FORUM Nebojse.si

Najprej lep pozdrav. Forum spremljam občasno, že približno kako leto, končno sem se opogumila in se odločila, da vam zaupam del moje zgodbe in potožim o problemih  :)
Na začetku moram priznati, da je bilo to leto najhujše v mojem življenju, ampak lepo napredujem (več v nadaljevanju).
Prvi panični napad sem doživela že jeseni 2007, ampak takrat sem bolj malo vedela o tem, minil je, pojavil pa se ni več kot pol leta. No, lansko leto poleti so se mi spet začeli pojavljati, ampak sem vzroke za moje slabo počutje iskala vse drugje - od slabokrvnosti do nizkega pritiska ipd.
Oktobra 08 sem začela študirat in takrat so vsi moji strahovi res prišli na plan - od tesnobe, napadov, socialne fobije,... še pa še. Napade sem doživljala v predavalnicah, na avtobusu, zato sem se šoli začela izmikat in jo vedno manj obiskat. Na srečo prisotnost na predavanjih ni bila obvezna, zato sem tako ali tako mislila opravljati samo izpite. Ampak tudi tu so bili problemi - k učenju se sploh nisem mogla spravit, imela sem strah in odpor, in teden dni pred izpitom sem bila vsa panična, pojavljali so se mi vsi občutki anksioze, zato sem se od izpita kar odjavila. No, uspelo mi jih je nekaj opraviti, a ne morem povedati, kake muke sem doživljala. V srednji šoli sem bila zelo sposobna učenka, zato mi ni bilo jasno kaj se dogaja z mano. Šolo sem dokončno prenehala obiskovati marca letos, še vedno sem bila vpisana in sem mislila opravljati izpite, a iz hiše preprosto nisem mogla. Tako sem bolj ali manj "životarila" iz meseca v mesec. Vedela sem, da rabim pomoč, a mi je bilo pretežko se komu zaupat. Vedela sem tudi, da bi mi zdravnica predpisala tablete, na katere pa se nisem želela vezati oz. navaditi. Bili so trenutki, ko nisem upala nikamor, razen na domače dvorišče - vse ostalo mi je povzročilo anksioznost. Že 5-minutna vožnja s kolesom v bližnji trgovino je zame predstavljala vrh Triglava. Seveda v vsem tem nisem videla izhoda, a nikoli nisem jemala samomora kot možnosti. Čeprav zdaj vem, sem bila kaki mesec tudi v depresiji (ampak ne v najhujši obliki). Nisem pa vedla, komu se potožit, prijateljev nikoli nisem imela dosti pa še s tistimi sem izgubila stik, bila sem "priklenjena" na domačo hišo.
Ker sem vedela, da na tak način res ne morem več živeti, sem se odločila, da poskusim z audio program ATTACKING ANXIETY AND DEPRESSION, ki mi je res vlil novo upanje. Ne bom rekla, da je res najboljši in ne vem kaj vse, ampak kadar sem poslušala avtorico in ljudi, so me znali pomiriti. Še vedno ga poslušam (za tiste, ki ga poznate, sem v 11. tednu). Sicer ne vem, če gre moje izboljšanje pripisati programu ali čemu drugemu, ampak spremembe so opazne. Ne zanikam, še vedno so trenutki, ko me vrže iz tira, ampak sedaj vem, da gre samo za anksioznost - vem, da bo minilo.
Zamenjala sem študijsko smer in oktobra tega meseca začela na novi fakulteti. Vse to me je res skrbelo - kako se bom znašla ipd., ampak mislim, da se dokaj dobro vklapljam :) Če primerjam - pred 2 meseci (ali malo več), mi je bil problem iti s psom na sprehod, danes recimo grem v 1h oddaljen kraj z avtobusom. Veliko je pozotivnih sprememb.
Moj problem, ki še ostaja pa je strah pred javnim nastopanjem. Zato me zanima, kako se naj znebim še tega  ;D Ker v novi šoli imamo veliko seminarskih nalog, mene pa je tega vedno bilo zelo strah. Vedno sem bila sramežljive sorte, nimam rada, da me ljudje gledajo oz. ocenjujejo. In ker vem, kaj vse sem že prestala, vem da bom našla rešitev oz. se bom uspešno spopadla tudi s tem.
No, se še oglasim kaj, vsem sotrpinom želim lep večer še naprej.
In če je meni uspel zasuk na bolje, bo tudi vam.
Upam, da nisem bila predolga-

LP :rozicodam:

cestitam,da ti ratuje.. naj ti rata do konca!  :rozicodam:

pozdravljena, Hope  :rozicodam:

Nekaj o tem je na starem forumu napisano http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,5810.0.html , nekaj na teh straneh najdeš... če v google vtipkaš "trema pred javnim nastopanjem" pa tudi marsikaj ven vrže. Meni osebno so bili zelo Ok seminarji na to temo: komunikacija, retorika ipd.

Hvala vama za vzpodbudne besede in pomoč  :pomezik:
Ja, bo treba še veliko v tej smeri nardit in se udeleži kakega seminarja - ker ta strah in trema je trenutno edino v življenju, kar me teži (ok, je že to čisto dovolj hudo  :))
Koliko sem brala, kaj je značilno za ljudi s socialno fobijo, ne morem reči, da vse velja zame. Npr. : nikoli mi ni bilo težko vprašat prodajalko za nasvet v trgovini, tudi za račun vprašam, spoprijateljim se dokaj hitro (in opažam, odkar sem spet začela hodit v šolo, sem naenkrat pridobila veliko znancev, oz. spet sem se začela družit s starimi prijatelji in znanci in ta krog se kar širi - samo začet moraš, ampak ja, bolje imeti manj prijateljev pa so tisti toliko boljši) imam pa težave pri osebah nasprotnega spola (če jih ocenjujem za čedne)  :zardevam: Res mi postane nerodno, ker se bojim, kako bi/bom izpadla v njihovih očeh  :A) Ja, v glavnem, iz muhe delam slona.
Bom končala zaenkrat, da se spet ne razpišem.

Želim vam en lep, prijeten, pozitiven dan  :oki:  :rozicodam:

Spet se oglašam v "moji" temi...
Verjetno tako ali tako ne bo nihče tega bral pa vendar se moram nekje izpovedat. Torej, kot že omenjeno je moj največji strah, strah oz. trema pred javnim nastopanjem in na splošno pred kakršnimkoli izpostavljanjem. Od lani poleti pa nekje do letos poleti sem intenzivno trpela za anksioznostjo in paničnimi napadi, bolj kot se je bližal večer, huje mi je bilo. Bila sem tako na dnu, da nisem upala niti 3 hiše stran od doma. Vmes se mi je pojavila tudi fagofobija (strah pred požiranjem - da se ti bo hrana zaletela) in trajala kak mesec. V glavnem, strahovi so se kopičili eden na drugega, vedno več jih je bilo. Ves ta čas sem si govorila, da moram k psihologu oz. psihiatru, ampak bila preveč prestrašena, da bi sploh kaj ukrenila v tej smeri. Zdravil nisem nikoli jemala, razen v najhujši sili sem vzela baldrijanove kapljice, ki pa so imele po moje bolj placebo efekt.
No, potem sem enkrat ravno na tem forumu slišala za en avdio program in ga začela izvajati, počasi, a vztrajno, in napredek ni izostal. Upala sem vedno več in bila na samo sebe izredno ponosna. Znebila sem se anksioznosti in paničnih napadov, še vedno se prikradejo - sploh v teh dnevih, ampak se držim.
Ampak nikoli se nisem znebila strahu pred javnim nastopanjem, izpostavljanjem oz. tem, da sem v središču pozornosti, kar pa je v veliki meri povzročalo moje napade.
In ju3 je tak dan, ko bi mogla jaz povedat par stvari pred sošolci. Jaz, ki sem se vedno tega bala. Ampak ne razumem, česa me je strah, kajti vidim same pluse - ne bom sama pred tablo, ampak nas bo par ljudi, prof. deluje čist prijazno, tudi prejšnji sošolci so imeli tremo (ampak ne take kot jaz, ki mi že sama misel na predstavitev izzove panični napad. Ampak še vedno me je strah. Že cel teden. In da ne razlagam, kakšne simptome vse doživljam. Panični napadi so se mi nekako povrnili, ampak ne "v dobri stari obliki". Že od prejšnjega četrtka čutim pretirano zaskrbljenost, znenada mi postane ful vroče, sem cela flekasta (ja, sliši se kot napad), cel čas čutim napetost v glavi, na čase čutim močno napetost v predelu nosu, oči in me je zato še bolj strah, skrbi me, da me od vsega tega sekiranja še kap. Samo o tem razmišljam, kako bom to izpeljala, mi bo uspelo itd. Sem si rekla, da če to preživim, da si v petek privoščim šoping in si kupim stvari, ki si jih že dolgo želim, da bi me malo motiviralo - a strah je še vedno močan. V dilemi sem, rada bi potožla staršem o mojem problemu ali vsaj nekomu pa jih nočem obremenjevat. Čeprav mi je hudo za ponoret, če jim povem, jih tak samo v skrbi spravim. Glede na moje znanje o anksioznosti bi se temu lahko reklo "anticipatory anxiety" - ko čutiš tesnobo o prihajajočem dogodku, ne živiš v sedanjosti, ampak prihodnosti.
Ne vprašajte me, kolko možnih scenarijev sem si že napletla, samo da bi se nekako izognila temu dogodku.
- ali se naj naredim, da sem zbolela (ampak s tem nič ne rešim in celotno stvar samo prestavim za 1 teden, a takrat mi bo še huje)
- ali se naj opravičim in povem prof. za čem trpim ter si v kratkem času zrihtam opravičilo pri zdravniku (čeprav je seminarska del ocene, mi je mar, če mi tiste % odbijejo, samo da ne bi rabla predstavljat), ampak nočem bit pri profesorjih stigmatizirana kot "ta čudna", ker roko na srce, sigurno bi me gledali z drugačnimi očmi, vprašanje, če bi me sploh razumeli, bi si mislili, da si namišljam...

Res se počutim grozno, rada bi, da bi bilo vse to že enkrat za mano. Jezi e tudi to, da če bi zdaj komerkoli povedla o moji težavi, bi vsi zamahnili z roko in rekli:eh pa saj to ni nič...če bi bila tiho in Bognedaj, da bi se mi kaj zgodilo pa bi vsi rekli, zakaj ni nič rekla...če me razmete

Bom nadaljevala, ker me forum nekaj jezi in ko pišem, mi ta predalček skače gor in dol...
Torej, saj sem povedala že dosti. Vem, da beg ni rešitev. Vem tudi, da če bi mi kdo zagotovil, da se mi ne bo nič hudega zgodilo (ker strah, da se bom osramotila, me še najmanj skrbi), ne bi delala iz muhe slona.
Zanimivo je to, da mam čez dan take prebliske - ko sem polna energije in na predstavitev ne gledam tako črnogledo, ampak z optimizmom, a to traja samo par minut, pol pa spet taka zaskrbljenost, da joj.
Res se samo prizožujem, ampak razumte me. Upam, da je še kdo taki, ki ma podobna občutja, da me bo lahko razumel.
Vem, da z izogibanjem ne bom nič rešila, ker če se izognem tu, bom pa naslednjič na vrsti, če ne bom opravila pa se najverjetneje lahko poslovim od tega, da grem na izpit.
Še nekaj bi povedla, socialno fobijo v vseh knjigah navajajo kot neko bolezen (in kot tako, bi lahko "bolniki", ki za tem trpimo, imeli tudi določene ugodnosti :) - saj ne prosim za več, kot za malo razumevanja in potrpljenja s strani sošolcev, prof, sodelavcev,...)
Stvar je tudi v tem, da sem na začetku šolanja na faksu in sošolcev še ne poznam dovoljj dobro, razen par izjem, ostale pa na videz...tudi zato mi je ful težko. Ker pred družino bi opravla brez problema, ok, bi imela tremo, ampak ne tako gromozanske, ker vem, da me oni sprejemajo.
Hmmm...naj povem še o "moji zgodovini" predstavitev v OŠ in SŠ. temu sem se vedno izogibala, kolko se je dalo. Čeprav v OŠ sploh nisem imela problemov, še celo na valeti, pred vsemi starši, sem nekaj brala - in vem, da nisem občutla skoraj nič treme. V SŠ je bilo drugače, v 1. in 2. letniku sploh nisem imela nobenih predstavitev - če sem bila kdaj med oceno, sem raje mela nižjo oceno, kot pa da bi naredila referat v zameno zavišjo - ja, tako hud primerek sem :D
Potem se spomnim konec 3. let., da sem imela pri sociologiji eno predstavitev. Ful mi je blo neprijetno, bala sem se, kak bom izpeljala, ampak na koncu je bilo tako dobro, da me prof. kar ni mogla prehvalit- takrat sem bila taaako ponosna nase :))
Potem sem imea predstavitev še v 4. letniku pri angleščini ,ki sem se je tudi bala - amapak spet za brezveze, ker je čist dobro izpadlo. Proti koncu 4.letnika (moje zadnje javno nastopanje) pa je blo bolj kot ne slabo. Začela sem kar solidno, amapak proti koncu se mi je las taak tresel, da so me še komaj razumeli. Ampak to tudi zato, ker sem predstavljala pred drugim razredom.
Verjetno se javnega nastopanja tako zeelo bojim zaradi zadnje slabe izkušnje.
Počasi bom nehala dolgovezit, ker zgleda da bom popisala cel forum...
Držite mi pesti pa se še oglasim in poročam, kako je šlo - upam, da bo šlo .
Lep večer,
 :rozicodam:

Hope! :rozicodam:
Sem te prebrala v celoti, čeprav si imela dvome okoli tega in tudi razumem te. :pomezik:  Če si že toliko napredovala, potem se ti tudi nastopa ni treba bati. Saj vem, lažje napisati, kot pa izpeljati... Čim več časa posvečaj prav načrtni relaksaciji in probaj vizualizirati dogodek, ki te čaka; seveda si vizualiziraj najboljši možni scenarij. :oki:  Če pa je res prehudo, potem pa stopi do profesorja in se mu zaupaj. Jaz pa vem, da to ne bo potrebno. Ti samo vztrajaj na tem, kar si že delala in rezultati bodo prišli. Po dobro opravljeni nalogi pa si le privošči "šoping". :clap:

Bom jutri držala pesti zate. :rozicodam:

Hope  :rozicodam: Jutri bo šlo sigurno dobro, kot ti je do sedaj vedno šlo, ko si morala kaj predstaviti. Jaz sem imela problem, ko sem bila izbrana, da bom spremljevalka otrokom, ki so potovali v tujino na tekmovanje. Čisto sem bila adijo...razmišljala vse mogoče, kako bi se temu izognila, nagovarjala moža, da gre namesto mene, ker jaz sigurno ne bom zmogla...pa 15 ur vožnje in poln avtobus otrok...  :o Po nasvet sem odšla tudi k mojemu psih. in mu povedala, kaj me mori in, da verjetno ne bom šla. Pa je rekel, da naj grem, ker je to enkratna priložnost, da se mi ne bo nič zgodilo, če se mi pa slučajno kaj zgodi, imajo pa tudi v tujini zdravnika  :kiselnasmeh: Rekel je naj zvečer pred odhodom vzamem Helex (0,25), pa bo. No, da zaključim...seveda sem šla, zmogla, se imela prov fajn, izpolnila vsa pričakovanja in predvsem sebi dokazala, da ZMOREM!!! :wav:
Hope, tudi ti boš zmogla. Verjamem, da te daje trema, da si čisto iz sebe...probaj se umirit, naredi sproščanje in si dopoveduj: ZMOREM, ZMOREM, ZMOREM!!!!! Sigurna sem, da boš opravila nastop brezhibno in boš zelo ponosna nase...mi pa nate!  :clap:

Živjo Hope :)

(mimogrede, maš zanimiv nick;) )

Zlo zanimiv je blo brat tvoj post..Ker je blo tko kot bi brala neki kr se dogaja men. :)
Tud men predstavlja največjo oviro pri študiju javno nastopanje..1.letnik faxa sm preživela s 2 predstavitvami..in moja največja želja je bla, da mi nikol več ne bi bilo treba stat pred predavalnico študentov. Res najbolj mučna stvar.Najhujš pa je, da me letos čaka še 2x več predstavitu..in nova skupina..juhej! :)

Pohvalno, d si tko velik nardila na seb pa sama seb pomagala. Drugače ti pa po svojih izkušnjah priporočam kake psihoterapije..Js odkr hodm h Dr. Rebolju, mi da pol nek naudih ko grem od njega, sam žal ta navdih ne traja dali k 14 dni in žou si zarad študentskiga proračuna kej več k 1x mesečno teh psihoterapij ne morm prvoščit.Ampak pomagajo pa. :) Vem, da mi je pa lani reku;"Lej Špela, ti glej na nastop kot problem, čez kterga morš it. Ne glede na to kko opravš, za tebe je cilj to, da greš čez in strah premagaš pa nastopš pred drugm." In zdej si skos sam to govorim;" sam pejt čez, enkrat se boš že navadla pa boš enkrat samozavestno nastopla pred drugm." Prej se fajn zder ( pol se ti glas ne trese-povedala sošolka ki je hodla na retoriko ;) ). Čeprou 14 dni predn vem d morm predstaut seminarsko ne spim, ne jem, pogrizem vse nohte, pojem ogromn čokolade..ampak..js praum..enkrat bo že bolš..Tud za ns more posijat sonček :)

Hope, če boš nucala kak klepet, "jamranje" (k nuca bol kot kak persen) i am here for you :)

Lep pozdravček in objemček,

Špelca  :zardevam: :zardevam:  :rozicodam:




 

in tudi sedaj bo tako  :clap:


poznam, poznam, zelo dobro poznam... bog obvaruj, da bi jaz kdaj morala kje kaj prebrat, imet predstavitev, se kakorkoli izpostavljat  :bljak: :predaja: japajade, raje kaj vem kaj, kot pa to... in potem me v 1.letniku faksa profesorica za psihologijo določi, da grem še s tremi (al štirimi, ma sem pozabila :-[) predstavit faks na mojo bivšo srednjo šolo  :seznojim: :seznojim: :seznojim: a jaz, da bi šla? ma pa vi niste resni, haloooooo  :sos: :nanosilih: :slabost: in ona lepo hladnokrvno: ja, zakaj pa ne? uf, mi je usta zaprla... ker res - zakaj pa ne jaz? sem mogoče kaj manj ali bolj vredna od kogarkoli? in nenazadnje, kaj najhujšega se mi pa lahko zgodi? da otrpnem? umrem od strahu?  :kiselnasmeh: ja prav, če mi je namenjeno, pa naj umrem  :ojoj: (pol bojo pa vidli, v kaj so me naterali in jim bo še zelo žal  :huhu:)... no, in sem šla... srce je itaq nehalo bit že dan ali dva prej... cmok v grlu je bil samo ene 3x večji od mene... noge so se že tako tresle, da so pravzaprav že mirovale... v obraz sem bila lepša ko mavrica  :sesmejem:  :kiselnasmeh:, a povedala sem pa, kar je blo treba  :oki: in, glej ga šmenta - celo preživela  :onaposlusa:

Najprej najlepše hvala vsem za vzpodbudne in pozitivne besede, ki so mi res dale moč  :happy: Hvala, da ste prebrale moj post in mi svetovale. Res ste super  :rozicodam: Očitno ste res močno držale pesti  :P
In ja - predstavitev sem uspešno opravila in prestala  :sesmejem:
No, da malo opišem mojo današnjo izkušnjo. Spala sem res slabo, skoraj vsako uro sem se zbujala, vse misli pa so bile osredotočene na nastop. Zjutraj se zbudim ok. pol 7, ob pol 8 sem šla že v šolo. Strah me je blo kot psa :) (po domače povedano). Seminarske niti pogledat nisem mogla, ker mi je takoj izzvala tesnobo. Najhuje pa je bilo to, da sem imela predstavitev komaj v popoldanskih urah - tako, da sem cel čas razmišljala samo o tem, kako se izogniti,... Drugače bi bilo, če bi se tega rešila že zjutraj. Ampak sem vztrajala. Čeprav sem 2 uri prej doživljala tako intenziven občutek strahu, bilo mi je tako neznansko vroče, v obraz sem bla rdeča, da bolj ne bi mogla bit, imela sem glavobol ipd. Doživela sem panični napad in že razmišljala, kako se naj opravičim. Ampak se nisem. Najbolj smešno pa je to, da se mi glas sploh ni tresel (verjetno zato, ker sem govorila dokaj počasi in ni blo tega zaznat), srce mi ni pretirano bilo, tudi trosla se nisem. V bistvu še zdaj ne dojamem, da je to uspešno za mano in da sem lahko ponosna nase :) Trenutno se počutim zelo izmučeno, ampak to je čisto normalno, če pomislim, kaj je moglo moje telo danes prestat. Torej edino kar me je zmotilo je to, da sem bla tako rdeča in bilo mi je zelo vroče, ampak ok:)
Glavno, da sem prestala in to dokaj dobro :)
spelca_marelca - hvala za ponujen klepet, si bom zapomnila in ti pišem kdaj, da boma lahko skupaj pojamrali :))

Prijeten preostanek dneva  :zvizgam:

 :wav: Hope, bravo  :clap:. Obvladaš, itak  :clap:

Hope! :rozicodam:
Bravo, bravo!!!!! Sem vedela, da bo tako. :plesiva:  Sem se večkrat spomnila nate. Sedaj, ko si boš odpočila, pa le pojdi v "šoping". Si res zaslužiš nagrado. Sedaj greš lahko k novim zmagam naproti. Lahko si zelo ponosna nase. :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Hope  :clap: :clap: :clap:

Hvala vsem za čestitke   :) vaša pozitivna energija mi je res pomagala  :oki:
Vse dobro vam želim  :pomezik: 
Bo treba kaj ven na sončeka, ko je tako lepo vreme  :happy:

Hmm, od zadnjega javljanja je minil že skoraj 1 mesec. Na forum pišem, samo ko mi je hudo, drugače pa vas bolj ali manj redno spremljam.
Spet je en tak dan, da se moram izpovedat, v bistvu je ta forum zame kot en dnevnik  :)
Pred mesecem dni sem imela prvi nastop, kot že veste, bila sem v dvomih ali naj grem ali ne...Zmagala je moja trma (ali strah, kaj bo če ne grem  :)?) in sem uspešno prestala.
2 tedna po tem nastopu je sledil še eden. O tem vam nisem poročala, ker sem bila do zadnjega prepričana, da ne bom opravljala, ker ni bilo nujno. Ampak se je obrnilo malo drugače, tako da sem spet nastopila in tudi tokrat uspešno. Da ne govorim, kakšna sila mi je bila oz. kak intenziven strah sem čutila. Na nastop sem čakala skoraj cel dan, ker sem ga imela pozno popoldan, in vmes razmišljala o tisočih načinih, kako se izognit. Občutki so bili še hujši, kot pri prvem nastopu. Še na nogah nisem mogla prav stat, ker sem se počutla, kot da nisem tu, se mi je vrtelo ipd. Ampak, ko sem enkrat stala
pred ljudmi, je to izzvenelo. Samo čakanje in pričakovanje je bilo mučno. Ne vem zakaj, možgani vedno znova ponavljajo ta vzorec, ko pa bi že lahko spoznali, da me ne rabi biti strah, je blo še vedno vse ok, konec koncev pa me tak nikoli nihče ne posluša, vsi se ubadajo sami s sabo, imajo svoje probleme ipd.
Ugotovila sem, da me ni strah nastopa, ampak vseh neprijetnih občutkov, ki jih čutim že teden (ali več) pred nastopom. V pričakovanju nastopa doživljam različne oblike paničnih napadov (od nenadne vročine, hitrega bitja srca), že cel teden je moje telo utrujeno, kot bi me povozil vlak, bolijo me mišiče, vrat, imam glavobole (oz. neke čudne pritiske v glavi oz. špikanje), sem napeta, razdražljiva, sploh ne vem, kako se sprostit, ker imam ves čas v mislih samo nastop. Do zdaj sem še vedno nastopila s kom skupaj, ju3 pa me čaka samostojen nastop + pred drugo skupino, pred katero se ne čutim sproščeno, ker imam občutek, da so ful zvišeni, se radi delajo norca ipd. Medtem ko sem se pri 1. skupini nekoliko bolj vživela, pri tej 2. čutim neugodje. Že samo, da prof. pokliče moje ime, mi srce razbija kot noro. Ampak se moram pohvalit, da sem se prejšnjo uro celo oglašala in odgovarjala na njena vprašanja pa četudi je šlo samo za 2 besedi. menim, da bi se ta strah dalo prebrodit, ampak morala bi iti postopoma, verjetno bi šlo dosti lažje, ko bi se že z vsemi poznala in dojela, da mi nič hudega nočejo. Neprijetno mi je tudi, ker so v skupini osebki nasprotnega spola, ki so prav čedni (kakšno izražanje :)), samozavesti pa nikoli nisem imela pa še to, kar jo je bilo, so jo zbili drugi. Preprosto si ne predstavljam, kako naj stojim zunaj pred vsemi, da bodo vse oči na meni in kako naj to izpeljem. Če je v 1. skupini še šlo, četudi z groznimi občutki, je tu še 1000...x težje.
Zato imam narejenih že kar nekaj rezervnih načrtov, kako se izognit  :) kot sem že večkrat rekla, če bi vedla, da bom preživela, se ne bi tako bala, ker to, da si naredim sramoto s tresočim glasom, me ne skrbi preveč. Skrbi me samo to, da bo ta šok za telo preveč in ne bo zmoglo več prenašati vsega bremena. Včeraj zvečer sem začutla bolečino za očesom, seveda sem se že vstrašla, da me bo še od vsega sekiranja še ki kap :S Razmišljam, vedno znova in znova, zakaj se tako mučim - nismo vsi za vse, če nisem rojena za javno nastopanje ipd., pač nisem. Ne vem več, na kake načine se naj trudim, da to premagam. Rada bi šla, da se rešim, da imam lepe božične praznike. Po drugi strani me je preveč strah. In vem, če ne grem, si bom tako očitala, jezna bom sama na sebe, dajala se bom v nič,...
Da bi vsaj še kdo vedel, kaj preživljam. Ko se drugi moji vrstniki zabavajo, žurajo, se jaz sekiram zaradi takih malenkosti.
Drugače pa moram povedat, da sem bla v roku tedna dni 2x v kinu :) (ker kino mi je predstavljal kar problem, zaprto je, temno, kot da nimaš izhoda), sem doživljala neprijetne občutke, sploh na začetku, ampak sem ostala. Tudi na zabave hodim, kar si včasih nisem mogla niti zamislit. Tako da sem skoraj vsako soboto nekje, čeprav mi ni - pa ne toliko zaradi anksioznosti (ki je je res za minimum), ampak sem bolj zapečkarski tip - se dosti raje oblečem v pižamo in gledam film (ker ko grem na zabave, nimam tam kaj za delat, kot se pogovarjat - pijem ne, plešem tudi ne :))
V glavnem vse še bi šlo, če mi ne bi bilo treba javno nastopat. Vem, da sem zaradi socialne fobije prikrajšana za veliko stvari, ampak vse še nekako prenesem. Drugače pa, moj naslednji cilj je, da se začnem spet z avtom vozit. Vsi sprašujejo, zakaj ne vozim, nihče pa ne ve, kako si v bistvu želim. Samo tečnarijo pa pravijo, da bi mogla vozit, pojma za kaj se gre pa tak nima nobeden  :A)
Zato bi rada še komu povedala za mojo težavo, najverjetneje bom mami, ampak vem, da se ji bom samo smilila. Ker roko na srce, mislim, da sem dolgo pot iz anksioznosti prehodla že sama, ampak še vseeno bi rabila neko pomoč in podporo.
Samo, da ne bi rabila nastopat, vse drugo še prenesem.
Ker vem, da sem napisala tako dolg post, da bi lahko sestavljal že poglavje v knjigi, bom nehala.
A se še oglasim.
Pa lep dan vam želim  :rozicodam:

Pozdravljena Hope. Zelo si pogumna, vidiš, da si svoje nastope super izpeljala in vem, da boš tudi tega, ki te še čaka. Tudi mene čaka en nastop (plesni) v petek, pred množico znancev, sorodnikov....uh, jaz pa prvič na odru.  :o Jebela cesta, kaj mi je tega treba na stara leta, si mislim  ;D Ampak ni druge, kot, da se skuliram in odplešem tako kot znam. Me pa že cel teden daje trema, vrtoglavica, omotica...
Zdi se mi, da se vsi srečujemo s temi našimi notranjimi boji...eni bolj, drugi manj intenzivno. Ker si občutljiva (jaz sem tudi), te vsi ti občutki še toliko bolj mučijo. Vendar to so le občutki....verjemi, da bo tvoje telo zdržalo, saj si mlada in telesno zdrava.
Želim ti, da uspešno oddelaš svoj nastop....jaz se bom za svojega vsekakor maximalno potrudila, pa upam, da ne bom iz odra cepnila  :sesmejem: (al pa mogoče upam, da bom, mi potem vsaj ne bo treba še kdaj nastopat  :sesmejem: :sesmejem:)
Drži se, Hope  :rozicodam:

Držim pesti, Hope  :oki:

Hvala vama, a tokrat je zmagal moj strah  >:(  :(
Počutim se res kot največji lažnivec, hipohonder ipd., ampak sem ostala doma.
Seveda sem sebe razočarala, da se bolj ne bi mogla. Bojim se, da bom na enak način "zabluzila" to šolo, kot sem prejšnjo (tudi tam sem se začela postopoma izogibat predavanjem, ipd.) Ampak saj tokrat na predavanja rada hodim, panika se pojavi res redko; vse dokler se ni treba izpostavljat, v predavanjih prav uživam.
Trenutno čutim en kup krivde, očitkov, jeze,... nastopa me trenutno ni strah (zato, ker vem, da ga ne bo ali me je minilo? - tega ne vem), ampak čutim, da če bi zdaj imela nastop, mi ne bi bil problem. Če seveda ne bi bila 1h oddaljena od šole, bi še šlo, ampak tako zamudim, če grem zdaj.
Če sem šla s prejšnjima nastopoma kak korak naprej, sem zdaj spet na začetku ali še slabše.
Zadnji čas je, da si poiščem psihoterapevta oz. se vsaj enemu človeku, ki ga osebno poznam, izpovem. Ker o mojih težavah veste samo vi s foruma, drugim se še sanja ne. Drugi (prijatelji, znanci) me imajo za "smeškota" - v tem smislu, da jih znam res dobro nasmejati, sem vedno za hece, tudi tolažiti znam. Saj to v bistvu je moja prava narava, a jo strah vedno znova premaga.
Hjoj, zdi se mi, da s sabo prenašam tako težo in breme, ampak sem si vse nakopala sama.? Če pomislim, za kaj vse sem prikrajšana zaradi socialne fobije. Trenutno živim še s starši, amapak kaj bo čez 10, 20 let? Sama bom kot volk samotar, samo zato, ker sploh ne morem funkcionirat v družbi (simpatičnih) fantov. Ne predstavljam si, da bom kdaj poročena, imela otroke, čeprav si tega želim. Ko so že vsi moji vrstniki vse povprek poparčkani, jaz še fanta nisem imela. Pa saj to me ne obremenjuje preveč, očitno taka pač sem. Če bom uspela zvozit šolo, bom v kakem podnajemniškem stanovanju, če ne, bom živela od socialne podpore?, verjetno še vedno poleg staršev. Ne morem si pomagat, ampak se res vidim tak negativno. Ko sem bila še mlajša, sem se vedno spraševala, zakaj pa jaz nimam nobenega fanta oz. vsaj simpatije - in sem takrat sklenila, da pač zato, ker nisem ravno med najlepšimi. Danes vem, da zgledam čisto OK, ampak je problem v tem, da se v družbi ne znam odpret. Da ne kažem interesa za fante, ampak samo zato, ker me je strah.
Oh joj, kdo bi si mislil, da se bo moje življenje tako obrnilo. Take hude izkušnje ne bi privoščila nikomur. Življenja se veselim, rada živim, ampak še bolj kot to me je strah. Če bom celo življenje taka, potem res ne vem, kako bom zdržala. Aja, pa nisem v depresiji, čeprav je post res negativen. Vse prej kot to - želim si živeti, ampak na drugačen način, kot živim zdaj.
Ne bom vas več morila, lepo se imejte  :oki: :pomezik:

 :rozicodam: papa :rozicodam:

Spet sem tu :)
Kaj naj rečem kot to, da me je spet strah. In vse kaže, da mam ju3 tisto predstavitev, ki sem si ji prejšnjič izognila. Ampak tokrat sem (trenutno) odločena, da grem. Čeprav v sebi upam, da bodo predavanja odpadla in hodim venomer gledat obvestila   ;D
Po eni strani bi se rada rešla, po drugi bi bla vsa srečna, če se prestavi in bo po praznikih. Ampak s tem samo odložim in bom ta strah spet znova podoživljala.
Seveda bi bila najbolj srečna, če predstavitve sploh ne bi rabila opravljati, ampak o tem, kake muke doživljam, nikomur ne povem. Se mi zdi da je "lažje" to prestajat, kot se komu zaupat - ker dvomim, da bi me kdo razumel.
Ok, pišem zelo nepovezano in kar nekaj v tri dni, ampak vsaj, da nekaj pišem.

Da se še pohvalim  ;D Sem bila ta vikend na "malo daljšem" izletu, in sicer na Dunaju - včasih me je bilo potovat res strah, pojavljale so se mi misli, kaj če se mi tam kaj zgodi, bom panična ipd. in se spomnim, da poleti mi ni niti na misel prišlo, da bi šla kam malo bolj daleč.
No, tokrat sem bila in se imela super, čeprav sem prve pol ure nazaj doživljala malo panike - tema je že bla, zdelo se mi je, kot da sem ujeta na avtobusu ipd...ampak je minilo in izlet je bil res prekrasen, tako, da sem lahko ponosna ;D
No, upam, da še ju3 opravim, kar moram pa četudi me ne bodo nič razumeli, samo da je za mano in preživim. Sem se morala spet podkupit, da si privoščim ene hlače, ki si jih že dolgo želim. Ne vem, če je to kaki znak ali kaj podobnega, ampak ko sma bile s kolegico prej v trgovini, sem videla, da ima prodajalka iste hlače, kot si jih želim - kot da bi se pojavle malo za motivacijo ;D ;D...
saj vem, da se smešno sliši.

V glavnem, lepo se imejte pa vesela bom, če bo kdo napisal kako vzpodbudno besedo  :pomezik:

Lep pozdrav in mirno noč :rozicodam:

Hope, jaz vem, da ti bo uspelo, in sicer tako kot ti je že predzadnjič. :pomezik:  Pohvalila pa bi te tudi glede Dunaja. To je zate pomenilo veliko izpostavljanje. :oki:

Jutri bom zate držala pesti, ti pa si potem pojdi kupit tiste hlače, ki si jih želiš. :rozicodam:

Hope  :oki: držim pesti, v to, da ti bo uspelo, pa ni dvoma  :clap:  :rozicodam:

Hope, gotovo ti bo uspelo! Vidiš, da napreduješ, da si privoščiš stvari in to je super....kar tako naprej in zmaga je tvoja  :rozicodam: Držim ti pesti!  :oki:

Hvala Janja, hvala Arwen Coprnica in hvala Slavka  :pomezik:
Uspelo mi je  :clap: Dokazala sem si, da zmorem tudi to - soočiti se s svojim največjim strahom. In glej ga zlomka, govorila sem razločno, sploh ni bilo opaziti, da imam tremo. Edino vso jutro sem se počutla slabo - od tega, da se mi je zdelo, da bom skupaj padla od pritiska in špikanja v glavi,...
Ampak sem zmogla  :sesmejem: :sesmejem:
In sem si že privoščla, kar sem si obljubila  ;D

Še enkrat, hvala vsaki posebej - res znate pomiriti človeka in mu vliti pogum  :clap:

Lep dan še naprej  :rozicodam: :zvizgam:
 

Hope, čestitam ti  :wav: majhne bitke ti prinesejo veliko zmago  :wav:

Hope, sem vesela zate, da ti je uspelo. :wav: Sedaj pa z novimi hlačami k novim zmagam nasproti. :pomezik: :rozicodam:

Čestitke Hope!!!

 :ohoho: :ohoho: :ohoho: Hope  :clap: :clap: :clap: in sedaj, ko veš, da zmoreš  :rozicodam: samo pogumno naprej  :oki:

(pa samo tko, mimogrede - malo je junakov, ki so čisto brez treme pred takim ali drugačnim nastopom)

Še enkrat: Hvala vam  :pomezik:

Pa lepe in mirne praznike vam želim  :clap:

 :wav:

Pozdravljeni!

Že en čas se nisem oglasila, upam, da ste lepo zakorakali v novo leto  :)
Spet pišem, da malo pojamram in povem, kako mi gre. Kot veste, sem imela (no, še imam), grozen strah in tremo pred raznimi oblikami izpostavljanja, predvsem javnim nastopanjem.
Lani sem opravila 3 predstavitve, moram rečt, da kar uspešno; pa tudi letos sem imela že 2, tudi uspešno. Tako, da sem se predstavitev za ta semester rešila in imam vse pogoje, da grem na izpit. In prav to me skrbi in nervira, izpit namreč. Ju3 me čaka prvi izpit odkar sem zamenjala študijsko smer, in sicer ustni. Sicer ne prekipevam ravno od znanja, daleč od tega, ampak grem pa vsaj poskusit. Ampak me rahlo glava boli in počutim se napeto, v stresu  :o
Če primerjam nov študij s starim, mi je tu bistveno boljše. Predavanj se udeležujem dokaj redno, tudi učim se lažje (v tem smislu, da sem lani samo knjigo pogledla pa doživljala tesnobo, učila sem se  z muko, z nekakšnim strahom, že teden pred izpitom sem čutla nepopisen strah, nisem mogla spat itd.)
Zaradi teh občutkov lani niti na izpite nisem hodla (razen 2); vedno sem se odjavla in si rekla, da grem čez 2 tedna, ko se bom bolje naučila (ni bil vzrok, da ne bi znala, ampak strah pred temi občutki). Malo se bojim, da bom spet "zabluzila", čeprav menim, da mi gre dosti bolje, kot lani.

No, tokrat sem ostala prijavljena na izpit  :) Vsaj to  :)
Čeprav se bojim, da bom vprašana ravno to, kar ne znam (bi se več učila, a sem bila vmes bolna) in si bom naredila sramoto pred prof. (izpit bo ustni :o)

No, v glavnem, hotela sem samo malo potožiti in povedati, da me je strah in komaj čakam da bo mimo - pa če naredim ali ne  :sesmejem:

Vas pa lepo pozdravljam,

na slišanje oz. pisanje 8)

 :rozicodam:

držim pesti  :oki:

Tud jaz držim pesti zate :oki: :oki:
   Javi nam...

Evo, sporočam vam, da sem izpit opravila in še z lepo oceno  :)
Pišem pa vam šele sedaj, saj sem danes imela že nov izpit...naporno v glavnem  :)
Upam, da bom zmogla še naprej  :)
Hvala za držane pesti  :sesmejem:

lep večer  :rozicodam:

Hope, super. Bravo zate! :rozicodam:

Seveda, da boš. :plesiva: :rozicodam:

Hope, obvladaš, čestitke z moje strani  :wav:

 Zdravo!

Kako ste kaj? Upam, da bolje kot jaz, ki sem precej na trnih. Oglašala se nisem že en čas, ampak vas vseeno spremljam. In danes sem se odločila, da po dolgem času spet nekaj napišem.
Torej...da vam zaupam malo o moje stanju.
Pred kratkim se je končalo zame naporno izpitno obdobje, ki je bilo zelo uspešno. Čeprav sem se bala, kako bo vse skupaj izpadlo, se je dobro izteklo. Kljub temu čutim, da sem nonstop pod stresom, vsakodnevne stvari, ki se drugim zdijo mala malica, mene popolnoma izčrpajo. Ampak se nekako poskušam spoprijemat z vsem skupaj  :)
Zavedam se, kaj so moji problemi, ne vem pa kaj ukrenit, da se jih znebim. S tem mislim na anksioznost, ki je še vedno prisotna (čeprav v mnogo manjši meri), moja samozavest je na psu in posledično trpim za socialno fobijo.

Vsaka malenkost me spravi iz tira. Ne vem, če se komu to dogaja oz. se mu je: kadar slišim kako novico, ki je ocenjujem za pomembno (bodisi je vesela ali tragična), občutim ful nelagoden občutek v glavi - kot neki močni mravljinci ali pritisk.? Kot da bi si preveč gnala k srcu in me prizadene. To mi je res neprijetno in ne vem, kako naj se tega rešim.

Pa tudi po obrazu, glavi čutim mravljince - občasno. Ampak to je par minutk, pa pol lahko da par dni nič. Čutim, kot da mi je omrtvičilo pol obraza in se seveda zelo prestrašim.

No, največji trn v peti pa mi predstavlja zdravniški pregled na katerega bom mogla kmalu it. Joj, tega pa me je tako strah kot ne vem kaj... Bi se ga izognila pa se bojim, da je pogoj za vpis v višji letnik. Že zdaj vem, kako se bo odvijal scenarij oz. kako se bom počutila. Moram še povedat, da vedno, ko sem živčna dobim rdeče fleke po prsih, vratu, tako da le lahko zdravnik takoj ugotovi, kaj mi je. Da ne omenim, da napravo za merjenje pritiska samo vidim in mi pritisk naraste v višave. Ne vem, kaj naj naredim,, da bom hladna in da se za vse skupaj ne bi sekirala. Se mi zdi, da pred vsemi drugimi "normalnimi" ljudmi lahko skrijem, kaj mi je, pri zdravniku pa ne in zato me je še posebej strah. Pred osebami, ki so na kakih položajih sem vedno čutila neko strahospoštovanje, ampak v pretirani meri. Vem, da so zdravniki ravnotako ljudje, ampak imam pred njimi tremo. Pa vem, da so zdravniki vsega vajeni, da so že imeli primere meni podobne (upam). poleg tega me je še strah kaj vse mi bodo odkrili in se zato še bolj bojim. Ah, saj bo...

Nič, bom končala zaenkrat, se še oglasim kaj.

Lepo bodite

Pričakovanja imaš do sebe in to zlo preveč naštelana... nerealna, veš da zmoreš izpite. Pa kaj pol, če ti spodleti kakšen izpit (saj si najbrž videla že koga, ki je čist lepo pač v drugo naredil).

Izčrpajo te tvoje misli o tem, kako težko bo, o tem, da ne zmoreš, ne pa tud tako sami izpiti, kaj ni to čudno?

Zdravnik pa tud, če kaj opazi, kaj pa bi blo najhujšega, kar se ti lahko zgodi, sej je tam, da ti pomaga...

 ???

in kako se spopadaš z njimi, Tomius1111?

kako se spopadam...hm...trenutno se ne ker sem doma, sam tak al tak mi pridejo strahovi do živga tut če sm doma tk de...prepuščam....

 :) si prejšnji zapis zbrisal? nič bat, s(m)o večinoma prijazni tu gor  :pomezik:



kaj pa kaka terapija? strokovna pomoč?

uglavnem, ja, mene je tut strah zdravnikov pa to...tut jes ko vidm tist aparat ko ti pritisk merjo je fertik z mano...mi začne srce šopat ko zmešan in sm čist fertik...nvem tak strah de ti bojo kej odkril al nvem...tolk de te skup ne vrže tm...glih sm bil v trgovini in je bla gneča na blagajni sm skor znoru...herz mi je začel šopat in sm čist fertik...

no pa bom še jes napisal svojo zgodbo...velik zgodb sem že prebral tukaj na tem forumu...pa sm si vlkrat mislu, eh zaka bi še jes moril neki s svojimi problemi, tik jih majo že ostali preveč pa ok...torej sm en zgubljen primerek...zadnje čase me je strah vsega...ljudi...samega sebe...se mi pa zdi da če se ne sprejemaš takega kot si potem te vse to doleteva. In jaz se težko sprejemam saj sem star že skoraj 30 let in brezposeln, delovne dobe imam vsega skupaj ne vem kako leto pa še nekaj, čisti odpis od človeka, strah me je da bom celo življenje doma kot invalid za katerega je treba skrbeti. Še povsod kjer sem delal sem imel velike probleme s psiho, tesnobo in ujetostjo in zmeraj mi je odleglo ko sem nehal delati ali ko so me odpustili...toda potem si pa doma in brez keša, sedaj sem ostal še brez socialne ker ne morm hoditi na tiste seminarje in sestanke ki so mi jih predlagali na zavodu za zaposlovanje...totaln podn od podna torej, čist broke...nvem vse skupaj me je začelo loviti tam nekje v srednji šoli ko sem začel dobivati panične napade in začel špricati pouk...doma smo meli ful hude probleme...ati je biu alkoholik in se je znašal nad nas...pol pa hod v šolo in se uči ja...itk...uglavnem kasneje sm pol še bol zabredu potem sta se mama in ati ločla in potem smo se tudi preselili stran od očeta. Potem pa se je fotr obesu in je blo vsega konc, taki nenavadni občutki in šok da človk ne more verjet da se lahk kej tajga zgodi. Si človek misli potem eh sej kaj se pa še lahk zdej hujšga nardi, fotr se mi je obesu...ka češ...sam kurc sam slabš je še pol, neki cajta si za okolico mogoč še bogi, pol pa vsi pozabjo in jim že greš na moški spolni organ ko te gledajo tm pa si misljo, lej tega ženski spolni organ neč ne dela, kr neki in nvem se ti zdi da mogoč pa itk bolš da se še sam fentaš, da bo konec tega trpljenja...je reku en kolega tedi ko se je fotr obesu pa sej je bolš de se je obesu, sej je sam še trpel...no zdej se jes tak počutim, kot da bolš da se ubijem, saj itk ni nbene koristi od mene, samo trpljenje...

@tomius1111..kriza totalna vidm.

Upam, da ne bom še jst tko "zabredu". Moj fotr je bil tud alkoholik - do 11ga leta, pol se je šel zdravt, zdj je pa do mojga 24ga skos "clean". Njegov fotr je biu tud alkoholik do smrti u bistvu, pa strog k svinja. Moj fotr je tud (še vedno) ful tak strog, tog, trd oreh. Ampak se je spremenu takrat na zdravljenju ful. K drgač je ful dobr človk, sam ma očitno tud sam pr seb probleme. Mami je pa angel, k me je skos branila, jst pa njo tolažu. Bil sm do konca gimnazije zmer ful priden (zlati otrok - v očeh odraslih) ampak kar se tiče druženja z vrstniki sm bil nula. Ajd, sj smo bli kolegi s sošolci, sam nikamor nism hodu itd. No zdj k bi mogu pa faks delat in nardit, mi je pa ves interes do česarkoli padu, len sm ratu.. ukvarju sm se z raznoraznimi "self-help spiritualnimi" zadevami, pa ni šlo nikamor...oz. minimalno sm "zrastu". Ampak takrat je blo tud men težko jit u trgovino. Al pa kamorkol. Prvi faks sem pustu, ker me je blo "strah" oz. sram pred puncam nastopat. Zdj se je ta strah prenesu še na nastop pred tipi. Naprej..potem sem začel delati redno, vedno bolj sm bil utrujen, brez volje, tonil sem u brezno..potem sem našu na netu ACOA (adult children of alcoholics oz. odrasli otroci alkoholikov) in vidu, da to, kar se mi dogaja ful ni zlo osamljen primer. Prek tega sm naletel na EFT in Sabino Šilc. Predlagala mi je antidepresive in EFT terapijo. AD so super, k te "dvignejo", dajo energijo in voljo (vsaj nekaj). EFT mi je zlo težko delat, ker sem skozi življenje razvil tak mehanizem, da karkoli se mi zgodi (sploh stresnega), si "ne beležim u spomin kot konkreten dogodek" ampak "grem kar mimo"... in tko sm se zajebal, da mam zdj "ful slab spomin" in se posameznih dogodkov ful ne spomnem - ne dobrih in ne slabih. Ajd saj se spomin, da se mi je nekaj zgodilo, ampak ne znam jih opisat kronološko. In ona dobr pozna ta problem (u bistvu ji boš samo reku, da je bil fotr alkoholik, pa ti bo povedala probleme..), tko da nebi blo slabo, če bi šel do nje; na najdi.si jo najdeš. Sam pol boš pa moral delat ta EFT. Pa še kej. Postopoma te vodi. Uredit si morš urnik, prehrano, uvedt gibanje, ipd.. Jst sm spodletel, premal sm eftal, samo občasno eftam. Z eftjem sm u bistvu dosegu, da grem lohk kumot u trgovino, banko, za kkšno stvar zatežim kdaj, se nardim neumnga, kadar je to u moj minus, ipd. Tko da PRIPOROČAM. Ampak kam se it zabavat mi je pa še vedno muka. Ok z alkotom mi ni problem. Še tole... sem "normalen" pivec alkohola. Sicer pozen, pri cca 18ih sem poskusu prvo kapljico alkota.

Tomius1111, lohk me pa kontaktiraš na pm, pa še kkšno rečeva, z veseljem.

@Hope, ja hvalabogu da ma še kkšna punca take probleme, kot jih ima marsikater fant. Jst sm mislu, da punce niso tok sramežljive, da pr 20ih še vedno ni mela fanta. A ni tko, da se zadne cajte fantje ful "ponujajo" - fantje? No, ne vem, filing mam tak. Super, da si opisala vse to kar doživljaš, celotna zgodba fuuul podobna kot moja. Ti bom pa neki reku še.. to, da čutš te pritiske en teden prej, je ful dobr. Zakaj - če bi jih jst, bi jih lepo z EFTjem spucal. Ampak jst mam pa ta problem, da sm skoraj totalno cool, dokler ne pride tisti moment - ali govor pred publiko ali srečanje s punco... tko da npr. eno uro pred nastopom sploh nič ne čutim panike in ful ne morem "izničit" tistih občutkov, k se mi na odru začnejo pojavljati.
Mam pa še to butasto verzijo problema, da pred neznano publiko bi lažje nastopil kot pred znano in da z neznanim folkom ful lažje komuniciram kot pa s tistim, s katerim sm že dal nekaj faze spoznavanja.

Tomius1111  :rozicodam:

GrowinUp  :rozicodam:

ja hvala za rožico  :laughing:

 :) :pomezik: :rozicodam:

Tomius1111, nikomur ne moriš s svojimi težavami, na tem forumu jih imamo vsi, ali pa vsaj velika večina..sem bolj nova, pa še raziskujem forum :). Dejstvo je, da, če bi slučajno komu moril, pač ta človek tega ne bo bral, je pa pomembno zate, da se izpoveš, da poveš kaj čutiš, da veš, da nisi edini in, da imaš tukaj ljudi, ki te razumemo, spoštujemo to kar se ti dogaja in te ne obsojamo.

Nekoč bo prišla tudi punca, ki te bo imela rada takšnega kot si, takrat bo tudi tebi boljše. Pač še nisi naletel na tapravo. Boljše malo pozneje, kot pa da si še zaradi žensk prizadet, manj boli dejstvo, da zaenkrat nimaš punce, kot pa, da te prizadane še ona in imaš še nekaj težav več, kot jih imaš trenutno.
Ni prav, da si kateri samo številka, globus je velik...našel boš nekoga ;D, ko bo čas zato.

Hope, tudi jaz se bojim zdravnikov po tem, ko me je ginekologinja, ko sem bila noseča dobila na finto, da grem na pregled, ni mi prebrala kaj je napisala na napotnico, napisano je pa bilo, da sem za sprejem in so me sprejeli, itak, da sem bila šokirana, ampak od osebja nisem dobila nobenih pojasnil razen to, da oni niso zapor in če piše za sprejem , sem za sprejem, pa četudi me niso prej niti pregledali. Mene je začelo trest, pritisk mi je narastel, globoko sem začela dihati, jokala pa sem kot dež.
In celo nosečnost po tem, sem imela težave s pritiskom (doma je bil skoraj normalen), in to takšne, da sem rodila z nujnim CR, uro po tem, ko sem prišla v bolnico s popadki, ker je hčerkici začel padati utrip, jaz je pa s tako visokim pristiskom nisem mogla vaginalno rodit. Po porodu dobila zdravila za zbijanje pritiska in Apaurin, pomagalo ni nič, pa še hčerkico so mi nujno v Lj odpeljali, ker se je rodila prehitro in ekstremno majhna, z dihalno stisko, bruhala je. Z helikopterjem so jo odpeljali več kot 100km stran od mene. Mene pa niso peljali zraven zaradi pristiska, ki ni in ni padal, merili so mi ga vsaki 2 uri, tudi ponoči. Na koncu sem bila zadeta od Apaurinov kot kanta, zaprta v sobi, zdravniki pa so me postrani gledali koliko sem stara, da se cmizdim kot mali otrok. Rekla sem, da se po Apaurinih počutim slabo, naj mi dajo kaj drugega. Povedali so mi, da m jih dajejo, da pritisk pade in iz bolnice ne grem, dokler pritisk ne pade, in veš kdaj je padel? Ko sem stran vrgla Apaurin in zdravila za pritisk. Rekla sem jim, da sem po carskem dovolj okrevala, naj mi dajo zdravila in basta, jaz grem k otroku v Lj.  Enostavno sem mogla it ven. In zaradi vsega tega se še vedno bojim bolnic, ne bojim se igel, zdravnikov,…bojim se, da me bodo zadržali. Tako, da nisi edina. Ampak zdravniki v veliki večini pomagajo, če je z nami kaj resno narobe nas oni pozdravijo. In ne boj se, nič ti ne bodo ugotovili, greš samo na rutinski pregled. Tudi pristisk ne bo visok, če pa bo, pa povej, da imaš sindrom belih halj, če ti lahko čez nekaj minut zmerijo ponovno. Dihaj, globoko, pa bo boljše, poskušaj se umirit.