdaj.". Ujoj ostanem brez besed in premagam strah, seveda srce utripa ko zmotano, roke potne, misli švigajo, in šaltam v prvo, počasi speljem in se peljem proti glavni cesti, ujoj tukaj sem, čmigavec, pogledam levo, desno, še enkrat levo, desno in še kar nisem prepričan, če je fraj, (zakaj ta občutek nesigurnosti, če sem pa videl, da je fraj - kaj to se vam tudi dogaja oz. se vam je?), speljem, joj na cesti sem, šaltam v drugo, vroči mi je, trd sem, glava naravnana strogo na cesto, nasproti prihaja avto, ujoj, kaj naj naredim?...peljem, foter pravi naj se ne bojim, njegove besede jemljem resno, srečanje z nasprotno vozečim uspešno, peljem, šaltam v tretjo, fotru rečem "Malo mi je vroče veš!", on v šali odgovori "To pa zato ker maš verjetno gretje do konca naštimano!"  :sesmejem:, a v avtu še zaenkrat ko v ledenici, on sedi v bundi, jaz bi slekel še pulover  ;D. OK peljem in peljem, ojoj zavijat bo treba, čmigavec, nasproti ni nobenega, odzadaj tudi ne (ja v špegle tudi gledam  :)), in v strahu zavijem, nekaj se obotavljam, foter reče "V takih primerih moraš biti hiter, čimprej spucaj križišče, ne se obtavljat", za naprej vzamem njegove besede resno, ojoj sedaj pa ozka cesta, kaj če kdo pride nasproti, kaj če se zaletim, kaj če nebom pravilno odreagiral? To so vprašanja, ki so se mi rajala po glavi, ampak peljem, nasproti pripelje domačin, kavboj na cesti, pripelje čisto po moji strani, brez večjega strahu odreagiram trezno, umaknem se skrajno desno, in glej ga zlomka, tudi on odreagira, ko me zagleda (prijatelj ja, na cesti si in ne sam!), srečanje uspešno, cilj dosežen, čas za cigaret in pomirjanje...peljem domov, ko prispem, sem srečen, zadovoljen, pohvalim se, uspelo mi je, niti ni tako hudo...in sedaj želja po vožnji...fotru je zmanjkalo cigaret, greva v bližnje mesto na pumpo, pravi "Kam greva? V malo bolj zapleteno mesto ali manj?",...pravim jaz "Meni je vseeno, lahko greva v večje!" in greva...novi izziv, nove misli, joj bom znal tam peljat, kaj če se zaletim, kaj če se zmedem, kaj če nebom pozoren, kaj če bom obstal s paničnim napadom na križišču?...spet vprašanja...ignoriram jih in peljem...ujoj prvo križišče pred mesto, vzpodbudne besede očeta, uspešno, drugo križišče, ustavim, čakam, speljem, uspešno, krožni promet, fraj, peljem, uspešno, pumpa, na dovoznem pasu ustavim, počakam, da se križišče sprazno, aha on ima prednost, sedaj sem pa jaz, speljem, juhej cilj dosežen...ne morem verjet...brez paničnega napada, brez večjih problemov...ponosen na sebe  :-*....peljem še domov, seveda izberem drugo pot, želim izzive....uspešno pripeljem...vse je uspelo...ne morem verjet, uspešen, poln zadovoljstva dan...Drugi dan vožnja z botro (botra = moja podporna oseba, v času bolezni), malce jo je strah, ne ve če se bi peljala, ampak se pelje...greva do strica...uspešno...po drugi poti nazaj...uspešno dosežen cilj.  :P Sedaj pa je čas, da se peljem sam, občutki mešani, anksiozen, strah velik, ampak peljem, samska tura uspešna...naslednji dan, že dobim naloge od matere, pojdi tja in kupi to, pojdi tja in kupi to....ne vem, če bom zmogel...ampak grem...uspešno....ko vse opravim, se odločim, da še grem v mesto natankat...anksiozen, ampak grem...uspešno...in zdi se mi celo, da je po mestu lažje peljat....sem na meji sproščenost - nesproščeno (katera je že zelo na koncu z močmi), vozim, peljem, vožnja me veseli...ujoj, samo v MB it z avtom...pa kaj si nor...saj nebom zmogel...ampak bom šel, seveda bom, pa bo kaj bo...s problemi se bom soočal na poti...oja bo šlo, mora it...in tako se nekako moj spis konča  :sesmejem:

Sem na dobri poti, bomo videli kako bo naprej...avtoceste, večja mesta, dvopasovni krožni, večji promet...strah me je...ampak bom moral in bom...naj pride panični napad, mu že pokažem, kdo je tukaj gazda...naj pride strah...bom kot Chuck Norris...strah se bo ustrašil mene! :sesmejem: Po drugi strani, pa spet kontra misli: "Kaj se zaj tu delaš močnega, če pa veš, da te take stvari vržejo s tira!!!" To je že res, ampak se ne dam, počasi, ampak res počasi, bom jaz te misli metal iz tira, ampak one se nebodo vračale, ker bom tir odstrano, naredil zaporo, brez možnosti odstranitve :nehvala:....tako pač je zdaj, ampak ne more biti vedno  :pomezik:

Se strinjate z mano?

Hvala sotrpini, da berete moje kozlarije, ampak mi je v veselje jih pisat!

Vse dobro!  :rozicodam:

LP

Roky :clap: :oki:
Jaz tako vsakič, ko se usedem za volan, čmigavec :pomezik: in tako naprej. Pa kar gre že kakšnih 22 let :zvizgam:, čeprav z ankso.

 Sem nova na forumu in sem skoraj brez besed ob iskrenosti ki jo vidim na forumu. Hvala vsem za trud, ki ga iskreno delite!  :wav:

Pozdravljeni sotrpini in sotrpinke ob tem ljubezni polnem večeru!

Rad bi vam zaželel, da današnji preostanek večera preživite v bližini svojih najdražjih, jim podarite topel objem in kakšno lepo iskrenosti polno besedo, kar ljubljenim pomeni največ!

Lep pozdrav in se še pišemo kaj!

Roky

Rok,

tudi lost_in_time in drugi, ki ste se zelo mladi in se obenem tako zelo zavedate, kaj se dogaja v vas in okoli vas! Kaj lahko še več pričakujemo od mladih, ki se tako zavedajo in artikulirano opisujejo dogajanje v lastni psihi. Večina pripadnikov moje generacije ni bila in še zdaj ni tega sposobna!

Ampak prav to je pomembno in odrešilno: da se zavedaš. Da znaš povedat. Pa magari na forumu, če ne moreš nikjer drugje! Da se zavedaš in znaš opisat, kaj vse lahko doleti življenje enega navadnega človeka.

Res vam želim, tebi Rok in drugim tvoje generacije, ki ste sposobni dotakniti se teh argumentov, vse dobro, in vem, da tako tudi bo!


srečno, stric kivi

roky, zdej sem prebrala vse za nazaj.....ej, fant, vse čestitke, kaj čem rečt drugega....resno..... v smeh si me spravil z opisovanjem svoje vožnje, veš....ker jaz sem začela vozt po 21 letih, odkar mam izpit...samo poleg mene v avtu hčerki sedita, pa se režita, ko mati kolovrati po cesti..pa bomo zmogli,  ni vrag...pa čeprav švicamo pri -10 stopinj :sesmejem:

Lepo pozdravljeni po zelo, zelo, zeloooooo dolgem času!!!  :seznojim:

Še živim, še diham, še se trudim in se tudi še vedno bom...

Kako ste?  :)

No da se spet malo razpišem o sebi...Vsi mi pravijo, da sem v teh treh mesecih naredil veliko napredka...ampak ne vem zakaj jaz tega ne jemljem tako...iščem popolnost? Hočem sebe spreminjati prehitro? Trudim se, da bi bil ponosen na sebe, da se bi kdaj pa kdaj pohvalil, da bi malo zameglil vso to samokritiko, samozaničevanje...saj mi uspeva, ampak še se vpleta zelo veliko starih miselnih vzorcev, ampak se trudim iti čez njih...težko je, ampak vztrajam...imam zelo veliko volje, katera mi občasno upade, ampak se kaj hitro spet povrne...hvala bogu imam ljudi, osebe, ki vztrajajo z mano in resnično sem jim hvaležen in jim tudi vedno bom...stojijo mi ob strani, opažajo spremembe, pohvalijo me, poskušajo mi pomagati po najboljših močeh...cenim to in to bom cenil vedno!

Kaj se je dogajalo oz. kaj se dogaja z mano?

Obiskujem psihoterapije pri psihoterapevtki Vesni Jančar...gospa posluša, pomaga, svetuje in glavni del prepušča meni...torej spreminjanje samega sebe, spreminjanje miselnih vzorcev, spreminjanje celotnega dojemanja sveta okoli mene...pravi mi, da so moji dosežki za tako kratek čas zelo dobri, zelo uspešni...in ti dosežki so: sproščena vožnja avta, vsakdanji nasmešek, zelo veliko druženja z ljudmi, odkriti pogovori z bližnjimi, spreminjanje mišljenja oz. zatiranje starih miselnih vzorcev z vsiljevanjem novih, kar pa je tudi najtežji del...in mi zaenkrat uspeva v manjši meri, ampak mi uspeva, saj to je pomembno ane? Še vprašanje za tiste, ki imate za sabo ali se soočate z psihoterapijami...kako ste vi dojemali ali dojemate spremembe? Je tudi za vas tako težko kot za mene? Moram povedati, da mi delo na sebi oz. na spreminjanju vedenja in mišljenja požere popolnoma vso energijo...in ni mi žal, verjamem v izboljšave, verjamem v to, da bo boljše, čeprav se pogosto ne počutim tako...ampak vsaj velikokrat čutim veselje, zadovoljstvo, imam dober občutek, se veselim dneva, ki je pred mano, se veselim druženja z bližnjimi, se veselim druženja s prijatelji...blokade so še vedno prisotne, ampak jih počasi premagujem, odpravljam, čeprav se mi včasih zdi pretežko, preveč naporno, preveč brez smisla...ampak se streznim in si rečem, da je vztrajnost lepa čednost, da brez tega nebo napredka, da brez truda nebo rezultatov in tako nadaljujem...  :wav:
Poskušam odpraviti občutek majnvrednosti, občutek majhnosti, občutek izoliranosti...uspeva, ampak zelo počasi...ampak mislim, da to tako poteka...počasi, počasi, počasi, ampak uspešno na dolgi rok...naj kdo potrdi?
Občasno grem na psihoterapije z težkim srcem, ker se mi zdijo naporne, ker tam potekajo odkriti pogovori, pogovori o samem sebi, o svojih občutkih, o svoji jezi, o svojem veselju, o svojih hibah...o svoji preteklosti, o svoji podzavesti, katera pa se upira...večkrat dobim vprašanje, kako si se pa ti počutil ob tem ali kako se pa ti počutiš ob tem, kakšne misli so se ti ali se ti prepletajo...ampak jih ne znam razbrat, ne znam opisat, ne znam opredelit, ampak so vseeno takšne, da povzročajo slab občutek, slabo voljo, itd...ampak spet, se trudim...in se bom trudil in pričakujem pozitivne rezultate in srčno upam, da bo do njih prihajalo...  :(

S čem se trenutno najbolj obremenjujem? Prva stvar je prihodnost, kako bo, kaj bo, s kom bo, ali bo, ali nebo....itd. Zelo se obremenjujem tudi s tem, da sem samski, da nisem sposoben najti punce, ker se jo bojim povabit na zmenek, ker se bojim narediti prvi korak, ker ne vem kako se naj tega lotim, ker sem enostavno izgubljen...se obremenjujem kaj si bo mislila o meni, kaj če tega in tistega nebom izpeljal perfektno, kaj če tega nebom naredil prav, kaj če bom rekel kaj narobe, itd. Rok v življenju ni nič popolno! Si poskušam dopovedati in da nič nebo narobe, če bom rekel kaj napačnega, če bom naredil kaj narobe, če se ona v nekem trenutku nebo počutila vredu...in kot me je že psihoterapevtka vprašala: Rok a je pomembno tudi tvoje počutje v družbi nje? A je pomembno tudi to, da si ti zadovoljen z njo ali je pomembno samo to kako se počuti ona? Pozabljaš na sebe, si zelo kritičen do sebe, mi je dejala...in do kakšne ugotovitve sem prišel jaz? Da je temu res tako, vedno se obremenjujem s tem, kaj si bodo drugi mislili, kaj bi drugim pasalo, s čim bodo drugi zadovoljni in spet, drugi, drugi, drugi....zapostavljam samega sebe, uničujem samega sebe...in to je res, kakršno je bilo moje spoznanje. To moram spremeniti, začeti moram imeti samega sebe rad, dvignit svojo samozavest, dvignit samega sebe....Delam na tem in delal bom na tem....Saj to sem jaz! Najbolj pomembna oseba za mene! Jaz sem tisti, ki se moram spoštovat, se pohvalit, biti zadovoljen sam s sabo, doživljat svet takšen kot ga hočem, srečen in zadovoljen. To je moj CILJ in BO DOSEŽEN! In kaj drugi mislite na to? Mislite, da si obetam preveč? Da to ni mogoče? Da bom celo življenje črnogled, pesimističen, nezadovoljen, sam in nesrečen?  :seznojim:

Kaj mi je v pomoč pri vsem tem? CIPRALEX 20mg na dan še cca leto dni, obiski pri psihiatru še samo po potrebi oz. za recepte...kar je glede na moje stanje odločil sam psihiater...Povedal mi je, da v meni vidi veliko optimizma, veliko volje...Sem mu verjel? Ne vem...potem je že tako...  :oki:

Evo to bi bilo z moje strani zaenkrat vse, vesel bom vsakega odgovora, mnenja, nasveta, predloga...

Bodite lepo, uživajte, ne obupajte. Bodite z mano!

Lep pozdrav do naslednjič!

Roky

 :wav:

Roky, super si napredoval  :clap: Ogromno napredka je čutiti iz tvojega zapisa in tudi optimizem, ki ga premoreš veliko  :oki: Svetujem ti, da se držiš zastavjene poti, se počasi spreminjaš in uživaš v sadovih svojega dela  :wav:
Srečno še naprej  :rozicodam:

Roky, ko sem prebral tvoj zapis, sem se resno vprašal, da nisem slučajno jaz to napisal  :sesmejem: :sesmejem:

Ok, šalo na stran, ampak dejstvo je, da imam jaz identične probleme, razen tega pa sem tudi sam zdj trenutno v zlo (podobnem) optimističnem obdobju, začenjam počasi novo obdobje osebnostne rasti in zavedanja v smislu psihoterapije. Problemi niso rešeni. Upam, da se rešujejo. Počasi. Upanje pa ostaja.  :sesmejem:

Zelo lepo prebrat, kako napreduješ. Velik uspeha še naprej in pogumno v boj!  :sesmejem: :sesmejem:

 :wav:

Bravo Roky! :clap:

Bravo Dman! :clap:

Roky in Dman, popolnoma enako je pri meni...

Enkrat tedensko imam terapije in včasih me je kar groza sploh oditi tja... Mislim si pa čemu moram jaz za to plačevati, da me je potem še tri dni strah??? :o

Tako je bilo na zadnjem srečanju s terapevtom, kjer sem mu predlagal, da bi malo razredčila najina srečanja, ker mi je šlo v zadnjem času tako dobro. No on je dejal, da je mogoče čas, da malo spustim naslonjalo stola, zaprem oči, se poskušam bolj poglobiti vase... to sem tudi naredil in kaj se je zgodilo - prišla sva do nekih nedoživetih prepovedanih čustev, sililo me je na jok in skoraj bi se mu tam tudi razjokal. Potem pa nekakšno neznansko olajšanje..... Za nekaj ur.

Naslednji dan malo posurfam po internetu kako je to z zatrtimi čustvi in glej ga paniko in strah - kaj čutim? a je to žalost? je depresija? kaj če sem suicidalen? hitro začnem brati zgodbe ljudi, ki so naredili samomor - zakaj so ga? a res ni bilo nobene druge poti? robert enke... OK, za redko boleznijo srca mu je pri 2. letih umrla hčerka... a že prej je bil depresiven in je imel ogromno strahov, tudi kaj če dobi gol??  Je mene tudi tega strah - da ne bom zmogel? Kaj če sem tudi jaz na tej poti?.........  :seznojim: :seznojim:

Mater pa tako fajn mi je šlo zadnja 2 tedna... No ja, moram reči da je danes že bolje, sem kar presenečen nad tem, kako dobro sem danes spal, glede na vse včerajšnje strahove, hvala bogu! :)

Od kod prihajaš Roky? Pa ti Dman? Mogoče se pa kdaj dobimo na kakšni kavici pa malo skritiziramo te naše psihoterapevte?!  :pomezik:

Lep dan!

Lepo pozdrav Rocco,

jaz sem z Maribora oz. živim v Mariboru, tukaj imam tudi psihoterapevtko in vse ostalo, kar potrebujem...med vikend rad grem v Prlekijo, kjer živita starša, da si malo oddahnem od hitrega tempa življenja  :sesmejem: Pa po eni strani bi res lahko kritiziral mojo psihoterapevtko, ker včasih odpre res kakšno neprijetno temo o kateri se kar da razmišljati in razglabljati...prav tesnobno se včasih počutim, ko me ženska samo gleda in opazuje moje kretnje...in glej ga zlomka, ženska tudi vse vidi...in vse ji pomeni nekakšen simbol...in spet, glej ga zlomka, če malo razmislim...ženska ima prav...nekaj res pomeni, ampak vedno dobim vprašanje: "Zakaj to delaš?", "Od kod misliš, da to izvira?", "Se spomniš kakšnega konkretnega primera iz preteklosti",...in takšne in drugačna vprašanja....da bi jaz vedel na to odgovoriti...joj... :wav:

Rocco za kavico pa veš, da se bomo zmenili! Makar na pol poti, če smo daleč narazen...Zdaj me ni več strah vozit avta, tak da lahko peljem tudi do Londona... :sesmejem:


LP

Roky  :rozicodam:

Bohdej!

roky87, rocco: sej itak se mi zdi, da smo mi približno vsi na istem. Vsi bi radi, da bi šlo na bolje. Ampak po drugi strani nas je strah hodt k terapevtu, ker je tko neprijetno.
Pri meni vem, da je prisoten tudi strah pred samim sabo. Pred svojo notranjostjo. Tistmu, kar je za zidovi. Zato se nekak paradoksalno pojavlja občutek, da želim ozdravet, po drugi strani pa ne želim podreti teh zidov, ki me ločijo do svojega bistva.
Zato je mene tudi včasih tako strah terpaije. Da sem že par dni čist živčen. Potem se nekako pomirim in se odločim, da bom na terapiji skušal odpret kakšno zame težko temo. Pol na sami terapiji včasih "igram", in speljem pogovor kar na ene marginalne, čisto nepomembne teme. Sicer je takrat terapija prijetna, vendar ko končam, sem sam nase jezen, ker sem tako lagal sam sebi in terapevtu in s tem zgubljal čas.
Pol drugič pa mi recimo se uspe se odpret, ampak takrat je pa mučno ja. Me take teme hitro v jok spravjo, ja. Al pa vsaj pošten solze na oči prvabjo.
Tko ja mal parodoksalno vse skupaj.

Za kavo velja drugače  :sesmejem:. Sem drugače iz KR, ampak sem skoraj več v LJ kot doma.  :sesmejem: