FORUM Nebojse.si

Čutim, da je prišel čas, da napišem kaj o sebi...
Pred dnevi sem se znašla v vrtincu misli in čustev. Neka taka tesnoba in čudno stanje, nič kaj meni podobno. Razmišljala sem, kaj sem mi dogaja. Razlaga se mi je pa kar sama od sebe ponujala... seveda, skrbi me za prijateljico. Pa sem se začela ukvarjat, kako bi njej pomagala. Takoj na net pa pogoglat depresija... Med prvimi nekaj zadetki tale forum. Všeč mi je bilo ime in takoj sem pomislila, to mora biti nekaj dobrega. Berem zgodbe in začutim upanje, da lahko pomagam. Pišem in dobim odgovore polne vzpodbude in topline od ljudi, ki jih sploh ne poznam.
Pogovorila sem se s prijateljico. Greva skupaj najprej na skupinsko terapijo, pa terapevta bova našli... Super. Vse je super, tudi ona ima bolj "čiste učke" zadnje dni.
Moja tesnoba pa ostaja. Kljub navdušenju nad malim korakom. Zakaj? Zakaj?
Včeraj je bil dober dan... tak vesel...
Zvečer me pa pokliče mama. Pove mi, da pride 15.11. moja sestra, ki živi v tujini. Kakšno uro po tem pogovoru me je začelo še bolj stiskati v prsih pa na jok mi je šlo. Nočem, da pride... nočem tega srečanja...
Sestra pride "kao" na obisk, pa da vidi mamo in mene. V bistvu si je pa izbrala ta datum, ker je to prva obletnica smrti mojega očeta. Ker jo poznam, vem da bo hotela na grob, pa cel cirkus bo zganjala...
Vem, da bi zmogla iti čez to srečanje. Rečem si: bom vzela par persenov, pa bom šla tja in opravila...
Ampak nočem in ne morem...
Že tako mi je grozno. Podoživljam tiste zadnje trenutke, ko sem bila ob njem. Slišim njegov zadnji vzdih... Vidim pred sabo njegovo shujšano telo... in me boli... vse me boli...
Oče je imel raka. Pred tem je vedno nekaj stokal, vendar se k zdravniku ni spravil. Pa precej je kadil. Lani tak čas, je bil hospitaliziran zaradi suma tumorja na mehurju. Potem se stanje samo še slabšalo, dokler ga niso odpustili iz bolnice. Zdravnik mi je rekel, da ni upanja. V bistvu so ga poslali domov umret. Moja mama je bila vsa iz sebe odkar je šel v bolnico. Vedela sem, da jaz ne smem popustiti, da moram poskrbeti za oba. Pa sem se lotila... Začasno preselila k mami, organizirala posteljo, plenice, negovalko... vse... In ko sem ravno vse zrihtala... 15. november sobota... Prejšnjo noč nismo spali. Prišla je zdravnica in očetu nalepila morfinski obliž. Po tistem se je umiril in samo spal cel dan... Zvečer pa... Kar naenkrat se je zbudil, odprl oči, me pogledal in mi hotel nekaj reči... Rekla sem mu, da je vse v redu, da ga imam neskončno rada in da, lahko gre, če želi... Ne vem, tako sem čutila tisti trenutek. Še trikrat je globoko vdihnil in... izdihnil... srce je bilo še nekaj minut... vem, ker sem ga držala za roko...
Grozno je bilo kar je sledilo... mamino tuljenje, oglednik, pogrebci... pa potem pogreb, sestrina histerija na pogrebu...
Jaz sem se nažrla persenov in tri dni vse organizirala kot robot...
Od pogreba dalje pa nisem bila zmožna jokati. Vsem sem govorila, da sem v redu. Da ja, da ga pogrešam, ampak bo že...
Včeraj zvečer pa... Kriza... začela sem se zavedat, da me to še boli in hudo boli...
In ni naključje, da sem naletela na ta forum, ko sem hotela pomagati prijatljici. Našla sem ga, ker moram pomagati tudi sebi...
Šla bom na skupinsko terapijo, pa mislim da mi tudi kognitivna terapiji čisto nič ne bi škodila...
Eto... moja zgodba.

iskreno sožalje, Pegasto dekle  :(

Res je - čas je, da pomagaš sebi, da si dovoliš žalovati, preboleti izgubo, ker, sodeč po napisanem, tega še nisi storila.

Objem  :rozicodam:

Potlačena žalost boli... zelo.

Super, da gresta s prijateljico na terapijo... veliko uspeha vama želim  :rozicodam: :rozicodam:

Želiš pomagati drugim, svojo žalost si pa potlačila, nisi izjokala svoje bolečine. Tudi jaz se strinjam, da bo koristila terapija obema :rozicodam:

Drago pegasto dekle!
V jeseni, ko so narava poslavlja sva obe izgubili očeta. jaz že nekaj let pred teboj. popolnoma te razumem in sočustvujem s tabo. jaz sem bila v družini tista, ki sem vse uredila in tista, ki sem se dobro držala. čez par let, me je zaradi druge tragedije zlomilo in takrat sem našla ta forum in pomoč. sedaj že sem že drugič na antidepresivih, kljub vsemu trudu mi ni uspelo ostati brez.
oglašam se zato, da veš, da v tej stiski nisi sama. mislim nate in ti želim vse dobro pa oglasi se še kaj!

Pozdrav, pegasto dekle!

Znana mi je bolečina in žalost ob izgubi ljubljene osebe. Meni je umrla mami pred slabimi dvemi leti. Še vedno se spomnim tistega ponedeljka, kot bi bilo danes. Saj gre življenje naprej, vendar se mi zdi, da je takrat umrl tudi del mene. Bolečina s časom res malo oslabi, vendar izgine nikoli. Tudi jaz sem se ob mamini smrti vedla "netipično". Nisem mogla jokati, čeprav me je dušil in davil velik cmok v grlu. Vse sem nekako prenašala "avtomatsko", kot, da bi me izključili iz tega sveta. Seveda sem kasneje doživela depresijo, napade tesnobe....in sedaj to zdravim, ter upam, da enkrat spet zadiham. Čisto razumem tvojo stisko, zelo je hudo, vendar bo bolje. Moja sestra je tudi v tujini in ko je prišla na mamin pogreb je jokala in bila sploh čisto preč, sedaj pa ne pride niti prižgat svečko na grob, čeprav je 2,5 ure vožnje stran (v Italiji). Jaz sem bila z mami ves čas njene bolezni, videla sem njeno trpljenje, njeno stisko in ob njeni smrti sem po eni strani občutila olajšanje, ker se je rešila vseh bolečin in muk, ki jih je trpela. Vendar jo močno pogrešam! Jaz sem sedaj (po letu in pol) začela obiskovati psihoterapijo in upam, da bom z njeno pomočjo našla mir v sebi, da se bom sprijaznila s mamino smrtjo, ker mislim, da tudi jaz še nisem odžalovala. Tudi tebi želim obilo uspeha na psihoterapiji, pa piši še kaj, ker tudi to pomaga. Objem  :rozicodam:

Že večkrat me je prešinilo in ravnokar me je znova... namreč da se bo meni zgodilo enako... bolečina me bo strla... ker ne znam sprjemati ločitev, poslavljanja, razhoda... morda se motim, ampak večkrat me je že prešinilo, da me bo zlomilo... u bistvu že zdaj jokam... ko samo pomislim na to...  :'(

Zdi se mi kot da sem nekoč znal preboleti, izjokati... zdaj pa ne več... ne vem zakaj... upam, da je samo proces, oz. da sem v procesu... u bistvu sem izgubljen, trenutno, zaenkrat... ne znam opisat... recimo, da sem v dolgotrajnem procesu...

Res si nisem dovolila žalovati. V bistvu si sploh nisem dovolila, da bi me bolelo. Takrat se nisem hotela zlomit zaradi mami, ki je bila res v zelo slabem stanju. Čisto izgubljena. Pa vsi so mi takrat govorili, da moram poskrbet za njo. In sem. Noben me ni vprašal, kako se jaz počutim. Čisto noben. Na pogrebu me ni nihče pogledal v oči in me vprašal, kako sem. Jaz pa kot robotek.
Danes sem hodila po gozdu. Lepe barve je ta jesen, pa toplo je... sem pomislila. V naslednjem trenutku sem se začela zavedat, da se sploh ne spomnim lanske jeseni. Bolnica...mami...bolnica... samo tega se spomnem.
Tudi zime se ne spomnem... se mi zdi, da je bilo mraz.
Kot bi spala zimsko spanje...

Vem, da marsikdo tukaj občuti še kaj hujšega kot jaz, vendar sem imela potrebo nekam zapisat svoje občutke. Nisem pričakovala odgovorov, zato sem prijetno presenečena. Hvala vsem  :rozicodam:

Ponavadi sem bila vedno jaz tista, ki sem pokrbela za druge in pomagala. Zase mi je zmanjkalo časa...
Tudi zdaj se vlečem ven. Vem, da moram nekaj naredit, poiskat terapijo... pa si govorim, da ni tako hudo z mano, pa da ljudje veliko bolj trpijo kot jaz, da bom zmogla sama... po drugi strani pa vem, da je zdaj čas da se premaknem... ker se bližam trenutku, ko bom na robu... in lahko padem.

Oh, kako te razumem... :'(. Kot bi govorila jaz. Poskrbeti za vse druge, prijatelje, starše, otroke....na koncu smo pa me. Ampak, potem se ta piramida poruši in nas pokoplje pod seboj, zato moramo splezati na vrh! Mene je na prvi psihoterapiji vprašala terapevtka...KDO JE SLAVKA?... ej,nisem znala odgovorit. Kot, da me ni.. :(. Žalostno! Sedaj se počasi spoznavam in se učim, da sem prva in najpomembnejša, da moram poskrbeti zase, ker bodo le tako tudi drugi imeli kaj od mene. Težka je pot na vrh, vendar trmasto vztrajam, še posebno, ko vidim, da se tudi drugi trudijo po svojih najboljših močeh.  :clap:
Lepo bodi in vztrajaj tudi ti!

Pegasto dekle  :rozicodam:

Slavka  :rozicodam:

obema velik objem  :rozicodam: :poljubnjej: :rozicodam:

ZASE ti je zmanjkalo časa....popolnoma jasno! TI se že ne smeš zlomit, saj te vendarle potrebujejo!! Tudi sama sem tako mislila.... in je vse šlo nekako mimo mene.. leta in leta....
Najprej umre babica; ker si otrok, si prizadet...
nato umre oče....zgrudi se ob izstopanju iz avtobusa... in ko pritečeš do tja, vidiš samo še zadnje kapljice življenja....najdražja oseba na svetu... pa_ ne moreš žalovati, da ne bo mami še huje!
nato zboli mama... trpi za rakom in umre....ne moreš žalovati... ni časa, saj se v tebi poraja novo življenje...
potem umre tast... po dveh dneh ga najdemo samega zaprtega v stanovanju... zopet ne moreš žalovati, saj je tukaj še mož...
svak nardi samomor, saj mu zaradi depresij in psihoz ni več živeti... pa toliko časa si vložil v vlečenje iz te bede... vse zaman... spet ne moreš žalovati, saj je tukaj še mož in tašča...
nato se ponesreči še mož... in ostaneš POPOLNOMA sam.... ne smeš preveč žalovati, saj ostaja še sin...
In potem se čez leta zgodi....NE ZMOREŠ VEČ!
In kot pravi Azrael:
"Že večkrat me je prešinilo in ravnokar me je znova... namreč da se bo meni zgodilo enako... bolečina me bo strla... ker ne znam sprjemati ločitev, poslavljanja, razhoda... morda se motim, ampak večkrat me je že prešinilo, da me bo zlomilo... u bistvu že zdaj jokam... ko samo pomislim na to...  "
Pegasto dekle: naredi zase nekaj TAKOJ zdaj, ko je še bolj sveže. Ko se nabere veliko tega se lahko popolnoma zlomiš. Ali pa je borba toliko težja... S sprejemanjem ločitve, izgube se bom začela spopadati po 30. letih....spoznala sem, da še očeta nisem prebolela, kaj šele partnerja. Preprosto jim ne dovolim oditi...
Ne razmišljaj o tem, če je dovolj hudo ali ne.. preprosto pojdi in izlij tisto, kar čutiš...strokovna pomoč ti lahko samo koristi.
Še kako te razumem....
Vse dobro!

Zala, kako si me ganila! Tudi jaz še vedno prebolevam izgubo moje mami, ki mi je umrla pred dvemi leti. Nikakor ne morem izjokati bolečine, vse je zadrgnjeno v prsih, vse tišči in boli, solze pa ne morem potočiti. Pa sem drugače zelo mehkužna, zjokam se ob vsakem romantičnem filmu. Boli me, zelo! Ne znam žalovati, ne znam pustiti mamici, da odide, priklepam na sebe vso bolečino in zato ni čudno, da se mi je telo uprlo in me opozorilo z napadi tesnobe in depresije. Zala  :rozicodam: in lep dan ti želim!

Zala :rozicodam:, žalostna zgodba

Vsi, ki še vedno žalujemo za svojimi..... MORALI bomo najti način, da jim pustimo oditi. Samo zavedanje, da s tem, ko tega ne znamo ali ne zmoremo ni dovolj, zato nas lomi.
Le kako začeti znova, sprejeti drugačnost in preprosto SPREJETI to, česar ne moremo spremeniti.
Vse je to umetnosti obvladanja samega sebe, svojih čustev in s tem tudi pogoj za bolj znosno življenje.
...."Ni nam lahko".......