FORUM Nebojse.si

Zdravo, sicer sem že star član na forumu - kako leto dni nazaj sem pisal zaradi socialne fobije. No, le-ta je minila, oz. je sedaj prišla nazaj, ampak samo občasno.
Star sem 19 in sem letos začel s študijem. Tudi stanovanje sem dobil v mestu, ampak mi vse skupaj ne odgovarja.
Pa ne, da se mi ne bi dalo učiti - nasprotno, rad bi se izučil za poklic, za katerega se želim že od OŠ naprej, ampak mi telo preprosto ne pusti. Recimo - strah me je kdaj bom moral pred tablo, velikokrat se začnem potiti in to mi čisto zbije samozavest. Razen če sem s prijatelji, potem tega ni.

Sedaj razmišljam, kaj naj sploh naredim. Najraje bi zbežal nazaj domov, v naravo, kjer imam prijatelje, ki niso akademiki, so pa preprosti ljudje in tam se najbolje počutim. Mesta sem vedno sovražil. Seveda to ni izvedljivo, razen če mislim dobit za en k* šiht in se matrat celo življenje. Dejansko se počutim popolnoma izgubljenega in večkrat razmišljam o poeziji, ko je govora o človeku, izgubljenem v svetu in v tem opisu se najdem sam.

Imam potencial, ampak mi psiha vse skupaj zavira. Najraje bi začel jesti kakšne tablete, ki bi dale samozavest takrat, ko bi jo potreboval. Se pravi da bi občasno vzel kakšno. Obstaja kaj takega?
Še kak drug nasvet?

Hvla in lp

Tabletke za samozavest ni. :kiselnasmeh:
Obstaja pa psihoterapija skozi katero v določenem času spreminjaš sebe... :oki:
Spremeni se tvoj odnos do sebe, zaveš se svoje lastne vrednosti...
Ne bojiš se več kaj bo kdo rekel, ne bojiš se bit ne-popoln....

Narava je za človeka blagodejen vir enegije...sprostitve...
Mesta so prenasičena z ljudmi, hitenjem, materializmom...tukaj je še več anxe, depre...
Probaj doštudirat to kar si si zadal....nato pa se vrni nazaj v naravo....
Pa tudi sicer vsak vikend si lahko doma v naravi...popoldne skočiš kam v naravo na robu mesta itd...

Škoda bi bilo ne-študirat to kar si želiš samo zaradi tega, ker te daje anksioznost...(tesnoba, strahovi..)
Z psihoterapijo se to res da spremeniti..ne čez noč..ampak nekaj časa traja.
Sledi svojim ciljem in verjemi vase!!!

se strinjam z Aslan,dober si napisala  ;D

Se tudi podpišem pod Aslan. V Ljubljani npr.in okolici imaš kar nekaj poti v naravi, kjer se lahko sprehajaš, trimčkaš in si nabiraš fizične in psihične moči. Naj ti bo nekaj takega za prebrodit krizo, konec tedna pa skok domov :)

pozdravljen bluesun! :-*


Kaj naj ti rečem. v tebi je res potencial, kako lepa leta so to, ko si poln idealov in moči, vidiš pa tudi veliko strahov kjer je nepomembno in upam si trditi da bodo nekateri z leti splahneli, postali manj pomembni, da bodo druge stvari prišle v ospredje.

Jaz bi rekla, da se vsekakor potrudi in končaj šolanje in dosezi poklic, ki si ga želiš. Samozavest raste tudi s tem, ko premaguješ strahove in delaš stvari katerih se bojiš! Priporočam tudi kakšno dobro knjigo, na primer kaj od V. E. Frankla in logoterapiji. In v naravo se da pobegniti tudi sredi mesta, sicer ni čisto enako kot kje stran od sveta, pa vendar je boljše kot nič.

Po svoje te zelo razumem. Vedno sem želela stran, pravzaprav nazaj v naravo, stran od ljudi...čeprav potem spet nisem dolgo živela stran, zavoljo praktičnosti, otrok, bližine službe, vrtca, šole...

Vsekakor ti želim vse dobro in napiši še kaj, lepo te je bilo brati. :rozicodam:

Najbrž da gre pri tebi mogoče za prilagoditveni sindrom na novo okolje. NI pa izključeno, da se boš navadil in ti bo postalo všeč, čeprav zdaj ne verjameš. Morda pa spoznaš prijatelje tudi v novem kraju bivanja.
Povečan strah, potenje, novo okolje, strah pred izstopanjem... pač nisi najbolj samozavesten še, vendar pa boš ob pozitivnih šolskih rezltatih to vsekakor postal. Tako da boš nastop hrabro prenesel vedno, ko bo to potrebno, ti se kar zavedaj, da ste vsi na podobnem...  Zelo malo je čistih flegmatikov.  :happy:  Vedi, da vsak v primeru neznanja odreagira z nelagodjem. Razlika je samo v moči tega nelagodja in ne dovoli, da ti ta zadeva pokvari življenjski načrt. Raje se prilagodi in jo nekak obvladaj, če ni prehudo.  

Marsikdo svoje nelagodje zaradi nastopanja vsak dan znova skozi nastopanje premaguje, npr. en ima tike, drugi pa rad zardi in jih najdeš celo v politiki, kjer so dnevno izpostavljeni, a vendar vztrajajo pri svojem delu  8)

Daj si priložnost, da uresničiš svoj cilj, ne se prepustiti malodušju in ne odnehati s šolo, saj je veliko ljudi plašnih v novih začetkih, a se kasneje vendarle prilagodijo, le več časa rabijo! Če tvoj strah ni prehud, bi sama na tvojem mestu skušala vzdržati, v kolikor je ta poklic res tisto, kar si želiš v življenju delati. Pot do tega cilja pa gre le skozi tedensko bivanje vsaj do petka v mestu. Če pa bo prehudo, pa strokovna pomoč.

Naredi si sistem, da med tednom prenašaš mestno utesnjenost, vikend pa je čas za žurko. Med tednom se uči, za vikend uživaj.
 

No, najprej hvala za vse spodbudne odgovore. Že to, da nas je tukaj kar nekaj s takšnimi in podobnimi težavami, mi je vlilo neko moč v smislu "saj nisem sam, če drugi zmorejo, zmorem tudi jaz; v tem smo vsi skupaj"  :oki:
Zdaj sem se že bolj navadil in tista začetna tesnoba že kar izginila, sploh zdaj ko sem bil čez vikend doma in so mi še domači vlili moči  :wav:

Naj bo ta tema v pomoč vsem tistim, ki se bodo v prihodnosti znašli v kaki podobni situaciji.
P.s.: čeprav sem danes čisto samozavesten, pa imam dni, ko sem popolnoma brez, tako da ne misliti da zdaj sem pa čisto OK. Pač včasih pride dan, včasih celo dnevi, ko se ti zdi vse le praznina. V takih trenutkih je treba vedet, da je pač treba potrpet in stanje se bo popravilo.

Vsak začetek je težak!

Lepo napisano in vesela sem zate!  :clap: :clap: :clap:

OJLA BLUE SUN!

No, vzponi in padci so vedno in tako kot se v življenju konča vse lepo se tudi slabo, s tem se tolažim v težkih trenutkih. :wav:

Želim ti vse dobro na tvoji poti in oglašaj se še kaj, da vidimo kako si.   

Nice day!

Naj ti povem, da si se zajebal na celi črti. Brcnil si v drek, s tam ko si šel v Ljubljano. Sam jo sovražim iz dna srca in moram reči, da odkar sem zamenjal hojo po ljubljanskem betonu s hojo po pomolu, tlakovanem s ploščicami, se veliko bolje počutim. Vsekakor priporočam obalo. Ljudi je ravno prav, čeprav vidiš še vedno kakšne bitches po cestah, ampak v primerjavi z Ljubljano je, kot noč in dan. Naredi izpite, drugo leto pa na obalo. Govorim iz lastnih izkušenj. Verjemi, da je za to, kar rabiš ti idealna. Lahko greš vsak dan na sprehod ob morju...

Meni pa je blo v Ljubljani fajn, ljudje sprejemajo ljudi vse vrste.  Pa folk je tukaj iz vseh vetrov na kupu, vsi so na istem, le da eni težje, drugi pa preživijo prilagoditveno dobo. Tiste ljubljanske megle pa že itak vsa leta ni blizu, da bi lahko koga zadepresirala.
Jaz sem bla tam 3 leta v službi in sem se navadla v mogoče mesecu ali dveh, a moja duševno zdrava prijateljca pa je travmirala kake pol leta in tud med tednom imela stroške z vožnjo domov za 2 uri... Pomirila se je šele, ko si je našla v LJ ljubezen. Potem se nič več ni mudilo domov  :-*

Po statističnih dokazih iz raziskave o uspešnosti najdenja prve zaposlitve imajo po končanem šolanju  največ možnosti za zaposlitev tisti, ki so šolanje opravili v Ljubljani in to čimprej do 25.leta.

Najmanj možnosti za zaposlitev pa  imajo ravno tisti iz zasebnih šol iz Obali in drugih zasebnih izven LJ, posebej če se zelo dolgo šolajo. Krivično nekak, a niso pojasnjevali zakaj je temu tako.

js bi tut na obali zivela... tak sproscena sm tam  :closedeyes:

To je vedno tako... ALi boš živel v nemških prašnih mestih in imel velik standard, ali boš živel v Grčiji, kjer boš živel skromno in boš užival.

Zakaj imajo največ možnosti zaposlitve tisti, ki so v LJ študirali... Ker je pač glavno mesto. Sej tudi, če študiraš v Londonu, imaš več možnosti, kot v Ljubljani.

Pain, nisem v Ljubljani  :)
Sem v Mariboru, ampak na splošno ne maram mest. Pa naj bo Koper, Ljubljana ali pa Kranj. Najbolj ubijajoča je hoja po ulicah, ko imaš samozavest na dnu. Takrat bi najraje nekam zbežal. Ni mi problem iti recimo če gremo s prijatelji ali pa recimo da sm sam v trgovini oz. bilokje. Ne maram pa hoje po ulicah kjer je vrvež oziroma restavracije - čeprav sem se teh zdaj že kar navadil.
Sliši se, kot bi prišel iz pragozda ampak tako je  ;D

Ni mi všeč tudi to, da je tu skor vsak dan kaka fešta. Če pa ne greš pa izpadeš kot lulika. Sej ne, da nimam rad fešt - nasprotno, ampak ne pa tolkrat. Mogoče enkrat na teden al pa na dva tedna, da se znoriš. Upam da se bo to tekom leta malo umirilo, ma kdo kake izkušnje?

ojla again!

Sama sem tudi prišla iz podeželja in študirala v mestu. Danes zavoljo okoliščin- družine, službe tudi čez teden živim v mestu. Maribor ni tako slabo mesto. Imaš Dravo, Mariborki otok, Pekrsko gorco, piramido, čudovit mestni park...vedno lahko zbežiš vsaj malo od ljudi med drevesa. Tudi Pohorje ni daleč.Tako da,..sem pa se sama s paniko in anksioznostjo srečala malo kasneje in me je potem včasih bilo stra biti sama v naravi, da se mi ne bi kaj zgodilo pa me nihče ne bi našel...tako da, sto ljudi sto čudi.

vsekakor pogumno naprej, žurom se lahko včasih tudi v študentskih časih izogneš,

vse dobro :-*lp

Zdravo, pozen čas, da tole pišem, pa bom vseeno  :)

No, danes je bil spet tisti dan... Vse lepo, dan je potekal normalno, počutil sem se kul, močnega, rekel sem si da danes bom pa jaz tisti pravi, to kar sem.
Vse lepo in prav, dokler nisem šel nekam na obisk, pač da malo zafeštamo. Najprej - ko sem se znašel precej v ženski družbi pravzaprav nisem vedel o čem naj govoim. Sicer sem komentiral pač dano situcijo - ampak to je bilo pa tudi vse. Ok, pač običajna zgubljenost moškega med ženskami sem si mislil  :-[

No, potem smo šli na glavni del fešte, najprej s prijateljem (ki v bistvu ni prijatelj), nato smo se zbrali z ostalimi. Zdaj ko razmišljam, je šlo vse OK, pač malo sem plesal, se drl ( :) ), itd. Nakar se mi je začelo zdeti, da sem vsem odveč - in ne samo jaz, pač pa tudi moji kolegi. Najbolj me je prizadelo, ko je ena punca pri vhodu bila najprej prijazna in se nekako postavila na mojo stran (kadil sem v zaprti dvorani), nato pa, ko sem ji rekel "ti si legenda" oz. nekaj v tem smislu, je rekla samo" Bejš!". Bejš.
Na začetku me "zavarovala", nato pa dala občutek da je to naredila samo iz nevemkaterga razloga.
Bejš!
Še zdaj mi šumi po glavi. Nato sm raje odšel nazaj v svojo sobo.

Sicer sam ne vem kaj želim s tem povedat, niti vam ni treba odgovarjat. Počutim se preprosto kot da nisem "eden imed njih". Nisem.
Preprosto ne razumem v čem se toliko razlikujem od "njih". Od ljudi. A sem res v taki družbi, kjer so vi tako egoistični, ali pa je res nekaj narobe z mano...?

Razmišljam... in ugotovil sem, da je pač to današnja družba. Raje postavijo prijatelja pred vrata, kot pa da bi sami izpadli šibki preed drugimi. Kakorkoli, egoiziem ali karkoli drugega, ne spadam sem.

Poleg tegame težijo še vse te težnje današnje družbe, npr. imeti punco, imeti visok položaj na šihtu, biti uspešen. Ok, želim biti uspešen, a ne za ceno moje osebne sreče. Rad bi bil... kot drugi.

Saj vem, napisal sem kar nekaj, niti meni se ne da brati kaj sem napisal, ampak že to, da sem izpovedal kar mi leži na duši, me je osvobodilo. Osvobodilo sveta v katerem sem. Večine ljudi in njihovih priučenih teženj. Biti popoln. No go, to pri meni ne gre. Raje bi se rodil v revni familiji iz bangladeša, kot pa tukaj. Fak, kakšen pritisk zna narediti družba.

Hvala, če ste prebrali to, ne pričakujem odgovorov, vseeno pa hvala vsem tistim, ki ste prebrali, da vam prikažem moje stališče.

Heh, tale tvoj Bangladeš ja :)

Včasih tudi mene prime pa tako razmišljam. Pa ni treba iti ravno v Bangladeš ali pa recimo v Kalkuto. Lahko se vrneš le nekaj let nazaj, a ostaneš vseeno pri nas. Ljudje so enostavno drugače živeli. Če pomislim samo nase - obstajali so le stacionarci in si mogel prav oprezati, da ti fotr ne stoji za vratom in ti prisluškuje, kaj se meniš s kolegi. Tako si določil samo kraj in čas srečanja, ostalo si se zmenil na licu mesta, predvsem pa v živo. Kaki mobiteli, kaki msn, facedrek, tralala, hopsasa in ostala novodobna skropucala. Od vseh naštetih in nenaštetih uporabljam samo mobitel, pa še tega le za to, da se natančno zmenimo, kako pa kaj (saj veš, danes stacionarci niso več "in" pa se čas in kraj nekega dogodka oziroma srečanja spreminjata iz minute v minuto :)). Sam preprosto ne maram nekih površinskih for na daljavo. Imam to srečo (ali pač ne), da so podobnega mnenja tudi nekateri moji kolegi. Zakaj bi se jajcali po netu, ko pa se lahko vse zmenimo v živo? Kdaj odpeketamo kam izven mesta pa vandramo in pohajkujemo kje "bogu iza leđima". To mi je fajn. Da se folk odklopi od vsakdanjika in se za par dni posveti svoji zaprti družbi.

Te čisto razumem, kar pišeš. Sam sem že bil v podobni situaciji, ko sem bil povabljen na kako fešto, pa se mi je zdel določen folk tako smotan, da sem se držal ob strani in si vzel čas za tiste, za katere sem vedel, da so v redu. "Jebiga", tako je pač dandanes. Mainstream ljudje so vsaj meni enostavno "mem", a si ne belim glave z njimi, mislim pa si seveda svoje in od tega ne odstopam a ma za pet dek zenfa. Obstajajo seveda svetle izjeme, za katere sem vesel, da jih poznam, da bi se pa na silo nekam štulil samo zato, da bi spoznal čimveč folka - ne, ne. Mogoče se motim, mogoče pa ne, a današnja raja je več ali manj usmerjena na neke kvazi površinske odnose, kjer velja točno to, kar si napisal. Dokler si zanimiv, okej, potem te pa "zjebejo do daske", samo da oni izpadejo totalno kul in oh in sploh. Marš s takimi. Sam takih problemov sicer nisem imel, ker sem dokaj flegma in mi nič ni prišlo do živega, je pa nekaj podobnega kot ti doživela ena kolegica in je bilo precej grdo. Smo uštimali (tudi precej grdo, a so si dotični osebki to več kot zaslužili :sesmejem:) in sedaj gre življenje svojo pot.

Nočem izpasti sedaj kot en pametnjakovič, rad bi ti le povedal, da nisi edini, ki razmišlja podobno. Tvoja ugotovitev o egotripu današnje družbe je popolnoma na mestu. Imeti ogromno denarja, biti "in", sploh, kar se tiče zadnje mode itd. Taki ljudje v mojih očeh niso bohve kaj. Pomiri se. S tistimi kolegi, ki jih imaš, uživaj življenje, kolikor se le da in se ne oziraj na druge. Zakaj bi se moral ti dokazovati pred drugimi? So kaj več vredni kot ti? Malo morgen. Sto ljudi - sto čudi. Zagotovo imaš kako stvar, ki je drugi nimajo - smisel za to, smisel za ono, karkoli pač. Jaz sem popolnoma zadovoljen s tem, kar imam, drugo ni važno.

Tale moj precej (pre)dolg esej je bil dobrohotno mišljen, ni ti pa treba vsega napisanega dobesedno jemati, ker se notri najde tudi kak oster subjektiven pogled na današnji svet. Bi ti pa za konec napisal še eno zanimivo misel, ki si jo skušaj zapomniti (no, po želji, nič ne silim :)) in jo imej v mislih takrat, ko ti bo kak brezveznik sral po glavi:

With all your money you can't buy my respect!

Toliko zaenkrat - aja, še to: tvoj sestavek je čisto razumljiv in berljiv!

Hej, BlueSun!

Te popolnoma razumem, sem v podobni situaciji kot ti, tako da se lahko tolažiš, da nas je več takih :) Sicer imam to srečo, da stanujem doma, ampak se ravno tako soočam s strahom in ekstremno neprijetnimi občutki, kadar je treba kaj javno povedat  :A) pa tudi na fešte mi ni zmeraj za it.
Ampak ne daj se, vem da ti bo uspelo, pač na začetku je treba nekaj časa, da se navadiš na novo okolje ipd., pol bo pa boljše  ;D

Lp in lep dan ti želim  :rozicodam:

Dobro napisana zadnja 2 prispevka Dantalion & BlueSun :oki:

Jaz se večkrat počutim da bom neki ful zajebal, npr na faksu. Sam me ni strah neuspeha, vsaj ne nevem kak, strah me je, da bom neki znal ali vedel pa bom narobo povedal, strah me je da bom dobro podkovan pa se ne bom izkazal. Po eni strani govorim enako, boli me k**** za drug folk, po drugi pa ne, saj sem odvisem od mnenja drugih.. nevem.

Rad mam naravo, sam sicer študiram v Ljubljani, sam ni ga čez Pohorje domače. Naravo obožujem, rad grem v gozd magari za par urc pa sm sam. Enostavno uživam v tem da ne slišim skoz nekoga, da se mi zdi da me še v stanovanju nekdo gleda... Velikkrat razmišljam o tem, kako bi bil, če bi se robil 20 let prej, al pa 300! Človek nima več energije... pa ne da nebi bil sposobn, nasprotno, večino kar se lotiš ti res uspe če se potrudiš, sam te v glavi zjebe...

Heh sm tud mal pod čudnim vplovom..občutkom.. tak da ne zamerit če je moj post čisto mimo.


Lp

Hvala za poste, mi vlivajo energijo.
Dantalion, tvojo misel si bom poskušal vtisniti v spomin in naj se mi prikaže zmeraj ko se bom počutil manjvrednega!
Hope, že to, da lahko stanuješ doma je VELIKO boljše, vsaj meni bi bilo - prijatelji, družina, prijatlce  :) Najraje bi se zjokal za njimi. Tu, kjer sem zdaj moram vse to spet od začetka - novi prijatelji (ki BTW že imajo svoje, in so strarejši, ne potrebujejo neki drugih), sicer sem spoznal par punc ampak ni to tisto prijateljstvo, ki ga mam v domačem okolju.
Primoz, se strinjam in te razumem. Včasih sam razmišljam, kako bi bilo če bi se začela vojna (kot je rekel en znani slovenski pesnik: "Vojna prinese tudi dobre strani: pokažejo se pravi človeški obrazi."). Ampak to je že egoistično mišljenje.. Razen če bi danajšnj družbo "zbrihtala". Ker danes smo nekako vsemogočni, nihče se ne zaveda svoje majhnosti.

Kakorkoli, sklenil em da si kupim avto in se bom vozil z njim na študij, obenem pa se že dogovarjam za zaposlitev z fleksibilnim delovnikom, ki poteka od doma. Mislim da bom tako največ odnesel od teh let, naredil bom faks, zraven pridobil izkušnjo ali dve, poleg tega pa bom še zmeraj v družbi ljudi, ki so mi najbolj pri srcu. Sliši se kot sanjska možnost, edini catch je v tem, da bom pač plačeval malo več (na mesec bo stroškov 150€ za zavarovanje, gorivo, vinjeta). Vseeno razlika ni tako velika, da ne bi odtehtala tega, kar si želim.

Lp in se še oglaste kaj!  :rozicodam:

Bravo, bravo, to so besede! :oki: :oki:

Vseeno ti pa svetujem (tudi sam delujem po tem načelu): "počas pa zazihr" :)

S tem ne mislim, da moraš sedaj vse delati po polžje, bolj je mišljeno tako, da si ne nakoplješ preveč stvari, ki bi jih rad naenkrat počel. Vse delaj preudarno in s tempom, ki tebi leži, da ti ostane še kaj časa samo zase (npr. zventiliranje polne glave v naravi) pa tudi za prijatelje. Faks ti bo že "zalaufal", našel boš tudi kakega somišljenika, ni hudir! Tako da - srečno! :clap:

V današnjih časih ni več tako, kot je včasih bilo. Ni bilo toliko nervoze, arogantnosti, nepotrpežljivosti.....tudi druženje je bilo bolj prijetno in sproščeno.
Ljudje so se zelo spremenili, družba zahteva vedno več od nas, da o službah ne govorim.
Življenjski tempo je na žalost postal naša nočna mora. Prijatelji, fatje in dekleta niso več taki, kot so bili. Sploh ne vem, kam bi šla sedaj ven, (če bi bila mlajša seveda, pa tudi sedaj, ko sem starejša), ker ni več diskotek, ni več varno hoditi okoli, pa še vsak lahko zalaja na tebe, kadar se mu zljubi...
Tudi jaz bi se držala bolj doma, pa sem bila včasih družabna, vesela, v bistvu sem še sedaj, vendar razočarana nad obnašanjem tako mladih, kot mojih vrstnikov in vrstnic. Pa naj bi bili že vsi več ali manj poročeni in starši. Vsi so materialisti, samo denar je pomemben, osnovnih vrednot pa nikjer ne opazim. Nikjer več ni kulture, spoštovanja, bontona....
In kaj naj se s takimi pogovarjam???? :kiselnasmeh:
 

Trzinka, iste misli imaš kot jaz.

Jaz lahko rečem da pravih prijateljev nimam. Moj pravi prijatelj je le moj mož in moji starši. Njim lahko zaupam vse svoje težave, pa vem da mi bodo pomagali in me bodrili, ne pa razlagali naokrog.

Imam pa veliko kolegov. Prijatelj je zame tisti, ki mu lahko zaupam tudi svoje težave. In če je PRAVI prijatelj, tega menda ne bo razlagal naokrog. A žal, žal se mi je to že zgodilo. :(

Tako da pravih prijateljev res skoraj ni več. Sama nevoščljivost in neko lažno prijateljstvo, ki se slej ko prej pokaže v pravi luči. Žal tako je.

Prijateljev sploh ni :'(

so, ampak zelo malo jih je takih, ki so takega naziva vredni

So prijatelji, vendar moramo imeti srečo, da jih najdemo.  :pomezik: Jaz sem spoznala, kdo je moj resnični prijatelj oz. prijateljica...stala mi je ob strani, ko sem bla najbolj na tleh, mi pomagala po najboljših močeh, mi napisala spodbudno sporočilo, ko sem najbolj razmišljala o smrti in smislu, da sploh še sem....res je ENKRATNA in srečna sem, da je MOJA!!!!  :rozicodam: Sem bila pa tudi jaz velikokrat zelo razočarana, ker sem zaupala in bila preveč naivna...potem pa BUM...nož v hrbet, izdaja, obrekovanje, posmehovanje....jaz sem se pa potem vsa prizadeta spraševala, kako so lahko ljudje tako pokvarjeni...?  ???

Tale tema je super. Mimogrede, Dentalion in BlueSun, super pišeta!  :clap:

Evo, pri meni je malo drugače - jaz živim doma in se vozim v Lj (se mi finančno to veliko bolj splača) in si želim ravno obratno - živeti v Ljubljani! To pa zato, da bi si pridobil malo samozavesti in odgovornosti. Imam veliko znancev v Ljubljani (faks ipd.), a nobenega prijatelja. Doma imam nekaj prijateljev (ne veliko), ampak res dobrih prijateljev.
Vendar opažam, da počasi ljudje stopamo po drugačnih poteh. Poti z mojimi dobrimi prijatelji se tako počasi razhajajo. To ne pomeni, da te prijatelje zgubljam, pač pa le, da ne tičimo več vedno skupaj in da nismo več sami sebi zadostni, kot smo nekoč bili. In prav je tako.
Mislim (in upam), da ta prijateljstva ne bodo nikoli popolnoma zamrla, a se hkrati zavedam, da ima vsak človek svojo pot in da si ne smem dovoliti nadzorovati svojih prijateljev.
Zato si želim v Ljubljano, ker bi tudi jaz rad nekako bolj odločno in odgovorno stopil na svojo pot in jo gradil, saj pri sebi opažam, da se vse preveč opiram na ta stara prijateljstva.
Ampak po drugi strani me je strah. Ja, strah sprememb. Zavedam se tega. Ampak zavedam se tudi tega, da preveč novega naenkrat ne smem, ker me te stvari izčrpavajo. Veliko novega sem poskusil v zadnjem času, veliko novih stvari sem v svoje življenje vpeljal in sem ponosen na to. Tako kot je rekel Dentalion - počasi in za ziher. Nikamor se mi ne mudi. 21 let sem star. Korak za korakom. Celo življenje mam še pred sabo, zakaj bi se sekiral?

To je bil malo off-topic. Da se še malo navežem na temo za konec:
Tudi jaz se, BlueSun, tako kot ti zelo dobro počutm med prijatelji in tudi meni ni do žurk preveč (še manj do alkohola :sesmejem:). Ampak včasih tudi pri meni pride dan, ko se tudi med prijatelji čutim nekako odmaknjenega in nerazumljenega. Takrat to pač sprejmem in takoj je malo boljše. Pač sprejmem, da jo to del mene, da mi včasih vse dol pade brez razloga. To se mi je včeraj zgodilo, ko smo bili skupaj zunaj. Evo ene 15 min sem bil tak čuden in to, sem si rekel: "Tak si, boli te, sprejmi se. To je del tebe." In na koncu sem bil spet dobri stari jaz.

Ne vem, če je melo to moje današanje pisanje kaj smisla, al je biblo bolj brez repa in glave, sem še malo zmatran ...  :sesmejem:

Zelim si lezati na belo pesceni plazi-Bora Bora