FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Odločila sem se, da se še jaz pridružim temu forumu... prebiram ga že eno leto, odkar sem ugotovila da imam težave s panično motnjo, zdaj pa res zelo zelo rabim ljudi, ki imajo podobne izkušnje, težave... saj smo zato tu da si pomagamo, a ne?
Namreč...panično motnjo sem odkrila sama, da se pohvalim :). in sicer leto dni nazaj. AD-je sem jemala 8 mesecev ( mislite da premalo?), in sicer Paroxat v kombinaciji z Xanaxom. Junija letos sem prenehala. Poletje sem preživela dokaj mirno, sem že bila vesela, da sem se rešila ''prekletstva'', ampak so se v zadnjih dneh začeli spet pojavljati simptomi paničnih napadov. Cel čas mislim da me bo kap, da bom padla v nezavest in se nikoli več zbudila, imam bolečine v vratu, v levi roki (da še bolj sklepam da je nekaj narobe s srcem)....in podobno. Zdaj pa rabim nasvet...ali bi bilo boljše da začnem jemat spet antidepresive, ali pa počakam še nekaj časa? Res je da imam kar nekaj težav zadnje čase, in sem bolj ali manj pod stresom, ampak težav sploh ne morem oz. ne znam reševat, ker me ta strah in ti grozni občutki tako paralizirajo, da sem se spet začela zapirat sama vase, težko mi je stopit ven iz sobe...ne maram če so ljudje zraven mene,,,vglavnem, spet se je začelo  :'(

si prenehala samovoljno?


kak razlog, mogoče? se kaj takega dogaja? ...

V bistvu ne... psihijatrinja mi je svetovala da naj preneham...ampak če tako pogledam...sve se srečale vsak mesec pa pol...tako da dvomim da je ona sploh bila čist pri stvari in je spremljala napredovanje oz. nazadovanje. mam pa težave s faksom drugače...in verjetno tudi vreme...vmesni letni časi povzročajo dodatno depresijo. ali pa ''obujam'' spomine na lansko leto, ker se je takrat vse začelo in prenašam dogodke z lanskega leta na letošnje. nevem... :'(

tudi to bi bil možen razlog... mogoče bi bilo pametno na kako psihoterapijo še it? da se prepričaš, kako in kaj?

Če bi danes ponovno padla v pekel panične motnje, bi se prav gotovo odločila za zdravljenje. Vendar pa bi morala v tem primeru na AD tudi ostati, ker čim se umetni zvišani nivo serotonina zniža, se simptomi vrnejo in je treba začeti od začetka. In če ni panične motnje, pa je tukaj splošna anksioznost, skoz je kaj.

Da ne govorim o tem, da me je nerazgledana splošna zdravnica takrat pred 13 leti poslala namesto k psihiatru kar h ginekologu, češ naj me pregleda, ali je spodaj kaj narobe glede na to, da pri 21 letih nisem imela spolnega življenja, ker da če bi ga imela, po njenem ne bi imela paničnih napadov, ki je po njenem mnenju samo oblika histerije, pa sem celo pred njo doživela panični napad, čisto mirno kot vedno sedela, jezik se mi je posušil in sem si ga morala s prsti odlepiti od zob, a ona pa meni o spolnosti. Sem se bala za življenje, ne pa...  :poglavi:

V 3 letih samotnega prebolevanja sem spoznala vse možne ukane reševanja svoje glave iz tega, prilagodila sem se sprotnim situacijam, imela sem svoja mašila, svoj sistem, a mi ni nič kaj pomagalo tako zelo kot minevajoči čas, glavno pa mi je bilo vsaj obdržati razum.

Sama sem se panične motnje rešila z notranjo močjo brez vsake kemične pomoči, je sicer bil pekel, a ozdravitev trajna in v vsem tem času nisem imela nobene ponovitve v obliki paničnega napada. 
 Skozi prestajanje hudih preizkušenj (le kako sem to zmogla) sem se  iz vse biti, iz vsega zajčjega srca in uma prepričala, da mi ni  treba več tako trpeti, da sem lahko mirna, da "danes pa ga ne bo" in se tudi navzela nekaterih otročjih navad , s katerimi sem si pribila kakšen občutek varnosti več in tako je sčasoma ta huda bolezen vse bolj izgubljala na moči, tako da so postajali ti napadi vse šibkejši in šibkejši, dokler slednjič niso povsem izginili. V roku leta tisti zverinsko hudi, v roku 2 let večji in nato še tretje leto posamične male oblike...   :wav:

 

Nadaljujem : ko pa  nisem imela več panične motnje takrat pri 23 letih, 24,  pa sem bila nekako izpraznjena, čutila sem žalost zaradi izgubljene mladosti--- večkrat občutenje, kot da ni nihče resničen, ker vsak v drugem vidi le to, kar je v njem samem in da je to svet ogledal in je vsak sam in je vse brezveze. No, tudi to "zavedanje nesmisla"  je minilo.

Tega tudi nisem zdravila, ker se mi še danes zdi normalen odgovor duše na prestano gorje. Prepričana sem, da po prestanem hudem nihče ne more biti več povsem "normalen" v smislu spontanosti, veselja do življenja in da je takšno premišljevanje nekaj najbolj normalnega in pričakovanega, saj se človek takrat šele začne skup pobirat  :A)  Sem znova našla smisel tako, da sem imela stalno kak načrt, kakšno pomembno delo, prisilila sem se živet. 

Ostala mi je normalna živčnost, se tresem, če kdo na koga kriči, kaj šele, če name, toda to ni anksioznost v pravem pomenu, ampak sem taka oseba pač in to ni ozdravljivo, mi je povedal tud psihiater, češ eni smo flegma, drugi pa smo živčni :closedeyes: )

Cena človeka za to prestajanje panične motnje brez zdravil  prinese tudi negativne plati, npr. lahko se človek izgradi v depresivno osebnostno motnjo, socialna fobija, izogibajoča se osebnostna motnja.... Ni pa nujno, da se razvije, vendar psihiatri kljub temu zdravijo z AD tudi zaradi preprečevanja MOREBITNIH tovrstnih zapletov.
Jaz mislim, da če je bil človek po naravi vedno vesel in odprt, bo lahko morda ponovno nekoč takšen.....
 Le duša si mora vzeti počitek od hudega in mora tudi za to minit leto ali nekaj let, da si znova približek temu, kar si bil, da si lahko svoboden kot v otroštvu in ne gre brez trpljenja in simptomov, vendar veliko pomagajo tudi srečni dogodki v življenju.

Najlažje je jemati AD in ni tega trpljenja, ampak večja brezbrižnost.  A celo na AD se lahko dogajajo padci, tako da je treba zvišat ali menjat...  Sama bi trenutno rabla AD, ker me mori to, da nimam bližnjih in da nisem obdržala službe. Morda še bom šla kdaj na AD, ampak res le v primeru hude na novo nastale oblike bolezni.

Meni se panika pojavlja vedno jeseni al pa pozimi :o Me je kar strah tega letnega časa. Pa negre se jim izognit :)

Knoflca, če začneš AD jemati jeseni septembra oktobra, potem bi moralo tudi januarja, februarja v roku nekaj mesecev dodobra prijeti in se pozimi nič več ponoviti. Vsaj če bi naj AD dobro prijel. Al kako potem rešuješ ?

Jemala sem jih enkrat pa sem jih prehitro nehala tako da se mi je ponovilo ze 2ič zdaj..
trenutno pa jih jemljem malo več kot 2 tedna..
bomo vidli kako bo potem:)

Enako tudi jaz, naredila sem hudo napako, da sem jih nehala jemati 4. mesec, saj sem bila že popolnoma brez ankse, toda v roku meseca dni po ukinitvi sem zapadla v stanje hude žalobnosti.... To je trajalo 2 do 3 mesece... Zdaj pa je mimo tudi to. Če bi šla nazaj na AD, bi morala dokončati celotno kuro in nato spet in spet. Pa sem raje sama prestala. S tem da je pri meni prišlo do blažje oblike depre, bolj kakšne hude potrtosti v teku dneva vsakič v istem času. Je mimo.  Važno da ni hude anksioznosti, drugo še vse gre.